k
1
--
in
-ja
[
kə̀ kə̀ja
in
ká kája
]
m
(
ə̏; ā
)
dvanajsta črka slovenske abecede:
mali k
;
pisano z velikim K
;
trije tiskani k-ji
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
k
2
predl.
,
pred
k
in
g
h,
z dajalnikom
1.
za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže:
iti k oknu
;
izlet k Savici
/
prestaviti stol od mize k postelji
/
privezati h kolu
;
sesti k peči
/
iti k brivcu
;
pog.
hoče (iti) k železnici
v železniško službo
;
pren.
iti k izpitu, k poroki
;
prisiliti k pokorščini
//
za izražanje splošne usmerjenosti:
obrniti se k oknu
;
steza pelje k vodi
;
pren.
nagnjenje k jezi
2.
za izražanje dodajanja, dopolnjevanja:
dokupiti njivo k posestvu
/
pripombe k osnutku
;
prispevek k varnosti v cestnem prometu
;
elipt.
k točki 2 zakona
/
pripisati obresti (h) glavnici
;
priključitev Primorske (k) Sloveniji
3.
za izražanje pripadnosti:
zajec spada h glodavcem
;
prištevajo ga k modernistom
4.
za izražanje namena:
zbrati se k posvetovanju
;
iščemo delavca (za) k stroju
/
napravlja se k dežju
;
star.
pripravljati se k odhodu
na, za odhod
;
star.
zaigrati k plesu
za ples
//
za izražanje primernosti:
kakšne rokavice nosiš k temu kostimu?
5.
za izražanje vzroka:
čestitati k diplomi, uspehu
6.
za izražanje bližine časovni meji;
proti
2
:
napad pričakujejo k jutru
/
obišči nas k novemu letu
●
ne bo ga več k nam
v našo hišo, v naš kraj
;
k sebi
klic živini
na levo
;
pog.
ne da k sebi
vztraja pri svojem; je nedostopen
;
nižje pog.
iti k nogam
peš
;
star.
vrne se k letu
čez eno leto
;
star.
to mu ne bo k pridu
v prid
;
zastar.
obsoditi k smrti
na smrt
;
star.
k prvemu, k drugemu in tretjemu
pri licitaciji
prvič
;
pog.
iti k vojakom
služit vojaški rok
;
zastar.
k zadnjemu te vprašam
zadnjič
ká
1
in
ka
prisl.
(
ā
)
zastar.
uvaja vprašanje;
ali
1
:
ka nisva prijatelja?
ka
2
vez.
,
zastar.,
v pripovednih in vzročnih odvisnih stavkih
da
2
:
rekel je, ka je to sramota za devetnajsto stoletje
/
žal nam je, ka smo bili prisiljeni to povedati
kabála
tudi
kábala -e
ž
(
ȃ; ȃ
)
1.
zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji
nauk, po katerem je svet nastal iz desetih najpopolnejših, božanskih
bitij:
proučevati kabalo
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skrivnostnost
,
nerazumljivost
:
kabala številk in besed
kabalíst
-a
m
(
ȋ
)
zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji
kdor se ukvarja s kabalo ali kabalistiko:
kabalisti in alkimisti
kabalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kabaliste ali kabalistiko:
kabalistični simboli, znaki
/
stare kabalistične knjige
;
kabalistična mistika besed in številk
/
delal je kabalistične čarovnije
kabalístika
-e
ž
(
í
)
1.
zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji
proučevanje, raziskovanje kabale:
posvečati se kabalistiki
/
biblijska kabalistika
2.
knjiž.
skrivnostna umetnost, čarovnija:
to je kabalistika, ne pa znanost
/
znala je ugibati iz kart, a ni nikomur izdala te svoje kabalistike
kabarét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
nočni gostinski zabavni lokal z odrskimi, zlasti glasbenimi in
plesnimi točkami:
zahajati v kabarete
;
nastopati, peti, plesati v kabaretu
/
dekleta iz kabaretov
/
ustanovil je svoj kabaret
kabaretno skupino
//
predstava v takem lokalu:
na sporedu je nov kabaret
/
slabš.
ta igra je na ravni kabareta
2.
lit.
zabavno odrsko delo, navadno sestavljeno iz skečev, pevskih in
recitacijskih točk:
napisati kabaret
/
literarno-satirični kabaret
;
televizijski kabaret
kabaréten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kabaret:
kabaretna pevka, plesalka
;
kabaretna skupina
/
kabaretni spored
;
kabaretna točka
/
slabš.
kabaretna literatura
slaba, plehka
kabaretíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor nastopa v kabaretu:
duhovit kabaretist in konferansje
kabaretístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki nastopa v kabaretu:
kabaretistka in pevka kupletov
kabarétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kabareten
:
kabaretski program
/
kabaretski satirični skeč
/
kabaretska literatura
kábel
1
-bla
m
(
á
)
1.
električni vodnik iz ene ali več med seboj izoliranih žic, obdan z
zaščitnim slojem:
napeljati, speljati kabel v novo naselje
/
polagati kabel
/
poslati sporočilo po kablu
/
gumeni kabel
/
rabi se samostojno ali s prilastkom:
električni, telefonski kabel
;
nadzemni, podmorski, podvodni kabel
;
antenski kabel
ki povezuje anteno s sprejemnikom ali oddajnikom
;
kabel za električni kuhalnik
/
optični kabel
kabel iz tankih upogljivih steklenih vlaken, ki se uporablja za
prenos svetlobnega signala
♦
elektr.
armirani kabel
kabel s kabelsko armaturo
;
enožilni, večžilni kabel
;
inštalacijski kabel
;
koaksialni kabel
;
nizkonapetostni, visokonapetostni kabel
2.
močna vrv, narejena iz zvitih jeklenih vrvi:
obrabljeni kabel se je pod težo bremena pretrgal
;
montirali so kable za žičnico
;
kabli visečega mostu
3.
navt.
dolžinska mera, desetina morske milje:
ladja se je zasidrala nekaj kablov od pomola
kábel
2
-bla
[
kabəu̯
]
m
(
á
)
star.
škaf
:
nesla je poln kabel vode
kábelski
-a -o
[
kabəlski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kabel:
a)
kabelska linija
;
vzpostaviti kabelsko zvezo
/
položiti kabelsko omrežje
/
kabelska izolacija
/
kabelski vod
b)
vozički s kabelsko vleko
c)
kabelska dolžina
♦
elektr.
kabelski boben
boben za navijanje kabla
;
kabelski plašč
cevast sloj kabelske izolacije
;
kabelska armatura
zunanji zaščitni sloji kabelskega plašča
;
navt.
kabelska ladja
ladja, opremljena za prevoz in polaganje podvodnih kablov
;
ptt
kabelski jarek
jarek, v katerega se položi kabel
;
kabelska cev
cev za napeljavo in zaščito kabla v stavbi
;
kabelska kanalizacijska cev
cev za napeljavo in zaščito kabla v zemlji
;
kabelska hišica
zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel
priključi nadzemni vod
;
kabelska (nosilna) vrv
na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni
kabel
;
strojn.
kabelski bager
bager, pri katerem se viseče zajemalo premika po jekleni vrvi,
razpeti čez strugo, dolino
;
kabelski žerjav
žerjav, pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad
deloviščem
kabernét
-a
m
(
ẹ̑
)
agr.
trta z večjimi, temno rdečimi grozdi:
gojiti kabernet
//
kakovostno temno rdeče vino iz grozdja te trte:
buteljka kaberneta
kabína
-e
ž
(
ȋ
)
rabi se samostojno ali s prilastkom
manjši zaprt prostor za začasno bivanje, samovoljno osamitev:
zaprla se je v kopališko kabino
;
telefonska kabina
telefonska celica
;
kabina za pomerjanje oblek
/
(potniška) kabina na ladji
/
kabina dvigala
;
kabina žičnice
gondola
//
manjši, navadno zaprt del vozila za posadko:
šofer je sedel v kabino in vžgal motor
/
pilotska, poveljniška kabina
♦
teh.
komandna kabina
iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav
;
navigacijska kabina
;
vesoljska kabina
kabinét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
majhna soba, zlasti kot sestavni del stanovanja:
dobil je v najem opremljen kabinet
;
stanovanje ima dve sobi in kabinet
/
otroški kabinet
//
takšna soba kot delovni prostor:
profesor ga je sprejel v svojem kabinetu
/
delovni kabinet
2.
prostor z zbirkami, učili:
šola ima nove predavalnice, laboratorije in kabinete
/
mineraloški, biološki kabinet
;
v muzeju bodo odprli numizmatični kabinet
;
šolski kabinet
;
kabinet za fiziko
3.
oddelek, urad, ki za visokega (državnega) funkcionarja opravlja
različna strokovna dela:
kabinet predsednika države, vlade
/
šef kabineta
/
ministrski kabinet
/
kabinet župana
4.
v nekaterih državah
ministrski svet, vlada:
sestaviti kabinet
;
Churchillov kabinet
;
demisija kabineta
kabinéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na kabinet:
kabinetno pohištvo
/
kabinetna zbirka
/
razprava je plod terenskega in kabinetnega študija
/
kabinetna pisarna
/
kabinetni minister
2.
slabš.
nepovezan z življenjem, neživljenjski:
kabinetni učenjaki
;
kabinetna znanost
/
kabinetno reševanje javnih zadev
nedostopno večjemu številu ljudi
3.
ekspr.
imeniten
,
izbran
:
glavni junak drame je prav kabinetna figura
/
kabinetna umetnina
♦
agr.
kabinetno sadje
izbrano namizno sadje
;
ped.
kabinetni pouk
pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za
določeno stroko opremljeni učilnici
kabinétno
prisl.
:
kabinetno zasnovan študij
kabinétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kabineten
:
kabinetski študij
/
vzgojni domovi so bili odtrgani od življenja in so postali
kabinetski
kabínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kabino:
kabinsko okence
;
zapahi kabinskih vrat
/
kabinski potniki
káblast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kablu:
kablasta vrv
káblica
in
kablíca -e
ž
(
á; í
)
star.
posoda za molžo, navadno z enim ušesom;
golida
:
prinesla je polno kablico mleka
káblič
-a
in
kablìč -íča
m
(
á; ȉ í
)
star.
čebrič
,
škaf
:
poln kablič smeti
/
v kabliču se je hladila steklenica šampanjca
kablírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
pog.
položiti, napeljati kabel:
kablirali so telefonsko in telegrafsko omrežje
2.
ptt,
nekdaj
sporočiti po kablu:
kablirala mu je o bratovi smrti
kablográm
-a
m
(
ȃ
)
ptt,
nekdaj
brzojavka, poslana po kablu:
dobil je kablogram iz Amerike
kablovòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
naprava iz kablov in drugih delov za prenos električne energije in
telekomunikacijskih signalov:
zgradili so daljnovode in kablovode
/
električni kablovod
káblovski
-a -o
prid.
(
á
)
kabelski
:
kablovska mreža
/
kablovski jarek
kabotáža
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
promet po obalnem morju med pristanišči iste države;
obalna plovba
:
predpisi za kabotažo
kabotážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kabotažo:
kabotažna trgovina
/
kabotažna plovba
kabriolét
-a
m
(
ẹ̑
)
osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali
odstrani:
pripeljal se je z novim športnim kabrioletom
//
nekdaj
lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj:
v kabriolet je bil vprežen isker vranec
kábrnek
-nka
m
(
ā
)
agr.
grozd, dokler še nima razvitih jagod:
na trti so šele kabrnki
kacáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nar.
mazati
,
packati
:
otroci kacajo z blatom po zidu
;
pazi, nikar se ne kacaj
2.
ekspr.,
navadno v zvezi s
sneg
padati v debelih kosmih:
z nizkega neba je začel kacati moker sneg
/
med mu kaca z žlice na mizo
kaplja, pada
kacét
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
(koncentracijsko) taborišče:
bil je tri leta v kacetu
kacétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
pog.
interniranec
,
taboriščnik
:
mučenje kacetarjev
kacétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
interniranec
,
taboriščnik
:
izčrpani kacetniki
kacík
-a
m
(
ȋ
)
v latinskoameriškem okolju
1.
nav. slabš.
vaški bogataš:
biti odvisen od kacika
2.
v indijanskem okolju,
nekdaj
(plemenski) poglavar:
njegov prednik je bil kacik
káč
-a
m
(
ȃ
)
nar.
kača
:
ubiti pisanega kača
káča
-e
ž
(
á
)
1.
breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom:
kača piči, sika
;
kača se je plazila med šopi trave
;
dolga, marogasta kača
;
odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila
;
denar skriva kot kača noge
;
viti, zvijati se kot kača
/
kača se levi
/
nestrupena, strupena kača
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno kači:
žareče železne kače so se zvijale z valja na valj
;
dolge papirnate kače in baloni
/
železna kača
železnica, vlak
●
ekspr.
gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu
izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
;
ekspr.
imeti kačo v žepu
biti brez denarja
;
star.
povest o jari kači in steklem polžu
povest, ki je ni
;
ima jezik kot kača
je zelo odrezav, piker
;
ekspr.
ta zadeva je kot povest o jari kači
že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala
;
preg.
kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
2.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
vrsta, navadno zelo dolga:
pred blagajno je bila kača ljudi
/
po cesti se vije neskončna kača vozil
3.
slabš.
hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska:
prava kača je
/
kot psovka
ti kača izdajalska
♦
etn.
kačo viti
otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v
vijugah
;
strojn.
hladilna kača
kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina
;
zool.
morske kače
ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom,
sploščenim proti repu, Hydrophiidae
kačák
in
káčak -a
m
(
á; ȃ
)
zlasti v albanskem okolju,
nekdaj
ropar, razbojnik, živeč navadno v gorah:
napadi kačakov
káčar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor lovi kače:
spreten kačar
2.
zool.
velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti s kačami, Circaetus gallicus:
kanja in kačar
káčast
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
podoben kači:
kačasta oblika telesa
/
kačasto gibanje
/
kačasti zavoji ceste
♦
les.
kačasti sveder
sveder za vrtanje globokih lukenj v les
káčasto
prisl.
:
sprevod se je kačasto vil po cesti
;
kačasto zavita cev
kačélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
piškur
:
loviti kačelice
kačepíčen
tudi
kačjepíčen -čna -o
prid.
(
ī
)
ekspr.
piker
,
zbadljiv
:
kačepična opazka
/
postala je kačepična ženska
káčica
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od kača:
mlade kačice so se grele na toplem kamenju
/
ekspr.
v klobčič zvita kačica
2.
nav. mn.,
zool.
členonožci, ki imajo po dva obročka zrasla in na takem podvojenem
obročku po dva para nog, Diplopoda:
kačice in strige
/
železna kačica
svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih
tleh, Julus terrestris
káčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zelo jeziti, dražiti:
ugovarjanje ga je kačilo
káčjak
-a
m
(
ȃ
)
bot.
rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti
v koških, Scorzonera:
kačjeók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima kači podobne oči:
kačjeoka spogledljivka
kačjerép
in
kačjerèp -épa
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
nav. mn.,
zool.
na morskem dnu živeči iglokožci s petimi vitkimi, gibčnimi kraki,
Ophiuroidea:
kraki krhkega kačjerepa
;
morske zvezde in kačjerepi
káčji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kače:
kačji pik, ugriz
;
kačji rep
/
kačje sikanje
/
hud kačji strup
/
kačji lev
/
našel je kačje gnezdo
/
kačji samec
/
ekspr.
oklenila se ga je s prav kačjo gibčnostjo
/
slabš.
ošinil ga je s kačjim pogledom
2.
v zvezi
kačji pastir
velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim
zadkom:
nad vodo se spreletavajo živobarvni kačji pastirji
;
kačji pastir z zelenimi prozornimi krili
;
ličinka kačjega pastirja
●
ekspr.
ima kačji jezik
je zelo odrezav, piker
;
nar.
kačji les
grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita
;
pog.,
šalj.
kačja slina
žganje
♦
bot.
kačji jezik
praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum
káčje
prisl.
:
(po) kačje se zvijati
;
kačje marogast
;
kačje zvita ženska
káčka
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi;
(strešni) čop
1
:
kačkaválj
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
trdi sir ostrega okusa iz ovčjega ali mešanega ovčjega in kravjega
mleka:
hlebec kačkavalja
káčnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih;
ostri mleček
káčnik
-a
m
(
ȃ
)
bot.,
navadno v zvezi
pegasti kačnik
rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja
zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum:
kačón
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kača, navadno velika:
marogast kačon
kačúnka
-e
ž
(
ȗ
)
bot.,
navadno v zvezi
močvirska kačunka
rastlina z votlo koreniko in socvetjem, ki ga obdaja bel tulec, Calla
palustris:
kačúr
-ja
m
(
ú
)
nav. slabš.
kača, navadno velika:
dolg, marogast kačur
kačúrjevski
-a -o
prid.
(
ú
)
nav. ekspr.
tak kot pri Cankarjevem Martinu Kačurju:
kačurjevski idealizem
/
njegova kačurjevska narava
kàd
-í
ž
(
ȁ
)
1.
velika, zgoraj širša, odprta lesena posoda:
kad se je razsušila
;
z zeljem so napolnili vse kadi in čebre
;
tlačiti grozdje v kadi
//
velika odprta posoda sploh:
mešati barvo v kadi
;
kamnita, steklena, železna kad
;
kad za kisline
/
sirarska kad
2.
navadno v zvezi
kopalna kad
velika posoda za kopanje:
montirati, vzidati kopalno kad
;
emajlirana kopalna kad
/
masažna kad
kopalna kad z masažnimi šobami, navadno s toplejšo vodo
;
sedežna kad
/
masažna kad
kopalna kad z masažnimi šobami, navadno s toplejšo vodo
♦
fot.
fiksirna kad
plitva posoda za fiksiranje
;
teh.
elektrolizna kad
kàdar
stil.
kadàr
vez.
(
ȁ; ȁ
)
1.
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja:
naj me obišče, kadar hoče
;
ekspr.
bila sta skupaj, kadar in kjer sta mogla
/
kadar je treba cementa, ga ni
;
kadar koli ga sreča, je vselej vesel
kadarkoli
//
v časovno-pogojnih odvisnih stavkih
za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi,
kadarkoli se izpolni pogoj:
ljudje vas spoštujejo, kadar ravnate premišljeno
;
alga in gliva si dajeta hranilne snovi, kadar živita skupaj v
obliki lišaja
●
preg.
kadar mačke ni doma, miši plešejo
kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
2.
star.
za izražanje istočasnosti ali predčasnosti dejanja v prihodnosti ali
preteklosti;
ko
1
:
kadar bo zrasel, bo šofer
;
kadar umrjem, naj vzame otroke teta
/
zastar.
kadar je dorasel, je moral na vojsko
kàdarkóli
1
in
kàdar kóli
prisl.
(
ȁ-ọ̑
)
izraža poljubnost časa:
ker so bili sosedje, jo je lahko videl kadarkoli
kàdarkóli
2
in
kàdar kóli
vez.
(
ȁ-ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja:
lahko pride, kadarkoli želi
kadáver
-vra
m
(
á
)
knjiž.
mrtvo telo, truplo:
povsod so ležali človeški in živalski kadavri
/
slabš.
zanj je svet samo še gnijoč kadaver
♦
med.,
vet.
secirati kadaver
kádca
-e
ž
,
rod. mn.
kádic
(
ȃ
)
kadica
:
presaditi rastlino iz lončka v kadco
káden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kad:
kadne kopeli
/
kadno zelje
♦
teh.
kadna peč
peč za taljenje stekla
kadénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
1.
zaporedje akordov, s katerim se končuje glasbena misel, skladba:
melodija se konča z ustaljeno kadenco
/
avtentična, plagalna kadenca
//
knjiž.,
navadno s prilastkom
zvok
,
zven
:
poznala je kadenco njegovih korakov
/
kadence smeha
2.
virtuozni vokalni ali instrumentalni solistični del skladbe:
pevka je zapela učinkovito kadenco
♦
jezikosl.
padajoči tonski potek na koncu stavka
kadencíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kadencirati:
kadenciranje na vodilnem tonu
/
način kadenciranja
kadencírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
glasb.
končati glasbeno misel, skladbo z zaporedjem akordov:
pianist je kadenciral temo vedno na drugačen način
kadencíran
-a -o:
kadencirano petje
káder
1
-dra
m
(
á
)
publ.
delavci, usposobljeni za določeno področje, stroko:
dobiti, usposobiti kadre
;
sistematično razvrstiti nov kader
/
skrb za kadre
za vzgojo kadrov
/
center za izobraževanje kadrov
/
z oslabljenim pomenom:
gostinski, medicinski kader
;
vodilni kader
/
revolucionarni kadri
●
publ.
zeleni kader
med prvo svetovno vojno
dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih
káder
2
-dra
m
(
á
)
film.
najmanjša vsebinska in oblikovna enota filma:
snemajo zadnje kadre novega filma
/
razdeliti prizor, scenarij na kadre
/
iz filma so izrezali cele kadre
/
filmski, televizijski kader
kadét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
gojenec šole za policiste:
v šoli za notranje zadeve je letos večje število kadetov
/
policijski kadeti
2.
v nekaterih državah
gojenec, ki se v vojaški šoli usposablja za častnika:
v boj so morali tudi kadeti
3.
športnik v kategoriji med petnajstim in šestnajstim letom:
ekipno so bili naši kadeti najboljši
4.
tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel:
pred hišo se je ustavil (opel) kadet
5.
v carski Rusiji, med državljansko vojno
član buržoazne protirevolucionarne stranke:
kadeti in menjševiki
♦
navt.
pripravnik za oficirja krova v trgovski mornarici
kadéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
kadetski
:
opraviti kadetni staž
kadétinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
športnica v kategoriji med petnajstim in šestnajstim letom:
reprezentanca kadetinj
;
državno prvenstvo za kadetinje
;
kadeti in kadetinje
kadétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
vojaška šola, v kateri se gojenci usposabljajo za častnike:
absolvent kadetnice
//
poslopje te šole:
stala sta pred kadetnico
kadétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kadete:
kadetska uniforma
/
kadetski staž absolventov pomorske šole
/
kadetski način šolanja policistov
kádi
-ja
m
(
ȃ
)
v turškem okolju
sodnik
:
sprla sta se in šla h kadiju
;
pravični kadi
kadíca
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od kad:
pred hišo stojijo oleandri v kadicah in čebricah
;
lesena kadica
/
ribe je imel v stekleni kadici
kadíčka
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od kadica:
raznobarvne ribice v kadičkah in akvarijih
kádija
-e
m
(
ȃ
)
v muslimanskem okolju,
nekdaj
sodnik
:
hajduki so ubili kadijo
kadílec
-lca
[
kadiu̯ca
in
kadilca
]
m
(
ȋ
)
kdor (redno) kadi:
biti kadilec
;
hud, strasten kadilec
;
kadilci in nekadilci
/
priložnosten kadilec
;
verižni kadilec
kdor kadi cigareto za cigareto
/
kadilci opija
/
oddelek za kadilce
kadílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kajenje:
metati na žerjavico kadilna zrnca
/
kadilni pribor
;
kadilni salon
;
kadilna soba
kadílka
-e
[
kadiu̯ka
in
kadilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (redno) kadi:
bila je strastna kadilka
/
pasivna kadilka
;
verižna kadilka
ženska, ki kadi cigareto za cigareto
kadílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
soba za kajenje:
kaditi v kadilnici
;
kadilnica v gledališču
/
opijske kadilnice
2.
posoda za zažiganje kadila, ki se uporablja zlasti pri verskih
obredih:
dati kadilo v kadilnico
;
okrašena, srebrna kadilnica
/
kaditi s kadilnico
●
ekspr.
vihteti kadilnico komu, pred kom
pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga
kadílnik
-a
m
(
ȋ
)
čeb.
priprava za dimljenje čebel:
dimiti s kadilnikom
/
kadilnik na meh
kadílo
-a
s
(
í
)
1.
smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeč
dim:
prižigati, zažigati kadilo
/
skozi cerkvena vrata je zadišalo po kadilu
/
dišeče kadilo
●
ekspr.
prižigati kadilo komu, pred kom
pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga
2.
kadivo
:
kupiti različna kadila
kadílski
-a -o
[
kadilski
tudi
kadiu̯ski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kadilce:
kadilski kašelj
/
kadilski pribor
kadilni
kadíti
-ím
nedov.
, kajèn
(
ī í
)
1.
vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka:
prižgal si je cigareto in kadil
;
že ves večer kadi
;
kaditi opij, tobak
/
kaditi cigareto, cigaro
/
za skednjem smo dečki kadili suh srobot
/
ne kadi in ne pije
;
strastno kaditi
;
ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim
;
ekspr.
ali se pri vas doma kadi?
ali pri vas doma kadite
;
kadi ko Turek
veliko, pogosto
/
z nedoločnikom
odvaditi se kaditi
/
kot opozorilo
kaditi prepovedano
2.
povzročati, da se dela, razširja dim:
v vinogradu kadijo
/
v krščanskem okolju
ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu
;
kaditi s kadilnico
/
ekspr.
kamin, peč kadi
se kadi
;
avt. žarg.
avto kadi
iz izpušne cevi prihaja gost dim
3.
izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja;
prekajevati
:
kaditi meso
/
kaditi sode z žveplom
žveplati
4.
ekspr.,
z dajalnikom
izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom
pridobiti si naklonjenost:
vsi kadijo novemu županu
;
zdaj mi pa že preveč kadiš
;
drug drugemu (si) kadita
/
star.
kadil ne bom več vaju brez preudarka
(F. Prešeren)
kadíti se
1.
delati, oddajati dim:
peč se kadi
;
mokra drva so tlela in se kadila
//
delati, oddajati hlape:
kislina se kadi
/
žganci se kadijo v skledi
2.
brezoseb.
izraža razširjanje, obstoj dima, hlapov v zraku, prostoru:
iz dimnika, iz peči se kadi
;
iz lonca, od živine se kadi
/
ekspr.
v sobi se je kadilo, da so nas pekle oči
//
izraža razširjanje, obstoj drobnih delcev v zraku:
poškropila je tla z vodo, da se pri pometanju ne bi kadilo
;
za drvečo čredo se je kadilo
/
ekspr.
na skednju se je kadilo (od) plev, prahu
bilo je zelo veliko plev, prahu
●
ekspr.
dež, sneg se kadi
(močno) dežuje, sneži z vetrom
;
ekspr.
bežal je, tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim)
zelo hitro
;
ekspr.
kolne, laže, da se kar kadi
zelo
kadèč
-éča -e:
kadeč cigareto, se je udobno zleknil
;
iz kadečih se loncev je prijetno dišalo
;
počasi je srebal kadečo se kavo
;
kadeča se kislina
kadívo
-a
s
(
í
)
snov, ki (pri tlenju) dela, razširja dim:
za dimljenje čebel uporabljajo drevesne gobe in druga kadiva
/
ekspr.
kadilci so ostali brez kadiva
cigaret, tobaka
kádmij
-a
m
(
á
)
kem.
cinku podobna mehka težka kovina, element Cd:
nikelj in kadmij
kádmijev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kadmij:
kadmijeve spojine
/
kadmijevo rumenilo
kadmijev sulfid za oljnato rumeno barvo
kadmírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
prekrivati kovino s tanko plastjo kadmija:
kadmirati kovinske dele proti rji
kadmíran
-a -o:
kadmirani vijaki
kadrílja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti
si stoječa para;
četvorka
:
plesati kadriljo
kadríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kadrirati:
imeti smisel za kadriranje
;
zastarel način kadriranja
kadrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
film.
določati obliko, vsebino, število kadrov:
ta režiser zna dobro kadrirati
/
kadrirati film
kadríran
-a -o:
prizori so posrečeno kadrirani
kadrovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kadrovati:
posvetili so več pozornosti sistematičnemu kadrovanju
/
kadrovanje strokovnih in vodilnih kadrov
kadrováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
usposabljati, pridobivati delavce za določeno področje, stroko:
kadrovali so mlade ljudi
/
starejše delavce so kadrovali iz agrarnih območij
kádrovec
-vca
m
(
á
)
nekdaj
kdor služi kadrovski rok:
dati podpore rodbinam kadrovcev
●
zeleni kadrovec
med prvo svetovno vojno
dezerter avstrijske vojske, ki se skriva v gozdovih
kádrovik
in
kadrovík -a
m
(
á; í
)
1.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
politični delavec, ki skrbi zlasti za moralno-politična vprašanja na
določenem področju:
komisar in kadrovik
2.
uslužbenec, ki skrbi za pridobivanje, razvrščanje delavcev,
uslužbencev:
kadrovik podjetja
kádrovski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kader:
voditi kadrovsko politiko
;
kadrovska vprašanja
;
različna kadrovska zasedba
/
kadrovski oddelek podjetja
;
kadrovska komisija
♦
voj.
kadrovski rok
nekdaj
čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski
kádrovsko
prisl.
:
podjetje bodo reorganizirali in kadrovsko okrepili
kádrski
-a -o
prid.
(
á
)
kadrovski
:
kadrska politika
/
kadrska komisija
kaducitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
dejstvo, da zapuščina brez dedičev postane družbena lastnina:
nastop kaducitete
kadúlja
-e
ž
(
ú
)
bot.
grmičasta rastlina suhih tal z modrimi, rdečimi ali rumenimi cveti,
Salvia:
veter je prinašal vonj cvetočih kadulj
/
travniška kadulja
kadúljin
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na kaduljo:
kaduljini cveti
/
kaduljin čaj
kadúnja
-e
ž
(
ú
)
plitvejša vdolbina, kotanja v zemljišču:
z grmičevjem porasla kadunja
;
okroglasta kadunja
//
votlina, vdolbina sploh:
v led vsekati kadunje
;
kamnita kadunja
♦
etn.
miza s koritom za mesenje
kadúnjast
-a -o
prid.
(
ú
)
podoben kadunji:
kadunjast žleb
/
na kadunjastih mestih so nasuli peska
/
kadunjast svet
poln kadunj
kadúnjica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kadunja:
porasla kadunjica
/
lepo izrezljane kadunjice
kafeteríja
-e
ž
(
ȋ
)
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice;
kavarna
:
piti kavo v kafeteriji
kafìč
-íča
m
(
ȉ í
)
pog.
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice;
kavarna
:
posedati po kafičih
;
lastnik kafiča
;
bifeji in kafiči
kafileríja
-e
ž
(
ȋ
)
vet.
obrat za predelovanje klavniških odpadkov in trupel poginulih živali:
poleg skladišča je tudi kafilerija
káfkovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri Kafki:
kafkovski nadrealizem
káfkovsko
prisl.
:
kafkovsko tesnobna usodnost
kafón
-a
m
(
ọ̑
)
nav. slabš.,
v italijanskem okolju
kmet
:
revni kafoni
káfra
-e
ž
(
ȃ
)
zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov:
mazilo iz kafre
;
vonj po kafri
;
izginiti kot kafra
/
pog.
mazati se s kafro
kafrnim oljem
káfrn
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kafro ali kafrovec:
kafrno mazilo
/
zaboj iz kafrnega lesa
/
kafrno drevo
♦
farm.
kafrno olje
oljna raztopina kafre
káfrov
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kafrovec:
kafrov les
/
kafrovo drevo
♦
farm.
kafrovo olje
eterično olje iz lesa kafrovcev
káfrovec
-vca
m
(
ā
)
vzhodnoazijsko drevo, ki daje kafro:
visoki kafrovci
káfrski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zool.,
v zvezi
kafrski bivol
divje afriško govedo z debelimi, na čelu sploščenimi rogovi, Syncerus
caffer:
kaftán
-a
m
(
ȃ
)
v orientalskem okolju
plašču podobno ohlapno vrhnje oblačilo:
dolg, črn kaftan
kagán
-a
m
(
ȃ
)
pri Mongolih in nekaterih drugih stepskih ljudstvih,
nekdaj
vrhovni poglavar, vladar:
avarski, hazarski kagan
kaganát
-a
m
(
ȃ
)
zlasti pri Mongolih,
nekdaj
območje, na katerem ima oblast kagan:
ozemlje kaganata
kaheksíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
izčrpanost
,
oslabelost
:
bolnik je umrl zaradi kaheksije
kahéktičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
med.
izčrpan
,
oslabel
:
kahektičen bolnik
káhla
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nižje pog.
nočna posoda:
dati kahlo pod posteljo
/
iti na kahlo
●
nižje pog.
brez nas bi bili na kahli
brez naše pomoči bi bili v neprijetnem položaju
2.
pog.
plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči;
pečnica
:
peč z zelenimi kahlami
káhlast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
etn.,
navadno v zvezi
kahlasta peč
lončena peč z vbočenimi pečnicami:
káhlica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od kahla:
emajlirana kahlica
/
otrok še hodi na kahlico
opravlja potrebo v nočno posodo
/
peč z rjavimi kahlicami
2.
pog.
tanjši ploščat izdelek iz žgane gline za oblaganje sten, tal;
(keramična) ploščica
:
kopalnica, obložena s kahlicami
/
polagati kahlice
/
ekspr.
kuhinja je vsa v kahlicah
kahljáti se
-ám se
nedov.
(
á ȃ
)
star.
hahljati se:
vedno se kahlja
káj
1
čésa
zaim.
, čému, káj, čém, čím
(
ā ẹ̄
)
1.
izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu:
kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se
smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s
čim se igraš?
/
nav. ekspr.,
s samostalniško rabljenim pridevnikom:
kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves
prebledel?
;
kaj bo dobrega?
kot nagovor
kakšne novice prinašate; kaj želite
/
elipt.:
kaj boš pa zdaj
;
kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo
;
kaj pa dežnik, ali ga imaš
;
denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim
;
pog.
Kaj?
kot vprašanje po nerazumljeni trditvi
prosim
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
vseeno mi je, kaj ljudje govorijo
;
elipt.
s tovariši se pogovori, kako in kaj
//
v neosebni rabi
izraža vprašanje po neznanem sploh:
kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po
stopnicah?
2.
v povedni rabi
izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka:
kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to?
/
elipt.
menda je pijan ali kaj
●
kaj (pa) je
kaj se dogaja
;
ekspr.
kaj je spet
izraža nestrpnost, nejevoljo
;
kaj ti je, ali si bolna
izraža vprašanje po stanju, razpoloženju
;
ekspr.
le kaj je na njej, da je tako privlačna
izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej
;
ekspr.
kaj bo iz tega
izraža skrb, strah pred prihodnostjo
;
ekspr.
misli, da je bogve kaj
zelo pomemben, imeniten
;
pog.
kaj, če bi šla v kino
izraža željo, predlog
;
ekspr.
kaj revež, da je le pošten
izraža pomembnost prve, predhodne trditve
;
ekspr.
kaj za to, če ni mlada
izraža nepomembnost povedanega
;
ekspr.
to so res velike reči, kaj meniš
izraža močno podkrepitev trditve
;
ekspr.
kaj se da tu napraviti
izraža zelo slab, brezupen položaj
;
ekspr.
oh, kaj sem dočakal
kako velika nesreča me je zadela
;
ekspr.
kaj hočemo, stari smo
izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi
;
pog.
kaj si imel v matematiki
katero oceno
;
ekspr.
kaj ne poveste, da je res ušel
izraža začudenje, presenečenje
;
ekspr.
kaj se to pravi, nimam časa
izraža zavrnitev, odklonitev
;
pog.,
ekspr.
nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov
izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo
;
ekspr.
kaj vse ti (ne) pride na misel
izraža začudenje, zavrnitev
;
ekspr.
odšel je kaj vem kam
ne ve se kam
;
pog.,
ekspr.
bilo jih je kaj jaz vem koliko
zelo veliko
;
ekspr.
toliko piješ, le čemu je to podobno
izraža nejevoljo
;
po čem je vino
izraža vprašanje po ceni
;
ne vem, pri čem sem
kakšen je moj položaj
;
ne ve, s čim naj plača
s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila
;
ne vem, kaj za ena ženska je bila
katera, kakšna
;
sam.:
ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
kàj
2
čésa
zaim.
, čému, kàj, čém, čím
(
ȁ ẹ̄
)
izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav:
če se bo kaj spremenilo, mi sporoči
;
ali ti je še česa treba
;
dati, očitati komu kaj
;
nimaš se za kaj jeziti
;
dvomiti o čem
/
v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom:
čuditi se čemu nenavadnemu
;
storiti kaj dobrega
;
očistiti z glicerinom ali s čim drugim
//
ekspr.
izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo:
nima kaj obleči
;
toliko se trudi, pa nima kaj pokazati
;
dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti
/
elipt.:
naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu
;
kot vljudnostni odgovor pri zahvali
»Hvala!« »Ni za kaj.«
●
spreten kot le kaj
zelo, močno
;
pog.,
ekspr.
pa še kaj!
izraža močno zavrnitev
;
ekspr.
kaj takega!
izraža veliko začudenje
;
ekspr.
no, slišiš, (ali) bo že kaj
brž povej; brž naredi
;
pog.
delal bom, dokler bom še za kaj
krepek, zmožen za delo
;
pog.
stvar je sklenjena, tu ni kaj
nič se ne da spremeniti
;
pog.
hiša je lepa, ni kaj reči
je zares lepa
;
ekspr.
tam ni kaj vzeti
tam so zelo revni
;
pog.
ali je imela kaj z njim
ljubezensko razmerje
;
nar.
ne more vsemu kaj
vsega narediti, opraviti
;
pog.
ali ta obrtnik za kaj naredi
dobro, solidno
;
evfem.
bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi
napravi samomor
;
evfem.
njega se rado kaj prime
krade
;
pog.,
ekspr.
dežja še ne bo, če kaj vem
tako mislim, sklepam
káj
3
prisl.
(
ā
)
nav. ekspr.
1.
vprašuje po vzroku:
kaj me tako začudeno gledate?
/
kaj se otrok joka, saj mu nič nočem
/
kaj nam je tega treba
/
v vezniški rabi
ne vem, kaj je tako potrt
2.
vprašuje po namenu:
kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati
3.
navadno v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
kaj bi se branil kruha
;
kaj siliš v nesrečo
;
kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo
/
pojdiva, kaj se obotavljate
//
v členkovni zvezi s
še, šele
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
menite, da ga je bilo sram? Kaj še
;
osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane
4.
vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje:
kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal?
/
kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko
/
ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed
5.
pog.
vprašuje po količini;
koliko
:
kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen
koliko moram plačati
;
kaj je bil star, kakih petdeset let
/
v vezniški rabi
zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija
//
izraža veliko količino ali mero:
kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil
;
kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal
/
nimamo kdove kaj denarja
imamo malo denarja
●
ekspr.
kaj čuda, če se ga je naveličala
ni čudno
6.
v členkovni rabi
izraža
a)
začudenje, nejevoljo:
kaj, ti si še zmeraj tu
;
kaj, meni ne verjameš
b)
grožnjo:
kaj, še ne bo miru
c)
ravnodušnost, vdanost:
pa kaj, saj nič ne pomaga
//
izraža pričakovanje pritrditve:
Janez ni slab delavec, kaj
;
kaj, prebrisan pa je
káj
4
in
kaj
člen.
(
ā
)
1.
uvaja vprašanje:
kaj je res bolan? kaj že greste?
2.
v retoričnem vprašanju
poudarja nasprotno trditev:
stotak, kaj je to kak denar
;
pohiti, kaj naj čakam do sodnega dne
//
izraža ukaz, grajo:
kaj te ni sram, da se potepaš
//
izraža nejevoljo, presenečenje:
ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk
kàj
5
in
kaj
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža manjšo količino ali mero:
gotovo ima kaj dolga
;
prinesi čaja pa še kaj prigrizka
/
fant rad kaj pomaga pri hiši
;
najbrž sta se kaj sprla
/
ekspr.
bolnik komaj kaj spi
/
ekspr.
pa nikar kaj ne zamerite
2.
v vprašalnih ali odvisnih stavkih
izraža nedoločeno količino ali mero:
ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš
kaj rada?
/
ekspr.
če si kaj pameten, boš prišel
/
ali se kaj spozna na avto?
3.
ekspr.
izraža precejšnjo mero ali stopnjo:
življenje je kaj žalostno
;
vročina je kaj kmalu padla
/
požirek brinovca bi se mu kaj prilegel
//
v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z
nič
omejuje zanikanje:
delati se mu nič kaj ne ljubi
;
nič kaj dobro nisem spal
/
letos ne bo kaj prida pridelka
4.
v vprašalnih stavkih
posplošuje vprašanje:
kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to?
/
poglejmo, kako kaj gospodarijo
/
elipt.:
kaj pa kaj mati, ali je zdrava?
;
pog.
kako ste kaj?
kot nagovor pri srečanju
kako (je) kaj (z vami)?
●
ekspr.
fant je neroden kot le kaj, da je kaj
zelo
;
ne vem, ali bo kaj z njim, s tem
izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo
;
ekspr.
udari, če te je kaj
če si upaš
;
ekspr.
vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi
hoje ni niti za pol ure
;
ekspr.
daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil
izraža močno zanikanje
;
ekspr.
ne more si kaj, da se ne bi smejal
mora se smejati; ne more se zdržati smeha
;
ekspr.
ali sem kaj preveč rekel
kaj neprimernega, žaljivega
;
pog.
vrne se čez leto dni ali kaj
približno čez eno leto
kája
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
kajenje
:
odvaditi se kaje
;
veliko denarja porabi za kajo
/
zbolel je od pijače in kaje
/
ponudil mu je kajo
cigareto, tobak
kájak
-a
m
(
ȃ
)
1.
lahek, na obeh koncih koničast čoln z dvostranskim veslom:
veslati v kajaku
;
voziti se s kajakom
//
šport.
športno veslanje s takim čolnom:
tekmovanje v kajaku
/
prvak v kajaku
2.
majhen eskimski čoln iz lesenega ogrodja in živalskih kož z
dvostranskim veslom:
na ribolov so šli s kajaki
kajakáš
-a
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kajakom:
naši kajakaši so dosegli lepe športne uspehe
;
tekmovanje kajakašev
kajakášica
-e
ž
(
á
)
športnica, ki se ukvarja z veslanjem v kajaku:
kajakašica na mirnih vodah
;
kanuisti in kajakašice bodo v finalu nastopili v nedeljo
kajakáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kajakaše:
kajakaški klub
/
kajakaški šport
/
kajakaško prvenstvo
kajakáštvo
-a
s
(
ȃ
)
šport, pri katerem se vozi s kajaki:
kajakaštvo na divjih vodah
kájba
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
kletka
,
gajba
:
ujetega lisjaka so zaprli v kajbo
;
železna kajba
//
ekspr.
tesen, zaprt prostor:
hišnica je zlezla iz svoje kajbe
2.
ekspr.
majhna, preprosta hiša:
s slamo krita kajba
;
siromašna kajba
/
pasja kajba
hišica
kájbica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od kajba:
železna kajbica
/
ves dan je presedel v svoji kajbici
kajênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kaditi:
a)
odvaditi se kajenja
;
opustiti kajenje
/
kajenje tobaka
b)
kajenje proti pozebi, slani
/
božično kajenje
c)
pogasili so, kajenje pa še dolgo ni ponehalo
kájfež
-a
m
(
ȃ
)
priprava za ugašanje ali prižiganje (višje postavljenih) sveč:
pogasiti (sveče) s kajfežem
;
cerkovnik je hodil po cerkvi z dolgim kajfežem v roki
kájha
-e
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodnoštajersko
zapor
,
ječa
:
žandarji so ga odgnali v kajho
/
sedeti v kajhi
kájkavec
-vca
m
(
ā
)
jezikosl.
kdor govori kajkavščino:
sodelavci revije so večinoma kajkavci
kájkavski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kajkavce ali kajkavščino:
kajkavska književnost
/
kajkavsko narečje
kájkavščina
-e
ž
(
ā
)
jezikosl.
hrvaška narečna skupina z vprašalnim zaimkom kaj:
značilnosti kajkavščine
/
knjiga je napisana v kajkavščini
kájkrat
prisl.
(
ā
)
knjiž.
velikokrat
,
večkrat
:
kajkrat sem ga že prosila, naj zvečer ostaja doma
kájla
-e
ž
(
ȃ
)
nižje pog.
zagozda
:
izbiti kajlo izpod podpornika
/
odreži mi kajlo kruha
●
pog.,
ekspr.
dati, zabiti komu kajlo
z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
kájmak
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
soljena smetana s kuhanega kravjega in ovčjega mleka:
namazati kajmak na kruh
;
pleskavica s kajmakom
kajmakám
-a
m
(
ȃ
)
v Turčiji,
nekdaj
visok civilni ali vojaški oblastnik:
kájman
-a
m
(
ȃ
)
krokodil s širokim gobcem, ki živi v južni Ameriki:
loviti kajmane
kajnè
člen.
(
ȅ
)
izraža vprašanje ob pričakovanju pritrditve:
saj pojdeš z menoj, kajne
;
kajne, tega nisi mislil zares
;
kajne, da ga imaš rada
/
saj ne boš več lagal, kajne da ne
kajnèda
člen.
(
ȅ
)
izraža vprašanje ob pričakovanju pritrditve:
saj greš z nami, kajneda
;
kajneda, včeraj smo se sijajno zabavali
kajnít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kalijev klorid in magnezijev sulfat z vodo:
nahajališče kajnita
/
posipati deteljišče s kajnitom
Kájnov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
rel.
nanašajoč se na Kajna:
Kajnov zločin
●
knjiž.
ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje
so morilci
kájnovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
tak kot pri Kajnu:
kajnovski zločin
kájnovstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost ali ravnanje, podobno Kajnovemu:
bratomorilsko kajnovstvo
kajón
-a
m
(
ọ̑
)
nar. zahodno
grdoba
,
porednež
:
temu kajonu ni da bi verjel
/
kot nagovor
ti kajon ti, samo zdraho delaš
kajónček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od kajon:
dva navihana kajončka ima
kajónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kajone:
kajonska druščina
/
kot nagovor
kajon kajonski, domov pojdi
kájpa
člen.
(
ā
)
izraža samoumevnost trditve;
seveda
:
nevarnosti kajpa niti ne sluti
;
pričeska jo dela mlajšo, kajpa
/
hočeš požirek vina? Kajpa! Kar natoči!
kájpada
člen.
(
ā
)
izraža samoumevnost trditve;
seveda
:
otrok se je kajpada prestrašil
;
tovariši so mu zavidali, kajpada
;
kajpada, te napake bi lahko odpravili
/
vprašal si, če ga poznam. Kajpada!
kájpak
člen.
(
ā
)
izraža samoumevnost trditve;
seveda
:
v zaporu kajpak ni bilo pernice
;
kajpak, stvar je premisleka vredna
/
boš prišel? Kajpak! se je zasmejal
kájsi
prisl.
(
ā
)
star.,
navadno v nikalnih stavkih
posebno
,
preveč
:
fant ni bil kajsi spreten
;
starec se ni kajsi vznemiril
kájstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
kar opredeljuje kaj, da je to, kar je;
bistvo
:
kajstvo pojava, sveta
kájt
-a
m
(
ȃ
)
jadralnemu padalu podobna priprava za kajtanje:
surfati s kajtom
kájtanje
-a
s
(
ȃ
)
šport, pri katerem se s pomočjo jadralnemu padalu podobne priprave
stoji na deski in vozi po vodi, snegu:
šola kajtanja in deskanja na vodi
;
oprema za kajtanje
kájtar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor kajta:
zbirališče kajtarjev
;
deskarji in kajtarji
//
športnik, ki se ukvarja s kajtanjem:
postal je eden najhitrejših kajtarjev na svetu
kájtarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kajtarje ali kajtanje:
velika peščena plaža ponuja ogromno prostora za kajtarske
dogodivščine
/
kajtarsko tekmovanje
kájtati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ukvarjati se s športom, pri katerem se s pomočjo jadralnemu padalu
podobne priprave stoji na deski in vozi po vodi, snegu:
na morju se je naučil kajtati
/
kajtati po snegu
kájti
in
kajti
vez.
(
ā
)
v vzročnem priredju
za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega:
nobeden ne spi, kajti napad pričakujejo vsak trenutek
;
skrb je odveč, kajti delavci so zanesljivi
/
prav, da si se spametoval. Kajti kjer ni pameti, pomaga samo
palica
/
zastar.
deklet ne mara, kajti je z njimi preveč sitnosti
ker
kajúta
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
kabina (na ladji):
spati v kajuti pod krovom
/
kajute je zalila voda
/
krmarska kajuta
;
potniške kajute
kajúten
-tna -o
(
ȗ
)
pridevnik od kajuta:
okroglo kajutno okence
kájzer
-ja
m
(
á
)
nižje pog.
(nemški) cesar:
kajzer Viljem II.
kájzerica
-e
ž
(
á
)
hlebčku podobno krušno pecivo, ki ima zgoraj več, iz sredine
potekajočih polkrožnih zarez:
dunajske kajzerice
;
ponujati še tople kajzerice
/
žemlje in kajzerice
kájža
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
majhna, preprosta hiša:
kupiti si kajžo
;
kmečka kajža
;
samotna kajža ob robu gozda
//
majhno posestvo:
priženiti se na kajžo
kájžar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
lastnik majhnega posestva:
kajžarji in mali kmetje
kájžarica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
lastnica majhnega posestva ali kajžarjeva žena:
revna kajžarica
kájžarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kajžarje:
kajžarski otroci
/
kajžarsko življenje
;
sam.:
s kajžarsko se je oženil
kájžarstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. ekspr.
revnejši vaški družbeni sloj:
nastanek kajžarstva
;
problem kajžarstva
kájžica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kajža:
lesena kajžica
kák
1
--
prid.
(
á
)
otr.
umazan
:
že spet imaš kak rokice
;
pusti, to je kak
kák
2
-a -o
zaim.
(
ā
)
1.
izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti;
kakšen
1
:
kake novice nam prinašaš?
/
vprašal ga je, po kaki ceni prodaja
2.
izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste:
kako ime so ji dali? iz kakega kraja si?
katerega
3.
navadno okrepljen
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
so to tisti tvoji prijatelji? Kaki prijatelji neki
4.
izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik:
kako krivico smo mu delali
;
kaka škoda zanj
//
izraža začudenje, presenečenje:
kak čudovit prizor
;
sam.:
le kake se je znebil
kàk
3
-a -o
zaim.
(
ȁ
)
1.
izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari:
prenočili bomo v kaki koči
;
ekspr.
ne dam si ukazovati od kakega direktorčka
/
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
verjetno se je zgodila kaka nesreča
;
oblači se kakor kaka princesa
/
problem bomo že uredili na kak način
kako
2.
z izrazom količine
izraža približnost:
za kak teden bi šel na deželo
;
redi kakih osem glav živine
;
pridem kako uro pozneje
//
pog.,
v prislovni rabi
nekako
,
približno
:
obiskal sem ga kake trikrat
;
prišel bom ob kake štirih
kakadú
-ja
m
(
ȗ
)
velika avstralska papiga s perjanico na glavi:
vreščanje kakadujev
/
črni kakadu
kakáo
-a
m
(
ȃ
)
kakav
:
pridelovati kakao
/
mleti kakao
/
kakao z mlekom
kákati
-am
nedov.
(
ā
)
otr.
opravljati veliko potrebo:
lulati in kakati moraš v kahlico
kakáv
-a
m
(
ȃ
)
1.
rjav prah iz praženih semen kakavovca:
dodati mleku kakav
;
potresti narastek s kakavom
//
pijača iz tega prahu:
piti, skuhati kakav
;
vroč kakav
/
skodelica kakava
2.
plodovi kakavovca:
obiranje kakava
/
vreče s kakavom
s semeni kakavovca
kakávast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
po barvi podoben kakavu:
kakavasta polt
kakáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je iz kakava:
tovarna kakavnih izdelkov
/
kakavne rezine
kakávov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kakav ali kakavovec:
kakavovo seme
;
kakavova zrna
/
kakavov prah
kakav
;
kakavovo maslo
belo rumena snov, ki se uporablja v slaščičarstvu, kozmetiki in
zdravilstvu
/
kakavova potica
kakávovec
-vca
m
(
ȃ
)
tropsko drevo, iz semen katerega se pridobiva kakav:
nasadi kakavovcev
kákec
-kca
m
(
ȃ
)
otr.
blato
,
iztrebek
:
mama, kakec sem naredil
/
evfem.
golobji, konjski kakec
káki
1
-ja
m
(
ȃ
)
južno drevo z velikimi listi ali njegov sladki, paradižniku podoben
sad:
nasad kakijev
;
polna gajba kakijev
káki
2
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
tkanina kaki barve, navadno platnena:
imel je tropsko čelado in srajco iz kakija
//
obleka iz take tkanine:
kaki z velikimi žepi
káki
3
--
prid.
(
ȃ
)
svetlo rumenkasto rjav:
kaki uniforma
/
kaki barva
kákijev
1
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaki
1
:
kakijev nasad
/
kakijev sad
kákijev
2
-a -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v zvezi z
barva
svetlo rumenkasto rjav:
uniforma kakijeve barve
kakó
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja:
kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti
pomagam?
/
kako ti je ime? kako se pišeš?
/
kot nagovor,
zlasti pri srečanju:
kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)?
pog.
kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite?
pog.
kako ste kaj?
elipt.
kako pa kaj družina?
/
elipt.
kako (to), da še niste odpotovali?
/
kot vprašanje po nerazumljeni trditvi
kako?
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov
;
elipt.
človek zabrede, da sam ne ve kako
//
izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega:
kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si
zadovoljen z uspehom?
/
povej, kako ti ugaja film
2.
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
v členkovni zvezi
kako da
izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi
dejanje:
kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil?
zakaj
3.
v vezniški rabi,
z oslabljenim pomenom,
v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja
za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet:
začutil je, kako mu nekaj leze po roki
;
videl sem, kako je padel pod avto
/
ali slišiš kosa, kako poje?
/
ne zaveda se, kako je žena hudo bolna
da
4.
ekspr.
izraža veliko mero ali stopnjo povedanega:
kako čudovita dolina
;
kako živo si ga predstavljam
;
publ.
veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za
vedno izgubljenih
/
kako se mi smili
;
kako ga je škoda
;
kako vesel sem, da si prišel
;
elipt.
prav ima, pa še kako prav
//
v retoričnem vprašanju
izraža močno začudenje, zavrnitev:
kako si še upaš priti sem
;
kako, ali naj čakam do sodnega dne
/
če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
5.
izraža nedoločen, poljuben način:
uredi stvar kako drugače
;
pot boš že kako našel
/
elipt.
bomo že kako tudi brez tebe
delali, shajali, uredili
●
ekspr.
vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel
izraža zadovoljivo, znosno stanje
;
pog.
kako so si stranice v trikotniku?
v kakšnem razmerju
;
pog.
kako je zunaj, ali še dežuje?
kakšno vreme je
;
ekspr.
popotniku je nič kako odleglo
zelo
;
pog.
bil je, kako bi rekel, malo neroden
izraža obzirnost, negotovost
;
pog.,
ekspr.
da bi ti pomagal? Saj veš kako
izraža močno zanikanje, zavrnitev
;
ekspr.
si zadovoljen? Kako da ne
da, seveda
;
sam.:
ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
kakofóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kakofonijo:
kakofonična glasba
/
kakofonična beseda
kakofónično
prisl.
:
verz je zazvenel kakofonično
kakofóničnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost kakofoničnega:
kakofoničnost skladbe
/
kakofoničnost stavka
kakofoníja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
neubranost glasov;
neblagoglasje
:
evfonija in kakofonija
/
kakofonija besede
kakópa
člen.
(
ọ̄
)
izraža samoumevnost trditve;
seveda
:
s temi besedami si kakopa cikal name
;
mnenja so bila različna, kakopa
/
pri delu nam boš pomagal? Kakopa!
kakópada
člen.
(
ọ̄
)
seveda
,
kajpa
:
ta dogodek se je kakopada brž razvedel
kakópak
člen.
(
ọ̄
)
izraža samoumevnost trditve;
seveda
:
kobila se je ustavila. Kakopak, znašla se je pod strmim klancem
;
prinesite mi vina, črnega, kakopak
/
torej misliš zares? Kakopak!
kàkor
1
prisl.
(
ȁ
)
s členkom
izraža poljubnost načina:
na tisoče jih je bilo ustreljenih ali kakor že drugače pobitih
;
ta beseda je žaljiva, obrni jo kakor si že bodi
kàkor
2
vez.
(
ȁ
)
I.
med členi v stavku
1.
za izražanje primerjave glede enakosti:
sin je tako velik kakor oče
;
toplo je kakor poleti
/
igralci so isti kakor lani
/
program je trajal toliko časa kakor včeraj
;
dohodkov je toliko kakor izdatkov
kolikor
2.
navadno s primernikom
za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti:
sin je že večji kakor oče
;
premer cevi je manjši kakor meter
/
ni tako priden kakor sestra
/
blago nima več tolikšne cene kakor prej
3.
za izražanje podobnosti:
ukazuje kakor diktator
;
povsod se vede kakor doma
/
bled kakor zid
;
naglo kakor blisk
;
podobna sta si kakor jajce jajcu
zelo
4.
za izražanje približne, dozdevne podobnosti:
srečala sta se kakor po naključju
;
fanta imajo kakor za svojega
/
mož se je kakor prebudil
;
zdaj se mu kakor ne ljubi delati
nekako, nekam
5.
ekspr.,
z nikalnico,
v zvezi z
drug, drugače
za izražanje omejenosti na določeno, navedeno:
ne kaže drugega kakor molčati
;
nobeden ji ni rekel drugače kakor mati
/
kdo drug je kriv nesreče kakor ti
6.
ekspr.,
navadno v zvezi s
tako
za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano:
film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki
;
enako je oblečen pozimi kakor poleti
/
kakor v hvali pretirava tudi v graji
;
publ.
predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico
in
7.
star.
za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar;
kot
2
:
jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko
;
kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
II.
v odvisnih stavkih
1.
v primerjalnih odvisnih stavkih
za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6
a)
fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih
;
ona dela tako, kakor delajo druge
/
pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev
/
predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil
;
izdali smo prav toliko, kakor smo se namenili
kolikor
b)
imela bo manjšo doto, kakor se misli
/
ni vse tako, kakor je bilo
/
plačal je več, kakor sem zahteval
c)
s pogojnim naklonom ali v zvezi z
da
:
maha z rokami, kakor bi orehe klatil
;
zdi se, kakor da ni rešitve
;
dela se, kakor da me ne bi poznal
č)
ne kaže drugega, kakor da potrpimo
;
v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
d)
kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
//
z oslabljenim pomenom
za izražanje primerjave sploh:
kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala
;
vstopajo, kakor kdo pride
;
publ.
kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov
/
s širokim pomenskim obsegom:
kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina
;
kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena
/
vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv
ker, saj
;
pošten kakor je, ni zahteval potrdila
//
nav. ekspr.
za izražanje odnosa osebka do povedanega:
ostani ali pojdi, kakor že hočeš
;
kakor je videti, še ne bo miru
;
uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame
/
kakor sem rekel: ne dam pa ne dam
;
kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim
/
»Ostal boš doma!« »Kakor ukazujete.«
2.
ekspr.,
v časovnih odvisnih stavkih,
navadno v zvezi
kakor hitro
za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za
dejanjem v odvisnem stavku:
kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot
;
vprašam ga, kakor hitro se vrne
;
kakor je ura devet, že sedi v krčmi
3.
ekspr.,
v pogojnih odvisnih stavkih
za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka:
kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe
;
kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
4.
ekspr.,
v dopustnih odvisnih stavkih
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči:
kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil
;
kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati
če ga ima še tako rad
/
star.
hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla
čeprav
5.
nav. elipt.
za naštevanje zgledov za prej povedano:
ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede
;
človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi,
samoobramba, spolni nagon itd.
6.
nav. elipt.,
pog.,
z nedoločnim zaimkom ali prislovom
za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine:
»Kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor kakšna.«
;
hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje
;
bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo
vsak po svoje
●
pog.
kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši
saj nisi nič boljši
;
to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali
samoumevno, gotovo
;
pog.
monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro
drugo jutro
;
ekspr.
otrok je trmast kakor le kaj
zelo
;
»Ne bom se uklonil.« »Kakor misliš.«
izraža obzirno zavrnitev povedanega
;
pog.
dosegel je toliko kakor nič
prav nič
;
star.
vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel
ki je šel
kàkorkóli
1
in
kàkor kóli
prisl.
(
ȁ-ọ̑
)
izraža poljubnost načina:
naj bo že kakorkoli, moj sklep je dokončen
;
skušal se je rešiti kakorkoli
/
elipt.
kakorkoli, v izdatkih se moraš omejiti
kàkorkóli
2
in
kàkor kóli
vez.
(
ȁ-ọ̑
)
1.
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti načina:
pomagaj mu, kakorkoli moreš
2.
ekspr.,
v dopustnih odvisnih stavkih
čeprav, če še tako:
kakorkoli je bilo spoznanje grenko, je bilo potrebno
kákošen
1
-šna -o
zaim.
(
ā
)
zastar.
kakšen
1
:
kakošen je neki cesar
kàkošen
2
-šna -o
zaim.
(
ȁ
)
zastar.
kakšen
2
:
vzemi k sebi kakošno siroto
kàkov
1
-a -o
zaim.
(
ȁ
)
zastar.
kakšen
2
:
kakovih petdeset let star mož
kakôv
2
tudi
kákov -a -o
zaim.
(
ó; ā
)
zastar.
kakšen
1
:
bogve kakova ženska je to
kakôvost
-i
ž
(
ó
)
1.
kar opredeljuje kaj glede na pozitivne lastnosti:
predpisana kakovost surovin
;
oceniti kakovost mleka, sira
/
dobra, slaba kakovost izdelka
/
te snovi so po kakovosti zelo različne
2.
kar opredeljuje kaj glede na veliko mero pozitivnih lastnosti;
kvaliteta
:
pri izdelkih se zahteva tudi določena kakovost
kakôvosten
-tna -o
prid.
(
ó
)
1.
nanašajoč se na kakovost:
kakovostna izenačenost izdelkov
;
kakovostne spremembe materiala
/
visoka kakovostna raven pouka
/
določiti kakovostni razred lesa
2.
dober
,
kvaliteten
:
kakovostni proizvodi
;
prodajajo samo kakovostno sadje
/
skrbeti je treba za kakovostno zdravstvo
♦
jezikosl.
kakovostni pridevnik
;
kakovostni rodilnik
kakôvostno
prisl.
:
material kakovostno ustreza
kákršen
-šna -o
zaim.
(
ȃ
)
1.
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki določa osebo ali stvar v nadrednem stavku glede
na kakovost, lastnost, značilnost:
dobila je takšnega moža, kakršnega si je želela
;
pokazal se je takšnega, kakršen je v resnici
;
dobil je odgovor, kakršnega ni bil vajen
;
to so nova določila, kakršnih ne najdemo v prvotnem osnutku
/
dela s takšno vnemo, kakršno sicer težko najdeš
/
ekspr.
tak, kakršen je, ne more ravnati drugače
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
z njim bom ravnal kakor s capinom, kakršen tudi je
●
preg.
kakršna mati, takšna hči
2.
s členkom
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari:
naj bo kakršna že, rad jo ima
;
tako se izogneš kakršne že koli nevarnosti
/
lahko vam dodelimo kakršnega hočete pomočnika
kákršenkóli
-šna- -o-
in
kákršen -šna -o kóli
zaim.
(
ȃ-ọ̑
)
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari:
prikazuje življenje brez kakršnegakoli olepševanja
;
išče kakršnokoli službo
/
ekspr.
ali ima to kakršnokoli zvezo z menoj?
/
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
kakršnekoli so posledice, zdaj se zdijo nepomembne
kákršensibódi
-šna- -o-
in
kákršen -šna -o si bódi
zaim.
(
ȃ-ọ́
)
kakršenkoli
:
ali imaš kakršnosibodi delo zame?
kákšen
1
-šna -o
zaim.
(
ā
)
1.
izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti:
kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh?
kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri?
/
na kakšen način se ga misliš znebiti?
kako
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
povej, kakšen je novi učitelj
;
raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
2.
izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste:
kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček?
katero
3.
ekspr.,
navadno okrepljen
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš?
gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki
;
da ni zdrava? Kakšna pa
;
elipt.
odleglo ti bo. Kakšen odleglo – neumnost
4.
ekspr.
izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik:
kakšna razlika med bratoma
;
kakšna škoda zanj
;
tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne
;
dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
//
izraža začudenje, presenečenje:
kakšen fant je bil to z njimi
;
joj, kakšno (čudovito) obleko ima
;
kakšno vprašanje
;
sam.,
ekspr.:
kakšno mu je zagodel
;
kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano
;
kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
kàkšen
2
-šna -o
zaim.
(
ȁ
)
1.
izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari:
fanta bodo dali v kakšno šolo
;
ali načrt predvideva kakšna nova naselja?
/
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom:
oblači se kakor kakšna princesa
;
zmeraj ima kakšne težave
;
pesnik je, kakšen Prešeren pa seveda ni
/
zadeva se bo že na kakšen način uredila
kako
/
tu so jajca, kakšno je sveže, kakšno pa tudi ne
2.
z izrazom količine
izraža približnost:
tale možakar ima kakšnih štirideset let
;
trajalo bo kakšno uro
//
pog.,
v prislovni rabi
nekako
,
približno
:
obiskal sem ga kakšne trikrat
;
prišel bom ob kakšne štirih
;
sam.:
ali veš za kakšno, ki dobro kuha
;
reci že kakšno
kàkšenkrat
[
kakšənkrat
]
prisl.
(
ȁ
)
pog.
kdaj pa kdaj, včasih:
dobički so bili kakšenkrat zelo veliki
/
če se kakšenkrat spomnim na to, mi je zelo hudo
kdaj
kákšnost
-i
ž
(
ā
)
filoz.
kar opredeljuje kaj glede na lastnosti, značilnosti:
kákt
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
kaktus
,
kakteja
:
v puščavi je bilo polno kaktov
;
cvetoči kakti
kakteíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor goji kaktuse:
izkušen kakteist
/
društvo kakteistov
kaktêja
-e
ž
(
ȇ
)
na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi,
spremenjenimi navadno v trne:
gojiti kakteje
;
cvetoča kakteja
káktica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
kaktus
,
kakteja
:
visoke kaktice
káktovec
-vca
m
(
ȃ
)
zastar.
kaktus
,
kakteja
:
cvetoči kaktovec
káktus
-a
m
(
ȃ
)
na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi,
spremenjenimi navadno v trne:
gojiti, zbirati kaktuse
;
jezdili so mimo visokih kaktusov
;
cveti kaktusov
♦
vrtn.
božični kaktus
káktusov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od kaktus:
kaktusov cvet
;
kaktusove bodice
kál
1
-a
[
kau̯
]
m
(
ȃ
)
1.
plitvejša kotanja s stoječo vodo;
mlaka
:
po dežju so se napolnili vsi kali
;
piti vodo iz kala
;
izsušeni kali
/
napajati živino na kalu
/
umazan kal
voda v kalu
//
razmočen, močviren kraj:
pod pobočjem je veliko kalov
2.
agr.
drobni delci, ki lebdijo v tekočini;
kalež
:
kal se useda
/
vino ima kal
kál
2
-í
[
kal
in
kau̯
]
ž
(
ȃ
)
1.
mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica:
kali so se posušile
;
seme poganja, žene kal
;
zelene kali
/
v fižolih se lepo vidijo kali
kalčki
;
pren.
slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
2.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj:
kal ljubezni, razdora
;
kali zla
/
z oslabljenim pomenom
nositi v sebi kal smrti
3.
nav. mn.
mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen;
klica
:
uničiti kali
;
škodljive kali
/
bolezenske kali
●
ekspr.
kaj v kali zadušiti, zatreti
preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič
pojavi; popolnoma uničiti
♦
metal.
kristalizacijska kal
majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati
kovina ali zlitina
kála
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
na vlažnih tleh rastoča rastlina s socvetjem, ki ga obdaja velik bel
tulec:
gojiti kale
kalálnik
-a
[
kalau̯nik
]
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
vedro
:
zlivati vodo iz kalalnika
kalamár
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.
jed iz lignjev, sip:
ocvrti kalamari
//
pog.
ligenj
:
med ribami v mreži je bilo polno kalamarov
kalambúr
-ja
m
(
ȗ
)
lit.
besedna igra:
besedni dovtipi od najcenejšega kalamburja do duhovitega domisleka
kalamína
in
kalámina -e
ž
(
ȋ; ȃ
)
min.
1.
rudnina cinkov silikat s hidroksilno skupino in vodo:
nahajališča kalamine
2.
v zvezi
draga kalamina
rudnina cinkov karbonat;
smitsonit
kalamít
-a
m
(
ȋ
)
pal.
izumrlo, preslici podobno drevo iz karbona:
fosili kalamitov
kalamitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
agr.
čezmerno razmnoževanje škodljivih živali, zlasti žuželk:
proučevati kalamiteto
2.
zastar.
stiska
,
težava
:
bil je v nenehnih denarnih kalamitetah
kalánder
-dra
m
(
á
)
teh.
stroj iz jeklenih in elastičnih valjev, med katerimi se premika
tkanina, papirna plast, usnje, da se zgladi:
obdelovati tkanino s kalandrom
kalandrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
obdelovati s kalandrom:
kalandrirati tkanino
kálanica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
klano poleno, navadno dolgo;
cepanica
:
kurijo z bukovimi kalanicami
/
skladovnica kalanic
2.
skodla
:
streha je bila krita z jelovimi kalanicami
kálanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kálati:
kalanje drv
kálanka
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
sad, katerega meso se rado loči od koščice, zlasti breskev:
debele, okusne kalanke
/
breskev kalanka
kalášnikov
-a
m
(
ȃ
)
polavtomatska puška z značilnim ukrivljenim nabojnikom, enostavna za
uporabo in popravilo:
streljati s kalašnikovom
;
puška kalašnikov
;
rafali iz kalašnikova
kalášnikovka
-e
ž
(
ȃ
)
polavtomatska puška z značilnim ukrivljenim nabojnikom, enostavna za
uporabo in popravilo:
streljati s kalašnikovko
;
avtomatska puška kalašnikovka
;
naboji za kalašnikovko
kálati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
cepiti
,
klati
:
kalati doge, drva
;
les se dobro kala
/
kalati v skodle
kaláti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar. zahodno
vzdigovati, pretakati vodo iz vodnjaka, studenca, zajemati:
kalala je z velikim vedrom
/
kalati v korito
kálavec
-vca
m
(
ȃ
)
min.
rudnina, ki se po določenih ploskvah popolno, lepo kolje:
kalcedón
-a
m
(
ọ̑
)
min.
rudnina, vlaknata oblika kremenice:
različki kalcedona
kalcedónijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
bot.,
v zvezi
kalcedonijska lučca
dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica:
kalcificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
dodajati apno, apnene snovi;
apniti
:
kalcificirati zemljišče
2.
prepajati se s kalcijevim karbonatom;
apneti
:
tkivo je začelo kalcificirati
kalcifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kalcificirati:
kalcifikacija kislih tal
/
kalcifikacija žil
kálcij
-a
m
(
á
)
kem.
mehka, na vlažnem zraku neobstojna lahka kovina, element Ca:
kalcij v spojinah
;
izguba kalcija iz kosti
kálcijev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kalcij:
kalcijeve soli, spojine
/
kalcijev alumosilikat, hidrid
;
kalcijev karbid
spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen
;
kalcijev karbonat, silikat
kalcinácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kalcinirati:
oplemenititi rudo s kalcinacijo
/
peč za kalcinacijo
kalcinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
segrevati, žgati trdno snov do kemijskega razkroja:
kalcinirati rudo
kalciníran
-a -o:
kalcinirana glinica, soda
kalcít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina heksagonalni kalcijev karbonat:
kristali kalcita
kálček
-čka
[
tudi
kau̯čək
]
m
(
ȃ
)
bot.
iz oplojene jajčne celice nastajajoča rastlinica do kalitve:
kalček je še skrit v semenu
;
riževi, žitni kalčki
;
razvoj kalčkov
kálčkov
-a -o
[
tudi
kau̯čkov-
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kalček:
kalčkovo stebelce
●
kalčkova moka
moka iz žitnih kalčkov
kaldêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Kaldejce:
kaldejski jezik
;
kaldejska država
♦
rel.
kaldejska cerkev
katoliška cerkev vzhodnosirskega obreda
káldrma
-e
ž
(
ȃ
)
v balkanskem okolju
cesta, ulica, tlakovana z debelim kamenjem:
strma kaldrma
//
kamniti tlak na taki cesti, ulici:
med kaldrmo je zrasla trava
kalejdoskóp
tudi
kalejdoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
1.
naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki
pri obračanju ustvarjajo pisane like:
gledati v kalejdoskop
;
vtisi so se vrstili in spreminjali kot v kalejdoskopu
/
barvni, pisan kalejdoskop
;
pren.,
ekspr.
osebe in dogodki v filmu tvorijo popoln kalejdoskop velikega mesta
2.
ekspr.,
z rodilnikom
množina raznovrstnih stvari:
kalejdoskop barv, dogodkov
kalejdoskópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kalejdoskop:
kalejdoskopska slika
/
kalejdoskopski vtisi
kalejdoskópsko
prisl.
:
kalejdoskopsko se spreminjati, vrstiti
kálen
-lna -o
prid.
(
á
)
1.
ki vsebuje drobne, lebdeče delce:
kalna tekočina, voda
;
kalno vino
/
kalen ribnik
;
narasla, kalna reka
2.
ki je brez močnega sijaja, leska;
moten
:
kalna svetloba
/
imel je trudne, kalne oči
;
pren.
kalen pogled pijanca
3.
ekspr.
nejasen
,
moten
:
položaj v podjetju je kalen
kálno
prisl.
:
kalno gledati predse
/
piše se narazen ali skupaj:
kalno sivi
ali
kalnosivi oblaki
;
kalno modro nebo
;
sam.:
v njegovih očeh je bilo nekaj kalnega
;
ekspr.
v kalnem ribariti
izrabljati neurejene razmere za dosego cilja
kalendárij
-a
m
(
á
)
zastar.
koledar
:
že več dni pregleduje Mohorjev kalendarij
♦
rel.
seznam cerkvenih praznikov, godov v cerkvenem letu
kalénde
-lénd
ž
mn.
(
ẹ̑
)
pri starih Rimljanih
prvi dan v mesecu:
zgodilo se je ob kalendah
kálež
-a
m
(
ȃ
)
drobni delci, ki lebdijo v tekočini:
kalež v vinu se useda
káli
in
ká-li
člen.
(
ā
)
star.
izraža vprašanje po potrditvi domneve;
ali ne
,
ali káj
:
menda spiš, kali
;
najbrž je že odšel, kali
/
ali je bolan, kali
/
poldrugo leto je ali kali, kar je odšel
ali kàj
//
najbrž
,
menda
:
resnica bo kali ta, da ni več živ
káliban
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
surov, grob človek:
obnaša se kot kaliban
kalíber
-bra
m
(
í
)
1.
navadno s prilastkom
notranji premer cevi ali premer izstrelka pri strelnem orožju:
kaliber puške
;
novi top ima večji kaliber
/
krogla kalibra 7,9 mm
;
top kalibra 75 mm
/
kaliber cevi
2.
ekspr.,
s prilastkom
stopnja glede na kvaliteto;
pomen
,
vrednost
:
bil je politik velikega kalibra
/
v mestu delujejo vohuni največjih kalibrov
/
to je človek drugačnega kalibra
/
policisti so prijeli dva težja kalibra
huda kriminalca
3.
strojn.
natančna priprava brez gibljivih delov, s katero se preverja
ustreznost mer kakega predmeta:
potisniti kaliber v cev
/
navojni kaliber
4.
teh.
odprtina med valjema, ki daje valjanemu, vlečenemu izdelku natančno
obliko, mero:
kalibri za tirnice
kalibrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
teh.
z valjanjem, vlečenjem dajati izdelku natančno obliko, mero:
kalibrirati kovinske palice
/
kalibrirati papir
2.
strojn.
preverjati ustreznost mer kakega predmeta s kalibrom:
kalibrirati navoje
3.
teh.
določevati in označevati merilne enote na merilnih pripravah;
umerjati
:
v laboratoriju sami kalibrirajo termometre
kalibríran
-a -o:
kalibrirana steklenica
♦
strojn.
kalibrirana veriga
veriga, ki ima enake člene
kalíbrski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kaliber:
kalibrsko merilo
/
kalibrski obroč
kalíca
-e
ž
(
í
)
1.
star.
mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica;
kal
2
:
kalice so ovenele
/
krompirjeve kalice
cime
2.
bot.
klični list:
kalček z eno kalico
kalìč
-íča
m
(
ȉ í
)
mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica;
kal
2
:
nežni, zeleni kaliči
/
krompir odganja kaliče
cime
kalíf
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
1.
v arabskem okolju
vladar
:
Mohamedovi nasledniki so se imenovali kalifi
/
bagdadski kalif
2.
naslov za turškega sultana kot verskega poglavarja muslimanov:
kalifát
-a
m
(
ȃ
)
v arabskem okolju,
nekdaj
območje, na katerem ima oblast kalif:
bagdadski kalifat
kalifórnij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
umetno pridobljen redek radioaktivni element, Cf:
kalifórnijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na Kalifornijo:
kalifornijska obala
♦
agr.
kalifornijska brozga
škropivo iz žvepla in apna
;
zool.
kalifornijski kapar
ameriški kapar
;
kalifornijska postrv
postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa; šarenka
kaligráf
-a
m
(
ȃ
)
kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisec:
po poklicu je bil kaligraf v kraljevi pisarni
/
kartografski risar in kaligraf
kaligráfičen
-čna -o
prid.
(
á
)
star.
kaligrafski
:
drobna, kaligrafična pisava
kaligrafíja
-e
ž
(
ȋ
)
pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje:
učiti se kaligrafije
;
srednjeveška kaligrafija
/
kaligrafija ornamentov
;
pren.
v umetnikovem grafičnem izrazu je značilna likovna kaligrafija
//
rokopis
:
ponarejena kaligrafija
kaligráfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaligrafe ali kaligrafijo:
tekoča, kaligrafska pisava
/
ekspr.
prepisoval je s prav kaligrafsko skrbnostjo
kálij
-a
m
(
á
)
kem.
mehka, na zraku in v vodi neobstojna lahka kovina, element K:
uporaba gnojil, ki vsebujejo kalij
;
kopičenje kalija v rastlinah
kálijev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kalij:
kalijeve spojine
/
kalijev cianid, karbonat
;
kalijeva sol
;
kalijevo milo
mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom
kalikánt
-a
m
(
ā
)
bot.
prijetno dišeč okrasni grm;
dišeči les
kalikó
-ja
m
(
ọ̑
)
tekst.
redka bombažna tkanina v platneni vezavi:
povoji iz kalikoja
kalílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kaljenje
2
:
kalilna temperatura
/
kalilno olje, sredstvo
/
kalilna peč
kalílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kaljenje
3
:
dati seme v kalilne posodice
/
kalilna zrelost
kalílnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za kaljenje kovinskih predmetov:
tovarna ima kovačnico in kalilnico
kalílnik
1
-a
m
(
ȋ
)
teh.
posoda s tekočino za kaljenje kovinskih predmetov:
kalilnik pri kovaškem ognjišču
kalílnik
2
-a
m
(
ȋ
)
agr.
priprava za preizkušanje kalivosti (semen):
kalílo
-a
s
(
í
)
metal.
sredstvo za hlajenje pri kaljenju (kovinskih predmetov):
izbirati primerna kalila
kalimêro
-a
m
(
ȇ
)
ekspr.
kdor se neprestano pritožuje, da se mu godi krivica:
obnašati se kot užaljeni kalimero
kalimêrovski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
značilen za kalimere:
kalimerovski sindrom
;
kalimerovska drža
;
kalimerovsko tarnanje
kalimêrovstvo
-a
s
(
ȇ
)
ekspr.
lastnost osebe, ki se neprestano pritožuje, da se ji godi krivica:
časi tarnanja in kalimerovstva so minili
kalín
-a
m
(
ȋ
)
1.
zool.,
navadno v zvezi
veliki kalin
ptica pevka s kratkim, debelim kljunom, Pyrrhula pyrrhula:
ob hudem mrazu so tudi kalini prileteli v bližino hiš
2.
ekspr.
moški, navadno prebrisan, sleparski:
ta kalin noče ničesar razumeti
/
slabo se je počutil med starimi kalini
/
kot psovka
ne smej se, kalin nemarni
kalína
-e
ž
(
ī
)
bot.
grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami,
Ligustrum vulgare:
kalina se je razrasla v gosto živo mejo
kalírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
trg.
zmanjšati se po teži, prostornini ali kvaliteti med prevozom,
predelavo, skladiščenjem:
živina je med prevozom kalirala
kalíšče
-a
s
(
í
)
agr.
prostor ali posoda, kjer seme kali:
navadno, umetno kališče
kalítev
1
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od kaliti
1
:
kalitev vode
/
kalitev (nočnega) miru
kalítev
2
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od kaliti
2
:
kalitev jekla
kalítev
3
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od kaliti
3
:
pomen vlage za kalitev
/
kalitev semen
kalíti
1
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati kaj kalno, motno:
race kalijo vodo v potoku
/
blatna usedlina je kalila tekočino
/
knjiž.
neba ni kalil noben oblak
;
pren.
strah jim kali razsodnost
●
ekspr.
s svojimi nauki jim kali vodo
povzroča zmedo, nejasnost
2.
nav. ekspr.
vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti:
neprijeten spomin, skrb kali veselje
;
kaliti komu srečo
/
slabo vreme ni kalilo dobre volje
/
nenehni prepiri so kalili tovarištvo
;
privilegiji kalijo odnose med ljudmi
/
kaliti (nočni) mir
kalíti se
izgubljati bistrost, čistost:
voda v ribniku se kali
/
bolniku se kalijo oči
●
knjiž.
ob slovesu so se vsem kalile oči
imeli so solzne oči, jokali so
kalíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju:
kovač je kalil in brusil svedre
/
kovina se da kaliti
/
kaliti jeklo
♦
metal.
površinsko kaliti
kalíti se
ekspr.
postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja
težkih razmer:
brigada se je kalila v neštetih bojih
;
trdo življenje mu je kalilo značaj
/
kaliti se za boj
kaljèn
-êna -o:
oster, kaljen meč
;
slabo kaljena sekira
;
kaljeno jeklo
kalíti
3
-ím
nedov.
(
ī í
)
poganjati kal(i):
pšenica kali
;
ekspr.
vse že kali in brsti
/
semena so že začela kaliti
/
v topli kleti začne krompir kaliti
poganjati cimo
;
pren.,
pesn.
seme zla kali
//
knjiž.
biti
2
,
nastajati
:
v njem kali sovraštvo
kalív
tudi
kaljív -a -o
prid.
(
ī í
)
ki ima sposobnost, da (vz)kali:
kalivo seme, zrno
kalívec
1
-vca
in
kalílec -lca
[
kaliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor kali (normalen potek česa):
vse kalivce so odstranili s konference
/
kazen za kalivce (nočnega) miru
kalívec
2
-vca
in
kalílec -lca
[
kaliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
delavec, ki kali kovinske predmete:
visokokvalificirani kalivec
kalívost
tudi
kaljívost -i
ž
(
í
)
sposobnost semena, da (vz)kali:
ugotoviti, če ima seme ustrezno kalivost
;
ohraniti, preveriti kalivost
/
kalivost semena
kalíž
-a
m
(
í
)
star.
kalež
:
gost kaliž
kaljênje
1
-a
s
(
é
)
glagolnik od kaliti
1
:
kaljenje tekočine
/
plačati kazen zaradi kaljenja (nočnega) miru
kaljênje
2
-a
s
(
é
)
glagolnik od kaliti
2
:
kaljenje jekla
/
olje za kaljenje
kaljênje
3
-a
s
(
é
)
poganjanje kali:
kaljenje žitnih zrn
;
spremembe v semenu med kaljenjem
kaljív
1
-a -o
prid.
(
ī í
)
metal.
ki se da kaliti:
kaljiva kovina
kaljiv
2
ki (vz)kali
ipd.
gl.
kaliv
ipd.
kaljívost
-i
ž
(
í
)
metal.
sposobnost kovine, da se da kaliti:
kaljivost jekla
kálk
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
beseda ali besedna zveza, nastala z dobesednim prevodom sestavin
istopomenske tuje besede:
kalk iz nemščine
;
kalki in izposojenke
kalkírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
jezikosl.
dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze:
kalkirati nemške izraze
kalkulácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
računsko ugotavljanje stroškov zaradi določitve cene proizvodu ali
storitvi;
izračunavanje
,
preračunavanje
:
osnovan na točni kalkulaciji
/
ukvarjati se s kalkulacijo
/
po dosedanjih kalkulacijah so stroški veliki
/
kalkulacija nabavne, prodajne cene
/
oddelek za kalkulacijo
//
predračun
,
račun
1
:
napraviti kalkulacijo stroškov
;
med kalkulacijo in obračunom je bila velika razlika
kalkulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kalkulacijo:
kalkulacijski postopek
/
visoke cene so bile posledica napačne kalkulacijske politike
podjetij
/
kalkulacijska cena
kalkulánt
-a
m
(
ā á
)
1.
ekon.,
nekdaj
kdor se poklicno ukvarja s kalkuliranjem:
kalkulanti in analitiki
2.
preračunljivec
,
računar
:
ne bodi tak kalkulant
kalkulántka
-e
ž
(
ā
)
ekon.,
nekdaj
ženska, ki se poklicno ukvarja s kalkuliranjem:
razpisati delovno mesto kalkulantke
kalkulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kalkuliranje:
kalkulativni osebni dohodki
/
kalkulativne cene
kalkulátor
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
računski stroj:
integrator in kalkulator
kalkulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kalkulirati:
kalkuliranje stroškov
/
kalkuliranje dohodka podjetij
kalkulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
ekon.
delati kalkulacijo, izračunavati:
analizirati in kalkulirati
/
obračun je pokazal, da so dobro kalkulirali
/
kalkulirati stroške
kalmúk
in
kálmuk -a
m
(
ȗ; ȃ
)
tekst.
debela flanela z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve:
odeja iz kalmuka
kálnica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
čebeli podobna žuželka, katere repata ličinka živi v kalni, umazani
vodi, Eristalis tenax:
kálnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost kalnega:
kalnost vina, vode
/
kalnost oči
/
povzročati kalnost
kálo
-a
m
(
ȃ
)
zmanjšanje teže, prostornine ali kvalitete, ki nastane pri blagu med
prevozom, predelavo, skladiščenjem:
izguba zaradi prevelikega kala
;
dovoljevati dva procenta kala
/
upoštevati kalo v ceni
/
prevozni, skladiščni kalo
//
nav. ekspr.
količina blaga, ki gre pri tem v izgubo:
zaračunati pri pošiljki tudi kalo
kalokagatíja
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Grkih
idealna skladnost med lepim in dobrim:
kalomél
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
živosrebrov klorid:
uporaba kalomela v zdravilstvu
kalónce
prisl.
(
ọ̑
)
nar. tolminsko,
navadno pri prenašanju človeka
na hrbtu ali na plečih;
štuporamo
:
nesti otroka kalonce
kalòp
-ôpa
m
,
mest. ed. tudi
kalópu
(
ȍ ó
)
pog.
zelo hiter tek, zlasti pri konju;
galop
:
kalop je konja utrudil
/
pognati konja v kalop
//
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža veliko hitrost, naglico:
zlezel je ven in (v) kalop na policijo
kalóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kalorije:
kalorična jed
;
prehrana mora biti kalorična in hranilna
/
kalorična vrednost hrane
vrednost hrane, merjena glede na energijo, potrebno za opravljanje
bioloških funkcij in obstoj organizma
/
premog je zelo kaloričen
♦
elektr.
kalorična elektrarna
termoelektrarna
;
teh.
kalorična vrednost goriva
kurilna vrednost goriva
kalóričnost
-i
ž
(
ọ́
)
kalorična vrednost:
skrbeti za zadostno kaloričnost prehrane
;
nizka kaloričnost
♦
teh.
kaloričnost zemeljskega plina
kurilnost
kalorifêr
-ja
m
(
ȇ
)
teh.
električna priprava, iz katere piha topel zrak za ogrevanje prostorov:
sobni kalorifer
kaloríja
-e
ž
(
ȋ
)
enota za merjenje toplote:
dnevni obrok hrane znaša 2.400 kalorij
/
ta premog ima 4.500 kalorij
/
meriti v kalorijah
♦
fiz.
mala kalorija
;
velika kalorija
kilokalorija
//
ekspr.
(kalorična) hrana:
preveč kalorij si si naložil na krožnik
kaloríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
kaloričen
:
kalorijska vrednost živila
kalórika
-e
ž
(
ọ́
)
fiz.
nauk o toploti:
poglavja iz kalorike
kaloriméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje toplote:
poskus s kalorimetrom
/
vodni kalorimeter
kalorimetríja
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
nauk o merjenju toplote:
kalóta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
arhit.
polkrogelni del kupole:
mogočna kalota cerkvene kupole
2.
grad.
zidani obok v predoru:
zidati kalote s kamnom
♦
anat.
(lobanjska) kalota
lobanjski svod
kálovnica
-e
ž
(
á
)
zastar.
klano poleno, navadno dolgo;
cepanica
:
skladovnica kalovnic
kálpak
in
kalpák -a
m
(
ȃ; ā
)
1.
v tatarskem okolju
krzneno pokrivalo, kučma:
kalpak iz ovčje kože
2.
nekdaj
okrašena kučma pri narodni noši ali uniformi:
kalpak z orlovim peresom
kalumét
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
pri Indijancih
okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob
sklepanju miru;
pipa miru
:
prižgati kalumet
kalúp
-a
m
(
ȗ
)
1.
votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov:
izdelovati kalupe
;
leseni, mavčni kalupi
;
kalup v tleh
/
vlivati v kalup
/
kalup za zidake
♦
teh.
peščeni kalup
2.
nav. ekspr.
ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa;
obrazec
,
vzorec
:
umetnost je zavrgla vse kalupe
/
verze je hotel preliti v neki metrični kalup
/
hotel jo je oblikovati po svojem kalupu
kalúpar
-ja
m
(
ȗ
)
teh.
delavec, ki izdeluje (livarske) kalupe:
ročni kalupar
/
livar kalupar
kalupárna
-e
ž
(
ȃ
)
teh.
delavnica, obrat za izdelovanje kalupov:
strojna kaluparna
kalúpen
-pna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kalup:
kalupni izdelek
/
kalupna umetnost
kálus
-a
m
(
ȃ
)
med.
tkivo, ki se razvije na zlomljenem delu kosti:
vezivni kalus
//
agr.
rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjeni ploskvi stebla ali veje:
kalúža
-e
ž
(
ú
)
1.
luža
,
mlaka
:
pasti, stopiti v kalužo
;
blatna, motna kaluža
2.
navt.
prostor pri dvojnem ladijskem dnu, v katerem se nabira voda:
črpati vodo iz kaluže
kalúžast
-a -o
prid.
(
ú
)
poln luž, kaluž:
razmočena in kalužasta cesta
kalúžati se
-am se
nedov.
(
ū ȗ
)
slabš.
kopati se, navadno v luži, mlaki, blatu:
divji prašiči so se kalužali in čohali ob drevesa
kalúžen
-žna -o
prid.
(
ū
)
kalen
,
umazan
:
kalužna voda
kalúžnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ob vodah rastoča rastlina z zlato rumenimi cveti:
ob jarku je bilo polno kalužnic in spominčic
2.
zool.,
navadno v zvezi
živorodna kalužnica
v stoječih vodah živeči polž, katerega samica koti žive mladiče,
Viviparus viviparus:
kalvárija
-e
ž
(
á
)
ekspr.
veliko trpljenje, bolečina:
v izgnanstvu se je začela njegova kalvarija
;
njeno življenje je ena sama kalvarija
kalvíl
-a
m
(
ȋ
)
agr.
zelo okusno belo, rumeno ali rdeče jabolko koničaste oblike:
kalvínec
-nca
m
(
ȋ
)
pripadnik kalvinizma:
nasprotja med kalvinci in cvinglijanci
kalvinístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kalvince ali kalvinizem:
kalvinistični nazori
/
kalvinistična cerkev
kalvinízem
-zma
m
(
ī
)
smer protestantizma, ki priznava Kristusovo navzočnost v evharistiji:
vpliv kalvinizma
kalvínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kalvince:
kalvinska rigoroznost
/
kalvinska vera
kám
1
prisl.
(
ā
)
1.
izraža vprašanje po kraju, proti kateremu je dejanje usmerjeno ali ga
doseže:
kam greš? kam je izginil? kam boš to zapisal?
/
kam si se zagledal
;
elipt.:
kam zdaj? od kod in kam, tovariš? kam pa, kam, bratec? skril se je
v klet ali kam
menda v klet
/
ekspr.
kam boš (šel) sam ob tej pozni uri!
saj ne moreš nikamor; nikar ne hodi
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
gleda, kam bi sedel
;
vidiš, kam si zašel
;
pokazal je, do kam naj odkosijo
;
elipt.
rad bi šel na počitnice, pa ne ve kam
2.
ekspr.,
v retoričnem vprašanju
izraža začudenje, odklonitev:
kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje
;
le kam je gledal, ko se je oženil z njo
●
ekspr.
le kam boš z denarjem
denarja imaš toliko, da ga ne boš mogel porabiti
;
pog.
gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala
ni se mogla spomniti, kdo je
;
ekspr.
odšel je kaj vem kam
ne ve se kam
;
ekspr.
zdaj pa ne ve ne kod ne kam
je v položaju brez izhoda
;
star.
takemu človeku ne bi zaupal psa, kam šele sina
kaj šele;
prim.
bogve
,
kdove
kàm
2
prisl.
(
ȁ
)
izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja:
ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo
;
pojdi v Ljubljano ali kam drugam
;
skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam
/
dospeti, priti kam
;
elipt.
fant mora kam proč
/
mislili smo, da si kam šel
;
pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti
●
ekspr.
hudo je, če nimaš na svetu kam
nikamor iti, zateči se
;
nar.
pojdi kam, da se res ženi
beži no, beži; saj ni mogoče;
prim.
malokam
,
marsikam
,
redkokam
kamambêr
-a
in
-ja
tudi
camembert -a
[
kamambêr
]
m
(
ȇ
)
gastr.
kamamberski sir:
hlebček kamambera
kamambêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
1.
gastr.,
v zvezi
kamamberski sir
mehki sir v obliki hlebčka s plesnijo na površini:
fina aroma kamamberskega sira
2.
agr.,
v zvezi
kamamberska plesen
žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju
kamamberskega sira:
bela, modra kamamberska plesen
kamaríla
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.,
navadno v monarhističnih državah
skupina vplivnih oseb, ki zaradi lastnih koristi posega v odločanje
vladarja ali vlade:
spletke dvorne kamarile
/
kraljičina kamarila
kámba
-e
ž
(
ȃ
)
ukrivljena lesena palica pri jarmu, ki objame vpreženi živali vrat od
spodaj:
vstaviti kambo v jarem
kámbala
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži bradavičaste
izrastke, Pleuronectes flesus:
jeseter, polenovka in kambala
kámbast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
podoben kambi:
kambasta palica
kámbasto
prisl.
:
kambasto usločen
kámbij
-a
m
(
á
)
bot.
tkivo, ki proizvaja celice za prevajanje vode in hranilnih snovi:
delitev celic v kambiju
/
žilni kambij
kámbijski
-a -o
(
á
)
pridevnik od kambij:
kambijske celice
kámbrij
-a
m
(
á
)
geol.
obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile alge in
nekatere vrste nevretenčarjev:
usedline iz kambrija
kámbrijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kambrij:
kambrijska kamnina
/
kambrijska doba
kambrík
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
bombažna tkanina v platneni vezavi:
blazina iz kambrika
kambríkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
tekst.
ki je iz kambrika:
kambrikasta ruta
kambúza
-e
ž
(
ȗ
)
navt.
prostor navadno na manjši ladji za shranjevanje jedil, ladijska
shramba:
jahta je imela tudi kambuzo
kamêja
-e
ž
(
ȇ
)
um.
poldrag kamen z reliefno podobo:
ogrlica iz kamej
;
prstan s kamejo
/
rimska kameja
kaméla
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama:
beduini s kamelami
/
dolga karavana kamel
2.
etn.
šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival:
pustna kamela
kamélar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor goni, vodi kamelo:
kamelar mu je pomagal v sedlo
kaméleon
-a
tudi
-óna
m
(
ẹ̑, ọ̑
)
plazilec toplih krajev, ki živi na drevju in lahko spreminja barvo
kože:
lepljiv jezik kameleona
;
spreminja barvo kot kameleon
//
slabš.
kdor zaradi koristi prilagaja svoje prepričanje trenutnim razmeram:
malomeščanski politični kameleoni
kameleónka
tudi
kaméleonka -e
ž
(
ọ̑; ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki pogosto spreminja svoj videz, slog oblačenja:
kar se tiče pričesk, je prava kameleonka
;
modna kameleonka
kameleónski
tudi
kaméleonski -a -o
prid.
(
ọ̑; ẹ̑
)
nanašajoč se na kameleone:
lenobna kameleonska drža
/
kameleonske oči
/
kameleonske lastnosti
;
kameleonsko ravnanje
kameleónstvo
tudi
kaméleonstvo -a
s
(
ọ̑; ẹ̑
)
slabš.
ravnanje, prepričanje, zaradi koristi prilagojeno trenutnim razmeram:
politično kameleonstvo
;
klečeplazenje in kameleonstvo
kamélija
-e
ž
(
ẹ́
)
zimzelen okrasni grm ali lončnica z usnjatimi, bleščečimi se listi in
belimi ali rdečimi cveti:
rdeča kamelija
;
šopek kamelij
kamélji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kamele:
kamelja dlaka
;
kamelje meso, mleko
/
kamelji tovor
/
kamelja volna
kamelovína
-e
ž
(
í
)
kamelje meso:
kamelovina in zajčevina
kámen
1
-mna
m
(
á
)
1.
trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja:
kamen se drobi, se kruši, razpoka
;
dež izpira kamen
;
oster, trd kamen
;
kamen in pesek
;
gluh kakor kamen
popolnoma gluh
;
molči kot kamen
;
mrtev kot kamen
/
izklesati (kip) iz kamna
;
vklesati, vrezati v kamen
/
ekspr.
kamor se ozreš, povsod sam kamen
kamnit, skalnat svet; kamenje
/
drobljeni, lomljeni kamen
;
lahki kamen
lehnjak
;
sekira iz kamna
kamnita sekira
//
kos te snovi:
metati kamne v vodo
;
vreči, zagnati kamen
;
zvaliti kamen s poti
;
debel, okrogel, težek kamen
;
pregraja iz kamnov
/
brusiti, obdelovati kamne
/
zidal je v glavnem s kamnom
uporabljal kamen kot gradbeni material
2.
ekspr.
kar povzroča veliko skrb, nadlogo:
ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca
;
kamen mu leži na duši
3.
s prilastkom
kos te snovi, pripravljen za določen namen:
postaviti brusni kamen
;
mejni kamen
;
mlinski kamen
za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
/
kilometrski, obcestni kamen
;
kresilni kamen
kremen
;
nagrobni kamen
nagrobnik
;
okrasni kamen
/
napisni kamen
z vklesanim napisom
/
kamen modrosti, modrijanov
po verovanju alkimistov
s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
4.
v zvezi
drag(i) kamen
kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit:
razstava dragih kamnov
;
biseri in dragi kamni
/
dragi in poldragi kamni
/
pog.
prstan z rdečim kamnom
z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
●
ekspr.
mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu
popolnoma so ga porušili
;
ekspr.
joka, da bi se je kamen usmilil
zelo
;
ekspr.
namesto srca ima kamen
je neusmiljen, nesočuten
;
pog.
na grob so mu postavili kamen
nagrobnik
;
bibl.
kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo
človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
;
bibl.
beseda je padla na kamen
nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha
;
nar.
mleti na bel(i), na črn(i) kamen
mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka
;
star.
hudičev kamen
kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa;
lapis
;
ekspr.
preizkusni kamen česa, za kaj
kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa
;
ekspr.
položiti temeljni kamen za kaj
opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo
;
ekspr.
kamen spotike
s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo
;
um. žarg.
razstava kamna
umetniških izdelkov iz kamna
;
ekspr.
imeti srce iz kamna
biti neusmiljen, nesočuten
;
preg.
zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača
iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦
agr.
vinski kamen
usedlina, ki se nabira na notranji strani soda
;
arheol.
votivni kamen
s posvetilnim napisom
;
med.
ledvični kamen
trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v seču
;
zobni kamen
;
obrt.
preizkusni kamen
kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine
;
rel.
kropilni kamen
kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri
vhodu
;
krstni kamen
kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje
;
strojn.
kotelni kamen
kotlovec
;
zgod.
knežji kamen
kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
kamén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki je iz kamna;
kamnit
:
kameni most
;
kamena miza
;
kameno orodje
●
zastar.
kameno olje
nafta
♦
arheol.
kamena doba
predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja
;
mlajša kamena doba
;
geol.
kameno jedro
otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice
mehkužcev
;
min.
kamena strela
;
zool.
kamene korale
kaméno
prisl.
:
kameno hladna žena
;
kameno sivo nebo
kamenáta
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
(grajska) soba s kaminom:
pusta, neprijazna kamenata
kámenc
-a
[
kamənc
in
kamenc
]
m
(
ā
)
zastar.
kamenček
:
drobni kamenci
kámenček
-čka
[
kamənčək
]
m
(
ā
)
1.
manjšalnica od kamen:
vreči kamenček v okno
;
raznobarvni kamenčki v rečnem produ
;
hiše so bile videti kot drobni beli kamenčki
/
kamenčki v mozaiku
♦
anat.
ravnotežni kamenčki
drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu
2.
košček iz zlitine cerija, ki pri kresanju (v vžigalniku) oddaja iskre:
vstaviti nov kamenček v vžigalnik
/
kresilni kamenčki
3.
nekdaj
paličica iz skrilavca za pisanje na kamnito tablico:
takrat so v osnovni šoli še pisali s kamenčkom
kámenčkati se
-am se
tudi
kámenčkati -am
[
kamənčkati se
]
nedov.
(
ā
)
igrati se otroško igro, pri kateri se kamenčki izmenično mečejo v zrak
in se spet lovijo:
dečki so se žogali in kamenčkali
kámenica
-e
ž
(
ȃ
)
morska školjka, ki živi prirasla na podlago;
ostriga
:
gojišče kamenic;
prim.
kamnica
kamenína
-e
ž
(
ī
)
obrt.
loščena žgana glina boljše vrste:
posoda, vrč iz kamenine
//
izdelek iz take gline, navadno reliefno okrašen:
prim.
kamnina
kamenínast
-a -o
(
ī
)
pridevnik od kamenina:
kameninasti izdelki
;
kameninast lonec
kamenjáti
-ám
in
kamnáti -ám
nedov.
(
á ȃ
)
metati kamne v koga:
kamenjali so pritepenega psa
/
kamenjati do smrti
;
pren.,
knjiž.
prišel jim je pomagat, oni pa so ga kamenjali
kámenje
tudi
kaménje
tudi
kámnje -a
s
(
ȃ; ẹ̑; ȃ
)
več kamnov, kamni:
med rudo je tudi kamenje
;
kamenje pada, se usuje na cesto
;
metati, valiti kamenje
;
zasuti jamo s kamenjem
;
debelo, drobno, okroglo, ostro kamenje
;
kup kamenja
/
ekspr.
nanj se je usul plaz, toča kamenja
/
drago, poldrago, žlahtno kamenje
kamni
●
ekspr.
ti mi že ne boš ukazoval, raje grem kamenje tolč
raje grem opravljat slabo, težaško delo
kámenkóst
in
kámen kóst --
[
kamənkost
]
ž
(
á-ọ̑
)
star.,
v zvezi
trden, trd kakor kamenkost
zelo trden, trd:
drenov les je trden kakor kamenkost
kamenodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nanašajoč se na kameno dobo:
kamenodobna jama, naselbina
/
kamenodobno orožje
kámera
-e
ž
(
ȃ
)
optična priprava, s katero se slika predmeta prenaša na filmski trak:
snemati s kamero
;
brnenje kamer
/
rabi se samostojno ali s prilastkom:
filmska, snemalna kamera
;
35-milimetrska kamera
;
podvodna kamera
za snemanje pod vodo
;
televizijska kamera
ki sprejeto sliko spremeni v televizijski signal
;
spletna kamera
ki posneto sliko prenaša prek spleta
//
elipt.,
publ.
snemanje (s kamero):
nagrado za kamero je dobil XY
/
kot označba avtorstva
kamera XY
//
(fotografski) aparat:
vstaviti film v kamero
/
fotografska kamera
●
publ.
igralka je spet stopila pred kamere
spet je začela igrati v filmu, na televiziji
♦
film.
asistent kamere
;
čuvar kamere
;
hod kamere
hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na
sekundo
;
objektiv kamere
;
fot.
boks kamera
;
zrcalna kamera
;
maloslikovna, polaroidna kamera
kamerád
-a
m
(
ȃ
)
1.
nižje pog.
tovariš
,
prijatelj
:
sedeti s kameradi v gostilni
;
star kamerad
/
bila sta kamerada, v rudniku sta delala skupaj
2.
zastar.
vojni tovariš:
kameradi iz prve svetovne vojne
/
vojni kamerad
kamerálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.,
v 17. in 18. stoletju
nanašajoč se na deželo ali državo:
kameralni dohodki
;
kameralna posest, uprava
/
kameralna veda
kameralistika
kameralístika
-e
ž
(
í
)
zgod.,
v 17. in 18. stoletju
veda o upravljanju državnih posestev in o državnem gospodarstvu:
kámeren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kamero:
kamerni objektiv
;
kamerno stojalo
♦
rad.
kamerna veriga
kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor
kámerjúnker
-ja
m
(
ā-ú
)
v carski Rusiji
mlad plemič, ki na dvoru opravlja nižjo službo:
car ga je imenoval za kamerjunkerja
kamerléngo
-a
m
(
ẹ̑
)
rel.
najstarejši kardinal, ki po papeževi smrti upravlja apostolski sedež
do izvolitve novega papeža:
kámerman
-a
m
(
ȃ
)
film.
kdor upravlja televizijsko kamero:
kamermani in snemalci
kàmgárn
-a
m
(
ȁ-á
)
tkanina iz česane volnene preje:
kostim, obleka iz kamgarna
kàmgárnast
-a -o
prid.
(
ȁ-á
)
ki je iz kamgarna:
najrajši nosi kamgarnaste obleke
kamikáze
-e
in
-a
m
(
ȃ
)
v japonskem okolju, med drugo svetovno vojno
pilot, ki se s posebnim letalom ali torpedom zaleti v sovražno ladjo:
kamikaze je potopil letalonosilko
;
napad kamikaz
/
ekspr.
ta šofer je pravi kamikaze
kamílica
-e
ž
(
ī
)
nav. mn.
grmičasta zdravilna rastlina z drobnimi listi in belimi cveti:
na sončnih grobljah je polno kamilic
/
nabirati, sušiti kamilice
cvete kamilice
//
posušeni cveti te rastline:
skuhati čaj iz kamilic
//
čaj iz teh cvetov:
dajati otroku kamilice
;
izpirati oči s kamilicami
♦
bot.
pasja kamilica
rastlina z belimi ali rumenimi cveti v koških, Anthemis
kamíličen
-čna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na kamilice:
kamilični cveti
/
kamilični čaj
;
kamilično olje
kamín
-a
m
(
ȋ
)
1.
vzidana peč z odprtim kuriščem:
greti se, sedeti pri kaminu
;
v kaminu so gorela velika polena
;
širok marmornat kamin
;
polica nad kaminom
/
angleški kamin
//
nižja, manjša sobna peč:
zakuriti v kaminu
/
sobni kamin
2.
nar. zahodno
dimnik
:
omesti kamin
3.
alp.
strma razpoka v skalovju z vzporednima stenama:
gvozditi po kaminu
;
navpičen kamin
kamínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
alp.
podoben kaminu:
kaminasta grapa
/
kaminasti žleb
širši žleb s položnim dnom
kamínček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kamin:
greti se ob kaminčku
/
sobni kaminček
/
preplezati skozi ozki kaminček
kamínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kamin:
kaminska polica
/
kaminska ura
/
kaminsko brezno
kamión
-a
m
(
ọ̑
)
večji avtomobil za prevoz tovorov;
tovornjak
,
tovorni avtomobil
:
iztovarjati, natovarjati kamion
;
kabina kamiona
;
voznik kamiona
/
pripeljati kamion peska
/
pettonski kamion
;
kamion cisterna
;
kamion hladilnik
kamiónar
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
kdor vozi kamion:
konvoj kamionarjev
;
malice za kamionarje
kamiónček
-čka
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kamion:
peljati se s kamiončkom
;
otroški avtomobilčki in kamiončki
kamionét
-a
m
(
ẹ̑
)
avt.
manjši avtomobil za prevoz tovorov:
natovoriti kamionet
;
kabina kamioneta
kamioníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor vozi kamion:
kamionist je zapeljal s cestišča
kamiónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kamion:
brnenje kamionskih motorjev
;
kamionska kabina
/
kamionski prevoz, promet
kamižóla
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
kratek moški suknjič, navadno oprijet:
obleči, zapeti si kamižolo
;
platnena, suknena kamižola
/
prišli so vojaki v rdečih hlačah in belih kamižolah
kamižólica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
kamižola
:
kamižolica z veliko gumbi
kamkórder
-ja
m
(
ọ́
)
teh.
kamera, ki ima poleg možnosti snemanja videoposnetkov prek objektiva
tudi možnost snemanja z drugega zunanjega vira, npr. televizije:
posneti video s kamkorderjem
;
digitalni kamkorder
kamnár
-ja
m
(
á
)
1.
nav. ekspr.
kdor dela v kamnolomu:
minerji in kamnarji
/
nabrežinski kamnarji
2.
kamnosek
:
kamnarji obdelujejo velike granitne bloke
kamnárski
-a -o
(
á
)
pridevnik od kamnar:
kamnarsko kladivo
kámnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
poln kamenja:
kamnat svet
;
kamnata zemlja
/
kamnata cesta, pot
2.
star.
kamnit
:
kamnata ograja
;
kamnate stopnice
kámnato
prisl.
:
kamnato sive oči
kamnén
tudi
kamenén -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
kamnit
:
kamnen kip, steber
/
kamnena tla
kamnéti
-ím
in
kamenéti -ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati kamnit:
les je v vodi počasi kamnel
;
pren.,
ekspr.
škrtal je z zobmi in pesti so mu kamnele
2.
ekspr.
postajati negiben, tog:
od začudenja smo kamneli
/
obraz mu kamni
kámnica
tudi
kámenica -e
ž
(
ȃ
)
1.
zool.
sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih;
kotorna
:
v rušju je gnezdila kamnica
2.
bot.
užitna goba, ki z micelijem poveže apnenčasto zemljo v debelo,
lehnjaku podobno kepo, Polyporellus tuberaster:
prim.
kamenica
kámničan
-a
m
(
ȃ
)
1.
vlak, ki vozi med Kamnikom in Ljubljano:
voziti se s kamničanom v šolo
2.
alp. žarg.
vzdolžni ali prečni klin, izdelan v Kamniku:
ponavljalcem smeri plezalec priporoča štiri kamničane, dva debela in
en profilni klin
kamniktít
-a
m
(
ȋ
)
kem.
varnostno razstrelivo, katerega glavna sestavina je amonijev nitrat:
uporaba kamniktita v rudnikih in kamnolomih
kamnína
in
kamenína -e
ž
(
ī
)
trdni sestavni del zemeljske skorje:
proučevati kamnino
;
določevati rudnine v kamnini
;
krhka, zelo trda kamnina
;
različne plasti kamnine
;
izračunati starost kamnine
;
razpoke v kamnini
/
apnena, dolomitska kamnina
;
vulkanska kamnina
♦
geol.
eruptivna kamnina
;
inkrustirana kamnina
;
magmatska kamnina
nastala iz magme
;
petr.
kavernozna kamnina
ki ima veliko votlin
;
metamorfna kamnina;
prim.
kamenina
kamnínast
in
kamenínast -a -o
prid.
(
ī
)
podoben kamnini:
premog kamninaste strukture
kamnínski
in
kamenínski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kamnino:
kamninska plast
/
kamninski sestav doline
kamníšče
tudi
kameníšče -a
s
(
í
)
ekspr.
s kamenjem pokrit svet:
kraško kamnišče
//
večji kup kamenja:
od hiše je ostalo le kamnišče
kamnít
tudi
kamenít -a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz kamna:
kamnit most, steber
;
kamnita miza
;
strme kamnite stopnice
;
pren.,
ekspr.
kamnito srce
//
ki ima veliko kamenja:
voz je zdrsel po kamnitem pobočju
;
svet je zelo kamnit
kamníto
tudi
kameníto
prisl.
:
kamnito trda pest
kamníten
tudi
kameníten -tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz kamna:
kamniten most
;
kamnitna klop, miza
;
kamnitne stopnice
/
kamniten svet
kamnit
kamníti
-ím
in
kameníti -ím
nedov.
(
ī í
)
ekspr.
povzročati negibnost, togost:
strah je kamnil ljudi
/
bolečina mu kamni srce
kamnítost
tudi
kamenítost -i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kamnitega:
kamnitost kraških tal
kamno...
ali
kámno...
prvi del zloženk
(
ā
)
nanašajoč se na kamen:
kamnolom, kamnosek, kamnoseški
;
kamnotisk, kamnotiskar
kamnokràs
in
kamnokrás
tudi
kamenokràs
in
kamenokrás -ása
m
(
ȁ á; ȃ
)
bot.
nizka gorska rastlina z drobnimi vijoličastimi cveti, Petrocallis:
goste blazinice kamnokrasa
kamnokréč
tudi
kamenokréč -a
m
(
ẹ̑
)
bot.
blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto
socvetje združenimi cveti, Saxifraga:
nasršeni, skorjasti kamnokreč
kamnolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
kraj, prostor, kjer se pridobiva, lomi kamen:
delati v kamnolomu
;
izčrpan, opuščen kamnolom
/
granitni kamnolom
kamnolómec
-mca
m
(
ọ̑
)
kdor dela v kamnolomu:
služil si je kruh kot kamnolomec
/
klesarji in kamnolomci
kamnolómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kamnolomce ali kamnolom:
kamnolomski delavec, mojster
♦
obrt.
kamnolomski sveder
kamnomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
grad.
plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika:
narediti, položiti kamnomet
2.
v starem in srednjem veku
vojaška priprava za metanje kamenja:
kamnorèz
in
kamnoréz -éza
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
kamnosek
:
kamnorez je izdelal več nagrobnih spomenikov
//
brusilec (dragih, poldragih kamnov):
kamnorez in draguljar
kamnorézec
-zca
m
(
ẹ̑
)
kamnosek
:
dalmatinski kamnorezci
//
brusilec (dragih, poldragih kamnov):
znan kamnorezec
kamnosèk
in
kamnosék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z obdelovanjem, oblikovanjem kamna:
kamnosek je zbrusil marmorno ploščo in vklesal napis
;
palačo gradijo najboljši zidarji in kamnoseki
kamnoséški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kamnoseke ali kamnoseštvo:
kamnoseški delavec, mojster
/
kamnoseška obrt
/
kamnoseško podjetje
♦
teh.
kamnoseška žaga
kamnoséštvo
-a
s
(
ẹ̑
)
kamnoseška obrt:
učiti se kamnoseštva
/
temelji hiše pričajo o visoki stopnji takratnega kamnoseštva
/
opustiti kamnoseštvo
opravljanje kamnoseškega poklica
kamnotísk
-a
m
(
ȋ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri se risba na kamnito ploščo odtiskuje s
ploskim tiskom;
litografija
:
stiskalnica za kamnotisk
//
odtis v tej tehniki:
barvni kamnotisk
kámnotiskár
-ja
m
(
ā-á
)
kdor dela litografije;
litograf
:
kamnotiskar mu je izdelal vizitke
kamnotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
geol.
nanašajoč se na nastajanje kamna, kamnine:
te korale so kamnotvorne
/
kamnotvorni procesi
kamnovŕt
tudi
kamenovŕt -a
m
(
ȓ
)
zool.
1.
majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava
rugosa:
rovi kamnovrtov
2.
podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v
kamen ali les;
zavrtač
kámoli
prisl.
(
ȃ
)
zastar.
kaj šele:
junak romana ne vzbuja niti zanimanja, kamoli sočustvovanje
kámor
1
prisl.
(
ȃ
)
navadno s členkom
izraža poljubnost usmerjenosti:
želi si stran, kamor si že bodi
;
lastovke so sedale na žlebove ali kamor že
/
piše se tudi brez vejice
udari, naj pade kamor hoče;
prim.
kamorkoli
1
kámor
2
vez.
(
ȃ
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje kraja, proti kateremu je dejanje usmerjeno ali ga doseže:
šla sva, kamor je kazal kažipot
;
ni tam, kamor sem ga postavil
/
to je črta, do kamor seže povodenj
do katere
;
ni mogel na univerzo, kamor ga je mikalo
●
vznes.
nima, kamor bi glavo položil
nima kje stanovati, prespati
//
za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je usmerjeno dejanje,
ali dosege tega kraja:
povsod, kamor je prišel, so ga lepo sprejeli
;
ekspr.:
kamor pogledaš, sama voda
;
ne boš več hodil z doma, kadar in kamor te bo volja
kamóra
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
tajna teroristična organizacija v Neaplju:
mafija in kamora sta strahovali ljudi
kámorkóli
1
in
kámor kóli
prisl.
(
ȃ-ọ̑
)
izraža poljubnost usmerjenosti:
hoče stran, kamorkoli
;
doma ne strpi, mora v kino, kavarno ali kamorkoli
kámorkóli
2
in
kámor kóli
vez.
(
ȃ-ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je usmerjeno dejanje,
ali dosege takega kraja:
kamorkoli je stopil, povsod je bilo vlažno
;
termiti so huda nadloga, kamorkoli pridejo
kámp
tudi
camp -a
[
druga oblika
kámp
in
kêmp
]
m
(
ȃ; ȇ
)
urejen in opremljen prostor za športno taborjenje:
biti, preživeti počitnice v kampu
/
avtomobilski kamp
avtokamp
;
v prid. rabi:
kamp oprema
kámpa
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava;
druščina
:
kampa navihancev
kampaníle
-a
m
(
ȋ
)
um.
zvonik, ki stoji samostojno ob cerkvi:
kampanile stolne cerkve
kampánja
1
-e
ž
(
á
)
1.
nav. ekspr.
organizirana, široko zasnovana dejavnost z določenim ciljem:
začeti kampanjo
;
sodelovati v kampanji
;
dolgotrajna, množična kampanja
;
kampanja proti vojni
;
kampanja za pridobivanje novih članov
/
mirovna kampanja
;
predvolilna, volilna kampanja
/
z oslabljenim pomenom
državi sta opustili kampanjo medsebojnega obtoževanja
/
proti njemu so uprizorili pravo kampanjo
gonjo
2.
publ.,
s prilastkom
delo, dejavnost, navadno v določenem času:
spomladanska odkupna kampanja
;
jesenska setvena kampanja
/
sladkorna kampanja
kampánja
2
-e
ž
(
ā
)
knjiž.,
v italijanskem okolju
ravnina, ravna pokrajina:
vozila sva se po toskanski kampanji
kampánjec
-jca
m
(
ȃ
)
pog.
kdor se uči kampanjsko:
pomagati kampanjcem
;
bistri kampanjci
kampánjski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nav. slabš.
ki poteka, traja močneje le v krajših obdobjih:
učenje ne sme biti kampanjsko, ampak trajno
/
kampanjske akcije
kampánjsko
prisl.
:
delati kampanjsko
kampánjščina
-e
ž
(
ȃ
)
kampanjsko delo:
kritizirati metodo kampanjščine
kámpeljc
-a
[
kampəljc
]
m
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
sposoben, domiseln človek, navadno moški:
kdo bi si mislil, da je tak kampeljc
;
kampeljc in pol
kámping
in
camping -a
[
druga oblika
kámping-
in
kêmping-
]
m
(
ȃ; ȇ
)
urejen in opremljen prostor za športno taborjenje:
urediti kamping
//
bivanje, taborjenje na takem prostoru:
iti na kamping
;
oprema za kamping
;
v prid. rabi:
kamping prostor
;
kamping oprema
kampíranje
tudi
campiranje -a
[
druga oblika
kampíranje
in
kempíranje
]
s
(
ȋ
)
glagolnik od kampirati:
v gozdičku so uredili prostor za kampiranje
;
taksa za kampiranje
kampírati
-am
tudi
campirati -am
[
druga oblika
kampírati
in
kempírati
]
nedov.
(
ȋ
)
pog.
bivati, živeti v kampu:
ni stanoval v hotelu, raje je kampiral
;
kampirati na morski obali
/
ob robu gozda kampirajo vojaki
taborijo
kampíst
tudi
campist -a
[
druga oblika
kampíst
in
kempíst
]
m
(
ȋ
)
pog.
kdor biva, živi v kampu:
šotori kampistov
kámpo
-a
m
(
ȃ
)
pog.,
zlasti v italijanskem okolju
(koncentracijsko) taborišče:
v kampo je prišel nov komandant
kámpus
-a
m
(
ȃ
)
prostor, obdan z zelenimi površinami, na katerem se nahajajo
fakultete, knjižnice, študentski domovi:
na obrobju mesta so zgradili nov kampus
;
študentski, univerzitetni kampus
;
lokacija, zemljišče za kampus
kámra
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nar.
manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje:
po majavih stopnicah se je šlo v kamro
;
v kamri ima lepo skrinjo
2.
pog.,
ekspr.
soba, navadno manjša:
živi v podstrešni kamri
3.
nar. vzhodno
shramba
kámrica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kamra:
spala je v kamrici poleg izbe
;
svetla, tesna kamrica
/
podstrešna kamrica
kamrík
-a
m
(
ȋ
)
tekst.
bombažna tkanina v platneni vezavi:
blazina iz kamrika
kamríkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
tekst.
ki je iz kamrika:
oblečena je v kamrikasto krilo
kamufláža
-e
ž
(
ȃ
)
voj.
zakrivanje vojakov, vojaških objektov, navadno s prilagoditvijo
okolici:
dobra kamuflaža
;
kamuflaža bunkerja
/
narediti kamuflažo
/
za kamuflažo so jamo prekrili z vejevjem
;
pren.,
ekspr.
ukvarjal se je s tihotapstvom, delavnico je imel le za kamuflažo
//
priprava, sredstvo za to:
odstraniti z vozil kamuflažo
kamuflážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
voj.
ki je za kamufliranje:
kamuflažna barva
/
topove so prekrili s kamuflažnimi mrežami
/
kamuflažno govorjenje
kamuflíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kamuflirati:
takoj so začeli s kamufliranjem položajev
/
to govorjenje je samo kamufliranje pravih namenov
kamuflírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
voj.
zakrivati vojake, vojaške objekte, navadno s prilagoditvijo okolici:
tanke so kamuflirali na robu gozda
;
vojak se zna dobro kamuflirati
;
pren.,
ekspr.
kamuflirali so svojo dejavnost
kamuflíran
-a -o:
kamuflirana ladja
kán
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
zlasti pri Mongolih,
nekdaj
poglavar
,
vladar
:
prijezdil je kan s svojimi konjeniki
/
kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne
osebe
Džingis kan
2.
kot zapostavljeni pristavek k moškemu imenu,
v nekaterih azijskih deželah
plemič
:
Jahija kan
kán
2
-a
m
(
ȃ
)
agr.
glivična bolezen na vinu, sadjevcu, navadno v obliki belkaste
prevleke:
vino ima kan
kán
3
-a
tudi
-ú
m
(
ȃ
)
star.
kanec
,
kanček
:
kan vina
kána
-e
ž
(
ā
)
bot.
visoka okrasna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti v
socvetjih, Canna generalis:
kanábis
-a
m
(
ȃ
)
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov;
indijska konoplja
:
pridelovanje kanabisa
;
sadika kanabisa
;
zdravilo iz kanabisa
//
mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline;
marihuana
:
legalizacija kanabisa
kanácija
-e
ž
(
á
)
zastar.
ničvreden človek, malopridnež:
ta človek je zvita kanacija
;
o, ti kanacija!
/
kot vzklik
kanacija, prav mu je
kanádka
-e
ž
(
ȃ
)
zimsko jabolko z rumenkastim, krhkim in sočnim mesom:
kanádski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Kanado:
kanadski gozdovi
;
kanadska jezera
/
kanadski balzam
balzam, ki se pridobiva iz kanadske jelke
;
kanadska pšenica
♦
bot.
kanadski topol
;
(kanadska) čuga
;
kanadska jelka
;
zool.
kanadski bober
kánafas
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
trda bombažna ali lanena tkanina, zlasti za vmesno podlogo pri
oblekah:
všiti kanafas
/
krojaški kanafas
kanál
-a
m
(
ȃ
)
1.
cevast prostor pod zemljo za odvajanje odplak, vode od padavin:
narediti kanal
;
betonski kanal
;
čiščenje kanala
;
smrad iz kanalov
;
izkopati zemljo za kanal
/
odtočni, odvodni, zbirni kanal
/
obcestni kanal
obcestni jarek
//
cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja ali se povezuje:
odmašiti kanal
/
dimni, zračni kanal
2.
v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode:
kanal povezuje reki
/
dovodni, namakalni kanal
;
kanal za izsuševanje
/
plovni kanal
//
morje med bližnjima deloma kopnega:
otok loči od celine globok kanal
/
morski kanal
3.
elektr.
frekvenčno območje, po katerem oddaja določena postaja svoje signale:
centrala ima več kanalov
/
pog.
ta kanal se je pokvaril, ne dela
/
komunikacijski kanal
//
položaj kanalnega preklopnika, ki omogoča televizijskemu sprejemniku
sprejem določenih kanalov:
vključiti tretji kanal
;
preiti s petega na šesti kanal
4.
ekspr.
način prenašanja, posredovanja, navadno česa tajnega, nedovoljenega:
niso mogli odkriti kanala, po katerem so prihajale vesti
;
skriti kanali
/
organizirati kanal za ilegalno literaturo
/
poročila so dobivali po kanalih
/
vohunski kanali
♦
aer.
vetrovni kanal
vetrovnik
;
anat.
kanal
cevasti del organa, po katerem kaj prehaja ali se pretaka
;
hrbtenični kanal
ki poteka skozi vretenca hrbtenice
;
nosni, sečni kanal
;
strojn.
izpušni kanal
v glavi valja za odvajanje plinov iz zgorevalnega prostora
;
teh.
kanal
prostor med loputami turbine
kanálček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kanal:
izkopati kanalček
/
odtočni kanalček
/
ribji plavalni mehur je z ozkim kanalčkom povezan s črevesom
/
ekspr.
denar je odtekal po mnogih kanalčkih
kanálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kanal:
kanalne cevi
/
kanalna črta
/
kanalni preklopnik
kanalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
naprava iz več med seboj povezanih kanalov za odvajanje odplak, vode
od padavin:
napeljati, položiti kanalizacijo
/
cestna kanalizacija
;
javna, mestna kanalizacija
/
kanalizacija naselja
kanaliziranje
2.
sistem jarkov in kanalov za odvajanje, dovajanje vode:
urediti kanalizacijo za izsuševanje močvirja
/
namakalna kanalizacija
♦
teh.
usposabljanje rečne struge za plovbo
kanalizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kanalizacijo:
kanalizacijska dela
;
kanalizacijska inštalacija
/
kanalizacijske cevi
;
kanalizacijsko omrežje
kanalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kanalizirati:
pospešiti kanaliziranje novega naselja
/
kanaliziranje močvirja
/
kanaliziranje političnega pritiska
kanalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
zgraditi, urediti kanalizacijo:
kanalizirati mestno četrt
/
kanalizirati močvirski svet
♦
teh.
usposobiti rečno strugo za plovbo
2.
publ.
usmeriti
,
urediti
:
kanalizirati družbeno dejavnost
;
kanalizirati interese učencev v pravo smer
/
kanalizirati nesoglasja
kanálja
-e
ž
(
á
)
1.
slabš.
ničvreden človek, malopridnež:
ta kanalja se sploh ni zmenil zame
/
kot psovka
molči, kanalja
2.
drhal
,
sodrga
,
svojat
:
kanalja se zbira po ulicah
kanálnik
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje
televizijskega sprejemnika na frekvenco oddajnika:
kanalnik za sprejem satelitskih programov
kanálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kanal:
kanalski smrad
/
kanalski odtok
/
kanalske cevi
;
kanalska mreža
kanalsko omrežje
♦
teh.
kanalska sušilnica
sušilnica, pri kateri se snov, ki se suši, pomika skozi sušilno
komoro
kanálščina
-e
ž
(
ȃ
)
pristojbina za uporabo kanalizacije:
plačevati, pobirati kanalščino
kanapé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
fotelju podoben oblazinjen sedež za več oseb:
leči, sesti, zlekniti se na kanape
;
salon s fotelji in kanapejem
♦
gastr.
zelo majhna rezina opečenega obloženega kruha
kanárček
-čka
m
(
ȃ
)
manjša, navadno rumena ptica s kratkim kljunom:
kletka z živo rumenim kanarčkom
;
poje kot kanarček
kanárčkast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
ki je rumene barve kot kanarček:
kanarčkasta jopica
kanárčkov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kanarčke:
kanarčkovo petje
kanárčkovo
prisl.
:
kanarčkovo rumena barva
kanárec
-rca
m
(
ȃ
)
star.
kanarček
:
gojiti kanarce
kanárka
-e
ž
(
ȃ
)
samica kanarčka:
križanec kanarke in čižka
kanárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
geogr.,
v zvezi
kanarski tok
morski tok, ki teče od severa mimo Kanarskih otokov in ob afriški
obali proti jugu:
hladen kanarski tok
kánast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
agr.
ki ima kan, glivično bolezen:
kanasto vino
kanásta
-e
ž
(
ȃ
)
igr.
igra, navadno z dvema snopoma po dvainpetdeset kart in štirimi
jokerji:
igrati kanasto
kanát
-a
m
(
ȃ
)
zlasti pri Mongolih,
nekdaj
območje, na katerem ima oblast kan:
kánava
-e
ž
(
ȃ
)
tekst.
vezava, ki daje tkanini luknjičav videz:
tkati v kanavi
//
bombažna, lanena tkanina v tej vezavi:
moder kostim iz kanave
kancelár
-ja
m
(
á
)
zastar.
kancler
kancelaríja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
dvorna pisarna:
priti v kancelarijo
káncelj
-na
tudi
-clja
[
kancəlj
]
m
(
á
)
nar.
prižnica
:
pridigati s kanceljna
káncer
-ja
m
(
á
)
med.
skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak:
kancer in sarkom
kancerogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
med.
ki povzroča raka, rakotvoren:
kancerogene snovi
/
kancerogeno delovanje
kancerogenéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
nastanek rakave bolezni:
zdi se, da je proces kancerogeneze mogoče ustaviti z majhnimi
odmerki protivnetnih zdravil
kancerogénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
med.
lastnost določene snovi, da povzroča raka:
sum na kancerogenost snovi
;
dokazi o kancerogenosti za ljudi
;
toksičnost in kancerogenost
kancerológ
-a
m
(
ọ̑
)
med.
strokovnjak za kancerologijo:
bil je znan kancerolog
kancerologíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
veda o raku:
je strokovnjak za kancerologijo
kancerózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
rakav
:
kancerozne celice
/
kancerozno obolenje
káncler
-ja
m
(
á
)
1.
v nekaterih državah
ministrski predsednik:
kancler je obiskal več držav
;
avstrijski, nemški kancler
/
zvezni kancler
//
visok dostojanstvenik, ki vodi navadno najvišjo državno pisarno:
vladni kancler
/
univerzitetni kancler
2.
zgod.
najvišji dvorni uradnik, ki pripravlja javne listine:
cesarski kancler
/
dvorni kancler
♦
rel.
duhovnik na škofijskem ordinariatu, ki sprejema vloge, ureja akte
kánclerka
-e
ž
(
á
)
v nekaterih državah
ministrska predsednica:
koalicija, vlada nemške kanclerke
;
imenovana je bila za kanclerko
/
zvezna kanclerka
kánclerski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kanclerje:
kanclerski položaj
/
kanclerska služba
/
kanclerska čast
kánclerstvo
-a
s
(
á
)
v nekaterih državah
naslov, dejavnost kanclerjev:
potegovati se za kanclerstvo
/
zadnja leta njegovega kanclerstva
//
urad kanclerja:
straža pred vrati kanclerstva
/
sekretar kanclerstva
kanclíja
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.,
nav. slabš.
pisarna
,
urad
:
cel dan čepi v kancliji
;
birokratska kanclija
/
grajska kanclija
kanclíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pog.,
nav. slabš.
pisarniški
,
uradniški
:
kanclijski odnos do človeka
;
kanclijska miselnost
/
kanclijski papir
●
pog.
dolga leta je presedel za kanclijsko mizo
delal kot uradnik
kanclíjščina
-e
ž
(
ȋ
)
pog.,
slabš.
formalistično, neživljenjsko poslovanje uradništva:
boj proti kanclijščini
kanclíst
-a
m
(
ȋ
)
pog.,
nav. slabš.
uradnik
,
uslužbenec
:
brezdušen, birokratski kanclist
kancóna
-e
ž
(
ọ̑
)
v italijanskem okolju
popevka
:
pevec popularnih kancon
♦
glasb.
večglasna vokalna skladba lahkotnejšega značaja
;
lit.
romanska lirska pesem v kiticah
kanconiêr
tudi
kanconjêr -a
tudi
-ja
m
(
ȇ
)
lit.
zbirka (starih) romanskih lirskih pesmi:
prebirati kanconiere
kánček
-čka
m
(
ā
)
manjšalnica od kanec:
kanček vina
/
kanček voska
/
v tej razlagi je kanček resnice
/
za kanček daljša obleka
kándahar
-ja
m
(
ȃ
)
šport.
smuška vez, ki omogoča gibljivost pete v navpični smeri:
smuči s kandaharjem
;
v prid. rabi:
kandahar vez
kandéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
fiz.
enota za merjenje svetilnosti, sveča:
kandeláber
-bra
m
(
á
)
1.
drog, stojalo, na katerem je ulična svetilka:
kandelabri v drevoredu
;
železni kandelaber
/
plinski kandelaber
//
pog.
(električni) drog:
nasloniti se na kandelaber
2.
star.
svečnik
:
kandelaber s tremi svečami
;
alabastrov, zlat kandelaber
kandelábrski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kandelaber:
kandelabrska svetilka
/
kandelabrska cestna razsvetljava
kandidacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kandidiranje:
kandidacijski postopek
;
kandidacijska kampanja
/
kandidacijska komisija
;
kandidacijska lista
kandidatna lista
kandidát
-a
m
(
ȃ
)
1.
kdor si prizadeva, se poteguje za kaj:
prijavilo se je več kandidatov
;
kandidat za razpisano delovno mesto
/
opozicijski, poslanski, predsedniški kandidat
/
ekspr.
sem kandidat za odhod
bom odšel
//
kdor izpolnjuje pogoje za kaj:
predlagati kandidata
;
niso mogli dobiti primernega kandidata
;
kandidat za naslov svetovnega prvaka
;
kot kandidat bi prišel v poštev samo on
/
ekspr.
v takšnih pogojih je resen kandidat bolezni
bo zbolel
♦
šah.
mojstrski kandidat
;
šport.
olimpijski kandidat
športnik, ki izpolnjuje pogoje za tekmovanje na olimpijskih igrah
2.
kdor se prijavi k izpitu ali opravlja izpit:
vsi kandidati so opravili izpit
;
oceniti kandidata
/
izpitni kandidat
kandidáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v zvezi
kandidatna lista
imena kandidatov, predlaganih v izvolitev za določene funkcije:
objaviti kandidatno listo
kandidátinja
-e
ž
(
ȃ
)
kandidatka
:
dati prednost kandidatinji s prakso
/
izpitna kandidatinja
kandidátka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki si prizadeva, se poteguje za kaj:
izbirati med več kandidatkami
;
predsedniška kandidatka
;
kandidatka za službo
/
status kandidatke za članico v Evropski uniji
;
država kandidatka
//
ženska ali država, ustanova, ki izpolnjuje pogoje za kaj:
bila je primerna kandidatka za razpisano delovno mesto
;
kandidatke in kandidati za bodoče štipendiste
/
olimpijska kandidatka
športnica, ki izpolnjuje pogoje za tekmovanje na olimpijskih
igrah
2.
ženska, ki se prijavi k izpitu ali opravlja izpit:
kandidatka je uspešno opravila ustni del izpita
;
kandidatka za vozniški izpit
/
izpitna kandidatka
kandidátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kandidate:
kandidatski staž
/
kandidatski turnir
kandidatúra
-e
ž
(
ȗ
)
prizadevanje, potegovanje za izvolitev, službo, naslov:
vsi so podprli, sprejeli njegovo kandidaturo
;
javno nasprotovanje kandidaturi
/
med kandidaturo je imel več zborovanj
med kandidiranjem
//
kar je potrebno za tako prizadevanje:
predložiti kandidaturo
/
nazadnje je umaknil svojo kandidaturo
/
ponuditi komu kandidaturo
kandidíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kandidirati:
med kandidiranjem je veliko obljubljal
/
nasprotoval je njegovemu kandidiranju
kandidaturi
/
način, postopek kandidiranja
kandidírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prizadevati si, potegovati se, navadno za službo, naslov:
odločil se je, da bo kandidiral
;
kandidira za poslanca
/
publ.
na razpisano delovno mesto lahko kandidirajo osebe s prakso
/
kandidirati za svojo stranko
//
predlagati za kandidata:
na kongresu so ga kandidirali za predsednika
/
v svet kandidirajo strokovnjake
kandírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
gastr.
prepajati sadje z gosto sladkorno raztopino:
kandirati grozdje
kandíran
-a -o:
kandirano sadje
kándis
-a
m
(
ȃ
)
sladkor v velikih prosojnih kristalih:
otroci so kupovali kandis
;
v prid. rabi:
kandis sladkor
kándisov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kandis:
kandisov okus
/
kandisov sladkor
kandít
-a
m
(
ȋ
)
trdi polnjeni ali nepolnjeni bonboni:
deset dekagramov kanditov
;
v prid. rabi:
kandit bonboni
kánec
-nca
m
(
ā
)
1.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina, navadno tekočine:
dodala je kanec olja
/
v njegovih žilah je kanec ciganske krvi
/
niti kanca pijače nimamo
prav nič
/
odšel je brez kanca upanja
/
v prislovni rabi
priti za kanec prepozno
2.
nar. zahodno
kaplja
:
na plašču so se poznali dežni kanci
kanelírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
arhit.
delati kanelure, izžlebljati:
kanelirati steber
kanelíran
-a -o:
kaneliran pilaster
kanelón
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.
paniran izdelek iz testa cevaste oblike z velikim premerom, navadno z
nadevom:
mesni, zelenjavni kaneloni
;
kaneloni z gobami
;
kaneloni s špinačo, šunko
kanelúra
in
kanelíra -e
ž
(
ȗ; ȋ
)
nav. mn.,
arhit.
podolžni žleb, navadno na antičnem stebru:
poškodovane kanelure
/
narediti kanelure na steni
kángla
-e
ž
(
ȃ
)
valjasta posoda, navadno z gibljivim ročajem, za prenašanje tekočin:
v vsaki roki je nesla kanglo
/
kangla za mleko
kánglica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od kangla:
malico si je nosil v kanglici
;
priti po vodo s kanglico
kanibál
tudi
kánibal -a
m
(
ȃ; ȃ
)
1.
človek, ki jé človeško meso, ljudožerec:
lovci na glave in kanibali
2.
zool.
žival, ki jé pripadnike svoje vrste:
pajki kanibali
kanibalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
pojav, da človek jé človeško meso, ljudožerstvo:
kanibalizem primitivnih plemen
;
mistični izvor kanibalizma
2.
zool.
pojav, da žival jé pripadnike svoje vrste:
kanibalizem pri ribah
kanibálka
tudi
kánibalka -e
ž
(
ȃ; ȃ
)
1.
ženska, ki jé človeško meso, ljudožerka:
kanibali in kanibalke
2.
zool.
žival ženskega spola, ki jé pripadnike svoje vrste:
nekatere ribe so kanibalke
kanibálski
tudi
kánibalski -a -o
prid.
(
ȃ; ȃ
)
nanašajoč se na kanibale, ljudožerski:
kanibalski ples
/
kanibalsko pleme
/
kanibalski nagon
//
ekspr.
divji
,
krut
:
kanibalsko ravnanje
/
s kanibalskim tekom se je lotil jedi
kanibálstvo
tudi
kánibalstvo -a
s
(
ȃ; ȃ
)
kanibalizem
:
raziskovati vzroke kanibalstva
kaníla
-e
ž
(
ȋ
)
med.
cevka, ki se da, vstavi, navadno v žilo:
kaníster
-tra
m
(
í
)
knjiž.
kanta
:
kanister, poln bencina, olja
kániti
1
-em,
in
kaníti
in
kániti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ā
)
nav. 3. os.
pasti v obliki kaplje:
solza kane na lice
/
kaplja kane
/
brezoseb.
od ledene sveče je kanilo
;
pren.,
knjiž.
sončni žarek kane v sobo
//
preh.
povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje:
kaniti v omako nekaj kapljic vina
●
pog.
tu in tam mu kaj kane (v žep)
dobi, zasluži majhno vsoto denarja
;
ekspr.
sosed kane v hišo
nepričakovano vstopi
;
star.
včasih kaj prinese, včasih pa nič, kakor kane
nanese, se primeri
kániti
2
-im,
tudi
kaníti
in
kániti -im
nedov.
(
á ā; ī á ā
)
knjiž.,
z nedoločnikom
imeti namen, nameravati:
kanim ostati tukaj
;
kani se poročiti
;
zdaj držim in ne kanim izpustiti
/
elipt.:
kdaj kaniš v hribe? ne vem, kaj kani
kánja
-e
ž
(
á
)
velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti z mišmi:
nad gozdom jadra v krogih kanja
kánjec
-jca
m
(
ȃ
)
nar.
kosir
,
vejnik
:
Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče
(F. Bevk)
kanjón
tudi
kánjon -a
m
(
ọ̑; ȃ
)
ozka rečna dolina s strmimi, navadno navpičnimi pobočji:
globok kanjon
/
kanjon Kolorada, Neretve
kanjóning
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
šport, pri katerem se spušča po soteskah s pomočjo vrvi in druge
zaščitne opreme;
soteskanje
:
odpravili so se na kanjoning
;
kanjoning po potoku
kanjónski
tudi
kánjonski -a -o
prid.
(
ọ̑; ȃ
)
nanašajoč se na kanjon:
približal se je kanjonskemu robu
/
kanjonsko območje Kolorada
/
kanjonska dolina, soteska
kanjúh
-a
m
(
ū
)
nar. štajersko
jastreb
:
nad sotesko je jadral kanjuh
kankán
-a
m
(
ȃ
)
zlasti v francoskem okolju
odrski ples s telovadnimi elementi, zlasti z visokim dviganjem nog:
kankan je navdušil gledalce
kánkole
-kol
ž
mn.
(
á ȃ
)
nar.
samokolnica brez zgornjega dela:
Karlek je vozil zvrhane košare na kankolah v klet
(I. Potrč)
kánon
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji:
držati se kanona
;
veljavni kanoni
/
lepotni kanoni
/
družbeni, umetniški kanoni
//
seznam, spisek takih pravil:
sestaviti kanon
2.
glasb.
dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno
posnemajo temo:
peti kanon
;
štiriglasni kanon
♦
rel.
kanon
osrednji, nespremenljivi del maše
;
svetopisemski kanon
seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig
;
kanon svetnikov
seznam uradno proglašenih svetnikov
;
um.
kanon
skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa
kanón
2
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pog.
top
1
:
streljajo s kanoni
;
grmenje kanonov
;
natreskan, pijan kot kanon
2.
nav. mn.,
nekdaj
škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov:
svetli kanoni
kanonáda
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
topovsko streljanje:
začela se je kanonada
;
grmenje kanonade
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
kanonada kletvic
kanónček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od kanón:
zraven kanončkov je postavljal kositrne vojake
kanóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kánon:
a)
kanoničen umetniški izraz
/
kanoničen spis
pristen, neponarejen
b)
kanonična melodija
c)
kanonične knjige
knjige svetopisemskega kanona
/
kanonična starost
starost, ki jo določa cerkveno pravo za dosego določene stopnje v
cerkveni hierarhiji
kanónik
-a
m
(
ọ́
)
duhovnik, ki ga imenuje škof za svojega svetovalca:
postati kanonik
♦
rel.
stolni kanonik
kanonikát
-a
m
(
ȃ
)
naslov in službeno mesto kanonika:
dobiti, potegovati se za kanonikat
♦
rel.
beneficij, dodeljen kanoniku
kanonír
-ja
m
(
í
)
zastar.
topničar
:
služil je pri kanonirjih
;
kanonirji in dragonci
kanonírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kanonirje:
kanonirska uniforma
/
kanonirski polk
kanoníst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
strokovnjak za cerkveno pravo:
priznan kanonist
kanóniški
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kanonike:
kanoniška obleka
/
kanoniška inštalacija
kanonizácija
-e
ž
(
á
)
1.
rel.
razglasitev za svetnika:
svečana kanonizacija
;
predlog za kanonizacijo
2.
knjiž.
uzakonitev
,
kodifikacija
:
kanonizacija moralnih norm
/
kanonizacija umetnostne smeri
kanonizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
rel.
razglasiti za svetnika:
kmalu po smrti so ga kanonizirali
2.
knjiž.
uzakoniti
,
kodificirati
:
hoteli so kanonizirati umetniško smer
kánonski
1
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kánon:
kanonski spisi
/
kanonske knjige
kanonične knjige
/
kanonsko pravo
cerkveno pravo
kanónski
2
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
pog.
topovski
:
kanonska krogla
kànt
--
m
(
ȁ
)
pog.,
v prislovni rabi,
v zvezi
priti, spraviti na kant
obubožati, gospodarsko propasti:
pil je, dokler ni prišel na kant
;
sin ga je spravil na kant
kánta
-e
ž
(
ȃ
)
ploščata, zaprta posoda za tekočine:
naliti bencin v kanto
/
bencinska kanta
;
kanta za nafto, olje
//
nav. ekspr.
večja posoda, navadno s pokrovom:
imajo polne kante masti
/
kanta za smeti
kantaridín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
strup iz španske muhe:
kantáta
-e
ž
(
ȃ
)
glasb.
večja vokalna in instrumentalna skladba za soliste, zbor in orkester:
izvajati kantato
;
slavnostna kantata
;
skladatelj kantat in oratorijev
kantáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kantato:
skladba je bolj operna kot kantatna
/
kantatni slog
kántávtor
-ja
m
(
ȃ-ā
)
skladatelj in pevec lastne skladbe:
nastop italijanskega kantavtorja
kántávtorica
-e
ž
(
ȃ-ā
)
skladateljica in pevka lastne skladbe:
uveljavljena kantavtorica
;
koncert, nastop kantavtorice
;
pesnica, pevka in kantavtorica
kántávtorski
-a -o
prid.
(
ȃ-ā
)
nanašajoč se na kantavtorje ali kantavtorstvo:
kantavtorski festival, koncert, večer
;
kantavtorska glasba, pesem, plošča
kántávtorstvo
-a
s
(
ȃ-ā
)
dejavnost kantavtorjev:
slovensko kantavtorstvo
;
festival kantavtorstva
kántica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od kanta:
napolniti kantico
/
škropivo prodajajo v kanticah
/
kantica za mast
kantiléna
-e
ž
(
ẹ̑
)
glasb.
manjša kantata:
nežna kantilena
;
pren.,
knjiž.
kantilena violine
kantína
-e
ž
(
ȋ
)
majhna trgovina s pijačo, prigrizki, drobnimi predmeti, zlasti v
tovarni, vojašnici:
imajo klubske prostore in kantino
;
po večerji so se zbirali v kantini
/
tovarniška, vojaška, železniška kantina
kantinêr
-ja
m
(
ȇ
)
pog.
prodajalec v kantini:
kantinêrka
-e
ž
(
ȇ
)
pog.
prodajalka v kantini:
kantínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kantino:
kantinska baraka
/
ekspr.
kantinske cene
kantón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v Franciji
manjša upravna enota:
departmaji in kantoni
//
v Švici
federalna enota:
pravice kantonov
2.
pog.
obcestni kamen, smernik:
sesti na kanton ob cesti
;
zaleteti se v kanton
♦
zgod.
upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta
kantonálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kanton:
kantonalna uprava
/
kantonalna zastava
kantonizácija
-e
ž
(
á
)
delitev na kantone:
kantonizacija države, pokrajine
;
predlog za kantonizacijo
;
kantonizacija in decentralizacija
kantónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kanton:
kantonska oblast
/
kantonski kamen
obcestni kamen, smernik
kántor
-ja
m
(
ȃ
)
nekdaj
pevec, ki začenja in vodi petje v cerkvi:
bil je kantor in skladatelj
kántorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
tak kot pri Cankarjevem Kantorju:
kantorska brezobzirnost
kántorstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
lastnosti, kakršne je imel Cankarjev Kantor:
nemoralnost in kantorstvo
kántovec
-vca
m
(
ȃ
)
filoz.
pristaš kantovstva:
dela sodobnih kantovcev
kántovstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
Kantova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska
smer:
Plehanov je kritiziral kantovstvo
kanú
-ja
m
(
ȗ
)
1.
lahek, na obeh koncih navzgor upognjen čoln s kratkim veslom, ki ima
eno lopato:
voziti se s kanujem
//
šport.
športno veslanje s takim čolnom:
tekmovanje v kanuju na divjih vodah
/
prvak v kanuju
2.
lahek, odprt indijanski čoln iz drevesne skorje, z veslom, ki ima eno
lopato:
poslikani bojni kanuji
kanuíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kanujem:
na tekmovanju sodelujejo najboljši kanuisti
;
kajakaši in kanuisti
kánvas
-a
m
(
ȃ
)
šport.
telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na
okvir, prožna ponjava:
kaolín
-a
m
(
ȋ
)
petr.
glina najboljše vrste, ki se uporablja za izdelavo porcelana:
pridobivati kaolin
/
separacija kaolina
kaolínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
petr.
ki vsebuje kaolin:
kaolinasta mešanica
;
kaolinasta zemlja
/
kaolinasta posoda
iz kaolina
kaolinít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina aluminijev silikat s hidroksilno skupino in vodo:
plavljeni, surovi kaolinit
kaolínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kaolin:
kaolinska keramika
/
kaolinska glina
káos
-a
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
velik nered, zmeda:
v mestu je bil popoln kaos
;
najti izhod iz kaosa
/
gospodarski, idejni, politični kaos
/
kaos glasov
2.
po nazoru starih Grkov
neizmeren prazen prostor, iz katerega je nastal svet:
kaos in kozmos
kaótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
zelo neurejen, zmeden:
kaotične razmere
/
kaotična doba
/
kaotično duševno stanje
kaótičnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
velika neurejenost, zmedenost:
kaotičnost gospodarstva
/
kaotičnost svetovnega nazora
káp
1
-a
m
,
mn. tudi
kapôvi
(
ȃ
)
1.
najnižji rob strehe, s katerega se odteka voda:
popraviti kap
/
s kapa je kapljalo
/
strešni kap
//
nav. ekspr.
voda, kapljajoča, odtekajoča s strehe, z drevesa:
mlada stebla je uničil kap
/
kap bije zid
2.
napušč
,
pristrešek
:
hiša ima širok kap
/
pod kapom so se sušile deske
●
ekspr.
pijanca so postavili pod kap
s silo so ga spravili ven
;
ekspr.
priti z dežja pod kap
iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo
♦
agr.
gnojiti drevo pod kapom
na koncu korenin
káp
2
-í
ž
(
ȃ
)
naglo prenehanje delovanja življenjsko pomembnih organov zaradi
krvavitve ali zamašitve žile:
zdraviti se zaradi kapi
/
kap ga je zadela
/
umreti za kapjo
●
ekspr.
kap me bo (zadela) od presenečenja
zelo sem presenečen
♦
med.
možganska kap
naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve
žil
;
srčna kap
;
vročinska kap
káp
3
-í
ž
(
ȃ
)
kap
1
:
popraviti kap
/
stala je pod kapjo in čakala, da bo nehalo deževati
kápa
-e
ž
(
á
)
1.
pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko:
potegniti, potisniti si kapo čez ušesa
;
pokriti se s kapo
;
krznena, žametna kapa
;
kapa iz moherja
/
kuharja v visokih belih kapah
/
kopalna, plavalna kapa
;
škofovska kapa
mitra
;
vojaška kapa
;
kapa s ščitkom
/
kot vzklik
kapa kosmata, tega pa nisem vedel
●
ekspr.
hrib ima kapo
oblak zakriva vrh hriba
;
pog.,
ekspr.
ta ga ima pod kapo
je vinjen
2.
rabi se samostojno ali s prilastkom
kapi podobna priprava ali del priprave:
kapa električnega zvonca
;
kapa pri žganjarskem kotlu
/
sušilna kapa
priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim
aparatom za sušenje las
♦
arhit.
češka kapa
plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno
steno
;
avt.
razdelilna kapa
kapacitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini,
zmogljivost:
imeti kapaciteto
;
majhna, velika kapaciteta
;
kapaciteta skladišča je tisoč kubičnih metrov
/
kapaciteta ceste, pristanišča
;
kapaciteta ladje
nosilnost
;
pren.
umska kapaciteta
//
sposobnost obrata, tovarne, da naredi, proizvede določeno količino
izdelkov:
kuhinja je povečala svojo kapaciteto
/
premogovnik dela s polno kapaciteto
2.
mn.,
publ.,
navadno s prilastkom
vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za
opravljanje kake dejavnosti:
gostinske, industrijske, predelovalne kapacitete
;
izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih kapacitet
/
hotel je oddal vse proste kapacitete
3.
ekspr.
kdor zelo obvlada kako področje, zlasti znanstveno:
on je velika kapaciteta
;
pri raziskavah sodelujejo same znane kapacitete
;
kapaciteta za biologijo
♦
elektr.
kapaciteta akumulatorja
sposobnost akumulatorja, izražena v množini elektrine, ki jo lahko
odda
;
gozd.
kapaciteta tal za vodo
sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo
;
med.
vitalna kapaciteta pljuč
dihalna sposobnost pljuč, izražena v količini zraka, ki se izdihne
po najglobljem vdihu
kapacitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kapacitivnost:
kapacitivna upornost
kapacitívnost
-i
ž
(
ȋ
)
elektr.
razmerje med množino elektrine in napetostjo na kondenzatorju:
obratovalna kapacitivnost
/
enota kapacitivnosti
kapálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapanje:
kapalno olje
/
kapalna cevka
;
kapalna steklenička
♦
strojn.
kapalna mazalka
mazalka nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah
kapálka
-e
ž
(
ȃ
)
cevka, navadno steklena, za odmerjanje tekočine po kapljah:
dati si kapljice s kapalko
/
kapalka na steklenički
/
kapalka za oči
kápanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od kapati:
poslušal je enakomerno kapanje s stropa
/
kapanje vode
/
priprava za kapanje
kápar
-ja
m
(
ȃ
)
majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove:
na drevju se je pojavil kapar
/
ličinka kaparja
/
škropiti proti kaparju
♦
zool.
ameriški kapar
;
češpljev, smrekov kapar
kápast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kapi:
kapast pokrov
;
kapasta streha
♦
elektr.
kapasti izolator
izolator, ki se da sestavljati v izolatorsko verigo
kápati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
nav. 3. os.
padati v obliki kapelj:
kri kapa iz rane
;
brezoseb.
iz pipe je začelo kapati
/
ekspr.
solze mu kapajo po licih
tečejo
//
ekspr.
padati sploh:
zrele hruške kapajo na tla
/
cekini so kar kapali v mošnjo
2.
preh.
povzročati, da kaj pada v obliki kapelj:
kapati limonin sok v omako
3.
ekspr.
v presledkih drug za drugim prihajati:
od vsepovsod kapajo ljudje
;
gostje so kapali v hišo
kápavica
-e
ž
(
ā
)
med.
nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom;
gonoreja
:
dobiti, imeti kapavico
kápavičen
-čna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kapavico;
gonoroičen
:
kapavični izcedek
/
kapavični bolnik
kapéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rel.
v steno poglobljen ali prizidan prostor z oltarjem v stranskem delu
cerkve:
maševati v kapeli
;
ljudje so stali tudi v kapelah
//
manjša stavba s sveto podobo, kipom, namenjena navadno za
bogoslužje:
ob cesti stoji kapela
/
krstna kapela
krstilnica
/
pokopališka kapela
2.
glasb.
manjši orkester, godba:
kapela je zaigrala koračnico
/
vojaška kapela
kapelét
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.
izdelek iz testa obročaste oblike z nadevom:
sirovi kapeleti
;
kapeleti z zelenjavo, s pršutom
kapélica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od kapela:
stranska kapelica
/
romarska kapelica
/
na razpotju so sezidali kapelico
kápelj
-na
[
kapəlj
]
m
(
ā
)
sladkovodna riba z zelo veliko in široko glavo:
v potoku je bil kapelj skoraj pod vsakim kamnom
kapélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor umetniško vodi, usmerja, zlasti vojaško godbo:
na prireditvi sodeluje znani kapelnik
/
star.
koncert pod vodstvom kapelnika
dirigenta
kápen
-pna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kap
1
:
kapna vrsta opeke
♦
grad.
kapna lega
tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov
kápera
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
gastr.
kapra
:
sesekljane kapere
kapesánta
-e
ž
(
ȃ
)
rjavkasto rdeča morska školjka z neenakima, pahljačasto rebrastima
lupinama:
prodajati kapesante
;
izluščiti meso iz kapesant
/
gratinirane, pečene kapesante
;
kapesante in škampi na žaru
kapétan
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
čin v kopenski vojski ali v letalstvu, za stopnjo višji od poročnika,
ali nosilec tega čina:
četi poveljuje kapetan
/
napredovati v kapetana
♦
voj.
kapetan fregate
nekdaj
čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od kapetana
korvete, ali nosilec tega čina
;
kapetan korvete
;
kapetan bojne ladje
čin, za stopnjo višji od kapetana fregate, ali nosilec tega čina
;
kapetan I. razreda
čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina
2.
šport.
vodja tekmovalnega moštva:
kapetan reprezentance
/
zvezni kapetan
kapetánica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
kapetanova žena:
gospa kapetanica
kapetaníja
-e
ž
(
ȋ
)
navt.
kapitanija
:
luška, pristaniška kapitanija
kapétanka
-e
ž
(
ẹ̑
)
šport.
vodja tekmovalnega moštva:
kapetanka ženske reprezentance
/
dolgoletna kapetanka
;
nekdanja kapetanka
kapétanski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kapetane:
kapetanske oznake
/
kapetanska uniforma
kápica
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od kapa:
pokriti se s kapico
;
volnena kapica
;
kapica s cofom
●
nar.
farške kapice
trdoleska
2.
rabi se samostojno ali s prilastkom
majhni kapi podoben del česa:
lakaste kapice na čevljih
/
steklenica se zapira z gumijasto kapico
/
vžigalna kapica
posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega
razstreliva
♦
bot.
koreninska kapica
varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke
korenin
;
geom.
krogelna kapica
z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle
;
zool.
kapica
del želodca prežvekovalcev, v katerem se hrana sprijema v kepe
kápičar
-ja
m
(
ā
)
bot.,
v zvezi
lasasti kapičar
mah, ki ima na vrhnjem delu pokrivalu podobno, spodaj nacefrano
tvorbo, Polytrichum:
kápičast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kapici:
pokrovček kapičaste oblike
♦
strojn.
kapičasta matica
matica, ki je na eni strani zaprta
kapilára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
anat.
najtanjša krvna ali mezgovna žila:
obolelost kapilar
/
kožne, pljučne kapilare
/
krvne kapilare
/
skleroza kapilar
2.
fiz.
zelo tanka cevka, ki ima veliko površino glede na prostornino
vsebovane tekočine:
alkohol v kapilari
kapiláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapilaro:
kapilarni in limfni obtok
/
kapilarna krvavitev
/
kapilarna cevka
kapilárka
-e
ž
(
ȃ
)
fiz.,
med.
kapilara
kapilárnost
-i
ž
(
ȃ
)
fiz.
pojav, pri katerem se tekočina v kapilari dvigne ali zniža glede na
zunanjo gladino:
proučevati kapilarnost
/
sila kapilarnosti
kapírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
razumeti
,
dojeti
:
trikrat sem mu povedal, pa še ni kapiral
kapitál
-a
m
(
ȃ
)
1.
denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek:
kapital se obrestuje
/
nalagati, vlagati kapital v industrijo
;
tvegani kapital
oblika lastniškega kapitala, ki ga lastniki želijo vložiti v
najobetavnejša nova podjetja z vidika rasti in donosnosti
/
denarni kapital
/
državni, privatni kapital
;
ustanovitveni kapital
kapital v obliki denarnih in stvarnih vložkov, ki je potreben za
ustanovitev podjetja
;
kapital delniške družbe
♦
ekon.
kapital
vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z
izkoriščanjem mezdnega dela
;
cirkulirajoči kapital
;
industrijski kapital
kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo
;
akumulacija kapitala
spreminjanje presežne vrednosti v kapital
;
izvoz kapitala
;
uvoz kapitala
;
fin.
bančni kapital
denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke
2.
nav. ekspr.
denar, materialne dobrine sploh:
potrošil je že precej kapitala
;
vse življenje si je kopičil kapital
/
v posestvu ima precejšen kapital
//
s prilastkom
vrednost
,
vrednota
:
duhovni, moralni kapital naroda
/
reke so naš naravni kapital
//
navadno v povedni rabi
izraža veliko količino:
ta denar je zanj že kapital
/
takšno imetje je pravi kapital
3.
publ.
lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva,
moči:
domači in tuji kapital
;
v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital
kapitálček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od kapital 2:
pridobil si je precejšen kapitalček
/
politični kapitalček
kapitálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ekon.
ki predstavlja osnovo za razvoj gospodarstva:
graditi kapitalne objekte
/
kapitalna graditev
/
kapitalna investicija
investicija v stroje, naprave za proizvodnjo
;
kapitalna oprema
stroji, naprave za proizvodnjo
//
publ.
osnoven
,
temeljen
:
odnose med državama zastrupljajo kapitalna vprašanja
2.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji:
družil se je s kapitalnimi izgubljenci
;
je kapitalna avša
/
napraviti kapitalno napako
veliko, hudo
3.
lov.
ki ima glede na okolje nadpovprečno razvito rogovje, kožuh, čekane:
kapitalni jelen, medved, merjasec
/
kapitalna trofeja
♦
obrt.
kapitalni trak
okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani
knjigi
;
pravn.
kapitalna kazen
smrtna kazen
;
kapitalno hudodelstvo
hudodelstvo, za katerega je predvidena smrtna kazen
kapitálno
prisl.
:
kapitalno ga polomiti
♦
ekon.
kapitalno intenzivne panoge
panoge, pri katerih pride na zaposlenega razmeroma dosti
kapitala
kapitálen
2
-lna -o
(
ȃ
)
pridevnik od kapital:
kapitalne transakcije
kapitalíst
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik družbenega razreda, ki je lastnik proizvajalnih sredstev:
vpliv kapitalistov na politiko
;
kapitalisti in delavci
●
slabš.
to ti je pravi kapitalist
kdor ima česa več, veliko
♦
ekon.
denarni kapitalist
ki posoja denar na obresti
;
industrijski kapitalist
ki se ukvarja z industrijsko proizvodnjo
kapitalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kapitaliste ali kapitalizem:
kapitalistična miselnost, morala
/
odprava kapitalističnih odnosov
;
kapitalistično izkoriščanje
/
kapitalistični sistem
kapitalizem
;
kapitalistična družbena ureditev
/
kapitalistični razred
kapitalisti
;
kapitalistična družba
razredna družba, v kateri je delavski razred v mezdnem odnosu z
lastniki proizvajalnih sredstev
;
kapitalistična država
;
kapitalistična ekonomika
;
kapitalistična industrija
industrija, ki temelji na privatni lastnini proizvajalnih sredstev
;
kapitalistična proizvodnja
;
kapitalistično gospodarstvo
♦
soc.
kapitalistični lastnik
individualni ali kolektivni lastnik kapitala
;
kapitalistična lastnina
individualna ali kolektivna privatna lastnina
kapitalístka
-e
ž
(
ȋ
)
pripadnica družbenega razreda, ki je lastnica proizvajalnih sredstev:
zgodba o podjetni kapitalistki
●
slabš.
novodobna kapitalistka
ženska, ki ima česa več, veliko
kapitalizácija
-e
ž
(
á
)
1.
nav. ekspr.
sprememba v kapitalista, v kapitaliste:
kapitalizacija privatnih proizvajalcev
/
kapitalizacija Amerike
nastanek kapitalizma v Ameriki
2.
ekon.
izračunanje vrednosti kapitala na osnovi njegovega donosa:
kapitalizacija dobička
♦
fin.
kapitalizacija obresti
pripis h glavnici
kapitalízem
-zma
m
(
ī
)
gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v
privatni lasti:
kapitalizem nastaja, se spreminja
;
značilnosti kapitalizma
;
prehod iz socializma v kapitalizem
♦
polit.
državni kapitalizem
razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v
gospodarsko dogajanje
;
klasični, liberalni
ali
predmonopolni kapitalizem
razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena
svobodna konkurenca
;
monopolni kapitalizem
razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega
kapitala v monopole
kapitalizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kapitalizirati:
kapitaliziranje Evrope
kapitalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
napraviti kaj kapitalistično:
kapitalizirati obrt
/
nove razmere so ta družbeni razred kapitalizirale
2.
ekon.
spremeniti v kapital:
kapitalizirati prihranke
;
pren.,
ekspr.
kapitalizirati znanost
//
izračunati vrednost kapitala na osnovi njegovega donosa:
kapitalizirati dohodek
;
kapitalizirati zemljiško rento
♦
fin.
kapitalizirati obresti
pripisati jih h glavnici
kapitalizíran
-a -o:
kapitalizirani kmetje
kapitálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapital 1:
začetek kapitalske koncentracije
/
kapitalska družba
družba s kapitalom več lastnikov, ki se ukvarja s proizvodnjo,
trgovino ali s finančnimi posli
kapitán
-a
m
(
ȃ
)
1.
poveljnik ladje:
kapitan je bil star pomorščak
;
kapitan čezoceanske, trgovske ladje
♦
aer.
kapitan
poveljnik letala v civilnem letalstvu
;
navt.
luški kapitan
;
kapitan dolge plovbe
najvišji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
2.
star.
stotnik
,
kapetan
:
konjeniški kapitan
kapitanát
-a
m
(
ȃ
)
star.
kapitanija
:
pristaniški kapitanat
kapitaníja
-e
ž
(
ȋ
)
navt.,
navadno v zvezi
luška kapitanija
urad v luki, ki skrbi za varno plovbo in pristajanje ladij, vodi
registre ladij:
predstojnik luške kapitanije
//
poslopje tega urada:
ladja je zasidrana pred kapitanijo
kapitániti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
biti kapitan:
dolga leta je kapitanil
kapitánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
poveljnica ladje:
postati kapitanka
;
kapitanka dolge plovbe
2.
star.
kapitanova žena:
kapitanka in dacarka
kapitánov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapitane:
kapitanova kabina
/
kapitanov pomočnik
kapitánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapitane:
kapitanska služba
/
kapitanski našitki
♦
navt.
kapitanski most
poveljniški most
kapítel
1
-tla
m
(
í
)
star.
poglavje
:
dvanajsti kapitel povesti
/
to je pa poseben kapitel
kapitél
2
-a
m
(
ẹ̑
)
um.
zgornji zaključni del stebra:
figuralno okrašeni kapiteli
/
jedro kapitela
/
brstni kapitel
;
jonski kapitel
z volutami na oglih
;
korintski kapitel
z volutami na oglih in akantovimi listi
kapítelj
-tlja
m
(
í
)
rel.,
v zvezah:
(kolegiatni) kapitelj
zbor kanonikov nestolne cerkve, določen za skupno bogoslužje
;
(stolni) kapitelj
zbor kanonikov stolne cerkve, določen za skupno bogoslužje in za
svetovanje škofu
kapíteljski
-a -o
[
kapitəljski
]
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kapitelj:
kapiteljski arhiv
/
kapiteljska cerkev
h kolegiatnemu kapitlju spadajoča cerkev
kapitélka
-e
ž
(
ẹ̑
)
tisk.
velika črka v velikosti male:
prva beseda kitice je postavljena s kapitelkami
kapitulácija
-e
ž
(
á
)
dokončno prenehanje bojevanja na podlagi sporazuma z nasprotnikom,
vdaja:
po kapitulaciji Italije so odšli v partizane
;
kapitulacija nemške vojske
;
pogoji kapitulacije
/
opraviti kapitulacijo
/
brezpogojna kapitulacija
pri kateri za stran, ki kapitulira, ni olajševalnih določb
;
delna kapitulacija
dela oboroženih sil
/
podpisati kapitulacijo
dokument o tem
//
ekspr.
prenehanje prizadevanj za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh
nemogoč, nesmiseln:
kapitulacija pred napori
;
kompromisi in kapitulacije
♦
pravn.
kapitulacija
nekdaj
meddržavna pogodba, s katero država zagotovi konzulom pravosodno
oblast nad svojimi državljani na ozemlju druge države
kapitulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kapitulacijo:
kapitulacijski pogoji
/
kapitulacijska pogajanja
kapitulánt
in
kapitulànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
slabš.
kdor (rad) kapitulira:
boriti se proti kapitulantom
;
kapitulanti in izdajalci
/
že po naravi je slabič in kapitulant
kapitulántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kapitulante ali kapitulantstvo:
med vojaki se je širilo kapitulantsko razpoloženje
/
kapitulantska politika
kapitulántstvo
-a
s
(
ā
)
slabš.
lastnosti ali ravnanje kapitulantov:
novi nacionalizmi v strpnosti vidijo kapitulantstvo
/
pojav defetizma in kapitulantstva
kapitulár
1
-ja
m
(
á
)
rel.
član (stolnega) kapitlja:
kapitulár
2
-ja
tudi
kapitulárij -a
m
(
á
)
zgod.
predpis frankovskega kralja:
kapitularji Karla Velikega
kapitulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dokončno prenehati z bojevanjem na osnovi sporazuma z nasprotnikom,
vdati se:
nemška armada je kapitulirala
/
kapitulirati pred močnejšim nasprotnikom
/
trdnjava je kapitulirala
//
ekspr.
prenehati s prizadevanjem za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh
nemogoč, nesmiseln:
v nekaj dneh je tudi on kapituliral
/
samoupravljalci so kapitulirali pred kapitalizmom
/
nazadnje so kapitulirali pred njihovimi zahtevami
so popustili njihovim zahtevam
kaplán
-a
m
(
ȃ
)
duhovnik, ki pomaga župniku ali župnemu upravitelju:
kaplan in župnik
/
biti nameščen za kaplana
♦
rel.
stolni kaplan
kaplánček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od kaplan:
mladi kaplančki
kaplaníja
-e
ž
(
ȋ
)
hiša, namenjena za prebivanje kaplana:
zbrali so se v kaplaniji
;
popravilo župnišča in kaplanije
♦
zgod.
teritorialna enota Katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki
zlasti iz nepremičnin
Káplanov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
strojn.,
v zvezi
Kaplanova turbina
in
kaplanova turbina
vodna turbina za majhne padce in velike količine vode:
kaplanovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kaplanovati:
dolgoletno kaplanovanje
kaplanováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti kaplan, delovati kot kaplan:
kaplanoval je v različnih krajih
kaplánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaplane:
opravljanje kaplanskih poslov
/
kaplanski izpit
káplar
-ja
m
(
ȃ
)
v stari Jugoslaviji
čin komandirja desetine ali nosilec tega čina, desetnik:
kaplarji in naredniki
káplarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaplarje:
kaplarski čin
/
ekspr.
surove kaplarske metode
káplja
-e
ž
(
á
)
1.
tekočina v obliki kroglice:
kaplja kane, pade
;
debele, drobne, težke, velike kaplje
;
kaplja olja
;
podobna sta si kot kaplja kaplji
/
deževne kaplje
;
potne kaplje
;
rosne, vodne kaplje
/
voda se nabira kaplja za kapljo
;
ekspr.
ljudje so prihajali po kapljah
v presledkih drug za drugim
;
vlaga sili iz zidu v kapljah
;
ekspr.
popiti do zadnje kaplje
vse
//
madež, lisa, ki ga povzroči takšna tekočina:
na cesti so se poznale velike kaplje
/
strjena kaplja krvi
/
obrisati kaplje z okna
●
pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje
nič; zelo malo
;
pesn.
človek je kot kaplja na veji
njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
2.
ekspr.,
z rodilnikom
zelo majhna količina tekočine:
privoščiti si vsaj kapljo vina
;
zadnja kaplja krvi ji je izginila z obraza
/
boriti, braniti se do zadnje kaplje krvi
dokler bo še kdo živ
;
pri izviru ni bilo niti kaplje vode
prav nič
;
pren.,
knjiž.
rad bi zaužil vsaj kapljo sreče
3.
pog.,
navadno s prilastkom
alkoholna pijača, zlasti vino;
kapljica
:
v tej gostilni imajo dobro kapljo
/
vinska kaplja
kápljast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
po obliki podoben kaplji:
kapljast trup vaze
kapljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nav. 3. os.
padati v obliki kapelj:
kri kaplja iz rane
;
brezoseb.
iz pipe kaplja
/
znoj ji je kapljal s čela
;
pren.,
pesn.
sončni žarki so kapljali skozi veje
2.
ekspr.
v presledkih drug za drugim prihajati:
skozi vrata avtobusa so začeli kapljati turisti
/
kapljati drug za drugim, eden po eden
;
pren.
novice so le počasi kapljale
3.
preh.
povzročati, da kaj pada v obliki kapelj;
kapati
:
kapljati zdravilo na žličko
●
ekspr.
v žep mu je začel kapljati denar
začel je dobivati, služiti denar
kápljema
prisl.
(
ā
)
knjiž.
v kapljah, po kapljah:
kapljema mu teče po čelu
/
begunci se vračajo kapljema
kapljevína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
kar se nakaplja:
v posodi se zbira kapljevina
♦
fiz.
snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino
kápljica
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od kaplja 1, 2:
a)
kapljice padajo
/
deževne, vodne, znojne kapljice
/
razpršiti tekočino v drobne kapljice
/
jemati zdravilo po kapljicah
;
sprememba je nastajala počasi, kakor po kapljicah
/
grenka kapljica spoznanja
b)
po kosilu spije samo kapljico vina
/
ko bi imel vsaj kapljico poguma
2.
pog.,
navadno s prilastkom
alkoholna pijača, zlasti vino:
točijo dolenjsko kapljico
;
pristna, žlahtna kapljica
/
vinska kapljica
3.
mn.
tekoče zdravilo, katerega količina se za uporabo odmerja s številom
kapljic:
zdravnik predpiše kapljice
;
dajati si kapljice v uho
/
jemati kapljice
uživati jih
/
kapljice za oči
/
baldrijanove kapljice
kápljičast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
po obliki podoben kaplji, kapljici:
kapljičast ornament
kápljičen
-čna -o
prid.
(
á
)
med.,
navadno v zvezi
kapljična infekcija
infekcija, ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju,
govorjenju:
kapljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) kaplja:
kapljiva tekočina
/
težko kapljivo olje
kapljívo
prisl.
:
kapljivo tekoč
kápna
-e
ž
(
ā
)
pog.
prevleka za (prešito) odejo:
kapna z rombastim izrezom
kapníca
-e
ž
(
í
)
voda, zbrana, prestrežena ob padavinah, navadno s strehe:
piti, uporabljati kapnico
/
rezervoar s kapnico
//
star.
vodnjak za tako vodo:
betonirati kapnico
/
zajemati vodo iz kapnice
♦
geogr.
voda, ki pronica skozi kamnino in kaplja s stropa kraških jam
kápnik
1
-a
m
(
ȃ
)
podolgovata tvorba v kraških jamah, nastala s kristalizacijo
raztopljenih rudnin:
nad vhodom v jamo visi nekaj kapnikov
;
jama s kapniki
/
stoječi, viseči kapnik
kapník
2
in
kápnik -a
m
(
í; ȃ
)
gozd.
drevo, ki je zaradi sosednjih višjih dreves zaostalo v rasti:
kápniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kápnik:
kapniške tvorbe
/
kapniški steber
steber, ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
kápniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
nav. 3. os.
pasti v obliki kaplje;
kaniti
1
:
mleko, voda kapne
;
brezoseb.
z veje je kapnilo
//
preh.
povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje:
kapniti kaj na rano
●
pog.
tu in tam mu kaj kapne (v žep)
dobi, zasluži majhno vsoto denarja
kápo
-a
stil.
-ta
m
(
ȃ
)
med drugo svetovno vojno
jetnik v koncentracijskem taborišču, ki opravlja pazniška dela:
biti kapo
;
kapo barake, celice
/
jetniški kapo
kápok
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
svilnato vlakno iz plodov nekaterih tropskih dreves:
polniti rešilne pasove s kapokom
;
bombaž in kapok
kaporál
-a
m
(
ȃ
)
star.
korporal
,
desetnik
:
ves čas je bil kaporal
kápovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
tak kot pri jetniških paznikih v koncentracijskem taborišču:
kapovska čepica
/
kapovska zarota
kápra
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
gastr.
popek kaprovca, ki se uporablja kot začimba:
vložiti kapre v kis
;
sesekljane kapre
/
omaka iz kaper
kápri
tudi
capri
--
[
kápri
]
v prid. rabi
(
ȃ
)
ki sega do tri četrt navadne dolžine hlačnic:
nosil je rdečo majico in bele kapri hlače
;
kapri pižama
kapríca
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo:
nenaden odhod ni bil njihova kaprica
;
ustreči vsem kapricam gostov
;
boriti se proti otrokovim kapricam
/
ta ženska ima,
pog.
zganja kaprice
//
kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem:
te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe
na njih
/
posnemati tuje modne kaprice
●
ekspr.
njegova revolucionarnost je samo kaprica
je nepristna, neiskrena
;
ekspr.
napraviti kaj iz kaprice
iz kljubovalnosti, trme
kaprícast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje:
kapricasta ženska
/
kapricasta navada
navada, ki kaže, izraža pretiravanje, samovoljnost
kapriciózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
kapricast
,
muhast
:
kapriciozni otroci
;
kapriciozna dama
/
kapriciozen obraz
kapricióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost muhastega človeka;
muhavost
:
kapricioznost mestnih žensk
;
kapricioznost in razdražljivost
/
to dejanje je izraz njene kapricioznosti
/
ustregel je vsem kapricioznostim
kapricam
//
nenavadnost
,
presenetljivost
:
kapricioznost sloga
kapricírati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
kazati, izražati pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo:
glede hrane se ne kapricira
;
noče ji več šivati, ker se preveč kapricira
●
ekspr.
kapricira se ravno na tako barvo
jo hoče, zahteva
kaprióla
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
kozolec
,
poskok
:
delati kapriole
káprn
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapro:
kaprni okus
/
kaprna omaka
kapról
-a
m
(
ọ̑
)
star.
korporal
,
desetnik
:
ves čas je bil kaprol
kaprólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
korporalski
,
desetniški
:
kaprolski čin
káprovec
-vca
m
(
ȃ
)
bot.,
navadno v zvezi
navadni kaprovec
trnat grm z okroglimi listi in belkastimi cveti, Capparis rupestris:
kaprovci in oleandri
kápselj
-na
[
kapsəlj
]
m
(
á
)
nižje pog.
vžigalna kapica:
udariti po kapseljnu
//
naboj za (otroške) pištole:
kapselj poči
/
pištolica na kapseljne
kápsula
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zdravilo v želatinastem ali škrobnem ovoju:
pogoltniti kapsulo
;
kapsule in tablete
/
prodajati zdravilo v obliki kapsul
/
ricinusovo olje v kapsulah
2.
teh.
del vesoljske ladje brez osnovnih potisnih raket:
kapsula z dvema članoma posadke
/
kapsula vesoljske ladje
/
kapsula pristane na luni
lunarni modul
3.
anat.,
navadno s prilastkom
tkivo, ki ovija kak organ;
ovojnica
:
ledvična, sklepna kapsula
♦
biol.
bakterijska kapsula
trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije,
bakterijska ovojnica
kaptáža
-e
ž
(
ȃ
)
grad.
umetna zajezitev izvira zaradi izkoriščanja;
zajetje
:
kaptaža zemeljskega plina
;
konstrukcija za kaptažo
/
kaptaža vrelcev mineralne vode
kapúca
-e
ž
(
ȗ
)
koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu:
potegniti si kapuco čez glavo, na glavo
;
dežni plašč s kapuco
kapúcast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ekspr.
podoben kapuci:
kapucasti vrhovi
♦
anat.
kapucasta mišica
mišica, ki povezuje vrat in hrbet
kapucín
-a
m
(
ȋ
)
1.
član strožjega reda frančiškanov:
bratje, patri kapucini
;
pridigarji kapucini
;
maša pri kapucinih
;
kapucini in minoriti
/
škofjeloški kapucini
/
red kapucinov
2.
pog.
pijača iz kave in spenjenega mleka;
kapučino
:
piti kapucin
/
naročiti dva kapucina
kapucináda
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
moralistični sestavek, govor, pridiga:
ni mogel poslušati njegove kapucinade
/
zaiti v kapucinado
pridiganje, moraliziranje
kapucínar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kapucin
:
srečati kapucinarja
/
pog.
naročiti kapucinar
♦
igr.
otroška igra, pri kateri igralec sprašuje druge, kdo ima
izgubljeno kapo gospoda kapucinarja
kapucínček
-čka
m
(
ȋ
)
kapucinka
:
petunije in kapucinčki
kapucínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
kapucinka
:
cvetoči kapucinci
2.
star.
kapucin
:
škofjeloški kapucinci
kapucínka
-e
ž
(
ȋ
)
okrasna rastlina s poleglim ali vzpenjajočim se steblom in navadno z
rumenimi ali oranžnimi cveti:
posaditi kapucinke
;
močno dišeče kapucinke
♦
zool.
kapucinke
opice, ki imajo oprijemalni rep in roke brez palca, Cebidae
kapucínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kapucine:
kapucinski samostan
/
kapucinski red
kapučíno
tudi
kapučín -a
m
(
ȋ
)
pijača iz kave in spenjenega mleka:
naročiti, srkati jutranji kapučino
;
klepet ob kapučinu
;
skodelica za kapučino
kápus
-a
m
(
ȃ
)
1.
zelje
:
gojiti kapus
2.
bot.
(divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd.,
Brassica oleracea:
veliki modrikasti listi kapusa
/
divji kapus
♦
vrtn.
brstnati kapus
brstični ohrovt
;
kodrasti kapus
listnati ohrovt
kápusen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
zool.,
navadno v zvezi
kapusna muha
muhi podobna žuželka, ki uničuje zlasti kapusnice, Chortophila
brassicae:
kápusnica
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
kulturna rastlina, ki se goji zaradi listov ali omesenelega socvetja,
stebla:
saditi kapusnice
;
pomen kapusnic za zimsko prehrano
;
zelje, cvetača in druge kapusnice
kápusov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kapus:
kapusovi listi
♦
zool.
kapusov belin
dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste
kapusnic, Pieris brassicae
;
kapusov goseničar
žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice kapusovega belina, Apanteles
glomeratus
kapút
--
prid.
(
ȗ
)
nižje pog.,
v povedni rabi
1.
mrtev
,
ubit
:
če ne bežite, boste kaput
2.
uničen
,
razbit
:
avto je kaput
kàr
1
čésar
zaim.
, čémur, kàr, čémer, čímer
[
čemər, čimər
]
(
ȁ ẹ̑
)
1.
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola,
nakazano v nadrednem stavku:
navdušuje se za vse, kar je lepo
;
nekaj je na njem, kar odbija
;
to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti
;
naredi, kar hočeš
;
mnogo je takega, kar moramo odklanjati
;
to je edino, s čimer se ne strinjam
/
elipt.
stori, kar veš, da moraš
/
prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem
;
neprav.
v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal
česar
●
ekspr.
kar je, (to) je
izraža sprijaznjenje z nastalim položajem
;
ekspr.
bo, kar bo
izraža vdanost v usodo
;
ekspr.
vse, kar je prav
vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže
določene meje
;
ekspr.
vem, kar vem
izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
2.
za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka:
še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost
;
publ.
tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel
(in) s tem
3.
s členkom
izraža poljubnost stvari, pojava:
zadovoljen bo s čimer (že) bodi
;
ekspr.
poročen je s tisto igralko, ali kar že je;
prim.
karkoli
,
karsibodi
kàr
2
prisl.
(
ȁ
)
nav. ekspr.
1.
poudarja intenzivnost dejanja:
kar čakajo, da planejo po njem
;
kar sijal je od ponosa
//
izraža močno zanikanje:
tega kar verjeti ne morem
;
tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam
/
profesor dijaka kar ne more prehvaliti
2.
krepi pomen prislovnega izraza:
mnenje je spremenil kar čez noč
;
smeti mečejo kar skozi okno
;
kar naenkrat je stal pred menoj
;
kar nič se ni obotavljal
/
spi kar oblečen
;
čakati je moral kar pet ur
;
kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti
3.
s presežnikom
izraža najvišjo mogočo mero:
prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe
/
glej, da boš kar najbolje opravil
;
v tipkopisu naj bo kar najmanj napak
4.
izraža rahlo omejitev:
dekle je kar prikupno
;
to bo kar držalo
/
čevlji so še kar dobri
;
kako pa kaj oče? Še kar
5.
izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja:
zakaj si kar obmolknil
;
kar vstal je in šel
/
v vezniški rabi:
nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti
;
komaj je to rekel, kar se zabliska
//
v členkovni zvezi
kar tako
izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena:
kar tako so ga vrgli iz službe
/
pog.
to sem rekel kar tako
6.
izraža spodbudo, poziv:
kar brez skrbi bodi
;
kar vstopite
;
ali bi kar začeli
/
elipt.:
kar na dan z besedo
;
kar naprej, prosim
;
pravi, da bo tožil. Kar (naj)
●
ekspr.
kar misli si, da te bom zastonj redil
izraža močno zavrnitev
;
ekspr.
kar po njem
udari, napadi ga
;
pog.,
ekspr.
to ni kar tak metulj, to je admiral
ni navaden metulj
;
kar tako
pog.,
ekspr.
mož ni kar tako
je pomembna oseba
;
pog.,
ekspr.
ne maram denarja, dam ti kar tako
zastonj
;
pog.,
ekspr.
to ne bo šlo kar tako
brez ovir; brez posledic, truda
;
pog.,
ekspr.
živela je z njim kar tako
brez zakonske zveze;
prim.
karseda
kàr
3
vez.
(
ȁ
)
1.
v primerjalnih odvisnih stavkih
za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem
stavku;
kolikor
:
les, kar ga je treba, dobiš v zadrugi
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
za izražanje visoke mere, stopnje:
ves je falot, kar ga je
;
kosci so hiteli, kar se je dalo
;
beži, kar ga nesejo noge
/
izgubil je še tisto malo upanja, kar ga je imel
/
v prislovni rabi,
piše se tudi brez vejice:
naj stane kar hoče
;
odgovoril je kar se da prijazno
karseda
/
to je najbolj usodna odločitev, kar jih pozna naša zgodovina
2.
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega
stavka;
odkar
:
ni še deset minut, kar je šel tod mimo
;
kar je oženjen, ne zahaja več v gostilno
;
ta lipa stoji, kar vaščani pomnijo
karabín
-a
m
(
ȋ
)
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje;
vponka
:
pas s karabinom
karabínar
-ja
m
(
ȋ
)
pog.
vponka
,
karabin
:
pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem
/
vrvi, klini in karabinarji
karabinjêr
-ja
m
(
ȇ
)
v italijanskem okolju
policist
,
policaj
:
pokazati karabinjerju potni list
;
italijanski vojaki in karabinjerji
♦
voj.
karabinjer
nekdaj
vojak konjenik, oborožen s karabinko
karabinjêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na karabinjerje:
karabinjerski oficir
/
karabinjerska postaja
karabínka
-e
ž
(
ȋ
)
manjša puška, navadno repetirka:
nositi karabinko čez ramo
/
ameriška, italijanska karabinka
karáfa
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
steklena posoda, podobna vrču, navadno brušena:
natočiti vodo iz karafe
/
karafa iz kristalnega stekla
karafína
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
majhna karafa, navadno s steklenim zamaškom:
karafine in vrčki
/
karafina za kis in olje
karáka
-e
ž
(
ȃ
)
navt.,
nekdaj
velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter
zadnjim delom:
dubrovniške karake
karakál
-a
m
(
ȃ
)
zool.
ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije;
puščavski ris
2
:
karákter
-ja
m
(
á
)
1.
kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja;
značaj
:
skušal je spoznati njegov karakter
/
vplivati na oblikovanje karakterja
/
po karakterju se zelo razlikujeva
/
glavne značilnosti njegovega karakterja
/
z oslabljenim pomenom
imeti omahljiv, trden karakter
;
pren.
karakter slovenskega naroda
2.
nav. ekspr.
oseba kot nosilec
a)
s prilastkom
določenih lastnosti:
razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti
;
tako slabega karakterja še nisem srečal
/
publ.
taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
b)
pozitivnih lastnosti:
potrebujejo predvsem karakterje
;
v tej družbi je malo karakterjev
/
drži besedo, je karakter
●
pog.
igrati karakterje
karakterne vloge
//
v povedni rabi
izraža značajnost, vztrajnost:
ta človek je brez karakterja
/
ona ima karakter
3.
publ.,
s širokim pomenskim obsegom
kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava:
določiti karakter reke
;
spremeniti karakter pesmi
/
z oslabljenim pomenom
gibanje ima napreden karakter
/
opisati karakter dela v posameznih poklicih
/
ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
karaktêren
-rna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na karakter;
značajski
:
karakterne lastnosti, napake, spremembe
/
Hamlet je ena najboljših karakternih figur
//
ekspr.
značajen
,
vztrajen
:
ta človek je zelo karakteren
♦
gled.
karakterni igralec
igralec, ki igra karakterne vloge
;
karakterna komika
komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb
;
karakterna vloga
vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem
;
kor.
karakterni ples
umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave
;
karakterna plesalka
plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese
;
lit.
karakterna drama
drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji
oseb
;
karakterna komedija
komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti
značajev oseb
karakterístičen
-čna -o
prid.
, karakterístičnejši
(
í
)
ki osebo, stvar, pojav pomembno opredeljuje, določa;
značilen
,
tipičen
:
ugotoviti karakteristične znake bolezni
/
karakteristične lastnosti pisatelja
/
za to fazo kapitalizma je karakteristično vmešavanje države v
gospodarstvo
♦
ptt
karakteristična številka
številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna
številka
//
nenavaden
,
poseben
,
svojevrsten
:
obraz s karakterističnim nosom
/
karakteristična pisava
karakterístično
prisl.
:
karakteristično izgovarjati
/
v povedni rabi
zanj je karakteristično, da se hitro razjezi
karakterístičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost karakterističnega:
karakterističnost njegovih potez
/
karakterističnost razmer
/
navesti, poudariti karakterističnosti
karakterístika
-e
ž
(
í
)
1.
prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
a)
človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja;
oznaka
,
opredelitev
:
avtorjeva karakteristika glavnega junaka
/
napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja
/
publ.
ne more si lastiti karakteristike, da je realist
b)
kaj od drugega v okviru iste vrste:
karakteristika dobe
;
uspela karakteristika resničnosti
/
združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
//
publ.,
navadno v povedni rabi
posebnost, značilnost:
smeh je njena glavna karakteristika
;
ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti
/
poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
2.
dokument, pisna izjava o delu, družbeni dejavnosti, obnašanju koga;
ocena
,
mnenje
:
dati, napisati karakteristiko
;
oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala
/
pog.
imeti dobro karakteristiko
3.
nav. mn.,
teh.,
navadno s prilastkom
kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost,
uporabnost:
fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine
;
vozne karakteristike vozila
/
kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
4.
teh.
krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja:
narisati karakteristiko
;
položna karakteristika
/
karakteristika elektronke
krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti
druge elektrode v elektronki
;
karakteristika motorja
krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
♦
mat.
karakteristika logaritma
celoštevilski del logaritma
karakterístikon
-a
m
(
ī
)
knjiž.
značilnost
,
posebnost
:
ugotoviti karakteristikon pisca
karakterizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od karakterizirati:
karakterizacija stanja v delovni organizaciji
;
karakterizacija in ovrednotenje pisatelja
/
neuspela, ostra karakterizacija oseb
/
pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem
karakterizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od karakterizirati 1:
karakteriziranje oseb
karakterizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
navajati karakteristične lastnosti, značilnosti;
označevati
,
opredeljevati
:
karakterizirati dobo, pisatelja
;
dobro karakterizirati značaje
;
kratko karakterizirati razmere
/
karakterizirati z nekaj besedami
/
karakteriziral ga je kot fanatika
//
dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske:
ne zna karakterizirati svojih junakov
2.
publ.
biti značilen, prevladujoč:
karakterizira jih medlost in neodločnost
;
strank ne karakterizirajo njihovi programi
karakterologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
proučevanje značajev (ljudi):
karakterologija in tipologija
2.
knjiž.
značajske lastnosti, značaj:
prispevki o karakterologiji Štajercev
karakterolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na karakterologijo:
sodobne karakterološke šole
/
karakterološka kritika
2.
publ.
značajski
,
karakteren
:
karakterološka prepričljivost glavnih oseb
/
karakterološke značilnosti
karakúl
--
v prid. rabi
(
ȗ
)
v zvezah:
agr.
karakul ovca
ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje
Azije
;
usnj.
karakul krzno
dragoceno krzno karakul ovce
karamázovščina
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za roman Dostojevskega
Bratje Karamazovi:
karamazovščina in oblomovščina
karamból
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
udarec vozečega vozila, navadno ob drugo vozeče vozilo;
trčenje
,
trk
1
:
poškodovati se pri karambolu
;
karambol osebnega avtomobila in tovornjaka
/
s tem avtomobilom je imel že večkrat karambol
/
povzročiti karambol
/
razmere na cesti ob karambolu
//
pog.
spor
,
prepir
:
prišlo je do karambola med delavci in vodstvom
karámbola
-e
ž
(
ȃ
)
rumeni tropski sad zvezdaste oblike:
narezati karambolo na kolobarje
;
rezine karambole
;
kivi, banana in karambola
karambolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo;
zaleteti se
,
trčiti
:
na poti sta ubežnika karambolirala in se vrnila z avtobusom
/
lani je vsak tretji avtobus karamboliral
//
preh.
poškodovati z udarcem, trčenjem:
karambolirati avto
karambolíran
-a -o:
karambolirani avtomobili
karamél
-a
m
(
ẹ̑
)
gastr.
rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja;
praženi sladkor
,
žgani sladkor
:
raztopiti karamel
;
obarvati, prevleči s karamelom
karaméla
-e
ž
(
ẹ̑
)
mehek bonbon iz žganega sladkorja in dodatkov:
kupiti karamele
;
odviti karamelo
;
lešnikove karamele
/
prsne karamele
trdi bonboni iz žganega sladkorja z dodatkom eteričnih olj
karamélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na karamel:
karamelna glazura
/
karamelni bonboni
/
ekspr.
karamelna barva sten
karamelizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
spreminjati v karamel:
karamelizirati sladkor
/
snov (se) karamelizira
karamelizíran
-a -o:
karamelizirani sladkor
káranje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od karati:
naveličati se karanja
karantánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Karantance ali Karantanijo:
karantanski knez
/
karantanski Slovenci
karanténa
-e
ž
(
ẹ̑
)
osamitev zaradi suma okuženosti:
prestati karanteno
;
zahtevati pri določenih boleznih karanteno
;
večdnevna karantena
;
predpisi o karanteni
/
biti v karanteni
;
pren.,
publ.
idejna karantena
♦
agr.
karantena
ukrep za preprečitev prenašanja bolezni ali plevela z okuženim
semenom
;
navt.
ladja je v karanteni
ostati mora na sidrišču ali ob pomolu, ne da bi se blago in ljudje
izkrcali
//
prostor, stavba za tako osamitev:
priti v karanteno
;
zidovje karantene
karantenírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pog.
dati v karanteno:
karantenirati živali
karanténski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na karanteno:
karantenski predpisi
;
karantenski ukrep
/
karantenski čas
predpisano trajanje karantene za določeno bolezen, ki ustreza
navadno njeni najdaljši inkubacijski dobi
;
karantenska bolezen
bolezen, za katero je pri sumu okuženosti predpisana karantena
;
karantenska postaja
v orientalskem okolju
prostor, stavba, kjer morajo ostati popotniki ali ladje zaradi
karantene
karaóke
-ók
ž
mn.
(
ọ̑
)
način zabave, pri katerem posamezniki pojejo znane pesmi na zvočno
matrico, besedilo pesmi pa se jim izpisuje na ekranu:
tekmovanje v karaokah
;
naprava, oprema za karaoke
/
peti na karaokah
;
bar s karaokami
/
peti karaoke
karárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezi
kararski marmor
marmor iz okolice italijanskega mesta Carrara:
kip iz kararskega marmorja
káras
-a
m
(
ȃ
)
zool.
manjša, krapu podobna sladkovodna riba;
koreselj
:
karasi z izrazitimi luskami
karát
-a
m
(
ȃ
)
obrt.
1.
utežna mera za drage kamne, 0,2 g:
najdeni diamant je tehtal dvaindvajset karatov
/
cena za karat smaragda
2.
enota za merjenje čistote žlahtnih kovin:
čisto zlato ima štiriindvajset karatov
karaté
-êja
tudi
karáte -ja
m
(
ẹ̑ ȇ; ȃ
)
šport, pri katerem tekmovalca napadata drug drugega z nakazanimi
udarci, sunki rok in nog:
judo in karate
/
državno prvenstvo v karateju
;
v prid. rabi:
karate udarec
karateíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja s karatejem:
karateisti in judoisti
karateístka
-e
ž
(
ȋ
)
športnica, ki se ukvarja s karatejem:
najboljša športnica minulega leta je mlada karateistka
;
navdušena, odlična, uspešna karateistka
;
karateisti in karateistke
karáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karat:
okraski iz 18-karatnega zlata
/
karatna mera
priprava za približno ugotavljanje karatov pri briljantih
;
karatna tehtnica
tehtnica, ki kaže težo dragega kamna v karatih
kárati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
opominjati
,
oštevati
:
večkrat kara otroke
;
karal ga je zaradi malomarnosti
;
karal ga je, da govori nespodobno
/
če je jokal, ga je karal
kárati se
nar. belokranjsko
prepirati se, prerekati se:
nikar se ne karajte z njim
karajóč
-a -e:
sam sebe karajoč
;
karajoče besede
;
prisl.:
karajoče pogledati
káran
-a -o:
karani otroci
karaván
tudi
caravan -a
[
karaván
]
m
(
ȃ
)
1.
osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do
konca zadnjega dela podaljšani strehi:
v karavanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora
/
opel karavan
2.
tur.
stanovanjska prikolica:
udoben karavan z mizico in posteljama
;
v prid. rabi:
karoserija v karavan izvedbi
karavána
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v orientalskem okolju
skupina zaradi varnosti skupaj potujočih ljudi, zlasti trgovcev,
romarjev:
karavana počiva, potuje skozi puščavo
;
priključiti se karavani
/
trgovske karavane
2.
publ.,
navadno s prilastkom
kolona
,
skupina
:
karavana avtobusov
;
pisana karavana kolesarjev
/
srečati karavano žensk
zelo veliko
;
pren.,
knjiž.
karavana misli
●
publ.
bela karavana
skupina smučarjev in njihovih spremljevalcev, ki se udeležujejo
zimskih smučarskih tekmovanj v različnih krajih
;
karavana prijateljstva
organizirano potovanje skupine prebivalcev določenega kraja v drug
kraj zaradi medsebojnega spoznavanja, prijateljstva
;
preg.
psi lajajo, karavana gre dalje
kljub napadom, nasprotovanju se nadaljuje določeno delo, delovanje
karaváning
tudi
caravaning -a
[
karaváning-
]
m
(
ȃ
)
prostor za turiste z avtomobili s stanovanjskimi prikolicami:
ob jezeru so uredili kamping in karavaning
karavánseráj
in
karaván-seráj -a
m
(
ȃ-ȃ
)
v orientalskem okolju
gostišče (za karavane):
sezidati karavanseraj
karavánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karavana 1:
karavanske poti
/
karavanski promet
karavánški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Karavanke:
karavanški greben
;
karavanško stavbarstvo
/
karavanški fen
/
karavanški pokal
/
karavanški predor
karavéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
navt.,
v 15. in 16. stoletju
velika jadrnica s tremi ali štirimi jambori in latinskimi ali
latinskimi in križnimi jadri:
Kolumbova karavela
;
portugalske karavele
karávla
-e
ž
(
ȃ
)
manjša stavba ob državni meji za graničarje:
jugoslovanska karavla
/
življenje v karavli
/
graničarska karavla
karbamíd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
brezbarvna kristalna snov, ki je v seču;
sečnina
:
umetno pridobivati karbamid
;
uporabljati karbamid za umetna gnojila
karbíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
kem.
spojina kovine, silicija ali bora z ogljikom:
značilnosti karbidov
/
železov karbid
2.
spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen,
kem.
kalcijev karbid:
drobiti karbid
/
uporabljati karbid za razsvetljavo
karbíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na karbid:
karbidna zrnca
/
karbidna svetilka
acetilenska svetilka
♦
kem.
karbidno apno
gašeno apno, ki ga tvori kalcijev karbid z vodo
;
metal.
karbidna trdina
zelo trda zlitina iz kovinskega karbida in kovinskega veziva
karbídka
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
acetilenska svetilka:
svetiti s karbidko
karbídovka
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
acetilenska svetilka:
prižgati karbidovko
;
razsvetljevati jame s karbidovkami
;
petrolejke in karbidovke
karboksíl
-a
m
(
ȋ
)
kem.
atomska skupina iz enega atoma ogljika, dveh atomov kisika in enega
atoma vodika, ki se v vodni raztopini odceplja kot ion:
karboksílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na karboksil:
karboksilna skupina
/
karboksilna kislina
karból
-a
m
(
ọ̑
)
kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega
atoma vodika s hidroksilno skupino,
kem.
fenol
:
razkužiti s karbolom
;
vonj po karbolu
//
raztopina te snovi:
umiti si roke s karbolom
karbólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na karbol:
karbolna raztopina
/
karbolno milo
karbolinêj
-a
m
(
ȇ
)
kem.
oljnata tekočina iz premogovega katrana, ki se uporablja za
impregniranje lesa in zatiranje drevesnih škodljivcev:
premazati, prepojiti s karbolinejem
;
vonj po karbolineju
karbolinêjski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od karbolinej:
karbón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geol.
obdobje mlajšega paleozoika, v katerem so se pojavili prvi iglavci in
plazilci:
bujno rastlinstvo v karbonu
2.
pog.
karbon papir:
vstaviti med liste karbon
;
v prid. rabi:
karbon papir
papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo
karbonár
-ja
m
(
á
)
zgod.,
v Italiji
član tajnega društva za osvoboditev in združitev Italije v začetku 19.
stoletja:
preganjati karbonarje
karbonárski
-a -o
(
á
)
pridevnik od karbonar:
karbonarsko gibanje
karbonárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zgod.,
v Italiji
dejavnost karbonarjev:
obtožili so ga karbonarstva
;
organizatorji karbonarstva
karbonát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol ogljikove kisline:
razkroj karbonatov
/
bakrov, cinkov, kalcijev, kalijev, magnezijev, natrijev, železov
karbonat
karbonáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karbonat:
karbonatne kamnine, rude
/
karbonatna trdota vode
trdota, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev
hidrogenkarbonat
karbonizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od karbonizirati:
karbonizacija lesa
/
karbonizacija kosti pri močnih opeklinah
/
karbonizacija volne
karbonizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
spreminjati v oglje;
ogleniti
:
karbonizirati les
/
v kopi les karbonizira
se spreminja v oglje
♦
tekst.
karbonizirati volno
povzročati razpad rastlinskih primesi v volni z močnimi kislinami,
visoko temperaturo
karbonizírati se
geol.
spreminjati se v premog, šoto;
zoglenevati
:
rastline so se karbonizirale
karbónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na karbon:
karbonske praproti
/
knjiž.
karbonski papir
karbon papir
karborúnd
-a
m
(
ȗ
)
teh.
zelo trdo brusilno sredstvo:
obdelovati material s karborundom
♦
min.
spojina silicija z ogljikom
karbúnkel
-kla
tudi
karbúnkul -a
m
(
ú
)
med.
tvor z več strženi:
karburátor
-ja
m
(
ȃ
)
strojn.
priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša
hlapljivo gorivo z zračnim tokom;
uplinjač
kárcer
-ja
m
(
á
)
šol.,
v stari Avstriji
disciplinska kazen, pri kateri mora biti učenec določen del prostega
časa v šoli:
dati, dobiti štiri ure karcerja
karcinogén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
med.
karcinogena snov:
ugotavljanje karcinogenov v tobaku
karcinogén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
med.
ki povzroča raka, rakotvoren:
karcinogena snov
karcinóm
-a
m
(
ọ̑
)
med.
skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak:
karcinom in sarkom
karcinómski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od karcinom:
karcinomske celice
kardamóm
-a
m
(
ọ̑
)
bot.
tropska rastlina z zelenkasto belimi cveti, katere plodovi se
uporabljajo kot začimba, Elettaria cardamomum:
gojiti kardamom
//
gastr.
posušeni plodovi te rastline:
kardamom in cimet
kardánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezah:
navt.
kardanski sistem
priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave
ostanejo zmeraj v vodoravni legi
;
strojn.
kardanski pogon
pogon, ki ima kardansko gred
;
kardanski zgib
priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi
kot
;
kardanska gred
dvodelna gred s kardanskim zgibom v sredi
kárdigan
-a
m
(
ȃ
)
obl.
jopica ali plašč brez ovratnika, z eno vrsto gumbov spredaj:
v modi so kardigani
;
v prid. rabi:
kardigan jopica
kardinál
-a
m
(
ȃ
)
1.
najvišji dostojanstvenik v Rimskokatoliški cerkvi:
kardinali volijo papeža
/
imenovati nove kardinale
2.
agr.
jesensko jabolko z rdečimi progami ali kardinalsko rdeče barve:
trgati kardinale
/
pisani kardinal
;
rdeči kardinal
♦
agr.
kardinal
trta z zgodaj zorečimi rdečimi grozdi z debelimi jagodami; breskev
z rumenkastim mesom in rdečo lupino
;
zool.
kardinali
ptice pevke z živo pisanim perjem in perjanico, ki živijo v
Severni Ameriki, Fringillinae
kardinálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
glaven
1
,
bistven
:
odkriti v drami kardinalne točke, ob katerih se dogajanje lomi
/
kardinalne strani neba
/
to dejstvo je kardinalnega pomena za razjasnitev nesoglasij
2.
ekspr.
zelo velik:
narediti kardinalno napako
♦
mat.
kardinalno število
število, ki izraža moč množice
kardinálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kardinale:
kardinalsko življenje
/
dobiti kardinalsko čast
/
kardinalski klobuk
trd, črn klobuk z okroglo štulo in širokimi krajevci
;
ekspr.
dobiti kardinalski klobuk
postati kardinal
♦
rel.
kardinalski zbor
zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge
kardinálsko
prisl.
:
kardinalsko rdeča barva
rdeča barva z vijoličastim odtenkom
kardio...
ali
kárdio...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na srce:
kardiogram, kardiolog
;
kardiokirurgija
kárdiofítnes
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
1.
telesna vadba za aerobno vzdržljivost, navadno vodena računalniško:
pozitivni učinki kardiofitnesa se kažejo v zmanjšanem krvnemu
pritisku in holesterolu v krvi
2.
sklop naprav za aerobno vzdržljivost, navadno vodenih računalniško:
v ponudbi centra je najsodobnejši kardiofitnes
;
v prid. rabi:
kardiofitnes center
;
kardiofitnes program
kardiográf
-a
m
(
ȃ
)
med.
aparat, ki grafično prikazuje bitje srca:
rentgenski aparat in kardiograf
kardiográm
-a
m
(
ȃ
)
med.
grafični prikaz bitja srca:
dobiti kardiogram
;
pren.,
knjiž.
kardiogram družbe
kardiológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za kardiologijo:
iti na pregled h kardiologu
;
izkušen, vrhunski kardiolog
;
priznan, ugleden kardiolog
;
internist kardiolog
/
kongres, srečanje kardiologov
;
združenje kardiologov
kardiologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o srcu in srčnih boleznih:
strokovnjak za kardiologijo
kardiológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zdravnica specialistka za kardiologijo:
vrhunska kardiologinja
;
pregled pri kardiologinji
/
otroška kardiologinja
kardiolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kardiologijo:
kardiološki center, oddelek
;
kardiološki pregled
;
kardiološka diagnostika
;
kardiološko društvo
/
kardiološka ambulanta
kardiomobíl
-a
m
(
ȋ
)
ustrezno prirejeno in opremljeno prevozno sredstvo, ki služi za
opravljanje preventivnih zdravstvenih dejavnosti, predvsem s področja
srčno-žilnih bolezni:
avtodom kardiomobil
;
ekipa kardiomobila
;
akcije s kardiomobilom
kárdiovaskuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
nanašajoč se na srce in ožilje;
srčno-žilen
:
kardiovaskularni sistem
;
kardiovaskularne bolezni
;
kardiovaskularna kirurgija
karé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
knjiž.
kvadratast, četverokoten kompleks:
kare z jablanami
/
zazidalni kare
2.
voj.
vojaška enota, razporejena v obliki četverokotnika:
na trgu je stal kare
/
vojaki so napravili kare
/
postaviti četo v kare
//
nekdaj
večja vojaška enota, razporejena za boj v obliki četverokotnika:
zagnati se proti kareju
3.
gastr.
telečji ali svinjski hrbet s kostmi:
razrezati kare
/
kilogram kareja
karénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
med.
pomanjkanje kake snovi v organizmu:
karenca vitaminov
2.
pravn.
čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti;
čakalni čas
,
čakalni rok
:
skleniti zavarovanje s karenco
karénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
pravn.,
v zvezi
karenčna doba
čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti;
čakalni čas
,
čakalni rok
:
podaljšati karenčno dobo
karéta
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
kočija
:
peljati se v lepi kareti
2.
pog.
voz na dveh kolesih:
naložiti vrečo na kareto
//
slabš.
staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil:
kaj pa boš s to kareto
karéta
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.,
navadno v zvezi
prava kareta
morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys
imbricata:
karfijóla
-e
ž
(
ọ̑
)
kulturna rastlina z omesenelim socvetjem;
cvetača
:
gojiti karfijolo
karfijólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na karfijolo;
cvetačen
:
karfijolni listi
/
karfijolna juha
kárgo
1
-a
m
(
ȃ
)
pravn. žarg.
kargo zavarovanje:
domači kargo
/
zračni kargo
kárgo
2
--
v prid. rabi
(
ȃ
)
pravn.,
v zvezi
kargo zavarovanje
zavarovanje tovora za več nevarnosti:
uvesti kargo zavarovanje
kári
in
curry -ja
[
kári
]
m
(
ȃ
)
gastr.
1.
ostra indijska začimba, mešanica raznih dišav:
s karijem začinjena jed
2.
orientalska jed, navadno iz mesa in zelenjave, začinjena z ostrimi
indijskimi začimbami:
obožuje kari, ki ga pripravi moj oče
;
kari s kozicami
;
v prid. rabi:
kari omaka
kariatída
-e
ž
(
ȋ
)
um.
kip ženske, ki podpira razne stavbne elemente:
marmornate kariatide
/
vhod s kariatidama
Karíbda
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.,
v zvezi
Scila in Karibda
nevarnost
2
:
zavedal se je vseh Scil in Karibd pri prenosu romana na oder
●
knjiž.
priti med Scilo in Karibdo
v položaj, ko se vsaj eni izmed dveh pretečih nevarnosti ne da
izogniti
karibú
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
severni jelen, ki živi v severnem delu Severne Amerike, Rangifer
caribou:
karibuji in moškatno govedo
kariêra
-e
ž
(
ȇ
)
nav. ekspr.
(hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja:
v tem poklicu se ji obeta kariera
;
zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe
;
s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero
/
hitra kariera
●
ekspr.
narediti kariero
uspeti
//
navadno s prilastkom
delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje:
začel je z advokatsko kariero
;
uspešna igralska kariera
;
za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero
;
znanstvena kariera
;
dvomljiva kariera pevca
/
bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere
/
kratkotrajna športna kariera
kariêren
-rna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kariero:
karierni center
;
karierni cilj
;
vzpostavitev kariernega sistema napredovanja
/
karierna pot
/
karierni diplomat
poklicni diplomat
/
karierni razred
razred poimenovanj nazivov za javne uslužbence
karieríst
-a
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor se bori, si prizadeva (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na kakem
področju delovanja:
politični karierist
;
karieristi in kruhoborci
karierístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na karieriste ali karierizem:
narediti kaj iz karierističnih pobud
/
karieristični uradnik
karierístka
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
ženska, ki se bori, si prizadeva (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na
kakem področju delovanja:
ambiciozna, preračunljiva karieristka
;
brezobzirna, zagrizena karieristka
;
spretna, uspešna karieristka
/
neporočene, samske karieristke
karierízem
-zma
m
(
ī
)
slabš.
boj, prizadevanje (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na kakem področju
delovanja:
karierizem in oportunizem
káries
-a
m
(
ȃ
)
med.
kostna, zobna gniloba:
preprečevanje kariesa
;
širjenje kariesa
/
kostni, zobni karies
kárijev
in
curryjev
-a -o
[
kárijev-
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kari:
karijev prah, prašek
;
karijev riž
;
karijeva juha, omaka
/
najraje ima karijeve jedi
karikatúra
-e
ž
(
ȗ
)
risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene
osebe, prikazanega dogodka:
duhovita karikatura
;
karikatura znane osebnosti
/
risati karikature
/
ekspr.
pri pisanju je zašel v karikaturo
karikiranje
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
izmaličena, popačena podoba česa:
to je le karikatura njegovih nazorov
;
karikatura resnice
/
pooseb.
v romanu nastopajo bedne karikature
karikatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na karikaturo:
karikaturna senca igralčeve glave
/
začrtati karikaturne obrise značajev
/
karikaturno pretiravanje
karikatúrno
prisl.
:
karikaturno realistična satira
karikaturíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor riše karikature:
duhovit, izvrsten karikaturist
;
ilustrator in karikaturist
karikaturístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki riše karikature:
znana karikaturistka
;
karikaturistka in ilustratorka
karikíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od karikirati:
bistvo satire je karikiranje
;
karikiranje učenjakarstva
karikíranost
-i
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost karikiranega:
igralec je odigral svojo vlogo z veliko mero karikiranosti in
grotesknosti
karikírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
smešiti z močnim poudarjanjem značilnih potez, lastnosti:
karikira čustvenost njegovih pesmi
/
zlobno koga karikirati
karikíran
-a -o:
karikiran lik učitelja
;
karikiran oris vzdušja
karióka
-e
ž
(
ọ̑
)
ples v dvočetrtinskem ali štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Južne
Amerike:
plesati karioko
;
samba in karioka
//
skladba za ta ples:
rad je poslušal karioke
kariokinéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
biol.
delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome;
mitoza
kariózen
-zna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od karies:
zdraviti kariozne zobe
;
kariozna kost
karíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog:
kariran jopič
;
karirana obleka
/
karirano blago
/
karirani zvezek
zvezek, ki ima pravokotno se križajoče črte
/
karirani vzorec
karírast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog:
karirast plašč
;
karirasta ruta
;
karirasto krilo
/
karirasto blago
/
karirasti zvezek
zvezek, ki ima pravokotno se križajoče črte
/
karirasti vzorec
káritas
1
-a
m
(
ȃ
)
v krščanskem okolju
organizacija, ki se ukvarja z dobrodelnostjo:
darovati karitasu
káritas
2
--
ž
(
ȃ
)
1.
v krščanskem okolju
dobrodelnost
:
karitas je v njihovi župniji zelo razvita
//
organizacija, ki se ukvarja z dobrodelnostjo:
ustanoviti karitas
/
Slovenska karitas
2.
knjiž.
ljubezen do sočloveka:
karitatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
v krščanskem okolju
dobrodelen
:
karitativne ustanove
/
prireditev v karitativne namene
karízma
tudi
harízma -e
ž
(
ȋ
)
rel.
nadnaravna sposobnost, dana posamezniku zlasti v korist drugih:
imeti, prejeti karizmo
/
karizma zdravljenja
karizmátičen
tudi
harizmátičen -čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na karizmo:
karizmatična oseba
/
karizmatični dar
karizmátičnost
-i
ž
(
á
)
dejstvo, da je kdo karizmatičen:
izžareval je svojo karizmatičnost
;
karizmatičnost, samozavest in komunikativnost
karjóla
-e
ž
(
ọ̑
)
nižje pog.
samokolnica
:
voziti s karjolo
kàrkóli
čésarkóli
in
kàr kóli čésar kóli
zaim.
(
ȁ-ọ̑ ẹ̑-ọ̑
)
izraža poljubno stvar, pojav:
naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen
;
nekaj človek mora imeti, karkoli
;
kadi pipo in razmišlja o čemerkoli
/
ekspr.
fevdalni gospod nikoli ni mogel priznati, da ima karkoli skupnega
s kmetom
/
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih:
nič se mu ni posrečilo, česarkoli se je lotil
;
karkoli sem rekel, vse je res
;
ekspr.
oglasi se, kdorkoli in karkoli si
karkolízem
-zma
m
(
ī
)
vseenost, ravnodušnost, brezbrižnost:
karkolizem v teatru
;
karkolizem in relativizem
karlíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš Karla Burbonskega ali dinastije Burbonov:
karlovárski
in
kárlovarski -a -o
prid.
(
ȃ; ȃ
)
nanašajoč se na Karlove Vare:
karlovarske znamenitosti
♦
med.
karlovarska sol
odvajalno sredstvo iz natrijevih in kalijevih soli
kárma
-e
ž
(
ȃ
)
v indijskih religijah
dobra in slaba dejanja človeka, ki vplivajo na njegovo usodo ob
ponovnem utelešenju:
imeti dobro, slabo karmo
;
zakon karme
karmeličàn
in
karmeličán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
rel.
menih reda, imenovanega po gori Karmel:
patri, redovniki karmeličani
;
karmeličani in kartuzijanci
/
red karmeličanov
karmeličánka
-e
ž
(
ȃ
)
redovnica reda, imenovanega po gori Karmel:
sestre karmeličanke
;
samostan karmeličank v Sori
/
red karmeličank
karmeličánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karmeličane:
karmeličanska kuta
/
karmeličanski red
karmenáteljc
-a
[
karmenatəljc
]
m
(
ȃ
)
pog.
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta;
zarebrnica
:
kupiti karmenateljce
/
svinjski, telečji karmenateljc
/
naročil je telečji karmenateljc in solato
karmezín
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
modrikasto rdeča barva:
izrazit karmezin
karmezínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
po barvi podoben karmezinu:
karmezinast žamet
kármičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karmo:
karmični nauk, vpliv, zakon
/
karmična astrologija
astrologija, ki vzorce v rojstnem horoskopu povezuje s preteklimi
življenji, sedanjim življenjem in prihodnjimi življenji
;
karmična diagnostika
karmín
-a
m
(
ȋ
)
1.
kem.
rdeče barvilo iz košeniljke:
uporabljati karmin za barvanje živil
2.
knjiž.
modrikasto rdeča barva:
karmin njenih lic
karmína
in
kármina -e
ž
(
ȋ; ȃ
)
nav. mn.,
nar.
pogrebščina
:
pripraviti karmine
karmínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
po barvi podoben karminu:
karminasto krilo
/
cvet karminaste barve
karmínasto
prisl.
:
karminasto rdeči oblaki
karmínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od karmin:
karminska barva
karnalít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kalijev in magnezijev klorid z vodo:
karneól
-a
m
(
ọ̑
)
poldrag kamen mesno rdeče barve:
prstan s karneolom
kárner
-ja
m
(
á
)
knjiž.
prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov;
kostnica
:
kapelica je bila nekdaj karner bližnje cerkve
karnét
-a
m
(
ẹ̑
)
avt.
dokument za začasni uvoz vozila v tujo državo:
karnevál
-a
m
(
ȃ
)
praznovanje pusta, zlasti v večjih mestih:
v Riu de Janeiru se je začel karneval
;
organizirati karneval
/
karneval je šel po vseh glavnih ulicah
karnevalski sprevod
//
knjiž.
pustovanje
,
pust
1
:
udeležiti se karnevala
;
pren.,
ekspr.
vse naše življenje je karneval
karneválski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karneval:
karnevalski ples
/
po ulici se je pomikal pisan karnevalski sprevod
/
karnevalsko razpoloženje
pustno
karnísa
-e
ž
(
ȋ
)
priprava z drogom ali s tirnicami, na katere se obešajo zavese:
izdelovati karnise
;
lesena karnisa
;
karnisa iz nerjavečega materiala
káro
-a
m
(
ȃ
)
1.
večbarven vzorec, navadno na tkanini, v obliki pravokotno se
križajočih črt, prog:
med vzorci prevladujejo črte, nekaj je tudi kara
;
majhen, velik karo
♦
tekst.
škotski karo
//
ekspr.
karirasto blago:
krilo iz kara
2.
igralna karta z enim ali več znaki v obliki romba:
zamenjati srce za karo
;
v prid. rabi:
karo kralj
;
karo vzorec
karolínški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Karolinge:
karolinška monarhija
/
karolinška doba
♦
um.
karolinška renesansa
renesansa, ki se je razvila v času vladanja Karla Velikega
;
zgod.
karolinška minuskula
minuskula, ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od
9. do 12. stoletja
karoseríja
-e
ž
(
ȋ
)
zgornji del avtomobila za motor in za potnike ali tovor:
tovarna izdeluje karoserije
;
karoserija avtobusa, tovornjaka
/
avtomobilska karoserija
♦
avt.
odprta karoserija
s premično ali zložljivo streho
;
samonosna karoserija
s toliko okrepljenim dnom, da ne potrebuje šasije
karoseríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na karoserijo:
karoserijska delavnica
/
karoserijska pločevina
karoseríst
-a
m
(
ȋ
)
kdor načrtuje ali izdeluje karoserije:
vodilni italijanski karoseristi
karotín
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rdeče ali oranžno barvilo, ki je zlasti v cvetih in plodovih nekaterih
rastlin:
károv
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karo 2:
karov as
;
karova desetka
kàrp
kárpa
m
(
ȁ á
)
zastar.
krap
1
:
ujeti karpa
karpáčo
in
carpaccio
-a
[
karpáčo
]
m
(
ȃ
)
gastr.
jed iz tankih rezin surovega mesa ali zelenjave, navadno z dodatkom
olivnega olja, limoninega soka in parmezana:
bučni karpačo
;
goveji, jelenov karpačo
;
karpačo z rukolo
kàrsedá
in
kàr se dá
prisl.
(
ȁ-á
)
izraža najvišjo mogočo mero:
premika se karseda previdno
;
razlage so karseda različne
;
v karseda sproščeni obliki
/
karseda utrditi položaj
kàrsibódi
čésarsibódi
in
kàr si bódi čésar si bódi
zaim.
(
ȁ-ọ́ ẹ̑-ọ́
)
karkoli
:
naj bo gospod ali karsibodi, ukazoval nam ne bo
;
osel je zadovoljen s čimersibodi
●
ekspr.
tak visok obisk, to ni karsibodi
je zelo pomemben dogodek
kárt
-a
m
(
ȃ
)
šport.
majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez
karoserije in menjalnika:
tekmovanje s karti
kárta
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v
pomanjšanem merilu;
zemljevid
:
obesiti karto na steno
;
izdelovanje kart
/
karta Slovenije, sveta
2.
s prilastkom
tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih:
geološka, hidrološka karta
;
meteorološka karta
/
dialektološka karta
ki prikazuje obseg dialektov; ki prikazuje prostorsko razširjenost
narečnih (jezikovnih) pojavov
3.
pog.
pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje
imetniku pravico
a)
do vstopa zlasti v gledališče, kino;
vstopnica
:
karte so že razprodane
/
kupiti karte za gledališče, koncert
b)
do vožnje s prevoznim sredstvom;
vozovnica
:
kupiti karto
;
pokazati karto sprevodniku
/
avtobusna, letalska karta
;
karta za žičnico
/
ob nakupu vozovnice
dve karti do Maribora, prosim
/
mesečna karta
ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno
neomejenim številom voženj
;
povratna karta
za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
/
vozna karta
4.
pog.,
zlasti v vojnem času
živilska nakaznica:
razdeljevati karte
/
krušna, sladkorna karta
/
dobiti, prodajati živila na karte
;
ekspr.
živeti na karte
/
živilska karta
5.
pog.
dopisnica
,
razglednica
:
napisati komu karto
/
oglasil se je z dvema kartama
6.
izkaznica
,
legitimacija
:
pokazati karto
/
članska karta
●
pog.
imate karto več
pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne
vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodate
;
pog.
uvesti karte
izdati živilske nakaznice, da se življenjske potrebščine načrtno
in enakomerno razdelijo med prebivalstvo
♦
avt.
zelena karta
dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino
;
geogr.
fizična karta
ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja
;
generalna karta
generalka
;
osnovna karta
;
politična karta
ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote
;
tematska karta
;
meteor.
sinoptična karta
ki prikazuje vremenske razmere in vremenske procese na določenem
območju v določenem času
;
navt.
pomorska karta
ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas
z orientacijsko pomembnimi objekti
;
ptt
karta
nekdaj
dokument, ki ga uporablja pošta pri izmenjavi knjiženih pošiljk
;
žel.
peronska karta
ki daje imetniku pravico do vstopa na peron
kárta
2
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjši kos trdega papirja z natisnjenimi znaki ali figurami, ki se
uporablja pri nekaterih družabnih igrah:
razdeliti karte
;
vzeti karto s kupa
;
karta visoke vrednosti
;
kup kart
;
trik s kartami
/
hazardna igra s kartami
/
položiti karte na mizo
/
mešati karte
/
pog.
metati karte
kartati
/
dobre karte
s katerimi je mogoče dobro igrati, zmagati
;
močna karta
visoke vrednosti, ki daje možnost vzetka
/
pog.
pri kartah je izgubil veliko denarja
pri igranju kart, kartanju
/
igrati (na) karte
/
igralna karta
♦
igr.
izigrati karto
dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti
;
kupiti karto
dobiti, vzeti jo po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno
;
polagati (si) karte
igrati igro s kartami za enega igralca
;
založiti karto
uvrstiti določeno karto v skupino dobljenih kart
;
francoske karte
katerih barve so karo, križ, pik in srce
;
mrtva karta
ki se pri igri ne uporabi
;
tarok karte
ki se uporabljajo pri igranju taroka
;
tarot karte
snopič igralnih kart, ki se uporablja za vedeževanje
2.
ekspr.
učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh:
to je naša zadnja karta
;
imeti močne karte v rokah
prepričljive dokaze za kaj
/
igrali, stavili so na napačno karto
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
igrati na karto ekstremizma
●
ekspr.
odkriti (svoje) karte
povedati, izdati svoje namene
;
ekspr.
igrati z odprtimi kartami
jasno, odkrito kazati svoje namene
;
ekspr.
hišica iz kart
kar je krhko, neuresničljivo
kartáč
-a
m
(
á
)
kvartač
:
bil je kartač in ponočnjak
kártanje
tudi
kartánje -a
s
(
ȃ; ȃ
)
glagolnik od kartati:
izgubljati, zmagovati pri kartanju za denar
;
krajšati si čas s kartanjem
;
tekmovanje, turnir v kartanju
;
miza za kartanje
;
šah in kartanje s prijatelji
kártati
-am
tudi
kartáti -ám
nedov.
(
ȃ; á ȃ
)
igrati igro s kartami:
rad karta s prijatelji, sosedi
;
kartati za denar
;
klepetati in kartati do poznih ur
kartávžar
-ja
m
(
ȃ
)
star.
(navadni) nagelj:
rdeči kartavžarji
kartéča
-e
ž
(
ẹ̑
)
nekdaj
topovski naboj, napolnjen z jeklenimi kroglicami:
vložiti kartečo v top
kartéčen
-čna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od karteča:
kartečne kroglice
kartél
-a
m
(
ẹ̑
)
združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja
na tržišču:
ustanoviti kartel
/
združevati se v kartele
/
mednarodni kartel
/
sladkorni, železarski kartel
kartélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kartel:
kartelni dogovor, sporazum
/
kartelna cena
/
kartelno združenje
kartelírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
združiti se v kartel:
podjetja se kartelirajo
kartelíran
-a -o:
kartelirane družbe
;
kartelirane tiskarne
kartelíst
-a
m
(
ȋ
)
član kartela:
kartelizácija
-e
ž
(
á
)
združevanje v kartel:
podpirati kartelizacijo gospodarstva
kartélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kartelen
:
kartelski dogovor
kárten
1
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karta
1
:
razprava s kartnimi ilustracijami
♦
papir.
kartni papir
kartografski papir
kárten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na karta
2
:
večji kartni format
♦
papir.
kartni papir
papir za izdelovanje kart
kárter
-ja
m
(
á
)
strojn.
spodnji del okrova pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v katerem je
olje:
izprazniti karter
kartezianízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa
filozofska smer:
pristaš kartezianizma
kartézičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
mat.,
navadno v zvezi
kartezični koordinatni sistem
pravokotni koordinatni sistem, pri katerem so merske enote na
koordinatnih oseh enake:
kartezijánec
-nca
m
(
ȃ
)
filoz.
pristaš kartezijanstva:
kartezijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kartezijance ali kartezijanstvo:
kartezijanski nazori
/
njegovo delo je zgrajeno na osnovah kartezijanske filozofije
kartezijánstvo
-a
s
(
ȃ
)
filoz.
Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa
filozofska smer:
pristaš kartezijanstva
;
kartezijanstvo in kantovstvo
kartézijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kartezijance ali kartezijanstvo:
kartezijski racionalizem
♦
mat.
kartezijski koordinatni sistem
pravokotni koordinatni sistem, pri katerem so merske enote na
koordinatnih oseh enake
kártica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pravokoten kos papirja, kartona z rubrikami za vnašanje podatkov:
vzeti kartico iz kartoteke
;
vpisati v kartico
/
inventarna kartica
;
kartica materiala
♦
elektr.
luknjana kartica
na kateri so informacije po sistemu kombinacij luknjic
2.
ekspr.
dopisnica
,
razglednica
:
dobiti, poslati kartico
3.
ploščat, pravokoten kos plastike, ki vsebuje navadno strojno berljive
osebne podatke:
bančna kartica
;
imetnik kartice ugodnosti
/
magnetna kartica
z magnetnim trakom
;
plastična kartica
kartica iz plastične mase z magnetnim trakom ali vdelanim čipom,
ki se uporablja za identifikacijo in poslovanje, navadno v
bančništvu
/
kreditna kartica
plastična kartica, ki se uporablja kot negotovinsko plačilno
sredstvo za plačilo s kreditnega računa uporabnika z odlogom ali
za dvig gotovine na bančnih avtomatih
;
plačilna kartica
za brezgotovinsko plačevanje
/
telefonska kartica
za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje računa
mobilnega telefona
/
zdravstvena kartica
s katero zavarovanec izkazuje upravičenost do (brezplačnih)
zdravstvenih storitev
4.
naprava ali del naprave, s katero se razširi ali doda namembnost
elektronski napravi:
računalnik lahko nadgradimo z različnimi karticami
/
grafična kartica
plošča tiskanega vezja v računalniku, ki omogoča prikaz slik,
podatkov na računalniškem ekranu
;
mrežna kartica
ki omogoča hiter prenos podatkov po lokalnem omrežju in povezavo
računalnika s svetovnim spletom
;
omrežna kartica
ki omogoča povezavo računalnika z računalniškim omrežjem
;
pomnilniška kartica
majhni kartici podobna elektronska naprava brez pomičnih delov za
shranjevanje digitalnih podatkov, najpogosteje v digitalnih
fotoaparatih, dlančnikih in prenosnikih
;
zvočna
ali
glasbena kartica
plošča tiskanega vezja v računalniku, ki omogoča snemanje in
predvajanje zvoka
kártičen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kartico 3, 4:
kartični sistem
;
kartična tehnologija
;
kartično poslovanje
/
kartični modem
kárting
-a
m
(
ȃ
)
športna panoga, ki se ukvarja z dirkanjem z gokarti:
ukvarjati se s kartingom
/
zmagati v kartingu
/
prirediti karting
tekmovanje v tej panogi
kartíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kartirati:
organizirati kartiranje
/
geološko kartiranje vegetacije
kartírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
geogr.
vnašati podatke na karto, zemljevid, navadno na terenu:
to pokrajino je kartiral znani kartograf
kartíst
-a
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja s kartingom:
kartisti so odpeljali zadnjo dirko državnega prvenstva
kartodróm
-a
m
(
ọ̑
)
posebej urejen prostor za tekmovanja v kartingu:
rekreativne vožnje in dirke prirejajo na kartodromih in parkiriščih
;
tekmovanje na kartodromu
kartográf
-a
m
(
ȃ
)
geogr.
strokovnjak za kartografijo:
posvetovanje kartografov
kartografíja
-e
ž
(
ȋ
)
geogr.
izdelovanje kart, zemljevidov:
fotogrametrija in kartografija
//
nauk o tem:
razvoj kartografije
kartografírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
geogr.
izdelovati karte, zemljevide:
ekspedicija je imela nalogo, da preišče in kartografira obalo Južne
Amerike
kartográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kartografe ali kartografijo:
kartografska metoda
/
kartografski znaki
/
kartografska projekcija
projekcija ukrivljene zemeljske površine na ravno ploskev karte
/
kartografski oddelek, zavod
/
kartografski risar
risar kart
kartográm
-a
m
(
ȃ
)
geogr.
na karti, zemljevidu z osnovnimi topografskimi oznakami grafično
prikazani statistični podatki:
tekst dopolnjujejo kartogrami
;
kartogram gostote naseljenosti
kartomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za prodajo vstopnic, vozovnic:
uvajanje kartomatov
;
prodaja vstopnic po internetu in na kartomatih
;
vrsta pred kartomatom
kartón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
papirni izdelek iz več plasti z enako ali različno mešanico vlaken,
navadno tanjši in kvalitetnejši od lepenke:
izdelovati karton
;
škatlica iz kartona
/
embalažni karton
;
karton za mape, razglednice
2.
kos trdega papirja, navadno z rubrikami, s podatki za evidenco:
izločiti karton iz kartoteke
;
vložiti karton
/
garancijski karton
;
karton tehničnega pregleda vozila
3.
pog.
papirnata škatla:
zlagati prazne kartone na kup
/
knjigo prodajajo v ličnem zaščitnem kartonu
/
prinesel je karton grozdja
♦
papir.
dupleks karton
iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi
;
dvoplastni karton
iz dveh plasti, ki sta obe iz enake snovi
;
dvoplastni valoviti karton
iz ene ravne in ene valovite plasti, ki sta zlepljeni v suhem
stanju
;
fascikel karton
;
šport.
rdeči karton
kazenski ukrep pri nekaterih športih, ki ga sodnik podeli igralcu
za resen prekršek, in pomeni takojšnjo prepoved nadaljevanja igre
;
rumeni karton
kazenski ukrep pri nekaterih športih, ki ga sodnik izreče igralcu
kot opozorilo ali kot začasno izključitev iz igre
;
um.
karton
risba v originalni velikosti kot osnova zlasti za izdelavo freske,
večje slike
kartónast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz kartona:
kartonasta škatla
kartonáža
-e
ž
(
ȃ
)
tovarna, delavnica predmetov iz kartona, lepenke:
delavci v kartonaži
//
ekspr.
izdelki iz kartona, lepenke:
na podsteršju se je nabralo veliko kartonaže
kartonážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kartonažo:
kartonažni delavci
/
kartonažna tovarna
/
kartonažni izdelki
;
kartonažna embalaža
♦
papir.
kartonažna lepenka
lepenka za kartonažne izdelke
kartonažêr
-ja
m
(
ȇ
)
izdelovalec predmetov iz kartona, lepenke:
delovno mesto kvalificiranega kartonažerja
kartónček
-čka
m
(
ọ̑
)
1.
kos trdega papirja, navadno z rubrikami, s podatki za evidenco:
vzeti kartonček iz kartoteke
2.
manjšalnica od karton 3:
kupiti kartonček kamilic
kartonírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
obrt.
spenjati (natisnjene) pole v kartonske platnice s platnenim hrbtom:
tisoč izvodov knjige so kartonirali
kartoníran
-a -o:
kartonirana knjiga
kartónka
-e
ž
(
ọ̑
)
pog.
manjša posoda iz kartona za pijače in tekoča živila:
proizvodnja kartonk
/
vino v kartonkah
kartónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na karton:
kartonski sod
;
kartonska škatla
/
kartonski stroj
kartotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kartoteko:
pregledati kartotečne sezname
/
kartotečni listek
;
kartotečna škatla
/
kartotečni sistem
♦
adm.
kartotečni jezdec
predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje
kartotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
sistematično urejena zbirka listkov, kartončkov s kakimi podatki:
izpopolniti kartoteko
;
kartoteka članov
;
kartoteka knjig in revij
/
vpisati v kartoteko
/
voditi kartoteko
kartulár
-ja
m
(
á
)
zgod.
zbirka prepisov listin kakega prejemnika:
pleterski kartular
kartúša
-e
ž
(
ȗ
)
1.
posodica s tekočim barvilom za tiskanje, ki se vstavi v tiskalnik:
izpraznjena, izrabljena kartuša
;
neoriginalna, originalna kartuša
;
cene kartuš
;
izdelovalec združljivih kartuš
;
menjava, polnjenje kartuše
;
tonerji in kartuše
/
barvna, črna kartuša
2.
um.
okviru podoben arhitekturni okras, navadno nad portalom:
baročna kartuša
3.
voj.,
nekdaj
posoda za smodnik, ki se nosi ob pasu:
kartuzíja
tudi
kartúzija -e
ž
(
ȋ; ú
)
samostan kartuzijanskega reda:
kartuzija v Pleterjah
kartuziján
-a
m
(
ȃ
)
menih reda, imenovanega po samostanu Cartusia:
stroga pravila kartuzijanov
kartuzijánec
-nca
m
(
ȃ
)
menih reda, imenovanega po samostanu Cartusia:
pleterski kartuzijanci
kartuzijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kartuzijan(c)e:
kartuzijanski samostan
/
kartuzijanski red
kárving
in
carving
-a
[
kárving-
]
m
(
ȃ
)
smučanje z nekoliko krajšimi smučmi, ki so razširjene na koncih in
tako omogočajo lažje zavijanje in vodljivost:
tekmovanje v karvingu
/
smuči za karving
;
v prid. rabi:
karving tehnika
;
karving smuči
kárželj
-žlja
tudi
-na
[
karžəlj
]
m
(
á
)
užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom:
zaščiteni karželj
kás
-a
m
(
ȃ
)
vet.
hiter tek konja, pri katerem se istočasno premikata diagonalna para
nog:
kas je konja utrudil
/
pognati v kas
;
jahati v kasu
kása
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
blagajna
:
izprazniti kaso
;
ključ od kase
/
imeti skupno kaso
kasácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
razveljavitev sodne odločbe, ki jo izvrši kasacijsko sodišče:
kasacija sodbe
//
kasacijsko sodišče:
kasacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kasacijo:
kasacijska pritožba
/
kasacijsko sodišče
sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč
kasáč
-a
m
(
á
)
vet.
dirkalni konj, ki tekmuje v kasu:
vzgajati kasače
;
tekmovanje kasačev
/
ameriški kasač
kasár
-ja
m
(
ȃ
)
navt.
dvignjeni del zadnjega dela krme s prostori za častnike:
stati na kasarju
kasárna
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
vojašnica
:
zgraditi kasarno
;
vojaki so se vračali v kasarno
/
zaprt je bil v belgijski kasarni
v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zapori
/
spremeniti šolo v kasarno
//
slabš.
večstanovanjsko poslopje, navadno staro, enolično:
stanovalci dvonadstropne delavske kasarne
/
stanovanjska kasarna
kasárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kasarno:
dolg kasarniški hodnik
;
kasarniško dvorišče
dvorišče vojašnice
/
enolično kasarniško življenje
/
kasarniški videz stavbe
kasárnski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od kasarna:
kasarnsko dvorišče
kasaskónto
-a
m
(
ọ̑
)
ekon.
blagajniški popust:
izkoristiti kasaskonto
kasáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kasače ali kas:
kasaško društvo
/
zmagovalec v kasaški vožnji
/
kasaški konj
kasač
kasáta
-e
ž
(
ȃ
)
gastr.
slaščica iz več vrst sladoleda, kandiranega sadja:
kasáva
-e
ž
(
ȃ
)
v tropskem okolju
moka iz gomoljev manioka:
posode, napolnjene s kasavo
/
kruh iz kasave
kásaz
in
kasáz -a
m
(
ā; ȃ
)
zgod.
kosez
kásen
-sna -o
tudi
-ó
prid.
, kasnêjši
(
á
)
1.
navadno v povedni rabi
ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa;
pozen
:
bil je kasen, ker se je pokvaril avtobus
;
kasni ste za v gledališče
/
ekspr.
malo kasni ste z opravičilom
že prej bi se morali opravičiti
/
kasni potniki so hiteli na avtobus
potniki, ki so bili pozni
2.
z glagolskim samostalnikom
ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem:
kasen izid knjige
;
kasen prihod vlaka
/
ni se mogel zadovoljiti s tako kasnim uspehom
zapoznelim
/
kasna setev
;
danes imamo kasno kosilo
pozno kosimo
;
letos je sadje zelo kasno
pozno dozorelo
//
ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera:
njegov kasni prihod me je zmotil
;
kasno branje jo utruja
/
ekspr.
danes bom kasen
bom pozno prišel (domov)
3.
v zvezi z
večer, popoldne
od začetka trajanja zelo oddaljen:
bil je že kasen večer, ko smo se razšli
;
kasno popoldne
/
prišel je v kasnih (večernih) urah
pozno zvečer
/
kasni srednji vek
zadnje obdobje
4.
v primerniku
ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu:
tedanja konferenca niti kasnejši pogovori med državniki niso
pripeljali do sporazuma
;
delo je napisal zelo zgodaj, kasnejši popravki ga niso dosti
spremenili
/
odkloni v kasnejšem razvoju
;
ta in tudi kasnejše operacije so bile neuspešne
/
kot opozorilo:
prijavite se do prvega junija, kasnejših prijav ne bomo sprejemali
;
preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
5.
zastar.
počasen
,
zamuden
1
:
kasna in težavna vožnja
kásno
in
kasnó, kasnêje
stil.
kášnje
1.
prislov od kasen:
a)
danes smo kasno jedli
/
kasno je šel na vlak
/
danes je že precej kasno za prijavo
b)
kasno bom prišel
/
zelo je že kasno
pozno zvečer
/
kasno popoldne je odšla
;
govorili so kasno v noč
c)
pridite kasneje
;
morda se boste kasneje spomnili
/
prišel je uro kasneje, kot je obljubil
/
umrl je oče, leto (dni) kasneje pa še mati
2.
v presežniku
poudarja skrajnost določenega roka:
nalogo morate oddati najkasneje do konca semestra
;
to bo narejeno najkasneje v treh dneh
kaséta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
priprava, navadno kvadrataste oblike, prirejena za shranjevanje
določenega predmeta:
vzeti kaj iz kasete
;
kaseta za orodje, plošče
;
knjige, izdane v skupni kaseti
;
kaseta s predali
/
zastar.
kaseta za radio, televizor
ohišje, okrov
//
star.
škatla, škatlica, zlasti za shranjevanje dragocenosti:
zakleniti kaseto
;
kaseta z nakitom
;
pisemski papir v kasetah
2.
priprava s trajno nameščenima kolutoma, na katerih je navit
magnetofonski trak:
vložiti kaseto
/
magnetofonska kaseta
//
priprava, v kateri je fotografski film:
kupuje filme brez kaset
/
filmska kaseta
priprava s kinematografskim filmom
3.
arhit.
vsako od navadno pravokotno poglobljenih polj stropa:
renesančne kasete
/
strop s kasetami
kasétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
pog.
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami;
kasetofon
:
vključiti, ugasniti kasetar
;
radio s kasetarjem
/
prenosni kasetar
kaséten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kaseto:
a)
kasetna obloga
b)
kasetna produkcija
/
kasetni magnetofon
magnetofon, v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete
c)
kasetno dno, poslikano z ornamenti
/
kasetni strop
kasetirani strop
kasetírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pog.
dati, vložiti v kaseto:
kasetirati gramofonske plošče
kasetíran
-a -o:
kasetirani film
♦
arhit.
kasetirani strop
strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji
kasétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami;
kasetofon
:
ugasniti kasetnik
;
posneti pogovor na kasetnik
/
prenosni kasetnik
kasetofón
-a
m
(
ọ̑
)
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami:
vključiti, ugasniti kasetofon
/
prenosni kasetofon
kásija
-e
ž
(
á
)
bot.
tropska rastlina s pernatimi listi in navadno rumenimi cveti v
grozdastem socvetju, Cassia:
kasíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kasirati:
kasiranje denarja
/
kasiranje članarine
kasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
pog.
sprejeti denar za prodano blago:
kasiral bo glavni natakar
/
ves dan kasira in šteje denar
//
dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim:
dimnikar je prišel samo kasirat
/
kasirati (za) vodarino, stanarino
//
dobiti
,
prejeti
:
ta dan so kasirali tisoč evrov
/
ves dobiček je sam kasiral
2.
star.
razveljaviti
,
odpraviti
:
kasirati odločbo, ukrep
kasíran
-a -o:
ves kasirani denar je zapravil
kasírka
-e
ž
(
í
)
pog.
blagajničarka
:
bila je kasirka v trgovini
kasiterít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kositrov oksid:
fluorit in kasiterit
kaskáda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
manjši stopničasti slap:
umetno narejena kaskada
;
kaskade in fontane
/
voda pada v več kaskadah
;
pren.,
ekspr.
kaskada besed, smeha
♦
geogr.
brzica
;
grad.
del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu
predpisani padec kanala; zaporedje takih delov
kaskáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
postavljen zaporedno, v padajočih stopnjah:
kaskadna hidroelektrarna
/
kaskadna vezava
kaskadêr
-ja
m
(
ȇ
)
film.
kdor je izurjen za izvajanje zahtevnih telesnih spretnosti in
nadomešča igralca v nevarnih prizorih:
dubler in kaskader
/
filmski kaskader
kásko
1
-a
m
(
ȃ
)
kasko zavarovanje:
vpeljati pri kasku nov način zavarovanja
kásko
2
--
v prid. rabi
(
ȃ
)
pravn.,
v zvezi
kasko zavarovanje
zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti:
kasko zavarovanje avtomobilov, ladij
kasnè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
počasnež
:
težko je gledati kasneta
kasnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
imeti zamudo, biti pozen:
le malo je kasnel
/
njegov duševni razvoj kasni
zaostaja
kasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
zamuda
,
zamujanje
:
kasnitve kooperantov
/
kasnitev z dobavljanjem
kasníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
imeti zamudo, biti pozen:
vlak kasni
/
gledal je na uro, da ne bi kasnil
zamudil
/
kasniti z deli
zaostajati
kasón
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti
tovornem avtomobilu;
keson
:
naložiti na kason
;
stranica kasona
;
tovorni avto s štiri metre dolgim kasonom
kasónar
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
tovorni avtomobil s kasonom:
kupil si je kasonar
;
pettonski kasonar
kásta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
zlasti v Indiji
zaprta družbena skupina z določenim položajem, odnosom do drugih takih
skupin:
izobčiti iz kaste
;
kasta brahmanov
/
družbena delitev na kaste
2.
slabš.,
navadno s prilastkom
zaprta poklicna ali družbena skupina sploh:
biti, postajati posebna kasta
;
privilegirana birokratska kasta
;
plemiška kasta
;
vodilna kasta
kastanjéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
glasb.
glasbilo iz dveh školjkastih ploščic, ki udarjata druga ob drugo:
natakniti kastanjete
;
udarjati s kastanjetami
kastél
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
arheol.
rimska utrdba kvadratne oblike:
zavarovati mejo s kasteli
;
kasteli ob Donavi
2.
knjiž.
grad
2
,
trdnjava
:
španski kasteli
kastelán
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
gospodar ali poveljnik gradu, gradnik:
obmejni kastelani
;
vojvode in kastelani
kastelánka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
gospodarica ali poveljnica gradu:
lepa kastelanka
kastelologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o gradovih:
ukvarjati se s kastelologijo
kásten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kasto:
indijski kastni sistem
/
kastna ureditev
/
kastni odnosi v podjetju
kastíljščina
tudi
kastílščina -e
ž
(
ȋ
)
1.
narečje, ki se govori v Kastilji:
proučevati kastiljščino
2.
knjiž.
španščina
kásting
in
casting
-a
[
kásting-
]
m
(
ȃ
)
1.
izbira igralcev, udeležencev ali nastopajočih, zlasti v športu,
umetnosti in manekenstvu, in razdeljevanje vlog:
izbrana je bila na kastingu
;
filmski kasting
;
žirija za kasting
2.
rib.
športni ribolov, pri katerem se z obale, brega meče v vodo ribiška
vrvica, ribolov z obale:
kasting so predstavili na ribiškem krožku
;
državno prvenstvo v kastingu
;
tekmovalci v kastingu
;
v prid. rabi:
kasting center
kastórec
-rca
m
(
ọ̑
)
star.
nekoliko kosmat klobuk iz zajčje dlake:
pokriti se s kastorcem
kástovstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. ekspr.
delitev na kaste:
vpliv kastovstva na gospodarsko stanje dežele
/
socialno kastovstvo
/
slabš.
boj proti birokratskemu kastovstvu
kastrácija
-e
ž
(
á
)
med.,
vet.
odstranitev spolnih žlez;
skopljenje
:
posledice kastracije
;
kastracija in sterilizacija
/
napraviti kastracijo
kastrát
-a
m
(
ȃ
)
med.,
vet.
kdor je skopljen;
skopljenec
:
srednjeveški kastrati
;
nastop žrebcev in kastratov
;
pren.,
ekspr.
duševni kastrat
kastrátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
med.,
vet.
tak kot pri skopljencih:
kastratski glas
kastríranec
-nca
m
(
ȋ
)
med.,
vet.
kdor je skopljen;
skopljenec
:
pitani bikci in kastriranci
kastríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kastrirati:
kastriranje svinj za pitanje
kastrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.,
vet.
odstraniti spolne žleze;
skopiti
:
kastrirati vprežne živali
♦
biol.
kastrirati cvet
odstraniti mu prašnike
kastríran
-a -o:
kastrirane živali
kastróla
-e
ž
(
ọ̑
)
nižje pog.
kozica
1
,
posoda
2
:
pomivati kastrole
kástrum
-ra
in
-a
m
(
ȃ
)
arheol.
utrjena rimska vojaška postojanka:
oblegati kastrum
káša
-e
ž
(
á
)
1.
jed iz oluščenega prosa:
kuhati, mešati kašo
;
zabeliti kašo z maslom
/
češpljeva kaša
v kateri so slive
;
mlečna kaša
kuhana na mleku
/
nadevati klobase s kašo
s kuhanim pšenom
/
prosena kaša
//
oluščena zrna nekaterih žit ali jed iz takih zrn sploh:
oprati, prebrati kašo
/
ajdova kaša
;
ječmenova kaša
ješprenj
;
(prosena) kaša
pšeno
2.
s prilastkom
gosta jed iz pretlačenega krompirja, sadja, zelenjave:
jabolčna kaša
;
sadna kaša
;
krompirjeva kaša
krompirjev pire, pire krompir
3.
nav. ekspr.
mešanica iz zdrobljene, zmlete snovi in tekočine:
narediti iz mavca gosto kašo
/
zmešati cement, pesek in vodo v kašo
;
pren.
vse njegovo pisanje je dolgočasna kaša
4.
ekspr.
neprijeten, zapleten položaj:
to ti je bila kaša
;
potegniti, spraviti koga iz kaše
;
biti, znajti se v kaši
/
zabredli, zašli so v lepo kašo
v zelo neprijeten, zapleten položaj
/
ne vmešavaj se v to kašo
neprijetno, zapleteno zadevo
●
star.
ne bo več dolgo jedel kaše
kmalu bo umrl
;
ekspr.
ne boš (nam) kaše pihal
delal težav v kaki stvari, se vmešaval
;
ekspr.
lepo kašo nam je skuhal
povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju
;
hodi kakor mačka okrog vrele kaše
ne upa se lotiti jedra problema
♦
gastr.
ribana kaša
kaši podobna jušna zakuha iz rezančnega testa
;
med.
barijeva kaša
raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem
presvetljevanju, slikanju prebavne cevi
;
meteor.
babja kaša
babje pšeno
kášast
-a -o
prid.
(
á
)
ki je po sestavi, obliki podoben kaši:
uživati kašasto hrano
/
kašasta snov
♦
agr.
kašasti sok
sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev
kášča
-e
ž
(
á
)
prostor ali stavba za shranjevanje žita:
nositi žito v kaščo
;
lesena, zidana kašča
♦
zgod.
kašča
v fevdalizmu
shramba za naturalne dajatve podložnikov
káščar
-ja
m
(
ȃ
)
zgod.,
v fevdalizmu
upravnik shrambe za naturalne dajatve podložnikov:
kaščar in mestni sodnik
kášelj
-šlja
m
(
á
)
sunkovito, glasno izdihavanje zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku:
premagovati, zadrževati kašelj
;
draži ga h kašlju, na kašelj
;
krčevit, močen kašelj
/
kašelj ga duši
;
med govorjenjem ga je napadel kašelj
je začel kašljati
/
nastop kašlja zaradi prehlada
/
lajajoči kašelj
zelo glasen in suh
;
suhi kašelj
brez izmečka
;
vlažni kašelj
z izmečkom
♦
med.
oslovski kašelj
nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti
pri otrocih
kašelót
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
roparski kit z zelo veliko štirioglato glavo, Physeter catodon:
kášen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kašo:
kašni lonec
♦
agr.
kašno žito
žito, ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo
kašêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se poklicno ukvarja s kaširanjem:
gledališče išče kašerje in mizarje
kášica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kaša:
skuhati kašico
/
drobna kašica
kašíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kaširati:
kaširanje lepenke
/
kaširanje slik
/
kaširanje rekvizitov
kašírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
1.
prekrivati kaj s tanjšo plastjo papirja ali s folijo z lepljenjem;
oblepljati
,
prelepljati
:
kaširati lepenko, platnice
/
kaširati z okrasnim papirjem
//
z lepilom pritrjevati na močnejšo podlago:
kaširati lepak na lepenko
;
kaširati sliko, zemljevid
2.
izdelovati, oblikovati kaj z lepljenjem plasti papirja na model:
kaširati glavice lutk
/
kaširati rekvizite
kašíran
-a -o:
kaširana lepenka
;
kaširana pločevina
kašljáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor (pogosto) kašlja:
bledi kašljač
kašljáj
-a
m
(
ȃ
)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku:
z nekaj kašljaji je spravil koščico iz grla
kášljanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kašljati:
kašljanje je motilo govornika
;
pomodreti od kašljanja
;
pritajeno kašljanje
/
kašljanje brzostrelk
kášljati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v grlu, sapniku:
zaradi dima je kašljala
;
utihnil je, dokler niso nehali kašljati
;
krčevito, pritajeno kašljati
/
otrok ne sme na igrišče, ker kašlja
/
iz zadrege se je prestopal in kašljal
pokašljeval
/
pog.
kašlja kri
izkašljuje
●
šalj.
kdor dolgo kašlja, dolgo živi
vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
2.
ekspr.
dajati kašljanju podobne glasove:
motor je začel kašljati in hropsti
;
črno žrelo topa je strašno kašljalo
kašljáje
:
kašljaje se je oblačil
kašljajóč
-a -e:
kašljajoči bolniki
kašljàv
-áva -o
in
kášljav -a -o
prid.
(
ȁ á; ā
)
ekspr.
ki (pogosto) kašlja:
kašljav bolnik
;
kašljav starček
kašljávec
in
kášljavec -vca
m
(
ȃ; ā
)
ekspr.
kdor (pogosto) kašlja:
kašljavci in nahodneži
kašmír
-ja
in
-a
tudi
kášmir -ja
in
-a
m
(
ī; ȃ
)
tekst.
mehka tkanina iz dlak kašmirske koze:
ruta iz dragocenega kašmirja
//
zelo mehka tkanina, navadno iz volne ali svile:
izdelovati kašmir
/
obleka iz kašmirja
kašmírka
-e
ž
(
ȋ
)
koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije:
gojiti kašmirke zaradi volne
kašmírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kašmir:
kašmirska tkanina
/
kašmirska volna
dlaka kašmirske koze
●
kašmirska koza
koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
♦
tekst.
kašmirski šal
zelo mehek šal, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne
kášnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kašo:
kašnati žganci
;
kašnate klobase
/
skleda je bila vsa kašnata
/
kašnata hruška
/
kašnat sneg
kašast
kášnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodnoštajersko
krvavica
:
kašnice s kislim zeljem
kášta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
star.
prostor ali stavba za shranjevanje žita;
kašča
:
peljati koga v kašto
/
izprazniti kašte
2.
zastar.
skladovnica (žaganega lesa), kopa:
narediti kašto
/
zložiti deske v kašte
3.
nar.
obtežilni kamen (stiskalnice):
Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili
kašto
(I. Koprivec)
♦
grad.
objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen
s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov
kaštél
-a
m
(
ẹ̑
)
navt.
dvignjeni del prednjega dela premca s prostori za mornarje ali
ladijske vrvi:
streljati iz kaštela
;
biti na kaštelu, v kaštelu
kašúbščina
-e
ž
(
ȗ
)
jezikosl.
severozahodna skupina poljskih narečij:
kata...
ali
káta...
predpona v sestavljenkah
(
ȃ
)
za izražanje česa spodaj, pod:
katatermometer, katastopnja
;
katapult
kátadiópter
-tra
m
(
ȃ-ọ́
)
avt.
svetlobni odbojnik:
katafálk
-a
m
(
ȃ
)
oder, na katerega se položi žara, krsta z mrličem ob pogrebnih
svečanostih:
prenesti krsto iz mrliške vežice na katafalk
;
govoriti ob katafalku
/
položiti pokojnika na katafalk
na mrtvaški oder
♦
rel.
črno pregrnjen oder v cerkvi ob obredu za pokojnika
kataklízma
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini
ali v vesolju:
uničenje vsega živega v strahotni kataklizmi
;
vesoljska kataklizma
;
izginotje Atlantide zaradi kataklizme na zemeljski skorji
/
ekspr.
šele čez nekaj časa po kataklizmi se je prebivalstvo zavedelo
nesreče
po hudi katastrofi
katakómbe
-kómb
ž
mn.
(
ọ̑
)
podzemeljski hodniki z grobovi zlasti prvih kristjanov:
katakombe ležijo, se razprostirajo pod mestom
;
ogledati si rimske katakombe
;
zbiranje kristjanov v katakombah
/
ekspr.
delavci so se razkropili po katakombah rudnika
rovih, hodnikih
;
pren.,
pesn.
romati po tihih katakombah srca
katakómbski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na katakombe:
katakombski mučenci
♦
um.
katakombsko slikarstvo
starokrščansko slikarstvo, značilno za katakombe
kataléktičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
lit.,
v zvezi
katalektični verz
verz z nepopolno zadnjo stopico:
katalénščica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
krizantema
:
Po zapuščenih vrtovih so vzcvetele katalenščice
(M. Kranjec)
katalepsíja
-e
ž
(
ȋ
)
mišična otrdelost kot psihomotorno bolezensko znamenje:
pojav katalepsije pri bolniku
kataléptičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na katalepsijo:
kataleptično stanje
/
kataleptična otrplost
katalítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na katalizo:
katalitična funkcija encimov
;
imeti katalitične lastnosti
♦
teh.
katalitična peč
plinska peč za ogrevanje s platinskim katalizatorjem
katalítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na katalizatorje ali katalizo:
katalitska reakcija
/
katalitski filter
katalíza
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
sprememba hitrosti kemične reakcije zaradi katalizatorja:
raziskovati katalizo
katalizátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kem.
snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem
spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije:
uporabljati za sintezo katalizator
;
pospešiti reakcijo s katalizatorjem
/
prisotnost katalizatorja
♦
teh.
platinski katalizator
porozna ploščica, ki je prevlečena s platino za popolno oksidacijo
ogljikovega monoksida
2.
publ.
pobudnik
,
usmerjevalec
:
omenjena ideja je bila katalizator, ob katerem so se združile
različne skupine
;
čustveni katalizator
/
znanost je katalizator novih načinov proizvodnje
katalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
spreminjati hitrost kemične reakcije:
beljakovinske molekule katalizirajo kemične reakcije v organizmu
katalóg
-a
m
(
ọ̑
)
1.
sistematični seznam knjig z določenimi podatki:
izdelati, sestavljati katalog
;
poiskati signaturo knjige v katalogu
;
moderno urejeni katalogi
;
katalog knjižnice
/
prostori za katalog
/
pog.
iti v katalog
v oddelek za katalogizacijo
//
s prilastkom
seznam česa z določenimi podatki sploh:
zvezdni katalog
;
katalog umetnin
;
katalog znamk
;
pren.,
publ.
katalog človekovih pravic
/
katalog znanj
ali
katalog znanja
sistematično urejen seznam zahtevanih znanj in spretnosti z
določenega strokovnega področja kot podlaga za postopke
preverjanja in potrjevanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij
2.
publikacija s seznamom določenih del in nekaterimi podatki:
galerijski katalog
;
katalog s predgovorom
3.
seznam vsega blaga proizvodne ali trgovske organizacije, opremljen s
podatki o kvaliteti, s ceno in sliko:
katalogi in prospekti
/
naročiti blago po katalogu
4.
zastar.
dnevnik
,
redovalnica
:
odprl je katalog in začel spraševati
♦
biblio.
abecedni katalog
;
avtorski katalog
narejen po abecedi avtorjev
;
listkovni katalog
;
stvarni katalog
narejen po določenih vidikih glede na vsebino del
;
šol.
katalog
nekdaj
uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem
uspehu, vedenju, šolanju
katalógen
-gna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na katalog:
katalogni listek
/
katalogni podatek
/
katalogni oddelek knjižnice
katalogizácija
-e
ž
(
á
)
popisovanje (knjig, časopisov) za katalog:
izboljšanje katalogizacije v knjižnicah
/
opravljati katalogizacijo
/
oddelek za katalogizacijo
katalogizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor katalogizira:
delovno mesto katalogizatorja v knjižnici
♦
biblio.
knjižničar katalogizator
katalogizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od katalogizirati:
problemi katalogiziranja
katalogizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
popisovati (knjige, časopise) za katalog:
nestrokovno katalogizirati
/
katalogizirati svetovno literaturo
/
katalogizirati knjige
katalónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Katalonce ali Katalonijo:
katalonski jezik
/
katalonska pokrajina
katalónščina
-e
ž
(
ọ̑
)
katalonski jezik:
zatiranje katalonščine
/
govoriti v katalonščini
katalóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na katalog:
kataloška cena
/
kataloški seznam
katalóžen
-žna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od katalog 3:
kataložne cene knjig, znamk
katálpa
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
okrasno drevo z velikimi srčastimi listi in tankimi, cigaram podobnimi
plodovi, Catalpa bignonioides:
beli cveti katalpe
katamarán
tudi
katámaran -a
m
(
ȃ; ȃ
)
1.
zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju
splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov:
uporabljati katamaran za prevažanje ob obali
2.
navt.
ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma:
velika stabilnost katamaranov
/
potniški katamaran
katána
-e
ž
(
ȃ
)
zelo oster rahlo ukrivljen, izvorno japonski (samurajski) meč:
zabodel ga je s katano
;
japonska katana
;
samuraji s katanami
katánec
-nca
m
(
ȃ
)
bot.,
v zvezi
rumeni katanec
rastlina z rumenimi cveti v gostih socvetjih, Reseda lutea:
zaprašeni šopi rumenega katanca
katapúlt
-a
m
(
ȗ
)
1.
v starem in srednjem veku
vojaška priprava, navadno v obliki ogrodja z veliko žlico, pračo ali
protiutežjo za metanje izstrelkov, zlasti kamnitih:
metati s katapulti
;
katapulti in baliste
2.
aer.
naprava na ladji, ki da letalu pri vzletu potrebno hitrost:
katapult potisne letalo
;
paluba s katapulti
/
parni katapult
//
priprava za urjenje letalcev, ki omogoča podobne pospeške, kot jih
ima letalo:
uporabljati za vajo katapulte
katapúlten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na katapult:
katapultna krogla
/
katapultni sedež
sedež v letalu ali vesoljski ladji, s katerim vred se ob nesreči
pilot lahko izstreli
;
katapultne sani
premični del katapulta, na katerega se namesti letalo
katapultírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
aer.
1.
s katapultom omogočiti vzlet:
katapultirati letala
2.
s posebno pripravo potisniti s sedežem vred iz letala, vesoljske
ladje:
katapultirati pilota
;
katapultirati se iz gorečega letala
katár
-ja
m
(
ȃ
)
vnetje sluznice, pri katerem se izloča sokrvca, sluz ali gnoj:
dobiti, imeti katar
/
črevesni, očesni, želodčni katar
♦
med.
bronhialni katar
bronhitis
katarákt
-a
m
(
ȃ
)
geogr.
brzica, zlasti večja:
nilski katarakti
katarákta
-e
ž
(
ȃ
)
med.
očesna bolezen, pri kateri postane leča motna;
siva mrena
1
:
imeti katarakto
;
ozdraviti katarakto z operacijo
katarálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na katar:
kataralni pojavi, znaki
/
kataralno obolenje dihalnih organov
/
kronično kataralno vnetje
katárec
-rca
m
(
ȃ
)
zgod.
pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji in severni
Italiji:
katarci in patareni
katarínka
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
krizantema
:
venec iz katarink
katárza
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
moralna sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj,
čustev, (moralno) očiščenje:
doseči katarzo s trpljenjem
;
smrt moža povzroči njeno katarzo
;
njegovi spomini so obračun s samim seboj in njegova katarza
/
čustvena, duhovna, moralna katarza
♦
filoz.
katarza
po Aristotelu
moralna sprostitev ob umetniškem delu
,
zlasti ob tragediji in glasbi
katárzičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na katarzo:
katarzično doživetje
/
katarzičen učinek umetnosti
katáster
-tra
m
(
á
)
uradni seznam zemljišč s podatki o parcelah:
izdelati, napraviti kataster
;
meriti zemljišča za kataster
/
odmeriti davek na osnovi katastra
/
zemljiški kataster
/
pog.
iti na kataster
v katastrski urad
//
s prilastkom
uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt
njihove razporeditve:
gozdni, vodni kataster
;
kataster cest, lovišč
/
kataster davčnih zavezancev
uradni seznam, popis
♦
pravn.
davčni kataster
uradni seznam tistega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih
zavezancev in davčne osnove
;
zgod.
terezijanski kataster
za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
katastrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
katastrski
:
katastralna meja
/
katastralna mapa
katastrófa
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje:
katastrofa je uničila deželo
;
ugotavljati škodo po katastrofi
;
potresna, vodna katastrofa
;
posledice katastrofe
;
vedenje živali med katastrofo
/
publ.
atomska katastrofa
razdejanje, uničenje, ki bi ga povzročila uporaba atomskih bomb
;
vesoljske katastrofe
dogodki, ki povzročijo velike spremembe v vesolju
/
naravna katastrofa
2.
nav. ekspr.
zelo hud, neprijeten dogodek z usodnimi posledicami, nesreča:
katastrofe so ga utrdile
;
doživljati same katastrofe
;
vojna in druge katastrofe
/
kakšen popravni izpit še ni taka katastrofa
/
publ.
aprilska katastrofa
kapitulacija stare Jugoslavije ob fašističnem napadu
3.
nav. ekspr.
uničenje
,
propad
:
katastrofa se bliža, prihaja
;
podjetje je pred katastrofo
;
naselitev krapa v teh vodah je povzročila ribjo katastrofo
;
katastrofa družine
/
napovedovati politično, socialno katastrofo
prevrat
//
ekspr.
prenehanje življenja, smrt:
zdravnik se boji, da bo nastopila katastrofa
;
zdravila so preprečila katastrofo
♦
geol.
dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski
površini ali v vesolju
;
lit.
razplet s tragičnim koncem
katastrofálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč:
katastrofalen potres, požar
;
katastrofalna eksplozija
//
nav. ekspr.
ki ima zelo hude posledice;
poguben
,
usoden
1
:
napraviti katastrofalno napako
;
katastrofalna zmota
/
katastrofalno spoznanje
/
katastrofalen dvig cen
zelo velik
2.
ekspr.
zelo slab, neugoden:
katastrofalen potek bitke
;
preteklo leto je bilo v gospodarstvu naravnost katastrofalno
/
našli so ga v katastrofalnem stanju
/
katastrofalne posledice
//
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
doživeti katastrofalen polom, poraz
katastrofálno
prisl.
:
izguba popularnosti se je katastrofalno pokazala pri volitvah
;
domačini so goste katastrofalno premagali
;
sam.:
vsak dan se zgodi kaj katastrofalnega
katastrofálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost katastrofalnega:
katastrofalnost potresa
/
ekspr.
katastrofalnost tega zgodovinskega dogodka
katastrófičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na katastrofo:
katastrofične dobe v zgodovini zemlje
/
katastrofična rešitev njegovega notranjega problema
/
katastrofična dokumentacija
katástrski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kataster:
katastrski podatki
;
katastrska meja
/
katastrska imena zemljišč
/
katastrsko merjenje
/
katastrski urad
urad, ki vodi (zemljiški) kataster po katastrskih občinah in
obračunava katastrski dohodek
;
katastrska občina
enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja
♦
fin.
katastrski dohodek
;
katastrski donos
;
geod.
katastrski načrt
ali
katastrska mapa
načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in
številkami parcel
;
kopija katastrskega načrta
preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi
številkami iz katastrskega načrta
katatoníja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
skupek psihomotornih bolezenskih znamenj:
pojav katatonije pri shizofreniji
katéder
-dra
m
(
ẹ́
)
1.
miza za učitelja v razredu:
vstati izza katedra
;
iti h katedru
;
položiti zvezke na kateder
;
sesti za kateder
;
rjav kateder
●
ekspr.
o šolskih stvareh odločajo ljudje, ki še niso sedeli za katedrom
poučevali
//
vzvišen prostor pred tablo s to mizo, oder:
stopiti na kateder
;
nekateri učenci so bili vprašani na katedru, drugi v klopeh
2.
govorniški oder, tribuna:
ko je odhajal s katedra, so mu ploskali
kátedra
-e
ž
(
ȃ
)
1.
izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za določeno
študijsko področje, stolica:
razpisati mesto asistenta pri katedri za splošno kemijo
;
katedra za slovenski jezik
;
predstojnik katedre
/
sestanek katedre
učiteljskega zbora te enote
//
učiteljsko mesto na taki enoti:
dali, poverili so mu katedro za matematiko
2.
zastar.
govorniški oder, tribuna:
slišati žaljive besede s katedre
katedrála
-e
ž
(
ȃ
)
velika cerkvena stavba, navadno arhitektonsko pomembna:
zidati katedralo
;
stara katedrala
/
mogočna gotska katedrala
//
knjiž.
stolnica
1
:
maševati v katedrali
katedrálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na katedralo:
katedralne plastike
/
katedralna ura
♦
arhit.
katedralno steklo
steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično
oblikovano; ornamentno steklo
katédrski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ekspr.
tog
,
neživljenjski
:
katedrska učenost
;
katedrsko premlevanje idej
//
uraden
,
avtoritativen
:
povedati v katedrskem tonu
/
katedrska strogost
♦
polit.
katedrski socialist
ob koncu 19. stoletja
pripadnik smeri, ki je nasproti marksizmu uveljavljala teorije o
reformah v buržoazni družbi
kategoriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kategorija 2, 3:
kategorialni sistem
/
kategorialna analiza
/
kategorialni par istovetnost in različnost
/
kategorialni okviri določenega časovnega obdobja
kategoriálno
prisl.
:
kategorialno pojmovati
kategóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
ki ne dopušča pomislekov, dvomov;
odločen
,
neomahljiv
:
kategorične izjave, trditve
;
kategorične zahteve
/
bil je kategoričen v boju za pravice
dosleden
/
na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor
//
nav. ekspr.,
v zvezi
kategorični imperativ
nujna zahteva:
povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
♦
filoz.
kategorični imperativ
po Kantu
človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno
ravnati
;
kategorična sodba
sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v
nepogojni obliki
;
pravn.
kategorična pravna norma
kategórično
prisl.
:
kategorično odkloniti izvršitev ukaza
kategóričnost
-i
ž
(
ọ́
)
knjiž.
lastnost, značilnost kategoričnega:
kategoričnost trditev
/
z vso kategoričnostjo zanikati
kategoríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
navadno s prilastkom
kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne
značilnosti;
skupina
,
vrsta
,
razred
:
beseda pripada določeni pojmovni kategoriji
;
velikostne kategorije lesnih obratov
;
pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine
/
deliti probleme na kategorije
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
uvrščati se v kategorijo malih narodov
med male narode
/
publ.
organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih
kategorij
plasti
/
ceste iste kategorije
2.
knjiž.,
s prilastkom
osnovni pojem na kakem področju:
pravo je družbena kategorija
;
proučevati literarne kategorije
;
prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija
/
publ.:
nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji
pojma
;
stare kategorije mišljenja
načini
3.
filoz.
pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti:
sistem kategorij
/
Aristotelove kategorije
●
publ.
postali so narod druge kategorije
nepomemben, nevpliven narod
;
publ.
pesnik tretje kategorije
slab, nepomemben
;
publ.
on je človek zunaj vsake kategorije čustev
popolnoma brez čustev
♦
avt.
kategorija
razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno
dovoljeno težo
;
vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije
za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna
motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg
;
biol.
sistematska kategorija rastlinstva in živalstva
enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno
lastnost ali razvojno stopnjo
;
gost.
kategorija
mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev
;
jezikosl.
kategorija
oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva
;
šah.
kategorija
mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na
prvenstvenih tekmovanjih
;
šport.
kategorija
razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno
prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na
telesno težo
;
lahka kategorija
kategoríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kategorija 1:
kategorijske oznake
/
kategorijska razdelitev igralcev
♦
šport.
doseči kategorijski rekord v razredu prikolic
kategorizácija
-e
ž
(
á
)
razvrščanje v kategorije:
kategorizacija delavcev po kvalifikaciji
;
kategorizacija stanovanj, šol, zemljišč
;
odlok o kategorizaciji
/
izvršiti kategorizacijo
kategorizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kategorizirati:
kategoriziranje tekmovalcev
/
izvesti, opraviti kategoriziranje
kategorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
razvrstiti v kategorije:
kategorizirati ceste
;
kategorizirati šole po številu oddelkov
/
kategorizirati odgovore v konkretne in splošne
razvrščati, deliti
;
publ.
ni mogoče ene fakultete kategorizirati za pomembnejšo od druge
imeti za, šteti za
kategorizíran
-a -o:
kategorizirane ceste
;
nižje kategorizirana delovna mesta
katehét
-a
m
(
ẹ̑
)
rel.
kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik, veroučitelj:
zborovanje katehetov
/
dobiti mladega duhovnika za kateheta
katehétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na katehetiko ali katehezo:
katehetični obrazci
;
prevod katehetičnih besedil
/
katehetična razlaga zakramenta
katehétika
-e
ž
(
ẹ́
)
rel.
nauk o poučevanju verouka:
predavati katehetiko
/
zahteve katehetike
katehétinja
-e
ž
(
ẹ̑
)
rel.
ženska, ki poučuje verouk;
katehistinja
:
tečaj za katehetinje
katehétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na katehete ali katehetiko:
domača književnost v tej dobi ni presegla katehetskih potreb
/
katehetsko društvo
♦
ped.
katehetski razgovor
razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov
katehéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
rel.
1.
metodična obravnava kakega zaključenega verskega vprašanja:
pisati, sestavljati kateheze
2.
poučevanje verouka:
župnijska kateheza
;
vzgoja, zgledi pri katehezi
katehístinja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
ženska, ki poučuje verouk:
več let je bila katehistinja
katehizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
rel.
poučevati verouk:
pridigati in katehizirati
katehúmen
-a
m
(
ū
)
rel.
kdor se pripravlja na krst:
sprejeti koga med katehumene
;
tečaj za katehumene
katehumenát
-a
m
(
ȃ
)
rel.
uvajanje odraslih v svet (krščanske) vere in priprava na prejem krsta,
obhajila in birme:
katehumenat se navadno prične po prvi postni nedelji
katekízem
-zma
m
(
ī
)
rel.
knjiga z osnovami krščanskega nauka, navadno v obliki vprašanj in
odgovorov:
izdati katekizem
/
znati katekizem na pamet
/
katoliški katekizem
/
ekspr.
knjiga je katekizem pametnega gospodarjenja
katekízemski
-a -o
[
katekizəmski
]
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na katekizem:
katekizemski odlomek
/
katekizemska vprašanja in odgovori
/
ekspr.
katekizemsko modrovanje
kateksohén
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji:
to je znanost kateksohen
katéri
1
-a -o
zaim.
(
ẹ̄
)
1.
izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste:
kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere
pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima
tovarna?
/
ekspr.
»Mi smo to sklenili.« »Kateri mi?«
/
v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila:
katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka?
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
vprašanje je, kateri bolje plava
;
pazi, do katere meje smeš
/
raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
//
izraža vprašanje po mestu v zapovrstju:
katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj?
2.
navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila
izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste:
včasih kateri zamudi
;
dobile so, kar je katera zaslužila
;
ekspr.
rešil je svojo in še katerega družino
;
če vas katerega izberejo, naj kar sprejme
●
navihana je kot le katera
zelo
;
ekspr.
potrkal sem na peta ali katera že vrata
na veliko vrat;
prim.
malokateri
,
redkokateri
katéri
2
-a -o
zaim.
(
ẹ̑
)
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
1.
za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem
stavku
a)
v predložni rabi:
to je čas, o katerem govorimo
;
žena, do katere je imela zaupanje
;
volilna enota, v kateri kandidira
/
neprav.
razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka
izobrazba
za katero
b)
pri izogibanju dvoumosti:
mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru
;
to je tisti, kateremu je vse zaupal
/
star.
on je mož, kateremu se sme verjeti
ki se mu sme
;
zastar.
odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja
ki
//
star.
za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem
stavku:
katere hočete na izlet, se prijavite
;
katera vzame pijanca, je neumna
tista, ki; vsaka, ki
/
katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo
2.
v rodilniku
za izražanje pripadnosti, lastnine:
odbor, katerega naloge so znane
;
ljudstvo, v katerega imenu nastopate
;
publ.
predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina
3.
za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka:
odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal
;
prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke
(in) vanjo je stresel
;
publ.
motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro
prodale
te so ga hitro prodale
●
zastar.
ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove
dobe
(in) ta mojster
;
napake najdeš na katerem si že bodi človeku
kateremkoli, kateremsibodi;
prim.
katerikoli
,
katerisibodi
katérič
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju:
pojma ni imel, katerič že je to počel, tretjič ali četrtič
2.
ekspr.
izraža nedoločeno ali neznano, navadno veliko število ponovitev:
zapil se ga je in že kdo ve katerič izgubil službo
;
naročniki že nekaj časa plačujemo – kdo ve katerič že – višjo
naročnino
/
jadrnica se mu je že ne vem katerič prevrnila
katérikóli
-a- -o-
in
katéri -a -o kóli
zaim.
(
ẹ̑-ọ̑
)
ki izraža poljubnost osebe ali stvari:
pomaga mi več kot katerikoli sorodnik
;
na sprehod greš lahko v katerikoli obleki
/
udarec lahko pride od katerekoli strani
/
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
utrgaj si rožo, katerokoli hočeš
;
sam.:
kateregakoli bi doletela ta čast, naj jo sprejme
katérikrat
prisl.
(
ẹ̄
)
star.
kdaj
2
:
ali si bil že katerikrat na Triglavu
/
katerikrat je deževalo, katerikrat je padala sodra
včasih
katérisibódi
-a- -o-
in
katéri -a -o si bódi
zaim.
(
ẹ̑-ọ́
)
katerikoli
:
zapojte katerosibodi slovensko pesem
katéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
geom.
vsaka od stranic pravokotnega trikotnika, ki leži ostremu kotu
nasproti:
kvadrat nad kateto
katéter
-tra
m
(
ẹ́
)
med.
cevka za uvajanje v telesno votlino, v izvodilo, v organ:
izprazniti sečnik s katetrom
;
gumijast, steklen kateter
/
trajni kateter
ki ostane v sečniku za stalno izpraznjevanje (seča)
kateterizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
uvajati kateter v telesno votlino, v izvodilo, v organ:
kateterizirati sečnik, srce
/
kateterizirati bolnika
//
odvajati, dovajati tekočino s katetrom:
kateterizirati seč
kátgut
-a
m
(
ȃ
)
med.
nit iz živalskega črevesa, ki se v telesu razpusti:
šivati s katgutom
;
sterilizirani katgut
katión
-a
m
(
ọ̑
)
fiz.
pozitivno naelektren ion:
soli v vodni raztopini razpadejo na anione in katione
;
vodikovi kationi
katjúša
-e
ž
(
ū
)
zlasti med drugo svetovno vojno
raketomet sovjetskega tipa, ki s predirljivim piskom izstreljuje
rakete s tirnih ramp, nameščen navadno na tovornjak:
Nemci so se katjuš zelo bali
;
znamenita katjuša
;
napad s katjušami
katóda
-e
ž
(
ọ̑
)
elektr.
elektroda za odvajanje električnega toka:
katoda elektronke
/
katoda in anoda
/
izločanje cinka na katodi
katóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na katodo:
katodna zaščita
;
katodno tlenje
/
katodna cev
elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer
povzroča vidno sliko; Braunova elektronka
♦
kem.
katodna reakcija
elektrokemična reakcija, ki poteka na katodi
;
metal.
katodni baker
baker, pridobljen na katodi
katolicízem
-zma
m
(
ī
)
nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri:
vpliv katolicizma
;
odpor proti katolicizmu
/
v njegovih delih se kaže katolicizem
katoličàn
in
katoličán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
pripadnik katoliške vere:
katoličani in pravoslavni
katoličánka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica katoliške vere:
mati je bila katoličanka
katoličánstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
1.
nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri;
katolištvo
,
katolicizem
:
njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo
2.
katoliška vera:
prestopiti h katoličanstvu
katólik
tudi
katolík -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
pripadnik katoliške vere:
katoliki in protestanti
katóliški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo:
katoliški duhovnik
;
katoliško prebivalstvo
/
katoliško časopisje
/
Katoliška cerkev
♦
rel.
katoliška vera
krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja
katólištvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja:
katolištvo in pravoslavje
/
katolištvo posamezne pokrajine
2.
nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri:
njegovo katolištvo je upadalo
/
katolištvo literarnega dela
katónski
tudi
kátonski -a -o
prid.
(
ọ̑; ȃ
)
knjiž.
nanašajoč se na rimskega politika Katona Utičana:
katonski reki
/
katonska strogost
kátorga
tudi
katórga -e
ž
(
ȃ; ọ̑
)
v carski Rusiji
kraj, prostor izgona, zapora in težkega prisilnega dela:
pobegniti iz katorge
;
poslati v katorgo
;
sibirska katorga
//
kazen, ki se prestaja v takih okoliščinah:
prestajati katorgo
;
obsoditi na katorgo
kátoržnik
tudi
katóržnik -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
v carski Rusiji
kdor prestaja kazen v katorgi:
zapiski katoržnika
katrán
-a
m
(
ȃ
)
gost, črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa:
pridobivati katran
;
namazati s katranom
/
smrdi po katranu
/
tobakov katran
ki nastaja pri kajenju
♦
kem.
lesni katran
ki nastane pri suhi destilaciji lesa
;
premogov katran
;
petr.
(naravni) katran
oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike
katránast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
podoben katranu:
s streh je odtekala katranasta voda
/
katranasto morje
/
katranasta obleka
umazana od katrana
katránasto
prisl.
:
noč je katranasto črna
katranírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
teh.
prepajati, mazati s katranom:
katranirati železniške pragove
2.
nar. zahodno
asfaltirati
:
katranirati cesto
katraníran
-a -o:
katraniran papir
katranizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
prepajati, mazati s katranom:
katranizirati deske
katranizíran
-a -o:
katranizirana lepenka
katránov
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od katran:
katranov duh
katránski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na katran:
katranski derivati, izdelki
;
katranska barvila
♦
kem.
katranska smola
ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte
;
katransko milo
;
katransko olje
;
teh.
katranski premaz
premaz za zaščito pred vlago in gnitjem
kátrca
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
tip francoskega osebnega avtomobila znamke Renault:
kupiti si katrco
katún
-a
m
(
ȗ
)
tekst.
tanka, navadno potiskana bombažna tkanina:
bel, vzorčast katun
;
obleka iz katuna
katúnast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
tekst.
ki je iz katuna:
katunasta obleka
;
katunaste zavese
kautskijanstvo
-a
[
kau̯tskijánstvo
]
s
(
ȃ
)
nazori nemškega politika Kautskega:
Leninova polemika s kautskijanstvom
káva
-e
ž
(
á
)
1.
zrna, dobljena iz semen kavovca:
mleti, pražiti kavo
/
kava v prahu
/
mlinček za kavo
za mletje kave
//
pijača iz teh zrn:
po kosilu so pili kavo
;
skuhala je močno kavo
;
kava s smetano
/
servis, skodelice za kavo
/
elipt.
prosim kavo
skodelico kave
;
prerokovati iz kave
iz usedline v skodelici kave
/
bela kava
z dodatkom mleka
;
črna kava
brez dodatka mleka
/
prava kava
♦
gastr.
ekspresna kava
pripravljena z ekspresnim aparatom
;
ledena kava
z dodatkom sladoleda in stepene smetane
;
turška kava
ki se kuha navadno skupaj s sladkorjem in servira z usedlino
//
ekspr.,
v zvezi z
na
družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno kava:
povabiti na kavo
2.
navadno s prilastkom
pijača iz kavnega nadomestka:
za malico dobi kavo s kruhom
/
piti ječmenovo, žitno kavo
;
knajpova kava
iz žganega ječmenovega slada
3.
pog.
kavovec
:
plantaže kave
kavál
-a
m
(
ȃ
)
igr.
igralna karta z moško figuro na konju:
poleg kralja je dobil še kavala
kavaleríja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
konjenica
:
oddelek kavalerije
kavaleríjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
konjeniški
:
kavalerijska uniforma
kavaleríst
-a
m
(
ȋ
)
star.
konjenik
:
kavaleristi in artileristi
kavalét
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
zložljiva železna postelja:
spati na kavaletu
kavalír
-ja
m
(
í
)
1.
moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja:
je velik kavalir
;
ravnal je kot pravi kavalir
/
bodi kavalir in odstopi svoj prostor
//
nav. ekspr.
oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi:
na ples je šla brez kavalirja
/
ima že drugega kavalirja
/
ti bom jaz za kavalirja
2.
zastar.
plemič
,
vitez
:
srednjeveški kavalirji
kavalírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kavalirje:
kavalirski poklon
;
kavalirsko vedenje
/
oddolžil se jim je za njihovo kavalirsko dejanje
/
do žensk je zelo kavalirski
/
ekspr.
dal je kavalirsko besedo
/
kavalirska čast
kavalírsko
prisl.
:
sobo je kavalirsko odstopil
;
z njim so ravnali kavalirsko
kavalírstvo
-a
s
(
ī
)
lastnosti ali ravnanje kavalirjev:
moral se bo učiti kavalirstva
/
tega ne dela iz kavalirstva
kavalkáda
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
skupina jezdecev, zlasti v paradi:
mimo se pomika kavalkada
/
kavalkada oficirjev
/
divja kavalkada
jahanje, jezdenje
//
z rodilnikom
velika količina, množina:
kavalkada avtomobilov in drugih motornih vozil
kavárna
-e
ž
(
ȃ
)
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice:
odprli so novo kavarno
;
hodi v kavarno brat časopise
;
vse popoldneve je presedel v kavarni
kavárnar
-ja
m
(
ȃ
)
lastnik, upravnik kavarne:
bil je posestnik in kavarnar
kavárnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kavarna:
odprl je prijetno kavarnico
//
zastar.
kavarna
:
rad zahaja v kavarnice
kavárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kavarno:
kavarniški prostori
;
kavarniške mize
;
kavarniška terasa
/
kavarniški gostje
/
kavarniški pogovor
;
kavarniško razpoloženje
/
slabš.:
igra le osladne valčke in kavarniške popevke
;
gre za navadno kavarniško politiziranje
kavatína
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.,
v 18. in 19. stoletju
kratka, preprosta pesem brez ponavljanja besed, stavkov, zlasti v
operi:
arije in kavatine
kaváz
-a
m
(
ȃ
)
zlasti v turškem okolju,
nekdaj
telesni stražar kake politične osebe, dostojanstvenika:
prišel je v spremstvu kavaza
//
stražnik
,
stražar
:
na vsakem vogalu je stal kavaz
kávboj
-a
m
(
ȃ
)
v ameriškem okolju
pastir na konju:
skupina kavbojev
/
služil je za kavboja
//
tak pastir kot junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu:
kavboj in šerif
/
otroci se igrajo indijance in kavboje
kávbojec
-jca
m
(
ȃ
)
v ameriškem okolju
pastir na konju;
kavboj
:
kavbojci so žigosali krave, da so vedeli, čigave so
//
tak pastir kot junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu;
kavboj
:
film o kavbojcih in indijancih
kávbojka
-e
ž
(
ȃ
)
film iz življenja kavbojev:
gledati, predvajati kavbojko
/
slabš.
film je povprečna kavbojka
/
bere kavbojke
kavbojske povesti, romane
kávbojke
-bojk
ž
mn.
(
ȃ
)
kavbojske hlače:
oblekel je stare kavbojke
;
tesne, obrabljene kavbojke
kávbojski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kavboje:
kavbojsko življenje
/
rad ima kavbojske filme
;
kavbojski romani
/
kavbojski klobuk
klobuk s širokimi, ob straneh precej zavihanimi krajevci
;
kavbojske hlače
dolge, navadno modre hlače iz bombažnega blaga
kávcija
-e
ž
(
á
)
1.
vsota, ki se da za zagotovitev vračila, varščina:
dati, plačati kavcijo za pribor
;
povečati kavcijo
/
položiti kavcijo za posojilo
//
odškodnina (za obrabo):
moral je plačati visoko kavcijo
2.
vsota, ki se da, da se kdo začasno izpusti na prostost:
zanj je bila dana kavcija
3.
nekdaj
vsota, ki se da, da se kdo sme poročiti:
kávcijski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kavcijo, varščinski:
kavcijski kredit
/
plačati kavcijske obresti
♦
pravn.
kavcijska menica
kavcírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
trg. žarg.
zaračunati kavcijo:
steklenice smo vam kavcirali
kávč
-a
m
(
ȃ
)
oblazinjeno, navadno široko ležišče s tremi stranicami:
sedeti, spati na kavču
;
širok, udoben kavč
/
raztegljivi kavč
kávčina
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
trta s temno modrimi grozdi:
vinograd je zasajen s kavčino
//
rdeče vino iz grozdja te trte:
kávčuk
-a
m
(
ȃ
)
elastična snov, iz katere se z vulkanizacijo izdeluje guma:
vulkanizirati kavčuk
;
duh po kavčuku
/
naravni kavčuk
;
sintetični kavčuk
/
pog.:
plantaža kavčuka
kavčukovcev
;
cevi iz kavčuka
gumija, gume
kávčukast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
gumijast
:
kavčukasta obloga
/
ekspr.
kavčukaste ustnice
kávčukov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kavčuk:
kavčukova barva
;
kavčukove značilnosti
/
kavčukova cev
gumijasta
/
kavčukovo drevo
kavčukovec
kávčukovec
-vca
m
(
ȃ
)
tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk:
plantaže kavčukovcev
♦
bot.
brazilski kavčukovec
ki daje največ kavčuka, Hevea brasiliensis
kavdálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
ki je bližje trtici, repu:
kavdalni del požiralnika
/
kavdalna lega organa
♦
zool.
kavdalna plavut
repna plavut
kavdráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se z visokim, tresočim se glasom:
puran kavdra
kávelj
1
-vlja
m
(
á
)
priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za
a)
obešanje česa:
zabiti kavelj v steno
;
sneti hlače s kavlja
;
meso je obesil na kavelj
;
železni kavlji
b)
prijemanje, vlečenje:
hlod je premaknil s kavljem
/
čolnarski kavelj
;
nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu
;
prijemalni kavelj
c)
pritrjevanje, pričvrščanje:
lestev je oprl s kavlji na polico
/
kretnice so pritrjene s kavlji
♦
med.
kavelj
priprava za pričvrščanje robov rane
;
žel.
kavelj
priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive
;
vlečni kavelj
za vlečenje in spajanje posameznih vagonov
kávelj
2
-na
in
-vlja
[
kavəlj
]
m
(
á
)
ekspr.
sposoben, domiseln človek, navadno moški:
ta je pa kavelj! kdo bi si mislil, da je tak kavelj
//
krepek, čvrst človek:
čeprav je že star, je še zmeraj kavelj
káveljc
-a
[
kavəljc
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
kavelj, navadno manjši:
obleka visi na lesenem kaveljcu
2.
del manjše priprave za zapenjanje;
kaveljček
:
prišiti mora še kaveljce
3.
sposoben, domiseln človek, navadno moški:
ti si pa res kaveljc
káveljčast
-a -o
[
kavəljčast
]
prid.
(
ȃ
)
podoben kaveljčku:
kaveljčasti izrastki
;
v gobcu ima kaveljčaste zobe
/
je kaveljčaste oblike
káveljčasto
prisl.
:
kaveljčasto ukrivljen kljun
káveljček
-čka
[
kavəljčək
]
m
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od kavelj:
sneti ključe s kaveljčka
;
krilo je obesila na kaveljčka obešalnika
;
lesen kaveljček
2.
del manjše priprave za napenjanje:
s kaveljčki zapeta obleka
3.
kaveljčasti izrastek:
oprijemalni kaveljčki stebla
/
klòp ima ob straneh na sesalu kaveljčke
káven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kavo:
kavna usedlina
/
kavni nadomestek
pražena zrna ječmena, rži
/
jopica kavne barve
/
pili so kavni liker
;
kavna torta
/
kavni mlinček
mlinček za kavo
;
dobila je kavni servis
/
dodaj kavno žličko paprike
količino male žličke
káver
-vra
m
(
á
)
nar.
planinska kavka:
priletela je jata črnih kavrov
kavêrna
-e
ž
(
ȇ
)
1.
med.
rana, nastala zaradi razpada tkiva, navadno v pljučih:
imeti kaverno
/
odprta kaverna
2.
voj.
jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim
ali letalskim napadom, zaklonišče:
skrivati se v kaverni
kavernózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kaverno:
kavernozna pljuča
/
kavernozni rovi
♦
petr.
kavernozna kamnina
kamnina, ki ima veliko votlin
káviar
-ja
m
(
ȃ
)
gastr.
jed, pripravljena iz nasoljenih iker, zlasti beluge, jesetra:
postreči s kaviarjem
/
omaka iz kaviarja
iz nasoljenih iker teh rib
/
ruski kaviar
káviarjev
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaviar:
kaviarjeva konzerva
/
kaviarjeva predjed
kávica
-e
ž
(
á
)
ekspr.
manjšalnica od kava:
kavica bi se mi prilegla
;
piti kavico po kosilu
/
ste za kavico?
bi pili kavo
kávin
-a -o
prid.
(
ȃ
)
kaven
:
naredila je kavino kremo, torto
/
kavin nadomestek
/
kavina zrna
kavitácija
-e
ž
(
á
)
teh.
nastajanje in izginjanje parnih mehurčkov v vodi:
izkoristek vijaka zmanjšuje kavitacija
;
turbinske lopate so poškodovane od kavitacije
kávka
1
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi:
kričeče kavke
;
stolp je obletavala jata črnih kavk
♦
zool.
planinska kavka
gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi
nogami, Pyrrhocorax graculus
2.
slabš.
neumna, nespametna ženska:
stare kavke spet regljajo
;
je prava kavka
/
kot psovka
ti prekleta kavka
kávka
2
-e
ž
(
ȃ
)
star.
nerazločno napisana črka;
čačka
:
tistih njegovih kavk ne znam prebrati
kávkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kavkati:
kavkanje vran
kavkáški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Kavkaz:
kavkaški narodi
/
kavkaški tobak
♦
bot.
kavkaška jelka
visoko parkovno drevo, po izvoru s Kavkaza, Abies nordmanniana
;
zool.
kavkaška čebela
čebela sive barve, Apis mellifera caucasica
kávkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
krakati
:
kavke kavkajo
kavkljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar. gorenjsko
nadlegovati, vsiljevati se:
dolgo ga je kavkljal
kávla
-e
ž
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
rumena koleraba:
saditi kavlo
kávljast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kavlju:
ima ostre zobe in kavljast kljun
/
kavljasta oblika
kávnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
po barvi podoben kavi:
ima kavnate lase
/
kavnata barva
kávnik
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
posoda za serviranje kave:
iz kavnika naliti v skodelice
;
porcelanast kavnik
kavomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za kavo:
gostinski kavomat
kavopívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor (rad) pije kavo:
strasten kavopivec
;
kadilci in kavopivci
kavopívka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (rada) pije kavo:
navdušena kavopivka
kávov
-a -o
(
á
)
pridevnik od kava 3:
kavove plantaže
kavovár
-a
in
-ja
m
(
ȃ
)
zastar.
posoda za kuhanje kave:
naliti kavo iz kavovara
/
kavovar na špirit
kávovec
-vca
m
(
á
)
tropsko drevo ali grm, iz semen katerega se pridobiva kava:
nasadi, plantaže kavovca
kavovína
-e
ž
(
í
)
kavni nadomestek:
tovarna za izdelovanje kavovin
kávper
-ja
m
(
á
)
metal.
naprava, ki omogoča segrevanje zraka pri plavžu s toploto dimnih
plinov:
plavž z dvema kavperjema
kávra
-e
ž
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
rumena koleraba:
za kosilo bo spet kavra
kavráč
-a
m
(
á
)
star.
puran
:
jezijo se kakor kavrači nad rdečo ruto
kávri
-ja
m
(
ȃ
)
zool.
polž s porcelanasto hišico, ki živi v Indijskem oceanu, Cypraea
moneta:
majhni kavriji
/
okrog vratu je imel obešene svetleče kavrije
hišice kavrijev
kávs
-a
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.,
navadno v zvezi
ravs in kavs
prepir
,
prerekanje
,
pretep
:
v tej hiši je večen ravs in kavs
;
kmalu je nastal ravs in kavs
2.
kavsanje
:
kavs petelinov
kávsanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kavsati:
kavsanje petelinov
/
v hiši je spet ravsanje in kavsanje
kávsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
nav. ekspr.
hitro, sunkovito segati s kljunom po čem:
kokoši kavsajo travo, zrnje
//
udarjati, tolči s kljunom:
koklja jezno kavsa
2.
vulg.
imeti spolne odnose, opravljati spolno združitev (s kom):
kavsati babe, kurbe
kávsati se
ekspr.
tepsti se (s kljunom):
petelina sta se kavsala do krvi
//
slabš.
zelo se prepirati, prerekati:
kavsajo se zaradi dediščine
kavsljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
(na rahlo) kavsati:
piščanček kavslja zrnca
kávsniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
hitro, sunkovito seči s kljunom po čem:
kokoš je kavsnila zrno
//
udariti s kljunom:
papiga ga je kavsnila
;
pren.,
ekspr.
spet je kavsnil vmes s svojo besedo
kávstičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kavstiko:
kavstična tekočina
/
kavstična operacija
//
knjiž.
ki najeda, razjeda snov ali tkivo;
jedek
:
kavstična tekočina
♦
kem.
kavstična soda
natrijev hidroksid
kávstika
-e
ž
(
á
)
med.
uničevanje tkiva z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi
kemikalijami;
izžiganje
,
jedkanje
:
igla za kavstiko
kavtéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
previdnostni ukrep:
kavtela zoper zlorabo
kavterizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami;
izžigati
,
jedkati
:
kavterizirati rano
kavzálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na vzrok, vzročen:
kavzalna utemeljenost
/
kavzalni odnosi
♦
med.
kavzalna terapija
;
pravn.
kavzalna zveza
zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico
kavzálno
prisl.
:
kavzalno pogojen zgodovinski proces
kavzalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
kavzalnost
:
odkril je kavzaliteto dogajanja
kavzálnost
-i
ž
(
ȃ
)
značilnost vzročnega, vzročnost:
dokazoval je, da smotrnost ni v nasprotju s kavzalnostjo
;
absolutna kavzalnost
kávzativen
in
kavzatíven -vna -o
prid.
(
ȃ; ȋ
)
jezikosl.,
v zvezi
kavzativni glagol
glagol, ki izraža povzročitev dejanja:
kazačók
in
kazačòk -óka
m
(
ọ̑; ȍ ọ̑
)
hiter ruski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu:
plesati kazačok
//
glasba za ta ples:
kazák
-a
m
(
á
)
obl.
daljše vrhnje oblačilo za čez hlače ali krilo:
nosi hlače in kazak
;
kazak iz platna
kazálček
-čka
[
kazau̯čək
tudi
kazalčək
]
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kazalec:
s kazalčkom je pokazala proti hiši
/
kazalček nam meri čas
kazálčen
-čna -o
[
kazalčən
in
kazau̯čən
]
(
ȃ
)
pridevnik od kazalec 2:
nadzirati elektronske in kazalčne instrumente
kazálec
-lca
[
kazau̯ca
tudi
kazalca
]
m
(
ȃ
)
1.
prst (roke) med palcem in sredincem:
s kazalcem pokaže nanj
;
kazalec desne roke
/
dvignil je kazalec in mu požugal
//
smernik
,
kažipot
:
s stene so sneli kazalec
2.
podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene
podatke:
kazalec kaže enajsto (uro)
;
kazalec na uri se je premaknil na pet
;
kazalec na manometru, tehtnici
/
minutni, sekundni kazalec
ki kaže minute, sekunde
;
v smeri urnega kazalca
od leve proti desni
3.
grafični element, ki kaže trenutni položaj na zaslonu in ga upravljamo
z miško ali drugo kazalno napravo:
premikati kazalec po zaslonu
;
prilepiti besedilo na mesto kazalca
4.
publ.,
navadno s prilastkom
kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa:
gre za pomemben časovni in stilni kazalec
;
kazalec življenjskih vrednot
//
ekon.
številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega
gospodarskega pojava:
finančni kazalec
;
izračun kazalcev poslovnega uspeha
♦
avt.
smerni kazalec
luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje
;
teh.
svetlobni kazalec
svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali
kazálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kazanje:
kazalni instrumenti
♦
elektr.
kazalno območje
območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost
;
jezikosl.
kazalni zaimek
zaimek, ki kaže na določeno osebo ali stvar, njeno lastnost,
velikost ali vrsto
;
teh.
kazalno steklo
steklo, na katerem se vidi višina gladine v posodi
kazálka
-e
[
tudi
kazau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
zastar.
podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene
podatke;
kazalec
:
kazalka tehtnice kaže na nič
2.
jezikosl.
beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo,
obliko:
slovar ima tudi kazalke
kazálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
publ.,
navadno s prilastkom
kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa:
upoštevati kazalnike dejanskih razmer
;
kazalniki gibanja proizvodnje
//
ekon.
številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega
gospodarskega pojava:
analitična obdelava ekonomskih kazalnikov
;
finančni kazalniki
2.
zastar.
kazalec (pri uri):
kazalnika stenske ure sta bila pokvarjena
kazálo
-a
s
(
á
)
1.
seznam poglavij, sestavkov, v knjigi obravnavanih imen, besed z
navedbo strani:
knjiga nima kazala
/
abecedno kazalo
2.
zastar.
podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene
podatke;
kazalec
:
pogledal je na kazalo ure
♦
biblio.
avtorsko kazalo
urejeno po imenih avtorjev
;
imensko, stvarno, vsebinsko kazalo
;
navt.
krmilno kazalo
priprava na poveljniškem mostu, ki kaže položaj krmila
;
teh.
oljno, vodno kazalo
priprava, ki kaže višino olja, vode v posodi
kázan
-a
m
(
ȃ
)
voj. žarg.
(vojaški) kotel:
z menažkami v rokah so stali pred kazanom
kazánje
tudi
kázanje -a
s
(
ȃ; á
)
glagolnik od kazati:
kazanje dokumentov
/
kazanje jezika, zob
♦
ped.
metoda kazanja
metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s
katerimi jih želi seznaniti
kazátelj
-a
m
(
ȃ
)
publ.,
navadno s prilastkom
kazalec
,
kazalnik
:
tako bo mogoče priti do realnih kazateljev za planiranje
zdravstvenih ustanov
kázati
tudi
kazáti kážem
nedov.
(
á á á
)
1.
delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje:
izgovarja se in kaže dokumente
;
kazal mu je vse vrste blaga
/
celo popoldne je kazala slike
/
rad kaže svoje stanovanje
razkazuje
//
s prislovnim določilom
usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko:
kazati proti vratom
;
kazala je na desno stran, za njim
;
s palico kazati po zemljevidu
//
navadno v zvezi s
pot
voditi
1
,
usmerjati
:
ženska nama je kazala pot
/
vozil je naprej, da je kazal pot
;
pren.,
knjiž.
kazati pot do sreče
2.
dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego:
brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro
/
ura kaže enajst
je enajst
/
tehtnica je kazala več, kot je mislil
/
mali kazalec kaže ure, veliki minute
3.
nav. ekspr.
imeti kaj vidno, opazno:
krilo je prekratko in spet kaže noge
/
kazala je dve vrsti belih zob
/
strgan plašč je kazal podlogo
;
dvorišče kaže red in snago
;
na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu
/
slika kaže dekle v narodni noši
na sliki je dekle
;
narediti kaj tako, kot kaže slika
kot je na sliki
4.
biti izraz, posledica določenega stanja, pojava:
bilanca kaže izgubo
/
podatki kažejo gmotno stanje
;
anketa kaže, da zanimanje za to raste
/
poskusi kažejo na podobnost med njima
da sta si podobna
;
zdravje kaže na boljše
/
ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
//
nav. 3. os.,
z odvisnim stavkom
izraža možnost, verjetnost:
ni kazalo, da bi ga našli
;
kaže, da ima prav
;
kazalo je, da so ga odpustili
/
kaže, da bo lepo vreme
/
z njim slabo kaže
/
kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5.
nav. 3. os.,
navadno s prislovnim določilom
imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj:
letina dobro, slabo kaže
;
sadje lepo kaže
;
ne kaže mu nič dobrega
/
ekspr.
vreme še kar kaže
lepo kaže
/
obraz kaže na jok
da bo jokal
;
nebo kaže na dež
/
star.
kaže se mu izguba
da bo imel izgubo
6.
delati vidno, opazno
a)
razpoloženje, stanje:
kazala je veliko jezo
;
javno ne kaže svoje ljubezni do nje
;
sovraštvo kažejo v besedah in dejanju
/
obraz je kazal sočutje, strah
/
to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
b)
lastnost, značilnost:
kazal je štirideset let
;
proti njej se kaže junaka
/
ta človek kaže zdrave nazore
/
na zunaj je kazal poštenost
/
z oslabljenim pomenom
v šoli ni kazal pridnosti
/
nav. ekspr.
ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
c)
razmerje, odnos:
ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo
;
kaže velik smisel za pisanje
/
zaenkrat kaže voljo do dela
//
nav. ekspr.
imeti (vidno, opazno):
umorjeni je kazal globoko rano
/
hrib že kaže zimsko lice
;
murve so kazale prvo brstje
7.
nav. 3. os.,
ekspr.,
z nedoločnikom
izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj:
o tem kaže govoriti
;
ne kaže hoditi tja
;
niti minute ne kaže izgubljati
;
tega ne kaže zavreči
/
premišlja, kaj bi kazalo narediti
/
ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti
/
temu človeku kaže pomagati
/
zastar.
otrok kaže biti ubogljiv
zdi se, da je
//
elipt.,
navadno z nikalnico,
v zvezi z
drugega
izraža verjetnost ene, edine možnosti:
vdal sem se, drugega mi ni kazalo
;
ne kaže mi drugega, kakor potrpeti
;
ekspr.
kaj mu je sploh še kazalo drugega
●
ekspr.
to že od samega začetka ni nikamor kazalo
ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev
;
ne kaže svojih let
videti je mlajši, kot je v resnici
;
ekspr.
vsemu svetu kaže fige, jezik
ves svet omalovažuje, se ne meni zanj
;
ves čas jim je kazal hrbet
bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran
;
kazati komu jezik
moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja,
nasprotovanja
;
pog.
na filmskem platnu kažejo kavbojke
predvajajo, so na sporedu
;
ekspr.
kaže kosti, rebra
zelo je suh
;
ekspr.
pričel je kazati svoja leta
dobivati za svojo starost značilne poteze, znake
;
ekspr.
spet kaže čemeren obraz
je slabe volje
;
ekspr.
za hrbtom mu je kazal osle
imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil
jezik
;
ekspr.
streha kaže rebra
manjka ji veliko strešnih opek, skodel
;
ekspr.
že spet kaže roge
se upira; se napihuje, postavlja
;
kaže dobro voljo
pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati
;
ekspr.
sovražnik znova kaže zobe
pripravlja se za napad, grozi
;
ekspr.
gospodi je rad kazal zobe
nasprotoval, se upiral
;
ekspr.
ljudje bi s prstom kazali za njim
obsojali ga, imeli ga za krivega
;
ekspr.
vzela sta se, ker je obema kazalo
ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne
;
ekspr.
slaba (mu) kaže
(njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se
tudi
kazáti se
delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje:
kazal se je v ponošenem cilindru
/
rada se kaže ljudem
;
ni se rad kazal v javnosti
hodil med ljudi; nastopal
/
življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje
:
vlekel ga je s seboj, kazaje na grm
;
kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč
-a -e:
zastar.
govoril je, kažoč nanjo
;
kažoč ji pot
kázba
-e
ž
(
ȃ
)
zlasti v severni Afriki
osrednji del trdnjave ali mesta, pripravljen za samostojno obrambo:
v kazbi je bila posadka sto petdesetih mož
;
poveljnik kazbe
//
mestna četrt:
kazba je imela hiše stisnjene drugo ob drugi
kazeín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
sestavljena, v vodi netopna beljakovina:
kazein koagulira
//
agr.
snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina:
proizvodnja kazeina
♦
teh.
močno, netopno lepilo, zlasti za les
kazeínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kazein:
izdelan na kazeinski osnovi
/
kazeinska barva
barva, ki ima kot vezivo kazein
♦
teh.
kazeinski klej
klej iz kazeina, apna in dodatkov
kazemáta
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
1.
zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred
topniškimi in bombnimi napadi:
v kazemati je bila skupina vojakov
//
utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov:
kazemate v ladijskem trebuhu
2.
temnica (v trdnjavi):
kazemate goriškega gradu
kázen
1
-zni
ž
(
ȃ
)
1.
kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev:
otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali
;
pog.
kazen odsedeti, odslužiti
;
zaslužila je kazen
;
mila, stroga kazen
;
groziti s kaznijo
;
kazen za tatvino
;
vzgojni učinek kazni
/
doma ga je doletela, zadela huda kazen
/
dati kazen
kaznovati
;
dobiti kazen
biti kaznovan
/
disciplinska, eksemplarična kazen
/
v prislovni rabi:
za kazen bo ostal doma
;
ekspr.
naj bo za kazen, je rekel škodoželjno
/
ubogal je iz strahu pred kaznijo
kaznovanjem
//
dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne
izpolnitve pogodbe:
moral je plačati kazen
/
publ.
zapadel je kazni
2.
pravn.
ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega
dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška:
določiti, odmeriti, predpisati kazen
;
kazen izreči, izvršiti
/
kazen nastopiti
/
obsoditi koga na denarno, zaporno kazen
/
pogojna kazen
pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba
;
prostostna kazen
ali
kazen odvzema prostosti
pri kateri mora obsojenec prebivati v zavodu za prestajanje kazni
zapora
;
smrtna kazen
pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo
;
telesna kazen
pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo
pomembnega organa
;
kumulativno predpisana kazen
pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo
;
kazen prepovedi opravljanja določenega poklica
;
kazen zaplembe premoženja
♦
ped.
vzgojna kazen
;
rel.
večna kazen
večno trpljenje človeka po smrti
;
šol.
pisati kazen
nekdaj
zaradi nediscipline prepisovati kak tekst
kázen
2
-zna -o
prid.
(
á
)
1.
star.
ki obeta uspeh;
obetajoč
,
uspešen
:
kazen učenec
;
tak začetek ni kazen
/
žito je letos kazno
2.
zastar.
lep
2
,
postaven
1
:
bil je prav kazen fant
;
bila je kazno dekletce
kázno
prisl.
,
navadno v povedni rabi
a)
star.
kaže, zdi se:
kazno je, da je nevarnost mimo
;
kazno je, da je on kriv
;
otrok nimava in kazno je, da jih tudi ne bova imela
b)
zastar.
primerno, prav:
poveljstvu se je zdelo kazno, da ga premesti
kázenski
-a -o
[
kazənski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kazen ali kaznovanje:
a)
materini kazenski ukrepi se niso obnesli
/
kazenska premestitev
/
kazenska ekspedicija
vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti
prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati
;
kazenska kolonija
nekdaj
območje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo
♦
šport.
kazenski prostor
pri nogometu
prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče
;
kazenska klop
pri hokeju na ledu
klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška
b)
izdati kazenski nalog
;
kazenski predpis
/
sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek
postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila
kaznivo dejanje
;
kazenski pregon
;
kazenski proces
;
kazenski ukrep
;
kazenski zakonik
zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega
kazenskega prava
;
kazenski poboljševalni dom
nekdaj
zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli
obsojenci
;
kazenski poboljševalni zavod
nekdaj
zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti
;
kazenska odgovornost
odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega
storilca kaznivega dejanja
;
kazenska preiskava
;
kazenska sankcija
;
kazensko pravo
pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno
pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij
kázensko
prisl.
:
kazensko odgovoren
;
bila je kazensko premeščena
kázenskopráven
-vna -o
[
kazənskopravən
]
prid.
(
ȃ-ā
)
nanašajoč se na kazensko pravo:
kazenskopravni ukrepi
;
kazenskopravna odgovornost
kazeózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
po videzu, zgradbi podoben zrnatemu siru ali skuti, sirast:
kazeozna bezgavka
/
kazeozna pljučna tuberkuloza
kazína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nekdaj
poslopje, prostor za družabne sestanke, zabavo:
večkrat je šel v kazino
;
godba v kazini
2.
častniški ali podčastniški dom z restavracijo:
hrani se v kazini
/
šef častniške kazine
kazíno
-a
in
kazinó -ja
m
(
ȋ; ọ̑
)
1.
nekdaj
poslopje, prostor za družabne sestanke, zabavo:
v kazinu je godba in ples
;
gledališča in kazini
/
družabna prireditev v dvorani kazina
2.
podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo hazardnih iger,
igralnica:
spet igra v kazinu
3.
častniški ali podčastniški dom z restavracijo:
kosila sta v kazinu
/
oficirski kazino
kazínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kazino:
kazinski ples
/
kazinska dvorana
kazíti
-ím
nedov.
, kažèn
in
kazèn
(
ī í
)
1.
delati kaj manj lepo:
kazil ga je debel vrat
;
lice ji je kazila bradavica
;
to jo zelo kazi
//
nav. ekspr.
vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti:
njeno nerazpoloženje mi je kazilo srečo, veselje
/
slabo vreme ni kazilo dobre volje
2.
star.
vplivati moralno negativno;
kvariti
:
s takim govorjenjem kazi mladino, otroke
kazíti se
kvariti se, slabšati se:
v tej vročini se hrana kazi
●
ekspr.
vreme se že kazi
postaja deževno, mrzlo
kaznílnica
-e
ž
(
ȋ
)
do 1945
zavod za prestajanje daljših kazni odvzema prostosti za odrasle
obsojence:
bil je paznik v kaznilnici
kaznílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kaznilnico:
kaznilniška obleka
/
kaznilniški paznik
kázniti
-im
dov. in nedov.
(
ȃ
)
zastar.
kaznovati
:
kaznili so ga za njegovo svojevoljno dejanje
;
gosposka je znala ostro kazniti
kaznív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki zasluži kazen:
kaznivo prekupčevanje
//
pravn.,
v zvezi
kaznivo dejanje
družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem
zakonu predpisana sankcija:
obdolžili so ga kaznivega dejanja
;
zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje
;
zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja
;
storilec kaznivega dejanja
kaznívost
-i
ž
(
í
)
pravn.
dejstvo, da je kaj kaznivo:
kaznivost dejanja
káznjenec
-nca
m
(
ȃ
)
oseba, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost:
kaznjence vodijo na delo
;
odpuščeni kaznjenci
♦
pravn.
kaznjenec
do 1945
kdor prestaja daljšo kazen odvzema prostosti v kaznilnici
káznjenka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost:
stražiti kaznjenke
káznjenski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaznjence:
kaznjenski oddelki
/
kaznjenska obleka
kaznoválec
-lca
[
kaznovau̯ca
in
kaznovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaznuje:
bil je sodnik in kaznovalec
kaznoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kaznovanje:
kaznovalni organi
;
uprli so se zoper kaznovalno oblast
/
kaznovalni ukrepi
;
sodišče je poostrilo kaznovalno politiko
♦
pravn.
kaznovalna pravica
pravica kaznovanja
kaznovánec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
kdor je kaznovan:
mati je kaznovancu odpustila
//
kaznjenec
:
javil se je bivši kaznovanec
kaznovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kaznovati:
v kaznovanju je bil neusmiljen
/
kaznovanje otroka je zaleglo
kaznováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
dati, določiti komu kazen:
kaznovati otroka
;
kaznovali so jo zaradi nereda
;
v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk
;
milo, ostro kaznovati
/
fanta so eksemplarično kaznovali
/
kaznovati zločince
;
sleparja so kaznovali brez usmiljenja
;
kaznovati koga z globo, smrtjo
/
to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta
kaznován
-a -o:
bil je kaznovan za več prestopkov
;
sam.:
kaznovani je moral plačati denarno kazen
kazuár
tudi
kázuar -ja
m
(
ā; ȃ
)
zool.
noju podobna ptica, ki živi v gozdovih Nove Gvineje in Avstralije,
Casuarius casuarius:
emu in kazuar
kazuíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor se ukvarja s kazuistiko:
navdušen kazuist
kazuístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko:
kazuistično reševanje konkretnih primerov
/
kazuistično mišljenje
kazuístika
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom:
ukvarjati se s kazuistiko
;
kazuistiko je zamenjala empirija
/
slabš.
izgubljal se je v kazuistiki pravil
♦
rel.
del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna
načela
kázula
-e
ž
(
ȃ
)
rel.
mašni plašč:
imel je črno, težko kazulo
kázus
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
(konkretni) primer:
glede tega je sedanji kazus drugačen
♦
jezikosl.
sklon
kážipót
-a
m
(
ȃ-ọ́
)
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj:
postaviti kažipot
;
ob cesti stoji lesen kažipot
//
ekspr.
svetovalec
,
vodnik
2
:
dolgo je bil njegov kažipot
;
pren.
priročnik nam bo dober kažipot po literaturi
kažipóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kažipot:
kažipotni napisi
/
kažipotne table na križiščih
;
kažipotno znamenje
kdáj
1
prisl.
(
ā
)
1.
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja:
kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to
zgodilo?
ekspr.
kdaj neki je začel kaditi?
/
ekspr.:
kdaj se boš odvadil površnosti
;
kdaj sem pa jaz odločal
nikoli
/
do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican
sestanek?
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas
;
elipt.
ura je minila, da nista vedela kdaj
2.
ekspr.,
navadno v zvezi z
že
izraža veliko časovno oddaljenost:
kdaj smo te že pričakovali
;
že kdaj bi bil moral to storiti
/
v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota;
prim.
bogve
,
kdove
kdàj
2
prisl.
(
ȁ
)
1.
izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času:
pridi še kdaj
/
kdo bi bil kdaj pomislil na to
/
to bo moral kdaj popraviti
;
zdi se mi, da sem ga kdaj že videl
;
o tem spregovorimo kdaj drugič
//
izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času:
kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti
;
danes si lepša kakor kdaj poprej
;
ali je sploh kdaj doma?
elipt.
če kdaj, danes si lahko zadovoljen
2.
navadno v zvezi
kdaj – kdaj
izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju:
pomaga kdaj temu, kdaj onemu
;
v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov
//
v zvezi
kdaj pa kdaj
izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih:
tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo
/
kdaj pa kdaj se ozre nazaj
●
elipt.
rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj
ni(ma) časa, ne utegne
;
ekspr.
bila je lepa kot le kdaj
zelo lepa;
prim.
malokdaj
,
redkokdaj
kdàjkóli
in
kdàj kóli
prisl.
(
ȁ-ọ̑
)
knjiž.
izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času;
kdaj
2
:
bil je najboljši prijatelj, kar jih je kdajkoli imela
;
enotnost je potrebna bolj kakor kdajkoli poprej
//
nar.
kadarkoli
1
:
Nekoč, kdajkoli, bo prišel
(N. Gaborovič)
kdó
kóga
zaim.
, kómu, kóga, kóm, kóm
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje po neznani osebi:
kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš?
/
kdo od vas ga pozna?
/
kot klic pri dražbi
kdo da več?
kot poziv straže
kdo tam?
/
ekspr.:
pa delal, kdo bo
;
takrat je stopil v razred – kdo? Sam nadzornik
;
pog.
vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno
njega
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
ali veš, kdo sem
;
zdaj vidiš, s kom imaš opravka
;
elipt.
bomo videli, kdo bo koga
2.
ekspr.,
v retoričnem vprašanju
izraža nasprotno trditev:
kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki?
Nihče
;
le kdo ti bo pomagal?
/
kdo bi ne bil vesel takega sina?
3.
izraža nedoločeno, poljubno osebo:
naj stopi kdo po zdravnika
;
dati komu kaj
;
o tem se moram s kom pogovoriti
/
naj ga zamenja kdo drug
/
ekspr.:
o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo
;
gorje, če bi te kdo slišal
;
če kdo, on to zna
4.
nar. vzhodno
kdor
:
kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal
●
dela ima kot le kdo
zelo veliko
;
ekspr.
naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima
poudarja trditev
;
pog.
bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo
vsak po svoje
;
pog.,
ekspr.
za koga me pa imaš
kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ
;
pog.
denar dobiva od ne vem koga
od neznane osebe
;
ekspr.
kdo vse je že bil tam
zelo veliko jih je bilo
;
preg.
povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si
človek je tak kot njegova družba;
prim.
kdove
kdór
tudi
kdòr kógar
zaim.
, kómur, kógar, kómer, kómer
[
komər
]
(
ọ̑; ȍ ọ̑
)
1.
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v
nadrednem stavku:
kdor je to storil, naj pove
;
nagajal je, komur je mogel
;
ni nikogar, s komer bi lahko govoril
/
kogar je srečal, vsakega je pozdravil
/
ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče
;
ekspr.
kdor že si, postoj za hip
●
preg.
kdor išče, najde
;
preg.
kdor laže, ta krade
2.
s členkom
izraža poljubnost osebe:
naj nas vodi kdor že bodi
;
poseda s komer že;
prim.
kdorkoli
,
kdorsibodi
kdórkóli
tudi
kdòrkóli kógarkóli
in
kdór kóli
tudi
kdòr kóli kógar kóli
zaim.
(
ọ̑-ọ̑; ȍ-ọ̑ ọ̑-ọ̑
)
izraža poljubno osebo:
to pismo lahko bere kdorkoli
/
ekspr.
od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati
/
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih:
kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka
;
kdorkoli to trdi, laže
kdórsibódi
tudi
kdòrsibódi kógarsibódi
in
kdór si bódi
tudi
kdòr si bódi kógar si bódi
zaim.
(
ọ̑-ọ́; ȍ-ọ́ ọ̑-ọ́
)
kdorkoli
:
skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi
/
nikar se ne brati s komersibodi
●
ekspr.
on ni kdorsibodi
je pomembna oseba
kdóvé
in
kdó vé
prisl.
(
ọ̄-ẹ́
)
izraža negotovost, nedoločnost:
kdove ali je zdrava
;
morda je še živ, kdove
;
odšel je kdove kam
;
to je izrezek iz kdove katere revije
;
prišel je kdove od kod
//
ekspr.,
z zaimkom ali zaimenskim prislovom
poudarja veliko mero:
misli, da je kdove kaj
;
kdove kolikokrat si ga že srečal
/
ne računajo na kdove kolikšen obisk
;
nimamo kdove kaj denarja
imamo malo denarja
/
piše se tudi skupaj:
vino ni kdovekaj prida
;
odšel je kdovekam
kebáb
-a
m
(
ȃ
)
1.
gastr.
jed iz mariniranega govejega, piščančjega ali jagnječjega mesa, v
plasteh nataknjenega na raženj, z dodano zelenjavo in omako, navadno v
posebni vrsti kruha:
prodajalna kebaba
;
burek, hamburger in kebab
/
piščančji kebab
/
iti na kebab
2.
meso, namenjeno za take jedi:
prodajalec je pekel kebab
kébast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nar. dolenjsko
prekratek
,
premajhen
:
ta obleka je kebasta
kébček
-čka
m
(
ẹ̄
)
zool.
s puhom porasel ptičji mladič;
mahovec
:
fazanji kebček
kebèl
-blà
tudi
kèbel -bla
[
kəbəu̯
]
m
(
ə̏ ȁ; ə̀
)
nar.
manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma;
škaf
:
kebel vode
;
ženske s kebli na glavi
kéber
-bra
m
(
ẹ́
)
pog.
majski hrošč:
letos je veliko kebrov
●
star.
pili so, dokler je bilo kaj kebrov
denarja
keblíca
-e
[
kəblica
]
ž
(
í
)
nar.
manjša posoda, navadno z enim ušesom:
ženske s keblicami na glavi
/
keblica prosa
/
vzela je keblico in pomolzla kravo
golido
keblìč
-íča
[
kəblič
]
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od kebel:
prodajal je lesene žlice, kuhalnice in kebliče
keblíček
-čka
[
kəbličək
]
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kebel:
kebliček vode
kébrček
-čka
m
(
ẹ̄
)
1.
manjšalnica od keber:
na drevju je polno kebrčkov
2.
ekspr.
ljubka, mikavna ženska:
njegovo dekle je pa res kebrček
kèc
1
-à
in
-a
in
kèc kêca
in
kéc kéca
[
prva oblika
kəc
]
m
(
ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é; ẹ̑
)
1.
zastar.
igralna karta z enim znakom na sredi, navadno z najvišjo vrednostjo;
as
1
:
dobiti kec
2.
nar.
košček
,
grižljaj
:
daj mi kec kruha
kèc
2
[
kəc
]
medm.
(
ə̏
)
klic mački
beži
,
pojdi
:
kec z mize
kéčap
-a
m
(
ẹ̑
)
gastr.
omaka iz paradižnika, kisa in začimb:
krompirček s kečapom
/
paradižnikov kečap
;
v prid. rabi:
kečap omaka
kečíga
-e
ž
(
í
)
zool.
sladkovodna riba s hrustančastim ogrodjem, Acipenser ruthenus:
loviti kečige
;
kaviar iz iker kečige
kêčka
in
kéčka -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
nar. vzhodno
kita (las):
zgrabil jo je za kečko
kedív
-a
m
(
ȋ
)
zgod.,
od 1867 do 1914
naslov za egiptovskega vladarja:
kefír
-ja
m
(
ī
)
gastr.
kislo mleko iz segretega mleka z dodatkom mlečnokislinskih bakterij in
kvasnic:
sirotka, jogurt in kefir
kêgelj
tudi
kégelj -glja
m
(
é; ẹ́
)
kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju:
postavljati keglje
/
premagali so jih za štirinajst kegljev
kêgeljen
tudi
kégeljen -jna -o
[
kegəljən
]
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
šport.,
v zvezi
kegeljni križ
kvadratast predmet z železnimi podstavki za keglje:
kegljáč
-a
m
(
á
)
igralec pri kegljanju:
balinarji in kegljači
/
kegljači na ledu
kegljáčica
-e
ž
(
á
)
igralka pri kegljanju:
nastop kegljačic
kegljánje
-a
s
(
ȃ
)
(športna) igra, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem,
postavljenim v določenem redu:
ukvarjati se s kegljanjem
/
mednarodni turnir, prvenstvo v kegljanju
/
kegljanje na ledu
kegljáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kegljače ali kegljanje:
član kegljaškega kluba
/
kegljaška tekma
kegljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem,
postavljenim v določenem redu:
karta in keglja
kegljávec
-vca
m
(
ȃ
)
kegljač
:
bil je izvrsten kegljavec
kegljávka
-e
ž
(
ȃ
)
kegljačica
:
mednarodno tekmovanje kegljavk
kegljíšče
-a
s
(
í
)
igrišče za kegljanje:
balinišče in kegljišče
/
dvostezno kegljišče
kéha
-e
ž
(
ẹ̑
)
nižje pog.
zapor
,
ječa
:
pobegniti iz kehe
;
je že dve leti v kehi
/
dobil je štiri tedne kehe
kehljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se z grgravim glasom:
svinje kehljajo
kehljáti se
zastar.
smejati se, hahljati se:
kehljal se je na ves glas
kêj
1
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
urejeno, navadno utrjeno obrežje:
mesto je dobilo nove ceste, keje in mostove
kêj
2
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
biljardna palica:
kèk
medm.
(
ȅ
)
posnema glas koklje, lisice, ponirka:
ponirki se enolično oglašajo: kek, kek
keketáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglašati se z glasom kek:
lisice keketajo
kéks
-a
m
(
ẹ̑
)
ploščato pecivo okrogle, pravokotne oblike, navadno iz krhkega testa:
ponuditi kekse
;
doma pečeni keksi
;
zavitek keksov
;
škatla s keksi
/
medeni keksi
;
otroški keksi
keksárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje keksov:
pekarna in keksarna
kéla
-e
ž
(
ẹ́
)
nižje pog.
zidarska žlica:
opazoval je zidarja s kelo v roki
kélih
-a
m
(
ẹ́
)
1.
rel.
dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku:
zlat kelih
;
pren.,
pesn.
kelih trpljenja
2.
boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom:
kristalni kelihi
;
kelihi in navadni kozarci
/
kelih vina
3.
knjiž.
kar je po obliki podobno kelihu:
rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu
/
cvetni kelih
kélihast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben kelihu:
kelihasti kozarci
/
kelihasta oblika
kélnar
-ja
m
(
ẹ́
)
nižje pog.
natakar
:
plačati kelnarju
kélnarica
-e
ž
(
ẹ́
)
nižje pog.
natakarica
:
prijazna kelnarica
kelnáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
pog.
delati kot natakar:
med počitnicami je kelnarila v lokalu
kéltski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Kelte:
keltska plemena
/
keltski jeziki
kélvin
-a
m
(
ẹ̑
)
fiz.
enota za merjenje temperature po lestvici z izhodiščno točko pri
absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja:
temperatura tristo kelvinov [K]
Kélvinov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
fiz.,
v zvezi
Kelvinova lestvica
lestvica za merjenje temperature z izhodiščno točko pri absolutni
ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja:
uporabljati Kelvinovo lestvico
kémbelj
-blja
tudi
-na
[
kembəlj
]
m
(
ẹ́
)
1.
podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen
v zvon:
slišali so se le udarci kemblja
2.
pog.
(gibljiva) utež:
tehtnica s kembljem
kémbeljček
-čka
[
kembəljčək
]
m
(
ẹ̄
)
manjšalnica od kembelj:
zvon z bakrenim kembeljčkom
kémičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja za kemijo:
zaposlena je kot kemičarka v tekstilni tovarni
;
fizičarka in kemičarka
kémičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi:
kemičen pojav
;
kemična sestava tal, vode
;
kemična zgradba
;
fizikalne in kemične spremembe
/
kemične lastnosti snovi
/
kemična energija
/
kemično gnojilo
;
kemična sredstva
/
kemična industrija, tovarna
/
kemični svinčnik
svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom
;
kemično črnilo
/
kemična čistilnica
♦
kem.
(kemična) analiza
ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh
;
kemični element
snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi;
element
;
kemični proces
proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi
;
kemična prvina
snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina
;
(kemična) reakcija
reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni
//
kemijski
:
kemični inštitut
;
kemični laboratorij
;
varuh kemične zbirke
/
pog.
kemični inženir
inženir kemije
kémično
prisl.
:
kemično čistiti
;
kemično razstaviti
;
kemično aktiven
;
kemično čista snov
snov brez kakršnihkoli primesi
kemigráf
-a
m
(
ȃ
)
tisk.
izdelovalec klišejev:
litograf in kemigraf
kemigrafíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
tisk.
obdelava cinkove plošče ali drugega materiala z jedkimi kemikalijami,
da nastane kliše:
2.
um.
grafična tehnika, pri kateri se risba na cinkovo ploščo odtiskuje s
ploskim tiskom:
razvoj kemigrafije
kemíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o lastnostih in spremembah snovi:
uporabna kemija
/
jedrska, nuklearna kemija
/
fizikalna kemija
ki proučuje fizikalne pojave pri kemičnih reakcijah
;
fiziološka kemija
ki raziskuje kemične procese v organizmih
;
forenzična kemija
ki se ukvarja z dokazovanjem zastrupitev
/
študira fiziko in kemijo
;
inženir, profesor kemije
♦
kem.
analitična kemija
ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v
spojinah ali zmeseh
;
anorganska
ki proučuje anorganske
, organska kemija
ki proučuje organske spojine
kémijski
tudi
kemíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
nanašajoč se na kemijo:
kemijski inštitut
;
kemijski laboratorij
/
kemijski tehnik
/
kemijske razlage
♦
kem.
kemijska kinetika
fizikalna kemija, ki proučuje pogoje in potek kakega procesa
//
kemičen
:
fizikalne in kemijske lastnosti snovi
/
kemijska energija
;
kemijska reakcija
kémik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak za kemijo:
industrijski, kmetijski kemik
;
kemik za organsko kemijo
;
fiziki in kemiki
/
pog.
kemik iz drugega letnika
slušatelj kemije
kemikálija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.,
kem.
kemična spojina, ki se uporablja za kemične reakcije:
nekatere snovi so obstojne proti kemikalijam
kémiluminiscénca
tudi
kémiluminescénca -e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
fiz.
sevanje za snovi značilne svetlobe kot posledica kemične reakcije:
kemizácija
-e
ž
(
á
)
vsestransko izkoriščanje izsledkov kemije v industriji, poljedelstvu:
kemizacija narodnega gospodarstva
;
mehanizacija in kemizacija
kemízem
-zma
m
(
ī
)
kem.
kemična sestava česa:
masti in olja so po svojem kemizmu spojine glicerina in raznih
organskih kislin
;
kemizem tal
;
kemizem zemljišča
//
kemični procesi:
kemizem v človeškem in živalskem telesu
kémoluminiscénca
tudi
kémoluminescénca -e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
fiz.
kemiluminiscenca
kemometríja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki se ukvarja z matematičnimi in statističnimi postopki ter
metodami za obdelavo kemijskih podatkov:
laboratorij za kemometrijo
;
kemometrija in računalniška obdelava podatkov
kémosintéza
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
bot.
asimilacija ogljikovega dioksida in vode v nekaterih bakterijah pod
vplivom energije, ki se sprošča pri oksidaciji anorganskih spojin:
kémotéhnik
-a
m
(
ẹ̑-ẹ́
)
publ.
kemijski tehnik:
tovarna razpisuje delovno mesto kemotehnika
kémoterapévtičen
-čna -o
(
ẹ̑-ẹ́
)
pridevnik od kemoterapija:
kemoterapevtično sredstvo
kémoterapévtik
-a
m
(
ẹ̑-ẹ́
)
farm.
zdravilo, ki ga navadno kot infuzijo dajejo bolnikom z rakavimi
obolenji:
zdravljenje s kemoterapevtiki
;
antibiotiki in kemoterapevtiki
kémoterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
zdravljenje s kemičnimi sredstvi:
kemoterapija raka, tuberkuloze
kengurú
-ja
m
(
ȗ
)
avstralska žival, ki nosi mladiča v trebušni vreči:
dolgi skoki kengurujev
kengurújček
-čka
m
(
ȗ
)
pripomoček za prenašanje dojenčka, manjšega otroka na sprednji strani
telesa:
otroka je nosila v kengurujčku
kengurújčkanje
-a
s
(
ȗ
)
pestovanje golega novorojenčka, zlasti nedonošenčka, na goli koži:
kengurujčkanje očeta, matere z novorojenčkom
;
počivalnik za kengurujčkanje
kengurújski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kenguruje:
kengurujski skoki
/
kengurujsko usnje
kenotáf
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
spomenik, nagrobnik umrlemu v tujini ali neznano kje, postavljen v
domovini:
postaviti kenotaf
kenozóik
-a
m
(
ọ́
)
geol.
vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku, novi zemeljski
vek:
členitev kenozoika
;
sredina, začetek kenozoika
;
intenzivno vulkansko delovanje v poznem kenozoiku
kenozójski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od kenozoik:
kenozojska doba
kentáver
-vra
m
(
á
)
v grški mitologiji
bitje, ki je od pasu navzdol konj:
lokostrelci kentavri
;
kentavri, favni in satiri
kentávrski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kentavre:
slišal se je topot kentavrskih kopit
/
ekspr.
iz grla se mu je izvil kentavrski krik
kéntumski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.,
v zvezi
kentumski jeziki
skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni
zaporniki spremenili v mehkonebne:
kép
-a
m
(
ẹ̑
)
obl.
kratko ogrinjalo, navadno žensko:
imela je večerno obleko s krznenim kepom
;
kepu podoben plašč
képa
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
sneg, stisnjen v kroglasto obliko:
otroci delajo kepe
;
metati kepe
;
obmetavati se s kepami
/
snež(e)ne kepe
/
kepa snega je priletela v okno
2.
navadno s prilastkom
neoblikovan kos sprijete snovi:
kepa blata
;
prinesla je veliko kepo masti
;
otiral se je s kepo konjske žime
/
črne kepe premoga
kosi
/
sladkor je v kepah
kepast
/
zmečkati kaj v kepo
3.
kos sprijete prsti;
gruda
:
na njivi tolče kepe
;
trda, velika kepa
4.
v zvezi
snežene kepe
okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih:
na mizi ima vazo s sneženimi kepami
képanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od kepati:
začne se s kepanjem, neha pa s pretepom
képast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kepo:
kepasta zemlja
/
kepast premog
ki je v kepah
/
na nebu so bili črni, kepasti oblaki
kopasti
képati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
metati kepe (snega):
spet ga kepa
;
otroci se kepajo
kepén
-a
m
(
ẹ̑
)
star.
podlasici podobna žival, ki ima pozimi belo dlako in črno liso na
koncu repa;
hermelin
:
ujeti kepena
//
krzno te živali:
ovratnik iz kepenov
képer
-pra
m
(
ẹ́
)
tekst.
vezava, ki daje tkanini izrazite poševne črte:
tkati v kepru
//
bombažna, svilena, volnena tkanina v tej vezavi:
hlače iz rjavega kepra
;
keper za obleko, podlogo
;
v prid. rabi:
keper trak
képica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od kepa:
metati kepice
;
kepica snega
/
svinčena kepica
;
kepice premoga
/
moka je bila v kepicah
képiti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
sprijemati se (v kepe):
sneg se kepi
/
zemlja se kepi
képrast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
tekst.
keprov
:
tkanine v keprasti vezavi so mehkejše
képrov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
tekst.,
navadno v zvezi
keprova vezava
vezava, ki daje tkanini izrazite poševne črte:
tkanine v keprovi vezavi
ker
vez.
,
v vzročnih odvisnih stavkih
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v
nadrednem:
ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal
;
ker ga je doma zeblo, je šel v kavarno
;
nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten
/
zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma
da
//
ekspr.
za vzročno pojasnjevanje prej povedanega:
skrb je odveč, ker delavci so zanesljivi
kajti, zakaj, saj
kerámičar
-ja
m
(
á
)
1.
izdelovalec predmetov iz žgane gline;
keramik
:
keramičarji se udeležujejo strokovnih ekskurzij in obiskov
mednarodnih bienalnih razstav
2.
polagalec keramičnih ploščic:
keramičar je položil ploščice v kuhinji in kopalnici
;
kvalificirani in priučeni keramičarji
;
vodoinštalater in keramičar
kerámičarka
-e
ž
(
á
)
izdelovalka predmetov iz žgane gline:
je spretna keramičarka
kerámičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na keramike ali keramiko:
keramični delavci
;
keramična industrija
/
keramična barva
;
(keramične) ploščice
/
keramični predmeti
keramika
kerámik
-a
m
(
á
)
izdelovalec predmetov iz žgane gline:
keramiki in steklarji
kerámika
-e
ž
(
á
)
izdelki iz žgane gline:
izdeluje keramiko
;
fina, groba keramika
;
keramika, okrašena z rastlinskimi motivi
;
grafike in keramike
/
dekorativna keramika
♦
um.
dipilonska keramika
z geometrično stiliziranimi liki
//
izdelovanje takih izdelkov:
ukvarja se s keramiko
keratín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
beljakovinska snov, glavni sestavni del las, nohtov, rogov:
nekatere glivice se hranijo s keratinom
;
sinteza, tvorba keratina
/
lasni keratin
;
balzam za lase z dodanim keratinom
/
beljakovina keratin
kêrempuhovski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
tak kot pri Krleževem Kerempuhu:
kerempuhovski način govorjenja
kerénščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
v Rusiji, po februarski revoluciji leta 1917
meščansko-kapitalistična politika, imenovana po Aleksandru Kerenskem:
poraz kerenščine
kêrija
-e
ž
(
é
)
vrtn.
okrasni grm z zlato rumenimi cveti, Kerria japonica:
kêrlc
-a
m
(
ȇ
)
pog.,
ekspr.
postaven, sposoben moški:
to ti je kerlc
kerozín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
frakcija nafte z vreliščem med 180 °C in 300 °C:
več tisoč litrov, ton kerozina
;
mešanica kerozina in tekočega kisika
/
natočiti kerozin
;
kerozin za letala
;
cene, obdavčitev kerozina
;
izlitje, iztekanje kerozina
;
polni rezervoarji kerozina
;
zgorevanje kerozina
kêrub
-a
m
(
ȇ
)
rel.
angel, za stopnjo nižji od serafa:
zbori kerubov in serafov
;
pren.,
ekspr.
ni se mogel nagledati tega svojega keruba
kerubín
-a
m
(
ȋ
)
rel.
kerub
:
kerubini in serafini
kerubínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od kerubin:
kerubinske pesmi
kêrubov
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od kerub:
kerubov meč
kêrubski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kerube:
kerubski spev
/
ima obrazek s kerubsko milino
kès
-a
tudi
-à
[
kəs
]
m
(
ə̏ ə̄, ȁ
)
knjiž.
kesanje
:
prevzel ga je kes
;
globok kes
/
v srcu ni čutila kesa
kesánje
-a
[
kəsanje
]
s
(
ȃ
)
neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega,
nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega:
muči ga kesanje
;
globoko, iskreno kesanje zaradi česa
/
čutiti, imeti kesanje
/
knjiž.
tekle so mu solze kesanja
♦
rel.
kesanje
čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja
;
zmoliti kesanje
molitev, navadno na koncu spovedi
kesáti se
-ám se
[
kəsati se
]
nedov.
(
á ȃ
)
imeti, čutiti kesanje:
kesa se svojega dejanja, obljube
/
kesal se je, da je bil prepozen
/
ekspr.
še kesal se boš!
kesón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
grad.
spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod
vodo:
kopati v kesonu
/
del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov
2.
teh.
zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti
tovornem avtomobilu:
napolniti keson
;
stranica kesona
kesónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na keson:
oba opornika bi morali izdelati v kesonskem sistemu
;
kesonska gradnja
/
kesonski delavec
♦
med.
kesonska bolezen
bolezen zaradi prehitrega prehoda z velikega pritiska na navadnega
késteljski
tudi
késtheljski -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
arheol.,
v zvezi
kesteljska kultura
avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s
središčem v Panoniji:
kêš
-a
m
(
ȇ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
gotovina
:
nimam keša, plačal bom s čekom
kétlaški
tudi
kötlaški -a -o
[
kétlaški
]
prid.
(
ẹ̑
)
arheol.,
v zvezi
ketlaška kultura
materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih
Alpah:
ketón
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
spojina, ki nastane z oksidacijo sekundarnega alkohola:
aldehidi in ketoni
kévder
-dra
m
(
ẹ́
)
nižje pog.
klet
:
šla je v kevder po jabolka
/
vinski kevder
kévdrc
-a
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
klet
:
vrata kevdrca
kfórjevec
-vca
m
(
ọ̑
)
na Kosovu od 1999 dalje
pripadnik mednarodnih mirovnih sil KFOR:
kforjevci so postavili več nadzornih točk, vendar ropanja niso mogli
preprečiti
kh
[
kh̀
]
medm.
posnema glas jezne mačke:
mačka se zažene v psa in puha: kh, kh, kh
ki
zaim.
,
v vezniški rabi,
v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih
odvisnih stavkih
1.
za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem
stavku
a)
v nepredložni rabi:
to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege
;
drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop
;
govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš
/
tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal
/
ekspr.
to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl
/
ekspr.
ne pozabi name, ki te imam najrajši
;
elipt.
molči, ki nič ne veš
b)
zastar.,
v predložni rabi:
dobil bo službo, ki se zanjo poteguje
;
prašne ulice, ki se je deček potepal po njih
po katerih
/
zastar.
govoriš s človekom, ki veš, da je podlež
o katerem veš
2.
za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka:
besedo je dobil poslanec, ki je govoril dobro uro
;
tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl
in dečka podrl
3.
star.
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v
nadrednem;
ker
:
to imaš, ki si ji dajal potuho
;
sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš
●
star.
ki so ga poznali, ga niso obsojali
tisti, ki
;
nar.
bedak, ki si!
zelo si nespameten, neumen
;
nar.
zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem
kar
kianizíranje
-a
s
(
ȋ
)
les.
postopek, pri katerem se les prepoji z živosrebrovim kloridom, da se
mu poveča trajnost:
kíber
in
cyber
--
[
druga oblika
sájbər
]
v prid. rabi
(
í; á
)
nanašajoč se na računalnik, splet:
kiber prostor
;
kiber generacija
;
kiber kavarna
kíber...
prvi del zloženk
(
í
)
nanašajoč se na računalnik, splet:
kiberprostor
in
kiber prostor
;
kiberkavarna
in
kiber kavarna
kíberkavárna
in
kíber kavárna
in
cyber kavárna
-e
[
tretja oblika
sájbər kavárna
]
ž
(
í-ȃ; á, ȃ
)
kavarna, ki nudi dostop do interneta:
igranje spletnih iger v kiberkavarni
;
storitve kiberkavarn
kibernétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na kibernetiko:
kibernetične metode
/
kibernetični stroji
;
kibernetična naprava
/
kibernetični laboratorij
2.
ki je v zvezi z računalnikom, spletom:
kibernetični prostor
;
kibernetična kavarna
/
kibernetični kriminal, napad
/
kibernetična kultura, umetnost
kibernétik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak za kibernetiko:
kibernetiki in fiziki
kibernétika
-e
ž
(
ẹ́
)
veda, ki raziskuje podobnost med delovanjem strojev in živo naravo:
nagel razvoj kibernetike
/
strokovnjak za kibernetiko
kibernetizácija
-e
ž
(
á
)
računalniško avtomatiziran nadzor nad proizvodnjo:
kibernetizacija dela, zabave, življenja
;
avtomatizacija in kibernetizacija procesov
kibernétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kibernetičen
:
kibernetski stroji
;
kibernetska tehnika
/
kibernetski kriminal, napad
;
kibernetski prostor
;
kibernetska kavarna
;
kibernetska kultura, umetnost
kíberprôstor
in
kíber prôstor
in
cyber prôstor
-óra
[
tretja oblika
sájbər prôstor
]
m
(
í-ó í-ọ́; á, ó ọ́
)
računalniško, internetno okolje:
deskanje po kiberprostoru
;
vzdevek v kiberprostoru
kiberščák
-a
m
(
á
)
rač. žarg.
kdor pogosto uporablja internet:
kiberščaki s hitrimi internetnimi povezavami radi poslušajo spletne
radijske postaje
kíbic
-a
m
(
ȋ
)
igr. žarg.
kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo
navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti:
kibici so se razburjeno vmešavali v igro
;
bil je navdušen kibic
//
pog.
kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali
posameznega tekmovalca;
navijač
:
nogometni kibici
kíbicati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
1.
dražiti koga z namenom spodbuditi ga h kakšnemu dejanju:
začel sem ga kibicati, če bi z mano tekmoval v teku
2.
vsebinsko prazno se pogovarjati, izražati svoje mnenje o kaki stvari:
kibicati o nogometu
;
stali so ob strani in kibicali
kibicírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
igr. žarg.
prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno
z nezaželenimi pripombami, nasveti:
ko so šahirali, je kibiciral preko ograje
;
rad kibicira pri kartah
//
pog.
ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali
posameznega tekmovalca;
navijati
:
na tekmi kibicira za domače nogometaše
kibítka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v ruskem okolju
pokrit, navadno daljši kmečki voz:
potovati v kibitki
2.
pri srednjeazijskih nomadih
(kožnat) šotor:
kíbla
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
vedro
,
vedrica
:
kibla za smeti, vodo
/
v kotu celice je stala kibla
kíborg
-a
m
(
ȋ
)
organizem, ki vsebuje deloma organske in deloma umetne dele:
prebivalci planeta so postali kiborgi
;
ljudje in kiborgi
kibúc
-a
m
(
ȗ
)
v izraelskem okolju
prostovoljna zadružna skupnost kmetov:
preseliti se v kibuc
;
živeti v kibucu
;
član, prebivalec, pripadnik kibuca
;
enakost v kibucu
kickboxing
in
kíkbôksing
-a
[
kígbôksing-
]
m
(
ȋ-ȏ
)
kikboks
:
ukvarjati se s kickboxingom
;
trening kickboxinga
;
prvakinja v kickboxingu
;
v prid. rabi:
kickboxing klub
kíč
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
okrasni predmet brez umetniške vrednosti:
doma ima polno kiča
//
delo brez umetniške vrednosti:
filmski, literarni kič
/
to je navaden propagandni kič
kíčast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nav. slabš.
ki je brez umetniške vrednosti:
prodajajo kičaste izdelke, okraske
;
ima kičaste figure iz porcelana
;
kičasta slika
/
piše kičaste zgodbe
kidáč
-a
m
(
á
)
kdor kida:
kidača sta metala gnoj na voz
/
več kidačev odstranjuje sneg s ceste
kídanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od kidati:
lopata za kidanje snega
/
kidanje gnoja
kídati
-am
nedov.
(
í ȋ
)
1.
odstranjevati
:
a)
sneg:
kidali smo pozno v noč
/
sneži, spet bo treba kidati
/
kidati sneg s ceste, pločnika
b)
gnoj, blato:
kidati prašičem
;
kidati izpod živine
/
kidati hlev
čistiti ga
/
kidati gnoj na voz
nalagati, nakladati
2.
pog.,
v zvezi z
ga
počenjati neumnosti, lahkomiselnosti:
ta ga pa kida, ta
;
spet ga kida
kídoven
-vna -o
prid.
(
í
)
nar.,
v zvezi
kidovne vile
gnojne vile:
kífeljc
-a
[
kifəljc
]
m
(
ȋ
)
pog.
1.
pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike;
rogljič
:
imajo sveže kifeljce
;
maslen kifeljc
;
žemlje in kifeljci
//
pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom:
orehovi kifeljci
2.
slabš.
policaj
,
miličnik
:
kifeljci ga že iščejo
kífeljčar
-ja
[
kifəljčar
]
m
(
ȋ
)
agr.
boljši krompir domačih in tujih sort z belim ali rumenim mesom ter
rogljičasto obliko gomoljev:
njivo so posadili s kifeljčarjem
kífeljček
-čka
[
kifəljčək
]
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kifeljc:
iz pekarne diši po svežih kifeljčkih
;
kupila je žemljo in dva kifeljčka
/
orehovi, vanilijevi kifeljčki
kifóza
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
povečana ukrivljenost hrbtenice nazaj:
kíh
1
-a
m
(
ȋ
)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu:
slišal se je kih za kihom
kìh
2
medm.
(
ȉ
)
posnema glas pri kihanju:
zasrbi ga v nosu in kihne: kih, kih, čih
kihálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki povzroča kihanje:
vzel je kihalni prašek
kihálo
-a
s
(
á
)
knjiž.
sredstvo za kihanje:
kíhanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od kihati:
kašljanje in kihanje
kíhati
-am
nedov.
(
í ȋ
)
sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v nosu:
ima nahod, zato kiha
kíhati se
nar.
hihitati se, smejati se:
za plotom so se kihala dekleta
kíhavec
-vca
m
(
í
)
1.
bojni plin, ki povzroča kihanje:
s kihavcem so preprečili nastop govornikov
2.
ekspr.
kdor (pogosto) kiha:
srečal je sosedovega kihavca
kíhavica
-e
ž
(
í
)
knjiž.
vnetje sluznice v nosu, ki povzroča kihanje:
imela je stalno kihavico
kíhavka
-e
ž
(
í
)
ekspr.
ženska, ki (pogosto) kiha:
kihljáj
-a
m
(
ȃ
)
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu:
kihljaj napoveduje nahod
kíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu:
kihnil je, morda je prehlajen
;
brezoseb.
kihnilo se mi je
2.
pog.,
navadno z nikalnico
spregovoriti
,
reči
:
tam še kihniti ne smeš
;
niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven
kíj
-a
m
(
ȋ
)
1.
kratka palica z odebeljenim koncem:
težek kij
;
sekira in kij
♦
šport.
telovadno orodje za vaje z rokami
2.
leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju;
bat
:
slišali so se udarci sekire in kija
kijáča
-e
ž
(
á
)
star.
kij
:
udaril ga je s kijačo
/
zabiti kol s kijačo
z batom
kíjast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben kiju:
kijasta oblika
♦
bot.
kijasti lisičjak
rastlina s plazečim se ali pokončnim steblom, ki je gosto poraslo
z iglicam podobnimi listi, Lycopodium clavatum
kíjec
-jca
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kij:
v roki je stiskal svoj kijec
/
udarjati s kijci po deski
kíkbôks
tudi
kickbox
-a
[
kígbôks
]
m
(
ȋ-ȏ
)
boksu podoben šport, pri katerem se tekmovalca udarjata s pestmi in
nogami:
trenirati kikboks
;
evropski prvak v kikboksu
;
turnir v kikboksu
kikirík
-a
m
(
ȋ
)
posamezen glas pri kikirikanju;
kikiriki
1
:
kikiríkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kikirikati:
kikirikanje petelinov
kikiríkati
-am
nedov.
(
ī
)
oglašati se z glasom kikiriki:
na dvorišču je glasno kikirikal petelin
//
ekspr.
govoriti z glasom, podobnim kikirikanju:
ves dan kikirika po hiši
kikirikí
1
-ja
m
(
ȋ
)
posamezen glas pri kikirikanju:
na dvorišču se je oglasil čvrst kikiriki
;
kikiriki petelina
kikiríki
2
tudi
kikirikí -ja
m
(
ȋ; ȋ
)
nav. mn.
nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji:
luščiti kikirikije
kikirikí
3
medm.
(
ȋ
)
posnema glas petelina:
na dvorišču zapoje petelin: kikiriki
kikiríkijev
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kikiriki
2
:
kikirikijevo maslo
;
kikirikijevo olje
kikiríkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
oglasiti se z glasom kikiriki:
petelin je kikiriknil
kíkla
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa;
krilo
2
:
kikla se ji opleta okrog nog
;
na sebi je imela dolgo, nabrano, ozko kiklo
/
spodnja kikla
//
ekspr.
ženska, navadno v odnosu do moškega:
nobene kikle ne pusti pri miru
;
že lazi, leta, nori za kiklami
kíklica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kikla:
nosila je kratko, rdečo kiklico
kiklóp
-a
m
(
ọ̑
)
1.
v grški mitologiji
velikan z očesom sredi čela:
to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov
2.
knjiž.,
ekspr.
nenavadno velik in močen človek:
kdo se ne bi bal takega kiklopa
kiklópski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.,
ekspr.
nenavadno velik, velikanski:
strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki
;
kiklopski gorski velikani
♦
arhit.
kiklopski zid
zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se
ploskvami
kíks
-a
m
(
ȋ
)
pog.
spodrsljaj
,
napaka
:
oddaja je bila prezahtevna in kiksi so se vrstili drug za drugim
;
igralčev kiks
kíksniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
pog.
narediti napako, zmotiti se:
spet sem kiksnil
/
vrgel je žogo in kiksnil
ni zadel (cilja), je zgrešil
kíla
1
-e
ž
(
í
)
izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino:
zaradi prevelikega napora je nastopila kila
/
ima prirojeno kilo
/
operirati kilo
/
boleha za kilo
♦
anat.
dimeljska, popkovna kila
kíla
2
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
kilogram
:
kila krompirja
;
zavoji po pet kil
/
vse skupaj tehta več kil
/
elipt.
dve kili za zrezke, prosim
dva kilograma mesa
/
prodajati na kile
●
ekspr.
kilo za kilo ali pa nič
menjati samo za enako količino
kílav
-a -o
prid.
(
í
)
1.
slabš.
šibek
,
slaboten
,
bolehen
:
na pomlad so otroci bolj kilavi
;
videti si prav kilav
/
je kilave postave
/
ima kilav glas
/
kilava koza
suha, mršava
●
veliko babic – kilav otrok
kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
//
slab
,
nekvaliteten
:
to so kilava jabolka
/
produkcija je bila precej kilava
/
imamo kilavo vreme
neprijetno, pusto
2.
ki ima bolezen kilo:
ker je pretežko dvignil, je postal kilav
kílavec
-vca
m
(
í
)
1.
slabš.
šibek, slaboten, bolehen človek:
to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi
/
ali sta fanta ali sta kilavca
boječa, strahopetna človeka
2.
bot.,
navadno v zvezi
goli kilavec
zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi
cveti, Herniaria glabra:
kílavost
-i
ž
(
í
)
slabš.
lastnost, stanje kilavega človeka:
zaradi kilavosti ni mogel delati
kiláža
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
masa v kilogramih:
ustrezna kilaža
;
višina in kilaža
kílen
-lna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na kila
1
:
kilna oteklina
♦
med.
kilni pas
kilo...
ali
kílo...
in
kilo...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na tisoč:
kilocikel, kilopondmeter
kílobájt
tudi
kilobyte
-a
[
kílobájt
]
m
(
ȋ-ȃ
)
rač.
osnovna merska enota za količino pomnilnika v računalništvu, 1024
bajtov:
dokumenti ne smejo biti večji od 500 kilobajtov [500 kB]
kílobít
-a
m
(
ȋ-ȋ
)
rač.
enota za količino pomnilnika, 1024 bitov:
prenos podatkov s hitrostjo 9,6 kilobita na sekundo
kílocíkel
-kla
m
(
ȋ-ī
)
fiz.,
rad.,
navadno v zvezi
kilocikel na sekundo
enota za merjenje frekvence, 1000 ciklov na sekundo:
kilográm
tudi
kílogram -a
m
(
ȃ; ȋ
)
osnovna enota za merjenje mase:
pet kilogramov [5 kg] krompirja
/
zaboj tehta tri kilograme
/
za kilogram težji
;
prodajati na kilograme
●
ekspr.
znebiti se odvečnih kilogramov
(primerno) shujšati
♦
fiz.
masa telesa, ki ga hranijo v mednarodnem uradu za mere in uteži
kilográmski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kilogram:
kilogramski zavoj cigaret
/
kilogramska utež
♦
fiz.
kilogramska kalorija
kilokalorija
kilohertz
in
kílohêrc -a
[
kílohêrc
]
m
(
ȋ-ȇ
)
fiz.
enota za merjenje frekvence, 1000 hertzov:
kílokaloríja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
fiz.
enota za merjenje toplote, približno 4.200 joulov:
porabiti določeno število kilokalorij
/
vzdrževati telesno težo z ustreznim vnosom kilokalorij
;
nasitni obroki za malo kilokalorij in sladkorja
kilométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
1.
dolžinska mera, 1000 m:
oddaljen je nekaj kilometrov iz mesta
;
deset kilometrov [km] dolga pot
/
število prevoženih kilometrov narašča
/
vozi sto kilometrov na uro
/
kubični, kvadratni kilometer
●
pog.
avto je požiral kilometre
zelo hitro se premikal, vozil
♦
žel.
netotonski kilometer
;
potniški kilometer
enota za obračunavanje prevoza potnika na razdalji 1 km
;
tovorni kilometer
enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km
2.
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža nedoločeno veliko razdaljo:
kilometre naokoli ni bilo luči
kilometráža
-e
ž
(
ȃ
)
1.
število prevoženih kilometrov:
kilometraža se je povečala
/
koliko imate kilometraže
//
razdalja, izražena v kilometrih:
izračunati kilometražo cest
2.
kilometrina
:
izplačati dnevnice in kilometražo
kilometrína
-e
ž
(
ī
)
1.
znesek, ki se (iz)plača vozniku za prevožene kilometre:
odobriti kilometrino
/
izplačati kilometrino in dnevnice
2.
ekspr.
znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom;
izkušnje
:
kulinarična, politična kilometrina
;
nekaj kilometrine že imam, vendar mi še precej manjka do popolnosti
kilométrnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kilometrski kamen:
ob cesti so bili postavljeni kilometrniki
kilométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na kilometer:
kilometrska razdalja
/
kilometrska tarifa
/
kilometrski kamen
kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v kilometrih
♦
avt.
kilometrski števec
priprava, ki kaže število prevoženih kilometrov
2.
ekspr.
zelo dolg:
kilometrski trak
/
kilometrska salama
/
vedno ima kilometrske govore
obširne, obsežne
kílomól
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
kem.
masa čiste snovi v kilogramih, ki številčno ustreza njeni molekulski
masi:
število delcev v enem kilomolu snovi
kílopónd
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje sile, približno 10 newtonov:
kílopóndméter
-tra
m
(
ȋ-ọ̑-ẹ̄
)
fiz.
enota za merjenje dela, energije in toplote, približno 10 joulov:
kílotóna
-e
ž
(
ȋ-ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje mase, 1000 ton:
več sto kiloton manj emisij ogljikovega dioksida
kilovát
-a
m
(
ȃ
)
enota za moč, 1000 W:
kilovati [kW] električne energije
kilováten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
fiz.,
navadno v zvezi
kilovatna ura
delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata:
kilovátúra
in
kilovát-úra -e
ž
(
ȃ-ū
)
fiz.
delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata:
kílovólt
-a
m
(
ȋ-ọ̑
)
fiz.
enota za merjenje električne napetosti, 1000 V:
kílovólten
-tna -o
(
ȋ-ọ̑
)
s števnikom
pridevnik od kilovolt:
220-kilovoltni daljnovodi
kílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kila
2
:
kilski in metrski sistem
/
kilski zavoj
;
kilska vrečka sladkorja
/
s števnikom
50-kilska vreča moke
kílt
-a
m
(
ȋ
)
zlasti v škotskem okolju
kratko karirasto krilo za moške:
ti vojaki nosijo kilt
kímanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kimati:
na vprašanja so odgovarjali s kimanjem ali odkimavanjem
/
njegovo vdano kimanje ji je že presedalo
kímast
-a -o
prid.
(
í
)
nav. ekspr.
ki (rad) kima, upogiba glavo:
kimast človek
/
kimast klas
/
kimast cvet
♦
bot.
kimasta lepnica
rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti,
Silene nutans
kímati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor:
kimati od zaspanosti
/
pri hoji kima z glavo
;
pren.,
pesn.
klas trudno kima
2.
z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje:
ob njegovem predlogu je navdušeno kimal
;
boječe kima, da razume
//
z gibi glave izražati kaj:
kima mu, naj pride bliže
;
ženske so si skrivaj kimale
/
kima v pozdrav
●
slabš.
ta človek na vse samo kima
nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu
3.
ekspr.
biti v stanju med budnostjo in spanjem;
dremati
:
na vozu je vse kimalo
;
oče kima za pečjo
4.
ekspr.
počasi, okorno stopati:
junca kimata po hribu navzgor
kimáje
:
pozdravljali so ga, kimaje z glavo
;
prijazno kimaje se je poslovila
kimajóč
-a -e:
kimajoč z glavo, je podpisal
;
kimajoči cvet
;
kimajoča glava
kímav
-a -o
prid.
(
í
)
kimast
:
kimav cvet
kímavec
-vca
m
(
í
)
1.
slabš.
kdor nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu:
nisem kimavec, to veš
;
sem zoper njega in njegove kimavce
;
tisti večni kimavci
2.
star.
september
:
dne 4. kimavca 1844
kímavka
-e
ž
(
í
)
anat.
mišica, ki omogoča gibe glave navzdol in navzgor:
kímelj
-mlja
m
(
í
)
pog.
kumina
:
kislemu zelju je dodala kimelj
kimljáj
stil.
kímljaj -a
m
(
ȃ; ȋ
)
gib glave, ki navadno izraža kaj:
s kimljajem glave ga je povabil k vratom
kímniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor:
kimniti predse
;
kimne od živčne napetosti
2.
z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje:
na vprašanje je le kimnil
;
kimne, da je to prav
//
z gibom glave izraziti kaj:
komaj je še kimnil ženi, naj mu prinese zdravila
/
prijazno kimniti v slovo
kimóno
tudi
kímono -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
v japonskem okolju
vrhnje oblačilo s širokimi rokavi in pasom:
oblečena je bila v kimono
;
moder, rdeč kimono
;
kimono iz zelene svile
;
z vezeninami okrašen kimono
/
japonski kimono
♦
šport.
kimono
pri judu
ohlapna obleka iz belega platna, prevezana s pasom
;
v prid. rabi:
kimono rokavi
kímpež
-a
m
(
ȋ
)
nar. gorenjsko
ročni voziček, navadno na dveh kolesih:
voziti blago s kimpežem
kína
--
v prid. rabi
(
ȋ
)
v zvezah:
kina srebro
zlitina bakra, cinka in niklja; novo srebro, alpaka
;
kina vino
rdeče vino s tinkturo iz lubja kininovca
♦
tekst.
kina krep
tkanina za ženske obleke, bluze in podlogo iz svile ali rejona;
krepdešin
kínč
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
okras
:
njegov najlepši kinč so bile brke
//
nakit
,
okrasje
:
na sebi ima polno kinča
kínčati
-am
nedov.
(
ȋ
)
zastar.
krasiti
,
lepšati
:
sobo je kinčala stara podoba
;
kinča ga lepa postava
kínčati se
lepšati se, lepotičiti se:
lepa je, ni se ji treba kinčati
kindžál
in
kíndžal
tudi
kinžál -a
m
(
ȃ; ȋ; ȃ
)
v orientalskem okolju
dvorezen bojni nož:
oborožen s kindžalom in sabljo
;
turški kindžal
kinemátika
-e
ž
(
á
)
fiz.
nauk o gibanju teles brez upoštevanja sil, ki gibanje povzročajo:
študirati kinematiko
kinematográf
-a
m
(
ȃ
)
poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov:
zaradi žalovanja so bili vsi kinematografi zaprti
;
kinematografi in zabavišča
//
kinematografsko podjetje:
kinematograf je predvajal neme filme
kinematografíja
-e
ž
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja s snemanjem, izdelovanjem in predvajanjem
filmov:
produktivna in reproduktivna kinematografija
/
avtorska kinematografija
pri kateri je ista oseba režiser, scenarist, snemalec
//
ustvarjanje, katerega izrazna oblika je umetniško delo iz slik na
filmskem traku:
slovenska kinematografija je na dobri poti
kinematográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kinematograf ali kinematografijo:
kinematografska mreža
/
kinematografsko podjetje
/
kinematografski projektor
kinoprojektor
;
kinematografska dvorana
kinodvorana
;
kinematografska predstava
filmska predstava
kineskóp
tudi
kineskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
elektr.
velika televizijska elektronka z zaslonom:
kinestétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
anat.,
navadno v zvezi
kinestetični občutek
sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju:
kinéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
grad.
kanal polkrožne ali kvadratne oblike, v katerega se polaga
inštalacija:
kinétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kinematiko, kinetiko:
kinetična sila vode
;
kinetična energija
energija, ki jo ima telo zaradi svojega gibanja
♦
psih.
kinetični govor
izražanje in izmenjavanje misli z gibi, kretnjami
kinétika
-e
ž
(
ẹ́
)
fiz.
kinematika
:
kinetika in biomehanika
♦
kem.
kemijska kinetika
kineziologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o gibanju človeškega telesa:
aplikativna kineziologija
;
psihološka kineziologija
;
študentka kineziologije
kinézioterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
terapija, zdravljenje z gibanjem:
s kinezioterapijo se izboljša gibljivost sklepov in hrbtenice
;
organizirana kinezioterapija
/
kinezioterapija za nosečnice
kíničen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od kinik:
ustanovitelj kinične šole
kínik
-a
m
(
í
)
filoz.
pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in
asketsko življenje:
sofisti in kiniki
kinín
-a
m
(
ȋ
)
zdravilo iz lubja kininovca, uporabljano zlasti proti malariji:
ima zalogo kinina
kinínov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kinin:
kininova skorja
/
kininov prašek
;
kininovo mazilo
kinínovec
-vca
m
(
ȋ
)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina:
lubje kininovca
kinínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kinin:
kininski preparati
/
kininsko zdravljenje malarije
kínkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
1.
biti v stanju med budnostjo in spanjem;
dremati
:
govor je bil predolg in ljudje so začeli kinkati
;
spet kinka za pečjo
2.
z glavo delati gibe, navadno med spanjem:
smešno je kinkal
//
star.
kimati
:
dolgo ji je kinkal
3.
star.
počasi, okorno stopati:
zdolgočaseni so kinkali po cesti
kinkajóč
-a -e:
videl je le kinkajoče glave
kínkež
-a
m
(
ȋ
)
nar.
ročni voziček, navadno na dveh kolesih:
vleči kinkež
kínkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
zadremati
,
zaspati
:
utrujen je kinknil
/
glava mu je kinknila na prsi
2.
star.
pokimati
:
kinknil je z glavo, ne da bi kaj rekel
kíno
-a
m
(
ȋ
)
1.
poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov:
do kina nima daleč
;
današnje predstave v kinu odpadejo
/
sklad za modernizacijo kinov
kinematografov
/
kino ni bil zaseden
/
letni kino
;
potujoči kino
//
pog.
kinematografsko podjetje:
ta kino predvaja večinoma kavbojke
/
dela pri kinu
2.
pog.
filmska predstava:
gledati kino
;
vstopnice za kino so razprodane
/
ob sredah je šolski kino
/
hoditi v kino
kino...
ali
kíno...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na kino ali kinematograf
a)
s tujko v drugem delu:
kinoaparat, kinoprojektor
;
kinoskop
b)
z domačo besedo v drugem delu:
kinoobiskovalec
in
kino obiskovalec
;
kinodvorana
in
kino dvorana
kínoamatêr
-ja
m
(
ȋ-ȇ
)
kdor se nepoklicno ukvarja s snemanjem (filmov):
fotoamaterji in kinoamaterji
kínoaparatúra
-e
ž
(
ȋ-ȗ
)
aparatura za predvajanje filmov:
gre za nakup nove kinoaparature
kínodvorána
in
kíno dvorána -e
ž
(
ȋ-ȃ
)
dvorana za javno predvajanje filmov:
kinodvorana je bila polna
/
pred kinodvorano je bila velika gneča
kinofikácija
-e
ž
(
á
)
publ.
uvajanje, razširjanje kinematografov:
pospešiti kinofikacijo podeželja
/
skrbeti za razvoj kinofikacije
kínofílm
-a
m
(
ȋ-í
)
fot.
film, uporabljan zlasti za snemanje (s filmsko kamero):
demonstracija diapozitivov in kinofilmov
/
normalni
širok 35 mm
, ozki kinofilm
širok 16 mm
kínokámera
-e
ž
(
ȋ-ȃ
)
(filmska) kamera:
objektiv kinokamere
kinológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za kinologijo, psoslovec:
je znan kinolog
kinologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o psih:
časopis za lov in kinologijo
kinológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za kinologijo:
kinologinja in veterinarka
kinolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kinologe ali kinologijo:
kinološka prireditev
/
kinološka literatura
/
kinološki sodnik
/
kinološko društvo
kínoobiskoválec
in
kíno obiskoválec -lca
[
kinoobiskovau̯ca
]
m
(
ȋ-ȃ
)
publ.
obiskovalec filmskih predstav:
pred poslopjem so stali številni kinoobiskovalci
kínooperatêr
-ja
m
(
ȋ-ȇ
)
kdor dela s kinoprojektorjem:
razpisano je mesto kvalificiranega kinooperaterja
kínopredstáva
in
kíno predstáva -e
ž
(
ȋ-ȃ
)
filmska predstava:
obiskati kinopredstavo
/
mladinska, šolska kinopredstava
kínoprográm
-a
m
(
ȋ-ȃ
)
publ.
program filmskih predstav:
kinoprogram za danes
kínoprojéktor
-ja
m
(
ȋ-ẹ́
)
priprava za projiciranje filmov:
šola je dobila nov kinoprojektor
kinoskóp
tudi
kinoskòp -ópa
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
cinemaskop
kínostúdio
-a
m
(
ȋ-ú
)
studio za snemanje (filmov):
dela v kinostudiu
/
v kinostudiih Vesna-filma
kinotéčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kinoteko:
uporabiti kinotečno in arhivsko gradivo
/
kinotečni program, spored
/
kinotečni film
;
večerne kinotečne predstave
/
dobili so novo kinotečno dvorano
kinotéka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ustanova, ki sistematično urejuje, hrani ter predvaja pomembnejše
stare filme:
v kinoteki je na sporedu ruski film
/
dvorana slovenske kinoteke
//
sistematično urejena zbirka pomembnejših starih filmov:
filmi iz kinoteke
kínovec
-vca
m
(
ȋ
)
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina:
kavčukovec in kinovec
kíosk
in
kiósk -a
m
(
ȋ; ọ̑
)
majhna hišica na prostem za prodajanje časopisov, jestvin, drobnih
predmetov:
kupiti časopis v kiosku
;
karte prodajajo v kioskih
;
kiosk na vogalu
/
časopisni kiosk
;
turistični kiosk
v katerem se dajejo informacije, menjavajo valute, prodajajo
spominki
//
v orientalskem okolju
vrtna hišica, paviljon:
pod palmami je stal kiosk
kíp
1
-a
m
(
ȋ
)
delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje
ali predmet:
delati, izklesati kip
;
bronast kip
;
kip boginje
;
kip iz belega marmorja
;
sedi, stoji kot kip
negibno, togo
/
postaviti komu kip
spomenik
/
Dolinarjev kip
ki ga je naredil, izdelal Dolinar
/
doprsni kip
//
knjiž.
podoba
,
slika
,
lik
1
:
Da kip njegov [pesnikov] bi vam podal, raztresene sem ude zbral
(S. Gregorčič)
kíp
2
--
m
(
ȋ
)
pog.,
v prislovni rabi,
v zvezi
na kip
zgoraj priprto:
dolgotrajno prezračevanje na kip je bistveno slabše in manj
energetsko učinkovito
kipár
-ja
m
(
á
)
kdor dela, izdeluje kipe:
nagrobni spomenik je izklesal kipar
;
odprli so razstavo plastik znanega kiparja
/
um. žarg.
kipar v lesu
ki dela, izdeluje kipe iz lesa
kipáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
delati, izdelovati kipe:
že dolgo slika, riše in kipari
/
um. žarg.
kipari v glini, kamnu in lesu
dela, izdeluje kipe iz gline, kamna, lesa
/
kipariti dekorativne plastike
;
pren.
Če Prijatelj slika, Kidrič mozaično kipari
(B. Kreft)
kipárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kipariti:
slikanje in kiparjenje
/
kiparjenje v lesu
kipárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki dela, izdeluje kipe:
slikarke in kiparke
kipárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kiparje ali kiparstvo:
kiparska razstava
;
kiparska in grafična dela
/
kiparska umetnost in slikarstvo
/
kiparsko dleto
kipárstvo
-a
s
(
ȃ
)
umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem kipov:
tehnika kiparstva
;
kiparstvo in slikarstvo
/
ukvarja se s kiparstvom
z delanjem, izdelovanjem kipov
/
dekorativno kiparstvo
kípati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
stresati tovor s prekucnika, prikolice:
kamioni so kipali kamniti gradbeni material
;
kipati tovor
kípec
-pca
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kip:
dela lepe kipce
;
ženski kipci
/
doprsni kipec
kipélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
agr.
nanašajoč se na alkoholno vrenje:
kipelne glivice
/
kipelna veha
priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči
dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline
kípen
-pna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
plastičen
:
kipna podoba
kipênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kipeti:
kipenje mleka
/
kipenje industrijskega mesta
/
kipenje kupol
♦
agr.
kipenje mošta
vrenje mošta
kíper
-ja
m
(
í
)
pog.
tovorni avtomobil z nagibnim kesonom;
prekucnik
:
proda nov kiper
;
sedemtonski kiper
/
tristranski kiper
s kesonom, ki se lahko nagne na tri strani
;
v prid. rabi:
kamion kiper izvedbe
kipéti
-ím
nedov.
,
tudi
kípel
(
ẹ́ í
)
1.
zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode:
juha, mleko kipi
/
iz pokritega lonca je kipela voda
/
krompir že kipi
voda, v kateri se kuha krompir
/
ekspr.
na štedilniku nekaj kipi
močno vre
;
pren.,
ekspr.
morje kipi in se lomi okrog skale
2.
ekspr.,
s predlogom
iz
močno odtekati, liti:
iz rane kipi kri
;
ta voda kar kipi iz tal
/
iz oči so ji kipele solze
//
z glagolskim samostalnikom
kazati se, pojavljati se v veliki meri:
iz prsi so ji kipeli vzdihi
;
iz nje so kipele prošnje
/
iz grl je kipela pesem
navdušeno so peli
/
brezoseb.
ni ga bilo, je kipelo iz matere
je vznemirjeno govorila
3.
ekspr.,
z glagolskim samostalnikom
obstajati v veliki meri:
v njem je kipela jeza, moč
/
brezoseb.
v njej je kipelo od sreče
/
kar kipel je od navdušenja, veselja
bil je zelo navdušen, vesel
;
star.
kipi življenjske sile
/
narava je kipela v zelenju
je bila vsa zelena
4.
ekspr.
biti (zelo) visok:
betonske zgradbe kipijo v nebo
/
hriba kipita kvišku
●
star.
na kmetiji je delo kipelo
je bilo veliko dela
;
ekspr.
kri jim kipi v žilah
so mladi, živahni
;
ekspr.
izpod klobuka mu kipijo lasje
imajo videz bujnosti
;
ekspr.
v mestu kipi življenje
v mestu je zelo živahno, razgibano
;
ekspr.
kri ji kipi v glavo
močno zardeva; zelo je razburjena
kipèč
-éča -e:
kipeč od veselja
;
kipeč krop
;
kipeči morski valovi
;
kipeče besede
;
reči s kipečim srcem
;
ekspr.
njeno kipeče telo
močno in lepo razvito
kípnik
-a
m
(
ȋ
)
gastr.
močnata jed, kuhana v sopari:
orehov, rižev kipnik
kípniti
-em
nedov. in dov.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
vzhajati
2
,
naraščati
:
testo noče kipniti
kípnjen
-a -o:
kipnjen kruh
kipobórec
-rca
m
(
ọ̑
)
star.
ikonoklast
:
kot kipoborca so ga neusmiljeno mučili
kipovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
plastičen
:
kipoviti liki
kirás
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
prsni oklep brez rokavov:
nosi kiras
kirasír
-ja
m
(
í
)
nekdaj
vojak konjeniške enote s prsnim oklepom, šlemom in rokavicami:
šel je polk za polkom: dragonci, kirasirji, artilerija
;
švedski kirasir
kirasírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kirasirje:
kirasirski polk
/
kirasirski konj
kiretírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
odstraniti maternično sluznico;
izpraskati
,
postrgati
kírielêjson
in
kirjelêjson -a
m
(
ȋ-ȇ; ȇ
)
etn.
srednjeveška nabožna pesem v ljudskem jeziku z refrenom: Kyrie
eleison:
najstarejši slovenski kirielejsoni
kíropráktičen
-čna -o
prid.
(
ȋ-á
)
nanašajoč se na kiropraktike ali kiropraktiko:
kiropraktični center
;
kiropraktični pregled
;
kiropraktična masaža, obravnava, terapija
;
kiropraktične tehnike
;
kiropraktično zdravljenje
kíropráktik
-a
m
(
ȋ-á
)
kdor se ukvarja s kiropraktiko:
zdravljenje pri kiropraktiku
;
bioenergetik in kiropraktik
kíropráktika
-e
ž
(
ȋ-á
)
zdravstvena obravnava, ki se ukvarja z diagnostiko, terapijo in
preventivo mehanskih nepravilnosti mišično-kostnega sistema ter
njihovim vplivom na zdravje:
znanje akupunkture, kiropraktike in homeopatije
kirúrg
-a
m
(
ȗ
)
zdravnik specialist za kirurgijo:
je odličen kirurg
;
zborovanje kirurgov
/
pljučni, srčni kirurg
za operacije pljuč, srca
;
kirurg ortoped
kirúrgičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
kirurški
:
kirurgični instrumenti
/
kirurgični oddelek
kirurgíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
veda o zdravljenju bolezni z operacijo:
razvoj kirurgije
/
čeljustna kirurgija
;
plastična kirurgija
ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih
tkiv ali delov telesa
♦
med.
mala kirurgija
ki se ukvarja z manjšimi operacijami
//
tako zdravljenje:
takrat še niso poznali kirurgije
2.
pog.
kirurški oddelek v bolnišnici:
šef kirurgije
/
leži na kirurgiji
kirúrginja
-e
ž
(
ȗ
)
zdravnica specialistka za kirurgijo:
kirurginje in stomatologinje
kirúrški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kirurge ali kirurgijo:
kirurška odstranitev dela telesa
/
kirurški instrumenti
;
kirurške rokavice
/
kirurški poseg
operacija
/
kirurški kongres
;
kirurško zborovanje
/
zdravi se na kirurškem oddelku
;
kirurška klinika
♦
med.
kirurški nož
;
kirurška nit
kís
-a
m
(
ȋ
)
tekočina kislega okusa, ki se uporablja zlasti kot začimba:
dodati, vliti kis na solato
;
olje in kis
/
jabolčni, sadni, vinski kis
;
balzamični kis
aromatičen, slajši kis navadno temnejše barve, po izvoru iz Modene
v Italiji
kisál
-i
[
kisau̯
]
ž
(
ȃ
)
nar. zahodno
kisla repa ali kislo zelje:
poln čeber kisali
/
svinjsko rebrce s kisaljo
●
nar. zahodno
jed ima preveč kisali
je prekisla
//
kisla pijača:
te kisali ne bom pil
kisálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se uporablja za kisanje:
kisalno sredstvo
/
kisalna posoda
posoda, v kateri se kaj kisa
kísanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kisati:
kisanje mleka
/
kisanje krme
♦
biol.
bakterije mlečnega kisanja
kisárna
-e
ž
(
ȃ
)
prostor, obrat za izdelovanje kisa:
kisarni so prizidali objekt za konzerviranje zelenjave
kísati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati kaj kislo:
kisati juho
;
kisati z vinskim kisom
//
povzročati, da postaja kaj kislo:
kisati repo, zelje
2.
agr.
konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu;
silirati
:
kisati travo
/
kisati krmo
kísati se
1.
zaradi vrenja postajati kisel:
mleko, vino se kisa
;
zelje se že kisa
//
ekspr.
kvariti se, slabšati se:
hrana se je že začela kisati
●
ekspr.
pamet se mu kisa
v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
;
ekspr.
vreme se že ves dan kisa
je, postaja neprijetno, pusto
2.
ekspr.
z izrazom na obrazu, z obnašanjem kazati nerazpoloženje, nejevoljo:
pijte, kaj bi se kisali
;
ni ga bilo, nekaj se kisa
/
nehaj se že kisati
jokati
kisáva
-e
ž
(
ȃ
)
star.
kisla repa ali kislo zelje:
kad s kisavo
kísavec
-vca
m
(
í
)
ekspr.
kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen:
bodi vesel človek, ne pa kisavec
kísel
-sla -o
[
kisəu̯
]
prid.
(
í
)
1.
ki je ostrega okusa kot limona, kis:
kisla pijača
;
kislo jabolko
;
grozdje je še kislo
nezrelo
;
zelo kisel
;
kisel kot vrisk
zelo
/
ima nekoliko kisel okus
/
kisel vonj
/
kisla vina
//
ki je tak zaradi vrenja:
repa še ni kisla
/
kisla smetana
;
kislo mleko
/
klobasa s kislim zeljem
/
ekspr.:
tu je kisel zrak
;
ta kompot je že kisel
pokvarjen, slab
//
ki mu je dodan kis:
solata je preveč kisla
/
pog.
za večerjo bo kisel krompir
krompirjeva solata
;
kisle kumarice
kumarice, vložene v kis
2.
ekspr.
ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo:
kisel nasmeh
/
naredil je kisel obraz
/
bila je vedno kisle volje
//
navadno v povedni rabi
nerazpoložen
,
nejevoljen
:
zakaj si tako kisel
;
že ves popoldan je kisel
3.
kem.
ki tvori z bazo
2
sol:
kisla raztopina
/
kisla reakcija
;
kisle soli
●
pog.
kisla voda
mineralna voda, slatina
;
ekspr.
ugrizniti v kislo jabolko
lotiti se česa neprijetnega, neugodnega
;
ekspr.
kislo vreme
neprijetno, pusto
♦
agr.
kisla krma
silirana krma
;
kisla trava
trava, ki raste na kislih tleh
;
kisla tla
tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin
;
bot.
kisla deteljica
detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po
senčnatih gozdovih; zajčja deteljica
;
gastr.
kisla juha
juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s
kisom
;
metal.
kisla opeka
opeka, obstojna v ognju
;
kisla žlindra
žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
kíslo
prisl.
:
kislo se drži
;
kislo gledati
;
kislo se nasmehniti
;
soli kislo reagirajo
kísli
-a -o
sam.
:
ekspr.
daj mi požirek kislega
pijače kislega okusa
;
imam kislo v ustih
kisel okus
;
vleči na kislo
biti, postajati nekoliko kisel
;
dišalo je po kislem
kíselast
-a -o
prid.
(
í
)
kiselkast
:
kiselast kruh
/
kiselast okus
kíselina
1
tudi
kiselína -e
ž
(
í; í
)
nar.
kislo zelje ali kisla repa:
poln čeber kiseline
/
kiselina je bila dobro zabeljena
kiselína
2
-e
ž
(
í
)
zastar.
kislina
:
ima preveč kiseline
kiselják
tudi
kiselák -a
m
(
á
)
1.
nar. prekmursko
skuta
1
:
prinesla je mleko in kiseljak
2.
agr.
trtni zavijač:
grozdje je najedeno od os, muh in kiseljaka
kíselkast
-a -o
[
kisəlkast
in
kisəu̯kast
]
prid.
(
ȋ
)
nekoliko kisel:
kiselkast kruh
/
kvas ima kiselkast okus
/
iz odprte kleti je vel zatohel, kiselkast zrak
/
ekspr.
odgovorila je s kiselkastim nasmehom
kíselkasto
prisl.
:
kiselkasto se je nasmehnil
kisík
-a
m
(
ȋ
)
med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa:
kisik je potreben za življenje
;
spajati se s kisikom
;
jeklenka (napolnjena) s kisikom
;
kisik in vodik
/
kisik za rezanje in varjenje
/
bolnika imajo pod kisikom
umetno mu dovajajo kisik
/
aparat za kisik
♦
kem.
dvovalentni kisik
ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega
elementa ali jih zamenja v spojini
;
prosti kisik
ki ni vezan v spojino
;
zračni kisik
ki je v zraku
;
teh.
tekoči kisik
kisikárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za pridobivanje kisika iz zraka:
dela v kisikarni
;
modernizacija kisikarne
kisíkov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kisik:
kisikovi dihalni aparati
;
kisikova jeklenka
jeklenka za kisik
/
kisikove spojine
kisiláček
-čka
m
(
á
)
nar. prekmursko
trdi sir v obliki hlebca s tanko, svetlo ali rumeno skorjo:
prinesla je kruha in majhnih kisilačkov
kislád
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
kisla repa ali kislo zelje:
jesti kislad s krompirjem
kíslast
-a -o
prid.
(
í
)
kiselkast
:
kislasta pijača
/
juha s kislastim okusom
kíslec
-a
[
kisləc
]
m
(
ȋ
)
zastar.
kisik
kíslica
-e
ž
(
í
)
1.
slabš.
kisla pijača, zlasti vino:
ne bom pil tiste kislice
/
kislico prodaja za vino
2.
ekspr.
kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen:
bledolična kislica
/
ta človek je prava kislica
3.
bot.
rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi
drobnimi cveti, Rumex:
alpska, lepa kislica
kislína
-e
ž
(
í
)
1.
kar dela kaj kislo:
tekočina vsebuje preveč kisline
/
ugotoviti količino kisline v snovi
kislost snovi
/
kislina ji škoduje
//
nav. ekspr.
kisla tekočina, zlasti pijača:
ne bom pil te kisline
2.
kem.
snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo:
biti obstojen, odporen proti kislinam
;
jedka kislina
;
močna, razredčena kislina
;
vodne raztopine kislin
;
kisline in lugi
/
anorganske, organske kisline
;
askorbinska kislina
brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa
;
citronova kislina
organska kislina, ki jo vsebuje sok limone
;
čreslova kislina
organska kislina, ki se tvori med strojenjem
;
dvobazna kislina
;
mlečna kislina
organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja
;
ogljikova kislina
;
solna kislina
vodna raztopina vodikovega klorida
♦
agr.
jabolčna, vinska kislina
;
med.
želodčna kislina
solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice
kislínast
-a -o
prid.
(
í
)
kislinski
:
kislinasta hrana
kislinomér
-a
m
(
ẹ̑
)
teh.
priprava za določanje količine kisline:
kislínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kislino:
ne sme uživati kislinske hrane
♦
obrt.
kislinska stopnja kruha, mleka
količina kisline v kruhu, mleku
kislíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
delati kaj kislo;
kisati
:
Sadje je odpadalo. Vonj po gnilobi pa je kislil zrak
(P. Zidar)
kislôba
-e
ž
(
ó
)
lastnost, značilnost kislega:
občutljiv za sladkobo in kislobo
/
kisloba jabolčnika, vina
kislost
kislôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
nekoliko kisel:
kisloben sad
/
je kislobnega okusa
kislogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
knjiž.
čemeren
,
žalosten
:
kislogleda ženska
kíslost
-i
ž
(
í
)
lastnost kisle snovi:
kremžila se je od kislosti jagod
/
kislost mošta
/
priprava za ugotavljanje kislosti
/
kislost nasmeha
♦
agr.
kislost tal
;
kem.
kislost galunove raztopine
;
med.
kislost želodčnega soka
kísov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kis:
kisov obkladek
/
kisova omaka
/
kisova esenca
kíst
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
čopič
:
slikati s kistom
/
slikarski kist
kíšta
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
zaboj
:
tovornjak je bil poln kišt
/
kupiti kišto piva
kít
1
-a
m
(
ȋ
)
največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in
zakrnelimi zadnjimi končinami:
pomagati nasedlemu kitu
;
opazovanje kitov
;
vrste kitov
;
kiti in delfini
/
ko so kita zadeli s harpuno, je potopil čoln
;
lov na kite je danes večinoma prepovedan
♦
zool.
grenlandski kit
ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus
;
sinji kit
do 34 m dolg, zgoraj jekleno, spodaj svetlo siv kit, Balaenoptera
musculus
;
vosati
ali
brezzobi kiti
ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti
;
zobati kiti
ki imajo v ustih stožčaste zobe, Odontoceti
;
kit ubijalec
roparski delfin črno-bele barve z izrazito trikotno hrbtno
plavutjo, dolg do 9 m, Orcinus orca
kít
2
-a
m
(
ȋ
)
gnetljivo sredstvo, zlasti za
a)
pritrjevanje šip v okenske okvire:
pripraviti kit
/
kit za okna
/
kit že odpada
b)
izravnavanje površin:
razmazati kit
/
kit za sode
♦
obrt.
lesni
ali
mizarski kit
iz lesne moke in veziva
;
minijev kit
ki mu je dodan minij
;
oljni kit
;
pleskarski kit
iz krede in veziva
;
steklarski kit
iz krede ali gline ter veziva
kíta
-e
ž
(
í
)
1.
iz treh ali več pramenov spleteni lasje:
ima lepe kite
;
odstriči kite
;
vlekel jo je za kite
/
lase spleta v kite
/
kita črnih las
//
kar je temu podobno:
kita iz rafije, slame
/
zunaj so se sušile debele kite čebule
●
star.
dala mu je kito cvetja
šopek (cvetja)
2.
star.,
navadno z rodilnikom
skupina
,
vrsta
:
iz šole se je usula kita otrok
;
dolge kite potnikov
3.
anat.
močno tkivo, ki veže mišice na kost:
pretrgati si kite
;
kite in mišice
4.
lov.
večja skupina letečih živali istega gnezda:
kita divjih rac, jerebic
/
letati v kitah
kitájski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Kitajce ali Kitajsko:
kitajski jezik
;
kitajska kultura
;
kitajska pisava
/
kitajski porcelan
;
kitajska vaza
/
kitajski zid
obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom
;
kitajsko srebro
novo srebro, alpaka
//
ekspr.,
v zvezi
kitajski zid
velika ovira, zapreka:
med nama je kitajski zid
kitájščina
-e
ž
(
ȃ
)
kitajski jezik:
uči se kitajščine
;
prevesti v kitajščino
kítanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kitati:
lopatica za kitanje
kitára
-e
ž
(
ȃ
)
glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice:
brenkati na kitaro
;
peti ob spremljavi kitare
/
zna igrati (na) kitaro
/
havajska kitara
manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena
zlasti na Havajih
♦
glasb.
električna kitara
pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav
kitarijáda
tudi
kitariáda -e
ž
(
ȃ
)
publ.
zabavnoglasbena prireditev, na kateri so kitare najpomembnejši
instrument:
nastopiti na kitarijadi
/
kitarijada ansamblov električnih kitar
kitaríst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra (na) kitaro:
nastopil je odličen kitarist
;
orkester potrebuje dobrega kitarista
kitarístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki igra (na) kitaro:
uspešna kitaristka
;
koncert kitaristke
;
pevka in kitaristka
kitárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kitaro:
kitarski kvartet, orkester
;
kitarski ojačevalec
;
izvajalci klasične kitarske glasbe
;
peti ob kitarski spremljavi
;
kitarske strune
;
sijajna kitarska tehnika
kítast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kito:
ima močen, kitast vrat
;
kitaste roke
/
kitasto meso starih živali
trdo
/
jopica s kitastim vzorcem
kítati
-am
nedov.
(
ȋ
)
izravnavati površine s kitom:
kitati steno
;
kitati in gladiti
/
kitati luknje v lesu
//
zadelovati, pritrjevati s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire:
kitati šipe
kíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kita 3:
kitni refleks
/
kitna ovojnica
plast tkiva, ki ovija dolge kite v okončinah
kítica
-e
ž
(
í
)
1.
lit.
enota pesmi iz dveh ali več verzov:
pesem ima tri kitice
;
ponavljanje kitic
/
zapel je prvo kitico
/
alkajska kitica
ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec
;
asonirana kitica
ki ima asonanco
;
dvovrstična, trivrstična kitica
;
nibelunška kitica
ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za
tretjo stopico
2.
manjšalnica od kita:
ima, nosi kratke kitice
;
zgrabil jo je za kitico
/
kitica rožmarina
kítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kitica 1:
kitična kompozicija, oblika
/
kitična pesem
kítičnost
-i
ž
(
í
)
lit.
značilnost kitičnega:
kitičnost ljudske pesmi
kitin
ipd.
gl.
hitin
ipd.
kítiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
star.
krasiti
,
lepšati
:
kititi grobove
/
kitijo jo lepi lasje
kítiti se
lepšati se, lepotičiti se:
rada se je kitila
kítka
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kita 1:
dekletce nosi kitke
;
kitka s pentljo
kítnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
kitast
:
kitnata roka
kítnica
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
kitna ovojnica:
poškodovati si kitnico
kitolòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
lov na kite:
kitolov se je zelo razvil s sodobnejšo tehniko
kitolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
1.
lovec na kite:
bil je izkušen kitolovec
2.
kitolovka
:
odpluti na kitolovcu
kitolôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kitolov:
kitolovno območje
/
kitolovna postaja
/
močne kitolovne vrvi
kitolôvka
-e
ž
(
ȏ
)
manjša ladja, opremljena s harpuno:
krov kitolovke
/
ladja kitolovka
kitolôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kitolovce ali kitolov:
kitolovska odprava
/
kitolovska ladja
/
kitolovsko leto
kítov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kite:
kitova tolšča
;
kitova jetra
/
kitovo olje
kitovína
-e
ž
(
í
)
kitovo meso:
kos kruha in kitovine
kítovka
-e
ž
(
ȋ
)
samica kita:
kitovka z mladičem
kivéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
kovinska posodica, navadno iz več delov, za izdelavo kalupa zobnih
protez:
kívi
1
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
ptica s kratkim vratom in zakrnelimi perutmi, živeča v Novi Zelandiji,
Apteryx:
brezkrili kivi
kívi
2
-ja
m
(
ȋ
)
sad aktinidije:
kupiti kilogram kivijev
kivík
medm.
(
ȋ
)
posnema glas pribe ali nekaterih drugih ptic:
kivik, kivik, se oglaša priba
kivíkati
-am
nedov.
(
ī
)
oglašati se z glasom kivik:
pribe so kivikale
kízmet
in
kísmet -a
m
(
ȋ
)
po verovanju mohamedancev
usoda
:
vdati se v kizmet
kjántarica
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
opletena trebušasta steklenica, ki drži približno 2 l:
piti iz kjantarice
/
kjantarica vina
kjé
prisl.
(
ẹ̄
)
1.
izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja:
kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo?
ekspr.
kje neki tiči?
elipt.
to se je zgodilo na Gorjancih ali kje
menda na Gorjancih
/
kje hodiš tako dolgo?
kod
;
od kje si doma?
od kod
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
gleda, kje so vrata
;
ne ve, kje naj začne
;
elipt.
daleč, ne vem kje, se je oglasil krik
2.
navadno v členkovni zvezi s
še, že
izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost:
kje so časi, ko sem hodil na lov
;
kje je še novo leto
;
kje je že to za nami
;
kje bom že jutri ob tem času
3.
navadno v členkovni zvezi z
neki, pa
izraža močno zanikanje, zavrnitev:
kje ima pravico, da odloča sam
;
ali se res možiš? Oh, kje
;
da bi otrok ubogal, kje neki
;
mislite, da so počakali? Kje pa
/
ne grem v kino, kje pa imam čas
;
kje pa naj jaz to vem
/
pog.
če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi
kako
4.
izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju:
moral se je kje ustaviti
;
kje drugje bi to ne bilo mogoče
;
knjigo dobiš tam kje na polici
;
spet bo obležal kje v jarku
/
gledal je, da bi ga kje srečal
;
ekspr.
če si kje dobrodošel, pri nas si
;
elipt.
če kje, pri njem se dobi
/
morda si se v računu kje zmotil
●
ekspr.
samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo
veliko premalo se zasluži za vse potrebe
;
ekspr.
ne ve, kje se ga glava drži
zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden
;
pog.
otroci se nimajo kje igrati
nimajo prostora za igranje
;
ekspr.
le kje imaš oči?
ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš
;
pog.
kje sva že ostala?
pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej
govorila
;
ekspr.
kje vse sem že spraševal
spraševal sem že v mnogih krajih
;
knjiž.
kje je kaj
kazalo (v knjigi)
;
kje pa kje se oglaša kos
tu pa tam;
prim.
bogve
,
kdove
kjèr
1
in
kjér
prisl.
(
ȅ; ẹ̑
)
s členki
izraža nedoločen, poljuben kraj:
to se lahko zgodi kjer si že bodi
;
počakaj v hiši ali kjer si bodi;
prim.
kjerkoli
1
,
kjersibodi
kjèr
2
in
kjér
vez.
(
ȅ; ẹ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja:
naj ostane, kjer je
;
odpelji jih tja, kjer ni nevarnosti
;
ni šla nikamor, kjer bi ga lahko srečala
/
napisal je članek, kjer govori o prometu
v katerem
;
želel je videti hišo, kjer se je rodil
v kateri
/
vrglo ga je v jarek, kjer je obležal
in tam je obležal
//
za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja:
povsod, kjer se je ustavil, so ga zapodili
;
ekspr.
shajata se, kadar in kjer se moreta
kjèrkóli
1
in
kjérkóli
in
kjèr kóli
in
kjér kóli
prisl.
(
ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑
)
izraža nedoločnost, poljubnost kraja:
napil se je v gostilni ali pri sosedih ali kjerkoli
;
tam je kmetijstvo naprednejše kakor kjerkoli v Evropi
kjèrkóli
2
in
kjérkóli
in
kjèr kóli
in
kjér kóli
vez.
(
ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja:
kjerkoli se ustaviš, povsod ga najdeš
/
ustavlja se v vsaki gostilni, kjerkoli imajo dobro vino
v kateri
kjèrsibódi
in
kjérsibódi
in
kjèr si bódi
in
kjér si bódi
prisl.
(
ȅ-ọ́; ẹ̑-ọ́
)
kjerkoli
1
:
avtobus se ne ustavlja kjersibodi, ampak samo na postajah
;
tu lahko več koristiš kakor kjersibodi drugje
kjótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
polit.,
v zvezi
kjotski protokol, sporazum
mednarodni sporazum o zmanjšanju toplogrednih plinov in preprečevanju
segrevanja ozračja:
ratifikacija kjotskega protokola
kláda
-e
ž
(
á
)
1.
velik, debel, neobdelan kos debla:
voziti klade iz gozda
;
klop iz hrastove klade
;
je len, pijan kot klada
zelo
;
spi kot klada
trdno
/
stesati tram iz klade
hloda
//
poleno
,
panj
:
grčavo klado je dal na ogenj
/
sekati drva na kladi
tnalu
2.
ekspr.
velik kos kakega materiala;
blok
:
kamnita klada
;
klade iz granita
3.
slabš.
neroden, okoren človek:
take klade ne mara
;
ta lesena, pijana klada
/
kot psovka
klada, kje imaš glavo
♦
metal.
klada
podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo
;
kovaška klada
debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z
žlebovi na robovih
;
zgod.
klada
srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
kladára
-e
ž
(
ā
)
star.
koča, hiša, navadno iz brun:
postaviti kladaro sredi gozda
kládast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na klado:
kladasta stena
/
kladasta oblika
/
kot psovka
klada kladasta
kláden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
kladast
:
gradnja kladnih sten
kládica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od klada:
klop iz hrastove kladice
♦
teh.
merilna kladica
jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje
merilnih priprav
kládivar
tudi
kladívar -ja
m
(
ā; ȋ
)
1.
ekspr.
kovač
:
kladivarji in rudarji
/
za kladivarja se boš kmalu izučil
2.
vznes.,
s prilastkom
kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge:
bil je kladivar koroškega slovenstva
;
kladivar usode
♦
strojn.
mlin kladivar
stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi
kladivárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za izdelovanje kladiv:
delavec v kladivarni
kládivast
in
kladívast -a -o
prid.
(
á; í
)
podoben kladivu:
kladivasta oblika
/
kladivasto orodje
kládivce
in
kladívce -a
s
(
á; ī
)
manjšalnica od kladivo:
pribiti žebelj s kladivcem
;
udarjati s kladivcem po nakovalu
/
leseno kladivce
/
kladivce v zvoniku
♦
anat.
slušna koščica, priraščena na bobnič
;
glasb.
lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno
kládiven
in
kladíven -vna -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na kladivo:
kladivni ročaj
♦
strojn.
kladivni mlin
mlin kladivar
kládivišče
in
kladivíšče -a
s
(
á; í
)
ročaj kladiva:
leseno kladivišče
kládivo
in
kladívo -a
s
(
á; í
)
1.
orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega
kosa:
udariti s kladivom
;
s kladivom zabiti žebelj v steno
;
težko kladivo
;
kladivo in nakovalo
;
besede so padale trdo kot udarci kladiva
;
srce mu je bílo kakor kladivo
zelo, močno
/
čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo
;
leseno kladivo za meso
;
kladivo za klepanje
/
kladivo se je snelo z ročaja
;
nasaditi kladivo
●
srp in kladivo
simbol proletarske revolucije, komunizma
;
ekspr.
znašel se je med kladivom in nakovalom
v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
2.
kladivu podoben del kake naprave:
na vratih je udarilo kladivo
/
kladivo pri uri
kembelj
♦
alp.
ledno kladivo
ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah
;
mont.
odkopno kladivo
stroj za odkopavanje rude, premoga
;
vrtalno kladivo
stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje,
razstreljevanje
;
strojn.
strojno kladivo
stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično
;
šport.
(atletsko) kladivo
na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
kládje
-a
s
(
ȃ
)
več klad, klade:
kup kladja
kládvenica
-e
ž
(
ā
)
zool.
morski pes s kladivu podobno glavo, Sphryna:
jata kladvenic
;
hrbtna plavut kladvenice
/
mala, velika kladvenica
klafáč
-a
m
(
á
)
pog.,
slabš.
1.
kdor vsebinsko prazno, nespametno govori:
težko poslušam tega klafača
;
to ti je klafač in bahač
2.
kvantač
:
je velik pijanec in klafač
klafánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klafati:
koliko časa zapravi s klafanjem
/
moti jo njegovo klafanje
kláfarski
tudi
klafárski -a -o
prid.
(
ȃ; á
)
pog.,
slabš.
kvantarski
:
klafarske besede
/
spet poje klafarsko pesem
klafáški
-a -o
prid.
(
á
)
pog.,
slabš.
kvantarski
:
klafaške pesmi
klafáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
1.
vsebinsko prazno, nespametno govoriti:
cele ure klafajo
;
klafa kot stara baba
2.
kvantati
:
pijanci spet klafajo
klafédra
tudi
klafêdra -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
pog.,
slabš.
grd, ponošen klobuk:
nosi tisto klafedro s širokimi krajci
klaféta
tudi
klafêta -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
pog.,
slabš.
grd, ponošen klobuk:
prišel je umazan in s klafeto na glavi
;
nosil je preluknjano klafeto
//
klobuk sploh:
snemite svojo klafeto, gospod
klafrníca
-e
ž
(
í
)
star.
klobuk, navadno s širokimi krajevci:
na glavo si je dal klafrnico
kláftra
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nekdaj
dolžinska mera, 1,896 m:
lopa je dolga kakih deset klafter
;
meri eno klaftro in pol
●
ekspr.
najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko
zelo me je sram
2.
star.
prostorninska mera, zlasti za drva, približno 4 m
3
:
dobil je dve klaftri drv
/
meriti na klaftre
kláftrski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
metrski
:
na dvorišču je stala skladovnica klaftrskih drv
/
delal je klaftrske korake
zelo velike, dolge
klája
-e
ž
(
á
)
živinska krma:
dati klajo živini
;
klaja za konje, kravo
;
vreča klaje
;
slama za klajo
/
suha, zelena klaja
klájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
agr.,
v zvezi
klajno apno
dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor:
klájnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
krmna rastlina:
klák
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
zložljivi cilinder:
na glavi je nosil črn klak
/
prišli so v fraku in klaku
kláka
-e
ž
(
ā
)
knjiž.,
ekspr.
najeta skupina ljudi, ki v gledališču, na prireditvah ploska, žvižga:
pevka je imela svojo klako
/
navdušena klaka
ploskanje, žvižganje
kláma
-e
ž
(
á
)
1.
nar.
dremavica
,
omotica
:
vzdramiti se iz klame
/
popoldne je preležala v klami
2.
ekspr.
neroden, neumen človek:
ne bodi takšna klama
/
kot psovka
molči, klama klamasta
klámast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na klamo:
bil je še ves klamast in nebogljen
/
molči, klama klamasta
klamáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
počasi, nerodno hoditi:
nekaj delavcev je klamalo po poljski stezi
;
trudno klamati proti domu
/
klamal je brez cilja
//
hoditi
:
moral je peš klamati več ur
2.
nar. gorenjsko
sanjati
,
blesti
:
vso noč je klamal o gamsu
klámav
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
omotičen
,
mlahav
:
trop klamavih ovc
/
bili so že vsi klamavi
klámfa
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov:
zabiti klamfo v trama
/
železna klamfa;
prim.
penja
,
skoba
klámfarski
tudi
klamfárski -a -o
prid.
(
ȃ; á
)
pog.,
slabš.
kvantarski
:
pojejo samo klamfarske popevke
klámfati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
sestavljati
,
zbijati
:
v prostem času rad kaj klamfa
;
pren.,
ekspr.
to nalogo klamfam že ves mesec
klamfáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
pog.,
slabš.
vsebinsko prazno, nespametno govoriti:
kaj klamfaš neumnosti
klamotériti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
klamati
:
klamoteri po stopnicah
/
kaj pa si klamoteril po hosti
hodil
klampáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
klamati
:
klampati v breg
klán
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgod.
skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično
sorodstvenem odnosu s svojim totemom:
prepoved ženitve med pripadniki istega klana
;
pripadnik klana krokodila, orla
2.
slabš.
skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja:
pripada vplivnemu klanu
klánčast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
ki ima veliko klancev:
pot je bila dolga in klančasta
klánček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od klanec:
zaviti po klančku navzdol
/
ves klanček je poln trobentic
klančína
-e
ž
(
í
)
1.
grad.
umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji
ali višji nivo:
sezidati klančino
/
bočna klančina
2.
knjiž.
majhen klanec, vzpetina:
pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce
klánčnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
žel.
naprava, s katero se premosti višinska razlika med rampo in vagonom:
postaviti klančnico
♦
žel.
priprava, gibljivo pritrjena na vagon za prevoz avtomobilov
2.
knjiž.
majhen klanec, vzpetina:
spremila ga je do ovinka prve klančnice
klánec
-nca
m
(
á
)
strmi del poti, ceste:
srečala sta se na klancu
;
šel je po hudem, strmem klancu
/
pot ima precej klancev
/
stopati, voziti v klanec
navkreber
//
nagnjen svet, strmina:
spustil se je po klancu v dolino
;
hiša stoji pod klancem
/
star.
iti čez klanec
grič, hrib
♦
fiz.
poševna ravnina
klanfa
ipd.
gl.
klamfa
ipd.
klaníca
-e
ž
(
í
)
nar.
klana deska:
zaboj iz klanic
/
zamenjati lojtrnice s klanicami
klánjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klanjati se:
globoko klanjanje
/
klanjanje pisatelju
/
hlapčevsko klanjanje pred tujci
klánjati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa:
že od daleč se ji je klanjal
;
globoko se klanjati
;
klanjala se je na vse strani
/
v meščanskem okolju,
kot pozdrav
klanjam se, gospa
;
pren.,
ekspr.
breze se klanjajo do tal
2.
ekspr.
izkazovati komu čast, spoštovanje:
zaslužil je, da so se mu klanjali
;
ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo
/
vznes.
klanjati se njegovemu spominu
/
ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo
če jim laskajo
/
klanjati se do tal
zelo, pretirano
●
slabš.
nikar se ne klanjaj pred njimi
ne ponižuj se
3.
zastar.,
z dajalnikom
podrejati se, uklanjati se:
klanjala se je pač očetovi volji
;
v vsem se mora klanjati drugim
klanjajóč se
-a -e:
klanjajoč se na vse strani, je odšel
klánje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od klati:
klanje goved, prašičev
;
namenjen za klanje
/
spet je prišlo do klanja
;
konec svetovnega klanja
svetovne vojne
/
klanje lesa
klánovec
-vca
m
(
ȃ
)
slabš.
pripadnik klana:
sodelovanje klanovcev
klánovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
klanski
:
klanovska skupnost
;
vodja klanovske milice
/
zanašal se je na stare klanovske povezave
klánovstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost skupine ljudi, ki jih tesno družijo enaki
interesi, prizadevanja:
izborila si je svoj prostor na likovni sceni brez pomoči kogar koli
in brez klanovstva
;
klanovstvo in nepotizem
klánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klan:
klanski poglavar
;
klanska družina
/
med njimi je bila klanska povezanost
klánstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
pripadnost klanu:
razlika med klanstvi
/
kmečko klanstvo
klàp
medm.
(
ȁ
)
posnema glas pri udarcu ob zapiranju:
roleta se spusti, klap
klápa
1
-e
ž
(
á
)
pog.
skupina
,
druščina
:
pripada isti klapi
;
hotel se je uveljaviti v klapi
/
s svojo klapo je šel na izlet
/
fantje se družijo v večje ali manjše klape
/
tatinske klape
klápa
2
-e
ž
(
á
)
film.
priprava za označevanje sinhronosti zvočnega in filmskega posnetka pri
snemanju:
tajnica je stopila s klapo pred kamero
●
film. žarg.
padla je prva klapa
začelo se je snemanje filma
klápast
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nav. ekspr.,
navadno v zvezi z
uho
povešen
,
ohlapen
:
pes s klapastimi ušesi
2.
ekspr.
potrt
,
pobit
:
ves zmeden je in klapast
/
od bolezni je še vsa klapasta
brez moči, onemogla
klápati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
biti v redu, ujemati se:
tukaj nekaj ne klapa
/
stvari ne klapajo tako, kakor bi morale
klapáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, okorno stopati:
klavrno je klapal dalje
;
utrujen klapa proti vasi
//
star.
hoditi
:
klapal bo še lep kos poti
klápav
-a -o
prid.
(
á
)
navadno v zvezi z
uho
klapast
:
pes s klapavimi ušesi
klápavica
-e
ž
(
á
)
morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah:
gojijo ostrige in klapavice
klapoúh
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
1.
nav. ekspr.
ki ima klapasta ušesa:
klapouh zajec
;
klapouha svinja
2.
star.
potrt
,
pobit
:
ves klapouh hodi okrog
klapoúšec
-šca
m
(
ȗ
)
ekspr.
žival s klapastimi ušesi, navadno zajec:
klapoušec ji je požrl vse zelje na vrtu
;
pren.
pa so res klapoušci ti fantje
klapoúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
1.
nav. ekspr.
ki ima klapasta ušesa:
klapoušen zajec
;
klapoušna svinja
2.
ekspr.
potrt
,
pobit
:
vrnil se je klapoušen
;
čemerna, klapoušna ženska
/
kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem
ponižnim, strahopetnim
klapoúšno
prisl.
:
držal se je pobito, klapoušno
klapoúšiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
ekspr.
1.
migati s (klapastimi) ušesi:
mladi voli so se slinili, stezali vrat in klapoušili
2.
potrto, pobito hoditi:
kakor bolan maček je klapoušil okoli hiše
klapoúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
klofuta
,
zaušnica
:
dala mu je dve klapoušnici
klapoúšniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
dati klofuto, čofniti:
klapoušnila ga je po obeh licih
klápovka
-e
ž
(
ā
)
agr.
srednje debela hruška rdečkaste barve:
klarét
-a
m
(
ẹ̑
)
agr.
belo vino, dobljeno z neposrednim stiskanjem grozdja:
kozarec klareta
klarinét
-a
m
(
ẹ̑
)
pihalni instrument z višjim tonskim obsegom:
igrati klarinet
/
altovski, basovski klarinet
klarinetíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor igra klarinet:
nastop klarinetistov
klarísinja
-e
ž
(
ȋ
)
redovnica reda sv. Klare:
samostan klarisinj
klás
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu,
rži:
klas zori
;
poln, prazen, težek klas
/
žito že dela klas
/
pšenica gre v klas
zori
/
pšenični, žitni klas
●
ekspr.
zdaj mu gre delo v klas
mu uspeva, se uspešno končuje
♦
bot.
klas
socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi
;
sestavljeni klas
ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase
2.
nar.
(koruzni) storž:
ta koruza ima manjše klase
klása
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju:
zbrale so se same klase iz našega razreda
/
ta je pa klasa
bistroumen, pameten
2.
aer.,
navt.
stopnja kakovosti in uporabnosti, razred:
določiti ladji klaso
;
spričevalo o klasi
/
to letalo spada v mednarodno klaso
//
dokument, izjava o tej stopnji:
dobiti klaso za dolgo plovbo
klásast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima klas:
klasasta rastlina
♦
bot.
klasasto socvetje
socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi
klasàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
nav. ekspr.
ki ima velike klase:
klasata pšenica
klásek
-ska
m
(
ȃ
)
manjšalnica od klas:
klaski že zorijo
;
težki klaski
/
pšenični klaski
♦
bot.
del klasa iz enega ali več cvetov
klásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klas:
klasne rese
/
ekspr.
klasno polje
žitno
klasênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od klasiti:
klasenje žita
klasicíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik klasicizma:
francoski klasicisti
;
romantik in klasicist
//
strokovnjak za klasiko:
odličen klasicist ga je uvajal v lepoto domače in tuje literature
klasicístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na klasiciste ali klasicizem:
klasicistična estetika
/
klasicistična poezija, umetnost
/
klasicistični slog
klasicízem
-zma
m
(
ī
)
um.
evropska umetnostna smer od 17. do 19. stoletja, ki posnema staro
grško in rimsko umetnost:
barok in klasicizem
//
obdobje te umetnostne smeri:
razcvet literature v klasicizmu
klásičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na stare Grke in Rimljane:
klasična filozofija
;
klasična tragedija
/
verzi v klasični obliki
/
klasični filolog
;
klasični jezik
stara grščina ali latinščina
;
klasična gimnazija
gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture
/
ima klasično izobrazbo
izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in
kulture
/
ženska klasične lepote
//
klasicističen
:
pravila klasične estetike
2.
ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda,
jezika, v največji meri:
Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje
;
italijanska klasična umetnost
;
klasična dela naše literature
/
njegov jezik je skoraj klasičen
/
klasični srednji vek
3.
ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v
preteklosti:
klasično pohištvo
/
klasični tip restavracije
;
klasična oblika suknjiča
/
publ.:
klasični viri energije
;
klasično orožje
orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci
ali s pritiskom
4.
ekspr.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
klasičen primer skoposti
;
njihova nevednost je naravnost klasična
♦
grad.
klasična gradnja
gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa
;
obrt.
klasični kroj
kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov
;
šport.
prvenstvo v klasičnih disciplinah
;
klasična kombinacija
tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje
klásično
prisl.
:
je klasično izobražena
;
klasično krojen kostim
;
sam.:,
pog.
hodi na klasično
klasično gimnazijo
klásičnost
-i
ž
(
á
)
značilnost klasičnega:
v tem je klasičnost dramaturgije
/
klasičnost primera
klasificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od klasificirati:
diferenciranje in klasificiranje
klasificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti:
klasificirati blago
;
klasificiral je vse rastline, živali
;
analizirati in klasificirati
/
klasificirati premog po velikosti
/
njegovo dramo bi težko klasificirali
označili, opredelili
♦
navt.
klasificirati ladjo
določiti ji klaso, razred
2.
knjiž.
oceniti
,
ovrednotiti
:
klasificiral je športne dosežke
/
zadnje šolske naloge je strogo klasificiral
ocenil, redoval
klasificíran
-a -o:
klasificiran po kvaliteti
klasifikácija
-e
ž
(
á
)
1.
razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti:
klasifikacija blaga
;
klasifikacija zemljišč
/
klasifikacija konj na pasme
;
gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah
/
to ni kriterij za razredno klasifikacijo
opredelitev, uvrstitev
♦
biblio.
decimalna klasifikacija
klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki
temelji na decimalnem sistemu
;
pravn.,
nekdaj
antropološka klasifikacija hudodelcev
2.
knjiž.
ocenitev
,
ovrednotenje
:
klasifikacija rezultatov testiranja
/
klasifikacija vedenja
ocenitev, redovanje
klasifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klasifikacijo:
klasifikacijski znak
/
spremeniti klasifikacijski sistem
♦
navt.
klasifikacijska družba
ustanova, ki nadzoruje gradnjo ladij in jim določa klaso
klasifikátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor klasificira:
sistematiki in klasifikatorji
♦
mont.
naprava, ki razvršča, razporeja zrna po velikosti, teži
klásik
-a
m
(
á
)
1.
umetnik del iz dobe starih Grkov in Rimljanov:
grški klasiki so ga navduševali
;
posnemanje klasikov
2.
navadno s prilastkom
avtor del, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega
naroda, jezika, v največji meri:
prebira ruske klasike
;
dela slovenskih klasikov
/
publ.
klasiki marksizma
klásika
-e
ž
(
á
)
1.
doba starih Grkov in Rimljanov:
živel je v klasiki
/
ljubitelj stare grške klasike
umetniških del iz te dobe
2.
dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega
naroda, jezika, v največji meri:
antologija jugoslovanske klasike
//
doba nastanka takih del:
mojstri dunajske klasike
;
začetek glasbene klasike na Slovenskem
/
glasbena klasika je izpodrinila barok
umetnostni slog te dobe
3.
pog.
nekaj samoumevnega, izredno pogostega:
kombinacija črne in bele barve oblačil je klasika
klasína
-e
ž
(
í
)
nar.
(koruzni) storž brez zrn:
klasíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od klasirati:
stroj za klasiranje
♦
mont.
mokro
v tekočinah
, suho klasiranje premoga
v zraku
klasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
klasificirati
:
klasirati rudo
klasíran
-a -o:
klasirani premog
klásiški
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
klasičen
:
njegove pesmi štejemo med klasiška dela
klasíti se
-ím se
in
klasíti -ím
nedov.
(
ī í
)
nav. 3. os.,
nav. ekspr.
delati klase:
rž se je začela klasiti
klásje
-a
s
(
á
)
več klasov, klasi:
klasje že zori
;
rumeno klasje
/
klasje žeti
;
povezovati klasje v snope
/
pšenica gre v klasje
/
ječmenovo, pšenično klasje
●
ekspr.
kupčija mu gre v klasje
mu uspeva, se uspešno končuje
klásnat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima klas:
klasnate trave
♦
bot.
klasnati jetičnik
trajnica z modrimi cveti v grozdih na vrhu stebla, Veronica
spicata
klasôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
klasje
:
žeti klasovje
/
žito gre v klasovje
klást
-í
ž
(
ȃ
)
star.
(živinska) krma:
vreča klasti
klásti
kládem
nedov.
(
á ȃ
)
star.
dajati živini (živinsko) krmo;
pokladati
:
klade po trikrat na dan
klástičen
-čna -o
prid.
(
á
)
petr.,
navadno v zvezi
klastična usedlina
usedlina, ki nastane pri preperevanju in drobljenju starejših kamnin:
klatáriti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
potepati se, pohajkovati:
ves dan se klatari okrog
klátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od klatiti:
klatenje orehov
/
dosti je bilo klatenja po svetu
kláteški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klateže ali klateštvo:
sit je bil tega klateškega življenja
/
klateški psi
kláteštvo
-a
s
(
ȃ
)
klateško življenje:
odpovedal se je klateštvu
/
prijeli so jo zaradi klateštva
klátež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se (rad) potepa, pohajkuje:
bil je velik klatež
kláti
kóljem
nedov.
, kôlji koljíte
(
á ọ́
)
1.
pripravljati prašiča za hrano:
letos še nismo klali
;
decembra so klali
;
kdo vam kolje
/
koljejo večkrat na leto
2.
ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem:
včeraj so klali prašiča, tele
;
klati kokoši
//
ekspr.
ubijati, moriti, navadno divje, surovo:
med vojno so klali tudi nedolžne ljudi
/
klali so in pobijali vse od kraja
3.
s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov:
klati deblo, les
/
klati vitre
/
klati drva
sekati, cepiti
●
ekspr.
bolhe me koljejo
pikajo
;
brezoseb.,
pog.
kolje ga po trebuhu
ima sunkovite bolečine
;
ekspr.
resnica (v) oči kolje
človek ne mara neprijetne resnice
;
ekspr.
koljejo ga še druge skrbi
vznemirjajo, mučijo
kláti se
ekspr.
zelo se tepsti, napadati se:
psi se spet koljejo
/
na veselici so se klali z noži
klán
-a -o:
klane deščice
klatíti
in
klátiti -im,
tudi
klátiti -im
nedov.
(
ī á; á
)
1.
povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo
sadeži z drevesa:
klatiti kostanj, orehe
/
spet je klatil hruške z drevesa
//
ekspr.
delati neurejene gibe, navadno z rokami:
klatil je okoli sebe, po zraku
2.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
klati neumnosti
;
prazne klati
●
ekspr.
nekoliko klati francosko
govori, zna govoriti
klatíti se
in
klátiti se,
tudi
klátiti se
ekspr.
potepati se, pohajkovati:
namesto da bi se učili, se pa ves dan klatijo
/
klatiti se po ulicah
//
biti, nahajati se:
po teh krajih se je klatilo največ razbojnikov
klatèč
-éča -e:
klateči se psi
klativíteški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klativiteze ali klativiteštvo:
klativiteško življenje
/
šel je po svojih klativiteških potih
klativíteštvo
-a
s
(
ȋ
)
v srednjem veku
pojavljanje klativitezov in njihova dejavnost:
klativiteštvo Erazma Predjamskega
klátivítez
-a
m
(
ȃ-ȋ
)
1.
v srednjem veku
(pustolovski) vitez:
oprode s slavnimi klativitezi
2.
klatež
:
to ti je klativitez
klávec
-vca
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja s klanjem (domačih) živali:
dolga leta je bil klavec
/
klavec prašičev, živine
klavecín
tudi
clavecin -a
[
druga oblika
klavecín
tudi
klavesín
]
m
(
ȋ
)
knjiž.
čembalo
:
igra (na) klavecin
kláven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klanje (živine):
klavni odpadki
/
klavni dan
/
klavni prašiči
;
klavne živali
●
klavna daritev
v različnih religijah
daritev, pri kateri se zakolje žival kot obredna žrtev
♦
agr.
klavna dobit
vse, kar se pridobi z zakolom živali
;
klavni kalo
ali
klavna izguba
izguba teže živali pri zakolu
;
klavna teža
teža zaklane živali
klaviatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
bele in črne tipke pri klavirju, orglah, čembalu:
glasbila s klaviaturo
/
ekspr.
prsti so drseli po klaviaturi
/
bele tipke klaviature
♦
glasb.
nožna, pedalna klaviatura
//
zastar.
tipke pri pisalnem, stavnem stroju;
tastatura
:
klaviatura pisalnega stroja
2.
ekspr.,
z rodilnikom
množina različnih stvari iste vrste:
bogata klaviatura lirike
/
klaviatura skladateljevega čustvovanja
/
imel je celo klaviaturo vprašanj
klaviatúre
-túr
ž
mn.
(
ȗ
)
klavirju podoben glasbeni instrument, ki proizvaja zvok elektronsko:
vse instrumente – kitaro, bas, bobne in klaviature – igra sam
klaviaturíst
-a
m
(
ȋ
)
glasbenik, ki igra na klaviature:
spremljava klaviaturista
;
ansambel je sestavljen iz bobnarja, kitarista in klaviaturista
klaviaturístka
-e
ž
(
ȋ
)
glasbenica, ki igra na klaviature:
klaviaturistka znamenite zasedbe
;
pevka in klaviaturistka
klavicímbal
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
čembalo
:
v kotu sobe je stal klavicimbal
;
udarjala je po tipkah klavicimbala
klavičémbalo
tudi
klavicembalo -a
[
klavičémbalo
]
m
(
ẹ̑
)
glasb.
čembalo
:
od časa do časa udari na klavičembalo
klavikórd
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.,
nekdaj
glasbilo s strunami in kovinskimi ploščicami, ki proizvajajo tone ob
pritisku na tipke:
igrati (na) klavikord
klavír
-ja
m
(
ī
)
glasbilo s strunami in kladivci, ki proizvajajo tone ob pritisku na
tipke:
sedel je h klavirju, za klavir in začel igrati
;
ima star, razglašen klavir
/
zna igrati (na) klavir
/
pog.
vaditi klavir
igranje na klavir
♦
glasb.
koncertni klavir
večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah
klaviríst
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor igra klavir;
pianist
:
nastopil je znan klavirist
;
violinisti in klaviristi
klavírski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na klavir:
klavirske tipke
/
klavirska spremljava
/
klavirski večer
♦
glasb.
klavirski izvleček
priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za
klavir
;
klavirski koncert
koncert za klavir in orkester
;
klavirski trio
ansambel, sestavljen iz violine, violončela in klavirja; skladba
za tak ansambel
;
klavirska harmonika
harmonika s klaviaturo
;
klavirska skladba
klávnica
-e
ž
(
ȃ
)
stavba, prostor za klanje živali:
stanuje zraven klavnice
;
gnati, peljati živino v klavnico
/
perutninska klavnica
;
pren.,
ekspr.
strahotna vojna klavnica
♦
agr.
industrijska klavnica
v kateri se meso zaklanih živali predeluje v mesne izdelke
klávničar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor dela v klavnici:
dela kot klavničar
klávničen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
klavniški
:
klavnični odtok
/
klavnični odpadki
klavni
klavnína
-e
ž
(
ī
)
znesek, ki se plača za zakol živali:
plačati klavnino
klávniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klanje ali klavnico:
klavniški hlevi
;
klavniško dvorišče
/
klavniška industrija
/
klavniški odpadki
klavni
klávnost
-i
ž
(
ȃ
)
agr.
uporabnost zaklanih živali, izražena navadno v odstotkih:
nizka, visoka klavnost
klávrn
-a -o
prid.
, klávrnejši
(
á
)
nav. ekspr.
1.
ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza:
klavrn človek
;
bil je tih in klavrn
/
žival je nekam klavrna
/
spregovoril je s klavrnim glasom
/
klavrne razmere
;
klavrno življenje
/
klavrn konec
2.
s širokim pomenskim obsegom
slab
,
nezadovoljiv
:
bil je bolj klavrn večer
/
klavrno vreme
/
govoril je v klavrni francoščini
/
kritika je bila bolj klavrna
/
klavrno razpoloženje
3.
nezadosten
,
majhen
:
dobila je klavrno doto
;
klavrne plače
klávrno
prisl.
:
držati se klavrno
;
predstava je klavrno propadla
klávrnost
-i
ž
(
á
)
značilnost klavrnega:
klavrnost življenja
/
ve za vzroke njene klavrnosti
klávski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klavce ali klanje:
ni hotel več opravljati svojega klavskega posla
/
klavski nož
klavstrofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
psiht.
bolezenski strah pred zaprtim prostorom:
imeti klavstrofobijo
;
napadi klavstrofobije
/
občutek klavstrofobije
klávščina
-e
ž
(
ȃ
)
star.
klavnina
:
zaračunati klavščino
klávzula
-e
ž
(
ȃ
)
besedilo, pripomba, ki natančneje določa ali omejuje veljavnost
pogodbe, listine:
pogodbi pripisati klavzulo
/
s klavzulo omejen
/
na spričevalu je klavzula glede veljavnosti
;
po tej klavzuli se ne sme nihče vmešavati
/
konkurenčna klavzula
v pogodbi sklenjen dogovor med delodajalcem in delavcem o
prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju
delovnega razmerja
♦
pravn.
blagovna, devizna, valutna, zlata klavzula
pri kateri je osnova za določitev vrednosti pogodbene dajatve
blago, devize, valuta, zlato
;
klavzula največjih ugodnosti
klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam
podpisnicam enake pogoje pri trgovanju
klavzulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
določiti klavzulo:
klavzulirati in potrditi
/
klavzulirati pogodbo
klavzúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
sestanek omejenega števila ljudi, ki je zaprt za javnost:
klavzura stranke
;
žirija se umakne v klavzuro, kjer odloča o zmagovalcu
2.
rel.
predpis glede prepovedi vstopa drugim osebam v samostanske prostore:
prelomiti, spoštovati klavzuro
/
samostanska klavzura
//
del samostana, v katerega nimajo dostopa zlasti osebe drugega spola:
iti v klavzuro
3.
šol. žarg.
klavzurna naloga:
pisali smo klavzuro
klavzúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
ki je zaprt za javnost:
sesti v klavzurno sobo
2.
šol.,
navadno v zvezi
klavzurna naloga
nadzorovani pisni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti:
pisati klavzurno nalogo
klécanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od klecati:
klecanje kolen
klécati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo:
ves čas je klecal
/
ekspr.
klecati od utrujenosti
biti zelo utrujen
/
noge so nam klecale
//
ekspr.
počasi, okorno stopati:
rudarji so trudni klecali iz jam
;
po cesti kleca tovorna živina
klecajóč
-a -e:
stopati s klecajočimi koraki
;
klecajoča hoja
klécav
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki (rad) kleca:
klecav berač
/
klecave noge
/
prišel je s klecavimi koraki
klecajočimi
klécen
-cna -o
prid.
(
ẹ̑
)
elektr.,
v zvezi
klecno stikalo
stikalo, katerega vzvod se lahko premakne v eno ali drugo skrajno
lego:
klécniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo:
ni padel, le klecnil je
/
noge so ji klecnile
//
v meščanskem okolju,
nekdaj
napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu:
služinčad je klecnila pred gospodinjo
/
klecniti s kolenom
2.
ekspr.
pasti, zgruditi se:
kar klecnili so od strahu
/
klecnila je na kolena, tla
kléč
1
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
kleč
2
:
valovi so se razbijali ob kleču
kléč
2
-í
ž
(
ẹ̑
)
večja, navadno neostra skala:
ladja se je ob kleči razbila
/
med klečmi in čermi
klečálec
-lca
[
klečau̯ca
tudi
klečalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kleči:
vrsta klečalcev
klečálnik
-a
[
tudi
klečau̯nik
]
m
(
ȃ
)
nizki klopi podobna priprava z oporo za roke, ki se uporablja za
klečanje:
poklekniti na klečalnik
/
na klečalniku je bila odprta knjiga
klečálo
-a
s
(
á
)
star.
klečalnik
:
poklekniti na klečalo
klečánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klečati:
od klečanja so jo bolela kolena
klečáti
-ím
nedov.
, klêči
in
kléči; klêčal
in
kléčal
(
á í
)
biti na nogah, upognjenih v kolenih:
stati in klečati v cerkvi
/
klečati na eni nogi
●
ekspr.
kleči pred tem človekom
ponižuje se pred njim; ga obožuje
♦
šport.
klečati sonožno
//
klečeč prestajati kazen:
moral je klečati na koruzi, polenu
/
klečati za kazen
klečé
:
kleče moliti, prositi
klečèč
-éča -e:
klečeč na tleh, v kotu
;
klečeča množica
;
sam.:
gledal je klečeče pred seboj
klêče
-éta
s
(
é ẹ́
)
star.
kleč
2
:
ladja se je ob klečetu razbila
klečeplástvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
slabš.
lastnost klečeplaznega človeka:
odbija jo klečeplastvo tega človeka
2.
klečeplazenje
:
hlapčevanje in klečeplastvo pred mogočneži
klečeplàz
-áza
m
(
ȁ á
)
star.
klečeplazec
:
dvorni klečeplazi
klečeplázec
-zca
m
(
ȃ
)
slabš.
kdor si zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadeva
za naklonjenost nadrejenih:
bil je klečeplazec in karierist
klečeplázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na klečeplazce ali klečeplazenje:
bil je klečeplazen pisar
/
klečeplazne besede
;
pisaril je klečeplazna pisma
klečeplázno
prisl.
:
vedel se je zelo klečeplazno
klečeplázenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od klečeplaziti:
klečeplazenje pred oblastniki
;
klečeplazenje in kameleonstvo
klečepláziti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za
naklonjenost nadrejenih:
hlapčeval je in klečeplazil
;
klečeplazijo zaradi dobička
/
klečeplazi pred vsakim režimom
//
pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh:
spet klečeplazi okoli nje
●
slabš.
klečeplazi pred vsem tujim
pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje
klečepláznik
-a
m
(
ȃ
)
klečeplazec
:
prišel je on in njegovi klečeplazniki
klečeplázništvo
-a
s
(
ȃ
)
klečeplastvo
:
koristolovstvo in klečeplazništvo
klečepláznost
-i
ž
(
ā
)
slabš.
lastnost klečeplaznega človeka:
njegova klečeplaznost jo je bolela
klečét
-i
ž
(
ẹ̑
)
star.
kleč
2
:
ladja je zadela ob klečet
klečevít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
poln kleči:
klečevito morje
klečévje
-a
s
(
ẹ̑
)
več kleči, kleči:
videlo se je le sivo klečevje
klêj
-a
m
(
ȇ
)
lepilo, pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi:
premazati, zalepiti s klejem
/
kuhati klej
/
klej v tablicah
/
čevljarski, mizarski klej
;
kostni, kožni klej
;
rastlinski, živalski klej
♦
teh.
hladni klej
ki lepi brez segrevanja
;
kazeinski klej
iz kazeina, apna in dodatkov
klêjar
-ja
m
(
ȇ
)
izdelovalec kleja:
po poklicu je klejar
klejárna
-e
ž
(
ȃ
)
tovarna kleja:
dela v klejarni
klêjast
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na klej:
klejaste snovi
/
ima klejast okus
/
klejasta slina
lepljiva
klêjati
-am
nedov.
(
ȇ
)
klejiti
:
klejati les
klêjan
-a -o:
klejan papir
;
klejana nit
klêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na klej:
klejna raztopina, voda
/
klejni lonec
/
klejne barve
barve, ki imajo kot vezivo klej
♦
papir.
klejno sredstvo
klej, izdelan iz kolofonije
klejênje
tudi
klêjenje -a
s
(
é; ȇ
)
glagolnik od klejiti:
klejenje papirja, platna
/
stroj za klejenje
klejíti
-ím
tudi
klêjiti -im
nedov.
(
ī í; ȇ
)
premazovati s klejem:
klejiti deske
♦
papir.
klejiti papir
obdelovati papir, papirno snov s klejnimi sredstvi
;
tekst.
klejiti nit, platno
prepajati nit, platno s klejem
klejèn
-êna -o
tudi
klêjen -a -o:
klejeni papir
;
klejeno platno
klêjnat
-a -o
prid.
(
ȇ
)
star.
klejen
:
klejnata tekočina
Klék
-a
m
(
ẹ̑
)
etn.,
po ljudskem verovanju
gora, na kateri se zbirajo čarovnice:
vsako noč leta na Klek
klék
1
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi
storžki, Thuja:
ameriški, vzhodni klek
klèk
2
tudi
klék kléka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
šport.
klečanje na obeh kolenih:
preval iz kleka
klèk
3
klêka
in
klék -a
m
(
ȅ é; ẹ̑
)
evfem.,
navadno kot vzklik
hudič
,
vrag
:
ti klek ti! da bi te klek! glej ga kleka!
kléka
-e
ž
(
ẹ́
)
slabš.
zelo suha, mršava žival, zlasti konj:
v hlevu ima staro kleko
//
krivenčasto, zvito drevo:
posekati kleko
klékarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
po ljudskem verovanju
čarovnica, ki se z drugimi čarovnicami sestaja na Kleku:
gotovo ga je urekla klekarica
klékast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kleko:
klekast konj
/
klekasto drevo
klékelj
-klja
tudi
-na
[
klekəlj
]
m
(
ẹ́
)
obrt.
majhna lesena tuljava za ročno delanje čipk:
naviti sukanec na klekelj
klékljanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od klekljati:
preživlja se s klekljanjem
/
blazinica, sukanec za klekljanje
/
klekljanje čipk
/
ekspr.
odložila je klekljanje
klékljarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
izdelovalka klekljanih čipk:
bila je klekljarica
klékljarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na klekljarice ali klekljanje:
klekljarsko delo
/
klekljarski sukanec
/
klekljarska šola
klékljarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
klekljarska obrt:
klekljarstvo je v teh krajih zelo razvito
klékljati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
delati, izdelovati čipke s kleklji:
sedela je na peči in klekljala
/
zna klekljati
klékljan
-a -o:
lepe klekljane čipke
klékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
star.
poklekniti
:
čakal je, da vdano klekne predenj
//
pasti, zgruditi se:
zajokala je in kleknila na stol
kléman
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
presnet
,
preklet
:
klemani sitnež, spet je tukaj
;
klemane babe
klementína
-e
ž
(
ȋ
)
južno drevo, križanec mandarine in pomaranče, ali njegov sad:
olupiti klementine
;
narezani krhlji klementine
klémpati
1
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
slabo, nevešče
a)
igrati (na klavir):
klempa, da me bolijo ušesa
/
slabš.
kar naprej klempa
igra
b)
tipkati:
nehaj že klempati
/
slabš.
naučil se je klempati
tipkati
2.
sestavljati
,
zbijati
:
iz desk nekaj klempa
klempáti
2
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, okorno stopati:
s težavo je klempal ob hiši navzgor
klémprati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
klempati
1
:
spet klempra
/
klemprati po klavirju
klèn
1
kléna
m
(
ȅ ẹ́
)
sladkovodna riba z veliko glavo in zlato rumeno liso na bokih:
klen in postrvi
klèn
2
kléna
m
(
ȅ ẹ́
)
maklen
:
les klena
klén
3
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
knjiž.
čvrst
,
krepek
:
klen rod
;
mož je še klen
/
klen značaj
//
nazoren
,
sočen
:
klene besede
/
piše v zelo klenem, plastičnem jeziku
2.
nav. ekspr.,
v zvezi s
pšenica, zrno
zdrav
,
poln
:
klena pšenica
kléno
prisl.
:
bil je kleno odločen
klenìč
-íča
m
(
ȉ í
)
zool.
manjša sladkovodna riba s temno sivo liso na bokih, Leuciscus
leuciscus:
kleníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
knjiž.
krepiti
,
utrjevati
:
dialog kleni že tako krepko dogajanje drame
klènk
1
in
klénk klénka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
posamezen glas pri klenkanju:
razločil je klenke
/
klenk kose
klènk
2
medm.
(
ȅ
)
posnema glas pri udarcu po zvoncu, kovini:
klenk klenk, odmeva po trgu
klénkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od klenkati:
slišalo se je le klenkanje
/
klenkanje klavirja
klénkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
nav. ekspr.
zvoniti, navadno ob nesreči, smrti:
že nekaj časa klenka
/
mrtvaški zvon klenka
/
začelo je klenkati
zvoniti
//
nar.
pritrkavati
,
potrkavati
:
pred prazniki so klenkali
2.
ekspr.
slabo, nevešče igrati (na klavir):
klenka, da je ne morem poslušati
/
slabš.
zna klenkati
igrati
♦
teh.
neurejeno izgorevati zaradi previsokega tlaka v valju motorja
klénkniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti:
mali zvon je klenknil in vsi so utihnili
/
v trgovini je klenknil zvonček
2.
dati glas kot pri udarcu po zvonu, kovini:
železna vrata so glasno klenknila
klénost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
čvrstost
,
krepkost
:
klenost mladega človeka
/
klenost značaja
//
nazornost
,
sočnost
:
klenost stilnega izraza
kléntati
-am
in
klentáti -ám
nedov.
(
ẹ̑; á ȃ
)
nar.
težko hoditi, šepati:
ob palici je klental za njim
klèp
1
klêpa
in
klépa
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
ostrina (kose, srpa):
klep nabrusiti
/
ima dober, slab, tanek klep
/
klep kose je obrabljen
2.
klepanje
:
slišal se je klep
klép
2
-í
ž
(
ẹ̑
)
nar.
1.
mn.
klepalnik
:
nabavil si je klepi in žago
2.
klep
1
:
kosa z dobro, tanko klepjo
klèp
3
medm.
(
ȅ
)
posnema glas pri klepanju:
s travnika se razlega: klep, klep
klepáč
-a
m
(
á
)
1.
kladivo za klepanje:
tolči, udarjati s klepačem
2.
ekspr.
kdor kleplje:
bil je dober klepač in kosec
klepálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za klepanje:
klepalno kladivo, orodje
klepálnik
-a
[
klepau̯nik
in
klepalnik
]
m
(
ȃ
)
priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje:
pripravil si je kladivo, srpe in klepalnik
/
sedel je na klepalnik in začel tolči
na stolček klepalnika
//
kladivo za klepanje:
udarjati s klepalnikom
klepálo
-a
s
(
á
)
zastar.
zgornji del klepalnika;
babica
:
položil je srp na klepalo in udaril
klepánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klepati:
klepanje kose
/
poslušal je enakomerno klepanje kladiv
/
klepanje divjega petelina
♦
vet.
udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji
konja zaradi nepravilnega podkovanja
klepár
-ja
m
(
á
)
kdor z udarci kladiva oblikuje, obdeluje pločevino:
že vrsto let je klepar
/
uči se za kleparja
/
krovski klepar
;
avto klepar
avtoklepar
klepárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kleparje ali kleparstvo:
kleparska delavnica
/
kleparske škarje
;
kleparsko kladivo
/
kleparska obrt
klepárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za oblikovanje, obdelovanje pločevine:
ukvarjati se s kleparstvom
/
opustil je kleparstvo
opravljanje kleparskega poklica
//
podjetje, delavnica za to obrt:
klepáti
klépljem
nedov.
, klêplji klepljíte; klêpal
(
á ẹ́
)
1.
z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo:
klepati koso, srp
/
kosec kleplje
;
pren.,
ekspr.
kleplje nas usoda
//
z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino:
klepati žleb
2.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
tolči
,
udarjati
:
raje grem na cesto kamenje klepat
;
klepati po nakovalu
/
detel kleplje na deblu
/
čutil je, kako mu kleplje srce
//
slabo, nevešče
a)
igrati (na klavir):
že spet kleplje
/
slabš.
nehaj že klepati
igrati
b)
tipkati:
kleplje v pisarni
/
slabš.
sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo
tipkali
3.
ekspr.
počasi, okorno stopati:
ob palici je klepal po tlaku
4.
ekspr.
jesti (enolično, slabo):
klepati fižol
;
v petek in svetek klepljejo krompir
●
ekspr.
smrt že kleplje koso zanj
kmalu bo umrl
;
pog.,
slabš.
spet kleplje verze
sestavlja, piše
;
slabš.
nekoliko kleplje ruščino
govori, zna govoriti
;
ekspr.
to so klepali o njem
grdo govorili, ga opravljali
♦
lov.
divji petelin kleplje
poje začetni del svojega speva
;
obrt.
klepati mlinski kamen
z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino
klêpec
-pca
m
(
é
)
kladivo za klepanje;
klepač
:
enakomerno udarjati s klepcem
klepèt
-éta
in
-êta
m
(
ȅ ẹ́, é
)
nav. ekspr.
živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh:
za klepet vedno najde čas
/
iz sobe je bilo slišati klepet
govorjenje, pogovarjanje
//
v zvezi z
na
družabni sestanek ali pogovor:
pridi popoldne na klepet
//
sinhrona komunikacija med uporabniki interneta:
spletni klepet
;
program za klepet po internetu
;
osebni stik v današnjem času velikokrat zamenjamo za internetni
klepet
♦
vet.
udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji
konja zaradi nepravilnega podkovanja
klepetáč
-a
m
(
á
)
nav. slabš.
kdor (rad) veliko govori:
imeli so ga za širokoustneža in klepetača
;
bil je neznosen klepetač
klepetálast
-a -o
prid.
(
á
)
slabš.
ki (rad) veliko govori:
klepetalaste ženske
klepetálnica
-e
ž
(
ȃ
)
internetna storitev, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki:
moderator klepetalnice
;
forum in klepetalnica
/
elektronska, spletna klepetalnica
klepetálo
-a
s
(
á
)
slabš.
kdor (rad) veliko govori:
ta človek je neznosno klepetalo
klepetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klepetati:
zapravlja čas z neumnim klepetanjem
/
vedno je bil razpoložen za klepetanje
/
kanali za klepetanje so med mladimi zelo priljubljeni
/
klepetanje moti pouk
/
poslušali smo klepetanje štorklje
klepetáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
nav. ekspr.
živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh:
spet klepeta pred hišo
;
klepetajo že celo uro
/
z njo rada klepetam
se pogovarjam
//
pogovarjati se prek internetne storitve, ki omogoča sinhrono
komunikacijo med uporabniki:
klepetati po spletu
;
klepetati s pomočjo računalniške tipkovnice
//
govoriti
,
pripovedovati
:
ne ve, kaj klepeta
/
klepeta neumnosti
/
učenka rada klepeta
2.
dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji
del:
čaplje, štorklje glasno klepetajo
//
v zvezi z
zobje
šklepetati
:
zobje so mu klepetali od mraza
klepetáje
:
živahno klepetaje sta krenili proti domu
klepetàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nav. ekspr.
ki (rad) veliko govori:
klepetave ženske
/
je precej klepetav
klepetávec
-vca
in
klepetálec -lca
[
klepetau̯ca
]
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kdor (rad) veliko govori:
je lahkomiseln klepetavec
2.
kdor sodeluje v internetnih klepetalnicah:
odgovarjati na vprašanja klepetavcev
/
spletni klepetavci
klepetávost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
lastnost, značilnost klepetavega človeka:
jezila ga je njena klepetavost
/
ne zameri moji klepetavosti
/
v pesmih je s klepetavostjo skušal skriti pomanjkanje globlje
misli
z gostobesednostjo
klepêtec
-tca
m
(
é
)
1.
lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove;
klopotec
:
na jablanah in v vinogradih so se oglašali klepetci
;
vrti se kot klepetec v vetru
//
nar.
raglja
,
ropotalo
:
vrteti klepetec
2.
ekspr.
kdor (rad) veliko govori:
to ti je čvekač in klepetec
klepetúlja
-e
ž
(
ú
)
slabš.
kdor (rad) veliko govori:
je stara klepetulja, nikoli ne bo drugačen
/
ta učenka je prava klepetulja
//
kdor (rad) pove kaj zaupnega:
klepetulja pa nisem
;
ne skrbi, v naši družbi ni nobene klepetulje
klepetúljast
-a -o
prid.
(
ú
)
slabš.
ki (rad) veliko govori:
klepetuljasta gospodinja
klepetún
-a
m
(
ȗ
)
slabš.
kdor (rad) veliko govori:
je klepetun brez primere
klepíšče
-a
s
(
í
)
nar.
priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje;
klepalnik
:
prinesel je koso in klepišče
klêpniti
-em
in
klepníti klépnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
dati glas kot pri udarcu po kovini, lesu:
v sobi je klepnil pokrov skrinje
/
klepniti s petami
//
ekspr.
udariti, zadeti (pri padcu):
kos opeke ga je klepnil po čelu
klepsídra
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Grkih
vodna ali peščena ura:
štel je ure na klepsidri
;
pren.,
knjiž.
dan se izteka v klepsidro preteklosti
kleptokracíja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
vladavina tatov:
njegova vlada je kmalu dobila sloves kleptokracije
/
politična kleptokracija
kleptomán
-a
m
(
ȃ
)
kdor je bolezensko nagnjen h kraji:
je kleptoman
;
prebrisanec in kleptoman
/
terapija za kleptomane
kleptomaníja
-e
ž
(
ȋ
)
bolezensko nagnjenje h kraji:
trpi za kleptomanijo
kleptománka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je bolezensko nagnjena h kraji:
je neozdravljiva kleptomanka
;
premetena kleptomanka
kleptománski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od kleptoman:
kleptomansko nagnjenje
klêr
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
duhovniki
,
duhovščina
:
akcijo je podprl tudi katoliški kler
;
kler ljubljanske nadškofije
;
vpliv klera
/
nižji, visoki kler
klêrik
-a
m
(
é
)
rel.
pripravnik za duhovniški poklic ali duhovnik:
kleriki in laiki
//
nekdaj
pripravnik za duhovniški poklic, na najnižji stopnji:
posvetitev klerikov
klerikálec
-lca
m
(
ȃ
)
1.
zlasti v 19. stol. in prvi polovici 20. stol.
član, pristaš Slovenske ljudske stranke:
slovenski liberalci in klerikalci
2.
nav. slabš.
pristaš klerikalizma:
je zagrizen klerikalec
//
nazadnjak
,
konservativec
:
klerikalci in desničarji
klerikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nav. slabš.
ki izhaja iz klerikalizma:
klerikalni nazori
;
klerikalna miselnost
/
klerikalna politika
/
klerikalna stranka
klerikalizácija
-e
ž
(
á
)
ekspr.
povečanje vpliva cerkve na določenem področju, območju:
klerikalizacija javnega življenja
klerikalízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja:
boriti se proti klerikalizmu
/
politični klerikalizem
//
nazadnjaštvo
,
konservativizem
:
za to skupino je značilen klerikalizem
klerikálka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
pristašinja klerikalizma:
bila je vneta klerikalka
//
konservativka
klerikálstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
klerikalni nazori, klerikalna miselnost:
znan je bil zlasti zaradi svojega klerikalstva
//
star.
klerikalizem
:
širjenje klerikalstva
klêriški
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na klerike:
kleriška obleka
/
kleriški stan
klêrofašíst
-a
m
(
ȇ-ȋ
)
slabš.
pristaš klerofašizma:
zbrani so bili četniki, ustaši in klerofašisti
klêrofašístičen
-čna -o
prid.
(
ȇ-í
)
nanašajoč se na klerofašiste ali klerofašizem:
klerofašistično nasilje
/
klerofašistični režim
;
klerofašistična organizacija
klêrofašízem
-zma
m
(
ȇ-ī
)
nav. slabš.
politično sodelovanje Cerkve s fašizmom:
bil je vodja upora proti klerofašizmu
//
gibanje za tako sodelovanje:
pojav klerofašizma
kleržó
-ja
m
(
ọ̑
)
agr.
debela zimska hruška bakreno rdeče barve:
kleržo letos močno gnije
klesánec
-nca
m
(
á
)
grad.
v obliki kvadra obdelan kamen:
hiše, zgrajene iz klesanca
klesánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klesati:
ukvarja se s klesanjem
/
klesanje kamna
/
klesanje kipov
/
gre za klesanje njihovih značajev
klesár
-ja
m
(
á
)
kdor se ukvarja s klesanjem:
kamnoseki in klesarji
/
o kiparjih, klesarjih in rezbarjih teh spomenikov je malo znanega
/
spada med klesarje slovenske besede
klesárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na klesarje ali klesarstvo:
klesarska tehnika
/
klesarsko dleto
/
klesarska obrt
klesárstvo
-a
s
(
ȃ
)
klesarska obrt:
kamnoseštvo in klesarstvo
/
preživlja se s klesarstvom
z opravljanjem klesarskega poklica
klesáti
kléšem
nedov.
, klêši klešíte; klêsal
(
á ẹ́
)
1.
z dletom obdelovati kamen:
klesal je ves dan
;
spretno klesati
/
klesati in lomiti kamen, marmor
//
s klesanjem delati, oblikovati:
klesati stopnico
/
v kamen je klesal podobe
2.
ekspr.
dajati čemu bolj izdelano podobo:
tako se ustvarja in kleše jezik
/
klesati svoj značaj
kléstenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od klestiti:
klestenje drevja
klestílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem:
s klestilnikom je naklestil kup vej
kléstiti
-im
nedov.
, kléščen
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
s sekiro odstranjevati (drevesu) veje:
klesti in seka
;
ves dan že klestijo
/
klestiti bukev
/
klestiti veje z drevesa
//
ekspr.
udarjati, tolči (s kljunom):
žolna je klestila po deblu
/
težko krilo ji je klestilo po nogah
●
ekspr.
po vinogradu je klestila toča
z močnim padanjem povzročala škodo
2.
ekspr.
tepsti
,
pretepati
:
oče ga klesti
;
klestiti po glavi
;
klestili so se s palicami
3.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
spet klesti neumnosti
kléstje
-a
s
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
odkleščene veje:
iti po klestje
;
smrekovo klestje
klèšč
kléšča
m
(
ȅ ẹ́
)
star.
klop
1
:
izdreti klešča
;
drži se me kot klešč
kléščar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
nar.
hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče;
rogač
:
pajki in kleščarji
2.
kdor klesti:
kleščarji in tesarji
kléščast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben kleščam:
kleščaste čeljusti
/
ima kleščaste roke
♦
vet.
kleščasto zobovje
kléšče
kléšč
ž
mn.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic:
odpreti, zapreti klešče
;
držati, prijeti železo s kleščami
;
s kleščami potegniti žebelj iz deske
;
klešče in kladivo
/
čeljusti klešč
/
kombinirane klešče
s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi
;
koničaste
s koničastimi
, ploščate klešče
s ploščatimi čeljustmi
;
kovaške klešče
//
navadno s prilastkom
kleščam podobna priprava:
lesene klešče
;
klešče ščipalke
za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice
;
klešče za kodranje las
;
klešče za orehe, pecivo
2.
ekspr.,
s predlogom
položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče:
dobila ga je v svoje klešče
;
biti v kleščah
;
držati, imeti koga v kleščah
/
z oslabljenim pomenom
iztrgati se iz klešč imperializma
♦
elektr.
izolirne klešče
z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo
;
gozd.
gozdarske klešče
orodje za merjenje debeline lesa
;
med.
ekstrakcijske klešče
;
porod s kleščami
kleščni porod
;
teh.
cevne klešče
za prijemanje in vpenjanje cevi
;
razperilne klešče
za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran
;
vet.
kopitne klešče
orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu
;
voj.
klešče
položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov
;
zool.
klešče
kleščam podoben prvi par nog pri rakih
kléščen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na klešče:
kleščni prijem
/
kleščne čeljusti
/
kleščni napad
♦
med.
kleščni porod
kléščenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od klestiti:
kleščenje in sekanje
/
kleščenje drevja
kléščevec
-vca
m
(
ẹ́
)
okleščeno deblo:
bukov kleščevec
kléščevje
-a
s
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
odkleščene veje:
na ognjišču je dogorevalo kleščevje
kléščice
-čic
ž
mn.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
manjšalnica od klešče:
kladivce in kleščice
/
kleščice za preščipavanje vozovnic
;
kleščice za sladkor
kléščiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
utesnjevati
,
omejevati
:
kleščili so njeno dejavnost
kléščiti se
nar. gorenjsko
široko, na vsa usta smejati se:
škodoželjno se je kleščil
kléščman
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče;
rogač
:
ulovila sva nekaj kleščmanov
kléščnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh.
vsak od dveh delov klešč:
ena kleščnica je zlomljena
kléščnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
sekalec (pri živalih):
kleščnik spodnje čeljusti
kléštra
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
zanemarjen, neurejen, neroden človek:
s to kleštro se ne boš več družil
klét
-í
ž
,
daj., mest. ed.
kléti
(
ẹ̑
)
1.
del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji:
klet je hladna, vlažna
;
obokana klet
;
šel je v klet po drva
/
dati jabolka, ozimnico v klet
/
pog.
stanuje v kleti
v kletnem stanovanju
//
navadno v zvezi
vinska klet
stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina:
zgradili so novo vinsko klet
2.
nar. vzhodno
manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina;
zidanica
:
iz kleti se je slišalo petje
kletár
-ja
m
(
á
)
strokovnjak za kletarstvo:
pivovarji in kletarji
/
po poklicu je kletar
//
zastar.
natakar
:
pokliči kletarja
kletaríca
-e
ž
(
í
)
zastar.
natakarica
:
krčmarica in kletarica sta hiteli s strežbo
kletáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
ukvarjati se s predelovanjem, hranjenjem vina:
kletari že več let
/
kletariti vino
kletárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kletariti:
stiskanje grozdja in kletarjenje
kletárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kletarje ali kletarstvo:
kletarske potrebščine
/
kletarska zadruga
kletárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem, hranjenjem vina:
pomen kletarstva
/
dognanja kletarstva
kléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na klet:
kletne stopnice
;
kletno okno je razbito
/
kletni prostori
/
dobila je kletno stanovanje
klétev
-tve
ž
(
ẹ̑
)
z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča:
njegova kletev se je izpolnila
;
zadela jo je očetova kletev
/
ekspr.
to je kletev usode
//
star.
kletvica
:
govoril je grde, grozne, robate kletve
;
ekspr.
iz ust so mu vrele kletve
/
iz sobe se je slišala kletev
preklinjanje
;
ekspr.
kletvam se je izogibal
ni klel
♦
rel.
zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh
kléti
kôlnem
[
kou̯nem
]
nedov.
, kolníte
tudi
kôlnite; klél;
nam.
klét
in
klèt
(
ẹ́ ó
)
1.
uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu:
navadil se je kleti
;
vozniki so vpili in kleli
;
kolne kot Turek
zelo
;
ekspr.
klel je, da se je vse bliskalo
zelo
/
hudič! je po tihem klel
2.
nav. ekspr.
izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi
zvezami:
klela je njegovo žlahto
/
kolne dan, ko se je rodil
/
vola je s hudičem klel
zmerjal, psoval
♦
rel.
zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali
stvareh
kléti se
star.
prisegati, zaklinjati se:
na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res
;
zaman se je klel, da je nedolžen
kolnèč
-éča -e
in
kolnóč -a -e
zastar.
:
vrnil se je pijan in kolneč
;
policaj je kričal na kolneče moške
klét
-a -o
star.
preklet
:
kleta usoda
●
zastar.
naš kleti sovražnik
nespravljiv, zaklet
klétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali:
zver so zaprli v kletko
;
levja kletka
;
kletka za tigre
;
tu je tesno kot v kletki
;
pren.,
knjiž.
ujet sem v kletko velemesta
//
navadno v zvezi
ptičja kletka
manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice:
na oknu visi ptičja kletka
;
kupil je kletko za kanarčka
2.
evfem.
zapor
,
ječa
:
po nekaj letih so ga izpustili iz kletke
/
če bo kradla, bo prišla v kletko
●
ekspr.
še dva koraka in že sva se znašla v kletki
v zasedi, v pasti
♦
elektr.
motor s kletko
asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic
;
mont.
kletka
košu podobna kabina dvigala pri rudniku
klétkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
1.
izdelovalec ali prodajalec (ptičjih) kletk:
zaposlen je kot kletkar
2.
ekspr.
ptica, ki živi v kletki:
ima več kletkarjev: kanarčka, taščico in papigo
klétkast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
tak kot pri kletki:
kletkasta ograja
2.
star.
karirast
,
kockast
:
kletkast prt
;
kletkasto blago
♦
elektr.
kletkasto navitje
navitje v obliki valjasto razporejenih palic
klétvica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu:
grda kletvica
kletvína
-e
ž
(
í
)
ekspr.
groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu;
kletev
:
izreči kletvino
/
odgnali so ga s kletvinami
/
iz gostilne se je slišalo vpitje in kletvina
preklinjanje
klevéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
neresnična, zlonamerna izjava, s katero se jemlje komu ugled:
klevete so ga zelo prizadele
;
grde, umazane klevete
/
širiti klevete o kom
obrekovati koga
;
obmetavali so ga s psovkami in klevetami
klevetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klevetati:
to je navadno klevetanje
/
klevetanje naše države
klevetáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled;
obrekovati
:
tekmeci nas klevetajo
/
rada kleveta
klevetán
-a -o:
klevetani sosed
klevétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
obrekovalec
:
je velik klevetnik
/
klevetniki naše družbe
klevétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na klevetnike ali klevete:
proti nam se je začela klevetniška gonja, kampanja
/
klevetniški članki
klíc
-a
m
(
ȋ
)
1.
glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime:
zaslišal je očetov klic
/
njegov klic se je razlegal daleč naokoli
klicanje
/
glasni klici
/
vola sta razumela oračeve klice
;
pren.,
ekspr.
sledil je notranjemu klicu
//
oglašanje
,
petje
:
petelinji klic
;
klici škrjancev
//
nav. mn.
glasno govorjenje, vpitje:
klici so kmalu utihnili
/
slišali so se jezni, veseli klici
/
ekspr.
klici odobravanja
2.
poskus vzpostavitve zveze s kom z napravo, navadno telefonom, ali
računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo:
dobiti, prejeti telefonski klic
;
preveriti sporočila in neodgovorjene klice na mobilnem telefonu
;
odgovoriti, oglasiti se na klic
;
klici na različne številke v mobilnem, stacionarnem omrežju
;
številka, tipka za klic
/
anonimni klic
pri katerem identiteta, številka klicatelja ni znana
;
dohodni klic
na telefonsko številko imetnika telefonskega aparata
;
odhodni klic
s telefonske številke imetnika telefonskega aparata
//
pogovor, ki sledi vzpostavitvi take zveze:
klic je trajal deset minut
;
znižati cene mednarodnih klicev
;
brezplačni klic
;
tarife za minuto klica
3.
glasno izražena želja, zahteva po
a)
prisotnosti:
klic domov
/
klic v sili
/
klic mački
/
na njegov klic so vsi prihiteli
b)
kaki dejavnosti:
klici na pomoč
;
zaslišal je klic k večerji
/
ekspr.
klic k orožju, pripravljenosti
/
klic vprežni živini
/
ekspr.
klic sirene, trobente
//
ekspr.,
v zvezi s
po
velika potreba, želja:
klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti
/
vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
hotel je zadušiti klic ljubezni
;
oglaša se klic vesti
/
klic pomladi
♦
lov.
lov na klic
lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad
klíca
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen:
prenašati, razširjati, uničevati klice
;
zatreti razvoj klic
/
bolezenske klice
;
klice jetike
2.
ekspr.,
navadno z rodilnikom
prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj:
klica propada
;
njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti
/
z oslabljenim pomenom
klica novega življenja
3.
mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica;
kal
2
:
iz zemlje so pognale zelene klice
/
razvoj klic v semenu
kalčkov
/
krompirjeve klice
cime
♦
med.
kužna klica
bolezenski mikrob, mikroorganizem
klicáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo:
v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja
;
klicaj in vprašaj
//
knjiž.,
ekspr.
opozorilo
,
zapoved
:
stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja
2.
zastar.
klic
,
krik
:
slišal je klicaje, ki so se mu bližali
3.
zastar.
lučaj
,
streljaj
:
kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge
klicálec
-lca
[
klicau̯ca
in
klicalca
]
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor kliče:
klicalec je zahteval k telefonu urednika
;
spoznati klicalca po glasu
klicálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
vzkličen
:
klicalni in vprašalni stavki
klícanje
in
klicánje -a
s
(
í; ȃ
)
glagolnik od klicati:
njegovega klicanja ni slišal
/
klicanju h kosilu se ni odzval
/
klicanje na pomoč
/
klicanje na odgovornost
/
klicanje k uporu
/
klicanje duhov
/
klicanje petelinov
oglašanje, petje
klicár
-ja
m
(
á
)
1.
knjiž.,
s prilastkom
kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor;
glasnik
2
:
bil je klicar miru
;
klicar prebujajočega se slovenstva
●
knjiž.,
ekspr.
čebela, klicar pomladi
znanilec, napovedovalec
2.
nekdaj
kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:
klicar z bobnom
;
klicarji in trobentači
klicáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
večkrat, pogosto klicati:
še po toliko letih ji pisari pisma, jo klicari in zasleduje na
vsakem koraku
;
nenehno klicariti
klicátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor kliče po telefonu:
identiteta, številka klicatelja
;
pogovor s klicateljem
/
anonimni klicatelj
čigar identiteta, številka ni znana
klícati
klíčem
nedov.
, klícala
in
klicála
(
í ȋ
)
1.
glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime:
klical ga je, pa se ni hotel obrniti
;
vztrajno kliče mater
;
že dolgo te kličem
;
v strahu jo je začel klicati
/
polglasno, z močnim glasom klicati
/
iti mora, mati ga kliče
;
zaman jo je klical, ni hotela priti
/
klicati kokoši, psa
z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
//
oglašati se z značilnim glasom:
koklja kliče piščance
;
ptice se kličejo
//
glasno govoriti, vpiti:
neprestano je nekaj klical
;
vsi so (jima) klicali: dobrodošla
;
počakaj, je klicala za njim
/
že od daleč ji je klical (v) pozdrav
jo je pozdravljal
/
klicati (cene) na dražbi
izklicevati
2.
s prislovnim določilom
izražati željo, zahtevo po
a)
prisotnosti na kakem mestu:
mati kliče otroke domov, v hišo
/
direktor ga kliče (v pisarno)
/
starše so klicali v šolo
;
že večkrat so ga klicali na sodišče
/
začeli so klicati k vojakom
/
v namenilniku:
hodi jo klicat za v šolo
;
takoj jo grem klicat
poklicat
;
pren.,
ekspr.
delo, važen opravek ga kliče
b)
z glagolskim samostalnikom
kaki dejavnosti:
klical jih je k delu
;
klical ga je na pomoč
/
elipt.
klicati jest koga
da naj gre jest
/
klicali so gasilce, policijo
;
beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev
ne najame za beljenje
/
klical ga je na odgovor, zagovor
/
sodišče ga kliče za pričo
/
vznes.
klicati ljudstvo k slogi, uporu
pozivati, spodbujati
/
ekspr.
trobentač kliče k počitku
s trobento naznanja počitek
;
pren.,
ekspr.
sirena kliče na delo
;
zvon kliče k molitvi
c)
vznes.
določenem stanju, lastnosti:
klicati blagoslov na polje
;
klicati prekletstvo na(d) sovražnika
/
klicati kazen na koga
//
ekspr.,
navadno v zvezi s
po
kazati veliko potrebo, željo:
številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi
/
izsušena zemlja kliče po dežju
/
kliče po starih časih
3.
buditi
,
zbujati
:
zjutraj ga kliče mama
/
otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4.
uporabljati določeno ime:
vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija
/
klical ga bo za očeta
//
dov.
dati, določiti ime;
imenovati
:
kako ga boš klical
/
klical ga je po očetu
/
nar. zahodno
kako se kličeš
kako ti je ime
5.
prizadevati si vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom,
ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo:
klical sem ga, a se ni oglasil
/
klicati (telefonsko) centralo
;
klicati policijo
;
klicati na številko 112
/
pog.:
domov je klical, da ne pride h kosilu
telefoniral
;
telefon kliče
zvoni
/
klicati na (mobilni) telefon, po (mobilnem) telefonu
●
vznes.
Bog ga kliče
umrl bo
;
knjiž.
domovina ga kliče
mora v vojno, k vojakom
;
ekspr.
nikar ne kliči vraga v hišo
ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne
zgodi
;
petelin že kliče dan
naznanja s petjem
;
klicati duhove
pri spiritistih
prizadevati si dobiti stik z umrlimi
;
moža sta klicala ure
nekdaj
vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura
;
ekspr.
ta krivica kliče do neba
je zelo velika, huda
;
klicati na oder
z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder
;
šol. žarg.
učence je najprej klical
z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost
;
nar.
fantje so šli klicat (pod okno)
vasovat, k dekletom
♦
igr.
klicati
pri igri s kartami
z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri
;
ptt
klicati številko
izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim
telefonskim uporabnikom
klicáje
:
klicaje na pomoč se je zgrudila
kličóč
-a -e:
kličoč po maščevanju
klícan
-a -o:
klican na zagovor, pred sodnika za prekrške
●
šol. žarg.
bil je klican k tabli
vprašan pred tablo
klícen
-cna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klicanje:
klicni center
;
klicna naprava
♦
ptt
klicni znak
zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu,
telegrafskemu aparatu, napravi
;
klicna številka
znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena
telefonska ali telegrafska zveza
klicenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
med.
kdor ima bolezenske klice in jih prenaša na druge:
klicenosec griže, paratifusa
klíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klica 3:
klična gniloba
/
klični poganjek
♦
biol.
klična pola
zarodna plast
;
bot.
klični list
prvi list, ki se razvije na kalčku
kliènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka:
bil je klient znanega odvetnika
;
ta odvetnik ima mnogo klientov
/
je slab klient
od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦
zgod.
klient
pri starih Rimljanih
meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij
//
nav. ekspr.
oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve;
(stalna) stranka
:
že več let je njihov klient
;
trgovec s svojimi klienti
2.
ekspr.
oseba v odnosu do prostitutke, prostituta:
po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
klientéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
več klientov, klienti:
ta odvetnik ima veliko klientelo
/
trgovec s svojo klientelo
klientelístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na klientelizem:
klientelistični interesi
;
očitajo mu klientelistično in koruptivno ravnanje
klientelízem
-zma
m
(
ī
)
sistem odnosov, v katerem imajo prednost znanci vplivnih oseb, ne
glede na merila kakovosti in sposobnosti:
politični klientelizem
;
sum klientelizma
;
boj proti klientelizmu
;
korupcija, nepotizem in klientelizem
kliêntka
tudi
kliéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka:
odvetnik je dal nasvet svoji klientki
//
nav. ekspr.
ženska v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve;
(stalna) stranka
:
frizer je izgubil vse mlajše klientke
klík
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
pritisk navadno levega gumba na računalniški miški:
potrditi izbor z dvakratnim klikom
;
klik na gumb
;
klik na povezavo
2.
ekspr.
nenadno spoznanje, premik v mišljenju:
klik v glavi
klík
2
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
klic
,
krik
:
po planini so odmevali kliki pastirjev
/
slediti klikom na pomoč
klìk
3
medm.
(
ȉ
)
posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov:
klik, klik, so se zadevale kroglice
/
pritisne na žepno uro, klik, in pokrovček se odpre
klíka
-e
ž
(
ī
)
slabš.
navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti,
uveljaviti na škodo drugih:
nastajanje klik v podjetjih
/
vladajoča klika
;
politična, vojaška klika
klíkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od klikati
1
:
premikati se po dokumentu s klikanjem
;
dvakratno klikanje
;
tipkanje in klikanje
klíkar
-ja
m
(
ȋ
)
slabš.
pripadnik klike:
bratil se je s klikarji
;
zagrizen klikar
klíkarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klikarje ali klikarstvo:
klikarski interesi
/
klikarska kritika
klíkarstvo
-a
s
(
ȋ
)
slabš.
pojavljanje, obstajanje klik:
inteligenci so očitali klikarstvo
/
boriti se proti klikarstvu in strankarstvu
/
literarno klikarstvo
klíkati
1
-am
nedov.
(
ȋ
)
pritiskati navadno levi gumb na računalniški miški in s tem izbirati
možnosti, funkcije, prikazane na zaslonu računalnika:
uporabniki občasno klikajo tudi na povezave, ki jim jih ponujajo
oglaševalci
;
klikati po internetu
klíkati
2
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
klicati
,
kričati
:
ljudje so drug drugemu klikali
klíkniti
1
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
pritisniti navadno levi gumb na računalniški miški in s tem izbrati
možnost, funkcijo, prikazano na zaslonu računalnika:
klikniti ikono
;
klikniti na gumb
;
klikniti na sliko, povezavo
;
klikniti za povečavo slike
na element, ki poveča sliko
;
klikniti z desno tipko
2.
ekspr.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
dojeti
,
spoznati
:
končno mu je kliknilo
klíkniti
2
-em
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
zaklicati
,
zakričati
:
prestrašeno je kliknila
;
klikniti od strahu
/
stoj! je kliknil
klíkovstvo
-a
s
(
ī
)
zastar.
klikarstvo
:
klikovstvo in strankarstvo
klíma
-e
ž
(
ī
)
1.
navadno s prilastkom
povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali območje,
podnebje:
nezdrava klima
;
kraj ima ugodno klimo
/
priporočajo mu spremembo klime
/
alpska, gorska, morska, tropska klima
;
suha, vlažna, zmerna klima
/
umetna klima
♦
geogr.
kontinentalna klima
z ostro zimo in vročim poletjem
;
sredozemska klima
subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem
;
subtropska klima
//
publ.
duhovno ozračje, vzdušje:
družbena klima
;
ti dogodki so povzročili težko politično klimo
;
ustvarjanje neznosne klime v podjetju
2.
klimatska naprava:
klima ni delovala
klímaks
-a
m
(
ȋ
)
lit.
besedna figura, ki stopnjuje učinek povedanega z navajanjem pomensko
vedno močnejših besed, izrazov, stopnjevanje:
klimaks v stavku: ne boj, mesarsko klanje
♦
gozd.
končna razvojna stopnja vegetacije
;
med.
klimakterij
klimaktêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na klimakterij:
klimakterični znaki
;
klimakterične težave
/
klimakterična bolníca
klimaktêrij
-a
m
(
é
)
knjiž.
doba med zrelostjo in starostjo, ko pride pri ženskah do usihanja
delovanja spolnih žlez in s tem do nekaterih telesnih in duševnih
sprememb, mena:
biti v klimakteriju
/
težave klimakterija
klimaktêrijski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na klimakterij:
klimakterijske težave
/
klimakterijska leta
klimát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
klima
,
podnebje
:
za ta klimat so značilne mile zime
/
razvoj civilizacije v toplih klimatih
//
duhovno ozračje, vzdušje:
s tem ustvarja svojstven klimat smrti
klimátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
klimatski
:
klimatični faktorji
;
gre za ugodne klimatične razmere
/
klimatično zdravljenje
/
klimatične naprave
klimatizácija
-e
ž
(
á
)
1.
uravnavanje temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem
prostoru:
klimatizacija prostorov
;
podjetje se ukvarja s klimatizacijo tovarn
/
klimatizacija zraka
/
naprava za klimatizacijo in ventilacijo
2.
teh.
klimatska naprava:
napeljati klimatizacijo
klimatizátor
-ja
m
(
ȃ
)
naprava za uravnavanje temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v
zaprtem prostoru:
vključiti klimatizator
klimatizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem
prostoru:
klimatizirati dvorano
♦
les.
klimatizirati les
umetno uravnavati vlažnost lesa
klimatizíran
-a -o:
klimatizirani prostori
;
klimatiziran zrak
;
lokal je klimatiziran na 22 °C
klimatológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za klimatologijo:
predavanje znanega klimatologa
klimatologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki na osnovi meteoroloških podatkov proučuje klimo:
študirati klimatologijo
;
meteorologija in klimatologija
klimatológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za klimatologijo:
intervju, pogovor s priznano klimatologinjo
;
klimatologinja in profesorica na biotehniški fakulteti
klimatolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na klimatologe ali klimatologijo:
klimatološki študij
/
klimatološko raziskovanje
/
klimatološke razmere
klimatske
klimátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na klimo, podneben:
kraj ima ugodne klimatske pogoje
;
klimatske razmere
/
gorsko, morsko klimatsko letovišče
;
je v klimatskem zdravilišču
♦
geogr.
klimatski letni čas
del leta s posebnimi vremenskimi značilnostmi
2.
v zvezi
klimatska naprava
naprava, ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v
zaprtem prostoru:
zgradba ima klimatsko napravo
;
avtobusi z vgrajenimi klimatskimi napravami
klìn
tudi
klín klína
m
(
ȉ í; ȋ ī
)
1.
paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj
zabije:
klin izpuliti
;
zabiti klin v zemljo
;
luknja za klin
;
suh je kakor drenov klin
zelo
//
temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah:
s klinom delati luknje za sadike
/
sadilni klin
2.
kovinska ali lesena priprava za zagozdenje:
zabiti klin v špranjo
/
zagozditi klin
;
pren.,
ekspr.
zabiti klin v telo svetovnega imperializma
3.
prečna palica na lestvi:
vzpenjal se je od klina do klina
;
lestev z desetimi klini
;
pren.,
ekspr.
stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
4.
navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje:
sneti klobuk s klina
;
obesiti suknjo na klin
;
puška visi na klinu
5.
podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč
pri plezanju:
klini so bili zrahljani in vrvi potrgane
;
iti, plezati po klinih
/
plezalni klini
●
ekspr.
novico s klina sneti
izmisliti si jo
;
ekspr.
obesiti študij na klin
opustiti študiranje
;
divje gosi letijo v klinu
so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z
ostrim robom na čelu
;
ekspr.
klin se s klinom izbija
najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦
alp.
ledni klin
za zabijanje v led pri plezanju
;
podolžni klin
z rezjo v isti smeri z ušesom
;
žel.
klin
priprava za pritrjevanje tovora na vagon
klína
-e
ž
(
í
)
pog.
rezilo
:
klina pri slamoreznici je skrhana
;
nabrusiti klino
;
noževa klina
/
žepni nožek z dvema klinama
/
priviti klino v aparat
britvico
klínast
-a -o
prid.
(
ī
)
1.
podoben klinu:
klinast predmet
/
žleb klinaste oblike
/
ekspr.
ima kratke, klinaste prste
koničaste
♦
teh.
klinasti jermen
jermen, ki ima trapezast prerez
2.
arheol.
klinopisen
:
zarezovati klinaste znake v glinaste plošče
klínasto
prisl.
:
klinasto pristrižena bradica
klínč
-a
m
(
ȋ
)
šport.
prijem nasprotnika pri boksu za preprečitev udarcev:
prešel je v klinč
klínček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od klin:
obesiti predpasnik na klinček
;
lesen klinček
//
temu podobna stvar:
pisali so s klinčki
/
nar.
prsti so gibčno premetavali klinčke
kleklje
/
zastar.
smotko je prižgal s klinčkom
vžigalico
2.
lesen žebljiček:
zabijati klinčke v podplate
3.
nar.
majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila;
ščipalka
:
vrečka za klinčke
4.
okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi,
rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti;
nagelj
:
na oknih so cveteli klinčki
;
odtrgati klinček
;
šopek rdečih klinčkov
♦
bot.
Sternbergov klinček
rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi
cveti, Dianthus sternbergii
5.
nav. mn.
posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava;
nageljnova žbica
:
dodamo še cimeta in nekaj klinčkov
klínčevec
-vca
m
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
dišavni klinčevec
tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot
dišava, Caryophyllus aromaticus:
klínčnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
bot.
rastlina z navadno nasprotno stoječimi listi in dvojnim cvetnim
odevalom, Caryophyllaceae:
praprotnice in klinčnice
klínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
klin
:
zabiti klinec v steno
;
lesen, železen klinec
/
čevljarski klinec
lesen žebljiček
//
nar.
zobotrebec
:
doma delajo klince
2.
vulg.
ničvreden, slab moški:
ta klinec je vsega zmožen
/
kot psovka
ti prekleti klinec
3.
v členkovni rabi
izraža
a)
jezo, omalovaževanje:
klinec, pa taka družba
/
klinec gleda vse skupaj
b)
močno zanikanje:
klinec boš dobil, ne pa denar
klínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od klina:
nožek z eno klinico
/
priviti klinico v aparat
britvico
klíničen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kliniko:
klinični pregled
;
klinične preiskave
/
klinični oddelek za nalezljive bolezni
/
klinična bolnišnica
in
klinični center [KC]
bolnišnica, ki združuje več klinik
/
ekspr.
značaje je opisoval s klinično natančnostjo
z veliko
♦
med.
klinična diagnoza
;
klinična smrt
stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče
;
psiht.
klinična psihologija
psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi
klínično
prisl.
:
pacient je bil klinično že mrtev
klínik
-a
m
(
í
)
med. žarg.
zdravnik na kliniki:
pregledal ga je klinik
klínika
-e
ž
(
í
)
bolnišnica za določeno medicinsko panogo, namenjena tudi znanstvenemu
raziskovanju in pouku:
zidajo novo kliniko
/
zaposlen je na kliniki
/
dermatološka, infekcijska, interna, očesna, otroška, stomatološka
klinika
;
klinika za čeljustno kirurgijo
/
klinika za male živali
za hišne ljubljenčke, zlasti pse, mačke in glodalce
klìnk
medm.
(
ȉ
)
posnema glas udarca po zvoncu:
klink, zazvoni nad vrati
klinkáč
-a
m
(
á
)
zool.,
v zvezi
mali klinkač
ptica ujeda, živeča v gozdovih vzhodne Evrope in Male Azije, Aquila
pomarina:
klínkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
dajati kratke, zveneče glasove:
klinkal je z verigo
klínker
-ja
m
(
í
)
grad.
zelo trda, dvakrat žgana, tanjša opeka:
fasada, obložena s klinkerjem
//
žgana nezmleta zmes laporja in apnenca, iz katere se pridobiva
portlandski cement:
mlin za mletje klinkerja
;
v prid. rabi:
klinker zidaki
;
klinker ploščice
klínkerski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na klinker:
klinkerska zidava
/
klinkerska opeka
klinométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za določanje nagiba, naklona:
geološki kompas s klinometrom
klinopís
-a
m
(
ȋ
)
arheol.
pisava s klinastimi znaki, vtisnjenimi navadno v glinaste ploščice, ki
se je uporabljala zlasti v Mezopotamiji:
hieroglifi in klinopis
klinopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klinopis:
brati klinopisne spomenike
/
klinopisni znaki
klínovje
-a
s
(
ī
)
nav. ekspr.
več klinov, klini:
okno je zavarovano z železnim klinovjem
;
klinovje kletke
/
brez klinovja smo srečno dospeli na vrh
klínton
-a
m
(
ȋ
)
agr.
samorodna trta z majhnimi, temno modrimi grozdi:
vinograd je zasajen s klintonom
klìp
in
klíp
medm.
(
ȉ; ȋ
)
posnema glas naprav v mlinu na vodo:
od mlina se sliši klip klip
/
klip klop
klíper
-ja
m
(
ī
)
navt.,
nekdaj
zelo hitra trgovska jadrnica z več jambori:
ob bregu je bil zasidran kliper
klíping
-a
m
(
ȋ
)
spremljanje poročanja medijev za določenega naročnika:
ponudniki klipinga
;
agencija za kliping
;
ukvarjati se s klipingom
/
priprava klipinga
//
nav. mn.
izbor iz poročanja medijev, navadno članek, nanašajoč se na določeno
podjetje, ustanovo ali posameznika:
iz klipingov je razviden širši kontekst referendumske iniciative
;
v prid. rabi:
kliping agencija
klipinška agencija
klípinški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kliping:
klipinška agencija, družba
klípsna
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
zaponka
,
sponka
:
kolesar si je spel hlačnice s klipsnami
/
smučarski čevlji na klipsne
klíring
tudi
clearing -a
[
klíring-
]
m
(
ȋ
)
ekon.
obračunavanje zunanjetrgovinskih terjatev in obveznosti med dvema
državama v valuti, določeni s sporazumom:
referent za kliring
/
blagovni, turistični kliring
/
plačevati v kliringu
klírinški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kliring:
klirinški dogovor, sporazum
/
publ.
izvoz v klirinške države
/
klirinška valuta
valuta, ki se uporablja v kliringu
klistír
-ja
m
(
í
)
med.
odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko:
dobiti klistir
/
hranilni, odvajalni, zdravilni klistir
//
dajanje takega sredstva:
začeti s klistirjem
/
delati klistir
klistíra
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
klistir
:
dobiti klistiro
klistíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od klistirati:
cevka za klistiranje
klistírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
med.
dajati klistir:
klistirati otroka
//
nižje pog.
biti pretirano vsiljiv, radoveden:
klistiral me je celo pot do doma
klistíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
med.
ki je za klistiranje:
klistirna brizgalka
klistírka
-e
ž
(
ȋ
)
med.
priprava za klistiranje:
klišár
-ja
m
(
á
)
tisk. žarg.
kemigraf
:
klišar je naredil odtise v več barvah
klišárna
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za izdelovanje klišejev:
barvne klišeje so naredili v klišarni Ljudske pravice
;
ročna stavnica in klišarna
klišé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
tisk.
na osnovi risbe ali fotografije narejena, navadno kovinska plošča za
tiskanje slik:
klišeji so že izrabljeni
;
zamenjati kliše
;
gost, redek raster v klišeju
/
tisk s klišeja
/
črtni kliše
s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov
;
kovinski kliše
;
rastrski kliše
ki izkazuje poltone
2.
nav. ekspr.
ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa;
obrazec
,
vzorec
:
umetnost je zavrgla vse klišeje
/
piše po zastarelih klišejih
/
ta stavek je časopisni kliše
;
scenarij kazijo nekateri literarni klišeji
klišêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kliše 2:
klišejska zgodba
/
klišejsko upodabljanje oseb in dogodkov
klišíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kliširati:
tehnika kliširanja
klišírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tisk.
izdelovati klišeje:
kliširal je slabo
klišíran
-a -o
1.
deležnik od kliširati:
kliširane plošče
2.
ekspr.
ki ima ustaljeno ali pogosto ponavljajočo se obliko:
piše kliširane rime
klíti
klíjem
nedov.
(
í
)
poganjati kal(i);
kaliti
3
:
rž klije
;
semena klijejo
//
knjiž.
biti
2
,
nastajati
:
mlada ljubezen ji klije v srcu
klítje
-a
s
(
í
)
glagolnik od kliti:
dati semenom vlago za klitje
/
klitje narave
klítoris
-a
m
(
ȋ
)
anat.
majhen nabrekljiv organ zunanjega ženskega spolovila, ščegetavček:
draženje, stimulacija klitorisa
;
glavica klitorisa
/
odstranitev klitorisa
klívija
-e
ž
(
í
)
vrtn.
rastlina z dolgimi črtalastimi listi in oranžnimi ali rdečimi cveti v
socvetju, Clivia:
goji begonije in klivije
klízma
-e
ž
(
ȋ
)
med.
klistir
:
dobiti klizmo
kljúb
predl.
(
ȗ
)
z dajalnikom
za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne
prepreči:
iti na sprehod kljub dežju
;
zborovati kljub prepovedi
;
uspeti kljub vsem težavam
//
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
kljub temu
izraža nasprotje s prej povedanim:
reven je. Kljub temu je radodaren
;
ranjen je bil, pa je kljub temu prišel do tovarišev
/
kljub vsemu ga ima še rada
kljúb tému da
vez.
,
v dopustnih odvisnih stavkih
čeprav
:
večerja nama ni teknila, kljub temu da je bila okusna
/
piše se tudi z vejico
hoče naprej kljub temu, da ne zna poti
kljubést
-i
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
kljubovalnost
:
prevzela jo je kljubest in jeza
/
iz kljubesti ni spregovoril
kljubésten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
kljubovalen
:
kljubestno obnašanje
kljúbica
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
kljubovalnost
:
to je naredil iz kljubice
kljubôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
zastar.
kljubovalen
:
bil je jezljiv in kljuboten
kljuboválec
-lca
[
kljubovau̯ca
tudi
kljubovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor (rad) kljubuje:
fant je velik kljubovalec
/
ekspr.
orel, ta kljubovalec viharjev
kljuboválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kljubovanje:
bila je ošabna in kljubovalna
/
kljubovalen pogled
♦
ped.
kljubovalna doba
doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v puberteti
kljuboválno
prisl.
:
kljubovalno se je obnašal
kljuboválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost kljubovalnega človeka:
mladostna kljubovalnost
/
to je naredil iz kljubovalnosti
kljubovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kljubovati:
kljubovanje očetu
/
to je naredil iz kljubovanja
kljubováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z dajalnikom
1.
namerno drugače delati, kot se želi, zahteva:
fant mu kljubuje
;
spet kljubujeta očetu
/
kljubovati modi, predpisom
/
ekspr.
ta človek kljubuje vsemu svetu
2.
ekspr.
biti odporen proti čemu:
kljubovati prehladu
/
uspešno kljubuje starosti
/
stolp še danes kljubuje viharjem
//
uspešno upirati se:
dolgo so kljubovali sovražniku
/
kljubovati nevarnosti
kljubováje
:
tam je stala, kljubovaje morju
kljubujóč
-a -e:
na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz
;
prisl.:
kljubujoče gledati
kljúč
-a
m
(
ú
)
1.
kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice:
vzeti ključ iz žepa
;
vtakniti ključ v ključavnico
;
odkleniti, zakleniti s ključem
;
ponarejen ključ
;
ključ od stanovanja, hišnih vrat
;
šop ključev
/
ključ slabo odpira, ne prime
/
patentni ključ
//
takšna priprava za navijanje česa:
avtomobilček ima tudi ključ
/
ura s ključem
2.
priprava za odpiranje konzerv:
s ključem odpreti škatlo sardin
/
ključ za odpiranje konzerv
3.
priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov:
uporabljati ključ
/
te vijake je treba priviti s ključem
/
francoski ključ
francoz
/
ključi za matice
4.
navadno s prilastkom
z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje:
seznaniti se s ključem za delitev dohodka
/
ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu
/
dešifrirni ključ
//
ekspr.
kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši:
najti ključ do sreče, uspeha
/
prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema
5.
nav. mn.,
nar.
serpentina
,
vijuga
:
na ključih se je voz nagibal
/
jarek preseka pot v velikem ključu
ovinku
6.
prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB:
podatki so shranjeni na ključu
;
pametni, pomnilniški ključ
/
ključ USB
●
ekspr.
jutri dobijo ključe
se lahko vselijo (v stanovanje, hišo)
;
ekspr.
izročiti ključe od blagajne
prepustiti blagajno in blagajniške posle
;
ekspr.
dvakrat je obrnil ključ
zaklenil
;
ekspr.
tatove so dali pod ključ
zaprli so jih v ječo
;
ekspr.
vse ima pod ključem
zaklenjeno
♦
agr.
ključ
odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto
;
biol.,
min.
določevalni ključ
;
geogr.
dom v ključu
dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh
pravih kotih
;
glasb.
ključ
znak, ki določa višino not na črtovju
;
altovski ključ
;
basovski ključ
znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f
;
G ključ
znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g
;
violinski ključ
G ključ na drugi črti črtovja
;
ptt
šifrirni ključ
ali
ključ šifre
znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega
besedila
;
teh.
cevni ključ
;
brada ključa
del ključa, ki prijemlje v ključavnico
ključánica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
ključavnica
:
zarjavela ključanica
ključár
-ja
m
(
á
)
1.
rel.
kdor pomaga cerkvenemu predstojniku pri upravljanju, vodenju
gospodarskih zadev:
dolga leta je bil ključar
;
zaupali so mu službo ključarja pri podružnici
/
cerkveni ključar
2.
ekspr.
vratar
:
odprl je prileten ključar
/
ključar odpre temnico
paznik
//
kdor ima, hrani ključe:
ključar blagajne
ključaríca
-e
ž
(
í
)
1.
nekdaj
hišnica
,
oskrbnica
:
za ta dela je skrbela ključarica
2.
ekspr.
vratarica
:
samostanska ključarica
ključárka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
vratarica
:
ključarka je odklenila vrata
;
samostanska ključarka
ključárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ključarje:
ključarska opravila
/
ključarski pomočnik
ključávnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
priprava, ki zapira kaj tako, da se lahko odpre samo s ključem:
kupiti ključavnico
;
ključavnico odpreti, zakleniti
/
ključavnica se je zaskočila
/
cilindrična ključavnica
ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem
;
dozična ključavnica
ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado
;
električna ključavnica
;
patentna ključavnica
;
pohištvena, stavbna ključavnica
;
verthajm(ska) ključavnica
♦
teh.
kretnična ključavnica
//
priprava, pritrjena navadno na vrata z odprtino za ključ:
vtakniti ključ v ključavnico
/
gledati skozi ključavnico
odprtino ključavnice
●
ekspr.
daj si ključavnico na usta
nehaj govoriti, molči
2.
nar. gorenjsko
narcisa
:
natrgati šopek ključavnic
ključávničar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem manjših
kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic:
mehaniki in ključavničarji
/
je kvalificiran ključavničar
/
orodni ključavničar
ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja za obdelavo
kovin
;
strojni ključavničar
ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin
ključávničarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ključavničarje ali ključavničarstvo:
ključavničarsko kladivo, orodje
/
ključavničarska obrt
/
ključavničarski vajenec
ključávničarstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje in popravljanje manjših kovinskih predmetov,
zlasti ključev, ključavnic:
mizarstvo in ključavničarstvo
/
splošno ključavničarstvo
;
stavbno, strojno ključavničarstvo
//
podjetje, delavnica za to obrt:
ključávničen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ključavnico:
ključavnična vzmet
/
vrata z veliko ključavnično luknjo
kljúček
-čka
m
(
ú
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od ključ:
zakleniti s ključkom
/
naviti avtomobilček s ključkom
2.
prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB:
podatki so shranjeni na ključku
;
pomnilniški, spominski ključek
;
ikona za varno odstranjevanje ključka iz računalnika
/
ključek USB
♦
bot.
rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi
cveti v socvetju; petelinček
kljúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
od katerega je odvisen nadaljnji potek, razjasnitev, rešitev česa:
zavzeti ključne položaje
;
ključna postojanka
/
v tem je ključni problem njegove poezije
;
gre za rešitev ključnega vprašanja
/
povečanje izvoza je ključna točka v naporih za napredek
♦
voj.
ključna obrambna pozicija
pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja
//
ki je po pomembnosti na prvem mestu;
glaven
1
:
dograditev poštnega poslopja in drugih ključnih objektov
;
ključne predmete so poučevali učitelji z diplomo druge stopnje
/
izpisati ključne besede
besede, besedne zveze, ki so z vsebinskega stališča v kakem
besedilu najpomembnejše
/
ključni dosežki človekovega uma
kljúčica
-e
ž
(
ú
)
star.
kljukica
:
ključica vrat
♦
bot.
zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
kljúčiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
kriviti
,
upogibati
:
ključiti hrbet, rame
;
ključiti se pod bremenom
/
skrb ga je ključila
kljúčnica
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
podolgovata parna kost med lopatico in prsnico:
zlomil si je ključnico
;
lopatici in ključnici
kljúčničen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na ključnico:
ključnični del prsne mišice
kljúka
-e
ž
(
ú
)
1.
gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje:
kljuka se je pokvarila
;
pritisnila je na kljuko in odprla vrata
;
prijeti za kljuko
/
ta kljuka se ne zapira
/
okenska kljuka
;
kljuka vrat
2.
priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje,
vlečenje, obešanje:
droga sta opremljena z dvema kljukama
/
pritrditi lestenec na kljuko
/
s kljuko potegniti čoln
s kavljem
/
kljuke za gugalnice
//
na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje:
sneti torbo s kljuke
;
obesiti plašč na kljuko
3.
ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje:
držati dežnik za kljuko
;
opirati se na kljuko palice
4.
šol. žarg.,
nekdaj
negativna ocena (v šoli):
dobil je kljuko iz matematike
;
ima kljuko v angleščini
5.
slabš.
nerazločno napisana črka:
kdo bo te njegove kljuke bral
6.
zastar.
vijuga
,
zavoj
:
zajec dela kljuke
/
v kljukah voziti
7.
slabš.
suha, okorna, navadno velika ženska:
oženil se je s staro kljuko
●
ekspr.
obiskovalci so si kar kljuko podajali
prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo
;
ekspr.
tega ne morem kar s kljuke sneti
hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si
;
ekspr.
obesiti študij na kljuko
opustiti študiranje
;
ekspr.
pritiskati na kljuke
hoditi prosit za posredovanje, zaščito
♦
agr.
sodarska kljuka
kovinska priprava za vstavljanje dna v sod
;
S kljuka
ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v
klavnici
kljúkast
-a -o
prid.
(
ú
)
1.
podoben kljuki:
kljukast nastavek
/
ima kljukast nos
/
kljukasta palica
2.
v zvezi
kljukasti križ
, v nacistični Nemčiji
enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol
nacizma:
zastava s kljukastim križem
♦
arheol.
kljukasti križ
tak križ zlasti kot simbol sonca; svastika
kljúkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
pritiskati na kljuko (vrat):
kljukali in trkali so, a zaman
//
star.
na rahlo udarjati, trkati:
nekdo kljuka na šipo
kljúkec
-kca
m
(
ȗ
)
1.
nar.
nož z zakrivljenim rezilom:
nabrusiti kljukec
;
rezati grozde s kljukcem
2.
ekspr.
šaljiv, navihan človek:
to ti je kljukec
/
lažnivi kljukec
kljúkica
-e
ž
(
ú
)
1.
manjšalnica od kljuka:
pritisne na kljukico in vrata se odprejo
/
vzvod s kljukico
/
plašč je obesila na kljukico
2.
pog.
majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila;
ščipalka
:
otrok ji je z veseljem podajal kljukice
/
kljukice za perilo
3.
majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni
del:
ko piše, rad izpušča kljukice
;
kljukica na č
♦
anat.
laktna kljukica
kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno
pregibanje nazaj
;
bot.
kljukica
zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
kljukonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima ukrivljen nos:
bil je suh, kljukonos človek
kljukovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
ovinkast
,
vijugast
:
kljukovita cesta
/
plašč s kljukovitim vzorcem
kljún
-a
m
(
ȗ
)
1.
prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih:
ptica ima dolg, ukrivljen kljun
;
udariti s kljunom
;
čapljin kljun
;
kljun gosi
2.
prednji, kljunu podoben del ladje, čolna:
čoln je s kljunom zadel ob breg
/
ladijski kljun
;
kljun ladje, parnika
//
nav. ekspr.
prednji del česa sploh:
letalo je s kljunom treščilo na zemljo
;
kljun pluga
●
ekspr.
za mizo je čakalo pet lačnih kljunov
otrok
;
ekspr.
držati kljun
ne povedati česa, molčati
;
ekspr.
odpri (svoj) kljun, kadar je treba
govori, reci
;
pog.,
ekspr.
dobiti jih po kljunu
biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
♦
grad.
montažni kljun
naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov
varuje konstrukcijo pred poškodbo
;
mont.
stresalke z račjim kljunom
z lopatasto razširjenim žlebom
;
vrtn.
purmanov kljun
okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
kljunáč
-a
m
(
á
)
zool.
1.
ptica vlažnih gozdov z dolgim kljunom;
sloka
:
po gozdu je iskal kljunače
2.
ptica blatnih obrežij z zaokroženo konico kljuna, Limosa:
črnorepi, veliki kljunač
kljúnast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nav. ekspr.
podoben kljunu:
ima kljunast nos
/
kljunasta skodelica
s podaljškom za lažje zlivanje tekočine
♦
glasb.
kljunasta flavta
flavta s kljunastim ustnikom, ki se med uporabo drži naravnost
predse
;
teh.
kljunasto merilo
veliki črki F podobna priprava za merjenje
kljunáš
-a
m
(
á
)
zool.
sesalec s kljunom in ploščatim repom, Ornithorhynchus anatinus:
avstralski kljunaš
;
gnezdo kljunaša
kljunàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima kljun ali kljunu podoben organ:
kljunata žival
♦
zool.
kljunati ježek
ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata
;
kljunate žuželke
žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo
kljúnček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od kljun:
v kljunčku nese črvička
♦
bot.
ptičji kljunček
enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina
kljúnčkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
s kljunom se dotikati kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja:
golob kljunčka grlico
;
ptici se kljunčkata
//
šalj.
poljubljati
:
kljunčkala ga je in božala
2.
kljuvati
:
škrjanček kljunčka travnate bilke
/
kokoši kljunčkajo po zemlji
kljúnec
-nca
m
(
ȗ
)
zool.
proti koncu zoženo sesalo pri nekaterih žuželkah:
napadeno žival izsesa s kljuncem
♦
bot.
zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin
kljúniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nar.
1.
udariti s kljunom;
kavsniti
:
koklja je kljunila pišče
/
petelin ga je kljunil v roko
//
hitro, sunkovito seči s kljunom po čem:
kokoš je kljunila pšenico, travo
/
galebi so tu in tam kljunili po bilkah
2.
ekspr.
popiti (malo alkoholne pijače):
kljuni malo žganja
/
rad ga kljune
kljúnka
-e
ž
(
ȗ
)
bot.
rastlina z belimi, rjavimi ali rdečkastimi klaski in črtalastimi
listi, Rhynchospora:
bela, rjava kljunka
kljunotáj
-a
m
(
ȃ
)
zool.
majhen črn hrošč, ki uničuje zelje;
rilčkar
kljús
-a
m
(
ȗ
)
vet.,
zlasti v ameriškem okolju
tek konja, pri katerem se istočasno premikata nogi leve oziroma desne
strani:
kljus in kas
/
dirkati v kljusu
kljúsa
-e
ž
(
ú
)
ekspr.
star, onemogel konj:
osedlali, zapregli so ubogo kljuso
/
stara, suha kljusa
//
slabš.
konj sploh:
kaj bo on s tisto svojo kljuso
/
kot psovka
ali ti ni nič povedala, prekleta kljusa
kljusáč
-a
m
(
á
)
vet.,
zlasti v ameriškem okolju
konj, ki pri teku istočasno premika nogi leve oziroma desne strani:
kljusači in kasači
kljúsast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
star
2
,
onemogel
:
kljusasti konji
kljúsati
-am
in
kljusáti -ám
nedov.
(
ú; á ȃ
)
ekspr.
počasi, okorno stopati:
konj je utrujeno kljusal za svojim gospodarjem
kljúse
-ta
in
kljusè -éta
s
(
ú; ȅ ẹ́
)
ekspr.
star, onemogel konj:
kljuse je s težavo vleklo voz
;
jahati na kljusetu
//
slabš.
konj sploh:
kaj pa ima razen tistih treh kljuset
kljúsica
-e
ž
(
ú
)
zastar.
star, onemogel konj:
v hlevu smo našli le garjavo kljusico
kljúvanje
in
kljuvánje -a
s
(
ú; ȃ
)
glagolnik od kljuvati:
kljuvanje piščancev
/
čutil je kljuvanje v rami
kljúvati
-am
in
kljújem
tudi
kljuváti kljúvam
in
kljújem
nedov.
, kljúval
tudi
kljuvál
(
ú; á ú
)
1.
hitro, sunkovito segati s kljunom po čem:
kokoš kljuva zrnje
;
ptice so vneto kljuvale črvičke
/
kokoši so začele kljuvati
zobati
//
udarjati, tolči s kljunom:
žolna kljuva po deblu
/
kokoš kljuva pišče
2.
brezoseb.
imeti ostre, ponavljajoče se bolečine:
v prstu mi kljuje
;
v sencih mu je neznosno kljuvalo
3.
ekspr.
povzročati neugoden duševni občutek:
v njem je kljuvala zavest krivde
;
v srcu ji kljuje skrb
;
brezoseb.
v duši mu je neprestano kljuvalo
kljúvati se
,
tudi
kljuváti se
tepsti se (s kljunom):
petelina sta se kljuvala
kló
-ja
m
(
ọ̑
)
prva leta po 1945
krajevni ljudski odbor:
kloji so že razposlali vabila
kloáka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
(odtočni) kanal, navadno v mestu:
kloaka ni mogla več požirati vode
;
blato iz kloak
/
ostanki rimskih kloak
;
pren.
kloaka laži in klevet
♦
zool.
votlina v zadnjem delu telesa nekaterih živali, v katero se izteka
črevo
klòb
klôba
tudi
klòp klôpa
m
(
ȍ ó
)
klobčič, svitek, navadno velik:
klob vrvi
/
lase si zvija v klob
klobása
-e
ž
(
á
)
1.
drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z
nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil:
delati, kuhati, peči klobase
;
cela klobasa
;
prekajene, sveže klobase
;
nekoliko premastna klobasa
;
odrezati kolobarček, košček klobase
;
pol klobase
;
špiljenje klobas
/
nadevati klobase
/
za malico ima klobaso in sir
/
krvave klobase
krvavice
;
mesene klobase
z nadevom iz mesa
//
kar je po obliki podobno klobasi:
nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso
/
ekspr.
otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase
2.
ekspr.
navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico:
od udarcev so se mu delale klobase
;
na hrbtu ima klobase
3.
tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje:
odrezati od klobase čik
/
dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka
●
slabš.
kdo bo poslušal njegove klobase
razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje
;
ekspr.
zašpiliti klobaso
vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti
♦
aer.
klobasa
vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra
;
gastr.
bela klobasa
;
jetrna klobasa
;
kranjska klobasa
;
lovska klobasa
;
suha klobasa
zelo posušena kranjska klobasa
;
zool.
morska klobasa
na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria
klobasáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor veliko in nespametno govori:
bahač in klobasač
klobasánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klobasati:
siti smo tvojega klobasanja
/
klobasanja o potovanju ni bilo ne konca ne kraja
klobásar
1
-ja
m
(
ȃ
)
klobasičar
:
naročiti klobase pri klobasarju
klobasár
2
-ja
m
(
á
)
slabš.
kdor veliko in nespametno govori:
težko poslušam tega klobasarja
klobásarica
-e
ž
(
ȃ
)
agr.
starejša krava, katere meso se predeluje v klobase:
zaklati klobasarico
klobasaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
vsebinsko prazno, nespametno govorjenje:
za klobasarije se ne menim
//
literarno delo, sestavek brez vrednosti:
te klobasarije ne bom več bral
klobasáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
veliko in nespametno govoriti:
spet besedičijo in klobasarijo
//
nizko
govoriti
,
pripovedovati
:
nekaj je klobasaril o enoličnosti
klobásast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
podoben klobasi:
klobasasti prsti
/
pretepli so ga, da je bil ves klobasast
otekel, marogast
♦
med.
klobasasto blato
klobasáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
veliko in nespametno govoriti:
nehaj že klobasati
;
ne zna drugega kot klobasati
//
nizko
govoriti
,
pripovedovati
:
le kaj ji klobasa
/
klobasati neumnosti
/
nekaj je klobasal o meni
klobásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na klobaso:
odrezal je klobasni kolobar
/
klobasni izdelki
klobásica
tudi
klobasíca -e
ž
(
á; í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od klobasa:
jedel sem izvrstno klobasico
/
kranjska klobasica
/
dal mi je klobasico tobaka
klobásičar
in
klobasíčar -ja
m
(
á; ȋ
)
kdor dela, izdeluje klobase:
mesar in klobasičar
/
razpisano je mesto mesarja klobasičarja
klobásičarski
in
klobasíčarski -a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na klobasičarje:
klobasičarski stroji
/
klobasičarska stroka
klôbčast
tudi
klôpčast -a -o
prid.
(
ó
)
podoben klobčiču:
klobčaste korenine
♦
bot.
klobčasta zvončnica
gozdna ali travniška rastlina z modrimi zvončastimi cveti v
socvetju, Campanula glomerata
klôbček
tudi
klôpček -čka
m
(
ó
)
klobčič
:
klobček volne
/
ježek se je zvil v klobček
klôbčič
-a
in
klobčìč -íča
tudi
klôpčič -a
in
klopčìč -íča
m
(
ó; ȉ í
)
1.
volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko:
klobčič je padel, se je zakotalil po tleh
/
klobčič se ji je odvil, razvil
/
kupiti klobčič bombaža, svile
/
zviti volno v klobčič
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je tesno, na videz neločljivo povezano:
politični klobčič se je pričel odvijati
/
z oslabljenim pomenom:
ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli
;
zašel je v klobčič protislovij
//
ekspr.,
navadno z rodilnikom
skupina
,
gruča
:
okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi
2.
v zvezi z
v
izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri
a)
živali, človeku:
stisnjen je v klobčič kakor jež
;
kača leži zvita v klobčič
/
maček se je zvil v klobčič
/
ekspr.
klobčič pri vratih se je zganil
v klobčič zvita žival, človek
b)
predmetu, stvari:
pas, zvit v klobčič
/
ekspr.
dim je puhal v gostih klobčičih
kolobarjih
klôbčičast
tudi
klôpčičast
in
klobčíčast
tudi
klopčíčast -a -o
prid.
(
ó; í
)
podoben klobčiču:
klobčičasta oblika
klôbec
-bca
tudi
klôpec -pca
m
(
ó
)
nar.
klobčič
:
pletilke je zataknila v klobec
/
klobec volne
/
fant se je zvil v klobec
klôbek
-bka
in
klôpek -pka
m
(
ó
)
klobčič
:
klobek se je zavozlal
/
klobek črne volne
/
zvit je v klobek
klôbka
tudi
klôpka -e
ž
(
ó
)
klobčič
:
odviti klobko sukanca
/
maček spi zvit v klobko
/
stala je sredi klobke svojih otrok
klôbko
-a
tudi
klobkò -à
tudi
klôpko -a
tudi
klopkò -à
s
(
ó; ȍ ȁ
)
star.
klobčič
:
klobko sukanca
/
rokavico je zmečkal v klobko
/
stisnil se je v klobko
klobučár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec klobukov:
klobučarji so razstavili kape in klobuke
;
klobučarji in klobučarke
klobučárka
-e
ž
(
á
)
izdelovalka klobukov:
naročila je klobuk pri znani klobučarki
klobučárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na klobučarje ali klobučarstvo:
ima klobučarski salon
/
klobučarska obrt
klobučárstvo
-a
s
(
ȃ
)
klobučarska obrt:
pomen šivalnega stroja za šiviljstvo, krojaštvo, klobučarstvo
/
preživlja se s klobučarstvom
z opravljanjem klobučarskega poklica
klobúčast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
podoben klobuku:
klobučaste krošnje dreves
klobúček
-čka
m
(
ū
)
manjšalnica od klobuk:
na glavo si je dala klobuček
;
ima črn klobuček
/
jurčki s sivimi klobučki
klobúčen
-čna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na klobuk:
klobučni krajci so se pobesili
♦
papir.
klobučni papir
tanek, na eni strani gladek ovojni papir
klobučevína
-e
ž
(
í
)
blago iz med seboj prepletenih ali zlepljenih, navadno volnenih vlaken
ali zajčjih dlak:
klobuk iz klobučevine
/
volnena klobučevina
klobučevínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz klobučevine:
nosi klobučevinaste copate, škornje
klobučína
-e
ž
(
í
)
star.
klobučevina
:
copate iz klobučine
klobučínast
-a -o
prid.
(
í
)
star.
klobučevinast
:
klobučinast plašč
klobúčnica
-e
ž
(
ȗ
)
škatla za klobuk:
spraviti klobuk v klobučnico
klobučnják
-a
m
(
á
)
1.
nav. mn.,
zool.
klobuku podobni ožigalkarji s spolnim in nespolnim rodom, Scyphozoa:
uhati klobučnjak
2.
nar. gorenjsko
dimolovec
:
nad ognjiščem imajo klobučnjak
klobúk
-a
m
(
ú
)
1.
navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo:
dati klobuk na glavo
;
dvignil je klobuk v pozdrav
;
na glavi ima klobuk
;
potegniti, potisniti si klobuk na oči
;
pokriti se s klobukom
;
črn klobuk
;
klobuk iz zajčje dlake
;
tovarna klobukov
;
škatla za klobuke
/
mehki, trdi klobuki
;
nizki, visoki klobuk
;
slamnati klobuk
slamnik
;
star.
klobuk na tri roglje
trirogeljnik
/
prodajanje damskih klobukov
;
kardinalski klobuk
2.
zgornji, klobuku podobni del gobe:
jurčki imajo bet in klobuk
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
klobuku podoben del česa:
klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo
●
ekspr.
ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav
so se vsi hitro odkrili
;
ekspr.
gledal je izpod klobuka
grdo, jezno
;
pog.
imeti ga pod klobukom
biti vinjen
;
pog.
imeti jih pod klobukom
biti navihan
;
pog.,
ekspr.
pred takim junakom klobuk dol
vsa čast mu
♦
agr.
klobuk
kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
;
bot.
zlati klobuk
rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi
listi, Lilium martagon
;
zool.
morski klobuk
meduza
klobúštra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
pog.,
slabš.
grd, ponošen klobuk:
spet je prišel s tisto klobuštro na glavi
2.
klobuštrač
:
težko posluša to klobuštro
klobuštráč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor veliko in nespametno govori:
sit sem že tega klobuštrača
klobuštráti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
veliko in nespametno govoriti:
nehaj že klobuštrati
//
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
že spet klobuštra neumnosti
2.
počasi, okorno stopati:
konj je klobuštral po temnih ulicah
//
slabš.
hoditi
:
bos klobuštra po vrtu
klobuštríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
vsebinsko prazno, nespametno govorjenje:
ne more več poslušati njegove klobuštrije
klócati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
zastar.
slišno udarjati:
krogle žvižgajo in klocajo okoli nas
klóček
-čka
m
(
ọ̑
)
bot.
grm s pernatimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v socvetju,
Staphylea:
navadni kloček
klóčiti
-im
nedov.
(
ọ́ ọ̑
)
navadno v zvezi s
kokoš
kazati nagnjenje za valjenje piščancev:
kokoši so skoraj vse leto kločile
klòf
medm.
(
ȍ
)
posnema glas pri klofuti:
klof, ga je udarila po licu
klófati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nižje pog.
iztepati
,
iztresati
:
na dvorišču klofa
/
klofati odejo, preprogo
kloféta
tudi
klofêta -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
pog.,
slabš.
grd, ponošen klobuk:
ima raztrgano obleko in klofeto na glavi
;
preluknjana klofeta
//
klobuk sploh:
dajte z glave svojo klofeto, gospod
klôfniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
dati (komu) klofuto:
pošteno ga je klofnil
;
klofniti po obrazu
klofúta
-e
ž
(
ú
)
udarec, navadno s plosko roko:
dati, dobiti krepko klofuto
/
pog.
primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes
//
ekspr.
kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici:
za njegovo delo mu daje le klofute
;
gre za moralno klofuto
/
to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju
klofutánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klofutati:
spet to prerekanje in klofutanje
klofutáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
dajati (komu) klofute:
klofutal ga je po glavi
;
besno so se klofutali
klofútniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
klofniti
:
z vso močjo ga je klofutnila po obrazu
klójec
-jca
m
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka;
krhelj
:
dala je vsakemu pest klojcev
klòk
medm.
(
ȍ
)
1.
posnema glas koklje, divjega petelina:
klok, klok, vabi koklja
2.
posnema glas tekočine pri prelivanju skozi ozko odprtino:
iz posode je teklo v grlo: klok, klok, klok
klókan
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
kenguru
:
veliki klokan
klókanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od klokati:
koklja je vabila piščeta z živahnim klokanjem
/
slišati je bilo le klokanje vina
klókati
-am
tudi
klóčem
nedov.
(
ọ̑
)
1.
oglašati se z glasom klok:
koklja je glasno klokala in vabila piščance
//
navadno v zvezi s
kokoš
kazati nagnjenje za valjenje piščancev:
kokoš nič ne nese, spet kloka
2.
dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako
oviro:
voda se je ob skalah penila in klokala
/
nagnil je kozarec in pil, da je pijača glasno klokala
/
brezoseb.
pod nogami mu je klokalo
//
ekspr.
slišno, hlastno piti:
glej ga, kako kloka
/
ne klokaj, da se ti ne zaleti
3.
ekspr.
dajati pretrgane, zamolkle glasove:
od smeha se je kar tresel in klokal
klokajóč
-a -e:
klokajoč smeh
klokòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
klokotanje
:
od daleč se je zaslišal klokot
klokotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klokotati:
zamolklo klokotanje odtekajoče se vode
/
klokotanje strojnic
/
slišalo se je le klokotanje vina po grlu
klokotáti
-ám
in
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
nav. ekspr.
dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako
oviro:
med bregovi je klokotal potok
;
v zamašenih žlebovih klokota voda
/
deževnica je klokotala v odtočne jarke
klokotaje tekla
;
vino mu je klokotalo po grlu
/
brezoseb.
v čevljih mi klokota
//
dajati tem podobne glasove:
v daljavi so klokotale strojnice
klokotáje
:
klokotaje teči
klokotajóč
-a -e:
smejati se s klokotajočim smehom
;
klokotajoč studenec
klón
1
-a
in
klòn klôna
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
1.
umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak
drugemu organizmu:
človeški klon
;
ustvarili so prvi klon iz odrasle celice sesalca
//
kdor je komu podoben:
novo dekle je popolni klon prejšnjega
2.
agr.
vegetativno razmnoženo potomstvo ene same matične rastline:
klòn
2
klôna
m
(
ȍ ó
)
šport.
gib trupa naprej, nazaj, vstran:
preizkušnja klonov
/
vaditi klone trupa
/
biti v klonu
klonêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor ustvarja identične kopije izvirnega organizma ali stvari:
ni še ocen o tem, koliko so spletni klonerji pri nepoštenem poslu
iztržili
kloníca
-e
ž
(
í
)
1.
star.
pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev;
kolnica
:
potegniti voz iz klonice
;
v klonici je stala kočija
//
pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih)
vozil;
remiza
:
zadnji tramvaj je odhajal v klonico
/
lokomotivna klonica
2.
knjiž.
zavetje, zaklon, navadno v naravi:
pred dežjem so se zatekli v klonico
/
v klonici je bilo nekaj konj
klóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
med.,
navadno v zvezi
klonični krč
kratkotrajni krč, ki mu sledi ohlapitev:
kloníranec
-nca
m
(
ȋ
)
umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak
drugemu organizmui;
klon
1
:
prototipe klonirancev spremljajo visoki stroški
//
kdor je podoben komu:
predsedniku je žal, da nima vsaj dveh klonirancev
kloníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od klonirati:
reprodukcijsko kloniranje
;
kloniranje človeka, živali
klonírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
ustvarjati identične kopije izvirnega organizma ali stvari:
uspešno klonirati človeka, ovco
kloníti
1
klónem
dov.
(
ī ọ́
)
1.
knjiž.
vdati se, odnehati:
kljub junaškemu odporu so morali kloniti
;
kloniti pred močnejšim nasprotnikom
/
moralno ne bo klonil
/
pod težo dokazov je klonil
ni več vztrajal pri prejšnji trditvi, ni več tajil krivde
2.
dov. in nedov.
,
zastar.
upogniti se, skloniti se:
glava ji je počasi klonila na prsi
klonèč
-éča -e:
kloneče travne bilke
kloníti
2
klónim
nedov.
(
ī ọ́
)
knjiž.
upogibati
,
sklanjati
:
sneg kloni veje
;
glava se mu kloni na prsi
klónkati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
dajati kratke, zamolkle glasove ob premikanju tekočine v nepolni
posodi:
v čutari mu je klonkalo vino
/
brezoseb.
iz soda je pretakal petrolej, da je glasno klonkalo
klokotalo
klòp
1
klôpa
m
(
ȍ ó
)
majhen zajedavec na koži človeka in nekaterih živali, s trdim,
nazobčanim sesalom:
izdreti klopa
;
fant se me drži ko klop
♦
zool.
golobji klop
klóp
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
klópi
(
ọ̑
)
podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje
(več oseb):
pred hišo je stala klop
;
leči na klop
;
sekiro je vrgel pod klop
;
sedeti na klopi
;
kamnita, lesena klop
;
klop ob steni, pri peči
/
posedli so po klopeh
/
kotna klop
iz dveh krakov
;
vrtna klop
;
klop za obtožence
//
priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize:
sedi v prvi, zadnji klopi
/
knjige so spravili pod klop
na polico klopi
/
oslovska klop
nekdaj
navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi
ali nedisciplinirani učenci
//
taka priprava s klečalnikom:
ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene
/
sedi v stranski klopi
●
pog.
kar hitro ga je položil na klop
premagal
;
ekspr.
nismo kar za pod klop
nismo še tako slabi, brez moči
;
poslati učenca v klop
reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu
negativno oceno
;
ekspr.
to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli
hodili v šolo
;
vznes.
zasedel je poslansko klop
postal je poslanec
;
ekspr.
poznata se že iz šolskih klopi
iz let skupnega šolanja
;
pog.
drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh
hoditi v šolo
;
ekspr.
postavili te bomo na zatožno klop
za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
♦
šport.
kazenska klop
pri hokeju na ledu
klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška
;
(telovadna) klop
nizka klop za telovadne vaje, zlasti v sedenju, ležanju
klòp
3
medm.
(
ȍ
)
posnema peket ali odsekan glas pri hoji:
klop, klop, peketa konj
;
klop, klop, klop, ropota s coklicami
//
posnema odsekan glas pri udarcu, trkanju:
potrka na vrata: klop, klop, klop
klop
4
klobčič
ipd.
gl.
klob
ipd.
klôpati
-am
nedov.
(
ō ȏ
)
star.
klopotati
:
cokle so klopale po tlaku
klópca
in
klópica -e
ž
(
ọ̑; ọ̄
)
manjšalnica od klop
2
:
v parku je sedla na klopco
/
vrtna klopca
klópen
1
-pna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od klop
2
:
klopna deska
klôpen
2
-pna -o
prid.
(
ȏ
)
med.,
v zvezi
klopni meningitis
virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop:
klôpniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
nav. ekspr.
dati glas kot pri udarcu po kovini, lesu:
v kleti je klopnila past
//
udariti
,
butniti
:
s praznim vrčem jezno klopne ob mizo
klopòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
klopotanje
:
slišal se je le klopot cokel
/
klopot konjskih podkev
/
klopot kastanjet
klopotáča
-e
ž
(
á
)
zool.
ameriška strupena kača, ki ima na repu rožene obročke, Crotalus
horridus:
gozdna, kobrasta klopotača
klopotálo
-a
s
(
á
)
slabš.
kdor (rad) veliko govori:
njegov prijatelj je veliko klopotalo
●
nizko
pazi na svoje klopotalo, da ne bo joj
besede, jezik
klopotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od klopotati:
klopotanje cokel
/
sliši se klopotanje konjskih kopit
/
klopotanje mlinskih koles
/
klopotanje štorkelj
klopotáti
-ám
in
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
nav. ekspr.
slišno, odsekano udarjati ob tla:
cokle so klopotale po kamnitem tlaku
/
po kamenju klopotajo konjska kopita
peketajo
//
dajati odsekane, navadno enakomerne glasove:
štorklje so klopotale na strehi
/
čaplje so klopotale s kljuni
;
pren.,
ekspr.
v sobi so klopotali pisalni stroji
●
star.
zobje so jim klopotali od mraza
šklepetali
//
klopotaje premikati se:
po hodniku so že zgodaj klopotali bolniki
/
konj je počasi klopotal naprej
2.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
ne ve, kaj klopota
/
klopota neumnosti
klopotáje
:
hodil je, klopotaje s čevlji
;
štorklje so glasno klopotaje krožile nad hišami
klopotàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nav. ekspr.
ki klopota:
klopotava igrača
/
pločevinasto klopotav glas
klopôtec
-tca
m
(
ó
)
1.
lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove:
klopotci v vinogradih drdrajo, klopotajo
;
s klopotcem je preganjal vrabce in škorce
;
vrti se kot klopotec v vetru
2.
ekspr.
kdor (rad) veliko govori:
to ti je čvekač in klopotec
3.
jajce, ki zaradi posušene, pokvarjene vsebine klopota:
med jajci sta bila dva klopotca
klopôtniti
-em
dov.
(
ó ȏ
)
nav. ekspr.
dati odsekan glas:
zvonec je klopotnil, ko se je žival premaknila
/
slabš.
če se mu to kdaj omeni, takoj klopotne
odgovori z odsekanim glasom
klór
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
dušljiv, strupen plin rumeno zelene barve, element Cl:
razkužiti vodo s klorom
klór...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na klor:
kloramin, klorbenzen
klorál
-a
m
(
ȃ
)
kem.
brezbarvna, ostro dišeča tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo
diditija:
klorámfenikól
-a
m
(
ȃ-ọ̑
)
zelo učinkovit antibiotik širokega spektra, a z možnostjo resnih
neželenih učinkov:
prepovedani kloramfenikol
;
vsebnost kloramfenikola v mleku
klorámfenikólski
-a -o
prid.
(
ȃ-ọ̑
)
nanašajoč se na kloramfenikol:
kloramfenikolska afera
;
kloramfenikolske kapljice za oči
;
vzorci kloramfenikolskega mleka
klóramín
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
kem.
organska snov, ki se uporablja zlasti za razkuževanje in razbarvanje:
klorát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol klorove kisline:
kalijev klorat
kloréla
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
enocelična zelena alga z enim vrčastim kloroplastom, Chlorella:
kloríd
-a
m
(
ȋ
)
kem.
spojina vodika ali kovine s klorom:
cinkov, kalijev, natrijev klorid
;
vodikov klorid
klorírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.
1.
uvajati klor v spojine:
klorirati benzen
2.
raztapljati klor, derivat klora v vodi za razkuževanje:
klorirati vodo
kloríran
-a -o:
klorirana voda
klorít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina magnezijev železov alumosilikat:
klórkávčuk
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
kem.
kloriran naravni kavčuk:
kloro...
ali
klóro...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
kem.
nanašajoč se na klor:
klorovodik
klorofíl
-a
m
(
ȋ
)
bot.
zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih
hidratov, listno zelenilo:
molekule klorofila
;
tvorba klorofila
;
vsebnost, količina klorofila v listih
/
barvilo klorofil
klorofílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na klorofil:
klorofilna barva
/
klorofilno telesce
del žive vsebine celice, ki vsebuje klorofil
klorofórm
-a
m
(
ọ́
)
med.,
vet.
brezbarvna hlapljiva tekočina, ki ima narkotični učinek:
omamiti bolnika s kloroformom
♦
kem.
metan, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorom;
triklormetan
kloroformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.,
vet.
omamiti s kloroformom:
kloroformirati ranjenca
;
pren.,
knjiž.
morali so kloroformirati njegovo nezaupnost
kloroformíran
-a -o:
kloroformirano mazilo
mazilo, ki vsebuje kloroform
kloroplást
-a
m
(
ȃ
)
bot.
del žive vsebine celice, ki vsebuje klorofil:
membrane kloroplasta
;
fotosinteza v kloroplastih
klorótičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na klorozo:
klorotični listi
klórov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na klor:
klorova kislina, spojina
/
klorova voda
raztopina klora v vodi
kloróza
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
bolezenska bledo zelena barva rastlin:
kloroza listja
klóšar
tudi
klošár -ja
m
(
ọ̑; á
)
brezdomec
,
potepuh
:
je eden izmed klošarjev in klatežev
klošáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
biti, živeti kot brezdomec, potepuh:
nehala je delati in začela klošariti
;
klošariti po Ljubljani
klošárjenje
-a
s
(
á
)
brezdomski, potepuški način življenja:
ker nimajo kje bivati, jim preostane klošarjenje
;
beračenje in klošarjenje
klóšarka
tudi
klošárka
-e
ž
(
ọ̑; á
)
brezdomka, potepuhinja:
bila je klošarka, veliko je pila in se zdravila zaradi psihičnih
težav
klóšarski
tudi
klošárski
-a -o
prid.
(
ọ̑; á
)
nanašajoč se na klošarje:
klošarski videz
/
klošarsko življenje
klóšarstvo
tudi
klošárstvo
-a
s
(
ọ̑; ȃ
)
dejstvo, da kdo je, živi kot brezdomec, potepuh:
v komunizmu sta bila klošarstvo ter prosjačenje za drobiž na javnih
mestih strogo prepovedana
klòšč
klôšča
m
(
ȍ ó
)
nar.
klop
1
:
na roki je našel klošča
;
oklenil se ga je kot klošč
klôščevec
-vca
m
(
ó
)
bot.
grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinovo
olje, Ricinus communis:
plantaže kloščevca
klóšter
-tra
m
(
ọ̑
)
nižje pog.
samostan
:
vzgojena je v kloštru
/
iti v klošter
/
nunski klošter
klóštrski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nižje pog.
samostanski
:
kloštrsko življenje
/
slabš.
vidi se, da je imela kloštrsko vzgojo
klót
-a
m
(
ọ̑
)
gladka enobarvna bombažna tkanina za podloge, delovne halje, prešite
odeje:
halja iz črnega klota
/
klot za podlogo
klótast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz klota:
klotast dežnik
;
klotasta šolska halja
klôvn
-a
m
(
ó
)
komedijant, burkež z značilno namazanim obrazom:
nastop klovna
/
cirkuški klovn
klovnésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
komedijantka z značilno namazanim obrazom:
na prireditvi je nastopila tudi klovnesa
;
igralka, žonglerka in klovnesa
klôvnovski
-a -o
prid.
(
ó
)
klovnski
:
klovnovski obraz
/
klovnovski prizor
;
sam.:
njene oči so imele nekaj klovnovskega na sebi
klôvnski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na klovne:
klovnski humor
;
klovnska šala
/
zabavajo ga klovnski prizori
klôvnsko
prisl.
:
imel je klovnsko resen obraz
klôvnstvo
-a
s
(
ó
)
lastnosti ali ravnanje, značilno za klovne:
režiser njegovega klovnstva ni zabrisal
;
pren.,
ekspr.
politično klovnstvo
klozét
-a
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
stranišče
:
ribal je hodnike in klozete
/
iti na klozet
;
v prid. rabi:
klozet papir
klozéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nižje pog.
straniščen
:
klozetni papir
;
klozetna školjka
klóža
-e
ž
(
ọ̄
)
alp.
plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter:
komaj se je rešil izpod klože
/
sneg se je v kložah valil v dolino
klóžast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na kložo:
sneg je bil kložast
/
kložasti plazovi
klóžnja
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
krama
,
ropotija
:
pospravi že to svojo kložnjo
klúb
-a
m
(
ȗ
)
1.
organizacija, ki združuje ljudi s skupnimi interesi:
osnovali so več klubov
;
postal je član kluba
/
alpinistični, filmski, športni klub
;
avto-moto klub
;
golf klub
/
klub poslancev
//
prostor te organizacije:
klub so zaprli
;
redno prihaja v klub
2.
organizacija, ki združuje ljudi navadno enakega socialnega izvora,
zlasti zaradi družabnih stikov:
je le uradnik in ne more postati član kluba
//
poslopje, prostor te organizacije:
jest hodi v klub
klubáš
-a
m
(
á
)
pog.
(navdušen) pripadnik kluba, zlasti športnega:
navijači in klubaši
klubáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na klubaše ali klubaštvo:
klubaško gledanje športnikov
/
klubaške, nezdrave tendence
klubáštvo
-a
s
(
ȃ
)
pog.
(navdušena) pripadnost klubu, zlasti športnemu:
očitajo jim klubaštvo
/
klubaštvo v športnih organizacijah
sebično, ozko pojmovanje ali ravnanje
klúbovec
-vca
m
(
ȗ
)
član kluba:
klubovci so pri plezanju dosegli drugo mesto
/
je vnet klubovec
pripadnik kluba, zlasti športnega
klúbski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na klub:
klubska dejavnost
;
razmah klubskega življenja
/
klubski večeri so bili čudoviti
/
klubska garnitura
fotelji s klubsko mizico in navadno tudi s kavčem
;
klubska mizica
nizka manjša miza
;
klubska soba
družabni prostor, navadno v javni zgradbi
♦
šport.
klubski dres
oblačilo določene barve z znakom kluba, organizacije
klúmp
-a
m
(
ȗ
)
pog.,
slabš.
malo vredno, nekoristno blago:
prodajajo sam klump
;
kam boš z vsem tem klumpom
klúpa
-e
ž
(
ú
)
gozd.
orodje za merjenje debeline lesa:
kmálu
prisl.
(
ȃ
)
1.
izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:
kmalu se je utrudil
;
kmalu potem so se poslovili
;
prav kmalu prinesi
;
ne bo ga tako kmalu
/
ekspr.
kmalu, prekmalu je minilo
/
nar.
zbudil se je kmalu zjutraj
zgodaj
●
ekspr.
voda je dobra, da je ni kmalu take
je zelo dobra
2.
nav. ekspr.
izraža majhno razdaljo:
trgovina je kmalu za voglom
3.
v členkovni rabi,
s pogojnim naklonom
izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja:
kmalu bi nam (bil) umrl
;
kako kmalu bi se (bila) zgodila nesreča
4.
zastar.
izraža istočasnost;
hkrati
:
prišla sva oba kmalu
kméčki
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kmete:
kmečko dekle
;
kmečko prebivalstvo
/
publ.
težnje širokih kmečkih množic
/
biti kmečkega rodu, stanu
/
kmečki slog
/
drama se godi v kmečkem okolju
;
opisovati kmečko življenje
/
knjiž.
(kmečki) dom
kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji
;
kmečki kot
jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
;
kmečki voz
;
kmečka hiša
;
kmečka jed
preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih
;
kmečka peč
velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva
;
kmečka posest
zemlja, ki jo ima kmet
;
v stanovanju si je uredil kmečko sobo
;
kmečko delo
delo na polju in pri živini
;
kmečko gospodarstvo
/
slabš.
poročil se je s tisto kmečko butaro
nerodno, okorno žensko
/
vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta
v zadregi; zelo
♦
agr.
mala kmečka produkcija
produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta
;
bot.
kmečki tobak
gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica
;
pravn.
kmečko zavarovanje
;
šah.
kmečka končnica
končnica, v kateri so samo kmetje
;
tur.
kmečka ohcet
folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v
kmečkem okolju
;
zgod.
kmečki upori
do odprave tlačanstva
upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih
dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva
;
zool.
kmečka lastovka
lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po
trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica
kméčko
prisl.
:
kmečko oblečena ženska
;
(po) kmečko se obnašati
;
sam.:
v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
kméčkost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost kmečkega človeka:
njena kmečkost mu je ugajala
kmèt
kméta
m
,
im. mn.
kmétje
stil.
kméti
(
ȅ ẹ́
)
1.
kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja:
kmetje so zemljo že zorali
;
siromašni kmetje
/
ekspr.
kmet je kralj
/
po poklicu je bil kmet
/
mali kmet
ki ima navadno do 5 ha zemlje
;
srednji kmet
ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje
;
veliki kmet
ki ima navadno nad 10 ha zemlje
/
do odprave tlačanstva:
podložni, svobodni kmetje
;
kmet tlačan
;
upori kmetov
/
po rodu je kmet
pripadnik kmečkega sloja
2.
slabš.
neroden, neuglajen človek:
ne bodi tak kmet
/
kmet je kmet
;
dopovej mu, ko pa je tak kmet
neumen, omejen človek
3.
mn.,
nav. ekspr.,
s predlogom
dežela
,
podeželje
:
prišel je s kmetov
;
iti na kmete
;
na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
4.
šah.
šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost:
dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta
/
blokirati kmeta
zapreti mu pot
;
fiksirati kmeta
preprečiti mu napredovanje
;
forsirati kmeta
izsiliti kmetu prosto pot
;
izolirati kmeta
ločiti ga od ostalih kmetov iste barve
;
dvojni kmet
dva kmeta iste barve na isti liniji
;
gambitni kmet
;
prosti kmet
;
kmet na b-liniji
v drugi navpični vrsti z leve strani
;
dobitek kmeta
osvojitev nasprotnikovega kmeta
kmetáč
-a
m
(
á
)
star.
kmet
:
kaj hoče ta kmetač
kmetávz
tudi
kmetávs -a
m
(
ȃ
)
slabš.
kmet
:
skopi kmetavz ga spet ni izplačal
;
ti hribovski kmetavzi
/
imenoval jih je tepce in kmetavze
kmetávzar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
kmet
:
je navaden kmetavzar
;
obnaša se kot pravi kmetavzar
/
ne bodi tak kmetavzar
kmetávzarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kmetavzarje:
nosi kmetavzarske škornje
/
imajo kmetavzarske navade
kmetávzarstvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
neotesanost
,
nerodnost
:
otresi se že tega kmetavzarstva
/
to so posledice kmetavzarstva pri nas
kmetíca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja:
je bolj revna kmetica
;
kmetje in kmetice
kmétič
-a
in
kmetìč -íča
m
(
ẹ̑; ȉ í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kmet:
soseda sta bila bogata kmetiča
;
reven kmetič
/
spada med male kmetiče
kmetíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kmetič:
ubog kmetiček
;
tam so stale hišice kmetičkov in kočarjev
kmetíja
-e
ž
(
ȋ
)
zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji:
kmetija leži na sončni rebri
;
imajo kmetijo
;
kupiti, prodati kmetijo
;
samotna kmetija
/
kmetija brez dolga
/
kmetija je dobro obdelana
/
priženil se je na kmetijo
/
ekspr.
poprijel se je kmetije
kmetovanja
/
cela kmetija
nekdaj
posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha
;
ekološka, biološka kmetija
na kateri se hrana prideluje v prizadevanju za varovanje,
ohranjanje narave, življenjskega okolja
;
mala kmetija
posestvo, ki obsega navadno do 5 ha
;
srednja kmetija
posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha
;
velika kmetija
posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha
/
turistična kmetija
objekt, kjer se izvaja dejavnost kmečkega turizma
;
kmetija odprtih vrat
izletniška kmetija, ki ima poleg svoje primarne dejavnosti še
gostinsko in turistično ponudbo, ne nudi pa nastanitev
♦
zgod.
kraljevska kmetija
fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega
približno 50 ha
kmetíjec
-jca
m
(
ȋ
)
kdor se poklicno ukvarja s kmetijstvom:
kmetijci in gozdarji
/
klub mladih kmetijcev
kmetíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kmetijce ali kmetijstvo:
kmetijski pridelki
;
povečanje kmetijske proizvodnje
/
kmetijski obrat
;
kmetijska (delovna) zadruga
prva leta po 1945
delovna organizacija, ki združuje kmete v kolektivno lastništvo in
proizvodnjo
/
kmetijsko gospodarstvo, posestvo
;
tehnično izboljšanje kmetijskih zemljišč
/
je kmetijski tehnik
;
srednja kmetijska šola
/
kmetijska država
kmetíjstvo
-a
s
(
ȋ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s poljedelstvom, živinorejo,
sadjarstvom:
v kmetijstvu so dosegli lepe uspehe
/
živi od kmetijstva
/
industrializacija in kolektivizacija kmetijstva
/
oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo
kmétiški
in
kmetíški -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
star.
kmečki
:
je kmetiškega rodu
/
kmetiško delo
kmétištvo
in
kmetíštvo -a
s
(
ẹ̑; ȋ
)
star.
kmetstvo
:
z učenjem jezika je hotela zabrisati svoje kmetištvo
/
opozarjal je na brezpravnost takratnega kmetištva
kmétiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
kmetovati
:
pomagal je očetu kmetiti
kmétov
-a -o
(
ẹ́
)
svojilni pridevnik od kmet:
kmetov gozd
/
kmetovo prizadevanje je bilo zaman
kmetoválec
-lca
[
kmetovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor se ukvarja s kmetovanjem:
je dober kmetovalec
/
šole za kmetovalce
kmetoválka
-e
[
kmetovau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se ukvarja s kmetovanjem:
ekološka kmetovalka
;
kmetovalka in gospodinja
kmetoválstvo
-a
[
kmetovau̯stvo
in
kmetovalstvo
]
s
(
ȃ
)
knjiž.
kmetovanje
:
ukvarjal se je s kmetovalstvom
kmetovánje
in
kmétovanje -a
s
(
ȃ; ẹ́
)
glagolnik od kmetovati:
lotila se je kmetovanja
/
na stare dni se je ukvarjal s kmetovanjem
kmetováti
-újem
in
kmétovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ́
)
imeti zemljo in jo obdelovati ter se s tem preživljati:
starši so kmetovali, sin pa je študiral
/
star.
te njive ne bom več kmetoval
obdeloval
kmétovski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
zastar.
kmečki
:
vzel je kmetovsko hčer
/
ima kmetovske navade
kmétovstvo
-a
s
(
ẹ́
)
kmetstvo
:
kmetovstvo propada
;
meščanstvo in kmetovstvo
kmétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kmečki
:
bil je otrok kmetskih staršev
;
kmetska dekleta
/
v bližini je stala velika kmetska hiša
/
kmetski pridelki
kmétsko
prisl.
:
bila je (po) kmetsko oblečena
kmétstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
družbeni sloj kmetov:
seznaniti se s problemi kmetstva
/
ponosen je na svoje kmetstvo
na pripadnost temu sloju
//
nav. ekspr.
kmetje
:
sproletarizirano kmetstvo
;
kmetstvo in delavstvo
2.
zastar.
kmetovanje
:
dobil je zemljišče in se je lotil kmetstva
kmísati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
nar.
cmeriti se, kisati se:
spet se kmisa, nekaj mu ni prav
knájp
-a
m
(
ȃ
)
pog.
knajpova kava:
kuhati knajp
/
knajp in cikorija
knájpanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od knajpati se:
zdravnik mu je priporočil knajpanje
/
knajpanje v snegu, mrzli vodi
knájpati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
med.
utrjevati se, zdraviti se po metodi S. Kneippa:
že dolga leta se knajpa
;
knajpati se dnevno
knájpov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
navadno v zvezi
knajpova kava
kavni nadomestek iz žganega ječmenovega slada:
skuhati knajpovo kavo
knàp
knápa
m
(
ȁ á
)
nižje pog.
rudar
:
knapi so se spustili v jamo
knápovski
-a -o
prid.
(
á
)
nižje pog.
rudarski
:
knapovski otroci
/
knapovsko naselje
knédelj
-na
tudi
-dlja
[
knedəlj
]
m
(
ẹ́
)
nav. mn.,
nižje pog.
cmok
1
:
najedel se je knedeljnov
knéftra
-e
ž
(
ẹ̑
)
nižje pog.
jermen, ki med čevljarskim delom drži čevelj trdno na kolenih:
vajenca je pretepel s kneftro
;
močna kneftra
knéginja
tudi
knegínja -e
ž
(
ẹ̑; í
)
1.
plemkinja, za stopnjo višja od grofice:
bogata kneginja
;
kneginja in grofica
2.
knezova žena:
knez in kneginja
knéštvo
-a
s
(
ẹ̑
)
knežji naslov:
dobiti, doseči kneštvo
knéz
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
plemič, za stopnjo višji od grofa:
zbrali so se baroni, grofi in knezi
//
vladar kneževine:
voliti kneza
/
postal je knez
2.
rel.,
v zvezi
cerkveni knez
, nekdaj
visok cerkveni dostojanstvenik:
sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi
♦
zgod.
deželni knez
v fevdalizmu
vladar v posamezni deželi
;
volilni knez
v rimsko-nemškem cesarstvu
vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega
vladarja
;
zool.
knez
pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis
knézoškòf
-ôfa
tudi
-ófa
m
,
im. mn.
knézoškôfi
tudi
knézoškófi
in
knézoškôfje
tudi
knézoškófje
(
ẹ̑-ȍ ẹ̑-ó, ẹ̑-ọ́
)
rel.,
nekdaj
škof, ki je hkrati tudi cerkveni knez:
knezoškofi in drugi cerkveni dostojanstveniki
knézoškofíjski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-í
)
nanašajoč se na knezoškofa:
knezoškofijska kapela
/
knezoškofijski ordinariat
kneževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kneževati:
dolgoletno kneževanje
kneževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti knez, vladati kot knez:
kneževal je več let
/
tukaj je kneževal slovenski knez
knéževič
-a
m
(
ẹ̑
)
knezov sin:
mlad kneževič
kneževína
-e
ž
(
í
)
dežela, ki ji vlada knez:
država je bila razkosana na kneževine
/
kneževina Monaco
knéževski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knežji
:
je kneževskega rodu
/
kneževski sin
/
dobrote je delila s kneževsko radodarnostjo
knéžič
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
knezov sin:
knezi in knežiči
2.
iron.
knez
:
kaj pa bodo takile knežiči
knéžji
-a -e
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na kneze:
knežji dvor
/
podelili so mu knežji naslov
♦
zgod.
knežji kamen
kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
2.
ekspr.
zelo bogat, velik:
ima knežje zasluge
;
dobila je naravnost knežja darila
knéžje
prisl.
:
(po) knežje pogostiti
knéžna
-e
ž
(
ẹ̑
)
knezova hči:
knez in knežna
;
drži se kot kakšna knežna
knittelverz
-a
[
knítəlvêrz-
]
m
(
ī-ȇ
)
lit.
navadno četverostopni jambski verz z zaporedno rimo:
pesnitev v knittelverzih
knjíga
-e
ž
(
í
)
1.
večje število trdno sešitih tiskanih listov:
knjiga ima tristo strani
;
odpreti, zapreti knjigo
;
listati po knjigi
;
debela, drobna, tanka knjiga
;
velik format knjige
;
hrbet, platnice knjige
;
obsežna zbirka knjig
/
broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga
;
žepna knjiga
manjša, cenena broširana knjiga
/
omara za knjige
//
delo, stvaritev v taki obliki:
brati, napisati zanimivo knjigo
;
dobra knjiga
;
leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga
;
poučna, zabavna knjiga
;
knjiga nabožne vsebine
;
knjiga o umetnosti
/
knjiga obravnava aktualne politične dogodke
/
podaril mu je knjigo pravljic
/
kuharska knjiga
z navodili za kuhanje, serviranje jedi
;
šolske knjige
učbeniki
;
pren.,
knjiž.
učiti se iz knjige narave, življenja
2.
navadno s prilastkom
kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise:
ta knjiga je že popisana
/
voditi knjige
/
bela knjiga
dogovorno oblikovana zbirka načel, zahtev za urejanje in
upravljanje določenega področja
;
blagajniška knjiga
knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila
;
blagovna knjiga
v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga
;
dolgovna knjiga
dolžnikov
;
dopisna knjiga
zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila
;
inventarna knjiga
s seznamom inventariziranih predmetov
;
matična knjiga
//
tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje:
vpisati se v knjigo
/
pritožna knjiga
;
spominska knjiga
;
žalna knjiga
v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti znane osebnosti
3.
večja enota obsežnejšega literarnega besedila:
tretje poglavje druge knjige
/
roman v treh knjigah
●
ekspr.
te knjige so vogelni kamen v naši kulturi
so zelo pomembne
;
pog.
knjiga gre v denar
proda se dosti izvodov knjige
;
knjiž.
knjiga je zagledala beli dan
je izšla
;
dijak sploh ni odprl knjige
se ni učil, bral
;
ekspr.
požirati knjige
hitro, površno brati; veliko brati
;
ekspr.
zmeraj bulji v knjige
veliko bere, študira
;
pog.,
ekspr.
kar naprej čepi pri knjigah
bere, študira
;
on ji je neprebrana knjiga
ne pozna njegovih lastnosti
;
knjiž.
ta človek je odprta knjiga
očitno kaže svoja čustva, namene
;
ekspr.
to je knjiga vseh knjig
zelo dobra
♦
adm.
dostavna knjiga
v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke
;
film.
snemalna knjiga
dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki
za snemanje na filmski, magnetoskopski trak
;
fin.
glavna knjiga
knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov
;
temeljna poslovna knjiga
za kronološko evidenco poslovnih dogodkov
;
navt.
mednarodna signalna knjiga
s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov,
držav; mednarodni signalni kodeks
;
polit.
bela knjiga
zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država
objavi o državi, s katero je v sporu
;
pravn.
zemljiška knjiga
s podatki o pravnih razmerjih zemljišča
knjigár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor dela v knjigarni, zlasti lastnik knjigarne:
knjigarji so pričakovali večji obisk
2.
star.
knjigarnar
:
knjigar mu je pošiljal knjižne novosti
//
založnik
:
noben knjigar ni hotel izdati njegovih spisov
knjigárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki dela v knjigarni, zlasti lastnica knjigarne:
knjigo je kupila na priporočilo knjigarke
knjigárna
-e
ž
(
ȃ
)
1.
trgovina s knjigami:
v tej knjigarni se dobijo tudi najnovejše knjige
;
kupiti zgoščenko v knjigarni
2.
zastar.
knjižnica
:
v svoji knjigarni je imel veliko dragocenih knjig in rokopisov
knjigárnar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
lastnik knjigarne:
stalno kupuje pri istem knjigarnarju
2.
ekspr.
knjigotržec
:
knjigarnar mu je pokazal knjižne novosti
knjigárnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
knjižnica
:
v gradu je bila bogata knjigarnica
2.
knjigarna
:
kupiti knjigo v knjigarnici
knjigárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na knjigarno:
knjigarniška izložba
/
širiti knjigarniško mrežo
knjigárništvo
-a
s
(
ȃ
)
prodaja knjig, navadno v knjigarnah:
knjigarništvo je razmeroma mlada trgovska panoga
knjigárstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
knjigarništvo
:
knjigarstvo in knjigoveštvo
knjigobŕbec
-bca
m
(
ȓ
)
slabš.
kdor (rad) veliko bere, išče v knjigah:
bil je strasten knjigobrbec
knjigoljúb
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih;
bibliofil
:
bil je vnet knjigoljub
knjigoljúbec
-bca
m
(
ȗ
)
zastar.
ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih;
bibliofil
knjigomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za izposojo, vračanje knjižničnega gradiva:
s knjigomatom si lahko uporabniki sami podaljšujejo in izposojajo
knjige
knjigosléd
-a
m
(
ẹ̑
)
tematsko organizirana predstavitev knjig po založbah na knjižnem
sejmu:
strokovni javnosti je bil namenjen poseben knjigosled z založniki in
knjigotržci
;
šolski knjigosled
knjigotísk
-a
m
(
ȋ
)
tisk.
tehnika visokega tiska s črk in klišejev:
tiskati v knjigotisku
knjigotiskár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja s knjigotiskom:
razpisati delovno mesto knjigotiskarja
knjigotiskárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na knjigotiskarje:
knjigotiskarsko delo
/
knjigotiskarski strojnik
knjigotŕški
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na knjigotržce ali knjigotrštvo:
knjigotrška cena
/
razširiti knjigotrško mrežo
/
knjigotrški poklic
knjigotŕštvo
-a
s
(
ȓ
)
organizirana prodaja knjig:
razvoj knjigotrštva
knjigotŕžec
-žca
m
(
ȓ
)
kdor se ukvarja z organizirano prodajo knjig:
knjigotržci in založniki
knjigotŕžen
-žna -o
prid.
(
ȓ
)
knjigotrški
:
knjigotržne razmere
knjigotŕžnica
-e
ž
(
ȓ
)
zastar.
knjigarna
:
odprli so novo knjigotržnico
knjigovéški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na knjigoveze ali knjigoveštvo:
knjigoveška delavnica
/
knjigoveški nož, stroj
;
knjigoveško lepilo
knjigovéštvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost, ki se ukvarja z vezavo knjig:
posvetil se je knjigoveštvu
knjigovéz
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z vezavo knjig:
dober, izkušen knjigovez
knjigovézka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z vezavo knjig:
izšolala se je za knjigovezko
knjigovéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
delavnica, obrat za vezavo knjig:
sodobno opremljena knjigoveznica
knjigovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
uslužbenec, ki opravlja knjigovodske posle:
knjigovodja v velikem podjetju
/
razpisati delovno mesto knjigovodje
/
materialni knjigovodja
knjigovódkinja
-e
ž
(
ọ̑
)
uslužbenka, ki opravlja knjigovodske posle:
zdaj je knjigovodkinja v velikem podjetju
knjigovódski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na knjigovodstvo:
knjigovodski podatki
/
dobro organizirana knjigovodska služba
/
knjigovodski kader
/
knjigovodski tečaj
♦
adm.
knjigovodski mostiček
črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju
poslovnih knjig
;
fin.
knjigovodski račun
konto
;
knjigovodska listina
listina, na temelju katere se zapiše poslovni dogodek v konte
knjigovódstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjigovodski
:
knjigovodstvena evidenca
/
knjigovodstveno osebje
knjigovódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost, ki se ukvarja z zapisovanjem poslovnih dogodkov v zvezi s
premoženjem:
knjigovodstvo imajo dobro organizirano
/
služba družbenega knjigovodstva
do 1994
državni organ, ki nadzira uporabljanje družbenega premoženja
♦
fin.
dvojno, enojno knjigovodstvo
;
materialno knjigovodstvo
količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog
materiala
;
prenosno knjigovodstvo
pri katerem se prepiše poslovni dogodek iz dnevnika na konte
//
oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja to dejavnost:
odšel je v knjigovodstvo
knjigožêr
tudi
knjigožér -a
m
(
ȇ; ẹ̑
)
slabš.
kdor veliko, hitro bere:
postal je pravi knjigožer
knjíštvo
-a
s
(
ȋ
)
star.
književnost
,
literatura
:
nabožno knjištvo
/
najslavnejša dela svetovnega knjištva
knjížba
-e
ž
(
ȋ
)
knjiženje
:
knjižba dohodkov in izdatkov
knjížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na knjigo:
knjižni hrbet, ovitek
;
nagrada za najboljšo knjižno opremo
/
knjižna omara, polica
/
knjižni sejem
;
novosti s knjižnega trga
/
knjižni katalog, oglas
;
delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki
/
uveljavil se je kot knjižni ilustrator
/
njegove pesmi so izšle v knjižni obliki
●
ekspr.
knjižni molj
kdor zelo veliko bere, študira
//
literaren
:
izdajati knjižni časopis
/
delo je njegov knjižni prvenec
2.
jezikosl.
nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti:
knjižni jezik
;
knjižna izreka
3.
ki se rabi za knjiženje:
knjižni stroj
♦
ekon.
knjižni denar
imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo
;
tisk.
knjižni tisk
tehnika visokega tiska s črk in klišejev
knjížno
prisl.
:
ta izraz zveni nekoliko knjižno
knjíženje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od knjižiti:
kartica za knjiženje izdanega blaga
knjižéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
nanašajoč se na književnost:
seznanjati se z različnimi književnimi zvrstmi
/
izdajati književni list
;
ta roman je pisateljevo najpomembnejše književno delo
/
književna umetnost
/
književni teoretik
;
književna kritika
2.
knjižen
:
književni sejem
knjižévnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki piše literarna dela umetniške vrednosti:
nadarjena, priznana književnica
knjižévnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor piše literarna dela umetniške vrednosti:
pomemben, ugleden književnik
;
brati eseje in kritike znanega književnika
;
književniki in publicisti
/
svobodni književnik
ki se poklicno ukvarja s pisanjem takih del
;
društvo književnikov
knjižévniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na književnike:
posvetil se je književniškemu delu
/
književniški simpozij
knjižévnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
1.
umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik:
zanimati se za književnost
;
razvoj evropske književnosti
;
zgodovina književnosti
;
predavanje o ruski književnosti
/
domača, prevodna, tuja književnost
;
klasična, sodobna književnost
;
književnost med obema vojnama
/
študirati svetovno književnost
//
navadno s prilastkom
dela te umetnosti:
brati mladinsko, otroško književnost
;
kupuje angleško, francosko, poljsko književnost
2.
navadno s prilastkom
celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva:
temeljna dela slovenske književnosti
/
na fakulteti predava književnost
3.
navadno s prilastkom
knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju;
literatura
:
tiskati pedagoško, politično književnost
knjížica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od knjiga:
brati knjižico
;
listati po knjižici
;
drobna knjižica praktičnih nasvetov
/
vpisati v knjižico
/
čekovna knjižica
sešitek čekovnih golic
;
delovna knjižica
dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo
;
hranilna knjižica
v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti
;
vojaška knjižica
dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega
roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
;
zdravstvena knjižica
dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o
zdravljenju
♦
šol.
dijaška knjižica
nekdaj
knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
knjížiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
fin.
zapisovati poslovne dogodke v konte:
knjižiti izdajo blaga, naročila
/
knjižiti v dobro
vpisovati odobritev na desno stran, v desno kolono (knjigovodskih)
kontov
//
dov. in nedov.
vknjižiti
:
dobiček so knjižili na poseben bančni račun
knjížen
-a -o:
pošiljka je že knjižena
knjížnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige:
knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov
;
knjižnica vpisuje nove člane
;
izposoditi si knjigo v knjižnici
/
ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica
/
Narodna in univerzitetna knjižnica
//
sistematično urejena zbirka knjig:
dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami
;
ima bogato knjižnico
;
zasebna knjižnica
//
prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige:
študira v knjižnici
;
čaka ga pred knjižnico
2.
s prilastkom
zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine:
ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba
;
urednik Zabavne knjižnice
knjížničar
-ja
m
(
ȋ
)
strokovni uslužbenec v knjižnici:
knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja
♦
biblio.
knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo
//
kdor dela v knjižnici:
knjižničar mi je prinesel knjigo
knjížničarka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovna uslužbenka v knjižnici:
knjižničarka študijske knjižnice
//
ženska, ki dela v knjižnici:
profesorica je bila hkrati tudi knjižničarka šolske knjižnice
knjížničarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na knjižničarje ali knjižničarstvo:
prirediti knjižničarski tečaj
;
delavci knjižničarske stroke
/
knjižničarski manipulant
knjížničarstvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja s sistematičnim zbiranjem, hranjenjem in
izposojanjem knjig:
knjižničarstvo se je zelo razmahnilo
;
naloge slovenskega knjižničarstva
//
nauk o delu v knjižnici:
članek o knjižničarstvu
knjížničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na knjižnico:
knjižnični inventar
;
dopolnjevati knjižnično gradivo
/
razširiti knjižnično mrežo
knjížnojezikôven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ō
)
jezikosl.
nanašajoč se na knjižni jezik:
knjižnojezikovne norme
/
knjižnojezikovna samostojnost
knjížnost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
književnost
,
literatura
:
narod z bogato knjižnostjo
/
leposlovna knjižnost
knjižúra
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
knjiga, zlasti brez literarne vrednosti:
knjižure te vrste naredijo več škode kot koristi
knockdown
-a
[
nógdáu̯n
in
nôgdáu̯n
]
m
(
ọ́-ȃ; ó-ȃ
)
šport.
stanje pri boksu, ko sodnik zaradi oslabelosti enega od igralcev
prekine dvoboj za največ deset sekund:
v prvi rundi je bil v knockdownu
//
udarec, ki povzroči to stanje:
dobil je knockdown
knockout
ipd.
gl.
nokavt
ipd.
knòf
knôfa
m
(
ȍ ó
)
nižje pog.
gumb
:
pritisniti knof
;
obračanje, tiščanje knofa
/
odleteti, odpasti kot knof
knôfek
-fka
m
(
ọ̄
)
nižje pog.
gumbek
:
oblekica z lepimi, rdečimi knofki
knójevec
-vca
m
(
ọ̑
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
član Korpusa narodne obrambe Jugoslavije:
knojevci so uspešno izpolnjevali svoje naloge
knokavt
ipd.
gl.
nokavt
ipd.
know-how
-a
[
nôu̯-háu̯
]
m
(
ȏ-ȃ
)
knjiž.
na raziskovanju, izkušnjah temelječe znanje, zlasti tehnično, za
(praktično) uresničitev zastavljenih nalog:
biti odvisen od tujega know-howa
;
tehnološki know-how
knúta
-e
ž
(
ú
)
v ruskem okolju,
nekdaj
bič s tremi, na koncu razpletenimi jermeni z vozli:
udariti s knuto
/
obsodili so ga na sto udarcev s knuto
;
pren.,
ekspr.
trepetati pod knuto izkoriščevalcev
ko
1
vez.
I.
v odvisnih stavkih
1.
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje
a)
da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega:
ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati
;
ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko
/
ekspr.
so dnevi, ko ne more nič delati
/
s prislovom:
medtem ko stopa po gozdu, poči strel
;
kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
b)
da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem:
ko prideš domov, napiši pismo
;
o tem se pogovoriva, ko se vrnem
/
s prislovom:
brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot
;
potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu
;
pokliči me, takoj ko se vrneš
c)
nav. ekspr.
da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega:
ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho
/
s prislovom
za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil
preden
//
navadno v zvezi
medtem ko
za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in
odvisnega stavka:
medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino
;
oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo
/
publ.:
medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili
stroške prevoza
;
lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj
letos mnogo boljši
letos pa
2.
ekspr.,
v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v
nadrednem:
zdaj pa imaš, ko si tako nerodna
;
kaj bi tajil, ko pa je res
;
ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
3.
knjiž.,
v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom
za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka;
če
:
prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko
/
ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
za izražanje želje ali omiljenega ukaza:
ko bi si le dal kaj dopovedati
;
ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo
;
prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo
/
kaj, ko bi poslali po zdravnika
4.
knjiž.,
nav. ekspr.,
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči;
čeprav
:
ko bi tudi imel, tebi ne bi dal
;
tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
5.
knjiž.,
v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z
da
za izražanje približne, dozdevne podobnosti;
kakor
2
,
kot
2
:
pregiba ustnice, ko da moli
;
odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
6.
ekspr.,
v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom
za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka:
bolj ko vpije, manj ga poslušajo
;
dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
II.
pog.,
med členi v stavku
kakor
2
,
kot
2
:
a)
dela ko v prejšnjih časih
b)
letošnja prireditev je lepša ko lanska
/
ni tako močen ko brat
/
ni mi pisal več ko enkrat
c)
vede se ko gospodar
/
drži se ga ko klop
;
krade ko sraka
;
molči ko grob
;
bled ko zid
;
lačen ko volk
;
star ko zemlja
;
tema je ko v rogu
č)
tega ne povej drugemu ko njemu
●
nar. zahodno
ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo
kakor hitro
;
ekspr.
naj pride prej ko mogoče
ali
prej ko prej
kar se da hitro, kar najhitreje;
prim.
bržkobrž
,
prejkoprej
,
slejkoprej
kó
2
medm.
(
ọ̑
)
posnema glas kokoši:
ko ko ko, se oglašajo kokoši
/
koko, kokoko, kokodak
kò
3
medm.
(
ȍ
)
posnema glas koklje:
ko ko ko, vabi koklja
ko...
ali
kò...
predpona v sestavljenkah
(
ȍ
)
za izražanje
a)
obstajanja poleg, vzporedno s tem, kar je pomen osnovne besede:
koaksialen, koeksistenca, kovalenten
b)
delovanja skupaj s kom, čim:
kooperacija, koprodukcija, korepetirati
kòadjútor
-ja
m
(
ȍ-ȗ
)
rel.
škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico
postati njegov naslednik, škof pomočnik:
koagulácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od koagulirati:
pospešiti koagulacijo
;
koagulacija beljakovin
/
koagulacija krvi
strjevanje
koagulát
-a
m
(
ȃ
)
kem.,
med.
kar koagulira;
skrknjenina
,
strjenina
:
naravni koagulati
/
koagulat krvi
strdek
koagulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kem.,
med.
prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov;
skrknjevati
,
strjevati se
:
albumin pri pasteriziranju koagulira
/
mleko koagulira
;
preh.
formaldehid koagulira beljakovine
kòaksiálen
-lna -o
prid.
(
ȍ-ȃ
)
elektr.,
navadno v zvezi
koaksialni kabel
kabel iz dveh, med seboj izoliranih vodnikov, ki imata isto, skupno
os:
dobivati podatke, signal po koaksialnem kablu
;
povezava preko koaksialnega kabla
koála
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus
cinereus:
mladiči koale
;
kenguruji in koale
/
plišasta koala
/
medvedek koala
koalícija
-e
ž
(
í
)
zveza strank, držav za dosego skupnega cilja:
zavezniške države so predstavljale antihitlerjevsko koalicijo
/
povezati se v koalicijo
/
koalicija novih strank
/
vladna koalicija
dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi
koalicíjski
tudi
koalícijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na koalicijo:
sestanek predstavnikov koalicijskih strank
/
koalicijski odnosi
/
koalicijska vlada
vlada, v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank
♦
voj.
koalicijska vojna
vojna, v kateri se na eni ali na obeh straneh bojuje več, že v
mirnem času vojaško povezanih držav
koalírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
povezati se zaradi skupnega cilja:
meščanske stranke so se koalirale
koalíran
-a -o:
koalirane stranke
kobacáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor kobaca, navadno otrok:
opazovala je svoje male kobacače
kobacánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kobacati:
nerodno kobacanje
kobacáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
s težavo, nerodno premikati se:
otrok že kobaca
/
kobacati po vseh štirih
//
ekspr.
nerodno, okorno hoditi:
počasi je kobacal po snegu
;
mlade mucke kobacajo za materjo
/
fantiček je začel kobacati
hoditi
kobacáti se
navadno s prislovnim določilom
s težavo prihajati kam:
deklica se kobaca na stol
;
kobacati (se) iz jame
/
kobacal se je v posteljo
kobacajóč
-a -e:
kobacajoč je prišel k njej
kobacljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
kobacati
:
otrok je kobacljal po sredi ceste
kobáča
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
(večja lesena) kletka:
kokoši je zaprla v kobačo
/
vrgli so ga v kobačo
zapor, ječo
kobál
1
tudi
kobálj -a
[
prva oblika
kobau̯
in
kobal
]
m
(
ȃ
)
star.
mesto med nogami, korak:
do kobala se je udiralo
●
star.
sklonil se je in pogledal skozi kobal
skozi razširjene, razmaknjene noge;
prim.
okobal
kobál
2
tudi
kobálj
[
prva oblika
kobau̯
in
kobal
]
prisl.
(
ȃ
)
star.
v razkoračenem položaju kakor pri jahanju;
okobal
:
sedeti kobal na skali, v sedlu
/
v kobal sesti na hlod, stol
kobálast
in
kobáljast -a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kobaljo ali kobal:
kobalast moški
/
kobalasta stoja
/
kobalasto drevo
kobáliti
-im
nedov.
(
ā ȃ
)
star.
okobal sedeti, premikati se:
kobaliti na stolu
/
kobalil je osla skozi vas
kobáliti se
in
kobáliti
ekspr.
nerodno, okorno hoditi:
kobaliti se navkreber
/
kobaliti se čez posekano drevje
kobálja
-e
ž
(
á
)
1.
star.
v dva ali več krakov razraslo drevo;
debelna rogovila
:
na voz je naložil tri kobalje
/
splezati v kobaljo hrasta
v prostor med kraki drevesa
2.
nav. mn.,
zastar.
noga
:
potegnil ga je za kobalje iz vode
;
dolge, suhe kobalje
/
v prislovni rabi
v kobaljo sedeti
okobal
//
mesto med nogami, korak:
hlače so se v kobalji raztrgale
kóbalt
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
zelo trda, magnetna težka kovina sive barve, element Co:
bogata nahajališča kobalta
kóbalten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
(kobaltovo) moder:
kobaltna barva
/
kobaltno nebo
kóbaltov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kobalt:
kobaltov oksid
/
pridobivati kobalt iz kobaltovih mineralov
/
kobaltovo steklo
/
kobaltovo modrilo
pigment v kobaltu modre barve
♦
med.
kobaltova bomba
aparat za globinsko obsevanje tumorjev
kóbaltovo
prisl.
:
kobaltovo modra barva
kobíla
-e
ž
(
í
)
1.
odrasla samica konja:
kobila je zarezgetala
;
napreči, pognati kobilo
/
čistokrvna, plemenska kobila
;
grbonosa kobila
ki ima zgornji del gobca izbočen
●
preg.
kovačeva kobila je zmeraj bosa
pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
2.
nizko
ženska močne postave, navadno mlajša:
zbrale so se same kobile
/
vse tri hčere so bile prave kobile
3.
nar.
lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše,
oblikuje;
koza
:
hlod sta položila na kobilo
/
tesarska kobila
//
opornik, navadno pri lesenem mostu;
mostna koza
:
med kobilami je tekel potok
/
mostna kobila
kobílar
1
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi, Oriolus oriolus:
v vrhu smreke je zažvižgal kobilar
kobílar
2
in
kobilár -ja
m
(
ȋ; á
)
zastar.
konjar
:
kobilarji in mešetarji
kobilárna
-e
ž
(
ȃ
)
kraj, prostor za vzrejo konj:
kupil je konja v kobilarni
/
kobilarna v Lipici
kobílast
-a -o
prid.
(
í
)
nizko
velik
,
neroden
2
:
kobilasta ženska
kobílca
-e
ž
(
í
)
pog.,
od 1991 do 2007
bankovec za pet tisoč slovenskih tolarjev:
odkrili so ponarejene cankarje in kobilce
kobílica
-e
ž
(
í
)
1.
žuželka zelene barve z zelo dolgima zadnjima nogama:
po travniku so poskakovale kobilice
;
cvrčanje kobilic
;
vojakov je bilo kot kobilic
2.
nav. ekspr.
manjšalnica od kobila:
svoje kobilice ne bi dal za štiri konje
;
pripeljal se je s črno kobilico
3.
vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna;
gredelj
:
teše kobilico
/
ladijska kobilica
;
kobilica čolna
/
položiti, postaviti kobilico
začeti graditi ladjo, čoln
♦
glasb.
kobilica
ploščica na trupu godalnih instrumentov, čez katero so napete
strune
;
zool.
kobilica selivka
žuželka, ki se v velikih rojih seli in uničuje zelenje, Locusta
migratoria
kobíličar
-ja
m
(
í
)
zool.
ptica pevka, ki živi zlasti na močvirnih tleh, ob vodi, Locustella
naevia:
kobíličji
-a -e
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na kobilice:
kobiličja krila
;
kobiličje telo
/
kobiličje leto
leto, ko se v velikih množinah pojavijo kobilice selivke
kobílji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kobile:
kobilja griva
/
kobilje mleko
/
njen kobilji smeh
zelo glasen, hrupen
kóbra
-e
ž
(
ọ̑
)
velika, zelo strupena azijska kača:
pik kobre
kóbranka
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
belouški podobna nestrupena kača, Tropidonotus tesselatus:
ujeti kobranko
;
razširjenost kobranke
kobúl
-a
m
(
ȗ
)
več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov:
na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode
/
odtrgala je kobul cvetja
♦
bot.
kobul
socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste
točke glavne osi
;
sestavljeni kobul
socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne
osi
kobúla
-e
ž
(
ú
)
več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov;
kobul
:
lešniki so v bogatih kobulah viseli na vejah
♦
agr.
žensko socvetje ali plod hmelja
kobúlast
-a -o
prid.
(
ú
)
podoben kobulu:
kobulasta oblika
/
kobulasti cveti
♦
bot.
kobulasta vetrnica
visokogorska rastlina z deljenimi listi in navadno belimi cveti v
kobulu, Anemone narcissiflora
kobúlček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od kobul:
kobulček jagod
♦
bot.
kobulček
socvetje na posameznem poganjku sestavljenega kobula
;
zali kobulček
rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali
rdečkasti listi, Astrantia
kobúlica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kobula:
kobulica lešnikov
kobúlnica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.,
bot.
rastline, ki imajo cvete združene v kobule, Apiaceae:
kòc
kôca
m
(
ȍ ó
)
pog.
(volnena) odeja, zlasti slabša:
s seboj je nosil šotorko in koc
;
razgrniti koc na tla
;
pokriti se s kocem
;
debel, volnen koc
;
konjski, vojaški koc
kôca
-e
ž
(
ó
)
nar. vzhodno
(volnena) odeja, zlasti slabša:
pokriti se s koco
kôcast
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami:
majhen kocast pes
;
kocast rep veverice
/
bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo
/
kocasta površina tkanine
/
telovnik iz kocastega blaga
;
kocasto posteljno pregrinjalo
2.
cunjast
:
kocaste snežinke
kôcelj
-clja
m
(
ó
)
nar. zahodno
štor
,
kocen
:
zeljni kocelj
kocén
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu:
zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi
;
zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam
2.
peclju podoben del gobe:
kocen ni bil več užiten
kocénje
-a
s
(
ẹ̑
)
več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni:
košaro kocenja je stresla kravi v jasli
kocína
-e
ž
(
í
)
trša dlaka, zlasti pri človeku:
izpuliti kocino
;
roke je imel poraščene z dolgimi črnimi kocinami
;
kocine na bradi, prsih
kocínar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
1.
neobrit, po obrazu s kocinami porasel človek:
tega kocinarja bi se človek še pri belem dnevu ustrašil
2.
z dlako zelo porasla žival, zlasti medved:
kje si pa ustrelil tega kocinarja
kocínast
-a -o
prid.
(
í
)
nav. ekspr.
porasel s kocinami:
kocinast obraz
;
kocinasta brada
;
prsi je imel zelo kocinaste
/
zverina ga je zgrabila s svojo kocinasto šapo
kosmato
/
kocinasta kučma
s kosmato, dlakavo površino
kocínica
-e
ž
(
í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kocina:
fant si je vsako kocinico sproti obril
kócka
1
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
geom.
telo, ki ga omejuje šest kvadratov:
narisati kocko
;
izračunaj prostornino kocke
/
marmornati podstavek v obliki kocke
2.
predmet take ali podobne oblike:
rezljal je kocke iz lesa
;
na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje
/
otroka se najraje igrata s kockami
/
dati v čaj dve kocki sladkorja
/
mn.
narezati kruh, slanino na kocke
/
mn.
sladkor je v kockah, prahu
/
jušna kocka
v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali
izboljšavo njenega okusa
//
tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na
srečo:
vreči, zakotaliti kocko
;
igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko
/
jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto
sta žrebala s kocko
;
žrtev so določili s kocko
z žrebanjem s kocko
/
pog.
metati kocke
kockati
●
ekspr.
kocka je padla
ob pomembni odločitvi z negotovim izidom
odločeno je
;
(po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko
tvegati ob pomembni odločitvi
;
ekspr.
njegova usoda je na kocki
možna je najbolj neugodna rešitev, razplet
kôcka
2
tudi
kócka -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
nekdaj
veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz
debelejšega blaga:
ogrniti kocko
;
pokriti se s kocko
;
topla zimska kocka
kóckanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kockati:
oblast je kockanje prepovedala
;
kockanje in popivanje
/
kockanje ceste bo v dveh dneh končano
kóckar
-ja
m
(
ọ̑
)
igralec, ki kocka:
postal je strasten kockar
/
goljuf in kockar
hazarder
kóckast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki ima obliko kocke:
kockast kristal
;
kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti
2.
ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov:
kockast prt
/
kockasto blago za obleko
karirasto
/
kockast vzorec
kóckati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
igrati igro (na srečo) s kockami:
kocka z bogatim tujcem
/
ekspr.
kockati na srečo
/
otroci so se vse popoldne kockali
//
pog.
igrati igro (na srečo) sploh:
samo pije in kocka
2.
tlakovati z (granitnimi) kockami:
delavci kockajo še zadnji del cestišča
kockajóč
-a -e:
slika prikazuje kockajoče vojake
kóckan
-a -o:
cesta je skozi vas kockana
;
kockano cestišče
kóckica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od kocka:
predmet ima obliko kockice
kóckovec
-vca
m
(
ọ̑
)
premog v velikosti od 3 do 6 cm:
naročiti dve toni kockovca
kócna
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. gorenjsko
veriga (za privezovanje goveda k jaslim):
kôcnjast
-a -o
prid.
(
ó
)
nar.,
navadno v zvezi s
snežinka
velik
,
cunjast
:
kocnjaste snežinke
kocnjáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.,
navadno v zvezi s
sneg
padati v debelih kosmih:
proti večeru je sneg že kar kocnjal
koconóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
vet.
ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge:
koconogi konj, pes
;
koconoga kokoš
♦
zool.
koconoga kanja
ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus
kòč
kôča
m
(
ȍ ó
)
1.
nar. gorenjsko
ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče:
zapreti prašičke v koč
2.
lov.
skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej:
skril se je v koč in čakal na ruševca
kóča
-e
ž
(
ọ́
)
1.
gostišče v gorah, zlasti manjše:
koča je vse leto oskrbovana
;
prenočila sta v koči
/
planinska koča
2.
zasilno, občasno prebivališče:
sredi gozda si je postavil kočo
/
drvarska, planšarska, ribiška koča
3.
star.
majhna, preprosta hiša, bajta:
posedati pred kočo
;
kmečka, lesena koča
//
zelo majhno posestvo:
na koči se težko živi
♦
rib.
vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib
kóčar
-ja
m
(
ọ̑
)
star.
bajtar
,
kajžar
:
na koncu vasi so živeli kočarji
kóčarica
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
bajtarica
,
kajžarica
:
revna kočarica s kopico otrok
kočaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
bajtarija
:
priženil se je na kočarijo
kóčarka
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
bajtarica
,
kajžarica
:
kmetice in kočarke
kóčarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kočarje:
izvira iz kočarskega rodu
/
kočarska bivališča
;
sam.:
poročil se je s kočarsko
kôček
-čka
m
(
ō
)
nar. gorenjsko
prašiček
:
kočki so rili po blatu
kočemájka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga:
oblekla je kočemajko
;
žametna kočemajka
kočérja
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
obrok hrane, ki se jé pozno popoldne namesto kosila in večerje:
za kočerjo so spekli pico
kočévar
-ja
m
(
ẹ̄
)
pog.
premog, ki se koplje v Kočevju:
kuriti s kočevarjem
kočévarščina
-e
ž
(
ẹ́
)
kočevska nemščina:
društvo je izdalo zgoščenko ter pesmarico s starimi pesmimi v
kočevarščini
kočeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
zlasti v ruskem okolju,
nekdaj
nomadsko živeti, biti nomad:
to pleme še vedno kočuje
/
kočevali so iz kraja v kraj
2.
knjiž.
zasilno prebivati, taboriti, šotoriti:
vojaki so kočevali v majhni oazi
kóčevnik
in
kočévnik -a
m
(
ọ̄; ẹ̑
)
zlasti v ruskem okolju,
nekdaj
nomad
,
pastir
:
taborišče kočevnikov
kóčevniški
in
kočévniški -a -o
prid.
(
ọ̄; ẹ̑
)
nanašajoč se na kočevnike:
kočevniški način življenja
/
kočevniška ljudstva
kočévski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko:
kočevski gozdovi
/
kočevski premog
/
kočevska nemščina
/
Kočevski zbor
Zbor odposlancev slovenskega naroda
kočévščina
-e
ž
(
ẹ̑
)
kočevska nemščina:
ogovoril ga je v kočevščini
kóčica
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od koča:
nizka lesena kočica
kóčič
-a
m
(
ọ̄
)
zool.
rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem;
navadni prašiček
kočíja
-e
ž
(
ȋ
)
udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz:
sedel je v kočijo
;
zapreči konje v kočijo
;
voziti se v veliki, gosposki kočiji
/
poštna kočija
nekdaj
za prevoz pošte in potnikov
●
ekspr.
pav je vozil kočijo
hodil s pahljačasto razprtim repom
kočijáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kočijaže:
kočijaško delo
/
kočijaški konj
kočijski konj
kočijáž
-a
m
(
á
)
voznik kočije:
kočijaž je pognal konja
kočijážiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
upravljati, voditi kočijsko vprego:
oče je sedel spredaj in kočijažil
/
kočijaži že trideset let
kočíjen
-jna -o
(
ȋ
)
pridevnik od kočija:
kočijne vzmeti
;
kočijna vratca
kočíjica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kočija:
bil je ponosen na svojo novo kočijico
kočíjnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
del kočije, namenjen za potnike:
kočijnik se je zazibal
/
pripeljal se je s poštnim kočijnikom
s (poštno) kočijo
kočíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kočijo:
kočijsko okno
/
kočijski konj
konj, vprežen v kočijo
;
kočijska vprega
kočírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
kočijažiti
:
gospodar je sam kočiral
kóčka
-e
ž
(
ọ́
)
nar. vzhodno
hišica
,
bajtica
:
imel je le njivo in napol podrto kočko
kočljív
-a -o
prid.
, kočljívejši
(
ī í
)
1.
nav. ekspr.
ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege:
pogovor je postajal kočljiv
;
kočljivo vprašanje
/
kočljiv človek
pretirano občutljiv
/
znašli so se v kočljivem položaju
//
ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost:
dobiti kočljivo nalogo
;
reševati kočljive zadeve
/
kočljiv poklic
2.
zastar.
izbirčen
,
zahteven
:
otrok je razvajen in kočljiv
/
opravljen s kočljivo skrbnostjo
(pretirano) veliko
kočljívec
-vca
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
pretirano občutljiv človek:
nič se mu ne sme reči, ker je tak kočljivec
2.
zastar.
izbirčnež
,
zahtevnež
:
on ni tak kočljivec, da tega ne bi jedel
kočljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost kočljivega:
zaradi kočljivosti položaja se je umaknil
/
ekspr.
takšne kočljivosti me ne zanimajo
kočljive stvari
kóčna
-e
ž
(
ọ̄
)
geogr.
zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline;
krnica
kóčnik
-a
m
(
ọ̄
)
zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane:
manjkata mu dva kočnika
;
otroku že raste kočnik
♦
anat.
vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti
kóčnjak
tudi
kočnják -a
m
(
ọ̄; á
)
star.
kočnik
:
zlomil se mu je kočnjak
kočúra
-e
ž
(
ȗ
)
slabš.
grda, slaba hiša:
kočura mu je pogorela
;
živi v stari kočuri
//
hiša sploh:
celo življenje je varčeval za to kočuro
kód
1
-a
m
(
ọ̑
)
sistem dogovorjenih znakov, ki predstavlja določene podatke,
informacije:
dešifrirati, sestaviti kod
;
prevesti sporočilo v kod
;
zapisati v kodu
;
satelit dobiva povelja v binarnem kodu
/
vsaka črka ima, predstavlja svoj kod
;
izračunati zapisane kode števil
;
črkovni, številčni kod
/
filmski, kulturni kod
/
jezikovni, komunikacijski kod
kód
2
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje:
kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad?
/
do kod hočeš priti?
;
od kod si doma?
/
star.
kod bi ušel?
kje
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
povprašaj, kod se gre na postajo
;
ekspr.
kod vse je blodil, se ne spominja
●
ekspr.
ne ve ne kod ne kam
je v položaju brez izhoda
//
zastar.
izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja;
kje
:
kod neki se skriva?
2.
star.
izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju;
kje
:
ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš
;
gotovo se skriva tam kod;
prim.
bogve
,
kdove
kóda
1
-e
ž
(
ọ̑
)
dogovorjen znak, sestavljen iz enega ali več znakov, ki predstavlja
določen podatek, informacijo:
programska koda
;
izračunati zapisane kode števil
/
abecedna, številčna koda
/
varnostna koda
;
ključavnica s štirištevilčno kodo
/
bar koda
črtna koda
;
črtna koda
niz temnih črt z vmesnim svetlejšim prostorom, ki elektronski
napravi omogoča odčitavanje določenih informacij o proizvodu
//
sistem takih znakov:
sestaviti kodo
;
pisanje kode za operacijski sistem
;
rač.
urejevalnik kode
kóda
2
-e
ž
(
ọ̑
)
glasb.
zaključni, končni del skladbe, stavka:
v celi skladbi je koda najučinkovitejša
kódak
-a
m
(
ọ̑
)
fotografski aparat ameriške tovarne Kodak:
turist je s svojim kodakom neprestano fotografiral
//
zastar.
fotografski aparat sploh:
kodeín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
opijev alkaloid, ki blaži bolečine in zlasti pomirja kašelj:
kódeks
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zakonik, zbirka zakonov:
izdati kodeks
;
kodeks kanonskega prava
/
Napoleonov kodeks
//
navadno s prilastkom
družbeno priznan in uveljavljen sistem načel, predpisov:
moralni kodeks mu tega ne dopušča
;
kodeks zdravniške etike
;
nespoštovanje poslovnega kodeksa
/
publ.
kodeks cestnih predpisov
2.
pravila
,
pravilnik
:
seznaniti se s kodeksom
/
zbiranje podatkov poteka po posebnem kodeksu
3.
biblio.
rokopisna knjiga iz dobe pred iznajdbo tiska:
stari pergamentni kodeksi
/
supraseljski kodeks
♦
navt.
mednarodni signalni kodeks
knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh
držav
kodélja
-e
ž
(
ẹ̑
)
v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje:
na preslico je nataknila novo kodeljo
;
puliti laneno predivo iz kodelje
;
razkuštrana glava, podobna veliki kodelji
;
pren.,
ekspr.
njegov obraz je bil ogromna kodelja sivih kocin
♦
tekst.
preja iz kratkih konopljenih izčesanih vlaken
kodéljast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben kodelji:
kodeljast šop las
kodéljica
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
dozorelo regratovo socvetje:
veter raznaša regratove kodeljice
kóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kod
1
ali koda
1
:
kodni znak
/
urediti katalog po kodnem sistemu
kóder
1
-dra
m
(
ọ́
)
1.
zvit, zavit šop las ali dolge dlake:
kodri ji silijo na čelo
;
gosti črni kodri
/
ekspr.
razčesavati kodre
(kodraste) lase
;
pren.,
ekspr.
koder cigaretnega dima
2.
manjši hišni pes vitke postave z dolgo kodrasto dlako:
čistokrvni koder
kóder
2
[
kodər
]
prisl.
(
ọ̑
)
navadno s členkom
izraža nedoločen, poljuben prostor, po katerem se dogaja premikanje:
potika se po travnikih, gozdovih, koder že
kóder
3
[
kodər
]
vez.
(
ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje:
koder je divjal vihar, je drevje polomljeno
/
zapelji, do koder moreš
;
odšel je v kraj, od koder ni vrnitve
//
za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje:
koder hodi, ga spremljajo otroci
//
zastar.
za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja;
kjer
2
:
potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki
kóderkóli
1
in
kóder kóli
[
kodərkoli
]
prisl.
(
ọ̑-ọ̑
)
izraža nedoločen, poljuben prostor, po katerem se dogaja premikanje:
klati se po polju, gozdu, koderkoli
kóderkóli
2
in
kóder kóli
[
kodərkoli
]
vez.
(
ọ̑-ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje:
pes ga je spremljal, koderkoli je hodil
kodicíl
-a
m
(
ȋ
)
pravn.,
zlasti pri starih Rimljanih
dostavek (k oporoki):
kodificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten
(zakonski) tekst:
konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava
//
knjiž.
uzakoniti
,
normirati
:
ustava je kodificirala ustaljene družbene norme
/
kodificirati knjižni jezik
kodificíran
-a -o:
knjižni jezik takrat še ni bil kodificiran
;
kodificirano pravo
kodifikácija
-e
ž
(
á
)
združitev različnih zakonov ali nepisanih pravnih določil v enoten
(zakonski) tekst:
kodifikacija predpisov s področja premoženjskih odnosov
;
kodifikacija letalskega prava
//
knjiž.
uzakonitev
,
normiranje
:
kodifikacija načel miroljubne koeksistence
kodíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kodirati:
kodiranje podatkov, sporočil
kodírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
spreminjati določene podatke, informacije v kode:
kodirati sporočilo, ukaz
/
kodirati podatke pred vstavitvijo v računalnik
kodíran
-a -o:
oddajnik oddaja kodirane signale
;
kodirano označevanje držav, knjig
kodíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kodiranje:
kodirni ključ, sistem
;
kodirna kartica
/
kodirni algoritem
kodírnik
-a
m
(
ȋ
)
rač.
program, ki kodira podatke, informacije:
strojni kodirnik videa
;
kodirnik mp3
kodráč
-a
m
(
á
)
nav. slabš.
kdor ima kodraste lase:
ne druži se s tistim kodračem
kodrálnik
-a
m
(
ȃ
)
električni aparat za kodranje las:
konice lahko skodrate s kodralnikom
/
kodralnik las
kodrálo
-a
s
(
á
)
klešče (za kodranje):
segreti kodralo
kódranje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kodrati:
kodranje las
/
kodranje krompirjevih listov
/
klešče (za kodranje)
kleščam podobna priprava za kodranje las
kódranka
-e
ž
(
ọ̑
)
tekst.
nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken:
nogavice iz kodranke
kódrast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
1.
ki ima kodre:
kodrasti lasje
;
kodrasta dlaka, volna
/
kodrast človek
;
kodrast psiček
2.
podoben kodru:
kodrast list rastline
/
ekspr.
nebo je bilo prekrito s kodrastimi oblaki
♦
vrtn.
kodrasti ohrovt
ohrovt, ki ima zelo kodraste liste
kódrati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
delati, oblikovati kodre:
česati in kodrati
;
sama se kodra
/
kodrala ji je lase
;
pren.,
ekspr.
veter kodra gladino morja
kódrati se
z dajalnikom
biti, nastopati v obliki kodrov:
lasje se mu kodrajo
/
krompirjevi listi se kodrajo
kódran
-a -o:
kodrani lasje
kódrav
-a -o
prid.
(
ọ́
)
kodrast
:
kodravi lasje
;
kodrava volna
/
kodrava glava
kódravec
-vca
m
(
ọ́
)
ekspr.
kodrast človek ali kodrasta žival:
otroci so napeto poslušali tistega kodravca
kódravka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
tekst.
nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken:
nogavice iz kodravke
2.
mn.
klešče (za kodranje):
kupila si je nove kodravke
kódravost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost kodravega:
enakomerna kodravost las
/
kodravost volne
♦
agr.
bolezen rastlin, pri kateri se poganjki in listi kodrajo
kódrc
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od koder:
črni kodrci
kodrcíja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
zmešnjava
,
zmeda
:
vsej tej kodrciji ni mogel biti kos
kódrček
-čka
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od koder:
izpod rute so ji silili temni kodrčki
/
delati si kodrčke
kodrčíja
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
zmešnjava
,
zmeda
:
v državi vlada kodrčija
/
glavo ji obdaja čudna kodrčija črnih las
kódriti
-im
in
kodríti -ím
nedov.
, kódri; kódren
in
kodrèn
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
knjiž.
kodrati
:
česati in kodriti
/
večkrat ji kodri lase
;
izpod klobuka se kodrijo dolgi lasje
kodrlájsast
-a -o
prid.
(
ā
)
pog.
ki je različnih, nedoločnih barv:
ima kodrlajsaste oči
/
slabš.
ta obleka je preveč kodrlajsasta
barvno neskladna, pisana
kodroglàv
in
kodrogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
ki ima kodraste lase:
kodroglavi fantič
kodroglávček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kodroglavec:
kodroglávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima kodraste lase:
dekle hodi z nekim kodroglavcem
kodrogrívec
-vca
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor ima kodraste lase:
pusti tistega kodrogrivca
;
pren.
Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši
(O. Župančič)
kodrolás
in
kodrolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima kodraste lase:
visok kodrolas fant
/
kodrolasa glava
kodrolásec
-sca
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor ima kodraste lase:
kdo je tisti mladi kodrolasec
kodroláska
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
ženska, ki ima kodraste lase:
videli so ga v družbi z neko kodrolasko
kodrolášček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kodrolasec:
razposajen kodrolašček
kodrolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima nakodrane liste:
kodrolistna rastlina
kòedukácija
-e
ž
(
ȍ-á
)
knjiž.
skupna vzgoja, izobraževanje (mladine obeh spolov):
koeficiènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
fiz.,
mat.
nespremenljiva količina, ki izraža razmerje med dvema ali več
spremenljivimi količinami:
tabela koeficientov
/
razteznostni koeficient
količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali
prostornina telesa
;
koeficient trenja
količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej
premika telo s stalno hitrostjo
2.
knjiž.
število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma;
količnik
:
koeficient se je spremenil
;
ugotoviti koeficient
♦
ekon.
koeficient obračanja
število, ki izraža razmerje med porabljenimi in povprečnimi
vloženimi sredstvi, navadno v razdobju enega leta
;
koeficient produktivnosti
število, ki izraža razmerje med količino proizvodnje in številom
delavcev
kòeksisténca
-e
ž
(
ȍ-ẹ̑
)
skupno bivanje, obstajanje, zlasti ob medsebojnem razumevanju,
spoštovanju, strpnosti:
mirna koeksistenca različnih religij
//
zunanja politika, ki temelji na enakopravnem sodelovanju in
nevmešavanju v notranje zadeve, mednarodno sožitje:
zavzemati se za koeksistenco
/
publ.
politika miroljubne koeksistence
/
aktivna koeksistenca
nekdaj
politika vsestranskega trajnega sodelovanja in sporazumevanja
kòeksisténčen
-čna -o
prid.
(
ȍ-ẹ̑
)
nanašajoč se na koeksistenco:
zavzemati se za bolj koeksistenčna stališča
/
koeksistenčna politika
/
koeksistenčno obstajanje
kòeksistírati
-am
nedov.
(
ȍ-ȋ
)
publ.
živeti po načelih koeksistence:
države z različno družbeno ureditvijo bi morale koeksistirati
;
pren.,
knjiž.
v reviji so koeksistirale vse literarne smeri
kòencím
-a
m
(
ȍ-ȋ
)
kem.
nebeljakovinska spojina, ki se veže z encimi in omogoča njihovo
delovanje:
jemati koencime
;
pomanjkanje vodotopnega koencima
;
mešanica aminokislin in koencimov
kofè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
pog.
kava
:
prinesi zavitek kofeta
/
ne pijte preveč kofeta
;
iz hiše je dišalo po kofetu
kofeín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
alkaloid v kavi, čaju, kakavu, ki poživljajoče deluje na centralno
živčevje:
kofein in nikotin
kofeínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kofein:
kofeinski preparat
kofétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
pog.
kdor (rad) pije kavo;
kavopivec
:
bil je strasten kadilec in kofetar
kofétarica
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
1.
ženska, ki (rada) pije kavo;
kavopivka
:
njen dom je postal zbirališče klepetavih kofetaric
2.
ekspr.
vedeževalka (iz kavne usedline):
preden se je odločil, je šel h kofetarici
kofétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
pog.
kavica
:
skuhaj malo kofetka
/
danes sem popil že tri kofetke
skodelice kave
kofétkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od kofetkati:
kofetkanje s prijateljicami
;
nima časa za zabave in kofetkanje v barih
kofétkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
pog.
piti kavo, pogosto v povezavi z druženjem:
redno je kofetkala v bližnjem lokalu
kogá
1
--
zaim.
(
á
)
nižje pog.,
v imenovalniku, rodilniku ali tožilniku
kaj
1
:
koga bo, nič ne bo
kogá
2
prisl.
(
á
)
nižje pog.
kaj
3
:
koga me tako gledaš
kògenerácija
-e
ž
(
ȍ-á
)
elektr.
hkratno pretvarjanje energije goriva v toplotno in električno
energijo:
kogeneracija na lesno biomaso
;
naložba v kogeneracijo
;
plinski motor za kogeneracijo
kognitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
filoz.
spoznaven
:
kognitivne prvine
koherénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
medsebojna povezanost, odvisnost:
novemu naselju manjka oblikovne koherence
;
konsistenca in koherenca gospodarskega plana
koherénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
medsebojno povezan, odvisen:
izdelana so objektivna in koherentna merila
koheréntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost koherentnega:
koherentnost pojmovnega sistema
kohezíja
-e
ž
(
ȋ
)
fiz.
sila, ki privlači molekule iste snovi:
kohezija med molekulami vode
;
pren.,
knjiž.
kohezija politične zavesti
kohezíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kohezijo:
kohezijska sila
/
kohezijske tendence v družbi
kohezíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kohezijo:
sprememba kohezivnega procesa
/
v družbi se je izoblikovalo več kohezivnih skupin
kohezívnost
-i
ž
(
ȋ
)
fiz.
sposobnost za kohezijo:
neznatna kohezivnost med plinskimi molekulami
;
pren.,
knjiž.
povečati kohezivnost delovnega kolektiva
kohórta
-e
ž
(
ọ̑
)
pri starih Rimljanih
vojaška enota, deseti del legije:
oborožene kohorte
;
poveljnik kohorte
koincidénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
(naključno) sovpadanje, (naključno) ujemanje:
do takih koincidenc vedno prihaja
;
koincidenca interesov posameznika in družbe
/
ta koincidenca je verjetno čisto slučajna
koincidénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koincidenco:
koincidenčni interesi
♦
geom.
koincidenčna ravnina
v nekaterih projekcijskih sistemih
geometrijsko mesto točk, katerih prirejena risa sovpadata
koincidírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
(naključno) sovpadati, (naključno) ujemati se:
ta dogodek časovno koincidira z začetkom vojne
koine
tudi
kojné --
[
kojné
]
m
,
tudi
--
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
iz več narečij nastali skupni jezik starih Grkov:
vpliv govorjenega koine na knjižni jezik
//
tako nastalo narečje, jezik sploh:
proučevati koine
koitírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose (s kom):
koitirati žensko
;
koitirati z ženskami
/
podgane lahko v desetih sekundah koitirajo tudi po večkrat
kóitus
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
spolna združitev:
prekinitev, trajanje koitusa
;
orgazem pri koitusu
/
nezmožnost koitusa
kój
1
in
kòj
prisl.
(
ọ̑; ȍ
)
nar.
1.
izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja;
takoj
,
brž
:
to reče in koj odide
/
rekli so mu, da mora priti koj nazaj
/
koj nato se je stemnilo
2.
v neposredni bližini;
tik
4
:
vas je koj za hribom
kòj
2
prisl.
(
ȍ
)
nar. severno
kar
2
:
koj čakajo, da planejo po njem
/
le koj naravnost povej
kója
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
kabina, navadno na ladji:
častnik je odšel počivat v kojo
/
slačilna koja v ambulanti
kóji
-a -e
zaim.
(
ọ̑
)
zastar.
kateri
2
,
ki
:
macesen, pod kojim stojimo
kojíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
nar.
gojiti
,
rediti
1
:
kojiti živino
kojót
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
severnoameriška stepska zver, podobna volku, Canis latrans:
lačni kojoti
kók
1
-a
m
(
ọ̑
)
biol.
bakterija v obliki kroglice:
koki in spirili
kòk
2
medm.
(
ȍ
)
posnema glas koklje:
kok, kok, vabi koklja piščeta
kóka
1
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
tropski grm, katerega listi vsebujejo kokain, Erythroxylon coca:
kôka
2
tudi
kóka -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
ljubk.
kokoš
:
klicati koke
kokaín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
močno mamilo iz listov koke:
uživajo heroin in kokain
;
uporaba kokaina v medicini
kokainíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor uživa kokain:
zašel je v družbo pijancev in kokainistov
kokainístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki uživa kokain:
bila je strastna kokainistka
kokaínski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od kokain:
kokainska anestezija
kókakóla
in
coca-cola -e
[
kóka-kóla
]
ž
(
ọ̑-ọ̑
)
osvežujoča gazirana brezalkoholna pijača znamke Coca-Cola:
kozarec peneče se kokakole
;
reklame za kokakolo
kókalj
-a
m
(
ọ́
)
med žitom rastoči plevel s škrlatno rdečimi cveti:
kokalj in plavice
kókanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kokati:
kokodajsanje in kokanje
kokárda
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
znak, navadno z barvami državne zastave ali z grbom:
prišiti kokardo na čepico
/
dijaki s slovenskimi kokardami
/
fašistična kokarda
kókati
-am
stil.
kóčem
nedov.
(
ọ̑
)
navadno v zvezi s
kokoš
kazati nagnjenje za valjenje piščancev:
kokoši slabo nesejo, ker jih precej koka
//
oglašati se z glasom kok:
koklja je glasno kokala in vabila piščančke
kokcídij
-a
m
(
í
)
nav. mn.,
zool.
v prebavilih nekaterih živali živeči drobni zajedavec, ki povzroča
obolenja teh organov, Eimeria:
kokcidióza
-e
ž
(
ọ̑
)
vet.
bolezen, ki jo povzroča kokcidij:
zatiranje kokcidioze
kóker
[
kokər
]
--
v prid. rabi
(
ọ́
)
lov.,
v zvezi
koker španjel
manjši lovski pes, navadno rdeče rjave ali črne barve z velikimi
visečimi uhlji in dolgo, rahlo valovito dlako:
gojiti koker španjele
kokéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki koketira, spogledljivka:
bila je očarljiva koketa
;
vede se kot kaka koketa
kokéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
ki izraža naklonjenost, simpatijo do druge osebe, navadno z opaznim
vedenjem ali govorjenjem, spogledljiv:
bila je zelo koketna
/
koketno dekle
/
koketen nastop, pogled
/
koketna obleka
kokétno
prisl.
:
koketno se nasmihati
;
koketno zavezana ruta
koketeríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
koketiranje
:
potrebno je bilo precej koketerije, da je pritegnila njegovo
pozornost
;
njene kretnje so bile polne premišljene koketerije
/
ne mara se spustiti z njim v koketerijo
/
uporabila je vso svojo koketerijo
sposobnost koketiranja
koketíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od koketirati:
njegovo koketiranje ji je zelo prijalo
;
preračunljivo koketiranje
/
koketiranje z dosežki znanosti in razvojem tehnike
koketírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
izražati naklonjenost, simpatijo do druge osebe, navadno z opaznim
vedenjem ali govorjenjem, spogledovati se:
sedela sta v slaščičarni in koketirala
/
rad je koketiral z mladimi dekleti
/
igralec je koketiral z občinstvom
//
izkazovati, imeti površen, neresen ljubezenski odnos;
ljubimkati
:
vse poletje sta koketirala
/
koketira s sošolcem
2.
ekspr.,
v zvezi z
z
izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh:
koketirali so z idejo trializma
/
koketira z mislijo na uspeh
/
ta filozofija koketira z idealizmom
kokétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki koketira, spogledljivka:
postala je prava koketka
;
prikupna koketka
kokétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost koketnega človeka:
njen obraz je bil poln neprikrite koketnosti
;
očarala ga je z narejeno koketnostjo
/
koketnosti se je naučila v mestu
koketiranja
kokétstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
koketnost
:
lokavost in koketstvo
kókica
1
tudi
kôkica -e
ž
(
ọ̑; ȏ
)
ljubk.
kokoš
:
mati je zelo skrbela za kokice
kôkica
2
-e
ž
(
ȏ
)
nav. mn.,
pog.
razpočeno in napihnjeno zrno koruze pokovke;
pokovka
:
jesti kokice ob ogledu filma v kinu
;
kupiti porcijo kokic
;
čips in kokice
kokíla
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
votla kovinska priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča
kovina:
izdelovati kokile
/
jeklarska kokila
kokílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kokilo:
kokilni premaz
/
kokilni odlitek
kóklja
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kokoš, ki vali, vodi piščance:
na dvorišču je bilo več kokoši in koklja s piščanci
/
koklja čepi na gnezdu
/
šalj.,
kot podkrepitev
naj me koklja brcne, če lažem
;
kot vzklik
naj ga koklja brcne
♦
agr.
umetna koklja
priprava za umetno ogrevanje piščancev
2.
nizko
nerodna (starejša) ženska, ki veliko govori:
take koklje še nisem videl
kokljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
oglašati se z glasom kok:
koklje so glasno kokljale
kókljica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od koklja:
kokljica je glasno vabila svoje piščančke
kokodájca
-e
ž
(
ȃ
)
šalj.
kokoš
:
ima dosti kokodajc
/
Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca
(O. Župančič)
kokodájs
1
-a
m
(
ȃ
)
posamezen glas pri kokodajsanju:
slišati je bilo le kokodajs
//
kokodajsanje
:
kokoši so se z glasnim kokodajsom razpršile
kokodájs
2
medm.
(
ȃ
)
posnema glas kokoši, zlasti ko znese jajce:
kokodajs, kokodajs, se oglašajo kokoši
kokodájsa
-e
ž
(
ȃ
)
šalj.
kokoš
:
kokodajse slabo nesejo
;
lisica je zavila vrat naši kokodajsi
kokodájsanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kokodajsati:
kokodajsanje se je malo poleglo
kokodájsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
oglašati se z glasom kokodajs:
kokoši so začele glasno kokodajsati
2.
nizko
veliko in glasno govoriti:
ženske so žlobudrale in kokodajsale, da ni bilo ne konca ne kraja
//
govoriti sploh:
kar naprej ji je kokodajsal, da se mož ne bo več vrnil
kokodájska
-e
ž
(
ȃ
)
1.
šalj.
kokoš
:
lisica je odnesla še eno kokodajsko
2.
slabš.
ženska, ki veliko in glasno govori:
srečal je tisto zoprno kokodajsko
kokodájskati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
kokodakati
,
kokodajsati
:
kokoši vsevprek kokodajskajo
/
nehaj že kokodajskati, kdo te bo le poslušal
kokodájsniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom kokodajs:
kokoši so preplašeno odskočile in kokodajsnile
2.
nizko
reči
,
povedati
:
kaj bo, so kokodajsnile ženske
kokodák
1
-a
m
(
ȃ
)
posamezen glas pri kokodakanju:
kokošji kokodak
//
kokodakanje
:
zbudil ga je glasen kokodak
kokodák
2
medm.
(
ȃ
)
posnema glas kokoši, zlasti ko znese jajce:
z dvorišča se oglaša kokoš: kokodak, kokodak
kokodákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kokodakati:
slišati je bilo kokodakanje kokoši
/
tega njenega kokodakanja je že pošteno sit
kokodákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
oglašati se z glasom kokodak:
kokoši so kokodakale na dvorišču
2.
nizko
veliko in glasno govoriti:
nehajte že kokodakati, kdo vas bo le poslušal
kokodakajóč
-a -e:
kokoši so se kokodakajoč razbežale
kókolj
-a
m
(
ọ́
)
med žitom rastoči plevel s škrlatno rdečimi cveti:
trgati kokolj
kókoljnat
-a -o
prid.
(
ọ́
)
poln kokolja:
kokoljnata njiva, pšenica
kokón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
zool.
iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev;
zapredek
:
okrogel kokon
/
kokon borovega prelca
2.
tekst.
tak ovoj sviloprejke, ki se uporablja kot tekstilna surovina:
odvijati svilena vlakna kokonov
/
kokon sviloprejke
kokónski
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od kokon:
kokonska vlakna
kokórik
tudi
kokorík -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
bot.
ciklama
:
kokoriki že začenjajo cveteti
kókos
-a
m
(
ọ̑
)
visoko tropsko drevo z velikimi pernatimi listi ali njegov veliki
koščičasti sad:
gojiti kokos
;
streti kokos
//
tekst.
kokosova vlakna:
predpražnik, preproga iz kokosa
kókosov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kokos:
kokosovi listi
;
kokosovo deblo
/
kokosova moka
grobo zmleta moka iz mesnatega dela kokosovega oreha
;
kokosova preproga
preproga iz kokosovih vlaken
;
kokosovo milo
milo iz kokosovega olja
;
kokosovo mleko
užitna tekočina v kokosovem orehu
;
kokosovo olje
olje iz mesnatega dela kokosovega oreha
;
kokosovo pecivo
pecivo z dodatkom kokosove moke
/
kokosov oreh
;
kokosova palma
;
kokosova vlakna
močna vlakna iz zunanjega dela kokosovega oreha
kokóš
-i
ž
(
ọ̑
)
velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom:
krmila je kokoši
;
zaklati kokoš
;
bela, grahasta kokoš
;
jata kokoši
/
kokoši dobro, slabo nesejo
/
golovrata kokoš
;
štajerska kokoš
kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc
/
domača kokoš
/
danes smo jedli kokoš
/
šalj.,
kot podkrepitev
pri moji kokoši, tega mi je pa že dovolj
●
ekspr.
hoditi s kokošmi spat
zelo zgodaj
;
ekspr.
po tistem dogodku se je vedel kot mokra kokoš
zelo ponižno, boječe
♦
zool.
bankivska kokoš
zarodnica domače kokoši, Gallus gallus
//
samica nekaterih, navadno na tleh živečih ptic:
v fazanji jati je več kokoši kot fazanov
/
divje kokoši;
prim.
primojkokoš
,
prmejkokoš
kokošád
-i
ž
(
ȃ
)
več kokoši, kokoši:
pes je odpodil sosedovo kokošad
kokóšar
-ja
m
(
ọ̑
)
nekdaj
moški, ki se ukvarja z nakupovanjem (in preprodajanjem) kokoši:
kokošarju je prodala pet kokoši
//
evfem.
kdor krade kokoši:
sumili so, da je kokošar
kokóšarica
-e
ž
(
ọ̑
)
nekdaj
ženska, ki goji, prodaja kokoši, perutnino:
jajčarice in kokošarice
kokošáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nekdaj
gojiti, prodajati kokoši, perutnino:
že več let kokošari
kokošerêja
tudi
kokošjerêja -e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem kokoši:
prašičereja in kokošereja
kokošerêjec
tudi
kokošjerêjec -jca
m
(
ȇ
)
kdor goji kokoši:
nasveti za kokošerejce
kokóševec
-vca
m
(
ọ̑
)
bot.
rastlina nerodovitnih tal z drobnimi belimi cveti, Cynanchum laxum:
kokóšji
-a -e
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kokoši:
kokošja jajca
;
kokošje meso
;
kokošje perje
/
kokošje pasme
/
kokošja juha
●
ekspr.
biti kokošje pameti
neinteligenten
♦
vet.
kokošja kuga
nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil
kokóška
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od kokoš:
petelinček in kokoška
/
ljubk.
zelo je skrbela za svoje kokoške
kokoši
♦
zool.
vodna kokoška
srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim
vratom; črna liska
kokóškica
-e
ž
(
ọ̑
)
ljubk.
kokoš
:
kokoškice prav pridno nesejo
kokošnják
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za kokoši:
sodobno urejen kokošnjak
;
kokoši so bile že vse v kokošnjaku
kokót
1
-a
m
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
petelin
:
po vasi so se oglašali kokoti
♦
zool.
morski kokot
na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko
glavo, Dactylopterus volitans
kokòt
2
-ôta
m
(
ȍ ó
)
kokotanje
:
kokot kokoši
kokóta
-e
ž
(
ọ̑
)
v francoskem okolju
lahkoživa ženska, prostitutka iz višjih družbenih slojev:
postala je kokota
;
oblači se kot velemestna kokota
kokotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kokotati:
glasno kokotanje kokoši
kokotáti
-ám
in
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
oglašati se z glasom ko:
kokoši so glasno kokotale
2.
slabš.
govoriti, navadno nerazumljivo, hitro:
ves čas je kokotala
kokótov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
petelinji
:
kokotovo pero
/
kokotovo petje
kokovíčnik
-a
m
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
gorski kokovičnik
zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja;
arnika
:
izvleček iz gorskega kokovičnika
kôkpit
-a
m
(
ȏ
)
prostor v nekaterih prevoznih sredstvih, od koder se upravlja vozilo:
letalski kokpit
;
prostoren kokpit
;
kokpit dirkalnika, jadrnice
;
dirkač v kokpitu
kòks
1
in
kôks kôksa
m
(
ȍ ō; ō
)
gorivo velike kalorične vrednosti, pridobljeno z destilacijo črnega
premoga:
pridobivati koks
/
peč na koks
♦
metal.
metalurški koks
z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela
kòks
2
in
kôks kôksa
m
(
ȍ ō; ō
)
agr.
fižol s srednje debelimi, rjavimi ali rdeče pisanimi belimi zrni:
saditi koks
koksagíz
tudi
koksagís -a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina, ki vsebuje kavčuk, Taraxacum kok-saghyz:
kôksanje
-a
s
(
ō
)
glagolnik od koksati:
koksanje premoga
/
peč za koksanje
koksárna
-e
ž
(
ȃ
)
tovarna koksa:
zgradili so koksarno
/
železarna ima novo koksarno
obrat za pridobivanje koksa
kôksati
-am
nedov.
(
ō
)
metal.
pridobivati koks:
ves mesec so koksali
/
ta črni premog se da koksati
kôksen
-sna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na koks
1
:
koksni oddelek tovarne
/
koksni plini
plini, ki nastanejo pri pridobivanju koksa
koksíranje
-a
s
(
ȋ
)
metal.
koksanje
:
uporaba plinov, ki se razvijajo ob koksiranju premoga
kôksov
-a -o
(
ō
)
pridevnik od koks
1
:
koksov prah
kóktajl
in
kóktejl
tudi
cocktail -a
[
tretja oblika
kóktajl
in
kóktejl
]
m
(
ọ̑
)
mešana, odišavljena pijača iz alkoholnih pijač, sadnih sokov in
sladkorja:
delati, mešati, pripraviti koktajle
;
piti koktajl
;
čokoladni, sadni koktajl
;
večer s koktajli
;
pren.,
ekspr.
koktajl ritmov in popevk
//
poznopopoldanska družabna prireditev, na kateri se streže stoječim
gostom s pijačo in prigrizkom:
iti, povabiti na koktajl
;
prirediti koktajl na čast gostom
;
v prid. rabi:
koktajl obleka
boljša kratka ženska obleka za popoldanske družabne prireditve
kóktajlski
in
kóktejlski
in
cocktailski -a -o
[
tretja oblika
kóktajlski
in
kóktejlski
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na koktajl:
koktajlska mešanica
/
koktajlska obleka
koktajl obleka
kòl
kôla
[
kou̯
]
m
,
mest. mn. stil.
koléh
(
ȍ ó
)
1.
dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet:
ošiliti kol
;
zabijati kole v zemljo
;
privezati trto h kolu
;
udaril ga je s kolom po glavi
;
hrastov kol
;
hodi, kot da bi imel kol v hrbtu
/
upornike so natikali na kol(e)
zlasti v srednjem veku
mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e)
/
mučilni kol
●
ekspr.
obesiti študij na kol
opustiti študiranje
;
ekspr.
dobiti jih s kolom po glavi
biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju
♦
arheol.
stavbe na koleh
na vodi zgrajena bivališča
2.
pog.
negativna ocena, enojka:
pri matematiki ima že tri kole
kóla
1
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
tropsko drevo, katerega semena vsebujejo tein, Cola vera:
uporaba plodov kole v farmaciji
kóla
2
kól
s
mn.
(
ó
)
star.
voz, zlasti kmečki:
sedli so na kola
;
peljati se s koli
/
kola se počasi pomikajo po blatnem kolovozu
●
preg.
sila kola lomi
v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo
kolabírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
kolapsirati
:
brez dodatne finančne pomoči bi naš zdravstveni sistem kolabiral
;
kadrovsko kolabirati
/
po finalnem nastopu je kolabirala in nato nekaj časa preživela v
bolnišnici
kolaborácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
sodelovanje
:
kolaboracija je bila zelo koristna
/
več knjig sta napisala v kolaboraciji
2.
za okupirano prebivalstvo
sodelovanje z okupatorjem:
obsodili so ga zaradi kolaboracije
/
kolaboracija s sovražnikom
kolaboracioníst
-a
m
(
ȋ
)
za okupirano prebivalstvo
kdor sodeluje z okupatorjem:
postal je kolaboracionist
;
ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom
kolaboracionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kolaboracioniste ali kolaboracijo:
kolaboracionistična dejavnost
;
kolaboracionistična politika
/
kolaboracionistična reakcija je na vse načine zavirala osvobodilno
gibanje
kolaboracionístka
-e
ž
(
ȋ
)
za okupirano prebivalstvo
ženska, ki sodeluje z okupatorjem:
ni vedel, da je kolaboracionistka
kolaboránt
-a
m
(
ā á
)
za okupirano prebivalstvo
kdor sodeluje z okupatorjem:
sodni proces proti kolaborantom
kolaborántstvo
-a
s
(
ā
)
za okupirano prebivalstvo
sodelovanje z okupatorjem:
zaradi kolaborantstva je emigriral
/
voditelj kolaborantstva
kolacioníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kolacionirati:
del časa je porabila za kolacioniranje
kolacionírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
adm.
primerjati prepis besedila, listine z izvirnikom, preverjati (točnost
prepisa):
kolacionirati spričevalo
/
kolacionirati prepis pogodbe z originalom
koláč
-a
m
(
á
)
1.
potica okrogle oblike z luknjo v sredi:
jesti, razrezati, speči kolač
;
kolač z rozinami
//
navadno s prilastkom
pecivo take oblike z luknjo v sredi ali brez nje:
mandeljnovi kolači
;
spekla je odlične medene kolače
;
skutin kolač s pudingom
2.
publ.
finančni delež, odmerjen za določeno področje delovanja:
finančni kolač
;
oglaševalski kolač
;
proračunski kolač
;
nameniti največji del kolača za obnovo električnega omrežja
3.
nav. mn.,
zastar.
pecivo
,
piškoti
:
otrokom je vedno prinesel sladkorčke in kolače
;
postregli so jim s sadjem in kolači
/
jabolčni kolač
jabolčni zavitek
4.
ekspr.
kolobar
,
klobčič
:
okrog oči je žival imela mesnato rdeče kolače
/
kolač žice
/
lisica se je zvila v kolač
5.
nar. vzhodno
hlebec (kruha):
spekla je pet kolačev
/
kolač rženega kruha
koláčast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kolaču:
predmet kolačaste oblike
koláček
-čka
m
(
á
)
1.
manjšalnica od kolač:
mati je spekla vsakemu otroku svoj kolaček
2.
pecivo, zlasti okroglo, kolobarjasto:
jesti kolačke
;
postregli so jima s sadnim sokom in krhkimi kolački
kolagén
-a
m
(
ẹ̑
)
biol.,
kem.
beljakovina, ki sestavlja oporni del vezivnega tkiva:
vezivno tkivo sestoji iz kolagena, elastina in retikulina
kolagénski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od kolagen:
kolagenska vlakna
kolájna
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom;
medalja
:
izdelovati kolajne in plakete
;
srebrna, zlata kolajna
;
težka kolajna
;
trgovina s kolajnami
2.
tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje:
nositi kolajno
;
pripeti si kolajno
/
odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge
//
tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh
najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih:
razglasiti rezultate in podeliti kolajne
/
bronasta kolajna
ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah
;
olimpijske kolajne
/
šport. žarg.
favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger
dobitnik te kolajne
●
ekspr.
dobiti kolajno
biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem)
športnem tekmovanju
3.
nav. ekspr.
odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta:
dobil je že veliko kolajn
/
ostal je brez kolajne
koláps
tudi
kólaps -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
1.
prenehanje zadovoljivega delovanja, možnosti obstajanja zaradi
neugodnih razmer, slabega upravljanja;
razpad
,
zlom
:
zaprtje avtoceste je povzročilo prometni kolaps
;
biti, znajti se tik pred kolapsom
;
kolaps zdravstvenega, bančnega sistema
;
popoln kolaps
;
finančni, gospodarski kolaps
;
država, ustanova na robu kaosa
/
kolaps dolarja
izguba vrednosti in razpad z njo povezanega plačilnega sistema
/
civilizacijski, moralni kolaps
;
socialni kolaps
/
kolaps imunskega sistema
2.
med.
nenadna telesna slabost, izguba zavesti zaradi (kratkotrajnega) padca
krvnega tlaka:
prišlo je do kolapsa
/
srčni kolaps
;
vročinski kolaps
;
kolaps krvnega obtoka
3.
med.
prostorninsko zmanjšanje votlih organov, zlasti pljuč;
upad
,
sesedenje
:
umetno povzročiti kolaps pljuč
kolapsírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
prenehati (ustrezno) delovati;
odpovedati
,
razpasti
:
informacijski sistem je zaradi preobremenitve kolapsiral
;
država je pričela kolapsirati
;
zaradi slabega upravljanja je zdravstveni sistem kolapsiral
2.
nenadoma izgubiti zavest, omedleti:
v gneči na vlaku so mnogi kolapsirali
kolár
1
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov
vozov:
polomljeno kolo odnesi h kolarju
/
fant se uči za kolarja
kolár
2
-ja
m
(
ā
)
bel, trd ovratnik katoliških duhovnikov:
župnik je bil v civilni obleki in brez kolarja
●
ekspr.
za vedno se je poslovil od kolarja
opustil je duhovniški poklic
koláriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
opravljati kolarska dela:
poleti kmetuje, pozimi pa predvsem kolari
kolárna
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kolarska delavnica:
v kolarni je bilo prijetno toplo
2.
kolnica
:
kolarna je bila čisto prazna
kolárnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kolarska delavnica:
kolarnico je imel v zadnjem delu hiše
2.
nar.
kolnica
:
postavil je nov hlev in kolarnico
;
zapelji voz v kolarnico
kolárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kolarje ali kolarstvo:
kolarski les
;
kolarsko orodje
/
kolarska obrt
kolárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje lesenih delov vozov:
kolarstvo in sodarstvo
kôlast
-a -o
prid.
(
ó
)
ekspr.
podoben kolu:
kolaste črke
/
visok kolast fant
koláš
-a
m
(
á
)
nar. belokranjsko
plesalec kola:
fant se je takoj pridružil kolašem
kolášica
-e
ž
(
á
)
nar. belokranjsko
plesalka kola:
belo oblečeni kolaši in kolašice
kòlaterálen
-lna -o
prid.
(
ȍ-ȃ
)
publ.
stranski, manj bistven, spremljevalen:
razpravljajo o kolateralnih ukrepih za razorožitev
/
pravo je postalo kolateralna žrtev političnih interesov
kólati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nar. belokranjsko
plesati kolo:
sprva so kolali počasi, nato pa vedno hitreje
kolavdácija
-e
ž
(
á
)
teh.
strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, z odpravo
obveznosti med izvajalcem in investitorjem:
kolavdacija nove šole
kolavdacíjski
tudi
kolavdácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na kolavdacijo:
kolavdacijski ogled stolpnice
/
kolavdacijska komisija
kolavdírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
teh.
strokovno pregledati opravljeno delo, zlasti v gradbeništvu, in
odpraviti obveznosti med izvajalcem in investitorjem:
kolavdirati most
kolavdíran
-a -o:
zgradba je že kolavdirana
kolávta
-e
ž
(
ȃ
)
nar. štajersko
slab, razmajan voz, avto:
pripeljal se je s staro polomljeno kolavto
//
voz, avto sploh:
odkar se vozi s kolavto, me več ne pozna
koláž
-a
tudi
collage -ea
[
koláž-
]
m
(
ȃ
)
1.
um.
slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov
papirja, krpic, lesa, lepljenka:
gvaš in kolaž
/
izdelki v kolažu
//
slika v tej tehniki:
kupil je lep kolaž
2.
publ.
filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih,
oblikovnih in drugih elementov ali delov:
satirični kolaž
/
dramski kolaž
kôlc
-a
[
kou̯c
]
m
(
ȏ
)
glas, ki nastane pri kolcanju:
slaboten kolc
kólca
1
-e
ž
(
ọ̄
)
nar. vzhodno
kolesce
,
kolešček
:
ena kolca se je zlomila
kólca
2
kólc
s
mn.
(
ọ̄
)
1.
priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju:
kolca so cvilila
;
naložila sta plug, kolca in brano na voz
;
fant je potiskal kolca v brazdo
/
plužna kolca
2.
nar.
ročni voziček, navadno na dveh kolesih:
ves krompir je na kolcih zvozil domov
kôlcanje
-a
[
kou̯canje
]
s
(
ō
)
glagolnik od kolcati:
slišalo se je močno kolcanje
kôlcati
-am
stil.
kôlčem
[
kou̯cati
]
nedov.
(
ō
)
1.
sunkovito, navadno glasno izdihavati zrak iz želodca zaradi krčev v
trebušni preponi:
pogosto kolca in kašlja
;
s smiselnim osebkom v dajalniku:
spet se mi kolca
;
fantu se je od strahu kolcalo
;
nav. elipt.,
ob kolcanju
(kolca se mi), le kdo spet misli name
//
nizko
govoriti
,
pripominjati
:
že dolgo kolcajo o tem, naredijo pa nič
;
nehaj kolcati
2.
pog.,
z dajalnikom
tožiti se po čem, pogrešati kaj:
le malo počakaj, kmalu se ji bo kolcalo po domu
/
še danes se jim kolca po tistih časih
ne morejo jih pozabiti, še si jih želijo
kólce
-a
s
(
ọ̄
)
nar. zahodno
kolesce
,
kolo
3
:
sneti kolce z vozička
kôlcniti
-em
[
kou̯cniti
]
dov.
(
ó ȏ
)
sunkovito, navadno glasno izdihniti zrak iz želodca zaradi krčev v
trebušni preponi:
moški je glasno kolcnil
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
večkrat se ji kolcne
//
nizko
reči
,
pripomniti
:
ni zdrav, če kaj ne kolcne vmes
kôlč
-í
[
kou̯č
]
ž
(
ȏ
)
nar. zahodno
odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto;
ključ
:
rezati kolči
kolčákovec
-vca
m
(
ā
)
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
pripadnik protirevolucionarnih sil admirala Kolčaka:
boji s kolčakovci in denikinci
kôlček
1
-čka
[
kou̯čək
in
kolčək
]
m
(
ȏ; ō
)
zool.
del noge pri žuželkah, zrasel z oprsnim obročkom:
kôlček
2
-čka
[
kou̯čək
]
m
(
ó
)
manjšalnica od kol:
zabiti kolček v zemljo
kôlčen
-čna -o
[
kou̯čən
in
kolčən
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kolk:
kolčni sklep
;
kolčna kost
kôlčnica
-e
[
kou̯čnica
in
kolčnica
]
ž
(
ȏ
)
anat.
parna kost medenice:
leva in desna kolčnica
kolèb
-éba
m
(
ȅ ẹ́
)
šport.
nihajoči gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji:
delati kolebe
kolébanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od kolebati:
kolebanje cen, temperature
/
to njeno nenehno kolebanje ga spravlja v slabo voljo
/
kolebanje telovadca na drogu
kolébati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
star.
nihati, spreminjati se:
cene zelo kolebajo
;
srednja letna temperatura v teh krajih koleba
/
odpornost proti boleznim je začela pri njem kolebati
2.
star.
omahovati, pomišljati se:
pojdi že in nikar toliko ne kolebaj
/
kolebali so, ali naj priredijo veliko ali majhno razstavo
3.
knjiž.
gugati
,
zibati
:
valovi so kolebali jadrnico
●
star.
ko je stopal po ozki brvi, je močno kolebal
lovil ravnotežje, omahoval
♦
šport.
gibati se, nihaje na drogu ali bradlji
kolébav
-a -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
ki koleba:
kolebave cene
/
kolebava hoja
/
fant je bil zmeraj zelo kolebav
kolében
-bna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koleb:
kolebne vaje
♦
elektr.
kolebno stikalo
stikalo, pri katerem je hitrost vklapljanja ali izklapljanja
odvisna od hitrosti premikanja ročice
kolebljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
zastar.
omahljiv
,
obotavljajoč
:
tega je kriva njegova kolebljiva samozavest
/
že kot otrok je bil kolebljiv
kolébnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
šport.
vrv, ki jo telovadec med vrtenjem preskakuje:
dolžina kolebnice
;
nastop, vaje s kolebnico
;
kolebnica in obroč
/
preskakovanje kolebnice
kôlec
-lca
[
kou̯ca
]
m
(
ó
)
1.
količek
,
količ
:
nasekal in ošilil je nekaj kolcev
;
zabiti kolec v zemljo
2.
nar.
kol
:
mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu
koléda
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
1.
koledovanje
:
ponekod je bila koleda že zvečer pred božičem
/
ob koledah je bilo zmeraj veselo
2.
voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki;
kolednica
:
prepevati kolede
/
božične kolede
koledár
-ja
m
(
á
)
1.
sistematična razdelitev leta na dneve, tedne in mesece:
pomanjkljivosti obstoječega koledarja
♦
astron.
gregorijanski koledar
ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven
;
julijanski koledar
ki ga je vpeljal Julij Cezar
2.
list, več listov (papirja) z razdelitvijo leta na dneve, tedne in
mesece, navadno s podatki o luninih menah, praznikih:
obesiti koledar na steno
;
zapisati podatek na koledar
/
namizni, stenski, žepni koledar
;
stoletni koledar
s podatki za najmanj sto let
//
knjiga, ki vsebuje poleg koledarskih podatkov še praktično poučne in
literarne sestavke:
prebirati koledar
;
marsikaj zanimivega je v tem koledarju
/
Izseljenski koledar
ki ga izdaja Izseljenska matica Slovenije
;
koledar Prešernove družbe
3.
publ.,
navadno s prilastkom
razpored
,
red
1
:
pripravili so natančen koledar tekmovanj v zimski sezoni
/
izdelati koledar cvetenja medovitih rastlin
koledárček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od koledar 2:
pogledati na koledarček
/
v usnje vezani žepni koledarčki
koledárnik
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
pisec, sestavljavec koledarja:
razprava o slovenskih koledarjih in koledarnikih
koledárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na koledar:
priprava nove koledarske reforme
;
zapisovanje dogodkov v koledarskem zaporedju
/
koledarski sestavki
sestavki, objavljeni v koledarju
/
koledarska zima
od 21. decembra do (vključno) 20. marca
;
koledarsko leto
od 1. januarja do 31. decembra
koledárstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. ekspr.
sestavljanje, izdajanje koledarjev:
ukvarja se s koledarstvom
koléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kolednike ali koledovanje:
koledni običaji
;
koledni sprevod
;
koledne pesmi
kolédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
etn.
1.
voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki:
peti kolednice
/
božična, novoletna kolednica
;
kresna kolednica
2.
ženska, ki koleduje:
koledniki in kolednice
kolédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
etn.
kdor koleduje:
hodil je s koledniki od vasi do vasi
kolédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kolednike ali koledovanje:
koledniški obhodi
;
koledniške navade
koledovánje
in
kolédovanje -a
s
(
ȃ; ẹ̑
)
glagolnik od koledovati:
koledovanja se je redno udeleževal
koledováti
-újem
in
kolédovati -ujem
nedov.
(
á ȗ; ẹ̑
)
1.
etn.
hoditi od hiše do hiše, zlasti med 25. decembrom in 6. januarjem, in s
petjem ali igranjem želeti srečo:
le malokje še koledujejo
2.
nar.
s petjem ali igranjem nabirati darove:
na starost je veliko koledoval
3.
nar. zahodno
hoditi od hiše do hiše, zlasti zaradi klepetanja;
vasovati
:
sosede so veliko koledovale
koléga
-a
tudi
-e
m
(
ẹ̑
)
1.
kdor ima v razmerju do drugega enako izobrazbo ali poklic, navadno
akademskega tipa:
on je moj kolega
;
za pomoč je poprosil mlajšega kolega
/
kolega iz službe, šolskih let
/
kot nagovor
spoštovani kolega
2.
tovariš
,
prijatelj
:
ves prosti čas prebije s kolegi
;
bila sta dobra kolega
/
klubski, moštveni, reprezentančni kolega
/
poslanski, strankarski kolega
/
stanovski kolega
kolegiálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pog.
tovariški
,
prijateljski
:
biti kolegialen
/
imeti kolegialen odnos do drugih
kolegiálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolegij 2:
ustanovitev kolegialnih organov
/
kolegialno vodstvo države
kolegiálnost
-i
ž
(
ȃ
)
pog.
tovarištvo
,
prijateljstvo
:
kolegialnost med sošolci
/
to je naredil le iz kolegialnosti do njega
kolegiáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
kolegialen
1
:
kolegiatni način vodenja
♦
rel.
kolegiatni kapitelj
zbor kanonikov nestolne cerkve, določen za skupno bogoslužje
kolégica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ženska, ki ima v razmerju do drugega enako izobrazbo ali poklic,
navadno akademskega tipa:
ravnatelj je predstavil novo kolegico
;
kolegica iz pisarne
/
igralska, novinarska kolegica
2.
tovarišica
,
prijateljica
:
ima veliko kolegic
;
njena najboljša kolegica
/
klubska, reprezentančna kolegica
kolégij
-a
m
(
ẹ́
)
1.
skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s
posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo:
kolegij o tem še ni razpravljal
;
sestanek tovarniškega kolegija
/
strokovni kolegij
;
zdravniški kolegij
//
nav. ekspr.
sestanek, posvet te skupine:
sklicati kolegij
;
udeležiti se kolegija
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim
poklicem, položajem;
zbor
:
papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija
;
profesorski kolegij
/
sodil mu je petčlanski sodni kolegij
/
sestanek uredniškega kolegija
odbora
3.
nekdaj
vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni:
šolati se v kolegiju
;
jezuitski kolegij
♦
ped.
ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli
kolégijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kolegij:
o tem bo razpravljal kolegijski organ
/
kolegijsko odločanje
/
sprehajala sta se med starimi kolegijskimi zgradbami
koléginja
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
kolegica
,
prijateljica
:
med koleginjami ni bila priljubljena
/
postali sta dobri koleginji
kolegnína
-e
ž
(
ī
)
nekdaj
pristojbina za bivanje v kolegiju in za obiskovanje šole:
kôlek
-lka
tudi
-a
m
(
ō
)
nekdaj
nazobčan listek z nominalno vrednostjo, ki se lepi na dokumente,
vloge:
kupiti kolek
;
priloga naj bo kolkovana s kolkom za dvesto tolarjev
kolékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih,
zbirka:
kolekcija slik, vzorcev, znamk
/
tovarna pletenin je predstavila prve spomladanske kolekcije
;
reklama za novo knjižno kolekcijo
zbirko
/
ekspr.
kupil ji je celo kolekcijo brisač in krp
kolékta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
nabiranje darov, prostovoljnih prispevkov, zlasti v cerkvi, nabirka:
prirediti kolekto
//
tako zbrani darovi, prostovoljni prispevki:
prisvojil si je vso kolekto
kolektív
-a
m
(
ȋ
)
skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi:
kolektiv o tem ni bil obveščen
;
posvetovati se z delovnim kolektivom
;
majhen kolektiv
;
upoštevati interese kolektiva
;
izlet, sestanek kolektiva
;
skrbeti za zdrave odnose v kolektivu
/
privajanje na življenje v kolektivu
/
šolski, tovarniški kolektiv
/
z združitvijo se strinja ves delovni kolektiv
vsi člani delovne organizacije
/
slabo gospodarjenje nekaterih delovnih kolektivov
delovnih organizacij
/
profesorski kolektiv
profesorji
●
ekspr.
knjiga je delo kolektiva
več ljudi
kolektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kolektiv:
a)
kolektiven odstop vlade
;
kolektivna akcija
;
kolektivno vodenje ustanove
/
to so dosegli s kolektivnimi napori
/
igralci so pokazali dobro kolektivno igro
;
knjiga je kolektivno delo
/
kolektivna odgovornost, zavest
/
kolektivni dopust
;
potovati s kolektivnim potnim listom
b)
razred je ustanovil kolektivni fond za izlete
/
kolektivne dobrine
;
kolektivna zemlja
c)
biti navezan na kolektivno življenje
/
čebele so kolektivna bitja
♦
ekon.
kolektivna potrošnja
potrošnja, ki se financira iz družbenih fondov ali proračunov;
splošna potrošnja
;
jezikosl.
kolektivno ime
samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste, skupno ime
;
polit.
sistem kolektivne varnosti
dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je
katerakoli od njih ogrožena
;
pravn.
kolektivna pogodba
sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o
bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi
delodajalci
kolektívno
prisl.
:
vlada je kolektivno odstopila
;
kolektivno sprejemati sklepe
kolektivíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš kolektivizma:
postal je kolektivist
;
nasprotje med individualisti in kolektivisti
kolektivístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na kolektiviste ali kolektivizem:
kolektivističen družbeni sistem
;
kolektivistična gospodarska načela
/
usklajevanje individualne svobode s kolektivističnimi težnjami
sedanjega časa
2.
kolektiven
:
kolektivistično obdelovanje zemlje
kolektivizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kolektivizirati:
kolektivizacija gospodarstva
;
boj za vsesplošno kolektivizacijo
/
kolektivizacija kmetijstva, vasi
/
težave pri izvajanju kolektivizacije
kolektivízem
-zma
m
(
ī
)
1.
nazor, ki poudarja pomen in interese kolektiva, skupnosti:
navdušen pristaš kolektivizma
/
ideje kolektivizma
//
miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor:
duh kolektivizma se je vse bolj širil
2.
kolektivno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev:
boj za gospodarski kolektivizem
/
kolektivizem patriarhalne družbe
kolektivizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v kolektivno,
družbeno, podružbiti:
kolektivizirati gospodarstvo
//
privatna kmetijska gospodarstva spremeniti v kolektivna, zadružna:
kolektivizirati kmetijstvo
/
kolektivizirati zemljo
2.
nepovezano, izolirano obravnavanje česa spremeniti v kolektivno,
skupno:
v zadnjih desetletjih so vzgojo kolektivizirali
/
kolektivizirati družbeno zavest
kolektivizírati se
postati član kolektiva in podrediti svoje interese interesom
kolektiva:
otrok se v šoli prej ali slej kolektivizira
kolektivizíran
-a -o:
kolektivizirana zemlja
;
kolektivizirano privatno gospodarstvo
kolektívnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
lastnost, značilnost kolektivnega:
kolektivnost pri delu
;
umetnost kaže pot iz individualizma v kolektivnost
2.
vzajemna pripadnost, navezanost med člani kolektiva:
vzgoja kolektivnosti in tovarištva
;
zavest kolektivnosti
;
čut za kolektivnost
koléktor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
grad.
osrednji kanal v naselju
a)
za odplake:
razpoka v kolektorju
b)
za inštalacije:
gradnja kolektorja
/
inštalacijski kolektor
2.
elektr.
priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke;
komutator
:
kolektor enosmernega generatorja
3.
elektr.
elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok:
priključiti baterijo na emitor in kolektor
4.
knjiž.
prodajalec srečk:
nekaj zasluži kot kolektor
koléktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
elektr.,
navadno v zvezi
kolektorski motor
elektromotor, pri katerem teče električni tok v rotor po komutatorju;
komutatorski motor
kolektúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nekdaj
dajatev cerkvenim ljudem;
bera
:
priti po kolekturo
2.
knjiž.
prodajalna srečk:
prodajati v kolekturi
kolénast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki ima eno ali več izrazitih krivin:
kolenasti rovi
/
kolenasta veja
kolénce
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od koleno:
dekletce je imelo odrgnjena kolenca
2.
bot.
odebeljeni del votlega stebla, iz katerega poganjajo listi:
potaknjenec naj ima vsaj dve kolenci
kolénčast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
1.
ki ima eno ali več izrazitih krivin:
kolenčast poganjek
;
kolenčaste veje
2.
bot.
ki ima (izrazita) kolenca:
kolenčasto steblo
♦
geol.
kolenčasta guba
guba, ki je na pregibu stanjšana
kolénčasto
prisl.
:
kolenčasto ukrivljeno steblo
kolénček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kolence, koleno:
poškodba kolenčka
/
odlomiti slamo tik ob kolenčku
♦
bot.
visoka rastlina z rumenimi cveti v koških, Lapsana communis
kolénčenje
-a
s
(
ẹ́
)
agr.
delanje, razvijanje kolenc:
žito je treba poškropiti pred kolenčenjem
kolénčiti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
agr.
delati, razvijati kolenca:
sadika se kolenči
kolénčkati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
ekspr.
s kolenom se dotikati kolena osebe drugega spola z namenom dobrikanja,
ljubkovanja:
ves večer sta se kolenčkala pod mizo
kolénčnik
-a
m
(
ẹ̑
)
zaščitni elastični ovoj za koleno:
pri vseh športih uporablja kolenčnik
;
kolenčnik za rolanje
kolénka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.
priprava za zavarovanje kolen;
nakolenka
:
gozdarji so pri sečnji uporabljali kolenke
/
hokejisti so si natikali kolenke
koléno
-a
s
(
ẹ́
)
1.
del noge ob sklepu med golenjo in stegnom:
koleno ga boli
;
poškodovati si koleno
;
poklekniti na obe koleni
;
oteklo, ranjeno koleno
/
stopiti do kolen v vodo
;
do kolen segajoče krilo
/
iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu
/
kolena se mu šibijo, tresejo
/
upogniti koleno
nogo v tem delu
/
ekspr.
prikloniti se do kolen
z globokim predklonom
;
pren.
domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
//
nav. mn.
del noge nad kolenom:
posaditi si otroka na kolena
;
na kolenih mu je ležala odprta knjiga
;
pestovati se na kolenih
;
od veselja se je tolkel po kolenih
//
pog.
del oblačila, ki pokriva koleno:
hlače imajo izbočena kolena
/
nogavice so na kolenih spet strgane
●
ekspr.
bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila
zelo ga je bilo strah
;
ekspr.
dve uri smo grizli kolena
hodili v hudo strmino
;
ekspr.
imeti mehka kolena
biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti
;
ekspr.
upogniti koleno pred kom
ukloniti, vdati se; podrediti se
;
nizko
biti, stati do kolen v dreku
biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
;
ekspr.
ne seže mu niti do kolen
po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden
;
star.
to poznam že od mladih kolen
iz mladosti
;
pog.
dati otroka čez koleno
natepsti
;
ekspr.
ženske so popadale na kolena in molile
pokleknile
;
ekspr.
spraviti upornike na kolena
pokoriti, premagati jih
;
ekspr.
vrgla se mu je pred kolena
pokleknila je predenj
;
biti na kolenih
klečati; biti poražen
;
ekspr.
prositi koga na kolenih
zelo
;
ekspr.
po golih kolenih bi šla za njim
na vsak način si ga želi pridobiti
;
ekspr.
po kolenih se plaziti pred kom
pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
2.
teh.
kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga:
zamenjati koleno pri dimovodu
;
koleno za vodovodno inštalacijo
/
dvojno koleno
kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
3.
ekspr.
krivina
,
zavoj
:
reka naredi na tem mestu koleno
;
na kolenu reke je stal most
/
cesta se tam obrne v blagem kolenu
4.
navadno s prilastkom
stopnja sorodstva:
dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov
;
posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena
/
bratranec v drugem kolenu
/
zastar.
biti kmečkega kolena
rodu, izvora
♦
adm.
knjigovodsko koleno
knjigovodski mostiček
kolénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koleno:
kolensko in bočno gibanje
/
kolenski sklep, zgib
;
kolenski ščitnik
elastičen povoj za koleno
♦
med.
kolenski refleks
refleks, ki ga povzroči udarec pod pogačico napetega kolena
kólera
-e
ž
(
ọ̑
)
huda nalezljiva črevesna bolezen z bruhanjem, drisko in znižanjem
telesne temperature:
cepiti proti koleri
;
ljudje so množično umirali za kolero
/
azijska kolera
kolerába
-e
ž
(
ȃ
)
kulturna rastlina s širokimi modrikasto zelenimi listi ali njena
odebeljena korenika z rumenim mesom:
okopavati kolerabo
;
olupiti, razrezati kolerabo
/
rumena koleraba
kolerábica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
manjšalnica od koleraba:
drobne kolerabice
2.
kulturna rastlina z dolgopecljatimi listi ali njeno užitno odebeljeno
steblo:
presajati kolerabice
;
kupila je kilogram kolerabic
kolêričen
-čna -o
prid.
(
é
)
ki je čustveno zelo prizadet in se hitro razburi:
koleričen človek
/
kolerični temperament
kolêrik
-a
m
(
é
)
človek koleričnega temperamenta:
težko sodelujeta, ker sta oba kolerika
kolesár
tudi
kolésar -ja
m
(
á; ẹ̑
)
kdor se vozi s kolesom:
nesrečo je povzročil neprevidni kolesar
;
cesta je bila polna kolesarjev
/
tekmovanja se bodo udeležili vsi najboljši kolesarji
/
steza za kolesarje
kolesarska steza
/
gorski kolesar
kolesarijáda
tudi
kolesariáda
-e
ž
(
ȃ
)
športno srečanje, namenjeno rekreativnemu kolesarjenju in druženju:
kolesarijada je potekala deloma po slovenskih, večinoma pa po
hrvaških cestah
;
kostelska kolesarijada
;
organizator kolesarijade
kolesáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
voziti se s kolesom:
tu je pred leti večkrat kolesaril
/
v prostem času najraje kolesari
/
že pet let načrtno kolesari
se ukvarja s kolesarskim športom
kolesárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kolesariti:
kolesarjenje mu je v veliko veselje
/
tekmovati v kolesarjenju
kolesárka
tudi
kolésarka -e
ž
(
á; ẹ̑
)
ženska, ki se vozi s kolesom:
avto je zbil mlado kolesarko
kolesárke
-sárk
ž
mn.
(
á ȃ
)
pog.
kolesarske hlače:
kolesarke imajo poseben vložek, ki omogoča udobno vožnjo tudi na
daljše razdalje
kolesárnica
-e
ž
(
ȃ
)
pokrit prostor za shranjevanje koles:
kolesarnico imajo v kleti
;
spraviti kolo v kolesarnico
/
šolska, tovarniška kolesarnica
kolesárski
tudi
kolésarski -a -o
prid.
(
á; ẹ̑
)
nanašajoč se na kolesarje ali kolesarstvo:
ukvarja se s kolesarskim športom
;
organizirati kolesarske dirke
;
kolesarska steza
del cestišča, namenjen za vožnjo s kolesom
kolesárstvo
tudi
kolésarstvo -a
s
(
ȃ; ẹ̑
)
vožnja s kolesom v prometu ali športu:
kolesarstvo je kljub številnim avtomobilom zelo razvito
/
svetovno prvenstvo v kolesarstvu
/
gorsko kolesarstvo
kolésast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben kolesu:
kolesast predmet
;
okoli jedra se naredi kolesasta kepa
kolésce
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
manjšalnica od koló:
kolesca se vrtijo
;
delovati kot kolesca mehanizma
/
stol na kolescih
/
gonilno, zobato kolesce
;
pren.,
ekspr.
človek je le kolesce v tehničnem in družbenem stroju
●
pog.,
šalj.
manjka mu eno kolesce v glavi
je nekoliko čudaški
♦
obrt.
kopirno kolesce
priprava s kolescem za prenašanje krojev s krojne pole na papir
ali s kroja na tanjše gladko blago
;
rib.
(ribiško) kolesce
na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje
vrvice
2.
s prilastkom
kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki:
kolesce čebule, limone
/
pojedel je pet kolesc salame
/
zrezati korenje na kolesca
kolêselj
-slja
m
(
é
)
udoben odprt voz za več oseb:
sesti v koleselj
;
peljati se s kolesljem
/
zapreči koleselj
kolêseljček
-čka
[
kolesəljčək
]
m
(
ē
)
nav. ekspr.
manjšalnica od koleselj:
pripeljal se je z lahkim koleseljčkom
kolésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koló:
kolesni deli
/
oglušujoč kolesni ropot
/
kolesni obroč, plašč
kolésje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
skupina med seboj funkcionalno povezanih koles:
kolesje se vrti
;
kolesje ure
;
okrov kolesja
;
oglušujoč ropot kolesja
/
pogonsko kolesje
;
letalo je spustilo pristajalno kolesje
;
zobato kolesje
/
vse kolesje se je pokvarilo
vsa kolesa
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje
2.
publ.,
s prilastkom
sistem, način (delovanja):
spoznavati kolesje obveščevalne službe
kolesníca
-e
ž
(
í
)
1.
sled, ki jo zapusti kolo vozila:
v vlažni zemlji je bilo videti sveže kolesnice
;
voz je zarezal globoke kolesnice
/
zavoziti iz kolesnic
;
v kolesnicah je stala voda
2.
nav. mn.,
ekspr.,
s predlogom
ustaljen način življenja, delovanja:
dogodile so se stvari, ki so ga vrgle iz kolesnic
;
spet je v starih kolesnicah
/
hodijo po zvoženih kolesnicah
kolésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
gozdna rastlina s podolgovatimi zimzelenimi listi, Euphorbia
amygdaloides:
koléšček
-čka
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
1.
manjšalnica od kolesce, koló:
zavrteti kolešček za pol kroga
/
igrača na koleščkih
;
pren.
on ni samostojen človek, pač pa le kolešček v mehanizmu
administrativnega aparata
●
pog.,
šalj.
koleščki (v glavi) se mu prepočasi vrtijo
je nekoliko čudaški
;
pog.,
šalj.
en kolešček v glavi ima preveč, mu manjka
je nekoliko čudaški
2.
s prilastkom
kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki:
za prst debeli koleščki žemlje
/
dodati nekaj koleščkov hrena
/
zrezati klobaso, korenje na koleščke
kolešévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
geogr.
koliševka
koléštra
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. gorenjsko
neroden, nespreten človek:
te koleštre ne bi marala
kolhóz
-a
m
(
ọ̑
)
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
kmetijska proizvajalna organizacija združenih privatnih posestev:
kolhozi in sovhozi
kolhózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kolhoz:
kolhozna lastnina
/
kolhozno življenje
/
kolhozni sistem gospodarjenja
kolhóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
članica kolhoza:
tekmovanje najboljših kolhoznikov in kolhoznic
kolhóznik
-a
m
(
ọ̑
)
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991
član kolhoza:
sestanek kolhoznikov
kóli
1
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
biol.,
v zvezi
koli bacil
in
bacil koli
bacil črevesne flore, ki ustvarja vitamin B:
kóli
2
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.,
v vezniški rabi
1.
kako
:
videl sem, koli revna je koča
2.
kolikor
:
pomagaj, koli moreš
/
koli je velik, toli je neumen
3.
čeprav, če še tako:
koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim
kóli
3
členica
(
ọ̑
)
za oziralnimi zaimki, prislovi ali vezniki
za poudarjanje nedoločnosti, poljubnosti, posplošenosti:
ostani, kjer koli si
kjerkoli
;
star.:
kar sem koli rekel, vse je res
karkoli
;
naj gre kamor že koli
kamorkoli (že);
prim.
kakorkoli
1
,
kakršenkoli
,
kdajkoli
,
kdorkoli
,
kjerkoli
1
ipd.
kolíba
-e
ž
(
ī
)
1.
zasilno, občasno prebivališče, navadno iz desk, protja:
postaviti kolibo
/
koliba iz vej
/
oglarska, smolarska koliba
2.
knjiž.
majhna, preprosta hiša, bajta:
koliba že razpada
;
stanuje v siromašni kolibi
/
lesena koliba
kolíbica
-e
ž
(
ī
)
manjšalnica od koliba:
iz desk zbita kolibica
/
živi v kolibici
kolíbri
-ja
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.,
zool.
majhne živobarvne južnoameriške ptice z dolgim, ozkim kljunom,
Trochilidae:
let kolibrijev
2.
tip lahkega motornega kolesa znamke Tomos:
voziti se s kolibrijem
kólica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
ročni voziček, navadno na dveh kolesih:
otroka so vozili s seboj na polje v kolici
;
pripeljati korenje s kolico
♦
zgod.
antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni
kolìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od kol:
zabijati količe v zemljo
;
ograja iz vej in količev
/
vsako drevesce je bilo privezano k svojemu količu
kolíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kol(ič):
priostriti, zabiti količek
;
označiti, pritrditi s količki
kolíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od količiti:
količenje vinograda
količína
-e
ž
(
í
)
kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh:
povečati količino proizvodov
;
določena količina zdravil
/
individualna količina dela
/
vplivati na kakovost in količino hrane
/
meriti količino padavin
/
publ.,
z oslabljenim pomenom
dobili so majhno količino blaga
malo
/
mn.,
nav. ekspr.
voda je drla v velikih količinah
♦
fiz.
(fizikalna) količina
kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja
;
jezikosl.
izraz količine
količínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na količino:
količinske omejitve uvoza
;
velike količinske razlike
/
količinska preskrba z živili je zadovoljiva
/
količinske in strukturne spremembe snovi
/
količinski prevzem nabavljenega materiala
♦
ekon.
količinski rabat
;
količinska carina
carina, ki se odmeri od količine carinjenega blaga
;
jezikosl.
količinski prislov
količínsko
prisl.
:
proizvodnja količinsko upada
;
hrana količinsko ne zadostuje
kolíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a)
za zaznamovanje na zemljišču:
količil je jame v sadovnjaku
;
količiti parcele za nove zgradbe
b)
za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju:
saditi in količiti drevesca
kolíčje
-a
s
(
ȋ
)
star.
kolje
2
:
trhlo količje
;
količje iz akacijevega, kostanjevega lesa
kóličkaj
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.,
navadno v odvisnih stavkih
1.
izraža prav majhno, še mogočo mero, stopnjo:
na vsakem količkaj pripravnem kamnu je počival
/
če me imaš le količkaj rad, mi boš pomagal
;
odnesli so vse, kar je bilo količkaj vredno
/
prihajal je, kadar je količkaj mogel
/
če bo količkaj leto, ne bomo stradali
vsaj malo dobra letina
2.
izraža prav majhno, še mogočo količino:
kjer je bilo količkaj ravnine, so jo zorali
/
s količkaj sreče boš ujel ribo
kolíčnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma:
ugotoviti količnik
;
povprečni količnik prirastka prebivalstva
2.
mat.
število, ki se dobi pri deljenju:
izračunati količnik
♦
fiz.
lomni količnik
količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v
določeno snov
;
šport.
količnik
razmerje med številom danih in prejetih golov
kolidírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
biti v nasprotju, navzkrižju:
njihovi interesi zelo kolidirajo
;
njegovo ravnanje kolidira s predpisi
//
biti istočasen, hkraten:
prireditvi kolidirata
kólidž
-a
in
college -ea
tudi
kóledž -a
[
druga oblika
kólidž-
tudi
kóledž-
]
m
(
ọ̑
)
v angleškem in ameriškem okolju
višja ali visoka šola ali univerzi pridružena znanstvena ustanova:
obiskovati kolidž
/
vse tri otroke ima na kolidžu
kólik
-a -o
zaim.
(
ọ̄
)
1.
kolikšen
:
v koliki meri se razlike manjšajo?
/
s kolikim spoštovanjem smo ga gledali
2.
v prislovni rabi
koliko
:
kolikim prijateljem si to zaupal?
/
kolikim nesrečam bi se izognil, če bi bil pazljiv
kólika
-e
ž
(
ọ̄
)
med.,
vet.
krčevite bolečine v trebušnih organih:
konja muči kolika
;
zgrabila ga je kolika
/
črevesna kolika
kólikaj
prisl.
(
ọ̑
)
star.
količkaj
:
pomagaj, če kolikaj moreš
/
če imaš kolikaj pameti, tega ne boš storil
kólikanj
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
1.
koliko
:
joj, kolikanj sem pretrpela zaradi njega
2.
količkaj
:
kadar je kolikanj mogel, se je oglasil
3.
v vezniški rabi
kolikor
:
kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja
kolikér
-a -o
zaim.
(
ẹ̑
)
star.
koliko vrst:
kolikero vino toči?
sam.:
kolikerim je rešil življenje?
koliko ljudem
kólikič
prisl.
(
ọ̄
)
izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju:
kolikič je že poročena, ali ne tretjič?
/
v stolpu je udarila ura ne vem že kolikič
kóliko
prisl.
(
ọ̄
)
1.
vprašuje po številu ali količini:
koliko je ena in ena? koliko stane kilogram moke? koliko bratov
imaš? koliko ljudem si to povedal?
/
koliko večji je tvoj brat od tebe?
/
koliko si star? koliko je ura? koliko je še do praznikov? koliko
je (od) tega, kar sva se zadnjič videla? koliko časa že čakaš?
/
na koliko ceniš sosedov travnik? po koliko prodajate jabolka? s
koliko denarja je kupil svet? v koliko letih je treba vrniti dolg?
za koliko presega letošnja proizvodnja lansko?
/
piše se narazen ali skupaj
koliko odstotna
in
kolikoodstotna je raztopina?
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih:
povej, koliko bo dobil vsak izmed nas
;
elipt.
toliko ima, da sam ne ve koliko
;
na pregledu se odloči, če in v koliko pes ustreza normam
koliko
2.
ekspr.
izraža veliko količino ali mero:
joj, koliko jih je
;
ti otrok ti, koliko skrbi mi delaš
/
koliko lepše je tu spomladi
/
bogve koliko težav te še čaka
;
bilo jih je kaj jaz vem koliko
;
rešil je življenje ne vem koliko ljudem
;
elipt.:
ljudi nič koliko
;
prehodil je nič koliko sveta
kólikokrat
prisl.
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje po številu ponovitev:
kolikokrat si bil tam?
/
v vezniški rabi,
v vprašalnih odvisnih stavkih
izračunaj, kolikokrat je nova proga daljša od stare
2.
ekspr.
izraža veliko ponovitev:
kolikokrat sem mu že rekel, pa ne uboga
/
kdove kolikokrat nam je že povedal to zgodbo
;
ne vem kolikokrat se je že osmešila z izjavami
;
nič kolikokrat je že bil pri nas
ničkolikokrat
kólikor
vez.
(
ọ̑
)
1.
v primerjalnih odvisnih stavkih
za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem
stavku:
les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi
;
plačaj toliko, kolikor je vredno
;
delam, kolikor morem
;
elipt.
dohodkov je toliko, kolikor izdatkov
/
s primernikom
kolikor več ima, toliko bolj skopari
/
s presežnikom
kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere
●
preg.
kolikor glav, toliko misli
//
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
za izražanje visoke mere, stopnje:
ves je malopriden, kolikor ga je
;
pridi k nam, kolikor se da hitro
;
elipt.
naredi kolikor mogoče hitro
/
v prislovni rabi,
piše se tudi brez vejice
naj stane kolikor hoče
/
kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina
/
očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak
//
nav. ekspr.
za izražanje previdnega sklepanja, trditve:
kolikor ga poznam, bo rad pomagal
;
v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam
;
kolikor vem, za vse velja enaka pravica
2.
ekspr.,
v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen
za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka
uresniči:
kolikor si prizadeva, ne more se privaditi
;
ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil
če se je še toliko
3.
publ.,
v pogojnih odvisnih stavkih
če
:
vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude
/
v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne
obresti
kólikor tóliko
prisl.
izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo:
živela sta (še) kolikor toliko dobro
;
tudi ti si kolikor toliko kriv
;
Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic
kólikorkrat
vez.
(
ọ̑
)
v oziralnih odvisnih stavkih
za izražanje sorazmernosti ponovitev z dejanjem nadrednega stavka:
kolikorkrat je poskusil, zmeraj mu je spodletelo
kolikóst
tudi
kólikost -i
ž
(
ọ̑; ọ̄
)
knjiž.
količina
,
kvantiteta
:
predpisana kakovost in kolikost snovi
/
kolikost alkohola v krvi
kolikósten
tudi
kólikosten -tna -o
prid.
(
ọ̑; ọ̄
)
nanašajoč se na kolikost:
med njima je precejšnja kolikostna razlika
/
dvigniti živinorejo tudi v kolikostnem pogledu
kolikóstno
tudi
kólikostno
prisl.
:
kolikostno in kakovostno neustrezna hrana
kólikrat
prisl.
(
ọ̄
)
star.
kolikokrat
:
kolikrat si prebral knjigo?
/
kolikrat je že obljubil, pa ni držal besede
kólikršen
-šna -o
zaim.
(
ọ̑
)
v vezniški rabi,
v oziralnih odvisnih stavkih
za uvajanje stavka, ki določa osebo ali stvar v nadrednem stavku glede
na mero ali količino:
kolikršen je trud, tolikšno bo plačilo
kólikšen
-šna -o
zaim.
(
ọ̄
)
1.
izraža vprašanje po velikosti:
kolikšen bo dobiček
/
v vezniški rabi
ni jasno, v kolikšni meri načrt ustreza potrebam
2.
ekspr.
izraža veliko mero ali stopnjo:
kolikšen trud za tako skromen uspeh
kolimátor
-ja
m
(
ȃ
)
fiz.
leča, s katero se dobi vzporeden curek svetlobe:
kolína
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
1.
pripravljanje zaklanega prašiča za hrano:
imeti vse potrebno za koline
/
čas kolin
/
pri tej hiši so koline
/
hoditi, povabiti na koline
na pogostitev ob tej priložnosti
2.
meso, mesni izdelki, ki se podarjajo ob tej priložnosti:
dati, dobiti koline
kolínar
-ja
m
(
ȋ
)
nar. vzhodno
klavec ali pomočnik pri klanju (prašiča):
pogostiti kolinarje
kolíniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
pripravljati prašiča za hrano;
klati
:
povsod so že kolinili
/
kolini že več let
kolínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.,
v zvezi
kolinska voda
kolonjska voda:
v sobi diši po kolinski vodi
kolíščar
-ja
m
(
ȋ
)
arheol.
prebivalec kolišča:
koliščarji na Ljubljanskem barju
;
naselbina koliščarjev
kolíščarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koliščarje:
koliščarska keramika
/
koliščarska naselbina
/
koliščarske najdbe
kolíšče
-a
s
(
í
)
arheol.
prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno:
ostanki kolišč
kolišévka
-e
ž
(
ẹ̑
)
geogr.
večja kraška kotanja, navadno z navpičnimi stenami:
vrtače in koliševke
kolítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od koliti:
kopanje in kolitev
kolíti
-ím
in
kólim
nedov.
(
ī í, ọ́
)
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski
trti, sadnemu drevju;
količiti
:
obrezovati, kopati in koliti
kolítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje debelega črevesa:
zdraviti kolitis
kolizíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
nasprotje
,
navzkrižje
:
kolizija dolžnosti, interesov
;
kolizija med besedami in dejanji
;
protislovja in kolizije pisateljevega notranjega sveta
/
priti v kolizijo s predpisi
//
istočasnost, hkratnost česa:
kolizija koncertnih prireditev
koljáč
-a
m
(
á
)
knjiž.,
ekspr.
morilec
,
ubijalec
:
ustaški koljači
koljé
1
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
ovratni nakit z navadno bogato okrašenim sprednjim delom:
verižice, ogrlice in koljeji
kólje
2
-a
s
(
ọ́
)
več kolov, koli:
impregnirati, ostriti kolje
;
postavljati kolje k paradižnikom, v vinogradu
;
hrastovo, kostanjevo kolje
;
trtno, vinogradniško kolje
kóljenec
-nca
m
(
ọ́
)
nar.
fižol z ovijajočim se steblom;
visoki fižol
kôlk
-a
[
kou̯k
in
kolk
]
m
(
ȏ ō; ō ó
)
1.
stranski del medenice:
operirati kolk
/
bolečine v kolku
♦
med.
izpah kolka
2.
star.
grič
,
hrib
:
domačije, raztresene po kolkih in slemenih
kolkovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kolkovati:
kolkovanje prošnje
kolkováti
-újem
dov. in nedov.
(
á ȗ
)
nalepiti kolek na dokument, prošnjo kot dokaz plačane pristojbine:
pritožbe ni treba kolkovati
kolkován
-a -o:
pravilno kolkovana prošnja
kolkôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na kolek ali kolkovanje:
kolkovna taksa
/
kolkovna lestvica
kolkovína
-e
ž
(
í
)
pristojbina, ki se plača s kolki:
visoka kolkovina
kólmež
-a
m
(
ọ̑
)
močvirska rastlina z dišečo koreniko, dolgimi ozkimi listi in
socvetjem, ki ga obdaja zelen tulec:
sušiti korenike kolmeža
/
čaj iz kolmeža
kolníca
tudi
kólnica -e
ž
(
í; ọ̑
)
pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev:
ob gostilni je stala velika kolnica
;
spraviti voz v kolnico
;
otroci so se skrivali v kolnici
kolník
-a
m
(
í
)
nar.
kolovoz
:
po kolnikih so ropotali vozovi
(M. Kranjec)
kólo
1
-a
s
(
ọ̑
)
1.
ljudski ples, pri katerem so plesalci drug zraven drugega, navadno v
krogu:
popoldne so zaplesali kolo
/
metliško kolo
iz okolice Metlike
;
moravsko kolo
iz Pomoravja
/
zaigrali so kolo
skladbo za ta ples
//
tak ples sploh:
gledati brigadirsko kolo
2.
plesalci, razvrščeni pri tem plesu:
kolo se je razklenilo, vilo
;
priključil se je kolu
/
zaplesali so v kolu
kólo
2
-a
s
(
ọ̑
)
šport.,
navadno s prilastkom
del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po
vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan:
odigrali so osem kol
;
po četrtem kolu vodi lanski prvak
;
rezultati zadnjega kola
/
prvenstveno kolo
♦
igr.
kolo športne napovedi
igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem
določenega prvenstvenega kola
koló
3
-ésa
s
(
ọ̑ ẹ̑
)
1.
ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila:
kolo se vrti
;
sneti, zamenjati kolo
;
gumijasto, leseno kolo
;
kolo avtomobila
/
voziček na dveh kolesih
/
rezervno kolo
;
plašč kolesa
/
sprednje, zadnje kolo
//
taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja:
zob kolesa
;
jermen na kolesu drsi
/
kolesa transmisije
/
mlinsko kolo
priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča
vodno energijo za pogon mlina
2.
vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon:
sedel je na kolo in se odpeljal
;
voziti se s kolesom
/
stojalo za kolesa
/
dirkalno kolo
;
gorsko kolo
z močnim okvirjem, širokimi platišči in veliko prestavami za
vožnjo po manj urejenih poteh
;
mestno kolo
za vožnjo po urejenih poteh
;
žensko kolo
;
kolo na prestave
;
kolo s pomožnim motorjem
/
ergometrično kolo
kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti
nožnih, opremljena z ergometrom
;
sobno kolo
kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti
nožnih
/
snežno kolo
kolesu podobno vozilo za vožnjo po snegu
//
v zvezi
motorno kolo
osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim
zgorevanjem:
peljati se z motornim kolesom
;
najnovejši tip motornega kolesa
/
mehanik za motorna kolesa
3.
ekspr.,
z rodilnikom, z oslabljenim pomenom
kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek:
kolesa časa so se vrtela
;
kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico
/
poganjati kolesa napredka
;
nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja
;
kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
4.
zgod.
srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa:
bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo
/
mučilno kolo
5.
nar. primorsko,
v zvezi
kolo sira
hlebec sira:
kupiti kolo sira
●
ekspr.
biti (za) peto kolo
nepotreben, odveč
;
ekspr.
otrok je prišel pod kolesa
avtomobil ga je povozil
;
kolo sreče se obrača
ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦
etn.
lončarsko kolo, vreteno
priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda
;
strojn.
gonilno kolo
ki žene drugo kolo
;
krmilno kolo
del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako,
da se ladja premika v želeni smeri
;
napenjalno kolo
za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice
;
tekalno kolo
zlasti pri žerjavih
prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih
;
vijačno
ali
polžasto kolo
z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu
;
zobato kolo
z zobmi na obodu
;
šport.
kolo
bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih
rokah in nogah
;
teh.
gnano kolo
ki ga kdo ali kaj žene
;
pogonska kolesa
ki ženejo vozilo
;
zavorno kolo
na katerega obod pritisne zavorni element
kolobár
-ja
m
(
á
)
1.
geom.
lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici:
izračunati ploščino kolobarja
;
središče kolobarja
/
narisati kolobar
2.
kar je po obliki podobno temu liku:
risal je kroge in kolobarje
/
na vodni površini so nastajali kolobarji
;
luči so delale na stropu velike kolobarje
/
kolobar dima se je dvigal v zrak
//
s prilastkom
kos, košček snovi, živila v taki obliki:
kolobar klobase, limone
/
velik kolobar sira
/
pojedel je pet kolobarjev salame
//
v prislovni rabi
izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki:
vrv, zvita v kolobar
/
korenje, narezano na kolobarje
/
v gostih kolobarjih je puhal dim
3.
agr.
ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na
določenem zemljišču:
držati se kolobarja
/
glavni kolobar
pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše,
tipične kmetijske rastline
;
štiriletni, triletni kolobar
pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh
letih
●
ekspr.
pred očmi se mu delajo kolobarji
zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje
;
imela je kolobarje pod očmi
modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti
;
ekspr.
otroci so sklenili kolobar okrog njega
so ga obkrožili
;
ekspr.
hiše se je ognil v velikem kolobarju
zelo, na daleč
;
pred hišo je stal kolobar ljudi
skupina
♦
agr.
drevesni kolobar
zrahljana zemlja okrog drevesa
;
astron.
Saturnov kolobar
telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki
krožijo okoli Saturna
;
mat.
kolobar
množica elementov z natančno določenimi lastnostmi
;
zool.
kolobar
člen
kolobárčast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kolobarju:
na steno je padala kolobarčasta senca
/
kolobarčasta tvorba
♦
anat.
kolobarčasti hrustanec
hrustanec grla v obliki pečatnega prstana
kolobárčasto
prisl.
:
krožne mišice kolobarčasto zapirajo različne telesne odprtine
kolobárček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od kolobar:
narisati kolobarček
/
na juhi so se naredili kolobarčki masti
/
zrezati čebulo na kolobarčke
;
dim se je v kolobarčkih dvigal iz pipe
/
kolobarčki klobase
kolobáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolobar:
kolobarna oblika
/
kolobarno gospodarstvo
kolobáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
delati pri premikanju krogu podobno pot;
krožiti
:
v zraku je kolobaril orel
;
mušice so kolobarile nad jezerom
/
deček je kolobaril z rokami
krilil
2.
ekspr.
hoditi brez cilja, orientacije:
kolobariti po gozdu
;
ure in ure je kolobaril v temi
3.
nespretno, opotekaje se hoditi;
kolovratiti
:
pijanec je kolobaril po cesti
4.
agr.
sistematično, v določenem zaporedju menjavati kmetijske rastline na
določenem zemljišču:
kmetje so le počasi začeli kolobariti
/
kolobariti z lucerno, peso
●
ekspr.
kolobaril je in kolobaril, dokler ni prišel s pravo besedo na dan
veliko je govoril, preden je povedal to, kar je nameraval
kolobárjast
-a -o
prid.
(
á
)
podoben kolobarju:
kolobarjasti gumbi
/
kolobarjast prerez
♦
astron.
kolobarjasti sončni mrk
mrk, pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca
kolobárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kolobariti:
večurno kolobarjenje po gozdu ga je utrudilo
/
uvajati sodobno kolobarjenje
;
prednosti kolobarjenja
/
štiriletno, triletno kolobarjenje
pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh
letih
kolobárnica
-e
ž
(
ȃ
)
bot.,
navadno v zvezi
majniška kolobarnica
užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki,
Calocybe georgii:
nabirati majniške kolobarnice
kolobárnik
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
živali, ki imajo členasto telo in so brez nog, Annelida:
razvoj členonožcev iz kolobarnikov
kolobócija
-e
ž
(
ọ́
)
pog.,
ekspr.
1.
zmešnjava
,
zmeda
,
nered
:
nastala je kolobocija
;
s tem je povzročil veliko kolobocijo
/
kolobocija prvih vojnih dni
//
neprijetnosti
,
težave
:
imeti kolobocije s čim
;
prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam
2.
kar je neurejeno, nesistematično:
njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija
;
te kolobocije ne bo nihče bral
kolódij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
raztopina nitrata celuloze v zmesi alkohola in etra:
uporaba kolodija v medicini in fotografiji
kolódijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kolodij:
kolodijske barve
/
kolodijski bombaž
kolodvór
tudi
kolodvòr -óra
m
(
ọ̑; ȍ ọ̑
)
osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se
ustavljajo vlaki;
železniška postaja
:
dobiva se pred kolodvorom
;
zgradili so nov kolodvor
/
biti v službi na kolodvoru
//
kraj, prostor, kjer je taka zgradba:
tujec je iskal kolodvor
;
v mestu je več kolodvorov
/
potniški, tovorni kolodvor
♦
etn.
majka prišla s kolodvora
otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere
kolodvórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kolodvor:
kolodvorska čakalnica, restavracija
;
kolodvorska ura
kolofôktar
-ja
m
(
ó
)
zastar.
šaljivec
,
pavliha
:
bil je velik kolofoktar
kolofón
-a
m
(
ọ̑
)
tisk.
podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem
listu:
kolofon v okvirčku
;
kazalo in kolofon
/
avtor je naveden v kolofonu
kolofónija
-e
ž
(
ọ́
)
smola, ki ostane pri destilaciji terpentina:
namazati lok violine s kolofonijo
;
uporaba kolofonije v kemijski industriji
koloíd
-a
m
(
ȋ
)
kem.,
min.
naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja
skozi membrano:
koagulacija koloidov
/
hidrofilni koloidi
koloíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koloid:
koloidna raztopina
;
koloidno stanje
/
koloidni delci
/
koloidno zlato
kolokácija
-e
ž
(
á
)
1.
jezikosl.
zveza dveh ali več besed, ki se v besedilih pogosto pojavljajo skupaj,
pri čemer je pomen zveze napovedljiv iz posameznih pomenov besed:
kolokacije s primeri so vzete iz korpusa
2.
rač.
postavitev strežnika v prostore ponudnika dostopa do interneta:
kolokacija strežnika
kolokátor
-ja
m
(
ȃ
)
jezikosl.
beseda, ki se v besedilih pogosto pojavlja ob drugi izbrani besedi ali
besedni zvezi:
pomen besede določa šele celotni vzorec njenih kolokatorjev
kolókvij
-a
m
(
ọ́
)
1.
šol.
manj obsežen izpit na visokih in višjih šolah:
opraviti kolokvij
/
pisni kolokvij
2.
organizirano posvetovanje, razpravljanje strokovnjakov o določeni
temi, navadno v manjšem obsegu:
dvodnevni kolokvij slovenskih arheologov
;
mednarodni kolokvij
3.
knjiž.
pogovor, zlasti o čem pomembnem:
imela sta važen kolokvij
kolókvijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kolokvij:
kolokvijski in izpitni roki
/
kolokvijsko vprašanje
kolokvírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šol.
opraviti kolokvij:
kolokviral je med prvimi
kolomàz
in
kolomáz -áza
m
(
ȁ á; ȃ
)
mazivo za os pri kolesu:
namazati s kolomazom
kolomáznica
-e
ž
(
ȃ
)
posoda za kolomaz:
stal je pri vozu z veliko kolomaznico v roki
kolombína
-e
ž
(
ȋ
)
mlada, navihana ženska gledališka oseba:
igra kolombine in harlekina je bila dobra
kolomíja
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodnoštajersko
sled, ki jo zapusti kolo vozila;
kolesnica
:
v razmočenih tleh je bilo videti cikcakaste kolomije
kólomon
in
kolomón -a
m
(
ọ̑; ọ̑
)
po ljudskem verovanju
knjiga, s katero se da čarati, vedeževati:
mikale so ga skrivnosti starih kolomonov
kólomonov
in
kolomónov -a -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑
)
v zvezi
kolomonov žegen
, po ljudskem verovanju
knjiga, s katero se da čarati, vedeževati:
prebiral je kolomonov žegen
/
preganjati bolezen s kolomonovim žegnom
kolón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
najemnik zemlje:
izkoriščanje kolonov
/
briški koloni
//
pri starih Rimljanih
svoboden najemnik zemlje:
koloni in latifundisti
2.
kolonialni veleposestnik:
izgnati evropske kolone
kolóna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina
a)
ljudi, navadno vojakov:
kolona se je bližala naselju
;
dolga, nepretrgana kolona
/
kolona vojakov
/
biti na čelu kolone
spredaj, na začetku
/
hodili so v koloni po eden
drug za drugim
/
dvostopna kolona
/
ekspr.
na trgu so se zbrale kolone ljudi
zelo veliko
b)
vozil:
kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila
;
prehiteval je kolono
/
voziti na koncu kolone
2.
tisk.
tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino;
stolpec
:
naslov čez štiri kolone
/
članek obsega tri kolone
3.
v zvezi
peta kolona
, pred drugo svetovno vojno
Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za
nacistične interese:
organizirati peto kolono
/
delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije
;
pren.,
ekspr.
kominformistična peta kolona
4.
nar. zahodno
kamnit, obokan vhod, most:
kraški portali, kolone in baladurji
♦
adm.
z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah
za vpisovanje podatkov
;
kem.
pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese
kolonáda
-e
ž
(
ȃ
)
arhit.
stebri, zgoraj povezani z vodoravno gredo ali loki, stebrišče:
kolonade pred baziliko
;
kolonada iz belega marmorja
;
dvorišče z velikimi kolonadami
kolonát
-a
m
(
ȃ
)
odnos med lastnikom zemlje in kolonom:
kolonat se je v Dalmaciji zelo dolgo obdržal
/
starorimski kolonat
kolonátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolonat:
kolonatski odnosi
/
kolonatski sistem
kolonél
-a
m
(
ẹ̑
)
tisk.
tiskarska črka, po velikosti med nonparejem in petitom:
kolonélo
-a
m
(
ẹ̑
)
v Italiji
polkovnik
:
povelje je izdal kolonelo
koloniále
1
-a
tudi
--
m
(
ȃ
)
zastar.
trgovina s kolonialnim blagom:
kupuje v kolonialu
koloniále
2
-niál
ž
mn.
(
ȃ
)
zastar.
kolonialno blago:
trgovina s kolonialami
koloniálec
-lca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kolonialist
:
odnos kolonialcev do domorodnega prebivalstva
koloniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolonialiste ali kolonijo:
kolonialna odvisnost
;
kolonialne vojne
/
kolonialni sistem
;
obsodba kolonialne politike
/
izkoriščanje kolonialnih narodov
;
kolonialne dežele
kolonije
;
kolonialne države
države, ki imajo kolonije
;
izguba kolonialne posesti
/
kolonialno blago
blago iz kolonij, zlasti živila, začimbe
♦
arhit.
kolonialni slog
slog, ki posnema arhitektonske oblike matične dežele, zlasti
Anglije
kolonialíst
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik kolonialne države, živeč v koloniji:
mržnja domačih prebivalcev do kolonialistov
/
ekspr.
beli kolonialisti
//
nav. mn.,
ekspr.
kolonialna država:
akcija je prekrižala račune kolonialistov
kolonialístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kolonialiste ali kolonializem:
kolonialistična intervencija v Kongu
/
kolonialistična ideologija
kolonialízem
-zma
m
(
ī
)
politika gospodarsko močnejših držav, ki temelji na osvajanju,
gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju drugih dežel:
boj proti kolonializmu
/
angleški, klasični kolonializem
koloníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je
prostorsko ločena:
kolonije se borijo za neodvisnost
;
britanska, francoska kolonija
;
eksploatiranje kolonij
2.
v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti,
države:
obiskati kolonijo
;
nekdanje britanske kolonije
3.
zlasti prva leta po 1945
organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine:
organizirati kolonijo
/
iti v kolonijo
/
počitniška kolonija
;
zdravstvena kolonija
4.
večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš:
stanovati v koloniji
/
delavska, rudarska kolonija
/
stanovanjska kolonija
5.
zool.
veliko skupaj živečih živali iste vrste:
kolonija pingvinov
/
čigra gnezdi v kolonijah
♦
um.
slikarska kolonija
organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev
;
zgod.
kolonija
pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih
mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja
koloníst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor se naseli, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem območju:
prvi kolonisti so se ukvarjali zlasti s poljedelstvom in obrtjo
;
nemški kolonisti v Vojvodini
2.
kolonialist
:
postopen odhod kolonistov pred razglasitvijo neodvisnosti dosedanje
kolonije
kolonístovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koloniste:
kolonistovska naselbina
/
kolonistovske vojne
kolonialne
kolonizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kolonizirati:
srednjeveška nemška kolonizacija Poljanske doline
;
kolonizacija notranjosti dežele
/
evropska kolonizacija Afrike
kolonizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koloniste ali kolonizacijo:
deželo so prekrili novi kolonizacijski sloji
/
kolonizacijsko območje
kolonizátor
-ja
m
(
ȃ
)
pripadnik kolonialne države, živeč v koloniji:
imperialistični kolonizatorji
;
drastični ukrepi kolonizatorjev
//
ekspr.
kolonialna država:
pisatelji ne morejo pisati v jeziku nekdanjega kolonizatorja
kolonizatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.
kolonizacijski
:
kolonizatorična prizadevanja
kolonizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolonizatorje:
država je s težavo uresničevala svoje kolonizatorske cilje
/
kolonizatorska politika
kolonizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
načrtno naseljevati ljudi, navadno na nenaseljenem ali narodnostno
tujem območju:
kolonizirati prostrane severne predele
;
Francija je začela kolonizirati Alžirijo leta 1830
kolonizíran
-a -o:
kolonizirana dežela
kolónjski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
v zvezi
kolonjska voda
raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje:
steklenička s kolonjsko vodo
/
odišaviti se s kolonjsko vodo
;
sam.,
pog.:
diši po kolonjski
kolonjski vodi
kolonoskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
preiskava notranjosti danke in debelega črevesja z upogljivim
instrumentom, ki omogoča pregledovanje in manjše posege:
napotiti pacienta na kolonoskopijo
;
gastroskopija in kolonoskopija
/
pregled s kolonoskopijo
/
virtualna kolonoskopija
z uporabo računalniške tomografije
kolónski
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kolone ali kolonat:
kolonski domovi
/
odprava kolonskih odnosov
kolónski
2
-a -o
(
ọ̑
)
s števnikom
pridevnik od kolona 2:
stran je 8-kolonska
kolónstvo
-a
s
(
ọ̑
)
kolonat
:
petdeset let je prenašal breme kolonstva
kolòp
-ôpa
m
,
mest. ed. tudi
kolópu
(
ȍ ó
)
nar.
zelo hiter tek, zlasti pri konju;
galop
:
preiti iz drnca v kolop
;
dirjati v kolopu
●
ekspr.
na ves kolop je tekel
zelo hitro
kolór
1
-ja
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
barvna tehnika:
snemati v kolorju
/
posnel je več kolorjev
barvnih filmov
kolór
2
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
pog.
barven
:
vložiti kolor film v fotografski aparat
/
kolor tehnika
kolorádar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
koloradski hrošč:
uničevanje koloradarjev
kolorádski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
v zvezah:,
vrtn.
koloradska jelka
iglasto parkovno drevo z dolgimi, sivo modrimi iglicami, Abies
concolor
;
zool.
koloradski hrošč
hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega
ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata
koloratúra
-e
ž
(
ȗ
)
glasb.
glasbeni okrasek v solističnem petju:
izvajanje koloratur
/
melodija z zahtevnimi koloraturami
koloratúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na koloraturo:
koloraturno okraševanje
/
koloraturna pevka
/
koloraturni sopran
;
koloraturna arija
arija, ki vsebuje kolorature
koloratúrka
-e
ž
(
ȗ
)
glasb.
ženska, ki (lahko) izvaja kolorature:
nova pevka je izvrstna koloraturka
koloriméter
-tra
m
(
ẹ̄
)
teh.
priprava za merjenje intenzivnosti barv:
koloríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kolorirati:
ročno koloriranje fotografij
/
bogato orkestralno koloriranje
kolorírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
obarvati
,
pobarvati
:
s svinčnikom narisani obraz je nato še koloriral
/
kolorirati glas, melodijo
/
poročilo je nekoliko poetično koloriral
koloríran
-a -o:
v knjigi so številne kolorirane ilustracije
;
lokalno kolorirana pripoved
koloríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
um.
slikar, ki mu je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo:
velja za enega najboljših koloristov
;
Tizian in drugi beneški koloristi
2.
knjiž.
kdor kaj obarva, pobarva:
koloristi in barvni retušerji
kolorístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na kolorit:
to je temeljna koloristična posebnost njegovih pesmi
2.
knjiž.
barven
:
koloristične nianse
kolorístka
-e
ž
(
ȋ
)
um.
slikarka, ki ji je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo:
nadarjena koloristka
kolorít
-a
m
(
ȋ
)
1.
um.
barve, barvni odtenki (na sliki):
enoten kolorit
/
slika ima živahen kolorit
2.
knjiž.
izrazite poteze, značilnosti:
v prevodu je ohranjen orientalski kolorit
kolorízem
-zma
m
(
ī
)
um.
likovno izražanje, katerega glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo je
barva:
to je zelo vplivalo na njegov kolorizem
/
spada med vrhove renesančnega kolorizma
kólos
tudi
kolós -a
m
(
ọ̑; ọ̑
)
knjiž.
zelo velik, velikanski kip:
že od daleč opaziš štiri sedeče kolose
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je zelo veliko, velikansko:
ogromni kolosi železa
/
po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi
tanki
/
bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos
kolosálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
nenavadno velik, velikanski:
kupola se dviga nad kolosalno rotundo
/
ekspr.
ima kolosalne želje
2.
ekspr.
čudovit
,
sijajen
:
od tod je kolosalen razgled
/
kolosalna zabava
kolosálno
prisl.
:
to je naravnost kolosalno
kolosálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost kolosalnega:
kolosalnost novih stavb
/
ekspr.
kolosalnost njegovih idej
kolosêj
-a
m
(
ē
)
pri starih Rimljanih
velikemu amfiteatru podobna stavba:
graditi kolosej
/
Kolosej
taka stavba v Rimu
kolosèk
in
kolosék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
zastar.
kolesnica
,
tir
:
od dežja razmočen kolosek
/
nobena stvar ga ni vrgla iz starega koloseka
kolotéčina
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
kolesnica
,
tir
:
kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo
;
spotikala sta se po suhih kolotečinah
/
vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini
kolovozu
/
življenje se spet vrača v stare kolotečine
♦
avt.
razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila
kolotèk
in
koloték -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
1.
avt.
razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila:
kolotek je tisoč štiristo milimetrov
/
kolotek sprednjih, zadnjih koles
2.
knjiž.
krožnica
,
tir
:
zvezda ima svoj kolotek
;
pren.
takšen je kolotek prave kulture
kolovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
slabš.
vodja
1
,
voditelj
:
bil je kolovodja mednarodne tolpe
;
kolovodje so polovili in pozaprli
kolovòz
-óza
m
(
ȍ ọ́
)
1.
ozka, preprosta pot za vprežna vozila:
v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu
/
kolovoz gre tik ob hiši
2.
s predlogom
ustaljen način življenja, delovanja;
kolesnica
,
tir
:
še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih
kolovózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kolovoz:
kolovozne kolesnice
/
kolovozna pot
kolovoz
kolovóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kolesnica
,
tir
:
v kolovoznicah se je nabirala voda
/
to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice
2.
kolovoz
:
voz je obstal na razmočeni kolovoznici
kolôvrat
-a
m
(
ȏ
)
1.
lesena priprava za ročno predenje:
poganjati, vrteti kolovrat
;
presti na kolovratu
;
sedeti pri kolovratu, za kolovratom
2.
nar.
klepetava ženska, navadno starejša:
tega kolovrata ne morem poslušati
♦
etn.
kolovrat
lesena ali kovinska priprava za zategovanje vrvi pri povezovanju s
senom naloženega voza
;
lončarski kolovrat
lončarsko kolo, vreteno
kolôvraten
1
-tna -o
(
ȏ
)
pridevnik od kolovrat:
kolovratno kolo
kolovráten
2
-tna -o
prid.
(
á ā
)
ekspr.
ki (rad) hodi brez cilja:
kolovraten fant
/
kolovratno popotovanje
kolovrátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kolovratiti:
kolovratenje po mestnih ulicah
/
vrnil se je s svojega dolgega kolovratenja po svetu
kolovrátež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor (rad) hodi brez cilja:
avto je zbil nekega vinjenega kolovrateža
kolovrátiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
nespretno, opotekaje se hoditi:
pijanec je kolovratil po cesti
/
zgrešil je pot in kolovrati kar počez preko njiv
2.
hoditi brez cilja:
ves dan je kolovratil okrog
;
kolovrati po gozdu
//
slabš.
hoditi
:
pogosto kolovrati tod mimo
/
samo okrog kolovrati, nič ne dela
●
slabš.
dvajset let je kolovratil po svetu
bival, živel v različnih krajih zunaj doma
kolovŕt
-a
m
(
ȓ
)
zool.
kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus
natator:
kolportáža
-e
ž
(
ȃ
)
prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih:
kolportaža je slabo organizirana
/
opravljati kolportažo
/
v kolportaži bo časopis dražji
kolportážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kolportažo:
kolportažni oddelek
;
kolportažna služba
/
nav. ekspr.
kolportažni roman
roman, ki se prodaja v kolportaži, po vsebini navadno malo vreden,
plehek
kolportêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
kdor prodaja časopise, revije po ulicah:
zaposlil se je kot kolporter
/
publ.
leteči kolporter
ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
2.
knjiž.,
s prilastkom
razširjevalec
,
oznanjevalec
:
bil je vnet agitator in kolporter slovanstva
kolportêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki prodaja časopise, revije po ulicah:
kolporterji in kolporterke
kolportêrski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od kolporter:
kolportersko delo
kolportírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
po ulicah prodajati, zlasti časopise, revije:
posebne izdaje dnevnika še ne kolportirajo
2.
knjiž.
razširjati
,
oznanjati
:
anekdoto je kolportiral samo med najožjimi prijatelji
kólt
-a
m
(
ọ̑
)
ameriški revolver ali pištola večjega kalibra:
kavboj s koltom za pasom
kolumbárij
-a
m
(
á
)
knjiž.
zgradba ali zid, navadno pri krematoriju, z vdolbinami za shranjevanje
žar:
postaviti žaro s pepelom umrlega v kolumbarij
Kolúmbov
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Kolumba:
Kolumbovo odkritje Amerike
●
ekspr.
Kolumbovo jajce
na videz nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen
kolúmbovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ekspr.
tak kot pri Kolumbu:
kolumbovski duh odkrivanja še neodkritih svetov
kolúmbovstvo
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
odkrivanje, iskanje novega, zlasti česa pomembnega:
Trubarjevo kolumbovstvo
/
težnja po novatorstvu, kolumbovstvu v pesniškem izrazu
kolúmna
-e
ž
(
ȗ
)
članek v reviji ali časopisu z izrazito poudarjenim osebnim stališčem
avtorja, ki navadno izhaja v določenih časovnih presledkih, stolpica:
pisati kolumno
;
v svojih kolumnah je zagovarjal poteze tedanje oblasti
;
časopisna kolumna
;
tedenska kolumna
kolumníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor piše kolumne, stolpičar:
ugleden, znan kolumnist
;
kolumnist pomembnega časopisa
;
novinar, pisatelj in kolumnist
kolumnístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kolumniste ali kolumno:
kolumnistični prispevek
;
kolumnistično pisanje
kolumnístika
-e
ž
(
í
)
dejavnost pisanja kolumen:
blogi in množenje mnenj na internetu ne ogrožajo kolumnistike
kolumnístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše kolumne:
dolgoletna kolumnistka pri ugledni reviji
;
uspešna novinarka, pisateljica in kolumnistka
kolút
-a
m
(
ȗ
)
ploščat okrogel predmet:
na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti
;
kovanci imajo večinoma obliko koluta
;
sonce je kot žareč kolut
/
koluti dima so se vili pod strop
kolobarji
♦
avt.
zavorni kolut
vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo
pri zaviranju stiskata zavornika
;
strojn.
torni kolut
ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo
//
tak predmet z žlebom na obodu:
naviti žico na kolut
;
previti filmski trak z večjega na manjši kolut
;
vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih
;
kolut v škripčevju
kolúta
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
kolut
:
svetleče se kolute na konjski opremi
/
vrtenje kolut v dvižnem mehanizmu
kolútast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben kolutu:
kolutast predmet
;
kolutasta tuljava
♦
avt.
kolutasta zavora
kolutna zavora
kolútec
-tca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kolut:
lesen kolutec
kolútek
-tka
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kolut:
svetleči se bakreni koluti in kolutki
kolúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kolut:
kolutna ploskev
♦
avt.
kolutna sklopka
sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi
;
kolutna zavora
zavora, ki jo sestavljajo kolut in zavornika
;
teh.
kolutna elektroda
elektroda v obliki koluta
;
kolutno varjenje
varjenje s kolutno elektrodo
kóma
1
-e
ž
(
ọ̑
)
med.
popolna, globoka nezavest:
bolnik je že dva dni v komi
/
diabetična koma
ki jo povzroči prevelika količina sladkorja v krvi
kóma
2
-e
ž
(
ọ̑
)
adm.
vejica, zlasti decimalna:
dve koma pet
♦
fiz.
napaka leče, da upodobi točko kot črtico
kóma
3
-e
ž
(
ọ̑
)
astron.
plinski ovoj, ki obdaja jedro kometa:
komet je imel okroglo komo in dolg rep
komád
-a
m
(
ȃ
)
1.
pog.
kos
1
,
primerek
:
na zalogi je še nekaj komadov
;
svoj komad je razdelil na še manjše dele
/
meriti z litri in komadi
/
naročiti petdeset komadov piva
petdeset steklenic piva
2.
publ.,
navadno s prilastkom
umetniško delo, stvaritev, zlasti gledališka ali glasbena:
igrajo tudi umetniško šibkejše komade
;
godba igra poskočne plesne komade
/
gledališki komad
komáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
pog.
kosoven
:
prodaja metrskega in komadnega blaga
kómaj
1
člen.
(
ọ̑
)
1.
izraža težavno uresničitev dejanja:
hodi hitro, da ga komaj dohajamo
;
breme komaj nosi
;
komaj sem ga pregovoril
/
razred je komaj komaj izdelal
/
komaj čakam, da pride
nestrpno
2.
izraža omejevanje na določeno mero:
seže mu komaj do pasu
;
do vasi je komaj pol ure
;
star komaj štirinajst let
;
vredno je komaj tri evre
/
žganja je komaj za dober požirek
/
to se posreči med sto komaj enemu
;
takrat je o železnici komaj kdo sanjal
3.
izraža zelo majhno mero, stopnjo:
komaj viden smehljaj
;
njegovo znanje je komaj zadostno
;
to ni razprava, ampak komaj osnutek zanjo
//
izraža neintenzivnost dejanja:
odgovor je komaj dahnila
;
predtem so ga komaj poznali
4.
izraža dvom, negotovost:
iz tega bo komaj kaj
;
stvar je komaj mogoča
;
to bo komaj res
;
ta mu bo komaj všeč
/
elipt.
morda bo prihodnjič bolje, pa komaj
//
v zvezi s
če, da
izraža poudarjanje:
komaj če sta spregovorila pet besed
;
odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo
5.
izraža pravkaršnjo izvršitev dejanja:
kam spet odhajaš, saj si komaj prišel
;
sneg je komaj skopnel, noči so še mrzle
/
zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
●
ekspr.
nista hotela plačati, komaj bi bilo, da bi še vsakemu kaj dal
najrajši bi videla
;
sam.:
skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj pa ga je;
prim.
komajda
kómaj
2
vez.
(
ọ̑
)
ekspr.,
v časovnih odvisnih stavkih
za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za
dejanjem v odvisnem stavku:
komaj ga opazi, steče v hišo
;
komaj se je oženil, pa se že ločuje
;
besede, komaj izgovorjene, so že pozabljene
/
komaj sede, in že ga spet kličejo
/
komaj da je spregovoril, so že udarili po njem
kómajda
prisl.
(
ọ̑
)
ekspr.
komaj
1
:
nesreči smo se komajda ognili
/
grm je komajda meter visok
/
v hribih je komajda skopnel sneg
/
v členkovni rabi
ali pride? Komajda
najbrž ne
kománda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kratek ustni ukaz, zlasti v vojski;
povelje
:
na daleč je bilo slišati oficirjeve komande
/
ustaviti se na komando stoj!
//
pog.
ukaz, povelje sploh:
čakati na komando za odhod
/
dobili so komando, da se ne smejo upirati
/
ekspr.
komanda je padla
povelje je bilo izrečeno; odločeno je
/
ubogati mora na komando
takoj, brez ugovorov
2.
skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali
skupini enot;
poveljstvo
:
komanda se s predlogom ne strinja
;
bataljonska, divizijska komanda
;
pren.,
pog.
v službi smo dobili novo komando
♦
voj.
komanda garnizona
vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona
;
komanda mesta
do 1957
zaledna vojaška teritorialna enota
//
sedež take skupine vojaških starešin:
zadržali so ga na komandi
/
ustavil se je pred komando
3.
pog.
pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot;
poveljstvo
,
poveljevanje
:
komando dati, izročiti najsposobnejšim
;
komando nad vojsko je prevzel general
/
priti pod komando zaveznikov
●
pog.
vso komando ima v svojih rokah
vse vodi, o vsem odloča
;
pog.
popolnoma je pod ženino komando
v vsem se ji podreja
4.
oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge:
delovna komanda
;
član taboriščne komande
5.
nav. mn.,
teh.
priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav:
komande delujejo brezhibno
;
nožne, ročne komande
/
sistem dvojnih komand
komandánt
-a
m
(
ā
)
kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi,
poveljnik:
komandanti so se zbrali na posvet
/
imenovan je za komandanta divizije
/
vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije
;
pren.,
ekspr.
politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti
//
poveljnik, vodja sploh:
komandant vesoljske ladje
;
komandant taborišča
/
komandant mladinske delovne brigade
komandántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na komandante:
komandantska strogost
/
komandantska opazovalnica
komandantúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
poveljstvo
,
komanda
:
pogosto odhaja na komandanturo
/
policijska komandantura
kománden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na komando ali komandiranje;
poveljniški
:
imajo odličen komandni kader
/
komandne položaje v vojski so zasedli tujci
/
to je bilo povedano v komandnem tonu
ukazovalnem, poveljevalnem
♦
navt.
komandni most
najvišji del krova, od koder se ladja upravlja
;
teh.
komandni pult
ali
komandna miza
pult, miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje
strojnih naprav ali tehnoloških procesov
;
komandni stolp
stolp, iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški
postaji, letališču
;
komandna kabina
kabina, iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav
;
voj.
komandno mesto
mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem;
poveljniško mesto
komandêr
-ja
m
(
ȇ
)
v nekaterih državah
nosilec odlikovanja srednje stopnje:
nosi zvezdo komanderja častne legije
komandír
-ja
m
(
í
)
1.
kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni
ustanovi, poveljnik:
imel je strogega komandirja
;
komandir čete, voda
2.
vodja oddelka ali postaje policije:
komandir daje navodila dežurnemu policistu
/
komandir policijske postaje
komandíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od komandirati:
glasno komandiranje
/
komandiranje so zamenjali s prepričevanjem
komandírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
pog.
ukazovati
,
odločati
:
za delo mu ni mar, samo komandiral bi
/
pri njih komandira žena
●
pog.
druge bi komandiral, sam pa ni nič boljši
jim dajal nauke, se vmešaval v njihovo ravnanje, vedenje
//
nedov. in dov.
,
zastar.
poveljevati
:
desetar je komandiral glasno in razločno
/
komandirati vojakom
2.
nižje pog.
skrbeti za koga, negovati:
bolnike komandira sama
/
otroke lepo komandira
vzgaja, uči
komandírati se
nižje pog.
živeti, imeti se:
kako se kaj komandiraš
/
mlada dva se slabo komandirata
komandíran
-a -o:
zastar.
tja so bili komandirani po ukazu glavnega poveljnika
poslani
komandíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
navadno v zvezi
komanditna družba
trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim
premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža:
komándos
-a
m
(
ȃ
)
vojak, posebej izurjen za opravljanje diverzij ali sabotaž na
sovražnikovem ali okupiranem ozemlju:
komandosi so ubili visokega oficirja
;
oddelek, skupina komandosov
/
palestinski komandosi
//
oddelek takih vojakov:
ustanovili so več manjših enot in komandosov
;
pripadniki mornariških komandosov
komár
-ja
m
(
á
)
1.
majhna žuželka z dolgimi nogami, ki sesa kri:
komarji pikajo
;
v tem kraju je veliko komarjev
;
boj proti komarjem
2.
star.
kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo
navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti:
ob kvartopircih se je zbrala gruča komarjev
●
ekspr.
delati iz komarja slona
močno pretiravati
♦
zool.
komar mrzličar
anofeles
komárati
-am
in
komaráti -ám
nedov.
(
ȃ; á ȃ
)
zastar.
mučiti se, truditi se:
ljudje so morali pošteno komarati, da je bilo vse o pravem času
narejeno
komárča
-e
ž
(
ȃ
)
nar. gorenjsko
tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za
sušenje krme ali kot lestev:
postavljati komarče
komárček
-čka
m
(
ā
)
bot.
visoka dvoletna ali trajna primorska rastlina z nitasto deljenimi
listi in cveti v kobulih, Foeniculum:
diši po komarčku
♦
vrtn.
(sladki) komarček
vrtna zdravilna, začimbna ali okrasna rastlina z rumenimi cveti v
kobulih, Foeniculum vulgare var. dulce
komáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno
z nezaželenimi pripombami, nasveti:
eni so kvartali, drugi pa so vneto komarili
;
komariti pri šahu
komárjev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na komarje:
komarjeve ličinke
/
komarjev pik
komárji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na komarje:
komarja samica
/
komarji pik
komárnik
-a
m
(
ȃ
)
mreža, ki varuje človeka pred komarji:
spati pod komarnikom
;
okno je bilo zastrto s komarnikom
komárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na komarje:
to so komarska območja
/
ekspr.
čisto komarske noge ima
zelo suhe in dolge
komasácija
-e
ž
(
á
)
združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten
kompleks:
izvesti komasacijo in arondacijo
;
komasacija gozdov
;
zakon o komasaciji
/
komasacija zemljišč
komasacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komasacijo:
komasacijski postopek
/
komasacijsko zemljišče
komasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
združiti zemljišča vseh posestnikov na določenem območju v enoten
kompleks:
zemljo so zaradi lažje obdelave komasirali in arondirali
komát
-a
m
(
ȃ
)
z žimo podložena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za
konja:
komat mu je odrgnil kožo
/
konjski komat
;
pren.,
ekspr.
ti reformatorji so hoteli ljubezni natakniti še hujše komate
komátar
-ja
m
(
ȃ
)
zool.
večja ptica pevka črne barve s svetlo liso na prsih, Turdus torquatus:
z vrha macesna se je oglašal komatar
komatáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
dajati komat na žival, navadno na konja:
težko je komatal
/
ekspr.
fant je komatal konje
napregal
komátje
-a
s
(
ȃ
)
star.
več komatov, komati:
na steni je viselo komatje
kombájn
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri
spravljanju pridelkov:
pšenico so poželi s kombajnom
/
silažni, žitni kombajn
kombájnar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor dela s kombajnom:
traktoristi in kombajnarji
kómbi
1
-ja
m
(
ọ̑
)
zaprt avtomobil za prevoz blaga ali potnikov:
otroke vozijo v šolo s kombijem
;
rumen poštni kombi
/
dostavni kombi
;
v prid. rabi:,
publ.
avto v kombi izvedbi
kómbi
2
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
grad.,
v zvezi
kombi plošča
večslojna plošča z jedrom iz kamene volne, ki se uporablja za toplotno
in zvočno izolacijo:
proizvodnja kombi plošč
kómbibus
-a
m
(
ọ̑
)
kombi za prevoz potnikov, navadno z osmimi sedeži:
peljati se s kombibusom
kombinácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od kombinirati:
kombinacija figur, oblik je uspela
;
učinkovita je kombinacija z lesom
;
kombinacija usnja in krzna
/
z variacijami in kombinacijami barv dosega močne učinke
/
zdravilo se uporablja le v kombinaciji z drugimi
/
imeti dar, smisel za različne kombinacije
2.
kar nastane s kombiniranjem, sestav:
barvna, modro-bela kombinacija
;
v papir je vtisnjena kombinacija šestih točk
;
šopki in cvetlične kombinacije
/
delati, poskušati različne kombinacije
3.
nav. ekspr.
izbiranje in združevanje več možnosti za rešitev česa:
pristane na vsako kombinacijo
/
ne ve, za katero kombinacijo naj se odloči
/
nič ni gotovega, to je le kombinacija
ugibanje, domnevanje
♦
min.
kombinacija
več kristalnih oblik na enem kristalu
;
šah.
kombinacija
zaporedne poteze s skupno idejo, ki vodijo k določenemu rezultatu
;
dvopotezna kombinacija
;
velika kombinacija
ki sestoji iz velikega števila potez
;
šport.
kombinacija
med seboj usklajena, navadno vnaprej pripravljena akcija dveh ali
več igralcev
;
alpska kombinacija
smuk in slalom ali smuk, slalom in veleslalom
;
klasična
ali
nordijska kombinacija
tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje
kombinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kombinacijo:
ima izreden kombinacijski dar
/
iskanje kombinacijskih rešitev
kombinát
-a
m
(
ȃ
)
gospodarska enota, ki sestoji iz več sorodnih, med seboj tehnološko
povezanih proizvodnih obratov, podjetij:
ustanavljati kombinate
;
kmetijski, lesni, metalurški, tekstilni kombinat
/
združevanje podjetij v kombinate
/
zgraditi kombinat težke industrije
poslopja te gospodarske enote
kombinátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor dela kombinacije:
pri takem delu moraš biti spreten kombinator
;
navijači so se spremenili v velike kombinatorje
/
nav. ekspr.
to je delo imperialističnih kombinatorjev
kombinatórec
-rca
m
(
ọ̑
)
šport. žarg.
športnik, ki tekmuje v klasični kombinaciji:
izbirno tekmovanje kombinatorcev
kombinatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kombiniranje:
ima velike kombinatorne sposobnosti
/
nogometaši so se branili s solidno tehniko in kombinatorno igro
kombinatórno
prisl.
:
šah igra izrazito kombinatorno
kombinatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
kombinatoren
:
kombinatorični dar
/
vaja v kombinatoričnem mišljenju
kombinatórik
-a
m
(
ọ́
)
šah.
igralec, ki je uspešen zlasti v kombinacijah:
premagal je oba najboljša kombinatorika
/
je spreten kombinatorik in napadalec
kombinatórika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
nauk ali teorija o kombinacijah:
ukvarjati se s problemi kombinatorike
2.
kombiniranje
:
mata ga je rešila le spretna kombinatorika
/
pri takem delu ni mogoče shajati brez kombinatorike
kombiné
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
zastar.
kombineža
:
s čipkami obrobljen kombine
kombinezón
-a
m
(
ọ̑
)
enodelno, navadno zaščitno oblačilo iz hlač in bluze:
delavec v modrem kombinezonu
;
monterski, pilotski, šoferski kombinezon
/
smučarski kombinezon
kombinéža
-e
ž
(
ẹ̑
)
del ženskega spodnjega perila v obliki obleke brez rokavov:
obleči kombinežo
;
kombineža s čipkami
/
bila je v sami kombineži
kombiníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kombinirati:
kombiniranje pohištvenih elementov
;
kombiniranje izobraževanja s proizvodnim delom
/
vsakršno računanje in kombiniranje ji je tuje
kombinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto;
sestavljati
,
združevati
:
pri gradnji hiše je kombiniral les in kamen
;
v repertoarju kombinirajo klasična dela z modernimi
/
sive športne hlače kombinira s karirastim jopičem
oblači, nosi skupaj
/
barve zna lepo kombinirati
//
sestavljati
,
delati
:
iz starih igrač kombinira nove
2.
nav. ekspr.
izbirati in združevati več možnosti za rešitev česa:
kombinira na vse načine, izhoda pa ne najde
/
kombiniral je, kako bi denar najkoristneje uporabil
razmišljal, preudarjal
/
o tem ne vedo nič gotovega, samo kombinirajo
ugibajo, domnevajo
kombiníran
-a -o
1.
deležnik od kombinirati:
lepo kombinirane barve
2.
narejen tako, da se lahko uporablja za različne namene, opravljanje
različnih del:
radio, kombiniran z gramofonom
/
kombinirana proizvodnja električne in toplotne energije
/
kombinirani otroški voziček
otroški voziček s pripravama ali za ležanje ali za sedenje
;
kombinirane klešče
klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi
;
kombinirano škropljenje sadnega drevja
škropljenje proti več škodljivcem hkrati
♦
agr.
kombinirano gnojilo
gnojilo, ki vsebuje več hranilnih elementov
;
farm.
kombinirani prašek
zdravilo proti glavobolu, ki sestoji iz različnih zdravilnih
praškov
;
navt.
kombinirana ladja
ladja, ki ima ob bokih vgrajene tanke za tekoči, v sredini pa
skladišča za razsuti tovor
;
šol.
kombinirani oddelek
oddelek, v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov
;
kombinirani pouk
pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in
neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov
kombinírke
-nírk
ž
mn.
(
ȋ
)
pog.
klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi:
serija kombinirk različnih velikosti
kombúša
-e
ž
(
ú
)
bot.
rumenkasta, zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive
kvasovke:
komédija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
gledališka igra vesele, šaljive vsebine:
pisal je drame in komedije
;
antična, sodobna komedija
;
lahkotna komedija
/
igrati, nastopati v komediji
/
bulvarska komedija
;
komedija v treh dejanjih
♦
lit.
karakterna komedija
//
uprizoritev take igre:
gledati komedijo
/
dobro obiskana komedija
/
v kinu predvajajo ameriško barvno komedijo
2.
ekspr.
zabavno, smešno dogajanje:
take komedije pa še ne pomnim
/
v tej hiši je vedno komedija
je vedno veselo, zabavno
3.
nav. mn.,
ekspr.
neprijetnosti
,
težave
:
s teboj so zmeraj komedije
;
boji se, da jim ne bi povzročil kakšnih komedij
/
ne delaj komedij zaradi take malenkosti
●
ekspr.
z menoj že ne bodo zganjali komedije
se norčevali iz mene
;
ekspr.
on opravi take reči brez komedij
brez težav, zapletov, zlasti nepotrebnih
;
ekspr.
dovolj je te komedije, izginita čim prej
izraža zahtevo po prenehanju določene aktivnosti, zlasti
neprijetne
komedijánt
in
komedijànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
1.
igralec, ki igra komične vloge;
komik
:
gledališče ima dobrega komedijanta
/
žlahtni komedijant
od 1992
igralec, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo
komično vlogo
//
zastar.
(gledališki) igralec sploh:
postal je komedijant
/
potujoči komedijanti
2.
kdor (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom:
komedijant s čašo in kockami
;
čarovnije komedijantov
/
ekspr.
ta fant je pa res pravi komedijant
3.
ekspr.
kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja:
kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi
/
bil je spreten politični komedijant
komedijántka
-e
ž
(
ā
)
1.
igralka, ki igra komične vloge;
komičarka
:
komedijantka in voditeljica
/
žlahtna komedijantka
od 1992
igralka, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo
komično vlogo
2.
ženska, ki (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom:
nastop komedijantke
3.
ekspr.
ženska, ki se kaže drugačno, kot je, se pretvarja:
odkril je, da je čisto navadna komedijantka
komedijántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na komedijante:
ima komedijantski glas
/
komedijantska zabava
/
komedijantska pobožnost
/
to je sad bogate komedijantske tradicije
/
komedijantski voz
komedijántstvo
-a
s
(
ā
)
lastnost, značilnost komedijantskega:
njegovo komedijantstvo je bilo občudovanja vredno
/
ekspr.
bil je spreten v političnem komedijantstvu
/
uprizoritev je bila polna žlahtnega odrskega komedijantstva
/
ljudem se hoče komedijantstva
komedijantskih zabav, šal
komédijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na komedijo:
komedijski zaplet
/
mojstri komedijske zvrsti
/
komedijski element drame
komediográf
-a
m
(
ȃ
)
kdor piše komedije:
največji živeči komediograf
komediografíja
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je komedija:
proučevanje komediografije
//
komediografska dela, komedije:
značilnost Gogoljeve komediografije
komediográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na komediografe ali komediografijo:
komediografski avtor
/
modernistični komediografski poskusi
/
Nušićeva komediografska dela
komemorácija
-e
ž
(
á
)
žalna slovesnost:
prirediti komemoracijo
;
komemoracija za padlimi tovariši
/
žalna komemoracija
komemoratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komemoracijo:
komemorativna proslava, seja
/
na komemorativni slovesnosti se je zbralo več tisoč ljudi
kómen
-a
in
-mna
m
(
ọ̄
)
1.
nar. štajersko
vodoraven zid pred odprtino kmečke peči:
postaviti lonec na komen
2.
nar. prekmursko
klop ob kmečki peči:
sedeti na komenu
koménda
-e
ž
(
ẹ̑
)
rel.
1.
najmanjša upravna enota viteškega reda:
posest komende
;
predstojnik komende
/
križniška komenda
//
poslopje, kjer je sedež te upravne enote:
zidati komendo
;
cerkev, grad in komenda
2.
nekdaj
posestvo, premoženje viteškega reda:
dobiti, upravljati komendo
;
delavci v komendi
komendátor
-ja
m
(
ȃ
)
rel.
upravitelj komende:
maševal je komendator
koméndnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
komendator
:
imenovan je bil za komendnika
komentár
-ja
m
(
ā
)
1.
besedilo, ki kaj pojasnjuje;
razlaga
,
pojasnilo
:
knjiga, pesem je brez komentarja
;
izdati rokopis z obsežnim komentarjem
/
študije in komentarji o romanu
/
filmski komentar
;
komentar h glasbeni oddaji je imel avtor sam
2.
obširnejše, z (avtorjevimi) pojasnili in pripombami opremljeno
poročilo, sestavek:
napisati, objaviti, prebrati komentar
;
komentar o aktualnih zunanjepolitičnih dogodkih
;
sestavki in komentarji
/
športni komentar
/
televizijski komentar
//
nav. ekspr.
mnenje
,
stališče
:
tvoj komentar nas ne zanima
;
duhovit, tehten komentar
;
dogodek je povzročil vrsto komentarjev
/
tu je vsak komentar odveč
govorjenje, pojasnjevanje
●
ekspr.
naredi hitro, pa brez komentarja
izraža zahtevo, željo, ki ne dopušča ugovora
komentátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor piše, sestavlja komentarje;
razlagalec
,
pojasnjevalec
:
komentator Platonovih del
;
kritiki in komentatorji pesnitve
/
avtor in komentator glasbene oddaje
2.
kdor obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o čem;
poročevalec
1
,
novinar
:
oddajo vodita znana komentatorja
/
politiki in komentatorji ugotavljajo velik uspeh konference
/
športni, zunanjepolitični komentator
/
kabine za radijske in televizijske komentatorje
komentátorka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki piše, sestavlja komentarje;
razlagalka
:
komentatorka klasikov
2.
ženska, ki obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o
čem;
poročevalka
,
novinarka
:
radijska, televizijska komentatorka
/
politična, športna komentatorka
;
strokovna komentatorka
komentíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od komentirati:
dogodek je vzbudil živo zanimanje in komentiranje
/
suhoparno komentiranje besedila
komentírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
napisati razlage, pojasnila k čemu:
komentirati knjigo, tekst
;
zakonik je komentiralo pet juristov
;
izdajo so znanstveno komentirali
/
avtor je oddajo sam komentiral
pojasnjeval, bral spremno besedilo
2.
obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poročati o čem:
premiere je list sproti komentiral
;
reporter je odlično komentiral nogometno tekmo
/
komentirati aktualne dogodke in probleme
//
nav. ekspr.
izražati (svoje) mnenje, stališče:
novico so povsod živahno komentirali
/
vedno kaj komentira
govori, pojasnjuje
komentíran
-a -o:
znanstveno komentirana izdaja poezij
;
komentirana glasbena oddaja
komenzalízem
-zma
m
(
ī
)
biol.
pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za enega
koristna, za drugega pa ne koristna, ne škodljiva:
komenzalizem in parazitizem
komenzurabílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
ki se da izmeriti, izraziti z drugim;
soizmerljiv
:
komenzurabilni količini
komerciála
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
komercialni oddelek v podjetju:
imeti sestanek v komerciali
/
vodja komerciale
//
komercialne dejavnosti:
komerciala dobro deluje
/
oddelek za zunanjo trgovino in industrijsko komercialo
komerciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na nakup in prodajo blaga:
izboljšati komercialno poslovanje
/
komercialni interesi
/
komercialni oglas, prospekt
/
komercialni uspeh
poslovni, trgovski
/
komercialni direktor
;
komercialni oddelek v podjetju
;
komercialni sektor
;
višja komercialna šola
2.
nav. ekspr.
namenjen za prodajo, trgovanje:
komercialno blago
/
komercialna kopija filma
;
pošiljka komercialnega stekla
3.
publ.
narejen tako, da se dobro, uspešno prodaja:
komercialni filmi
;
izdajanje komercialnih knjig
/
prireditev je bila izrazito komercialna
//
donosen
:
ta obrt ne velja za komercialno
/
kulturni in komercialni turizem
♦
ekon.
komercialni denar
menice, čeki
;
komercialni kredit
kredit, ki ga da prodajalec kupcu
;
komercialna banka
banka, ki se ukvarja s kreditiranjem trgovine
;
komercialna hitrost
razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo
od izhodiščne do namembne postaje, in dolžino poti
komerciálno
prisl.
:
komercialno pomembni izdelki
;
komercialno postavljena merila
;
ekspr.
komercialno smehljajoč se obraz
;
sam.:,
pog.
največ zaslug za uspeh ima komercialni
komercialni direktor, referent
komercialíst
-a
m
(
ȋ
)
uslužbenec, ki opravlja komercialne posle:
podjetje ima sposobnega komercialista
/
po poklicu je komercialist
//
strokovnjak za komercialne posle:
to je stvar komercialistov
/
ekspr.
filmsko proizvodnjo so prepustili komercialistom
komercialístka
-e
ž
(
ȋ
)
uslužbenka, ki vodi komercialne posle:
računovodja in komercialistka
komercializácija
-e
ž
(
á
)
publ.
uvajanje trgovskih, trgovinskih načel v kaj:
komercializacija poljedelstva, turizma
/
komercializacija literature, športa
komercialízem
-zma
m
(
ī
)
publ.
trgovska, trgovinska načela, odnosi, zlasti v negospodarskih
dejavnostih:
boj proti komercializmu v športu
/
v kulturo je vdrl komercializem
komercializírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
publ.
uvajati trgovska, trgovinska načela v kaj:
komercializirati turistično dejavnost, gostinstvo
;
podjetja se vse bolj komercializirajo
/
komercializirati kulturo, šport
komercializíran
-a -o:
živeti sredi komercializiranega sveta
komerciálka
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
komercialna televizijska hiša:
novinarka komercialke
;
prispevek na komercialki
;
nacionalka in komercialka
komerciálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost komercialnega:
sodelovanje na načelih komercialnosti
/
publ.
o tiskanju izvirnih del ne sme odločati le komercialnost
komêrčen
-čna -o
prid.
(
ȇ
)
zastar.
komercialen
,
trgovski
,
trgovinski
:
komerčne uredbe
/
imenovan je za komerčnega svetnika
♦
usnj.
komerčni krupon
trdo podplatno usnje za težko obutev
komêrz
-a
m
(
ȇ
)
knjiž.
slavnostna zabava, zlasti študentska:
priredili so komerz
/
komerz v čast gostov
komét
-a
m
(
ẹ̑
)
plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in navadno repu podobnim
podaljškom, repatica:
na nebu se je prikazal komet
;
svetel komet
;
taka slava je kot komet
velika, izrazita, vendar kratkotrajna
kométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na komet:
kometna svetloba
♦
astron.
kometno jedro
srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi
komfórt
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
oprema, predmeti, ki omogočajo udobno bivanje:
hotel, stanovanje z vsem komfortom
//
udobje, ugodje (ki ga taka oprema, predmeti nudijo):
to je bilo življenje brez komforta
komfortábel
-bla
m
(
á
)
nekdaj
udobna odprta kočija za prevažanje potnikov:
po Dunaju se je vozil v komfortablu
komfórten
-tna -o
prid.
, komfórtnejši
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
opremljen tako, da omogoča udobno bivanje:
komfortno stanovanje
/
gradnja manj komfortnih hotelov
komfórtno
prisl.
:
oddaja komfortno opremljeno sobo
komí
-ja
m
(
ȋ
)
star.
trgovski pomočnik, prodajalec:
komi v delikatesni trgovini
/
uči se za komija
komícije
-cij
ž
mn.
(
í ȋ
)
pri starih Rimljanih
skupščina, zbor državljanov, vojakov:
plebs se je zbral v komicijah
kómičarka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem:
filmska, televizijska komičarka
;
odlična, priljubljena komičarka
/
stand up komičarka
2.
igralka, ki igra komične vloge:
prva komičarka slovenskega gledališča
kómičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na komiko:
komični konflikt v komediji temelji na zamenjavi oseb
;
navadno igra komične vloge
/
je izrazit komični talent
♦
glasb.
komična opera
opera z zabavno, veselo vsebino
2.
ki vzbuja smeh, smešen:
komična ljubezenska pustolovščina
;
njegovo ravnanje je komično
/
znajti se v komičnem položaju
3.
šaljiv
,
humorističen
:
nova številka komičnega lista
;
komične in satirične pesmi
kómično
prisl.
:
učinkuje prav komično
;
sam.:
povedati kaj komičnega
kómičnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost komičnega:
komičnost je po režiserjevi krivdi zbledela
/
komičnost dogodka
komíjevski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komije:
komijevska zgovornost
/
ekspr.
sprejel jih je s komijevskimi pokloni
kómik
-a
m
(
ọ́
)
1.
kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem:
v prvi točki bo nastopil znan komik
;
televizijski komik
/
stand up komik
/
ekspr.
vse življenje je bil velik komik
2.
igralec, ki igra komične vloge:
gledališče je dobilo dobrega komika
;
komik in traged
kómika
-e
ž
(
ọ́
)
kar vzbuja smeh:
komika filma temelji na nesporazumih
;
imeti smisel za komiko
♦
gled.
karakterna komika
;
situacijska komika
komilitón
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
sobojevnik
,
tovariš
:
komilitoni iz kasarne so se mu posmehovali
/
kot študent je bil med svojimi komilitoni zelo cenjen
kominfórm
-a
m
(
ọ́
)
informbiro
:
spor s kominformom
kominformíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš politike informbiroja:
prizadevanja kominformistov
kominformístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kominformizem:
kominformistična politika
/
nastopil je proti kominformistični praksi
kominformízem
-zma
m
(
ī
)
polit.
ideologija, politika informbiroja:
boj proti kominformizmu
kominfórmovec
-vca
m
(
ọ́
)
pristaš politike informbiroja:
iredentisti in kominformovci
kominfórmovski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kominformiste ali kominform:
kominformovska propaganda
;
kominformovska resolucija
/
kominformovska obrekovanja Jugoslavije
kominfórmski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kominformiste ali kominform:
kominformske države
/
razsežnost kominformskega spora
komintêrna
-e
ž
(
ȇ
)
od 1919 do 1943
Komunistična internacionala:
kongres kominterne
;
odnos kominterne do nekaterih komunističnih partij
komintêrnski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od kominterna:
kominternski voditelji
komís
-a
m
(
ȋ
)
nekdaj
vojaški kruh kiselkastega okusa:
jesti komis
;
oskrbeli so se s komisom in suhim mesom
/
kos komisa
/
ekspr.
ves mesec je živel ob komisu in vodi
●
star.
to je bilo takrat, ko sem še komis glodal
ko sem bil pri vojakih
komisár
-ja
m
(
á
)
1.
visok funcionar, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali
mednarodne organizacije:
veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju
/
imenovan je za komisarja
/
policijski komisar
šef policije
/
evropski komisar
član kolegija Evropske komisije
;
ljudski komisar
v Sovjetski zvezi, do 1946
visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne
uprave
;
visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
♦
pravn.
civilni komisar
višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega
ozemlja
2.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
častnik, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska
vprašanja v vojaški enoti:
tujca sta zasliševala komandant in komisar
/
štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja
/
komisar bataljona
komisariát
-a
m
(
ȃ
)
v nekaterih državah
urad komisarja:
iti na komisariat
/
zglasiti se mora na policijskem komisariatu
;
okrajni komisariat
;
komisariat za preskrbo
/
evropski komisariat za energetiko, okolje
;
visoki komisariat za begunce
/
ljudski komisariat
v Sovjetski zvezi, do 1946
najvišji organ državne uprave
komisárka
-e
ž
(
á
)
1.
visoka funkcionarka, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali
mednarodne organizacije:
komisarka se je sestala s predsednikom republike
/
kmetijska komisarka
/
evropska komisarka
članica kolegija Evropske komisije
2.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
častnica, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in
kadrovska vprašanja v vojaški enoti:
bataljonska komisarka
komisárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na komisarje:
komisarska oblast
;
dobil je komisarska pooblastila
/
komisarska uprava
komisárstvo
-a
s
(
ȃ
)
v nekaterih državah
naslov, dejavnost komisarjev:
za komisarstvo se ni hotel potegovati
/
moral je oditi še na komisarstvo
komisariat
komísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na komis:
kiselkast komisni okus
/
komisni kruh
●
slabš.
take komisne hrane se kmalu preobješ
slabe, nekvalitetne
2.
star.
vojaški
:
komisna uniforma
/
strogi komisni obrazi
komisíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
skupina ljudi za opravljanje posebnih nalog, izvoljena ali imenovana
navadno za določen čas:
komisija se sestane, zaseda
;
izvoliti, sestaviti komisijo
/
predlagali so ga v nadzorno komisijo
/
izpit opravlja pred komisijo
;
stalne in občasne komisije
/
publ.
kongres dela v komisijah
ločeno po skupinah in obravnavani tematiki
/
ocenjevalna, preiskovalna komisija
;
volilna komisija
ki ji je poverjena skrb za organizacijo in pravilno izvedbo
volitev
;
terminološka komisija
;
komisija za delovna razmerja
●
pog.
bolnik mora na komisijo
na komisijski pregled
;
pog.
sosed mu grozi s komisijo
s komisijskim ogledom
2.
ekon.
komisijski posli:
imeti dobiček od komisije
3.
pog.
komisijska trgovina:
kolo je kupil v komisiji
komisíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komisijo:
komisijski ogled
;
komisijska ocena
/
komisijski posli
prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo
;
komisijska prodaja
/
komisijsko blago
/
komisijska trgovina
♦
les.
komisijski les
po posebnem naročilu žagan, tesan les
komisíjsko
prisl.
:
komisijsko pregledati, ugotoviti
komisionár
-ja
m
(
á
)
1.
ekon.
kdor opravlja trgovske ali bančne posle po nalogu komitenta, trgovski
posrednik:
delo komisionarja
/
trgovina uvaža pretežno kot komisionar za industrijo
2.
kdor se poklicno ukvarja s prenašanjem prtljage;
postrešček
:
poklicati komisionarja
komisúra
-e
ž
(
ȗ
)
anat.
vlakna, zlasti v osrednjem živčevju, ki povezujejo somerne dele
telesa:
komít
-a
m
(
ȋ
)
zgod.,
pred balkanskimi vojnami
pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske
vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem:
napadi komitov
/
srbski komiti
četaši, četniki
//
po prvi svetovni vojni
pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske
politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje
proti domačim oblastem:
komitáš
-a
m
(
á
)
zgod.
komit
:
hrabri komitaši
komitát
-a
m
(
ȃ
)
v ogrski monarhiji
najvišja upravna enota, županija:
zastopniki komitatov
komité
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog;
odbor
:
sestaviti komite
;
regionalni komiteji
;
zasedanje komiteja
/
olimpijski komite
/
Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije
nekdaj
izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve
Jugoslavije
2.
v socializmu
vodilni organ stranke, zlasti komunističnih partij:
izvoliti komite
;
sestanek, sklepi komiteja
;
tovarniški komite in sindikat
/
sekretar občinskega komiteja
/
centralni komite
/
iti na komite
na sedež tega organa
komitènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
(poslovni) partner:
komitentom je na uslugo več pomorskih agencij
/
uradne ure za komitente
stranke
2.
ekon.
pravna ali fizična oseba, za katero trgovski posrednik opravlja
trgovske ali bančne posle:
banka je prodala vrednostne papirje svojih komitentov
;
komitenti in komisionarji
komítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komite:
komitske akcije
/
komitski oddelki
komód
--
prid.
(
ọ̑
)
pog.
1.
neprizadeven
,
len
:
to je izredno komod človek
/
ljudje so vsak dan bolj komod
●
pog.,
nav. iron.
čez komod ga ni
največ je vredno lagodno, udobno življenje
2.
udoben
,
prijeten
:
imaš pa res komod fotelje
;
ta plašč je zelo komod
komód
prisl.
zelo lahko, z lahkoto:
to bom pa komod naredil
;
komod pride v eni uri
komóda
tudi
kómoda -e
ž
(
ọ̑; ọ̑
)
nizka omara s predali za shranjevanje perila, predalnik:
vzeti perilo iz komode
;
starinska komoda
komóden
-dna -o
prid.
, komódnejši
(
ọ́ ọ̄
)
nav. ekspr.
1.
pri katerem ni potreben trud, prizadevanje;
lagoden
:
komodna služba
/
všeč mu je komodno življenje
/
naslonjač je prav komoden
udoben
2.
neprizadeven
,
len
:
komoden človek
/
vodstvo je bilo preveč komodno
komódno
prisl.
:
komodno sedeti
;
ljudje so stali komodno ob strani
;
sam.:
komodnejši se lahko peljejo z avtomobilom do konca
komoditéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
komodnost
:
preganja komoditeto in lenobo
/
zavladala je vsesplošna komoditeta
komódnež
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
neprizadeven, len človek:
v vodstvu so sami komodneži
komódnost
-i
ž
(
ọ́
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost komodnega:
popustil je le zaradi komodnosti
/
zanemarjanje zdravnikovih navodil iz komodnosti
/
izredna komodnost in funkcionalnost ležišča
/
že od nekdaj mu je všeč komodnost
komodór
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
v stari Jugoslaviji
čin, za stopnjo nižji od kontraadmirala, ali nosilec tega čina:
komodor in kontraadmiral
2.
zlasti v Angliji, med drugo svetovno vojno
poveljnik konvoja:
komôlčar
-ja
[
komou̯čar
]
m
(
ȏ
)
slabš.
kdor se brezobzirno bori, si prizadeva za hitro uveljavitev, uspeh:
to so sami ciniki in komolčarji
/
postal je komolčar
komôlčarski
-a -o
[
komou̯čarski
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na komolčarje:
komolčarska bitka
/
komolčarski človek
komôlčarstvo
-a
[
komou̯čarstvo
]
s
(
ȏ
)
slabš.
lastnost, značilnost komolčarskega človeka:
očitali so mu komolčarstvo in ambicioznost
/
boj proti komolčarstvu
komôlček
-čka
[
komou̯čək
]
m
(
ȏ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od komolec:
opraskana kolena in komolčki
komôlčen
-čna -o
[
komou̯čən
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na komolec:
komolčni sklep
;
komolčna vena
/
komolčni ščitnik
elastičen povoj za komolec
♦
vet.
komolčna bula
vnetna bula na komolcu nekaterih domačih živali, zlasti kopitarjev
komôlčiti se
-im se
[
komou̯čiti se
]
nedov.
(
ó ȏ
)
knjiž.,
ekspr.
prerivati se, odrivati (s komolci):
komolčil se je med množico, da je prišel do tribune
komôlčnik
-a
[
komou̯čnik
]
m
(
ȏ
)
1.
zaščitni elastični ovoj za komolec:
uporaba komolčnika omili športne poškodbe na komolcu
2.
naslonjalo za komolec potnika, navadno v avtomobilu:
komolčnik med prednjima sedežema
komólec
-ôlca
[
komou̯ca
]
m
(
ọ̑ ȏ
)
1.
del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom:
komolec ga boli
;
pri padcu si je poškodoval komolec
;
prijel ga je za komolec
;
suniti koga s komolcem
/
ranjeni se je dvignil na komolce
;
nasloniti, opreti se s komolci na mizo
/
pri prerivanju si je pomagal kar s komolci
;
teniški komolec
vnetje komolca zaradi ponavljajoče se pretirane obremenitve mišic
iztegovalk prstov in zapestja, navadno zaradi igranja tenisa ali
drugih športov
●
ekspr.
potrebni so bili tudi komolci in zveze
brezobziren boj, prizadevanje
;
ekspr.
do komolca, komolcev zadolžen
zelo
;
ekspr.
ta pa zna uporabljati komolce
brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh
;
star.
biti si v komolce s kom
zelo dobro se razumeti, ujemati
♦
vet.
del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi
//
pog.
rokav na komolcu:
komolci so oguljeni, zašiti
;
zavarovati komolce z narokavniki
/
suknjič se mečka v komolcu
2.
nekdaj
dolžinska mera, 44 cm:
tram je dolg osem komolcev
/
meriti na komolce
komoljíka
-e
ž
(
í
)
nar.
pelin
kómora
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
dobro zaprt prostor, navadno manjši:
komora za raziskovanje
;
vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom
/
zdravnik je operiral v majhni komori
/
plinska komora
plinska celica
;
sušilna komora
za sušenje lesa, rud, perila
//
teh.
manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni
procesi:
čiščenje komore
/
prah se izloča v prašnih komorah
;
mešalna komora
prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več
plinov
;
zgorevalna komora
prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
2.
voj. žarg.
pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za
življenje in za boj;
vod za oskrbo
:
komora je ostala v vasi
;
brigadna komora
/
premestili so ga v komoro
♦
navt.
municijska komora
prostor za municijo na vojni ladji
;
zgod.
dvorna komora
v stari Avstriji
najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
komoráč
-a
m
(
á
)
komarček
,
koprc
:
nabirati komorač
komoráš
-a
m
(
á
)
voj. žarg.
vojak, ki je dodeljen k vodu za oskrbo:
komoraši so vozili krompir v skladišča
/
sprejeli so ga h komorašem
kómoren
1
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
lit.,
glasb.
ki se izvaja, predvaja
a)
z manjšim številom izvajalcev:
komorna glasba
;
komorno petje
/
komorna gledališka umetnost
/
komorna zasedba
b)
za manjše število poslušalcev:
komorni koncert
/
komorno filmsko delo
/
izvedbi je dal izrazito komorni ton
//
ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev:
komorni ansambel
;
komorni pevski zbor
;
ustanovili so stalno komorno skupino
/
komorno gledališče
♦
fiz.,
glasb.
komorni ton
ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov
;
metal.
komorna peč
peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih)
materialov
;
zgod.
komorni prokurator
v stari Avstriji
pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja,
države, dežele ali dobrodelne ustanove
kómorno
prisl.
:
komorno zasnovan spored
kómoren
2
in
komóren -rna -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑
)
zastar.
dvoren
:
komorni lakaj, paž
kómornica
in
komórnica -e
ž
(
ọ̑; ọ̑
)
zgod.
naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici:
cesarica s svojimi komornicami
kómornik
in
komórnik -a
m
(
ọ̑; ọ̑
)
1.
zgod.
visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska
ali finančna vprašanja:
kralj je sklical svoje komornike
/
bil je imenovan za častnega komornika
2.
vladarjev, plemičev osebni služabnik:
spletke komornikov
kómorniški
in
komórniški -a -o
prid.
(
ọ̑; ọ̑
)
nanašajoč se na komornike:
komorniške dolžnosti
/
komorniška čast
kómornost
-i
ž
(
ọ̑
)
lit.,
glasb.
značilnost komornega:
komornost prireditve
kompákten
-tna -o
prid.
, kompáktnejši
(
ȃ
)
1.
ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost:
razmočena snov je manj kompaktna
/
kompaktna zgradba zemlje
/
kompaktno tekstilno blago
trdno, močno
2.
ki je enakih, istovrstnih sestavin;
enovit
,
enoten
:
dežela je nacionalno popolnoma kompaktna
/
kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom
/
gradijo kompaktna naselja
strnjena, zaključena
3.
publ.
nerazcepljen
,
enoten
:
impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina
/
razbiti kompaktno večino stranke
4.
knjiž.
zgoščen
,
jedrnat
:
kompakten tekst
;
kompaktna epska pripoved
♦
anat.
kompaktno kostno tkivo
;
les.
kompaktni les
les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen;
masivni les
kompáktno
prisl.
:
skupina vozi kompaktno
;
kompaktno naseljeno prebivalstvo
kompáktnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost kompaktnega:
s tem se kompaktnost snovi poveča
/
publ.
notranja kompaktnost strankinega vodstva slabi
kompaníja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v stari Avstriji
četa
:
četrta kompanija je ostala na položaju
;
napadli so s celo kompanijo
/
bilo nas je za celo kompanijo
2.
pog.,
ekspr.
skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava;
družba
:
to je imenitna kompanija
;
sprejeli so ga v svojo kompanijo
;
fantovska kompanija
●
pog.,
ekspr.
fanta sta kradla v kompaniji
skupaj, družno
3.
zastar.,
navadno s prilastkom
podjetje z več solastniki ali delničarji;
družba
:
večino rudnikov so pokupile tuje kompanije
;
bil je predsednik velike monopolistične kompanije
kompaníjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kompanijo:
kompanijski oficirji
;
kompanijska godba
/
ustanavljanje kompanijskih sindikatov
kompanjón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pog.
kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih:
izberi si drugega kompanjona
/
prišel je s svojimi starimi kompanjoni
tovariši, prijatelji
2.
zastar.
kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali
delom;
družabnik
:
nesoglasja med kompanjoni
komparácija
-e
ž
(
á
)
ugotavljanje enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več
lastnostmi, značilnostmi;
primerjava
:
komparacija med starim in novim stanjem
♦
jezikosl.
stopnjevanje
;
lit.
primera
kómparativ
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
oblika, ki izraža višjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali
prislova;
primernik
:
nepravilno tvorjen komparativ
kómparativen
in
komparatíven -vna -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
ki temelji na primerjanju, primerjalen:
komparativne metode, znanosti
;
komparativno proučevanje
/
strokovnjak za komparativno gramatiko
/
oddelek za komparativno književnost
♦
ekon.
komparativna prednost
prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu
do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga
;
sam.:,
pog.
vpisal se je na komparativno
na oddelek za primerjalno književnost
komparativíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost,
primerjalec:
razprava priznanega komparativista
/
pog.
zbrali so se komparativisti iz prvega letnika
slušatelji oddelka za primerjalno književnost
komparativístika
-e
ž
(
í
)
veda, ki temelji na uporabi primerjalnih metod, zlasti primerjalna
književnost:
študij komparativistike
kompáre
-ta
m
(
ȃ
)
nar. zahodno
boter
:
kdo bo pa otroku kompare
/
kot nagovor
kako se kaj imaš, kompare?
kómpártija
-e
ž
(
ọ̑-á
)
komunistična partija:
odnosi med kompartijami
kompárz
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
statist
:
nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov
komparzeríja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
statisti
:
režijska zamisel zahteva ogromno komparzerijo
;
epizodisti in komparzerija
kómpas
tudi
kompás -a
m
(
ọ̑; ȃ
)
priprava z magnetno iglo za določanje strani neba:
dijake so naučili uporabljati kompas
;
orientirati se s pomočjo kompasa
♦
navt.
giroskopski kompas
girokompas
;
navigacijski kompas
//
ekspr.
(osnovna) usmeritev, orientacija:
taka bibliografija je kompas, brez katerega se je v literaturi
težko znajti
/
glavni junak je brez kompasa zajadral v moderno življenje
kómpasen
tudi
kompásen -sna -o
prid.
(
ọ̑; ȃ
)
nanašajoč se na kompas:
kompasna orientacija
/
kompasna igla
♦
navt.
kompasni kotlič
naprava iz nemagnetne kovine, v kateri je nameščena magnetna roža
;
kompasna hišica
naprava iz nemagnetne kovine ali iz lesa, v kateri je nameščen
kompasni kotlič
kompatibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
združljiv
,
skladen
1
:
kompatibilni ljudje
;
kompatibilni pojavi
;
biti kompatibilen v mišljenju
/
politično kompatibilni kadri
ki ustrezajo določeni politični usmeritvi, jo podpirajo
/
kompatibilne naprave
;
program je popolnoma kompatibilen z različnimi operacijskimi
sistemi
kompatibílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kompatibilnega;
združljivost
,
skladnost
:
kompatibilnost gospodarstev
kompáva
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
rastlina s pernato deljenimi, bodičastimi listi in belkastimi ali
rdečkastimi cveti v koških, Carlina:
tam raste le kompava in grmovje
kompávnden
tudi
compounden -dna -o
[
kompáu̯ndən
]
prid.
(
ȃ
)
elektr.,
navadno v zvezi
kompavndni motor
elektromotor z zaporednim in vzporednim navitjem za vzbujanje
magnetnega polja:
kompéndij
-a
m
(
ẹ́
)
knjiž.
priročnik z na kratko, pregledno prikazano snovjo določene stroke:
napisati kompendij
/
učiti se iz kompendijev
kompenzácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kompenzirati:
takšno pisanje je nekakšna kompenzacija za podzavestne bolečine
;
to dela zaradi kompenzacije manjvrednostnega kompleksa
/
beli je izgubil figuro brez kompenzacije
♦
ekon.
kompenzacija
obračunavanje terjatev in obveznosti med dvema državama,
podjetjema, nastalih iz zamenjave blaga
;
pravn.
kompenzacija (raz)žalitve
opustitev kaznovanja ali milejše kaznovanje zaradi obojestranske
(raz)žalitve; pobotanje
kompenzacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kompenzacijo:
šport je neke vrste kompenzacijska dejavnost
♦
ekon.
kompenzacijski izvoz
izvoz, ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti
;
elektr.
kompenzacijsko navitje
navitje v elektromotorju za zmanjševanje vplivov drugih navitij
kompenzátor
-ja
m
(
ȃ
)
teh.
naprava za izravnavanje ali odpravljanje razlik v gibanju, raztezanju,
električni napetosti:
namestiti kompenzator
kompenzatóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
kompenzacijski
:
kompenzatorično uveljavljanje družbene manjvrednosti
kompenzírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega;
nadomestiti
,
nadoknaditi
:
otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na
različne načine kompenzirajo
;
kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo
/
šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma
//
publ.
izravnati
,
uravnovesiti
:
povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom
/
občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom
♦
elektr.
kompenzirati
izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno
;
mat.
kompenzirati
izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe
;
med.
kompenzirati srčno napako
zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice
;
navt.
kompenzirati kompas
čim bolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje
kompasa
kompéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
nar.
noga
:
spotaknil se je ob njegovih dolgih kompetah
kompeténca
-e
ž
(
ẹ̑
)
obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom;
pristojnost
1
,
pooblastilo
:
s tem je presegel svojo kompetenco
/
poslanci niso priznavali kompetenc državnemu zboru
//
področje dejavnosti:
razmejitev kompetenc občinskih in državnih služb
/
izdelava spada v njihovo kompetenco
kompeténčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kompetenco:
natančneje bo treba določiti kompetenčna področja posameznih organov
♦
pravn.
kompetenčni spor
spor med sodišči ali upravnimi organi zaradi kompetenc, spor o
pristojnosti
kompetènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
kandidat
,
prosilec
:
za to mesto je veliko kompetentov
/
sprejeli bodo le najbolj kvalificirane kompetente
kompeténten
-tna -o
prid.
, kompeténtnejši
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na kompetenco;
pristojen
1
,
pooblaščen
:
ve se, kdo je kompetenten za to odločitev
;
ni bil kompetenten, da bi odstavil tajnika
/
o tem povprašaj na kompetentnem mestu
2.
ki temeljito pozna, obvlada določeno področje;
usposobljen
,
poklican
:
za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj kompetentnega
;
to je delo enega najkompetentnejših poznavalcev Prešerna
/
naslonil se je na kompetentne vire
zanesljive
;
sam.:
to presojo prepuščam bolj kompetentnim
kompeténtnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost kompetentnega:
skromno je sodil tudi o svoji filozofski kompetentnosti
/
to presega sodnikovo kompetentnost
kompetírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
kandidirati
,
prositi
:
odločil se je, da bo kompetiral
kompetitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se meri s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom biti boljši,
uspešnejši;
tekmovalen
,
konkurenčen
:
kompetitivna družba
;
kompetitivna prednost
kompilácija
-e
ž
(
á
)
nav. slabš.
knjižno delo, razprava, ki temelji na tujih ugotovitvah, dognanjih:
avtor priznava, da je njegovo delo kompilacija
;
spretno sestavljena kompilacija
//
izdelava, sestavljanje knjižnega dela, razprave po tujih
ugotovitvah, dognanjih:
pogosto je zašel v kompilacijo
kompilátor
-ja
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
kdor izdeluje, sestavlja knjižno delo, razpravo po tujih ugotovitvah,
dognanjih:
spreten kompilator
♦
pravn.
kdor sestavlja nove predpise po starih brez bistvenih sprememb
kompilátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kompilatorje ali kompilacijo:
ne potrebujemo kompilatorskih del
/
kompilatorske metode
kompilírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nav. slabš.
izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah,
dognanjih:
nič izvirnega ni napisal, vse življenje je samo kompiliral
/
kompiliral je iz različnih virov
♦
pravn.
sestavljati nove predpise po starih brez bistvenih sprememb
kompjúter
tudi
computer -ja
[
kompjúter
]
m
(
ȗ
)
pog.
računalnik
:
programi za kompjuterje
kompjuterizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kompjuterizirati:
avtomatizacija in kompjuterizacija letal
/
kompjuterizacija človeka
kompjuterizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pog.
uvesti računalnike, opremiti z računalniki:
kompjuterizirati nadzor, proizvodnjo
;
pren.
kompjuterizirati družbo
kompjuterizíran
-a -o:
kompjuterizirano vodenje
kompjúterski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
pog.
računalniški
:
kompjuterska obdelava podatkov
kompléks
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
zemljišče, navadno večje:
kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem
;
kupil je velik kompleks ob reki
/
pašniki so raztreseni po vsem kompleksu
//
nav. mn.,
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi s
cel
izraža velik obseg česa:
uničeni so bili celi kompleksi nasadov
/
celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino
2.
navadno s prilastkom
predel
,
del
:
izsekali so velik gozdni kompleks
;
ves mestni kompleks je bil uničen
/
alpski kompleks je zajel hladen zrak
//
z oslabljenim pomenom
tak predel, del glede na določene značilnosti:
kompleks blokov, letaliških zgradb
/
gradnja velikih industrijskih kompleksov
3.
navadno s prilastkom
kar predstavlja razmeroma samostojni del celote:
pridobiti kompleks obdelovalne zemlje
/
taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov
//
skupek
,
celota
:
srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj
/
idejni kompleks drame
4.
podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in
povzročajo motnje:
ne pozna predsodkov in kompleksov
;
vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov
/
ima kompleks pred boleznimi
/
manjvrednostni kompleks
ali
kompleks manjvrednosti
pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne
pomanjkljivosti
♦
med.
simptomni kompleks
skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom
;
psih.
Ojdipov kompleks
podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do
očeta
kompléksen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
vsestranski
,
celovit
:
kompleksna osvetlitev problemov
;
obravnavanje gospodarske problematike je premalo kompleksno
/
kompleksne študije, raziskave
/
kompleksna obnova vinogradov
/
izbira poklica je kompleksen problem
raznovrsten, zapleten
♦
kem.
kompleksna spojina
spojina, ki sestoji iz več spojin ali ionov
;
mat.
kompleksno število
število, ki je vsota realnega in imaginarnega števila
;
šol.
kompleksni pouk
celostni pouk, globalni pouk
kompléksno
prisl.
:
življenje dojema kompleksno, v vsej zapletenosti in protislovnosti
;
na probleme je treba gledati in jih obravnavati kompleksno
kompleksíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
antr.
skladna obarvanost las, šarenice in kože:
v nordijskih deželah prevladujejo ljudje s svetlo kompleksijo
/
mešana kompleksija
2.
mat.
skupina zaporedno razvrščenih poljubnih elementov:
kompléksnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost kompleksnega:
kompleksnost problematike zahteva strokovno reševanje
/
o vprašanju razpravljajo v vsej njegovi kompleksnosti
/
dramatizator je odvzel osrednjemu liku življenjsko kompleksnost in
s tem resničnost
komplemènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
biol.,
med.
skupina beljakovin v (krvnem) serumu sesalcev, ki sodeluje pri
obrambnih reakcijah:
te snovi potrebujejo za svoje delovanje komplement
2.
mat.
množica, ki sestavlja z drugo množico celoto:
komplementáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
dopolnilen
,
dopolnjujoč
:
poiskal si je donosno komplementarno zaposlitev
/
tehnika in poezija se zdita mnogim komplementarni
/
ti dve državi sta z gospodarskega vidika komplementarni
♦
fiz.
komplementarni barvi
barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo
;
geom.
komplementarna kota
kota, ki merita skupaj 90°
komplementárnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost komplementarnega:
integracija bo uspešna, če bo temeljila na gospodarski
komplementarnosti
komplét
-a
m
(
ẹ̑
)
navadno s prilastkom
1.
iz različnih samostojnih delov sestoječa celota, enota:
če dobiš komplet, ga kupi, sicer ne
/
v kompletu je deset vzorcev
/
priročni sanitetni komplet
;
knjižnici manjka nekaj kompletov časopisov
;
komplet orodja
2.
dvodelno ali večdelno oblačilo, zlasti žensko, navadno iz enakega
blaga:
prikazali so pletene ženske komplete
;
športni komplet
;
komplet tričetrtinskega plašča in krila
/
dvodelni, tridelni komplet
kompléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
ki obsega vse sestavne dele kompleta:
kompletna garnitura pohištva
;
kompletna zbirka znamk
/
gradnja kompletnih industrijskih objektov
/
naprodaj je kompletna mehanična delavnica
prostor z vsemi pripadajočimi napravami, orodjem
2.
pog.
velik
,
popoln
:
to je kompleten nesmisel
;
on je kompleten tepec
kompletíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kompletirati:
kompletiranje knjižnice z novejšimi deli
kompletírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dodati manjkajoče, izpopolniti:
s tem izvodom je kompletiral knjižno zbirko
/
z dokupom posameznih parcel bodo kompletirali velike zemljiške
komplekse
komplíc
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
sokrivec
,
soudeleženec
:
prikriva krivdo komplica
komplicíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kompliciranega, zapletenost:
pretirana kompliciranost programa
/
nekatere živali presenečajo s svojo kompliciranostjo
/
stilna kompliciranost pesmi
komplicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati:
elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale
;
številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo
/
čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali
/
situacija se vse bolj komplicira
♦
med.
bolezen se komplicira
ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja
//
delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo:
nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira
komplicíran
-a -o
1.
težko rešljiv, zapleten:
komplicirano vprašanje
/
znajti se v kompliciranem položaju
/
postopek je preveč kompliciran
2.
nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv:
kompliciran filozofski traktat
/
njegovo izražanje je zelo komplicirano
/
to je zelo kompliciran človek
3.
ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele:
kompliciran stroj
;
komplicirane kemične spojine
/
komplicirana zgradba atoma
/
kompliciran klinopisni sistem
/
komplicirana struktura družbe
♦
ekon.
komplicirano delo
delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo,
kvalifikacijo
;
med.
komplicirani zlom
zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno
tkivo
;
prisl.:
komplicirano pripovedovati
komplikácija
-e
ž
(
á
)
1.
nav. mn.
kar naredi kaj težavno, težje rešljivo;
zaplet
,
ovira
:
nihče ni računal, da se bodo pojavile komplikacije
;
čemu so potrebne tolikšne komplikacije
/
ekspr.
če se mu kaj zgodi, bomo spet imeli komplikacije
težave, neprijetnosti
2.
med.
obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni:
po operaciji so nastopile komplikacije
/
ta bolezen se običajno pojavlja kot komplikacija sladkorne bolezni
komplimènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
nav. ekspr.
občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno, poklon:
kompliment ji je prijal
;
takšnemu komplimentu ni mogla verjeti
/
vsi ji dajejo komplimente
jo hvalijo
;
drug drugemu so delali komplimente
/
zanje je bil to velik kompliment
priznanje
//
vljudnost, vljudnostna pohvala:
to je rekel samo zaradi komplimenta
/
prosim za vaše mnenje, pa brez komplimentov
komplimentírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati komplimente:
kritika je le komplimentirala, namesto da bi stvarno in odkrito
ocenjevala
komplót
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
zarota
:
režim je komplot pravočasno odkril
;
nasprotniki pripravljajo komplot
/
ekspr.
bojim se, da so proti meni spet sklenili kak komplot
komponênta
in
komponénta -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
knjiž.
sestavni del, sestavina:
najznačilnejša komponenta narodnosti je jezik
;
psihološka doživetja so sestavljena iz več komponent
/
publ.
na nastanek umetnine vplivajo številne komponente
faktorji
♦
fiz.,
mat.
komponenta vektorja
projekcija vektorja na dano smer
//
s prilastkom
ta sestavni del glede na določeno značilnost:
v njegovih delih prevladuje emocionalna komponenta
;
individualna in socialna komponenta vzgoje
;
važno vlogo ima tudi moralna komponenta
komponibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
sestavljiv
,
zložljiv
:
izbrati komponibilne dele
/
komponibilne mere
/
komponibilna kuhinjska oprema
komponíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od komponirati:
posvetil se je komponiranju
;
v komponiranju ni uspel
/
komponiranje popevk
/
teh težav se je slikar pri komponiranju dobro zavedal
;
arhitektonsko komponiranje
komponírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo, skladati:
to opero je komponiral znani glasbenik
/
skladatelj veliko komponira
/
komponira odlično glasbo
//
ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh:
avtor je zgodbo dolgo komponiral
2.
knjiž.
sestavljati
,
zlagati
:
kipar te živalce često komponira v posamezne skupine
/
pisatelj je komponiral vse dialoge enako
komponíran
-a -o:
prizor na sliki je dobro komponiran
;
za klavir komponirana skladba
komponíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor ustvarja, piše glasbena dela, skladbe;
skladatelj
:
zborovanje komponistov
;
operni, zborovski komponist
;
komponist elektronske glasbe
/
dela kot komponist pri nekem filmskem podjetju
♦
šah.
kdor sestavlja šahovske probleme ali študije
kompóst
-a
m
(
ọ̑
)
gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti:
pripraviti kompost
;
pognojiti travnike s kompostom
;
za hišo je bil velik kup komposta
kompostárna
-e
ž
(
ȃ
)
objekt za predelovanje biološko razgradljivih odpadkov:
voziti biološko razgradljive odpadke v kompostarno
;
gradnja kompostarne
kompósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kompost:
metati odpadke na kompostni kup
/
kompostna zemlja
prst, ki ji je dodan kompost
kompostírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
povzročati, delati, da se kaj spremeni v kompost:
kompostirati plevel in listje
/
šota se kompostira dve leti
kompostíšče
-a
s
(
í
)
prostor za pripravljanje, shranjevanje komposta:
odlagati odpadke na kompostišče
;
skrbno urejeno kompostišče
kompóstnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
vrtn.
prst iz dozorelega komposta:
pognojiti s kompostnico
;
mešanica kompostnice, gnojevke in listovke
//
kompostna zemlja:
saditi v kompostnico
2.
agr.
jama za pripravo komposta:
izprazniti, napolniti kompostnico
kompóstnik
-a
m
(
ọ̑
)
posoda ali ograjen in pokrit prostor za pripravo komposta, navadno na
domačem vrtu:
postaviti kompostnik
;
gospodinjstvom so razdelili kompostnike za kompostiranje na domačem
vrtu
;
leseni, plastični kompostnik
kompóstovka
-e
ž
(
ọ̑
)
vrtn.
prst iz dozorelega komposta:
saditi v kompostovko
kompót
-a
m
(
ọ̑
)
celo ali narezano sadje, kuhano v sladkani, začinjeni vodi:
jesti, kuhati kompot
;
češnjev, jabolčni kompot
/
skodelica kompota
kompóten
-tna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od kompot:
kompotne skodelice
kompozícija
-e
ž
(
í
)
1.
razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami
umetniškega dela;
gradnja
,
ustroj
:
pisati v kompoziciji drame
;
kompozicija pesmi, skladbe
/
v kompoziciji avtor ni izviren
/
notranja kompozicija romana
/
šola za arhitekturno kompozicijo
;
stebriščna kompozicija stavbe
//
nav. ekspr.
razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami
kake celote:
izogiba se kričečih barvnih kompozicij
/
plastična kompozicija predmetov v izložbi
razporeditev
2.
glasbeno delo, skladba:
v spored so uvrstili tudi eno njegovih kompozicij
;
klavirska kompozicija
//
veda o glasbenem delu:
intenziven študij kompozicije
/
oddelek za kompozicijo na glasbeni akademiji
3.
knjiž.,
navadno s prilastkom
umetniško delo, zlasti slikarsko:
razstava baročnih kompozicij
;
stene so okrašene z mozaičnimi kompozicijami
;
končuje oljno kompozicijo
/
mesto slovi po mogočnih arhitekturnih kompozicijah
4.
žel.
več za transport pripravljenih, med seboj povezanih vagonov, brez
lokomotive:
kompozicija je iztirila
;
lokomotiva vleče kompozicijo potniških, tovornih vagonov
/
sestaviti vlakovno kompozicijo
vlak
kompozicíjski
tudi
kompozícijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
1.
nanašajoč se na kompozicijo:
drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element
/
drama ima svoj kompozicijski red
/
grad je bil s parkom organska kompozicijska celota
/
v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov
2.
nanašajoč se na komponiranje:
skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko
♦
glasb.
kompozicijski stavek
tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej
kompozicíjsko
tudi
kompozícijsko
prisl.
:
kompozicijsko je roman zelo dober
kompozicionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kompozicijo:
kompozicionalne posebnosti posameznih slikarjev
/
odmik od tradicionalnih kompozicionalnih shem
kompozíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
sestavljen
,
zložen
:
trdo gorivo kompozitnega tipa
♦
um.
kompozitni kapitel
kapitel z značilnostmi jonskega in korintskega kapitela
kompózitum
-a
m
,
mn.
kompózita
s tudi
kompózitumi
m
(
ọ̑
)
jezikosl.
beseda, nastala z združitvijo dveh ali več besed;
zloženka
komprésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
med.
1.
tkanina, s katero se med operacijo prekrije območje okoli rane zaradi
preprečitve okužbe:
kompresa iz platna
2.
obkladek, zlasti mrzli:
zdravnik mu je priporočil komprese
kompresíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
fiz.
manjšanje prostornine plina zaradi večanja tlaka, stiskanje:
zrak se pri kompresiji zelo segreje
/
izotermna kompresija
2.
strojn.
gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne;
kompresijski gib
:
pred kompresijo se sesalni ventil zapre
♦
med.
pritisk na del organizma, ki ga povzroči novotvorba, krvavitev ali
vnetje
kompresíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kompresijo:
kompresijski tlak
;
kompresijska temperatura
/
kompresijski gib
gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne
;
kompresijski prostor
najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi
;
kompresijsko razmerje
razmerje med prostorninama v valju, ko je bat v eni in v drugi
skrajni legi
♦
med.
kompresijska obveza
obveza za ustavljanje krvavitev iz rane
komprésor
-ja
m
(
ẹ̑
)
strojn.
stroj za zgoščevanje, stiskanje plina:
strojnica z motorji in kompresorji
/
dvostopenjski kompresor
//
priprava za vrtanje, lomljenje trdih snovi, ki deluje na stisnjeni
zrak:
s kompresorjem je zavrtal v živo skalo
;
sveder kompresorja
komprésorski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kompresor:
kompresorska naprava
/
kompresorsko olje
♦
elektr.
kompresorski hladilnik
hladilnik, ki deluje na principu zniževanja temperature pri
ekspanziji hladilne tekočine
;
strojn.
kompresorska postaja
kraj, prostor s kompresorji in rezervoarji za stisnjeni zrak
komprimíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od komprimirati:
priprave za komprimiranje plina
/
mehansko komprimiranje
komprimírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
fiz.
manjšati prostornino plina zaradi večanja tlaka;
zgoščati
,
stiskati
1
:
bat komprimira pline v valju
;
zrak se ob eksploziji komprimira
2.
rač.
zgoščevati datoteko, da zavzame manj prostora na disku, stiskati:
program komprimira podatke
;
komprimirati besedilo z novim programom
komprimíran
-a -o:
komprimiran amonijak
;
komprimiran format
;
na 150 atmosfer komprimiran kisik
;
komprimiran zrak
/
komprimirana datoteka
♦
teh.
komprimirani beton
beton, iz katerega se takoj po izdelavi izloči ves zrak
kompromís
-a
m
(
ȋ
)
sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti
pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum:
kompromis tu ni bil mogoč
;
skleniti kompromis
;
politični kompromis
;
kompromis med štirimi velesilami
/
doseči kompromis pri spornem vprašanju
/
ponudili so jim kompromis
možnost kompromisne rešitve
/
slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in
modernizmom
//
nav. slabš.
popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev,
načel drugega:
to tvoje dejanje je kompromis
;
njegovo početje je izraz številnih kompromisov
/
meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma
●
ekspr.
ta človek ne pozna kompromisov
je dosleden, načelen
;
ekspr.
v teh stvareh je ravnal brez kompromisov
dosledno, načelno
kompromísar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor (rad) dela kompromise;
nedoslednež
,
nenačelnež
:
nikdar ni bil kompromisar
;
sebičen kompromisar
kompromísarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nav. slabš.
ki (rad) dela kompromise;
nedosleden
,
nenačelen
:
kompromisarski človek
/
kompromisarska politika
kompromísarstvo
-a
s
(
ȋ
)
nav. slabš.
lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) dela kompromise;
nedoslednost
,
nenačelnost
:
to ga je zapeljalo v kompromisarstvo
;
oportunistično, prakticistično kompromisarstvo
/
boriti se proti kompromisarstvu
kompromísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kompromis:
sprejeli so kompromisen predlog
;
najti kompromisno rešitev
;
vsebina deklaracije je kompromisna
/
slikarjeva kompromisna tehnika
kompromísnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kompromisnega:
kompromisnost izjave
/
zanj sta značilni prilagodljivost in kompromisnost
kompromitácija
-e
ž
(
á
)
kompromitiranje
:
kompromitacija dobronamerne akcije
kompromitíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kompromitirati:
boji se kompromitiranja
;
poskus kompromitiranja ni uspel
kompromitírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zmanjšati, odvzeti ugled, veljavo komu z razkritjem resničnih ali
namišljenih dejstev:
kompromitiral je svojega dobrega prijatelja
;
kompromitirati koga pred javnostjo
/
taki posamezniki kompromitirajo celo organizacijo
/
zadnja akcija ga je popolnoma kompromitirala
;
pren.,
ekspr.
kompromitirati ideje o evropski skupnosti
kompromitírati se
izgubiti ugled zaradi nepoštenega, nečastnega dejanja:
voditelji so se pri ljudstvu kompromitirali
;
pazil je, da se ne bi kompromitiral
/
revija se je med okupacijo kompromitirala
kompromitíran
-a -o:
kompromitirani politiki
;
kompromitirana teorija o rasni superiornosti
kompulzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more
upreti:
kompulzivno prenajedanje
;
kompulzivno vedenje
♦
psiht.
obsesivno-kompulzivna motnja
duševna bolezen, ki se v obliki manije ali depresije pojavlja v
presledkih
kompulzívnost
-i
ž
(
ȋ
)
ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti:
obsesivna kompulzivnost
;
impulzivnost in kompulzivnost
komsomól
-a
m
(
ọ̑
)
v Sovjetski zvezi, od 1918 do 1991
organizacija komunistične mladine:
izključili so ga iz komsomola
;
delegacija komsomola
komsomólec
-lca
m
(
ọ̑
)
član komsomola:
proslavo so organizirali komsomolci
komsomólka
-e
ž
(
ọ̑
)
članica komsomola:
postala je komsomolka
komsomólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na komsomolce ali komsomol:
komsomolska organizacija
/
komsomolske pesmi
komtúr
-ja
m
(
ū
)
zgod.
predstojnik viteškega reda:
postal je komtur
;
vojvode in redovni komturji
komúna
-e
ž
(
ȗ
)
1.
publ.
občina
:
razvite in nerazvite komune
/
sedež komune
2.
polit.,
v socializmu
družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota
socialistične družbe:
vloga komune
;
občina kot komuna
3.
zgod.,
v srednjem veku
mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo:
razvoj komun v Franciji in Italiji
/
mestne komune
♦
zgod.
pariška komuna
vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871
komunála
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
komunalne dejavnosti:
skrbeti za razvoj komunale
/
referent za komunalo
komunalne zadeve
/
pog.
iti na komunalo
komunalni urad
komunálec
-lca
m
(
ȃ
)
pog.
kdor je zaposlen v komunalnem podjetju:
komunalci urejajo park
komunálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na osnovne materialne pogoje življenja v naselju:
komunalni objekti, naprave, vodi
;
komunalni odpadki
;
komunalna infrastruktura
/
povečana komunalna dejavnost
;
pomanjkljivo organizirane komunalne službe
;
cena komunalnih storitev
/
komunalni urad
;
komunalno podjetje
/
komunalni prispevek
prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega
zemljišča
;
komunalne dejavnosti
službe, ki vzdržujejo osnovne materialne pogoje življenja v
naselju
;
komunalna ureditev zazidalnega zemljišča
ureditev, ki zajema gradnjo cest, napeljavo vodovoda, elektrike,
telefona, kanalizacije
2.
publ.
občinski
:
komunalna pristojnost
/
komunalni gozdovi
♦
polit.
komunalni sistem
politični sistem, ki temelji na komunah
komunár
-ja
m
(
ā
)
zgod.
udeleženec pariške komune;
komunard
:
nastopili so proti komunarjem
/
pariški komunarji
komunárd
-a
m
(
ȃ
)
1.
zgod.
udeleženec pariške komune:
preganjanje komunardov
/
pariški komunardi
2.
ekspr.
komunist
:
sodeluje s komunardi
komunicíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od komunicirati:
komuniciranje je bilo oteženo zaradi neznanja tujih jezikov
;
nujnost komuniciranja
/
komuniciranje vodstva tovarne s kolektivom
/
pomen radia in televizije v družbenem komuniciranju
/
sredstva množičnega komuniciranja
obveščanja
komunicírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se:
komunicirajo vsak v svojem jeziku
;
gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov
/
z njim se ni dalo več komunicirati
/
v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom
2.
publ.
biti razumljiv, sprejemljiv:
ta film slabo komunicira z gledalci
komunikácija
-e
ž
(
á
)
1.
sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v
drugega:
ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto
;
cestne, železniške komunikacije
;
gozdne komunikacije
;
javne komunikacije
;
gradnja strateško pomembnih komunikacij
/
strokovnjak za komunikacije
/
promet teče po novi komunikaciji
2.
s prilastkom
sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij;
komunikacijsko sredstvo
:
moderne komunikacije
;
uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon
/
vizualne komunikacije
za vizualno dojemanje
3.
komuniciranje
,
sporazumevanje
:
prepovedana je bila sleherna komunikacija
;
uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa
/
potreba po duhovni komunikaciji
komunikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na komunikacijo:
a)
komunikacijski objekti
/
komunikacijska dela
b)
komunikacijski satelit
;
brezžični komunikacijski sistem
/
komunikacijsko sredstvo
;
publ.
množična komunikacijska sredstva
časopisje, radio, televizija
/
jezik kot komunikacijsko sredstvo
c)
komunikacijske možnosti radia in televizije
;
iskanje komunikacijskih zvez med ljudmi
♦
fiz.
komunikacijska posoda
skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; vezna posoda
komunikatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki se da razumeti, dojeti;
razumljiv
,
dojemljiv
:
moderna umetnost je premalo komunikativna
;
slikar hoče ostati čim bolj komunikativen
/
film je dobro komunikativno sredstvo
//
nav. ekspr.
ki se zna prilagoditi, vključiti v družbo:
ta človek je izredno komunikativen
2.
komunikacijski
:
komunikativno tovarniško dvorišče
/
brezhibno delujoč komunikativni sistem
/
komunikativna funkcija jezika
komunikatívno
prisl.
:
te vasi so komunikativno dobro povezane z mestom
komunikatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost komunikativnega:
prepričljivost in komunikativnost prikazanih kratkih filmov
/
umetnikova težnja po komunikativnosti
/
ta literatura je brez komunikativnosti
komunikátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
elektronska naprava, ki združuje funkcije prenosnega računalnika in
mobilnega telefona;
pametni telefon
:
manjši komunikator ima tipkovnico, ki ni primerna za hitro tipkanje
2.
kdor je spreten v komuniciranju:
za vodenje podjetja je treba biti dober komunikator
/
igralec je zelo dober komunikator
komuniké
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
uradno sporočilo državnega ali političnega organa, navadno o pomembnem
dogodku, vprašanju:
izdati, objaviti komunike
;
sklepi pogovorov bodo objavljeni v posebnem komunikeju
;
komunike o obisku visokega državnika
/
uradni komunike
komunikológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za komunikologijo:
medijski, tržni komunikolog
;
sociolog in komunikolog
/
diplomirani komunikolog
komunikologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o komuniciranju, komunikacijskih sredstvih:
strokovnjak za komunikologijo
komunikológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za komunikologijo:
komunikologinja in novinarka
/
diplomirana komunikologinja
komunikolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na komunikologe ali komunikologijo:
komunikološka stroka, veda, znanost
;
rezultati komunikoloških raziskav
komuníst
-a
m
(
ȋ
)
član komunistične organizacije:
komunisti so imeli kongres
;
jugoslovanski, kitajski, ruski komunisti
;
organizirano revolucionarno delo komunistov
;
komunisti in socialdemokrati
/
Zveza komunistov Jugoslavije
//
pristaš komunizma:
zmerjali so jih s komunisti
;
še vedno je zagrizen komunist
;
nekdanji, predvojni, povojni komunisti
;
spreobrnjeni komunisti
;
boj, gonja proti komunistom
;
obračuni, spori s komunisti
komunístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na komuniste ali komunizem:
države nekdanjega komunističnega bloka
;
komunistična kontinuiteta
;
komunistična preteklost vzhodnih držav
;
komunistična revolucija
;
mednarodno delavsko in komunistično gibanje
/
komunistični režim, sistem
;
komunistična družba, država
;
komunistična mladina
;
komunistične organizacije
/
komunistični voditelji
;
komunistična elita, oblast
;
sestanek predstavnikov komunističnih partij, strank
/
komunistični simboli
;
komunistična ideja, ideologija, propaganda
;
komunistična literatura
/
komunistični totalitarizem
;
komunistični zločini
;
komunistična diktatura
;
komunistično nasilje
/
ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije
♦
zgod.
Komunistični manifest
manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in
Engels
;
Komunistična internacionala
mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
komunístka
-e
ž
(
ȋ
)
članica komunistične organizacije:
sestanek komunistk
//
pristašinja komunizma:
po prepričanju je komunistka
;
bila je ena prvih komunistk
;
predvojna komunistka
komunízem
-zma
m
(
ī
)
načeloma brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na
podružbljenju proizvajalnih sredstev, želji po odpravi izkoriščanja in
delitvi dobrin po potrebah:
živeti v komunizmu
;
padec, propad, zlom komunizma
;
prehod iz komunizma v demokracijo in kapitalizem
;
boj, upor proti komunizmu
/
jugoslovanski, kitajski, sovjetski komunizem
;
izgradnja komunizma
;
socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom
;
borci za komunizem
/
obsodba brezbožnega komunizma
;
zločini komunizma
;
žrtve komunizma
;
resnica o komunizmu
//
gibanje za tako ureditev:
komunizem se je krepil
;
nasprotniki komunizma
;
boji, obračuni s komunizmom
//
nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev:
prelom s komunizmom
;
verjeti v komunizem
;
biti preganjan zaradi komunizma
/
utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦
soc.
utopični komunizem
;
zgod.
vojni komunizem
prva leta po oktobrski revoluciji
strogi politični in gospodarski ukrepi
;
komunizem s človeškim obrazom
milejša, ideološko bolj popustljiva, odprta oblika komunizma,
zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi v 60. letih 20. stoletja
komúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na komuna 1:
oblikovanje komunske politike
/
komunska stanovanja
komutácija
-e
ž
(
á
)
1.
elektr.
spreminjanje smeri električnega toka:
nepravilna komutacija
2.
ptt
omogočanje zvez med priključki v telefonski ali telegrafski centrali,
posredovanje:
avtomatska, ročna komutacija
komutatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
mat.
zamenljiv
:
komutativne količine
/
komutativni zakon
pravilo, da vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda
seštevancev ali množiteljev
komutatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
mat.
zamenljivost
:
komutativnost faktorjev pri množenju
/
zakon komutativnosti
komutátor
-ja
m
(
ȃ
)
elektr.
priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke:
iskrenje na komutatorju
komutátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na komutator:
komutatorsko navitje
/
komutatorski motor
elektromotor, pri katerem teče električni tok v rotor po
komutatorju
kon...
predpona v sestavljenkah
za izražanje združevanja, spajanja:
koncentrirati
;
konfederacija
kónak
-a
m
(
ọ̑
)
v balkanskem okolju,
nekdaj
1.
dvorec
,
palača
:
prebiva v razkošnem konaku
;
vezirjev konak
2.
prenočišče
:
sprejeti koga na konak
koncáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar. zahodno
plesti, krpati (ribiške mreže):
po lovu so mreže koncali
koncedírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
dovoliti
,
dopustiti
:
to akcijo bodo vodilni organi koncedirali
kôncem
predl.
(
ó
)
z rodilnikom
za izražanje bližine končne meje v časovni enoti;
konec
3
:
knjiga bo izšla koncem maja
//
za izražanje bližine končne meje v prostoru;
na koncu
1
:
hiša koncem vasi
//
v zvezi
koncem koncev
konec koncev:
koncem koncev se je spametoval
koncendènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
naročnik javne službe:
soglasje koncendenta
;
obveza koncesionarja do koncendenta
koncentrácija
-e
ž
(
á
)
1.
navadno s prilastkom
povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju;
osredotočanje
,
kopičenje
:
prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih
;
zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil
/
preprečiti pretirano koncentracijo bogastva
koncentriranje
/
koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi
oblast je koncentrirana
/
voj. žarg.
sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu
veliko vojakov, vojaških enot
//
s prislovnim določilom
količina, množina česa v zmesi, raztopini:
koncentracija soli v Mrtvem morju narašča
;
že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna
/
80-odstotna koncentracija solne kisline
/
dnevna koncentracija
povprečna vrednost vseh urnih povprečnih vrednosti koncentracije
posamezne snovi, izmerjenih v enem dnevu
2.
(miselna) zbranost, osredotočenost:
to delo zahteva precejšnjo koncentracijo
;
koncentracija med poukom
;
zmožnost popolne koncentracije
/
miselna koncentracija
♦
ekon.
koncentracija kapitala
večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala,
s katero kdo razpolaga
koncentracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje:
koncentracijska priprava
/
vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru
/
koncentracijsko taborišče
taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških,
imperialističnih razlogov
♦
šol.
koncentracijski pouk
pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov
z osnovnim predmetom
koncentrát
-a
m
(
ȃ
)
snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine
in odvečnih sestavin:
mesni, paradižnikov koncentrat
;
koncentrat iz zelenjave
/
povečana poraba jušnih koncentratov
//
metal.
ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin,
obogatena ruda:
predelava surovin v koncentrate
/
cinkov, svinčev koncentrat
♦
agr.
umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
koncéntričen
tudi
koncêntričen -čna -o
prid.
(
ẹ́; é
)
1.
ki ima isto, skupno središče, istosrediščen:
satelita se gibljeta v koncentričnih krogih
;
koncentrične razpoke v steklu
/
mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu
2.
ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto:
nasprotnik se je odločil za koncentričen napad
/
koncentričen pritisk z vseh strani
♦
šol.
koncentrična razvrstitev učne snovi
razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več
stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno
koncéntričnost
tudi
koncêntričnost -i
ž
(
ẹ́; é
)
lastnost koncentričnega:
koncentričnost ploskev
koncentríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od koncentrirati:
koncentriranje razdrobljenih organizacij v močna društva
;
sklad teži h koncentriranju sredstev za najpomembnejše objekte
/
čutiti je premajhno koncentriranje na osnovne naloge
/
koncentriranje živil
/
v takem hrupu je vsakršno koncentriranje nemogoče
koncentríranost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost koncentriranega:
koncentriranost delavstva v velikih industrijskih središčih
;
vedno večja koncentriranost proizvodnje v posameznih panogah
/
visoka stopnja miselne koncentriranosti
koncentrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
večati količino, množino česa na določenem mestu, območju;
osredotočati
,
kopičiti
:
koncentrirati industrijo v obmorskem predelu
;
vlada koncentrira vojaške enote ob meji
/
razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati
;
trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita območja
2.
odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin:
koncentrirati živila
♦
kem.
koncentrirati kislino, raztopino
povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z
odstranjevanjem topila
;
metal.
koncentrirati rudo
odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti
rudo
koncentrírati se
(miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj:
imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral
/
ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški
/
ves se je koncentriral na to opravilo
//
v zvezi z
na
usmerjati prizadevanje, aktivnost:
koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge
;
letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem
izkrcavanju
koncentríran
-a -o:
močno koncentrirana solna kislina
;
sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki
;
celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru
koncépcija
-e
ž
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju, zamisel:
z njegovo koncepcijo se je večina strinjala
;
neustrezna koncepcija nacionalnega vprašanja
/
stranki si nasprotujeta po svojih političnih koncepcijah
//
osnovni, temeljni načrt, zasnova:
koncepcija splošne ljudske obrambe
;
najnovejša koncepcija razvoja gospodarstva
;
neustreznost zastarelih koncepcij zunanjetrgovinske strategije
/
jasna koncepcija drame
zgradba, struktura
♦
med.
zanositev, spočetje
koncépt
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
sestavek, navadno pisni, ki še ni dokončno izoblikovan, osnutek:
prepisati koncept na čisto
;
prvi koncept deklaracije
;
koncept članka, pisma
/
prvotni koncept je bil bistveno drugačen od sedanjega
2.
navadno s prilastkom
kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju, zamisel:
njegovega koncepta niso sprejeli
;
problematičnost takšnega političnega koncepta
;
seznaniti se s konceptom demokratizacije
/
kritizirali so režiserjev koncept
//
osnovni, temeljni načrt, zasnova:
avtor je imel jasen idejni in oblikovalni koncept
;
držati se zastavljenega koncepta
/
koncept enciklopedije je zelo dober
/
klasicistični koncept parka
zgradba, struktura
koncépten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koncept:
rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani
/
za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost
♦
papir.
konceptni papir
slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine
;
pravn.
konceptni uradnik
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
pravno izobražen uradnik v upravnem organu
konceptuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na koncept 2:
prva, konceptualna faza je pri raziskovalnem delu večkrat prepovršno
opravljena
;
avtor se zelo naslanja na obstoječe konceptualne sheme
konceptualízem
-zma
m
(
ī
)
1.
umetniška smer v drugi polovici 20. stoletja, ki izhaja iz občutja, da
med predmetnostjo in izrazom zanjo ni pravega razločka:
moskovski, ruski konceptualizem
;
čas konceptualizma
;
tradicija konceptualizma
/
sodobni konceptualizem
2.
filoz.
srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi niso samo
besede, temveč obstajajo tudi v razumu:
privrženci konceptualizma
koncêrn
-a
m
(
é
)
združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv
na poslovanje najmočnejša članica:
nastajali so veliki koncerni
/
združevanje podjetij v koncerne
/
bančni, časopisni, industrijski koncern
koncêrt
-a
m
(
ȇ
)
1.
prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu:
zbor je imel v tujini veliko koncertov
;
izredno uspel koncert
;
koncert zabavne glasbe
;
koncert godbe na pihala
/
prirediti koncert
/
iti na koncert
/
matinejski, promenadni koncert
;
simfonični, vokalni koncert
//
ekspr.
ropot
,
hrup
:
tega koncerta ne morem več poslušati
/
šalj.
vsako noč ima pod oknom mačji koncert
2.
glasb.
skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester:
napisati klavirski, violinski koncert
;
koncert za fagot in godala
koncertánt
-a
m
(
ā á
)
glasb.
kdor nastopi na koncertu:
nastop mladega talentiranega koncertanta
;
pogovor s koncertantom
koncertánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
glasb.
ki je za koncert:
skupina koncertantnih instrumentov
/
solistična, komorna in koncertantna glasba
koncertántka
-e
ž
(
ā
)
glasb.
ženska, ki nastopi na koncertu:
nastopila bo priznana koncertantka
koncêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na koncert:
koncertna sezona
;
bogata koncertna turneja pianista
/
uspel koncertni nastop
/
koncertni pevec
;
koncertna dvorana
;
koncertna poslovalnica
ustanova, ki organizira koncerte
♦
glasb.
koncertni klavir
večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah
;
koncertni mojster
vodja violinistov v orkestru
koncertíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od koncertirati:
skladatelj se ukvarja tudi s poučevanjem in koncertiranjem
;
javno koncertiranje
/
žabje koncertiranje
koncertírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nastopati na koncertu:
koncertirala je že skoraj v vseh evropskih državah
;
že večkrat je samostojno koncertiral
//
ekspr.
povzročati ropot, hrup:
nehaj že koncertirati
/
šalj.
žabe so vso noč glasno koncertirale
koncesíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. mn.
kar kdo komu da, odstopi;
korist
2
,
ugodnost
:
vlada je dala stranki precej koncesij
;
dobili, dosegli so delne koncesije
;
izsiliti, zahtevati koncesijo
/
v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku
pravico do ozemlja
//
(delno) popuščanje, odstopanje:
pripravljen je tudi na koncesije
;
pristati na koncesije
;
koncesija nasprotnemu stališču
/
njegov načrt je koncesija nasprotnikom
/
pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji
2.
dovoljenje države zasebni družbi, ustanovi za opravljanje dejavnosti
na njenem območju:
dati, dobiti koncesijo
;
podeliti koncesijo za izvajanje zobozdravstvene dejavnosti
;
koncesija za iskanje in črpanje nafte
//
s prilastkom
dokument, (javna) listina s takim dovoljenjem:
dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo
;
tiskarska koncesija
koncesíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koncesijo:
koncesijski odnosi
/
koncesijska listina, pogodba
koncesionár
-ja
m
(
á
)
kdor dobi, ima koncesijo:
izbrati koncesionarja
;
zdravnik, zobozdravnik koncesionar
;
obveznosti koncesionarjev
;
koncendent in koncesionar
/
koncesionar za izvajanje, opravljanje dimnikarskih storitev
;
družba, podjetje, zavod kot koncesionar
koncesionárka
-e
ž
(
á
)
ženska ali ustanova, ki dobi, ima koncesijo:
postala je koncesionarka
;
zdravnica, zobozdravnica koncesionarka
;
patronažno dejavnost opravlja kot koncesionarka
/
banka koncesionarka
koncesionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dodeliti koncesijo:
nekatere dejavnosti je morala oblast koncesionirati
;
koncesionirati študij
koncesioníran
-a -o:
koncesionirana obrt
;
koncesioniran in zaprisežen revizor
;
koncesionirani vrtci in šole
koncesíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.,
v zvezi
koncesivni stavek
dopustni stavek:
koncesnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo koncesionarja koncendentu:
plačevati visoko koncesnino za tretjo generacijo mobilne telefonije
;
denar, prihodek od koncesnine
koncíl
-a
m
(
ȋ
)
rel.
zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja
doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve, cerkveni zbor:
sklicati koncil
/
ekumenski koncil
;
tridentinski, vatikanski koncil
konciliánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
spravljiv
,
pomirljiv
,
popustljiv
:
kritiki naj bi bili konciliantni in v sodbah zadržani
;
do podrejenih je bil vedno koncilianten
konciliántnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
spravljivost
,
pomirljivost
,
popustljivost
:
zanj je značilno globoko razumevanje in konciliantnost
koncílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koncil:
koncilski odloki, sklepi
;
koncilske komisije so pripravile potrebno gradivo
/
članek je napisan v koncilskem duhu
koncipiènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
zastar.,
navadno v zvezi
odvetniški koncipient
odvetniški pripravnik:
službovati je začel kot odvetniški koncipient
koncipírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
napraviti, sestaviti koncept, osnutek:
koncipirati pismo, prošnjo
;
sodbo je že koncipiral
/
koncipira opero, nov roman
2.
navadno s prislovnim določilom
zamisliti, izoblikovati kaj:
skladbo je koncipiral v baročnem stilu
;
avtor je delo preveč melodramsko koncipiral
/
romantika je koncipirala vrsto teorij
♦
med.
zanositi, spočeti
koncipíran
-a -o:
v ostalini je precej koncipiranih člankov in razprav
;
dobro koncipirana in lepo urejena knjiga
;
igra je koncipirana realistično
koncipíst
-a
m
(
ȋ
)
pravn.,
v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji
nižji konceptni uradnik:
več let je bil koncipist
koncízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
jasen, natančno izoblikovan:
koncizen in dobro premišljen nauk
;
koncizno obdelovanje problemov
2.
jedrnat
,
zgoščen
:
pisateljev slog je zelo koncizen
koncízno
prisl.
:
koncizno pisana knjiga
;
sposobnost jezika, da izraža pojme koncizno
koncíznost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
jasnost, natančna izoblikovanost:
manjka mu predvsem stilistične konciznosti
2.
jedrnatost
,
zgoščenost
:
pesnikova konciznost je največja v prvem sonetu
kôncu
predl.
(
ó
)
z rodilnikom,
zastar.
konec
3
,
koncem
:
koncu leta
//
na koncu:
koncu vasi
končáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
jezikosl.
končni del besede ne glede na njen morfemski sestav:
končaji in končnice
2.
glasb.
znak za konec skladbe ali dela skladbe:
●
star.
da bi te končaj
da bi te šment, da bi te vrag
končánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od končati:
ukrepi za končanje vojne
/
publ.
zastoji pri končanju del
končevanju
končáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
z glagolskim samostalnikom
izraža prenehanje opravljanja
a)
dela, opravila:
za danes je končal delo na vrtu
;
likanja še ni končala
;
to izigravanje se mora končati
/
ekspr.
končajte ta nesrečni prepir
nehajte se prepirati
/
nar.,
z nedoločnikom:
končaj že predavati
nehaj
;
zidati so končali še pred mrakom
nehali
/
elipt.
ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
b)
dejavnosti, aktivnosti:
žetev smo končali
;
publ.
končati s poizvedbami
;
dvoboj se je že končal
;
zabava se konča šele proti jutru
/
današnjo sejo bomo končali ob šestih
/
govor je moral hitro končati
dokončati
/
predstava konča ob desetih
se konča
//
s prislovnim določilom
izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto:
ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame
;
uvod je končal z opisom glavnih pojavov
/
delo so končali s pesmijo
2.
s širokim pomenskim obsegom
izraža celotnost, polnost dejanja:
jopico je hitro končala
;
si že končal nalogo
;
kdaj boš končal sliko
/
šahist partije ni hotel končati
/
končal je pomembno delo
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
izraža posledico delovanja, udejstvovanja:
vse kaže, da bo končal v predsedstvu
;
aktivistka je končala pri gestapu
;
končal je v ječi
;
fant je dobro končal
;
če boš tako živel, boš slabo končal
/
prepir so končali na sodišču
/
ta bo še v umobolnici končal
/
publ.
žoga je končala v mreži
//
umreti
:
končal je na vislicah
;
mnogi so končali kar ob cestah
;
pren.
knjiga je končala na smetišču
4.
star.
ubiti
,
usmrtiti
:
obsojenca so kmalu končali
;
nobene živali ne konča brez potrebe
;
hotel se je končati
narediti samomor
/
odpelji ju in končaj z njima
//
uničiti
,
ugonobiti
:
konje je čisto končal
;
pijača ga je končala do kraja
/
če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
●
ekspr.
z njo je že davno končal
ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
končáti se
navadno s prislovnim določilom
izraža prenehanje obstajanja
a)
glede na prostor:
tu se travnik konča in začenja se gozd
;
cesta se konča pod hribom
;
ulica se slepo konča
/
stavek se konča s piko
b)
glede na čas:
tudi ta mesec se bo kmalu končal
;
šolsko leto se konča čez nekaj dni
/
veseli dan se je prezgodaj končal
//
izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo:
dvoboj se je končal z zmago velemojstra
;
tekma se je končala neodločeno
/
vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo
;
tožba se je zanj ugodno končala
●
ekspr.
njen dan se zgodaj začne in pozno konča
delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer
končávši
zastar.
:
končavši delo, odide domov
končán
-a -o:
predstava še ni končana
;
priprave za poroko bodo kmalu končane
;
naročena ladja bo končana še ta mesec
narejena
;
posvetovanje je končano
/
po končani vojni bo vse drugače
po vojni
končávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od končavati:
končavanje dela
končávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z glagolskim samostalnikom
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti;
končevati
:
končavati beljenje stanovanja
;
publ.
predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov
//
s prislovnim določilom
izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto:
črtico končava s spomini na mladost
2.
s širokim pomenskim obsegom
izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja:
že ves popoldan končava nalogo
/
obrtnik je končaval svoj izdelek
3.
star.
ubijati
,
usmrčevati
:
ropali in končavali so nedolžne ljudi
//
uničevati
,
ugonabljati
:
prepovedano je končavati gozdove
;
pije in si končava zdravje
končávati se
navadno s prislovnim določilom
izraža
a)
približevanje prenehanju obstajanja glede na čas:
poletje se naglo končava
b)
prenehanje obstajanja glede na prostor:
stal je tam, kjer se končava znamenita dolina
kônček
-čka
m
(
ó
)
manjšalnica od konec
1
:
palica ima en konček odebeljen
/
zbira končke vrvic
;
pisati s končkom svinčnika
;
lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa
/
zadnji konček poti
kônčen
-čna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na konec:
a)
zaupali so jim končno redakcijo zakona
;
opraviti morajo še končna montažna dela
;
končno oblikovanje predmeta
b)
končni rezultat, uspeh
;
končni sklep zasedanja
/
sporočili so končni vrstni red
/
končni cilj
/
dati stvari končno obliko, podobo
/
sedanja formulacija je končna
dokončna
/
končni izdelki, proizvodi
izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
c)
najbolj je uspel končni prizor
;
končni samoglasnik v besedi
/
končni del kosti
/
izstopiti mora na končni postaji
●
knjiž.
prostor ni omejen, je pa končen
se konča
;
publ.
v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče
končno, nazadnje
♦
fiz.
končna hitrost
hitrost telesa ob koncu opazovanja
;
mat.
končno zaporedje
zaporedje, ki ima omejeno število členov
;
ptt
končna telefonska centrala
telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero
so neposredno priključene krajevne centrale
;
šol.
končna ocena
;
končno spričevalo
spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na
ustrezni stopnji
kônčno
prisl.
:
končno pojmovane stvari
♦
jezikosl.
končno dovršni glagol
dovršni glagol, ki poudarjeno izraža konec dejanja
kônčni
-a -o
sam.
:
končni naj stopi naprej
;
pojmovanje končnega in neskončnega;
prim.
končno
končevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od končevati:
končevanje del
končeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z glagolskim samostalnikom
izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti:
končujemo priprave na občni zbor
;
publ.
z zidavo že končujejo
;
čas njegove strahovlade se končuje
/
s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje
/
mlačev za danes končujejo
/
seje bomo končevali točno ob določeni uri
//
s prislovnim določilom
izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto:
svoje referate končuje s kratkimi povzetki
/
delo so vedno končevali s pesmijo
2.
s širokim pomenskim obsegom
izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja:
jopico je že končevala
;
ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec
/
oba fanta sta končevala gimnazijo
/
strokovnjaki končujejo elaborate
3.
star.
ubijati
,
usmrčevati
:
končevali so vse, kar je bilo živega
//
uničevati
,
ugonabljati
:
s svojim ravnanjem končuje živali in orodje
;
s takšnim delom si samo končuješ oči
končeváti se
navadno s prislovnim določilom
izraža
a)
približevanje prenehanju obstajanja glede na čas:
šolsko leto se že končuje
;
zima se počasi končuje
b)
prenehanje obstajanja glede na prostor:
ulica se končuje na obali
/
rebra se prosto končujejo v mišicah
/
tu se travnik končuje in začenja se gozd
/
samostalnik se končuje na soglasnik
;
pesem se končuje z naslednjo kitico
//
izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo:
take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo
končujóč
-a -e:
slepo končujoč se jarek
kônči
člen.
(
ō
)
zastar.
končno
,
nazadnje
:
konči je prišla resnica na dan
/
delal je, da je prislužil konči za davek
vsaj
končìč
-íča
m
(
ȉ í
)
ekspr.
manjšalnica od konec
1
:
prižgal si je končič cigarete
♦
anat.
živčni končič
razcepljeni konec živčnega vlakna
končína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
anat.
del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje:
končine so poškodovane
;
členaste končine členonožcev
;
krt ima lopataste končine
;
sprednje, zadnje končine
/
spodnja končina
noga
;
zgornja končina
roka
;
končine pri človeku
udi
2.
končni del, konec:
končino sukanca je približala šivankinemu ušesu
;
šilasta končina lakastega čeveljčka
/
zagledali so končino Južne Amerike
♦
strojn.
končina vijaka
del vijaka, na katerem se začenja navoj
;
zool.
grabežna končina
vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen
končíšče
-a
s
(
í
)
končni, skrajni del:
končišče gozda
/
na vsakem končišču doline so postavili zasede
koncu
končníca
-e
ž
(
í
)
1.
zaključna faza športne igre:
priigrati si odločilno prednost v končnici
;
tekma z dramatično končnico
//
zaključni del športnega tekmovanja, navadno z izločilnimi tekmami:
iz rednega dela tekmovanja napredovati v končnico
;
uvrstiti se v finale končnice košarkarskega prvenstva
;
tekma drugega kroga končnice državnega prvenstva
//
šah.
zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo
še po ena ali dve figuri:
poučna, zanimiva končnica
/
trdnjavska končnica
v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še
trdnjave
/
v končnici je igral slabo in izgubil
2.
navadno v zvezi
panjska končnica
čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča:
slikati panjske končnice
/
originalne, ponarejene panjske končnice
;
ima bogato zbirko panjskih končnic
3.
čelna deska postelje:
zadel se je ob končnico
;
izrezljana končnica zibelke
/
prednja, zadnja končnica
/
posteljna končnica
4.
končni, zadnji del besede ali večmestne številke:
na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena
;
izžrebane so bile številke s končnico pet
♦
jezikosl.
končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede; del
besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo
;
rač.
pripona
končník
in
kônčnik -a
m
(
í; ō
)
končni del, konec:
sedel je na končnik trama
/
končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦
elektr.
kabelski končnik
priprava za zaščito konca kabla
končníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na (slovnično) končnico:
končniški naglasni tip
kônčno
člen.
(
ó
)
1.
izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote:
prvi si ti, potem pride on in končno še jaz
;
grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
//
izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja;
nazadnje
:
po dolgem omahovanju se je končno odločil
/
končno smo le dočakali rešitev
/
prišli so. Končno!
2.
izraža samoumevnost trditve:
fant je končno zadosti star, da se odloči
kônčnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
lastnost končnega:
človek odkriva smrt v sleherni končnosti
;
končnost bivanja v času in prostoru
/
bal se je končnosti njene ljubezni
prenehanja, konca
kônčnoveljáven
-vna -o
prid.
(
ó-á ó-ā
)
knjiž.
dokončen
,
nepreklicen
:
odgovor je končnoveljaven
;
sodišče še ni izreklo končnoveljavne sodbe
kônčnoveljávno
prisl.
:
zadeva je končnoveljavno urejena
kondenzácija
-e
ž
(
á
)
prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjanje:
kondenzacija vodne pare
;
drobci anorganskih sestavin pospešujejo kondenzacijo zračne vlage
kondenzacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kondenzacijo:
megla je glavna kondenzacijska oblika vodne pare
/
hlajenje kondenzacijskih naprav
♦
elektr.
kondenzacijska elektrarna
termoelektrarna s kondenzacijskimi turbinami
;
kem.
kondenzacijske umetne smole
smole, ki nastanejo pri polikondenzaciji; polikondenzacijske
umetne smole
;
strojn.
kondenzacijska turbina
turbina, pri kateri se izrabljena para odvaja v kondenzator
kondenzát
-a
m
(
ȃ
)
teh.
tekočina, nastala s kondenzacijo:
rezervoar za kondenzat
kondenzátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
teh.
priprava za spreminjanje pare v tekočino:
vodno hlajeni kondenzator
2.
elektr.
priprava za kratkotrajno shranitev, uskladiščenje elektrine:
kondenzator se polni, prazni
;
kapacitivnost kondenzatorja
/
blokirni, elektrolitni kondenzator
kondenzátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kondenzator:
a)
kondenzatorski tlak
b)
kondenzatorska elektrika
/
kondenzatorski mikrofon
mikrofon, katerega kapacitivnost se pod vplivom zvočnega valovanja
spreminja
;
kondenzatorski papir
tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja
;
kondenzatorska baterija
več kondenzatorjev, ki tvorijo funkcionalno celoto
kondénzen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kondenzat:
kondenzna voda
/
kondenzni lonec
priprava, ki omogoča odtekanje kondenzata iz parovoda
kondenzíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kondenzirati:
kondenziranje vodnih hlapov
/
kondenziranje mleka
kondenzírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
teh.
1.
povzročati prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjati:
kondenzirati paro
;
zračna vlaga se je kondenzirala
2.
z odstranjevanjem vode delati kako snov, navadno tekočo, (bolj) gosto;
zgoščevati
,
gostiti
1
:
kondenzirati tekoče gorivo
;
kondenzirati seč
/
kondenzirati mleko
evaporirati ga in mu dodajati sladkor
;
pren.,
publ.
kratki prizori so kondenzirali dogodke
kondenzíran
-a -o:
kondenzirani hlapi
;
liter kondenziranega mleka
kondénzor
-ja
m
(
ẹ̄
)
fiz.
ena ali več leč v projektorju, mikroskopu, ki omogočajo enakomerno
osvetlitev slike:
kondenzor iz dveh plankonveksnih leč
kondícija
-e
ž
(
í
)
stanje pripravljenosti organizma na napore, zlasti telesne;
zdržljivost
,
zmogljivost
:
nogometaši morajo imeti kondicijo
;
gostujoče moštvo se je izkazalo z izredno kondicijo
/
z vztrajnim treningom si je pridobil kondicijo
/
trenutno je v odlični kondiciji
formi
/
ekspr.
ta pa ima kondicijo
dobro kondicijo
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
stanje, razpoloženje sploh:
prizadevanja za boljšo zdravstveno kondicijo občanov
/
fizična, psihična kondicija
kondícijski
tudi
kondicíjski -a -o
prid.
(
í; ȋ
)
nanašajoč se na kondicijo:
kondicijski tek, trening
;
organizirali so redno kondicijsko telovadbo
/
kondicijsko pripravljenost tekmovalcev so preveč zanemarili
kondícijsko
tudi
kondicíjsko
prisl.
:
zmagovita ekipa je bila tehnično in kondicijsko odlično
pripravljena
kondicionál
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
pogojni naklon:
stavek je v kondicionalu
//
glagolska oblika za izražanje tega naklona;
pogojnik
:
uporabljati kondicional
kondicionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
pogojen
:
kondicionalni dogovor
♦
jezikosl.
kondicionalni stavek
pogojni stavek
kondicionírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem
prostoru;
klimatizirati
:
kondicionirati dvorano
♦
les.
kondicionirati les
umetno uravnavati vlažnost lesa
;
tekst.
kondicionirati vlakna
ugotavljati vlažnost vlaken
kondicioníran
-a -o:
kondicioniran zrak
;
kondicionirano skladišče
kondolírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
izreči, izraziti sožalje:
vdovi je kondoliral
kondóm
-a
m
(
ọ̑
)
tanka gumijasta prevleka za zaščito pred spolno prenosljivimi
boleznimi, zanositvijo, navadno za moški spolni ud:
natakniti kondom
;
počen kondom
;
proizvajalec kondomov
;
uporaba kondoma
;
seks brez kondoma
;
kondomi in diafragma
/
deliti brezplačne kondome
/
ženski kondom
/
zaščita s kondomom
kondomát
-a
m
(
ȃ
)
avtomat za prodajo kondomov:
namestiti, postaviti kondomat
;
mnenje, razprava o kondomatih v srednjih šolah
kondomínij
-a
m
(
í
)
pravn.
politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju;
sovladje
,
skupna uprava
:
predlog o kondominiju na Svobodnem tržaškem ozemlju
//
ozemlje pod tako oblastjo:
Sudan je bil angleško-egiptovski kondominij
kóndor
-ja
m
(
ọ̑
)
zool.
velik južnoameriški jastreb, Vultur gryphus:
po nebu so krožili kondorji
kondotjêr
-a
in
-ja
tudi
condottiere -a
[
druga oblika
kondotjêre
]
m
(
ȇ
)
zgod.
poveljnik najemniške vojaške enote v Italiji:
bronasti kip kondotjera
;
bil je sin beneškega kondotjera
kondotjêrski
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od kondotjer:
kondotjerske čete
kondúkt
-a
m
(
ȗ
)
star.
pogrebni sprevod, zlasti slovesnejši:
kondukt se je počasi začel premikati
/
župana so pokopali s konduktom
konduktêr
-ja
m
(
ȇ
)
uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali
cestnem prevoznem sredstvu;
sprevodnik
:
kondukter na avtobusu, vlaku
kondúktor
-ja
m
(
ú
)
elektr.
električni prevodnik:
kônec
1
-nca
m
,
mest. mn. stil.
koncéh
(
ó
)
1.
del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
a)
izhodišča, začetka:
konec njive prerašča plevel
/
konci brkov so mu silili v usta
;
odgriznil si je konec jezika
/
konec knjige je zelo zanimiv
/
pes ima na koncu privihan rep
;
tudi na koncu travnika je treba pokositi
;
postavil se je v vrsto, čisto na koncu
b)
navadno s prilastkom
središča:
odžagati črvivi konec deske
;
zvezati oba konca vrvi
/
klop se s koncem dotika stene
/
zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami
;
sovražnik je zavzel spodnji konec mesta
/
naša hiša stoji na koncu vasi
/
ekspr.:
na vse konce se je videlo
na vse strani
;
samo v en konec smo hodili več ur
samo v eno smer
//
navadno v povedni rabi
izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti:
tu je konec travnika in začenja se gozd
;
kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica
/
začetek in konec daljice sta označena
/
prišel je do konca parka
/
na koncu stavka stoji pika
/
moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca
od zadaj
2.
nav. ekspr.,
navadno s prilastkom
večji ali manjši del površine, prostora:
severni konec dežele je gorat
/
ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike
/
na mariborskem koncu so volitve že končali
;
v našem koncu ga ljudje dobro poznajo
pri nas
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kos, del česa:
en konec letala je priletel na streho bolnišnice
/
kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel
;
od blaga so ostali sami konci
odrezki, ostanki
4.
kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
a)
glede na čas:
konec avgusta je bil sončen
;
uspešen konec sezone
/
ekspr.
ne jezi se, saj še ni vseh dni konec
stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti
/
šele na koncu je bilo poletje lepo
;
že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
b)
glede na dogajanje:
videl je le konec predstave, tekme
;
konec romana je zelo razvlečen
/
šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
c)
glede na obstajanje:
film prikazuje konec starega Rima
;
opisoval je konec meščanskega razreda
//
navadno v povedni rabi
izraža prenehanje česa
č)
glede na čas:
tudi veselega dneva je bilo kmalu konec
;
danes je konec šolskega leta
;
kmalu bo konec meseca
/
ob koncu leta se je zgodilo
;
s koncem aprila ti bo potekel dopust
konec
/
ekspr.
potrpi, saj je septembra tako že konec
d)
glede na dogajanje:
prišel je, ko je bilo že konec filma
;
premirja je konec
;
veselice je konec in treba bo domov
/
ekspr.:
pristanem, da bo konec prepira, prepiru
da se ne bomo več prepirali
;
za danes naj bo konec branja
ne beri več
/
ekspr.
konec iskanja je bil, da so ga zaprli
rezultat, posledica
/
gong je označil konec dvoboja
/
publ.
takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo
po tekmi
;
odšel je že pred koncem predstave
/
ta zgodba nima jasnega, pravega konca
razpleta, zaključka
/
ekspr.
do konca življenja se boš kesal
dokler boš živel
/
kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana
konec
e)
glede na obstajanje:
to bi pomenilo konec države, morale
;
napovedovati konec sveta, umetnosti
/
ekspr.
napraviti konec revščini
/
ekspr.
taka rana lahko stori konec človeškemu življenju
lahko povzroči smrt
//
ekspr.,
v zvezi z
iti
izraža približevanje prenehanju obstajanja česa:
zaloga gre h koncu
/
dela gredo počasi proti koncu
se končujejo
/
s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu
bila je blizu poraza, propada
/
z njim gre h koncu
umrl bo
5.
evfem.,
navadno s prilastkom
smrt
:
njen tragični konec je vse pretresel
/
iti svojemu koncu naproti
6.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi s
storiti, vzeti
umreti, poginiti, ubiti se:
žival je v jami storila konec
;
v zaporu je od vsega hudega konec vzel
/
od lakote, strahu so že konec jemali
umirali
/
na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec
je umrl, bil ustreljen
/
star.
storiti hud konec
umreti nasilne smrti
/
v povedni rabi:
saj ga bo konec, ko ga tako mučite
;
od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec
;
pren.
ta obleka pa že jemlje konec
7.
ekspr.,
z zanikanim glagolom
izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo:
dela, tedna ni in ni konec
;
sprevodu ni hotelo biti konca
/
ali še ne bo konec teh stopnic
/
hvalil je, da ni bilo konca
8.
v členkovni rabi,
v zvezi
na koncu
izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote:
prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz
;
grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9.
v členkovni rabi,
v zvezi z
do
izraža najvišjo možno mero:
do konca izčrpan se je vrnil domov
;
to je do konca osamljen, pokvarjen človek
/
zdaj sem do konca prepričan, da imam prav
popolnoma, čisto
//
poudarja celotnost, polnost dejanja:
ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu
;
ali si prebral knjigo do konca
/
ne povej samo na pol, ampak do konca
10.
navadno v členkovni zvezi
konec koncev
končno
,
nazadnje
:
konec koncev se je le odpravil na potovanje
/
v medmetni rabi
konec koncev, kaj to meni mar
11.
star.,
v prislovni rabi
od začetka, na začetku:
od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12.
publ.,
v zvezi
srečen konec
razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe,
zlasti v filmu:
neprepričljiv srečen konec
13.
v členkovni rabi,
v zvezi z
in, pa
izraža odločnost, nepopustljivost:
delal bo, pa konec
;
rada ga ima, pa konec
/
tako je prepričan, in konec
/
tako bo, kot pravim, pa konec besed
//
z zanikanim glagolom
poudarja nemočnost, neustreznost:
ne morem se privaditi, pa konec
/
stroj ne vzdrži, in konec
●
ekspr.
konec me bo od garanja
zelo, preveč delam
;
ekspr.
zaradi sto evrov te še ne bo konec
ne boš gospodarsko propadel
;
ekspr.
z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal
nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval
;
ekspr.
nikdar mu ne prideš do konca
ne da se prepričati
;
ekspr.
biti na koncu z močmi, živci
biti telesno, duševno izčrpan, onemogel
;
ekspr.
še nisem pri koncu
še nisem končal
;
ekspr.
to ne bo imelo dobrega konca
se ne bo dobro končalo
;
ekspr.
tu je on potegnil krajši konec
stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge
;
ekspr.
na napačnem, pravem koncu se česa lotiti
napačno, prav
;
pog.,
ekspr.
fant ima glavo na pravem koncu
zna pametno, premišljeno ravnati
;
pog.
naredi, da bo na vse konce prav
da bodo vsi zadovoljni
;
ekspr.
tako bo, kot pravim, in konec besed, debate
nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari
;
star.
pod konec svojih dni je precej trpel
zadnja leta, mesece življenja
;
ekspr.
brez konca isker se je razsulo po nebu
veliko
;
ekspr.
na koncu jezika imam, pa ne morem povedati
poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti
njenega imena
;
ekspr.
še s koncem očesa ga ni hotel pogledati
sploh ga ni hotel pogledati
;
ekspr.
niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil
izraža močno zanikanje
;
ekspr.
na konec sveta bi šel za njo
zelo jo ima rad
;
ekspr.
kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta
v zelo oddaljeno deželo, kraj
;
ekspr.
ta kraj je na koncu sveta
zelo daleč
;
ekspr.
našel ga bom, pa če na koncu sveta
gotovo ga bom našel
;
ekspr.
to je začetek konca
poraza, propada
;
ekspr.
na več koncih si je izposodil
pri več osebah, bankah
;
začetek in konec
ekspr.
zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike
samo Shakespearove drame ceni, občuduje
;
ekspr.
to je začetek in konec
temeljna, glavna stvar
;
konec
...
kraj
ekspr.
to nima ne konca ne kraja
zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko
;
ekspr.
prehodila sta ves svet od konca do kraja
izraža podkrepitev trditve
;
ekspr.
z vseh koncev in krajev so prihajali
od povsod
;
ekspr.
iskal sem te na vseh koncih in krajih
povsod
;
konec dober, vse dobro
;
preg.
palica ima dva konca
sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje
stori;
prim.
skonca
1
kônec
2
-nca
m
(
ó
)
nar.
sukanec
:
vdeti konec v šivanko
kônec
3
[
konəc
]
predl.
(
ó
)
z rodilnikom
1.
za izražanje bližine končne meje v časovni enoti:
knjiga bo izšla konec januarja
;
ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
2.
star.
za izražanje bližine končne meje v prostoru;
na koncu
1
,
ob koncu
1
:
sedel je na klopi konec parka
;
konec polja je gozdič
/
priti do konec drevoreda
3.
navadno v členkovni zvezi
konec koncev
končno
,
nazadnje
:
konec koncev se je le odpravil na potovanje
/
konec koncev tudi on ni brez napak
/
zbirka pesmi je konec koncev le torzo
/
v medmetni rabi
konec koncev, kaj to meni mar
konéktor
-ja
m
(
ẹ́
)
elektr.
priprava za ločljivo zvezo vodnika in aparature ali dveh vodnikov:
konektorji pri računalnikih
konfederácija
-e
ž
(
á
)
1.
skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev, zveza
držav:
predlogi za ustanovitev konfederacije
2.
knjiž.
skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi;
zveza
,
federacija
:
predsednik konfederacije industrialcev
/
Generalna konfederacija dela Italije
konfederatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konfederacijo:
konfederativni odnosi
/
združiti se v konfederativno unijo
konfederírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
združiti se v konfederacijo:
države so se konfederirale
konfederíran
-a -o:
konfederirane države
konfékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
serijsko, navadno industrijsko izdelana oblačila:
ta trgovina ima tudi konfekcijo
;
vedno kupuje konfekcijo
;
usnjena in tekstilna konfekcija
/
izdelovati konfekcijo
/
ekspr.
obleči konfekcijo
konfekcijsko obleko
/
damska, moška konfekcija
;
posteljna konfekcija
posteljno perilo
;
konfekcija po meri
♦
obrt.
lahka konfekcija
perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti
;
težka konfekcija
oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči
//
pog.
tako izdelani izdelki sploh:
stavbno pohištvo je naročil pri mizarju, ni maral konfekcije
2.
serijsko, navadno industrijsko izdelovanje oblačil:
konfekcija je vse bolj ogrožala obstoj krojačev
/
tehnologija pletenja in konfekcije
3.
pog.
podjetje za izdelovanje takih oblačil:
nastala je vrsta novih konfekcij
/
lepo aranžirane izložbe konfekcije
konfekcijskih trgovin
4.
slabš.
neizvirno, shematično literarno ali umetniško delo:
ta roman je daleč od sodobne literarne konfekcije
konfékcijski
tudi
konfekcíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
nanašajoč se na konfekcijo:
konfekcijska industrija, tovarna
/
konfekcijski oddelek veleblagovnice
/
konfekcijski izdelki
;
konfekcijska obleka
konfékcijsko
tudi
konfekcíjsko
prisl.
:
konfekcijsko izdelana oblačila
konfekcionár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec, proizvajalec konfekcije:
oddati blago konfekcionarju
;
konfekcionarji so predstavili vzorčne kolekcije
konfekcioníran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nav. ekspr.
konfekcijsko izdelan, narejen:
prodajajo metrsko blago in konfekcionirane obleke
/
konfekcionirana zdravila
konfékt
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
slaščice, drobno pecivo:
postregla je s konfekti
/
industrija konfekta in sladkorčkov
konferánsa
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
besedilo, ki ga bere, govori vodja oddaje:
konferansa je bila zelo duhovita
//
najavljanje in komentiranje programa na prireditvi;
vodenje oddaje
:
kdo bo prevzel konferanso
konferansjé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
kdor na prireditvi najavlja in komentira program;
vodja oddaje
1
:
duhovit, simpatičen konferansje
/
nastopil je kot konferansje
/
televizijski konferansje
napovedovalec
konferénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
sestanek o kaki pomembnejši stvari, navadno z udeležbo funkcionarjev,
strokovnjakov:
konferenca traja že tri dni
;
udeležiti se konference
;
sklicati konferenco
;
konferenca šefov držav
/
redna letna konferenca
;
mirovna konferenca
;
razorožitvena konferenca
;
tiskovna konferenca
na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna
osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji
/
ekspr.
konferenca je ugotovila nekatere nepravilnosti v njihovem ravnanju
udeleženci konference
//
sestanek učiteljskega zbora, na katerem se obravnava zlasti
ocenjevanje in vedenje učencev:
na konferenci sodelujejo tudi dijaki
/
učiteljska konferenca
/
redovalna, zaključna konferenca
/
v prvi konferenci,
šol. žarg.
prvo konferenco se je slabo učil
v obdobju do prve redovalne konference; v prvem četrtletju
2.
s prilastkom
organizacija za določeno področje družbene dejavnosti:
evropska konferenca za transfuzijsko medicino
//
nekdaj
voljen vodstveni organ kake organizacije:
republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva
♦
rel.
škofovska konferenca
skupnost škofov na določenem območju, ki na posvetovanjih rešuje
dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega območja
konferénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na konferenco:
konferenčna dvorana, soba
/
konferenčni zapisnik
●
publ.
sesti za konferenčno mizo
začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori
konferírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
razpravljati, posvetovati se:
udeleženci sestanka so dolgo konferirali
;
z njim je pogosto konferiral o prihodnosti pokrajine
/
načelnik štaba je redno konferiral s komandanti nižjih enot
konfesíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
1.
veroizpoved, vera, zlasti krščanska:
pripada rimskokatoliški konfesiji
//
izpovedovanje verskega prepričanja:
svoboda konfesije
2.
(osebna) izpoved:
ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija
konfesionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konfesija 1:
konfesionalni sistem
/
konfesionalni pouk
;
konfesionalna šola
konfesionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
versko prepričanje, vernost:
ti ljudje so brez konfesionalnosti
/
boj zoper uradno konfesionalnost
veroizpoved, vero
konfét
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.
1.
barvast papirček, navadno okrogel, za (medsebojno) obmetavanje
udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah:
nagrajenca so obsuli s konfeti
;
vrečka živobarvnih konfetov
2.
bonbon bele barve z mandeljnom v sredi:
nevesta je delila konfete
3.
knjiž.
slaščica
:
postreči s konfeti
konféti
-ja
m
(
ẹ̑
)
zastar.
barvasti papirčki, navadno okrogli, za (medsebojno) obmetavanje
udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah;
konfet
:
dvorana je bila posuta s konfetijem in pisanimi trakovi
konfidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
nav. slabš.,
za idejne in politične nasprotnike
zaupen sodelavec, zaupnik politične, vojaške obveščevalne službe:
podatke mu dajejo vtihotapljeni konfidenti
;
policijski, vladni konfident
;
agenti, konfidenti in denuncianti
konfigurácija
-e
ž
(
á
)
1.
oblika zemeljskega površja;
oblikovitost
,
izoblikovanost
:
proučevanje konfiguracije morskega dna
;
gostota naseljenosti je odvisna tudi od konfiguracije (tal)
/
po konfiguraciji sta si pokrajini podobni
/
konfiguracija smučišča je zelo ugodna
//
knjiž.
razvrstitev
,
razporeditev
:
konfiguracija oseb na sliki
2.
astron.
medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca:
zasledovati spreminjanje konfiguracije
/
Saturn in Mars sta v konfiguraciji konjunkcije
♦
fiz.
elektronska konfiguracija
razporeditev elektronov v atomu
;
med.
konfiguracija
oblika, zunanji videz organa
;
šah.
konfiguracija
razporeditev, razvrščenost figur med igro
konfín
-a
m
(
ȋ
)
1.
pog.
obcestni kamen, smernik:
avto je treščil v konfin
;
ljudje so sedeli po travi in na konfinih
2.
nar. zahodno
meja, zlasti državna:
prišli so do konfina
//
mejni kamen, mejnik:
prestaviti konfin
konfinácija
-e
ž
(
á
)
prisilno bivanje v določenem kraju:
opozorili so ga, da mu preti konfinacija
/
odpeljati, poslati v konfinacijo
/
za zdaj se je izognil konfinaciji
konfiníranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je konfiniran:
vrnitev konfinirancev
konfinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
prisiliti koga k bivanju v določenem kraju:
upali so, da jih bodo samo konfinirali, ne internirali
/
vsak dan je pričakoval, da ga bodo konfinirali
odpeljali v konfinacijo
konfiníran
-a -o:
v tem mestu je bilo konfiniranih precej slovenskih ljudi
konfirmácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
uradna potrditev:
to je bila konfirmacija obstoječega pravnega reda
2.
rel.
birmi podoben obred pri protestantih:
pastor ga ni hotel pripustiti h konfirmaciji
konfiscírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
1.
odvzeti premoženje ali del premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje,
zapleniti:
celotno premoženje so jim konfiscirali
2.
odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari;
prepovedati razširjanje
,
zaseči
:
konfiscirati časopis, knjigo
konfiscíran
-a -o:
večji del njegovega imetja je bil konfisciran
;
zbornik je bil kmalu po izidu konfisciran
konfiskácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
1.
odvzem premoženja ali dela premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje,
zaplemba:
konfiskacija premoženja
2.
odvzem pravice razpečevanja določenih tiskanih stvari;
prepoved razširjanja
,
zasega
:
roman se širi kljub konfiskaciji
konfiskacíjski
tudi
konfiskácijski -a -o
(
ȋ; á
)
pridevnik od konfiskacija:
konfiskacijski postopek
konfíteor
tudi
confiteor -ja
[
konfíteor
]
m
(
ȋ
)
rel.
molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo,
očitna spoved:
moliti konfiteor
;
pren.,
knjiž.
to pismo je bilo njegov konfiteor
konflagrácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
propad
,
uničenje
:
svetu grozi konflagracija
/
s tem bi se izognili splošni konflagraciji
vojaškemu spopadu, vojni
konflíkt
-a
m
(
ȋ
)
1.
duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj;
nasprotje
,
napetost
:
taka hotenja nujno povzročajo konflikt
;
moralni konflikti
/
konflikt med hotenjem in nemočjo
/
duševni konflikt
♦
lit.
dramski konflikt
akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja
//
nav. ekspr.
spor
,
nesoglasje
:
konflikt med strankama postaja vse resnejši
;
ostri politični konflikti
/
konfliktov se izogiba
/
pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti
nasprotja
●
ekspr.
pogosto je v konfliktu s šefom
ne soglaša z njim, mu nasprotuje
;
ekspr.
priti v konflikt s predpisi
ravnati v nasprotju z njimi
2.
publ.,
navadno s prilastkom
vojna
,
spopad
:
meddržavni spor je prerasel v konflikt
/
neizogibnost vojaških konfliktov
konflíkten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konflikt:
konfliktni interesi
/
v drugem dejanju je polno konfliktnih scen
/
konfliktni odnos med starim in novim
/
konfliktna situacija
kar povzroča konflikt
konflíktnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost konfliktnega:
premagovanje konfliktnosti razrednih interesov
/
publ.
njegova poezija izhaja iz življenjske konfliktnosti
življenjskih konfliktov
konfórmen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami:
človekova potreba po konformnem obnašanju, ravnanju
/
njegovi nazori so konformni z okoljem
v skladu
2.
usklajen
,
prilagojen
:
pravilnik je konformen z zakoni
♦
geogr.
konformna projekcija
projekcija, pri kateri ostanejo koti in oblike zemeljskega površja
na karti nespremenjeni
;
geom.
konformno upodabljanje geometrijskih tvorb
upodabljanje geometrijskih tvorb, pri katerem ostanejo koti
nespremenjeni
konformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
(vsebinsko) uskladiti, prilagoditi:
države naj bi konformirale svoja mednarodna zasebna prava
konformírati se
sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme:
mladina se je v takih razmerah konformirala
konformíran
-a -o:
vzgoja uniformiranih in konformiranih ljudi
konformíst
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega
udobja, koristi, prilagodljivec:
bil je nepoboljšljiv konformist
/
svetovnonazorski konformist
konformístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nav. slabš.
ki sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega
udobja, koristi, prilagodljiv:
ljudje so vse bolj konformistični
/
mirno in konformistično kulturno ozračje
konformízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi
osebnega udobja, koristi, prilagodljivost:
avtor kritizira konformizem in karierizem
/
očitajo mu konformizem
/
utaplja se v topem konformizmu duha
konfórmnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost konformnega:
to so zagovorniki družbene konformnosti
/
vsebinska konformnost pri tem ni pomembna
/
konformnost z najstarejšimi jeziki sveta
konfrontácija
-e
ž
(
á
)
ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi,
primerjava:
zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov
;
potrebna je konfrontacija mnenj in stališč
/
konfrontacija dveh življenjskih principov
♦
pravn.
zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o
isti stvari izpovedala drugače; soočenje
//
potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem,
preverjanje:
konfrontacija pripovedovanega z dejstvi
/
publ.
gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami
konfrontíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konfrontirati:
konfrontiranje razvojnih programov
/
konfrontiranje različnih stališč znotraj stranke
/
konfrontiranje obtoženca s pričami
konfrontírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi,
primerjati:
konfrontirati mnenja, stališča
/
večkrat konfrontirata izkušnje
/
režiser nas konfrontira z realnim svetom
♦
pravn.
zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o
isti stvari izpovedala drugače; soočati
//
s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa,
preverjati:
vse akte konfrontira z dejanskim stanjem
;
svoje misli vedno konfrontira s tujimi
konfucianízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
filozofsko-nravstveni nauk kitajskega filozofa Konfucija:
osnovna načela konfucianizma
/
stične točke med konfucianizmom in budizmom
konfúzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
nav. ekspr.
ki vsebuje elemente, ki otežujejo dostopnost, razumevanje;
nejasen
,
zmeden
:
konfuzni programi
;
konfuzen spis
/
avtor je zelo konfuzen
//
nerazumen
,
nepriseben
:
konfuzne ideje
;
konfuzno govorjenje, meditiranje
/
konfuzni ukazi
konfúzija
in
konfuzíja -e
ž
(
ú; ȋ
)
knjiž.
konfuznost
:
proti koncu dela je avtor zašel v konfuzijo
/
v državi vlada velika konfuzija
♦
pravn.
združitev pravice upnika in obveznosti dolžnika v isti osebi
konfúznost
-i
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost konfuznega:
miselna konfuznost
;
konfuznost romana
/
kritiki so mu očitali konfuznost
/
zapadla je v konfuznost
kongeniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki je po umskih ali umetniških sposobnostih, nadarjenosti komu
enakovreden:
velikega misleca lahko dojame le kongenialen človek
;
kritik pesniku ni bil kongenialen
/
njegovi prevodi so kongenialne prepesnitve
kongeniálno
prisl.
:
kongenialno prevesti
kongeniálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost kongenialnega:
kritik je s popolno kongenialnostjo interpretiral avtorjevo delo
kongenitálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
biol.
ki je ob rojstvu osebka kot njegova dedna ali nededna lastnost,
prirojen:
kongenitalna anomalija
;
kongenitalne bolezni
/
kongenitalne lastnosti
kongéstija
in
kongestíja -e
ž
(
ẹ́; ȋ
)
med.
pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo,
naval krvi:
kongestija je nastala zaradi vnetja
konglomerát
-a
m
(
ȃ
)
petr.
kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih
med seboj z vezivom, labora:
trdno sprijet konglomerat
;
pren.
konglomerat političnih in socialnih idej
♦
geol.
bazalni konglomerat
ki je bil pri prodiranju morja na kopno najprej odložen
konglomeráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konglomerat:
reka odlaga prod in lažji konglomeratni drobir
/
slap pada s strme konglomeratne stene
kóngo
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
kem.,
v zvezi
kongo rdečilo
in
rdečilo kongo
organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate:
kongregácija
-e
ž
(
á
)
rel.
1.
najvišji upravni organ za določeno področje v Katoliški cerkvi:
odloki kongregacij
/
kongregacija za širjenje vere
/
rimska kongregacija
2.
nekdaj
cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni:
član kongregacije
3.
red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub:
meniški redovi in kongregacije
/
kongregacija šolskih sester
/
redovniška kongregacija
kongregacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kongregacijo:
kongregacijski odbori
/
kongregacijski znak
kongregacioníst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško
govorečih deželah:
starši so bili strogi kongregacionisti
kongrés
tudi
kongrès -ésa
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
1.
po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne
organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu:
udeležiti se kongresa
;
zdravniki so imeli v Moskvi kongres
;
organizirati, sklicati kongres
;
mednarodni, svetovni kongres
/
gozdarski, slavistični kongres
;
redni, ustanovni kongres
;
kongres geologov
//
ekspr.
udeleženci takega sestanka:
o tem lahko odloča edinole kongres
/
publ.
kongres dela plenarno in v komisijah
2.
v Združenih državah Amerike
zakonodajno telo, parlament:
kongres ni sprejel proračuna v celoti
;
predsednik je predložil kongresu osnutek zakona
3.
v nekaterih državah
organizacija, zlasti politična:
zasedanje indijskega kongresa
♦
rel.
evharistični kongres
;
zgod.
dunajski kongres
kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta
aliansa
;
ljubljanski kongres
kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821
kongrésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kongres:
kongresni dnevi
;
kongresne prireditve
/
kongresne razprave o kulturi in šolstvu
/
kongresni odbor
/
kongresna knjižnica v Washingtonu
/
indijska kongresna stranka
kongresíst
-a
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
udeleženec kongresa:
živahne diskusije kongresistov
;
skrb za informiranost kongresistov
kongrésnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
v Združenih državah Amerike
članica zakonodajnega telesa, parlamenta:
kandidirati za kongresnico
;
demokratska, republikanska kongresnica
;
kalifornijska kongresnica
/
ameriška kongresnica
2.
udeleženka kongresa:
kongresnica je podala svoje mnenje
kongrésnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
v Združenih državah Amerike
član zakonodajnega telesa, parlamenta:
več let je bil kongresnik
;
demokratski, republikanski kongresnik
;
kalifornijski kongresnik
/
ameriški kongresnik
2.
udeleženec kongresa:
skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov
kongrésovec
-vca
m
(
ẹ̄
)
nav. ekspr.
1.
udeleženec kongresa:
kongresovci razpravljajo o novih znanstvenih dognanjih
2.
v Združenih državah Amerike
član kongresa:
zasedanje kongresovcev
kóngrua
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
plača, ki jo dobi duhovnik od države:
odpovedati se kongrui
kongruénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
skladnost
,
ujemanje
:
ta kongruenca je le navidezna
;
kongruenca med prepričanjem in življenjem
♦
geom.
enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti; skladnost
;
jezikosl.
ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu,
številu in osebi, ujemanje
;
mat.
odnos med celima številoma, ki dasta, če se delita z istim
številom, enak ostanek
kongruénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
skladen, ujemajoč se:
kongruentne oblike
kongruéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
skladnost
,
ujemanje
:
kongruentnost vprašanj in odgovorov
koníca
-e
ž
(
í
)
1.
zelo zožen, priostren končni del česa:
obrusiti, odlomiti konico
;
puščična, šivankina konica
;
ošiliti topo konico svinčnika
/
svetleče se konice zvonikov
/
zamenjati je treba konico strelovoda
/
jedi dodaj za noževo konico paprike
//
končni, ožji del česa sploh:
konice čevljev
;
konica jezika, nosu
/
konice dreves
/
hoditi po konicah prstov
//
tako oblikovan predmet:
izdelovati, vgrajevati diamantne konice
;
luknje dela z jekleno konico
/
pero ima iridijevo konico
♦
arheol.
na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz
kamna, kosti, kovine
2.
publ.
čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji:
promet ob konicah je izredno gost
;
prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo
/
elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic
/
prometne konice
//
navadno v povedni rabi
najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja:
pri tem vozilu je konica 140 km na uro
;
prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico
vrh, višek
koníčast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico:
koničasti vrhovi gora
/
koničasti čevlji
/
koničasti listi
;
mož s koničasto brado
/
koničasto deblo
na enem koncu precej tanjše kot na drugem
kóničen
1
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
teh.
stožčast
,
šilast
:
konična oblika kladiva
/
konični ležaj
kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev
;
konični zatič
koníčen
2
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konica 2:
pomanjkanje konične električne energije
;
močna konična obremenitev cest
koníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
šiliti
,
ožiti
:
fant je koničil palico
kóničnost
-i
ž
(
ọ́
)
teh.
lastnost, značilnost koničnega:
koničnost orodja
konídij
-a
m
(
í
)
nav. mn.,
bot.
enocelični tros pri nekaterih glivah:
kònj
kônja
m
,
mest. ed.
kônju
in
kónju,
rod. mn.
kónj
tudi
kônjev,
mest. mn.
kônjih
tudi
kónjih
(
ȍ ó
)
1.
večja domača žival z dolgo grivo in dolgim repom, zlasti za ježo in
vprego:
konj ga je brcnil
;
konj bije s kopiti ob tla
;
konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala
;
voz so vlekli štirje konji
;
konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati
;
zajahali so konje
;
z bičem udariti po konju
;
bel, rjav konj
;
rezgetanje konj
;
gara kot konj
;
je močna kot konj
;
bil je vedno na cesti kot fijakarski konj
/
ta konj brca in grize
/
bos konj
brez podkev, nepodkovan
;
bosanski konj
majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov
;
čistokrven, dirkalni konj
;
jahalni konj
primeren, izurjen za jahanje
;
poštni konj
;
ima tovornega konja
;
pren.,
ekspr.
skozi predor drvi železni konj
//
igrača v obliki konja:
deček je jahal lesenega konja
/
gugalni konj
2.
slabš.
velik, neroden človek:
si pa res konj
/
kot psovka
glej, kam stopiš, konj
3.
šah.
šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno
vstran;
skakač
:
vzeti damo s konjem
;
vrednost konja
4.
šport.
telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke:
skakati čez konja
/
konj na šir
postavljen pri gimnastičnih vajah počez
●
ekspr.
beseda ni konj
reči, prositi, vprašati še ni nič hudega
;
podarjenemu konju se ne gleda na zobe
pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
;
pog.
delati iz muhe konja
močno pretiravati
;
ekspr.
biti na konju
uspeti, doseči cilj
♦
vet.
angleški konj
križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli
pasme
;
belgijski konj
konj belgijske pasme
;
hladnokrvni konj
konj težje pasme, ki se uporablja za delo
;
polnokrvni konj
konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec
;
zool.
nilski
ali
veliki povodni konj
v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem,
Hippopotamus amphibius
konjáč
-a
m
(
á
)
kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel:
konjač je konja že zakopal
/
kravo so morali poslati konjaču
kónjaček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
manjšalnica od kónjak:
popil je dve kavi in konjaček
konjačíja
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za zakopavanje živalskih trupel;
živalsko grobišče
:
ograditi konjačijo
//
poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali:
počistiti konjačijo
konják
1
-a
m
(
á
)
star.
konjski hlev:
konja je spravil v konjak
;
v konjaku je šest žrebcev
kónjak
2
-a
m
(
ọ̑
)
francoska žgana pijača iz vina, narejena po predpisanem postopku, ki
jo proizvajajo v okolici mesta Cognac:
piti konjak
/
kozarček konjaka
konjár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem konj:
konjar je krtačil konja
//
star.
konjski prekupčevalec:
prišli so izvedeni konjarji, ki so poznali vse konje tostran Save
konjárna
-e
ž
(
ȃ
)
star.
konjski hlev:
hlapec je odvedel konja iz konjarne
;
dvorišče s konjarno in vozarno
konjárski
-a -o
(
á
)
pridevnik od konjar:
konjarsko delo
konjárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
konjereja
kônjec
-jca
m
(
ó
)
nar.
konjič
:
privezati konjca
konjedêrec
in
konjedérec -rca
m
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
slabš.
kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel;
konjač
:
konjederec je odpeljal konja, da ga zakoplje
;
konjederci in mesarji
;
z njim so ravnali kakor konjederci
2.
nizko
padar
,
mazač
:
noben konjederec mu ni mogel več pomagati
konjedêrka
in
konjedérka -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
slabš.
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel:
oba sta prišla: konjederec in konjederka
2.
nizko
padarica
,
mazačka
:
v tej bolezni mu ni mogla pomagati nobena konjederka
konjedêrnica
in
konjedérnica -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
slabš.
poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali;
konjačija
:
odpeljati bolnega konja v konjedernico
konjektúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
ugibanje
,
domneva
:
to trdi na osnovi konjekture
♦
lit.
dopolnitev, izpolnitev manjkajočega ali pokvarjenega dela besedila
po domnevi, sklepanju
konjeníca
-e
ž
(
í
)
konji in konjeniki v vojski za preboj in hiter prodor v nasprotnikovo
zaledje:
konjenica je napadla
/
policijska konjenica
//
rod kopenske vojske s konji in konjeniki:
služil je pri konjenici
/
lahka, težka konjenica
konjeník
-a
m
(
í
)
v nekaterih državah
vojak konjeniške enote:
služil je kot konjenik
;
četa konjenikov
konjeníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na konjenike ali konjenico:
konjeniški polk
;
konjeniška enota
/
konjeniški napad
/
konjeniška uniforma
2.
nanašajoč se na konjeništvo:
ukvarja se s konjeniškim športom
/
konjeniški klub
konjeníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo jahačev, z vzrejo in dresuro konj, z
organizacijo konjskih dirk:
v konjeništvu je dosegel lepe uspehe
/
ukvarja se s konjeništvom
s konjeniškim športom
konjerêja
-e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo konj:
razvoj konjereje in govedoreje
konjerêjec
-jca
m
(
ȇ
)
kdor redi, vzreja konje:
bil je znan kot najboljši konjerejec
konjerêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na konjerejce ali konjerejo:
na dirkah so sodelovali konji iz vseh konjerejskih krajev
/
konjerejsko delo
konjétina
in
konjetína -e
ž
(
ẹ̑; í
)
konjsko meso:
pečena konjetina
;
zrezki iz konjetine
kônjev
-a -o
(
ó
)
svojilni pridevnik od konj:
konjev hrbet
konjevódec
-dca
m
(
ọ̑
)
kdor vodi in oskrbuje konja:
dela kot konjevodec
/
pri vojakih je bil konjevodec
konjíca
in
kónjica -e
ž
(
í; ọ̄
)
star.
konjenica
:
imel je izurjeno konjico
konjìč
-íča
m
(
ȉ í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od konj:
osedlati konjiča
;
bel konjič
/
gugalni konjič
konjíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od konj:
osedlati, vpreči konjička
;
gledala je za dirkajočim konjičkom
/
gugalni konjiček
●
ekspr.
potovati z jeklenim konjičkom
z avtomobilom, motornim kolesom
2.
najljubše delo v prostem času:
zbiranje starin je njegov konjiček
/
skoraj vsak človek ima svojega konjička
♦
zool.
morski konjiček
majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus
konjíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor v prostem času opravlja svoje najljubše delo:
svoje konjičke so v besedi in sliki predstavili konjičkarji sami
konjík
in
kónjik -a
m
(
í; ọ̄
)
star.
1.
konjenik
:
v vas so prihrumeli konjiki
/
bil je potrjen h konjikom
2.
jezdec
,
jahač
:
konjik je večkrat prijezdil tod mimo
konjína
-e
ž
(
í
)
zastar.
1.
konjska koža:
predelava konjine
2.
konjsko meso:
pečena konjina
kónjski
tudi
kônjski -a -o
prid.
(
ọ́; ó
)
1.
nanašajoč se na konje:
konjski hrbet, rep
;
konjska griva, koža
;
peketanje konjskih kopit
;
juha iz konjskega mesa
/
konjski gnoj
;
konjska figa
okrogel iztrebek konja
;
konjska žima
žima iz repa ali grive konja
/
konjska salama
;
konjsko usnje
/
konjski hlev
;
konjska odeja, oprava
;
konjsko čohalo
/
konjski hlapec
;
bil je konjski prekupčevalec
/
goji konjski šport
;
kasaške in konjske dirke
;
konjska vprega
voz z vpreženimi konji
;
konjsko dirkališče
prostor za konjske dirke
2.
slabš.
podoben konju:
ima konjski obraz
;
plavolaska s konjskimi zobmi
●
pog.
zmeraj je na cesti kot konjska figa
vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
;
slabš.
tak je kot konjska smrt
zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
♦
bot.
konjska kumina
rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti
v kobulih, Seseli
;
fiz.
konjska moč
enota za merjenje moči, približno 740 W
;
šah.
konjska končnica
končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači
;
zool.
konjski zolj
žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi
;
konjska muha
muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina
;
konjska pijavka
pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga
;
konjsko morsko kopito
školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus
gaederopus
kónjščak
tudi
kónjšček -a
m
(
ọ́
)
konjski iztrebek:
na cesti so ležali posušeni konjščaki
konjugácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.
menjanje končnic pri glagolu;
spregatev
:
konjugacija (glagola) v ednini
konjugírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
jezikosl.
menjavati končnice pri glagolu;
spregati
:
deklinirati in konjugirati
konjugíran
-a -o:
geom.
konjugirana premera
premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja
drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera
;
kem.
konjugirane vezi
sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah
konjúh
-a
m
(
ū
)
star.
1.
konjar
:
več let je bil konjuh
2.
jezdec
,
jahač
:
slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov
konjúnkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
jezikosl.
veznik
:
prepozicija in konjunkcija
/
hipotaktična konjunkcija
2.
astron.
konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba
kot Sonce:
Mars je v konjunkciji s Soncem
♦
filoz.
sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo
;
mat.
sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave
pravilne
kónjunktiv
-a
m
(
ọ̑
)
jezikosl.,
v nekaterih jezikih
naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali
razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon:
kónjunktiven
in
konjunktíven -vna -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
nanašajoč se na konjunktiv ali konjunkcijo:
konjunktivni stavek
/
konjunktivna sodba
konjunktivítis
-a
m
(
ȋ
)
med.
vnetje (očesne) veznice:
nastanek konjunktivitisa
/
alergijski, bakterijski, virusni konjunktivitis
konjunktúra
-e
ž
(
ȗ
)
stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo:
podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo
;
vojna konjunktura
/
gospodarstvo je v visoki konjunkturi
/
konjunktura za določene proizvode
/
konjunktura v ameriškem gospodarstvu
♦
ekon.
doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet
//
publ.
stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano:
konjunktura zdravniškega poklica
/
kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi
konjunktúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na konjunkturo:
ustvarjati konjunkturne dobičke
/
konjunkturni predmeti
;
konjunkturno blago
/
konjunkturni in nekonjunkturni poklici
konjunkturíst
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor se okorišča s konjunkturo:
konjunkturist in špekulant
konjunkturístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od konjunkturist:
številni netalentirani in konjunkturistični epigoni
konjunkturízem
-zma
m
(
ī
)
nav. slabš.
miselnost, lastnosti konjunkturistov:
kompromisarstvo in konjunkturizem
/
boriti se proti konjunkturizmu
konjúšna
-e
ž
(
ȗ
)
star.
konjušnica
:
konjušna z dvesto konji
konjúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
konjski hlev, navadno večji:
konji so bili privezani v konjušnici
/
vojaška konjušnica
konjúšnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
kdor dela v konjušnici:
konjušnik je osedlal konja
;
več let je bil za konjušnika
2.
zlasti v fevdalizmu
naslov za plemiča:
zbrali so se konjušniki iz vse dežele
konkatedrála
-e
ž
(
ȃ
)
pomožna cerkev drugi, predhodno obstoječi stolni cerkvi:
slovesna maša je potekala v konkatedrali
konkáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
vbočen
,
vbokel
:
zrcalo je konkavno
/
menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu
♦
fiz.
konkavne
ali
razpršilne leče
leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini
;
geom.
konkavni kot
kot, manjši od 180°
konkávnost
-i
ž
(
ȃ
)
vbočenost
,
vboklost
:
konkavnost ploskve
konkláve
-a
m
(
ȃ
)
rel.
popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža:
osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave
//
zasedanje kardinalov v tem prostoru:
konklave je trajal do izvolitve papeža
/
ekspr.
sešel se je konklave
konkluzíja
in
konklúzija -e
ž
(
ȋ; ú
)
knjiž.
sklep
,
zaključek
:
zanikal je njegovo konkluzijo
/
delati konkluzije
/
ustvaril si je napačno konkluzijo
sodbo, mnenje
konkordánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
skladnost
,
ujemanje
:
konkordanca interesov posameznika in družbe
;
konkordanca mnenj
2.
nav. mn.,
biblio.
seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se
nanašajo nanje:
analiza na osnovi konkordanc
/
biblične konkordance
3.
jezikosl.
prikaz iskane besede ali besedne zveze v sobesedilu v korpusu:
analiza, obdelava, pregled, urejanje konkordanc
;
izpis, niz konkordanc
♦
geol.
vzporednost skladov
;
tisk.
merska enota v tiskarstvu, okrog 18 mm
konkordánčen
-čna -o
(
ȃ
)
pridevnik od konkordanca 2, 3:
konkordančna tabela
/
konkordančni iskalnik
;
konkordančni niz
konkordánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konkordanco:
konkordantna pričevanja
/
konkordantni skladi
konkordát
-a
m
(
ȃ
)
pravn.
pogodba med državo in Katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih
pravnih odnosov:
skleniti konkordat
;
določbe konkordata
/
potrditi s konkordatom
konkordáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konkordat:
konkordatna pogajanja
♦
šol.
konkordatne šole
šole v stari Avstriji od 1855 do 1869
konkordátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konkordat:
konkordatska pogajanja
♦
šol.
konkordatske šole
šole v stari Avstriji od 1855 do 1869
konkréten
-tna -o
prid.
, konkrétnejši
(
ẹ̑
)
1.
s čuti zaznaven, predmeten, stvaren;
ant.
abstrakten
:
trditev je dokazal s konkretnimi podatki
;
govori o konkretnem svetu našega podeželja
/
konkretna oblika sodelovanja
/
v konkretnem primeru ne gre za to
v tem, danem
/
konkretno mišljenje
♦
ekon.
konkretno delo
delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti
;
glasb.
konkretna glasba
glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega
sveta
;
jezikosl.
konkretni samostalniki
//
nazoren
,
jasen
:
govornikovo konkretno izražanje
/
to je pokazal na konkretnem primeru
/
pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2.
izdelan
,
izoblikovan
:
bil je brez konkretnega načrta
;
konkreten predlog
;
konkretne naloge
;
odgovarjal je na konkretna vprašanja
/
publ.
zavzeti konkretno stališče
konkrétno
prisl.
:
konkretno misliti
;
konkretno povej, koga misliš
;
sam.:
izvedela ni nič konkretnega
konkretizácija
-e
ž
(
á
)
1.
s prilastkom
uresničitev
,
izpolnitev
:
konkretizacija ustavnih načel
;
prispevali so h konkretizaciji nalog, sklepov
/
fašizem so prikazali kot konkretizacijo zla
upodobitev, utelešenje
2.
publ.
ponazoritev
,
pojasnitev
:
razvoja ne bodo razumeli brez konkretizacije
;
gre za zelo subjektivno konkretizacijo
konkretizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konkretizirati:
konkretiziranje programa, sporazuma
/
realistično konkretiziranje posameznih oseb v pesnitvi
konkretizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti, povzročiti, da postane kaj zaznavno s čuti;
uresničiti
,
opredmetiti
:
uspeli so konkretizirati svoje ideje, načrte
;
dobljene naloge je treba čim prej konkretizirati
;
sklepi so se postopoma konkretizirali
//
ponazoriti
,
pojasniti
:
abstraktne misli je konkretiziral s primerom
/
svoje stališče bi radi nekoliko bolj konkretizirali
konkretizíran
-a -o:
konkretizirane naloge
;
osnovna načela so bila kmalu konkretizirana
konkrétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost konkretnega:
življenjska konkretnost
;
konkretnost mišljenja
/
konkretnost njegovega izražanja
konkrétum
-a
tudi
-ta
m
,
mn.
konkréta
s tudi
konkréti
m
tudi
konkrétumi
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti:
blago je najenostavnejši ekonomski konkretum
/
to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma
konkubína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nekdaj
ženska, ki živi pri moškem z visokim družbenim položajem kot njegova
podrejena in ima z njim spolne odnose, a ima nižji družbeni položaj od
njegove žene ali žena:
v haremu so živele sultanove žene in konkubine
;
postala je cesarjeva glavna konkubina
2.
knjiž.
priležnica
,
ljubica
:
bila je konkubina visokega uradnika
konkubinát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze:
s svojo varovanko je živel v konkubinatu
/
konkubinat med politiko in gospodarstvom
konkurénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z
boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje:
med podjetjema se je začela konkurenca
;
priti do močne, ostre medsebojne konkurence
/
pritisk konkurence na trgu je popustil
/
izdelki so dobro zdržali konkurenco
/
mednarodna konkurenca
/
pog.
kupuje pri konkurenci
konkurentu
//
prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh:
v šoli je med nama velika konkurenca
/
pojavila se je konkurenca na vseh področjih
2.
navadno s predlogom
akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega,
tekma:
bil je izločen iz konkurence
/
zmagal je v konkurenci za naslov prvaka
/
tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci
pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec
/
publ.
filmi so prišli v uradno konkurenco
;
ogled filma v konkurenci
//
pog.
tekmec
:
v nastopu niso imeli konkurence
/
v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto
●
delati komu konkurenco
biti mu enakovreden tekmec
♦
ekon.
nelojalna konkurenca
ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi običaji in
poslovno moralo
;
nepopolna konkurenca
za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja
;
prosta
ali
svobodna konkurenca
brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja
;
notranja konkurenca
konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja
;
zunanja konkurenca
konkurenti iz tuje države, iz drugega območja
;
šport.
igrati, nastopiti izven konkurence
igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani
rezultati
konkurénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na konkurenco ali konkuriranje:
a)
konkurenčne dežele
;
konkurenčno podjetje
;
z modernizacijo strojev so postali konkurenčni
/
poseči v konkurenčni boj
;
čuti se močen konkurenčni pritisk
/
prodajati po konkurenčnih cenah
cenah, ki lahko konkurirajo drugim cenam
/
gre za konkurenčno sposobnost ali nesposobnost podjetja
♦
ekon.
konkurenčni trg
trg, za katerega je značilna (svobodna) konkurenca
;
konkurenčno gospodarstvo
gospodarstvo, za katero je značilna konkurenca
;
polit.
konkurenčni kapitalizem
razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena
svobodna konkurenca
b)
svoje članke objavlja v konkurenčnem listu
;
konkurenčna razstava
;
konkurenčno tekmovanje
/
festival konkurenčnih filmov
konkurénčno
prisl.
:
konkurenčno sposoben
konkurénčnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost konkurenčnega:
doseči konkurenčnost na svetovnem trgu
/
konkurenčnost naših izdelkov
/
svobodna konkurenčnost
konkurenca
konkurènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno
izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec:
konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago
/
podjetje ima v njem močnega konkurenta
//
kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh:
za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta
/
ekspr.
usnje je dobilo konkurenta v gumiju
2.
kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v
razmerju do drugega, tekmec:
v dirki je zmagal proti štirim konkurentom
/
bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto
konkurêntka
tudi
konkuréntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
1.
ženska, ki si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno
izdelkov, z boljšimi storitvami boljša kot nasprotnik, tekmica:
v umetnosti ji je bila nevarna konkurentka
//
ženska ali država, ustanova, ki si prizadeva, da je boljši kot
nasprotnik kje, v čem sploh:
bila je njena glavna konkurentka na volitvah
/
konkurentka za organizacijo iger
2.
ženska, ki sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v
razmerju do drugega, tekmica:
njene konkurentke za uvrstitev na svetovno prvenstvo
konkuríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konkurirati:
konkuriranje med podjetji
/
konkuriranje gledališča s kinom
konkurírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
prizadevati si, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov,
z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovati:
podjetje uspešno konkurira privatnim proizvajalcem
;
družbe so se domenile, da si ne bodo konkurirale
//
prizadevati si, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh:
konkurirati na vseh področjih
/
rad bi mi tudi v šahu konkuriral
bil enakovreden nasprotnik
2.
sodelovati v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju
do drugega, tekmovati:
konkurirati za nagrado, prvo mesto
/
njegov film je uspešno konkuriral
3.
publ.
udeleževati se razpisa, natečaja:
tudi on je konkuriral za to učiteljsko mesto
konkúrz
-a
m
(
ȗ
)
1.
stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih
dolgov:
biti v konkurzu
//
sodni postopek za ugotovitev tega stanja:
napovedati konkurz
2.
knjiž.
razpis
,
natečaj
:
objaviti konkurz za delovno mesto
;
javni konkurz
;
konkurz za najboljše dramsko delo
konkúrzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
nanašajoč se na konkurz:
konkurzni rok
/
konkurzni dolžnik
;
konkurzni postopek
postopek, v katerem se ugotavlja stanje premoženja konkurznega
dolžnika
;
konkurzno premoženje
premoženje konkurznega dolžnika
2.
knjiž.
razpisen
,
natečajen
:
določiti konkurzne pogoje
/
konkurzni izpit
konkvistadór
-ja
m
(
ọ̑
)
knjiž.
osvajalec
,
pustolovec
:
konkvistadorji in pirati
//
v Srednji in Južni Ameriki,
nekdaj
španski, portugalski osvajalec:
hlepenje konkvistadorjev po zlatu
konòp
-ôpa
m
(
ȍ ó
)
konopec
:
konj se je strgal s konopa
konôpec
-pca
m
(
ó
)
(konopljena) vrv, zlasti tanjša:
voditi osla na konopcu
;
prepasal se je s konopcem
/
odvezati konopec
●
ekspr.
držati koga na konopcu
imeti ga popolnoma v oblasti
konôpeljščica
-e
[
konopəljščica
]
ž
(
ó
)
zool.,
navadno v zvezi
laška konopeljščica
ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis citrinella:
petje laške konopeljščice
konôpen
-pna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na konopljo:
konopna slama
;
konopno seme, zrno
/
konopno platno
/
konopna vrv
konôplja
-e
ž
(
ó
)
visoka kulturna rastlina z dlanastimi listi, ki se goji zaradi vlaken
in semena, ali njeno seme:
puliti konopljo
;
sejati konopljo
;
snop konoplje
;
raste kot konoplja
hitro
/
treti konopljo
/
indijska konoplja
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov
//
predivo iz te rastline:
razpukati konopljo
//
pog.
konopljena tkanina:
konoplja se dobro pere
/
beliti konopljo
♦
agr.
(konoplja) belica
z moškimi cveti
, (konoplja) črnica
z ženskimi cveti
;
manilska konoplja
tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna,
Musa textilis
konopljárna
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za predelovanje konoplje:
imajo novo konopljarno
konopljén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na konopljo:
konopljena slama
;
konopljeno seme, zrno
/
konopljena preja, tkanina
;
konopljeno platno, predivo, vlakno
/
konopljena srajca, vrv
/
konopljeno olje
olje iz konopljenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv,
lakov
konopljénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
zool.
ptica pevka rumeno zelene barve;
laška konopeljščica
:
slišalo se je petje liščkov, kosov in konopljenk
konôpljevka
-e
ž
(
ó
)
(konopljena) vrv:
privezan s konopljevko
konopljíka
-e
ž
(
í
)
bot.
visok grm ali nizko drevo z vijoličastimi cveti v latih, Vitex agnus
castus:
konôpljin
-a -o
(
ō
)
pridevnik od konoplja:
konopljino olje, zrno
konopljína
-e
ž
(
í
)
tekst.
tkanina iz konopljene preje, navadno v platneni vezavi:
hlače iz konopljine
konopljíšče
-a
s
(
í
)
njiva, na kateri je rasla konoplja:
preorati konopljišče
konopnén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
konopljen
,
konopen
:
konopneno vlakno
/
konopnena srajca, vrv
konôpnica
-e
ž
(
ȏ
)
1.
zool.
sivo rjavkasta divja raca z rumenim kljunom, Anas strepera:
dolgorepka in konopnica
2.
bot.
gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih,
Dentaria:
brstična konopnica
konopnína
-e
ž
(
ī
)
1.
konopljena slama:
konopnina je bila popolnoma suha
2.
tekst.
konopljina
:
rjuhe iz konopnine
konosamènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
trg.
listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in
njegova izročitev naslovniku, nakladnica:
podpisati konosament
;
tovorni list in konosament
konotácija
-e
ž
(
á
)
lit.
pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen:
konotatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.,
navadno v zvezi
konotativni pomen
pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan:
konsekrácija
-e
ž
(
á
)
rel.
obred, pri katerem se posveti oseba ali stvar;
posvetitev
,
posvečenje
:
asistiral je pri konsekraciji
/
konsekracija oltarja
konsekutíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
sledeč si, zaporeden:
konsekutivni dnevi
♦
jezikosl.
konsekutivni vezniki
sklepalni, posledični vezniki
konsekvénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
(logična) posledica:
to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega
vprašanja
/
nav. mn.,
publ.
tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
//
sklep
,
zaključek
:
iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci
/
nav. mn.,
publ.
pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
do skrajne, zadnje konsekvence
izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa:
stvar je razvil do skrajnih konsekvenc
;
razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
//
v zvezi
v skrajni, zadnji konsekvenci
poudarja trditev:
pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta
;
resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3.
knjiž.
doslednost
,
načelnost
:
pravil se je držal z železno konsekvenco
konsekvénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
dosleden
,
načelen
:
biti konsekventen
/
ostal je konsekventen v svojih sklepih
/
gre za konsekventno naslonitev na njegova dela
popolno
konsekvéntno
prisl.
:
konsekventno slediti logiki
konsekvéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
doslednost
,
načelnost
:
učiteljeva konsekventnost pri vzgoji
/
konsekventnost analize ga je v tem primeru zavedla
konsénz
-a
m
(
ẹ̑
)
soglasje
,
privolitev
:
konsenz strokovnjakov
♦
pravn.
pogodbeni konsenz
soglasje pogodbenih strank o glavnih delih pogodbe
konsénzen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na konsenz:
konsenzni odbor
;
konsenzna skupina
;
konsenzna konferenca
/
konsenzna rešitev
soglasna
konsenzuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konsenz:
konsenzualna konferenca
;
konsenzualna politika
;
konsenzualno odločanje
/
konsenzualna rešitev
soglasna
konsenzuálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost konsenzualnega;
soglasnost
:
politika ni kazala nagnjenosti h konsenzualnosti
konservatívec
in
konzervatívec -vca
m
(
ȋ
)
1.
član konservativne stranke:
voditelj angleških konservativcev
♦
polit.
pripadnik konservativne stranke
2.
ekspr.
kdor ima nesodobne, zastarele nazore:
v teh stvareh je pravi konservativec
konservatíven
in
konzervatíven -vna -o
prid.
, konservatívnejši
in
konzervatívnejši
(
ȋ
)
1.
ki izhaja iz konservativizma:
konservativna miselnost
;
prevladovalo je konservativno stališče
/
liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci
;
konservativna stranka
//
nanašajoč se na konservativno stranko:
podprli so ga konservativni poslanci
2.
nav. ekspr.
nesodoben
,
zastarel
:
ima konservativne nazore o vzgoji
/
glede mode je zelo konservativna
♦
med.
konservativno zdravljenje
zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni
del telesa
konservatívno
in
konzervatívno
prisl.
:
bil je konservativno usmerjen
konservativízem
in
konzervativízem -zma
m
(
ī
)
1.
ekonomska in politična miselnost, nastala v obdobju
meščansko-demokratičnih revolucij, ki teži po ohranitvi stare družbene
ureditve:
začetki konservativizma
/
konservativizem v notranji politiki
/
liberalizem in konservativizem
2.
nav. ekspr.
lastnost, značilnost konservativnega:
konservativizem njegovih nazorov
/
konservativizem v umetnosti
konservatívka
in
konzervatívka -e
ž
(
ȋ
)
1.
članica konservativne stranke:
vodilna nemška konservativka
♦
polit.
pripadnica konservativne stranke
2.
ekspr.
ženska, ki ima nesodobne, zastarele nazore:
slovi kot konservativka in nasprotnica splava
konservatívnost
in
konzervatívnost -i
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost konservativnega:
konservativnost takratnih predpisov
/
konservativnost pri vzgoji
/
odbijala jo je njegova konservativnost
konservatízem
in
konzervatízem -zma
m
(
ī
)
konservativizem
:
politična aktivnost je bila usmerjena proti konservatizmu in
mračnjaštvu
/
konservatizem in liberalizem
/
estetski konservatizem
konservátor
tudi
konzervátor -ja
m
(
ȃ
)
uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje
kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje:
posvetovanje konservatorjev in restavratorjev;
prim.
konzervator
konservatórij
-a
m
(
ọ́
)
šola srednje, višje ali najvišje stopnje za glasbeno umetnost:
obiskuje konservatorij
;
bil je profesor na konservatoriju
konservatoríst
-a
m
(
ȋ
)
dijak, slušatelj konservatorija:
poslušali so produkcije konservatoristov
/
diplomiran konservatorist
konservatorístka
-e
ž
(
ȋ
)
dijakinja, slušateljica konservatorija:
konservatoristka je pravkar končala vaje
konservátorka
tudi
konzervátorka -e
ž
(
ȃ
)
uslužbenka spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje
kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje:
konservatorka v muzeju
;
konservatorka, restavratorka in zgodovinarka
konsignácija
-e
ž
(
á
)
1.
ekon.
prodajanje iz skladišča za določenega, navadno tujega proizvajalca:
razširitev konsignacije
/
sprejeti blago v konsignacijo
2.
knjiž.
seznam
,
spisek
:
sestaviti konsignacijo
konsignacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konsignacijo:
konsignacijsko blago
/
konsignacijska prodaja
/
konsignacijsko skladišče
konsisténca
tudi
konzisténca -e
ž
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
skladnost:
notranja konsistenca in koherenca delovnega načrta
2.
fiz.
gostota, sprijemljivost snovi, odvisna od razmerja tekočih in trdnih
sestavnih delov:
določiti, meriti konsistenco
;
izboljšati konsistenco barve
/
ima gosto konsistenco
;
mehka, trda konsistenca
♦
agr.
konsistenca tal
;
grad.
konsistenca betona
gostota, sprijemljivost betona, odvisna od količine vode, cementa
in peska
konsisténten
tudi
konzisténten -tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na konsistenco:
konsistenten in koherenten
/
konsistentna politika
♦
teh.
konsistentna mast
mast iz mila in mineralnega olja
konsisténtnost
tudi
konzisténtnost -i
ž
(
ẹ̑
)
konsistenca
:
za puhlico je značilna velika konsistentnost
/
kontrolirali so konsistentnost odgovorov
konskrípcija
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
popis
,
popisovanje
:
konskripcija volivcev
2.
v stari Avstriji
popis vojaških obveznikov:
splošna konskripcija
//
(vojaški) nabor:
fantje so se bali konskripcije
3.
v stari Avstriji
popis davčnih zavezancev:
konskripcíjski
tudi
konskrípcijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
nanašajoč se na konskripcijo:
hiša je dobila konskripcijsko številko petnajst
/
konskripcijska lista
lista vojaških obveznikov
konsolidácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
utrditev
,
okrepitev
:
skrb za notranjo konsolidacijo države
;
konsolidacija položaja
/
pripomoči h konsolidaciji v Evropi
/
izvesti konsolidacijo
♦
fin.
združitev več starih dolgov v enega; sprememba kratkoročnega
posojila v dolgoročno
konsolidírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
utrditi
,
okrepiti
:
konsolidirati obrambne položaje
;
družba se je naglo konsolidirala
♦
fin.
združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno
posojilo v dolgoročno
konsolidírati se
združiti se (in s tem se utrditi):
konsolidirati se v organsko celoto
konsolidíran
-a -o:
konsolidiran položaj
;
konsolidirane divizije
konsonánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glasb.
blagoglasno razmerje dveh ali več tonov:
disonanca in konsonanca
2.
knjiž.
skladnost
,
soglasje
,
ubranost
:
v delu se čuti konsonanca med avtorjevim sporočilom in problemi
sodobnosti
konspékt
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kratka vsebina, kratek pregled:
podal je konspekt njegovega romana
/
gre za zgoščen konspekt članka
//
načrt
,
osnutek
:
izdelati konspekt učbenika
konspirácija
-e
ž
(
á
)
1.
tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja:
udeležiti se konspiracij
;
snovati konspiracijo
2.
stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti:
zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike
udarce
/
potrebna je bila najstrožja konspiracija
/
delali so v veliki konspiraciji
konspiratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konspiracijo:
konspirativno delovanje
/
zbirali so se v konspirativne organizacije
/
konspirativno ime
tajno, ilegalno
konspiratívno
prisl.
:
organizacija je delala strogo konspirativno
konspiratívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost konspirativnega:
konspirativnost informacij
/
borili so se v ilegalnosti in strogi konspirativnosti
konspirátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor tajno, prikrito deluje, zlasti za dosego političnega cilja:
bil je konspirator in emisar
konspirírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
tajno, prikrito delovati, zlasti za dosego političnega cilja:
konspirirali so proti njim
/
konspiriral je z okupatorjem
2.
ohranjati kaj v tajnosti:
konspirirati glavni štab
konspiríran
-a -o:
konspirirane bólnice
konstánca
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nespremenljivost
,
stalnost
:
konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti
;
načelo konstance
♦
psih.
zaznavna konstanca
pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake,
stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje
konstánta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
fiz.
količina, ki ne spreminja svoje vrednosti:
izmeriti konstanto
/
plinska konstanta
ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso
razredčenega plina v ravnovesnem stanju
♦
elektr.
dielektrična konstanta
dielektričnost
;
mat.
konstanta
količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica
;
aditivna konstanta
ki se prišteje
2.
knjiž.,
navadno v povedni rabi,
navadno s prilastkom
kar je stalen, nespremenljiv del česa:
ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike
;
mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva
;
groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti
konstánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se ne spreminja, ne spremeni;
nespremenljiv
,
stalen
:
temperatura je bila ves čas konstantna
/
bolj ali manj konstantne oblike
ustaljene
♦
ekon.
konstantni kapital
kapital, vložen v produkcijska sredstva
;
fiz.
konstantna vrednost
;
mat.
konstantni člen
člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen
//
publ.
nenehen
,
neprestan
:
konstantno večanje izvoza
2.
vztrajen
,
trden
:
v svojih sklepih je bil konstanten
konstántno
prisl.
:
cene industrijskim izdelkom konstantno rastejo
konstántnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost konstantnega;
nespremenljivost
,
stalnost
:
to kaže na določeno konstantnost porabe
/
poudarjen je tako moment variabilnosti kot konstantnosti
konstatácija
-e
ž
(
á
)
navadno s prilastkom
ugotovitev
,
dognanje
:
to so že stare konstatacije
/
zadostuje konstatacija, da to ne drži
/
konstatacija dejstev
konstatírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ugotoviti
,
dognati
:
zdravnik je konstatiral njeno smrt
/
z žalostjo je konstatiral, da se ne bo več vrnila
spoznal, se zavedel
konstelácija
-e
ž
(
á
)
1.
astron.
del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi;
ozvezdje
:
živalski krog ima dvanajst konstelacij
//
s prilastkom,
po ljudskem verovanju
medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko
prerokuje človekova usoda:
danes je bila zanj ugodna konstelacija
2.
astron.
medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca;
konfiguracija
:
spreminjanje konstelacije
3.
publ.,
s prilastkom
medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev:
trenutna družbena konstelacija
;
konstelacija evropskih držav
/
konstelacija družbenih sil
/
kulturna, politična konstelacija
//
položaj
,
stanje
1
:
tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev
4.
publ.,
z rodilnikom
razmestitev
,
razporeditev
:
konstelacija figur na sliki
konsternácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
zbeganost
,
potrtost
:
vest o tem je povzročila popolno konsternacijo
konsternírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
zbegati
,
potreti
:
novica jih je čisto konsternirala
konsterníran
-a -o:
njegov obraz je konsterniran
konstituánta
-e
ž
(
ȃ
)
polit.
ustavodajna skupščina:
razpustitev konstituante
/
volitve v konstituanto
konstitúcija
-e
ž
(
ú
)
1.
navadno s prilastkom
skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka;
(telesna) zgradba
,
(telesni) ustroj
:
zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore
/
je močne, šibke konstitucije
/
otrok slabotne duševne konstitucije
;
telesna konstitucija
2.
knjiž.
temeljni zakon države;
ustava
1
:
izdati konstitucijo
;
peti člen konstitucije
♦
kem.
(prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli
konstitucíjski
tudi
konstitúcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na konstitucijo:
konstitucijske bolezni
/
konstitucijski predlogi
konstitucionálec
-lca
m
(
ȃ
)
konstitucionalist
:
konstitucionalci in žirondisti
konstitucionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konstitucijo:
konstitucionalne anomalije
/
konstitucionalna monarhija
konstitucionalíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš konstitucionalizma:
zborovanje konstitucionalistov
konstitucionalízem
-zma
m
(
ī
)
politična ureditev, ki temelji na ustavi:
prehod iz absolutizma v konstitucionalizem
//
prizadevanje za tako ureditev:
razvoj konstitucionalizma na Angleškem
konstituíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konstituirati:
konstituiranje državnega zbora, vlade
/
konstituiranje ljudstev v narode
/
konstituiranje individuuma
konstituírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije:
na prvi seji so konstituirali upravni odbor
;
konstituiral se je nov nadzorni svet
/
konstituiral se je v vrhovno zakonodajno telo
/
v tem procesu so se nekatera ljudstva konstituirala v narode s
svojo državo
izoblikovala
//
nedov.
oblikovati
,
sestavljati
:
Shakespearovega človeka konstituirajo moralne vrline
/
moderna je zopet konstituirala celotno človekovo osebnost
konstituíran
-a -o:
konstituirani narodi
;
konstituirana skupščina
konstitutíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
ki določa bistvo, vsebino česa;
bistven
,
pomemben
:
konstitutivni elementi materije
/
obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti
♦
pravn.
konstitutivna odločba
odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje
konstruíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konstruirati:
konstruiranje strojev
/
ima prakso v konstruiranju električnih naprav
/
tale zgodba diši po konstruiranju
konstruírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
uresničevati svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike:
konstruirati stroj
/
konstruiral je nov tip letala
//
sestavljati
,
delati
:
zvočnike je sam konstruiral
2.
ekspr.
neprepričljivo, slabo pisati, govoriti:
ta pisatelj velikokrat samo konstruira
♦
geom.
konstruirati trikotnik
narisati, načrtati
konstruíran
-a -o:
svobodno konstruirani teksti
konstrúkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt:
postaviti konstrukcijo
;
betonska, lesena konstrukcija
;
lita, varjena konstrukcija
;
konstrukcija iz aluminija
/
namestitev nove strešne konstrukcije
;
ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija
/
z oslabljenim pomenom
mostna konstrukcija
most
2.
stavba
,
objekt
:
lesene konstrukcije ob cesti
3.
uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike:
konstrukcija letala, stroja mu je uspela
/
gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
//
s prilastkom
način, tehnična izvedba take uresničitve:
letalo nove konstrukcije
/
narejen je v solidni konstrukciji
4.
knjiž.
zgradba
,
ustroj
,
kompozicija
:
podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame
;
neslovenska konstrukcija stavkov
/
poznati konstrukcijo telesa
/
njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije
tvorbe
♦
aer.
lupinasta konstrukcija letala
po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni)
lupini
;
grad.
lahka konstrukcija
iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov
;
masivna konstrukcija
iz opeke, kamna, litega betona
;
mrežasta konstrukcija
iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi
;
skeletna konstrukcija
iz stebrov in vodoravnih plošč
;
jezikosl.
ablativna konstrukcija
v nekaterih jezikih
zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v
stavku
;
infinitivna konstrukcija
nedoločniška konstrukcija
konstrukcíjski
tudi
konstrúkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na konstrukcijo ali konstruiranje:
konstrukcijski material
/
gre za posamezne konstrukcijske dele
;
konstrukcijski element
/
konstrukcijska napaka
/
konstrukcijski biro tovarne
;
konstrukcijski oddelek
/
strojni in konstrukcijski ključavničar
♦
geom.
konstrukcijska naloga
naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem
;
teh.
konstrukcijske kovice
večje kovice za jeklene konstrukcije
;
konstrukcijsko jeklo
jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev
konstrúkt
-a
m
(
ȗ
)
1.
knjiž.
neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba:
oblike na njegovih slikah so konstrukti
/
glavna oseba romana je ideološki konstrukt
2.
psih.
pomožni pojem, na domnevi temelječi model:
pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt
/
verbalni konstrukti
konstruktêr
-ja
m
(
ȇ
)
konstruktor
:
modelarski konstrukter
/
konstrukter črpalke
konstruktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa;
ustvarjalen
,
ploden
1
:
konstruktivni pogovori
;
konstruktivna politika
;
kritika naj bo konstruktivna
;
konstruktivno delo
/
konstruktivna kazen
2.
konstrukcijski
:
konstruktivni material
/
konstruktivni deli gradbenega objekta
konstruktívno
prisl.
:
konstruktivno kritizirati
;
konstruktivno in funkcionalno neoporečno zasnovana arhitektura
konstruktivíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik konstruktivizma:
ruski konstruktivist
;
kubisti in konstruktivisti
konstruktivístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na konstruktiviste ali konstruktivizem:
konstruktivistična smer
/
konstruktivistično slikarstvo
2.
publ.
ustvarjalen
,
graditeljski
:
pojav konstruktivističnega aktivizma
konstruktivízem
-zma
m
(
ī
)
umetnostna smer po prvi svetovni vojni, ki pod vplivom tehničnega
razvoja poudarja obliko, konstrukcijo:
ruski konstruktivizem
;
futurizem in konstruktivizem
konstruktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost konstruktivnega:
poudarja konstruktivnost kritike
;
konstruktivnost politike
konstrúktor
-ja
m
(
ú
)
1.
kdor uresničuje svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike:
konstruktor kmetijskih strojev
/
inženir konstruktor
2.
sestavljavec
,
oblikovalec
:
konstruktor kolesa
;
pren.,
ekspr.
je domiseln konstruktor novel
konstrúktorski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na konstruktorje:
konstruktorsko delo
/
konstruktorski tečaj
/
razvoj konstruktorskih sposobnosti pri učencih
konsum
ipd.
gl.
konzum
ipd.
kónta
1
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
večja vrtača v visokogorskem svetu:
v kontah je še sneg
kónta
2
-e
ž
(
ọ̑
)
etn.
fantovska družba pri ziljskem štehvanju:
starešina konte
kontagiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
med.
ki se prenaša z osebe na osebo, nalezljiv:
kontagiozna bolezen
kontákt
-a
m
(
ȃ
)
1.
popolno približanje dveh ali več predmetov;
stik
1
,
dotik
:
prišlo je do kontakta med površinama
/
razletel se je pri kontaktu z zemljo
/
železo v kontaktu z vodo oksidira
v stiku
2.
elektr.
pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima
možno prehajanje česa, stik:
prekiniti kontakt
/
dober, slab kontakt
;
električni kontakt
/
vključiti kontakt pri avtomobilu
/
delovni kontakt
stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju
;
mirovni kontakt
/
ima kontakte
;
vtičnica z varnostnim kontaktom
3.
odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje;
stik
1
,
zveza
:
kontakti med njima so vzpostavljeni
/
izgubiti kontakt s poslušalci
/
direkten, indirekten kontakt
/
z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu
;
biti v pisnem, stalnem kontaktu
/
mednarodni, politični kontakt
;
kontakt med znanostjo in prakso
//
(neposredno) dogovarjanje, sodelovanje:
že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
♦
avt.
kontakt prekinjevalca
kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila
kontákten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kontakt:
za zvezo med njimi je skrbela kontaktna komisija
/
kontaktni instrument
;
kontaktni ključ
;
kontaktne naprave
;
kontaktno lepilo
♦
agr.
kontaktni insekticid
insekticid, ki deluje ob dotiku
;
elektr.
kontaktni element
osnovni del stikalnega aparata
;
kontaktni razmik
največja možna razdalja med kontaktnima elementoma
;
fot.
kontaktna kopija
neposredni odtis negativa
;
med.
kontaktna infekcija
infekcija z dotikom
;
kontaktna leča
leča, ki se vstavi na roženico
;
polit.
kontaktni komite
posvetovalni odbor avstrijske vlade za stike s predstavniki
slovenske in hrvaške manjšine
;
voj.
kontaktna (podvodna) mina
(podvodna) mina, ki se aktivira ob dotiku z ladjo
kontaktíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kontaktirati:
njegovo delo zahteva nenehno kontaktiranje z ljudmi
/
oblike kontaktiranja so različne
kontaktírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
pog.
biti v kontaktu s kom:
lahko kontaktira
/
sošolci še vedno kontaktirajo
kontaminácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
spajanje
,
združevanje
:
kontaminacija dveh stilov
;
kontaminacija prvotne zgodbe s samostojno ljubezensko dramo
/
nastati s kontaminacijo
2.
publ.
onesnaženje
,
okuženje
:
kontaminacija vode
♦
jezikosl.
kontaminacija
nastanek novega jezikovnega elementa, pojava zaradi medsebojnega
vplivanja dveh različnih jezikovnih elementov, pojavov
;
voj.
kemična, radioaktivna kontaminacija
okuženje s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi
plini
kontaminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spojiti
,
združiti
:
kontaminirati različne stile
2.
publ.
onesnažiti
,
okužiti
:
kontaminirati zrak
♦
voj.
okužiti s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini
//
poškodovati
,
pokvariti
:
to je kontaminiralo oči
kontaminíran
-a -o:
kontaminirana obleka
kontêjner
-ja
m
(
ȇ
)
1.
velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela
na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih
orodij in naprav;
zabojnik
:
bivalni kontejner
;
gradbeni kontejner na gradbišču avtoceste
2.
navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov:
odvreči časopis v kontejner za papir
;
plastični kontejnerji za recikliranje v obliki zvonov
3.
velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje:
prekladati kontejnerje
;
poslati blago v kontejnerjih
kontejnerizácija
-e
ž
(
á
)
teh.
uvajanje prevažanja blaga v kontejnerjih:
kontêjnerski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kontejner:
kontejnerski prevoz
/
kontejnerski promet, terminal
;
kontejnerske ladje
kontékst
-a
m
(
ẹ̑
)
besedilo, v katero spada obravnavani del teksta, sobesedilo:
citat so prilagodili kontekstu
;
iz konteksta se da sklepati, na kaj je avtor mislil
/
stavke je nasilno trgal iz konteksta
//
publ.
kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo povezano:
urbanizem ne more rasti brez svojega konteksta
/
iztrgati koga iz družbenega, zgodovinskega konteksta
;
idejni, miselni kontekst
●
knjiž.
to ga je spravilo iz konteksta
ravnotežja, ravnovesja
kontemplácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni:
sposoben za kontemplacijo in introspekcijo
/
gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko
kontemplacijo
;
odmika se v svet filozofske kontemplacije
/
kontemplacija smrti
♦
filoz.
stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo
;
rel.
molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o
Bogu in verskih resnicah
kontemplatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kontemplacijo:
moti jo njegova kontemplativna narava
/
kontemplativno pojmovanje umetnosti
kontemplatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost kontemplativnega:
kontemplativnost njihove estetike
/
bil je nagnjen h kontemplativnosti in opazovanju
kónten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
fin.,
navadno v zvezi
kontni plan
seznam kontov, v katerem so konti urejeni po skupinah:
poenostavitev kontnega plana
kontenína
-e
ž
(
í
)
kotenina
:
gosta kontenina
kontènt
--
prid.
(
ȅ
)
nižje pog.,
navadno v povedni rabi
zadovoljen
:
takoj je bila kontent
kontésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
grofica
:
kontesa in njena hči
/
poročil se je s konteso
z grofovo hčerjo
kontestírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
oporekati
,
ugovarjati
:
kontestirati cerkveni avtoriteti
kontinènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
velika, sklenjena površina kopnega sveta, celina:
prepotoval je ves kontinent
/
evropski kontinent
/
publ.
črni kontinent
Afrika
;
pren.,
knjiž.
ples je ustvarjalna umetnost in film je njen novi kontinent
kontinentálec
-lca
m
(
ȃ
)
kdor živi v notrajnosti kontinenta, celinec:
kontinentálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kontinent, celinski:
to območje ima kontinentalen značaj
/
kontinentalne države
♦
geogr.
kontinentalno podnebje
podnebje z ostro zimo in vročim poletjem
;
geol.
kontinentalni facies
//
za Angleže
nanašajoč se na evropski kontinent:
v tem se je angleški zakonik razlikoval od kontinentalnega
kontingénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
filoz.
dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi
lahko ne bilo takšno;
slučajnost
,
možnost
:
kontingenca biti
kontingènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
navadno s prilastkom
1.
ekon.
količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem obdobju:
določiti kontingent
/
carinski kontingent
količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina
;
izvozni, uvozni kontingent
2.
publ.
količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev
določene naloge:
kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton
;
kontingent gradbenega materiala
/
tovor hrane iz kontingenta pomoči
//
znesek
,
prispevek
:
dati velike kontingente za šolstvo, štipendije
3.
publ.
skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu:
poslati nov kontingent vojakov
/
kontingent izseljencev je bil dosežen
kontingênten
tudi
kontingénten -tna -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na kontingent:
kontingentna pogodba
;
kontingentna lista
lista kontingentiranega blaga
/
kontingentna vojska
♦
filoz.
svet je kontingenten sam v sebi
nezadosten, nenujen
kontingentíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kontingentirati:
kontingentiranje blaga
kontingentírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
določiti kontingent:
kontingentirati blago za široko potrošnjo
/
kontingentirati uvoz
kontingentíran
-a -o:
kontingentirano blago
kontinuíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nepretrgan
,
neprekinjen
:
kontinuirana proizvodnja
;
tudi preskrba s sadjem bo kontinuirana
;
kontinuirano delo
/
kontinuiran razvoj
/
kontinuirano reševanje vprašanj
sprotno
kontinuírano
prisl.
:
proces poteka kontinuirano
kontinuíranost
-i
ž
(
ȋ
)
nepretrganost
,
neprekinjenost
:
kontinuiranost proizvodnega procesa
/
zanikanje kontinuiranosti v likovnem izrazu
kontinuíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je, poteka brez presledkov, prekinitve;
nepretrgan
,
neprekinjen
:
kontinuirna produkcija
/
kontinuirni stroji
♦
grad.
kontinuirni nosilec
armiranobetonski, jeklen, lesen nosilec, položen čez več podpor
kontinuitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nepretrganost
,
neprekinjenost
,
povezanost
:
nikjer ni pretrgal kontinuitete pripovedi
;
kontinuiteta dela
;
kontinuiteta in diskontinuiteta
;
pren.,
knjiž.
pretrgana kontinuiteta njegovega življenja
//
kar je, poteka brez presledkov, prekinitve:
časovna kontinuiteta
;
miselna kontinuiteta
;
zgodovinska kontinuiteta
2.
polit. žarg.,
od leta 1991
nadaljevanje predhodnega političnega režima:
sile, stranke kontinuitete
kontinuitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kontinuiteta 2:
kontinuitetna stranka, vlada
/
kontinuitetna politika
kontínuum
-a
m
(
ȋ
)
publ.
kontinuiteta
:
zamenjati organizacijo, ne da bi se pretrgal kontinuum
/
filmski svet je časovno-prostorski kontinuum
kontírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
na knjigovodski listini označiti konte, na katere je treba knjižiti:
kontirati in knjižiti
kontíst
-a
m
(
ȋ
)
fin.
knjigovodja, ki kontira:
razpisali so mesto kontista pri podružnici
kónto
-a
m
(
ọ̑
)
1.
fin.,
navadno s prilastkom
sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja, knjigovodski
račun:
konto dobaviteljev, kupcev
;
konto stroškov
/
odpreti konto
narediti prvo vknjižbo
;
analitični konto
ki obravnava posamezen del sintetičnega konta
;
bančni konto
bančni račun
;
sintetični konto
ki prikazuje posamezne skupine sredstev ali vire sredstev
//
fin. žarg.
knjigovodska kartica, na kateri je posamezen konto:
mora še urediti konte
2.
pog.,
s prilastkom
račun
1
,
strošek
:
ostanek kupnine gre na njegov konto
/
smejali so se na moj konto
kontoár
-ja
m
(
ȃ
)
zastar.
poslovna, trgovska pisarna:
delal je v istem kontoarju kot jaz
kóntokorènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ọ̑-ȅ ọ̑-é, ọ̑-ẹ́
)
fin.
tekoči račun:
odpreti kontokorent
/
brezobrestni, obrestni kontokorent
kóntokorênten
tudi
kóntokorénten -tna -o
prid.
(
ọ̑-ē; ọ̑-ẹ̄
)
nanašajoč se na kontokorent:
kontokorentni izpisek
/
kontokorentne obresti
kontór
-ja
m
(
ọ̑
)
zastar.
poslovna, trgovska pisarna:
zraven trgovine je bil kontor
kontoríst
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
nižji uslužbenec v kontorju:
trgovski pomočniki in kontoristi
kontorístka
-e
ž
(
ȋ
)
zastar.
nižja uslužbenka v kontorju:
on je uradnik, ona pa kontoristka
kóntra
1
-e
ž
(
ọ̑
)
igr.
izjava, napoved igralca pri kartanju, da bo njegov nasprotnik izgubil
igro:
dati, napovedati kontro
kóntra
2
prisl.
(
ọ̑
)
pog.
proti
1
:
glasovati kontra
;
mi smo za, on je kontra
/
pri označevanju (športnega) tekmovanja
Jesenice kontra [:] Olimpija
/
govorniki pro in kontra
kóntra
3
medm.
(
ọ̑
)
igr.
izraža pri kartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo:
ogledal si je karte in dejal: kontra
;
sam.,
pog.:
dajal mu je kontra
nasprotoval, ugovarjal mu je
kontra...
ali
kóntra...
predpona v sestavljenkah
(
ọ̑
)
za izražanje
a)
nasprotovanja, odpora:
kontragovornik, kontraobveščevalen, kontrarevolucionaren
b)
nasprotnega delovanja, učinkovanja:
kontracepcija
;
kontraindikacija
c)
nasprotja, nasprotovanja:
kontradiktoren
kóntraadmirál
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
voj.
čin v mornarici, za stopnjo nižji od viceadmirala, ali nosilec tega
čina:
povelja kontraadmirala
kóntraált
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
glasb.
najnižji ženski glas:
peti kontraalt
kóntraaltístka
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
ženska, ki poje kontraalt:
nastopila je kontraaltistka
kontrabánda
-e
ž
(
ȃ
)
star.
tihotapljenje
,
tihotapstvo
:
ukvarjal se je s kontrabando
;
pren.,
knjiž.
gre za ceneno literarno kontrabando
kontrabánt
1
in
kontrabànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
star.
tihotapljenje
,
tihotapstvo
:
s kontrabantom je precej zaslužil
kontrabánt
2
in
kontrabànt
prisl.
(
ā; ȁ
)
star.
s tihotapljenjem, tihotapsko:
kontrabant nositi tobak (čez mejo)
kontrabántar
-ja
m
(
ā
)
star.
tihotapec
:
bil je v zvezi s kontrabantarji
;
kontrabantar in razbojnik
kontrabántarski
-a -o
prid.
(
ā
)
star.
tihotapski
:
prenašali so kontrabantarsko blago
kontrabántiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
star.
tihotapiti
:
odločil se je, da bo kontrabantil
/
kontrabantiti cigarete, žganje
kóntrabás
-a
m
(
ọ̑-ȃ
)
glasb.
godalni instrument z najnižjim tonskim obsegom:
igrati kontrabas
kóntrabasíst
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
glasb.
kdor igra kontrabas:
orkester potrebuje kontrabasista
kontracépcija
-e
ž
(
ẹ́
)
uporaba določenih sredstev za preprečevanje spočetja, zanositve:
odločiti se za kontracepcijo
/
razširitev kontracepcije
/
posvetovalnica za kontracepcijo
♦
med.
hormonska, kemična kontracepcija
;
mehanična, oralna kontracepcija
kontracépcijski
tudi
kontracepcíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
1.
ki deluje proti spočetju:
kontracepcijska pasta
;
kontracepcijske tablete
;
uporaba kontracepcijskih sredstev
2.
nanašajoč se na kontracepcijo:
kontracepcijske metode
/
kontracepcijska posvetovalnica
posvetovalnica za kontracepcijo
kontraceptív
-a
m
(
ȋ
)
kontracepcijsko sredstvo
:
jemati, uporabljati kontraceptive
;
oralni kontraceptiv
/
hormonski kontraceptiv
kontradíkcija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje;
protislovje
:
opozoril je na kontradikcije v njegovi knjigi
/
zašel je v kontradikcijo
;
biti v kontradikciji s čim
♦
filoz.
odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama, protislovje
kontradiktóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kontradikcijo;
protisloven
:
kontradiktorna izraza
;
njuni trditvi sta kontradiktorni
♦
filoz.
kontradiktorna pojma
pojma, izmed katerih eden izključuje, zanika veljavnost drugega,
protislovna pojma
;
kontradiktorni sodbi
sodbi, izmed katerih ena izključuje, zanika veljavnost druge,
protislovni sodbi
;
pravn.
kontradiktorni postopek
sodni postopek, ki se vodi v obliki spora med dvema strankama pred
sodiščem, ki odloča o tem sporu
;
kontradiktorna sodba
sodba, s katero sodišče odloči o spornem predmetu na podlagi
gradiva in nasprotujočih si predlogov obeh strank, dvostranska
sodba
;
kontradiktorni stranki
tožnik in toženec v pravdnem postopku
kontradiktórnost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
značilnost kontradiktornega:
kontradiktornost trditev
♦
pravn.
načelo kontradiktornosti
načelo, s katerim se izraža, da se postopek vodi kot spor dveh
strank
kóntrafagót
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
glasb.
pihalni instrument z najnižjim tonskim obsegom:
igrati kontrafagot
kóntragovórnik
-a
m
(
ọ̑-ọ̑
)
knjiž.
kdor nastopi v svojem govoru proti govoru prejšnjega govornika,
protigovornik:
oglasil se je kontragovornik
kontraháža
-e
ž
(
ȃ
)
publ.
kontrahiranje
:
gre za kontrahažo med njima
kontrahènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pogodbenik
,
sopogodbenik
:
oba kontrahenta sta bila s pogodbo zadovoljna
kontrahíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kontrahirati:
sistem kontrahiranja
/
kontrahiranje krompirja
kontrahírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
sklepati pogodbo, pogajati se:
oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena
2.
zlasti prva leta po 1945
sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine
(poljskih) pridelkov, živine:
nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati
/
pog.
kontrahiral je dva tisoč kil krompirja
prijavil za oddajo; oddal
kontrahíran
-a -o:
kontrahirani krompir
;
kontrahirane količine semenskega žita
♦
jezikosl.
kontrahirani samoglasnik
samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov
kóntraindicíran
-a -o
prid.
(
ọ̑-ȋ
)
med.
ki zaradi bolezenskih znamenj in okoliščin ne dovoljuje določenih
medicinskih ukrepov:
morfin je pri tej bolezni kontraindiciran
kóntraindikácija
-e
ž
(
ọ̑-á
)
med.,
navadno s prilastkom
bolezenska znamenja in okoliščine, ki ne dovoljujejo določenih
medicinskih ukrepov:
ugotoviti kontraindikacijo za operacijo
;
indikacije in kontraindikacije
kontrákcija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
skrčenje
,
krčenje
1
:
ekspanzija in kontrakcija
♦
fin.
kontrakcija denarnega obtoka
;
grad.
prečna kontrakcija vode
prečno zoženje pretoka vode
;
jezikosl.
kontrakcija
nastanek samoglasnika iz dveh ali treh samoglasnikov, skrčenje
;
med.
kontrakcija mišic, žil
kontrákt
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
pogodba
,
dogovor
:
podpisati kontrakt
/
skleniti kontrakt
♦
pravn.
brezimenski kontrakt
ki ni v zakonu posebej imenovan, pač pa mu je dala praksa naziv,
brezimenska pogodba
kontraktuálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
pogodben
,
dogovoren
:
kontraktualni uslužbenec
/
kontraktualno delo
kóntraobveščeválen
-lna -o
prid.
(
ọ̑-ȃ
)
ki odkriva in preprečuje delovanje nasprotnikovih obveščevalcev,
protiobveščevalen:
kontraobveščevalni policijski uradniki
/
kontraobveščevalna služba
kontrapéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
vzvod
:
dvignil bi ga lahko le z žerjavom ali pa s kontrapezo
/
dvigniti kaj na kontrapezo
;
pren.,
knjiž.
stranka naj bi si sama ustvarila napredno kontrapezo
kontrapóst
-a
m
(
ọ̑
)
um.
harmonično uravnovešenje nasprotujočih si gibanj in mirovanja
človekovega telesa, oprtega na eno nogo:
figura v živahnem kontrapostu
kontrapúnkt
-a
m
(
ȗ
)
1.
glasb.
kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih
glasov:
obvladanje harmonije in kontrapunkta
/
aleatorični kontrapunkt
//
nauk o tem:
poučuje kontrapunkt
//
vsak od glasov polifonske skladbe:
kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo
2.
knjiž.
kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje:
njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt
;
kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki
/
ekspr.
kontrapunkt življenja
kontrapúnktičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kontrapunkt:
kontrapunktični obliki kánona in fuge
/
kontrapunktična pravila
/
zgradba romana je kontrapunktična
kontrapúnktično
prisl.
:
motivi se kontrapunktično prepletajo
;
kontrapunktično zasnovan
kontrapunktírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
glasb.
voditi in kombinirati dva ali več samostojnih glasov po
kontrapunktičnih pravilih:
melodija poteka v zgornjem glasu, spodnji pa ji kontrapunktira
kontráren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
nasproten, nasprotujoč si:
kontrarni izrazi
/
kontrarna občutja
kóntrarevolúcija
-e
ž
(
ọ̑-ú
)
gibanje proti revoluciji z namenom vzpostaviti prejšnje stanje,
protirevolucija:
bil je pristaš kontrarevolucije
;
revolucija in kontrarevolucija
kóntrarevolucionár
-ja
m
(
ọ̑-á
)
kdor nasprotuje revoluciji ali sodeluje v gibanju proti njej,
protirevolucionar:
bil je kontrarevolucionar
;
ustaši in kontrarevolucionarji
kóntrarevolucionáren
-rna -o
prid.
(
ọ̑-ā
)
ki je proti revoluciji:
kontrarevolucionarno gibanje
kontrárnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
nasprotnost
:
kontrarnost pojavov
kontrást
-a
m
(
ȃ
)
kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje:
v delu so izraženi močni kontrasti
;
scena je polna kontrastov
;
omiliti kontraste
/
kontrast med lažjo in resnico
/
v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči
/
biti v kontrastu s čim
/
črno-beli kontrasti na portretu
;
močni kontrasti svetlobe in sence
/
barvni kontrasti
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kdor je (bistveno) drugačen:
sin je pravi kontrast svojega očeta
♦
fot.
kontrast
izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na
negativu, pozitivu
;
glasb.
učinek agogičnih kontrastov
;
med.
kontrast
snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov
kontrásten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kontrast, nasproten:
kontrastna tipa
;
izrazita kontrastna figura
/
kontrastne barve
♦
med.
kontrastna snov
snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov
kontrástno
prisl.
:
kontrastno delovati
;
kontrastno oblikovan
kontrastíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kontrastirati:
težnja po kontrastiranju
/
kontrastiranje med temnimi in svetlimi liki
kontrastírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
biti v kontrastu:
črna obleka bo lepo kontrastirala z njeno poltjo
/
barve živahno kontrastirajo
/
orkester ritmično kontrastira rogu
2.
dajati, postavljati v kontrast:
v drami je dobro kontrastiral dvoje družbenih svetov: fevdalno
gospodo in kmečke podložnike
/
pisatelj kontrastira zdravega junaka z bolnim dekletom
kontrastirajóč
-a -e:
beli vrat, kontrastirajoč s črnim žametom
;
kontrastirajoči prizori
kontrastíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
jezikosl.
ki pojave enega jezika proučuje glede nasprotja, primerjave z drugim
jezikom, protistaven:
kontrastivna obravnava slovenskega in angleškega jezika
/
kontrastivna slovnica
kontrástnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost kontrastnega, nasprotnost:
kontrastnost tonov
/
tudi v tem ciklu prevladuje čustvena kontrastnost
kontráš
-a
m
(
á
)
nar. vzhodno
kontrabasist
:
kontraš s svojo enakomerno muziko
kóntrašpijonáža
-e
ž
(
ọ̑-ȃ
)
dejavnost, ki odkriva in preprečuje nasprotnikovo špijonažo,
protivohunstvo:
kontribúcija
-e
ž
(
ú
)
1.
dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države,
vojna odškodnina:
Nemci so morali plačati velike kontribucije
/
vojna kontribucija
2.
zgod.,
v stari Avstriji
podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene:
pobirali so kontribucijo
3.
knjiž.
dajatev, prispevek sploh:
kontribucija članic Organizacije združenih narodov
kontrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
igr.
pri kartanju napovedati, dati kontro:
pri bridgeu je kontriral
kontrofé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
zastar.
fotografija
,
slika
:
dal ji je svoj kontrofe
kontróla
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili,
predpisi;
nadzor
,
nadzorstvo
:
poostriti, uvesti kontrolo
;
kontrola dela, poslovanja bank
;
kontrola izvoza in uvoza
/
publ.
imeti kontrolo nad poslovanjem javnih zavodov
;
opravljati kontrolo
;
nižje pog.
držati pod kontrolo
kontrolirati
/
učenec je še vedno potreben kontrole
nadzorstva
/
carinska, obmejna kontrola
;
družbena kontrola
//
ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa:
poostriti kontrolo izdelkov
/
tehnična kontrola
;
kontrola delovanja strojev
2.
ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa;
pregled
,
pregledovanje
:
kontrola dokumentov
;
kontrola kovčkov v vlaku
/
kontrola ceste iz letala
/
pog.
bolnik je prišel na kontrolo
(ponovni) pregled
3.
publ.
prevlada
,
oblast
1
:
pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
4.
pog.
kontrolni organ:
prišla je kontrola
●
publ.
šofer je izgubil kontrolo nad krmilom
ni mogel več usmerjati, voditi vozila
;
ekspr.
čisto je izgubila kontrolo nad seboj
ni se mogla obvladati
;
pog.
še vedno je pod zdravniško kontrolo
(zdravniškim) nadzorstvom
♦
aer.
kontrola letenja
služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu
;
ekon.
devizna kontrola
kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino
;
med.
kontrola rojstev
vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev
;
soc.
socialna kontrola
usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi
normami
;
šah.
časovna kontrola
ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v
določenem času
;
šol.
kontrola znanja
ugotavljanje znanja s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi,
preverjanje
;
šport.
kontrola
ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki
to opravlja
kontrólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kontrolo ali kontroliranje:
kontrolni ukrepi
/
kontrolni oddelek
;
kontrolni organ
;
mednarodna kontrolna komisija
/
kontrolni aparat
;
letališko poslopje s kontrolnim stolpom
;
kontrolna ura
/
kontrolni listek, znak
;
kontrolna izkaznica
/
bolnik je prišel na kontrolni pregled
/
kontrolni izpit
;
imeti kontrolno vajo
♦
ptt
kontrolni žig
žig, s katerim se potrdi točnost podatkov na nakaznici
;
strojn.
kontrolna lučka, žarnica
lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno
stanje v motorju, napravi
;
šol.
kontrolna naloga
naloga, s katero se kontrolira znanje
;
šport.
kontrolna postaja
postaja za kontrolo opravljene poti tekmovalcev; skrita postaja,
ki jo morajo tekmovalci najti
kontróling
-a
m
(
ọ̑
)
nadzorno-upravljalni sistem podjetja, navadno vezan na določeno
področje, cilj:
direktor, vodja kontrolinga
;
uvedba kontrolinga
;
oddelek, svetovalci za kontroling
;
naložbe, računovodstvo in kontroling
/
finančni, kadrovski kontroling
;
programski kontroling
;
strateški kontroling
;
kontroling investicij, stroškov, trženja
kontrolíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kontrolirati:
kontroliranje domačih nalog
/
kontroliranje premikov nasprotnikovih čet
kontrolírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi;
nadzirati
,
nadzorovati
:
kontrolirati delo, poslovanje bank
;
kontrolirati uvoz in izvoz
/
kontrolira, kdaj prihajajo v službo
/
kontrolira, če je bilo res tako
preverja, presoja
//
prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga:
kontrolirati dijake
/
pri učenju ga še vedno kontrolirajo
//
ugotavljati pravilnost, kakovost česa:
kontrolirati račune
/
kontrolirati stroje
2.
ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati:
kontrolirati potne liste
/
cesto kontrolirajo iz letala
3.
publ.
obvladovati, imeti v oblasti:
njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte
;
vlada kontrolira položaj po vsej državi
//
imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja
akcija;
nadzirati
:
na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični
sestanki
;
severno območje kontrolira prva divizija
♦
šah.
figura kontrolira polje
delovanje figure je usmerjeno na določeno polje
;
šol.
kontrolirati znanje
ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi,
preverjati
kontrolíran
-a -o:
kontrolirano blago
;
kontrolirano ozemlje
♦
fiz.
kontrolirana jedrska reakcija
jedrska reakcija, katere potek je mogoče uravnavati tako, da se
pridobljena energija koristno porabi
kontrólka
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
šol. žarg.
kontrolna naloga:
pisati kontrolko
2.
teh. žarg.
kontrolna, signalna lučka:
na armaturni plošči je zasvetila kontrolka
kontrólnik
-a
m
(
ọ̑
)
adm.
knjiga, kartoteka za evidentiranje poteka poslovnih dogodkov:
vpisati v kontrolnik
/
voditi kontrolnik uvoza
♦
elektr.
kontrolnik izolacije
priprava za ugotavljanje okvar v električni izolaciji
kontrolór
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor poklicno kontrolira;
nadzornik
,
pregledovalec
:
pokazati račune kontrolorju
;
kontrolor in revizor
/
bil je imenovan za kontrolorja
/
prometni, tržni kontrolor
;
kontrolor proizvodnje
♦
aer.
kontrolor letenja
uslužbenec pri kontroli letenja
kontrolórka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki poklicno kontrolira;
nadzornica
:
zaposlena je kot kontrolorka
kontrovêrza
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
nasprotje
,
nasprotnost
:
navedel je glavne kontroverze v sodobni psihologiji
/
usodna kontroverza med umetnikom in gledalcem
//
spor
,
prepir
:
delo je povzročilo ostre znanstvene kontroverze
kontrovêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kontroverzo;
sporen
1
,
nasproten
:
kontroverzen film
;
kontroverzna izjava
;
kontroverzna osebnost
kontumàc
in
kontumác -áca
m
(
ȁ á; ȃ
)
1.
vet.,
navadno v zvezi
pasji kontumac
stanje, ko se zlasti zaradi stekline onemogoči psu stik z drugimi
živalmi:
razglasiti pasji kontumac
2.
zastar.
karantena
:
obvezen kontumac bolnikov z nalezljivo boleznijo
♦
pravn.
kontumacijska sodba
;
šah.
izguba partije zaradi odsotnosti ali zaradi nezadostnega števila
potez v določenem času
kontumacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kontumac:
kontumacijski razglas
♦
pravn.
kontumacijska sodba
sodba tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil povabljen
kontumacírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
vet.
onemogočiti psu stik z drugimi živalmi zlasti zaradi stekline:
kontumacirati psa
♦
pravn.
izreči sodbo tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil
povabljen
kontúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.,
s prilastkom
nejasno, neostro vidna meja, rob česa;
obris
:
konture gor v megli
;
razločila se je le kontura stolpa
/
kontura obraza
profil
/
narisati konturo glave
/
značaje podaja le v glavnih konturah
/
nejasne konture mesta
;
pren.
začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
♦
geom.
črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris
kontúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na konturo;
obrisen
:
konturna risba
/
konturna ostrina
♦
agr.
konturno obdelovanje
obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in
zavirajo odplakovanje
kontúzija
in
kontuzíja -e
ž
(
ú; ȋ
)
med.
poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska, udarnina:
dobiti lažjo kontuzijo
;
kontuzija možganov
;
kontuzija na roki
kónus
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geom.
telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete;
pokončni stožec
:
izračunati površino konusa
2.
teh.
navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del večjih orodij,
priprav:
konus prebrusiti
/
konus pipe
//
tekst.
prisekanemu stožcu podobna cevka, na katero se navije preja:
naviti prejo na konus
kónusen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na konus, stožčast:
pločevino zvariti v cilindrični ali konusni obliki
kónva
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
kangla
:
nalivati vodo v konvo
/
konva za mleko
//
vrč
,
ročka
1
:
majolike in konve
konvêjer
-ja
m
(
ȇ
)
teh.
naprava za krožno neprekinjeno prevažanje (pol)izdelkov po tiru pod
stropom:
transporterji in konvejerji
/
drsalni konvejer
konvékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
fiz.,
navadno v zvezi
tolpotna konvekcija
prenašanje toplote zaradi gibanja snovi:
konvekcija v napeljavi centralne kurjave
/
konvekcija v zraku
konvekcíjski
in
konvékcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ́
)
nanašajoč se na konvekcijo:
konvekcijski tokovi
♦
teh.
konvekcijska električna peč
;
konvekcijsko gretje
konvéksen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
izbočen
,
izbokel
:
zrcalo je konveksno
/
konveksne ploskve
♦
fiz.
konveksne
ali
zbiralne leče
leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini
;
geom.
konveksni kot
kot, večji od 180° in manjši od 360°
;
konveksna funkcija
funkcija, katere slika je glede na koordinatni sistem konveksna
konvéksnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
izbočenost
,
izboklost
:
konveksnost ploskve
konvéncija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba:
podpisati konvencijo
/
skleniti konvencijo
/
temeljiti na konvenciji
;
držati se mednarodnih konvencij
;
konvencija o prepovedi nuklearnega orožja
/
družbena konvencija
;
podpisali so kulturno konvencijo med obema državama
♦
pravn.
haaške konvencije
meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz
leta 1899 in 1907
;
konzularna konvencija
ki ureja zlasti poslovanje konzulov
;
ženevske konvencije
meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864,
1906 in 1929
;
ptt
meddržavna poštna konvencija
2.
nav. mn.,
knjiž.,
navadno s prilastkom
ustaljene navade, (družbene) norme:
otresti se togih konvencij
;
je proti konvencijam meščanske družbe
3.
v ameriškem okolju
zbor(ovanje)
,
skupščina
:
na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije
/
demokratska konvencija
;
končati konvencijo republikanske stranke
konvencíjski
in
konvéncijski -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ́
)
nanašajoč se na konvencijo:
pospeševati konvencijske ukrepe z državami
/
konvencijsko ozemlje
konvencionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki se drži ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil:
piše konvencionalne scenarije
;
konvencionalna simbolika
/
bila je strogo konvencionalna
/
konvencionalna oborožitev
;
pren.,
knjiž.
prenehati hoče s tem svojim konvencionalnim življenjem
//
nav. ekspr.
ki se rabi za določene prilike, običajen:
po nekaj konvencionalnih besedah je sedel
/
pomagala si je s konvencionalno lažjo
2.
knjiž.
dogovorjen
,
dogovoren
:
konvencionalna zemljepisna znamenja
konvencionálno
prisl.
:
konvencionalno upodobljen
konvencionalízem
-zma
m
(
ī
)
nav. ekspr.
težnja držati se ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil:
odklanja rutinerstvo in konvencionalizem
/
konvencionalizem družbe
♦
filoz.
konvencionalizem
v idealističnih filozofijah
filozofska smer, ki trdi, da vse znanstvene teorije temeljijo na
dogovoru
konvencionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost konvencionalnega:
konvencionalnost zgodbe
/
izogibati se shem in konvencionalnosti
/
konvencionalnost družbe
/
po prvih konvencionalnostih si skoraj nista imela kaj povedati
konvencionalnih besedah
konvenírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.,
navadno z dajalnikom
ustrezati, biti primeren:
poslano blago nam konvenira
konvènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
rel.
samostan, zlasti beraškega reda:
poslali so ga v konvent
/
frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo
2.
knjiž.
zbor
,
zborovanje
:
sklicati konvent
/
literarni konvent
♦
zgod.
Nacionalni konvent
ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
konventíkel
-kla
m
(
í
)
knjiž.
zaupno, tajno zborovanje:
udeležiti se konventikla
konvergénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
zmanjševanje razlik, ki delijo kaj enotnega, zbliževanje:
prišlo je do konvergence v razvoju
/
konvergenca mnenj
♦
biol.
razvoj organizmov različnih vrst v isto smer
;
med.
hkratno premikanje zrkel na notranjo stran
konvergénčen
-čna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od konvergenca:
konvergenčni razvoj
konvergénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki je ali postaja vedno bolj podoben:
mnenja so bila zelo konvergentna
/
razvoj kulturnega življenja je šel v konvergentni smeri
♦
biol.
konvergentni razvoj organizmov
;
fiz.
konvergentni žarki
žarki, ki se zbližujejo v isto točko
;
mat.
konvergentna vrsta
vrsta, ki ima vsoto
;
konvergentno zaporedje
zaporedje, ki ima limito
konvergéntnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
lastnost, značilnost konvergentnega:
konvergentnost mnenj
konvergírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
biti ali postajati vedno bolj podoben;
iti skupaj
,
zbliževati se
:
njihovi interesi konvergirajo
/
vprašanje je, koliko literarne tendence mlajših pisateljev še
konvergirajo s splošno družbeno podobo časa
♦
fiz.
žarki konvergirajo
se zbližujejo v isto točko
;
mat.
zaporedje konvergira
konvêrter
-ja
m
(
ē
)
teh.
konvertor
:
jeklarna ima več konverterjev
konvertibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konvertibilnost:
konvertibilna valuta
;
konvertibilna devizna sredstva
/
konvertibilni trg
;
povečati izvoz na konvertibilna območja
/
konvertibilne obveznosti
konvertibílnost
-i
ž
(
ȋ
)
fin.
sposobnost, značilnost domače valute, da se lahko zamenja za drugo
valuto po tečaju, ki je blizu uradnemu:
konvertibilnost evra
;
obnoviti konvertibilnost funta
♦
ekon.
konvertibilnost dolarja
obveznost finančnih organov Združenih držav Amerike, da kupujejo
in prodajajo zlato za dolarje po določeni ceni
konvertírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati
pripadnik kake veroizpovedi sploh:
takrat je več ljudi konvertiralo
/
konvertiral je v katolicizem
;
pren.
ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti
2.
ekon.
spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo:
iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati
/
konvertirati dolg
;
konvertirati posojilo
spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano
3.
rač.
pretvoriti, spremeniti način zapisa:
konvertirati video zapis v drug format
konvertít
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane
pripadnik kake veroizpovedi sploh:
protestant, pozneje znan konvertit
/
katoliški konvertit
;
pren.
politični konvertit
konvertítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konvertite:
konvertitsko življenje
/
konvertitsko meščanstvo
konvertítstvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
pojav, dejstvo, da kdo zavestno, iz prepričanja sprejme drugo
veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh:
odpadi in konvertitstva
;
pren.
politično konvertitstvo
konvêrtor
-ja
m
(
ē
)
teh.
posoda za pridobivanje zlasti jekla z vpihavanjem zraka, kisika:
jeklarna s sedmimi konvertorji
/
bakrov, jeklarski konvertor
♦
elektr.
konvertor
naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok in narobe
;
metal.
bazični
ali
Thomasov konvertor
z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje
jekla iz surovega železa
;
besemerski konvertor
ali
besemerska peč
s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje
jekla iz surovega železa
konvêrz
-a
m
(
ȇ
)
rel.
član nekaterih samostanskih redov, ki ni duhovnik:
konverzi kartuzijanskega samostana
konverzácija
-e
ž
(
á
)
lahkoten, sproščen pogovor v tujem jeziku, zlasti zaradi vaje:
uvaja ga v slovnico in konverzacijo
/
konverzacije ne obvlada
;
vaditi se v nemški konverzaciji
//
knjiž.
(družabni) pogovor sploh:
razvila se je živahna konverzacija
;
prijatelje je zabaval s konverzacijo in igranjem na violino
/
družabna konverzacija
konverzacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na konverzacijo:
konverzacijski krožek
;
hodi h konverzacijskim uram
/
prijetni konverzacijski večeri
♦
lit.
konverzacijska drama
drama, v kateri se dogajanje razvija v izrazitem pogovoru dveh ali
več oseb
;
šol.
konverzacijska metoda
metoda učenja tujih jezikov s pomočjo konverzacije
2.
v zvezi
konverzacijski leksikon
leksikon
:
kupil si je nemški konverzacijski leksikon
konverzátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor zna lahkotno, sproščeno voditi pogovor:
je spreten konverzator
konvêrzija
-e
ž
(
é
)
1.
knjiž.
pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik
kake veroizpovedi sploh, prestop:
konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost
2.
ekon.,
fin.
sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo:
povzročiti konverzijo
/
konverzija dolgov
;
konverzija posojila
sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano
♦
filoz.
konverzija
zamenjava osebka s povedkom v sodbi
;
fiz.
reaktorji z direktno konverzijo
s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega
sproščanja toplote
;
jezikosl.
konverzija
sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične
kategorije v drugo
kónvica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od konva:
v konvici je bilo vino
/
konvica za mleko
konvíkt
-a
m
(
ȋ
)
vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti
pripravnikom za duhovniški poklic:
nastaniti se v konviktu
/
dijaški konvikt pri benediktincih
konvój
-a
m
(
ọ̑
)
1.
skupina tovornih ladij, ki jih zaradi varnosti spremljajo bojne ladje,
letala:
sovražnik je potopil tudi drugi konvoj
2.
skupina vozil, ki zaradi varnosti vozijo skupaj:
napadli so ameriški konvoj, ki je vozil strelivo
/
konvoji tovornjakov
/
voziti v konvoju
konvolút
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
sveženj
,
zvitek
:
opis dogodkov so povzeli iz obsežnega konvoluta v mestnem arhivu
konvúlzija
in
konvulzíja -e
ž
(
ú; ȋ
)
med.
nehoteno močno krčenje progastih mišic:
konvulzije pri božjasti
konvulzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konvulzijo:
konvulzivni napad
/
konvulzivno trzanje mišic
;
pren.,
knjiž.
ves svet je vrel v konvulzivnem boju idej in problemov
konzêrva
tudi
konsêrva -e
ž
(
ȇ
)
neprodušno zaprta, navadno pločevinasta posoda s konzerviranim
živilom:
konzervo odpreti
;
etiketiranje konzerv
;
s seboj je vzel le prepečenec in konzerve
/
mesne, ribje konzerve
;
konzerva z grahom
;
ključ za konzerve
/
fižol v konzervah
konzerviran fižol
/
pog.
po tleh so ležale prazne konzerve
konzervne škatle
♦
teh.
konzerva bombira
zaradi strupenih plinov se ji izbočita dno in pokrov
//
vsebina konzerve:
konzerva je bila pokvarjena
;
hrani se večinoma s konzervami
konzervácija
tudi
konservácija -e
ž
(
á
)
konzerviranje
:
konzervacija hrane, živil
/
konzervacija in zaščita kulturnih spomenikov
konzervacíjski
tudi
konservacíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konzervacijo:
konzervacijsko sredstvo
/
konzervacijsko in restavracijsko delo
konzerváns
tudi
konserváns
tudi
konsêrvans -a
m
(
ȃ; ȇ
)
sredstvo za konzerviranje živil:
uporaba kemičnih konzervansov
/
konzervans za kruh
konzervátor
tudi
konservátor -ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor konzervira:
konzervator avtomobilov, strojev
/
konzervator za kulturno dediščino
2.
skrinja za globoko zamrzovanje:
spraviti meso v konzervator
3.
konzervans
:
alkohol, konzervator vina
♦
elektr.
oljni konzervator;
prim.
konservator
konzervátorka
tudi
konservátorka -e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki konzervira:
odgovorna konzervatorka pri projektu
;
konzervatorka za staro mestno jedro
konzervátorski
tudi
konservátorski -a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konzervatorje ali konzerviranje:
konzervatorska dela
/
konzervatorska delavnica
konzêrven
tudi
konsêrven -vna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na konzervo:
odprli so zadnjo konzervno dozo s sadjem
;
na tleh ležijo prazne konzervne škatle
/
napolnjevati konzervne kozarce
/
konzervno meso
/
konzervna industrija, tovarna
konzervíranje
tudi
konservíranje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konzervirati:
konzerviranje sadja
/
dušik za konzerviranje vina
/
konzerviranje političnih institucij
konzervírati
tudi
konservírati -am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
dajati, spravljati živilo v neprodušno zaprte konzervne škatle,
steklenice, kozarce, da ostane dalj časa užitno, dobro:
konzervirati sadje, sočivje
/
konzervirati v kisu, soli
;
konzervirati z alkoholom in sladkorjem
/
konzervirati ribe
//
dajati živilo v take pogoje, da ostane dalj časa sveže, uporabno:
konzervirati kruh
;
konzervirati meso v zamrzovalniku
2.
z določenim sredstvom preprečevati spreminjanje, razpadanje česa:
konzervirati kože
;
konzervirati les
;
konzervirati gada v špiritu
;
konzervirati motorje z oljem
/
konzervirati knjige
;
konzervirali so nekaj spomenikov
;
konzervirati in restavrirati
3.
povzročati, da postane kaj odporno, varno proti čemu:
dušik konzervira vino
4.
publ.
ohranjati
,
vzdrževati
:
naleteli so na tendence, ki konzervirajo že zastarele oblike
družbenega življenja
;
konzervirati kapitalistične, nehumane odnose
konzervíran
tudi
konservíran -a -o:
konzervirana hrana, zelenjava
;
konzervirane kože
;
konzervirano meso, mleko, sadje
♦
med.
konzervirana kri
v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti
strjevanju in glukoza
konzervíren
tudi
konservíren -rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konzerviranje:
konzervirni prašek
;
konzervirno sredstvo za kože
konziliárij
-a
m
(
á
)
med.
zdravnik, ki ga na posvet k svojemu bolniku povabi drug zdravnik:
določen je bil za konziliarija
konzílij
-a
m
(
í
)
1.
med.
posvet dveh ali več zdravnikov glede diagnoze in zdravljenja bolnika:
pogosto so ga klicali na konzilij
/
zdravniški konzilij je ugotovil, da se je kost dobro zarasla
zdravniki na tem posvetu
2.
knjiž.
pomemben sestanek, zborovanje:
konzilij profesorjev
konzistoriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konzistorij:
konzistorialno delo
/
konzistorialni svetnik
škofov svetovalec
konzistórij
-a
m
(
ọ́
)
rel.,
navadno v zvezi
papeški konzistorij
zborovanje kardinalov pod predsedstvom papeža, pri katerem se rešujejo
važne cerkvene zadeve:
sklicati papeški konzistorij
//
konzistorialni svetniki:
na škofiji je bila seja konzistorija
konzóla
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
arhit.
kamnit, lesen pomol iz stene, navadno kot okras:
z glavami okrašene konzole
;
konzola nad oknom
//
mizica, prislonjena na steno, navadno pred ogledalom:
marmornata konzola
2.
knjiž.
na steno pritrjen podstavek, polica:
na konzoli so stali lončki z rožami
♦
teh.
betonski, lesen, jeklen nosilni element, enostransko vpet v zid,
steber
konzólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na konzolo:
konzolni podstavek
/
konzolni nosilec
konzólno
prisl.
:
konzolno oblikovan oder
konzonánt
-a
m
(
ȃ
)
jezikosl.
soglasnik
:
vokali in konzonanti
konzonánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
soglasniški
:
konzonantne skupine
konzonantízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
sistem soglasnikov:
konzonantizem in vokalizem
//
nauk o tem:
konzórcij
-a
m
(
ọ́
)
1.
začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi
uspešnejšega (finančnega) poslovanja:
pristopiti h konzorciju
/
združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo
/
konzorcij lista
2.
začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja:
banke so organizirale konzorcij
/
gradbeni konzorcij
♦
gled.
gledališki konzorcij
nekdaj
odbor, ki vodi in upravlja gledališče
kónzul
-a
m
(
ọ̑
)
1.
uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v
tuji državi:
avstrijski konzul v Ljubljani
/
generalni konzul
konzularni predstavnik najvišje stopnje
♦
pravn.
konzul
konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula
;
častni konzul
predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje
države
2.
zgod.
vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki:
izvolitev konzula
//
v francoski revoluciji
vsak od treh najvišjih državnih uradnikov:
konzuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na konzule ali konzulat:
opravljati konzularne posle
/
konzularni oddelek, urad
;
konzularni uslužbenci
/
konzularni vizum
vizum, ki ga izda konzul
;
konzularne takse
/
člani diplomatskega in konzularnega zbora
/
konzularni funkcionarji, predstavniki
♦
fin.
konzularni kolki
kolki za plačevanje nekaterih storitev konzulata
;
pravn.
konzularni agent
konzularni predstavnik najnižje stopnje
;
konzularna agencija
urad konzularnega agenta
konzulát
-a
m
(
ȃ
)
uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov
v tuji državi:
slovenski konzulat v Trstu
/
na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista
♦
pravn.
konzulat
urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega
konzula
;
generalni konzulat
urad generalnega konzula
//
poslopje tega predstavništva:
na balkonu konzulata je zastava
konzulènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
publ.
konzultant
:
dolga leta je bil pravni konzulent
kónzulka
-e
ž
(
ọ̑
)
uradna predstavnica, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v
tuji državi:
častna konzulka
predstavnica, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje
države
;
generalna konzulka
konzularna predstavnica najvišje stopnje
konzulovánje
-a
s
(
ȃ
)
opravljanje konzularne službe:
bilo je v letih njegovega konzulovanja
/
Cezarjevo konzulovanje
kónzulski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na konzule:
konzulska čast
/
to staro konzulsko mesto
kónzulstvo
-a
s
(
ọ̑
)
opravljanje konzularne službe:
prenehanje konzulstva
;
v času njegovega konzulstva
/
častno konzulstvo
//
konzulat
:
jugoslovansko konzulstvo v Trstu
konzúlta
-e
ž
(
ȗ
)
posvetovalni zbor, svet:
sklicati konzulto
konzultácija
-e
ž
(
á
)
1.
strokovni pogovor o kaki stvari, problemu, posvet:
h konzultaciji so povabili še znanega specialista
;
konzultacije o vzgojnih zadevah
//
knjiž.
vprašanje za (na)svet, strokovno mnenje:
konzultacija volivcev
2.
šol.
pogovor o določeni temi zaradi dobivanja napotkov, izpopolnjevanja
znanja na višji stopnji šolanja:
tedenske konzultacije
konzultacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen:
konzultacijska vloga psihologa
/
konzultacijske ure
♦
šah.
konzultacijska partija
partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko
posvetujejo med seboj
konzultánt
-a
m
(
ā á
)
kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec:
konzultant v umetniških zadevah
;
pri podjetju je sodeloval kot konzultant
konzultatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
svetovalen
,
posvetovalen
:
gre za njihove konzultativne pravice
/
osnovanje konzultativnih centrov
/
ima samo konzultativni glas
konzultíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konzultirati:
gre za občasno medsebojno konzultiranje
/
konzultiranje kolektiva ob imenovanju direktorja
konzultírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se:
v tej zadevi je konzultiral strokovnjaka
;
starši se glede otrok konzultirajo z učiteljem
;
mnogokrat so se le formalno konzultirali s predstavniki organizacij
;
pren.
za svoje delo je konzultiral več razprav
konzultíran
-a -o:
pri sestavljanju urbanističnega programa so bili konzultirani
mnogi strokovnjaki
konzúm
tudi
konsúm -a
m
(
ȗ
)
1.
knjiž.
potrošnja
,
poraba
:
konzum električne energije se je povečal
;
povečan konzum jabolk
/
čuti se upad knjižnega konzuma
/
izdelki gredo v konzum
/
gre za povečano nasprotje med produkcijo in konzumom
2.
nekdaj
konzumno društvo:
bil je poslovodja pri konzumu
//
prodajalna tega društva:
zaposlena je kot prodajalka v konzumu
konzumácija
tudi
konsumácija -e
ž
(
á
)
1.
potrošnja
,
poraba
:
konzumacija elektrike narašča
2.
kar se potroši v gostinskem lokalu:
plačati konzumacijo
/
pri konzumaciji hrane in pijače v planinskih postojankah je bil
popust
//
plačilo vstopnine v določen gostinski lokal in delno tega, kar se v
njem potroši:
konzumacija je bila zelo visoka
/
brez konzumacije ni smel v bar
konzumacíjski
tudi
konsumacíjski -a -o
(
ȋ
)
pridevnik od konzumacija 2:
že več dni prej si je treba zagotoviti konzumacijski listek in
vstopnico
konzúmar
tudi
konsúmar -ja
m
(
ȗ
)
nekdaj
član konzumnega društva:
bil je konzumar
;
boj proti konzumarjem
konzúmen
tudi
konsúmen -mna -o
prid.
(
ȗ
)
1.
knjiž.
potrošniški
,
potrošen
:
konzumno blago
;
konzumne dobrine
/
konzumne potrebe
2.
agr.
namenjen prehrani:
proizvodnja konzumnih jajc
;
konzumno mleko
3.
v zvezi
konzumno društvo
,
nekdaj
društvo, ki preskrbuje člane s potrošnimi dobrinami:
je član konzumnega društva
konzumènt
tudi
konsumènt -ênta
m
(
ȅ é
)
knjiž.
potrošnik
,
porabnik
:
konzument alkohola
;
producenti in konzumenti
;
pren.
je vnet konzument radia
konzumêntski
tudi
konsumêntski -a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na konzumente:
gre za vprašanje konzumentskih potreb
/
konzumentsko območje
konzumíranje
tudi
konsumíranje -a
s
(
ȋ
)
glagolnik od konzumirati:
konzumiranje hrane
/
gre za razmerje med produciranjem in konzumiranjem
konzumírati
-am
tudi
konsumírati -am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
potrošiti
,
porabiti
:
konzumirajo velike količine poljedelskega in industrijskega blaga
/
družina ne bo mogla konzumirati vsega sadja in zelenjave
pojesti
/
konzumirajo tretjino vsega časopisja
//
potrošiti v (gostinskem) lokalu:
važno je, da gost dosti konzumira
konzúmpcija
in
konsúmpcija -e
ž
(
ú
)
knjiž.
potrošnja
,
poraba
:
omejiti konzumpcijo
;
konzumpcija sladkorja
/
dati v konzumpcijo
/
poseganje v konzumpcijo in produkcijo
konzumpcíjski
in
konsumpcíjski -a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
potrošniški
:
zadostiti konzumpcijskim potrebam
kooperácija
-e
ž
(
á
)
organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa
več članov, podjetij, poslovno sodelovanje:
širjenje kooperacije
/
individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija
/
industrijska, kmetijska kooperacija
/
delati v kooperaciji
♦
ekon.
enostavna kooperacija
organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi
brez notranje delitve dela
//
knjiž.
sodelovanje sploh:
kooperacija med vodstvom in delavci
/
kooperacija na kulturnem področju
kooperacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kooperacijo:
kooperacijska proizvodnja
/
kooperacijska reja prašičev
/
skleniti kooperacijsko pogodbo
kooperánt
-a
m
(
ā á
)
kdor dela, sodeluje v kooperaciji, poslovni sodelavec:
nekateri njihovi kooperanti so podražili svoje proizvode
;
domači, inozemski kooperanti
//
knjiž.
sodelavec sploh:
izbral si je primernega kooperanta
kooperántski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na kooperante ali kooperacijo:
krepiti kooperantske odnose
;
med tovarnami so bile kooperantske zveze
/
kooperantska podjetja
kooperatíva
-e
ž
(
ȋ
)
zadruga
:
kooperativa je članom nudila finančno pomoč
/
gospodarske, kmetijske kooperative
kooperatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki kaže pripravljenost sodelovati, pomagati, ustreči:
biti zelo kooperativen
/
kooperativni odnosi
2.
medsebojno povezan, odvisen:
kooperativni sistem
/
kooperativno učenje
učenje v paru ali manjši skupini, pri katerem vsak od udeležencev
prispeva svoje znanje za skupno doseganje učnih ciljev
3.
zadružen
:
kooperativna proizvodnja
kooperátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kooperant
:
boj med trgovci in kooperatorji
kooperírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
organizirano delovati v proizvodnji, pri kateri nastopa več članov,
podjetij, navadno na osnovi delitve dela, poslovno sodelovati:
s tovarno kooperira več podjetij
;
kooperirati z zadrugo
//
knjiž.
sodelovati sploh:
mladi niso hoteli kooperirati s starimi
kooptácija
-e
ž
(
á
)
imenovanje novega člana odbora, komisije na osnovi odločitve članov
tega odbora, komisije:
s kooptacijo so soglašali
/
kooptacija dveh novih članov
kooptírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
izvršiti kooptacijo:
kooptirati novega člana
;
kooptirali so ga v mestni komite
kooptíran
-a -o:
kooptirani član odbora
koordinácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od koordinirati:
izboljšati koordinacijo dela
;
načrti so bili izdelani brez koordinacije z direktorjem
/
urad za koordinacijo
/
koordinacija razlag
/
koordinacija gibov
♦
arhit.
modularna koordinacija
uskladitev mer na osnovi modula
koordinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen:
komite naj bi bil osrednje koordinacijsko telo
/
sestal se je koordinacijski odbor
koordináta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
geom.
vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v
koordinatnem sistemu:
napisati koordinate točke
/
kartezična koordinata
v kartezičnem koordinatnem sistemu
;
polarna koordinata
v polarnem koordinatnem sistemu
;
pren.,
knjiž.
življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora
♦
geogr.
(geografski) koordinati
geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju
2.
publ.,
s prilastkom
kar določa odvisnost česa od določenega položaja:
gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja
koordináten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na koordinato:
koordinatna mreža na milimetrskem papirju
/
koordinatni sistem
sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru
;
polarni koordinatni sistem
koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od
koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti
;
pravokotni koordinatni sistem
koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi
;
prostorski koordinatni sistem
;
ravninski koordinatni sistem
koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini
;
koordinatna os
premica v koordinatnem sistemu, na katero se nanašajo koordinate
;
koordinatna ravnina
ravnina, ki jo določata koordinatni osi
;
koordinatno izhodišče
;
pren.,
knjiž.
njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in
duhovne ordinate
●
geom. žarg.
koordinatni križ
koordinatni sistem
♦
teh.
koordinatni stikalnik
električna naprava za vzpostavljanje zvez med priključki, ki so
razporejeni v med seboj pravokotnih vrstah
koordinatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen:
koordinativne in usmerjevalne funkcije ljudskega odbora
;
njihova vloga je bila pretežno koordinativna
/
koordinativni organ
koordinátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor kaj koordinira, usklajevalec:
vodja je bil predvsem koordinator dela celotne skupine
/
izkazali so se kot dobri koordinatorji gospodarskih akcij
koordinátorica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj koordinira:
nacionalna, regijska koordinatorica
;
koordinatorica projekta
koordinátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj koordinira:
nacionalna, regijska koordinatorka
;
koordinatorka programa
;
pobudnica, organizatorka in koordinatorka
koordiníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od koordinirati:
koordiniranje dela
/
koordiniranje gospodarske politike
/
plansko koordiniranje
s planom
koordiníranost
-i
ž
(
ȋ
)
značilnost koordiniranega:
v iskanju podatkov je bilo premalo koordiniranosti
/
koordiniranost dela
koordinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno, usklajevati:
koordinirati delo posameznikov
/
koordinirati in usmerjati investicijske programe
/
koordinirati razlage
sistemizirati
koordiníran
-a -o:
dogovorili so se za koordiniran nastop na tujih tržiščih
♦
med.
koordinirani gibi
usklajeni gibi
;
pravn.
koordinirani
ali
prirejeni organi
v socializmu
upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbene
politične skupnosti
;
prisl.:
delati koordinirano
kòp
1
kópa
m
(
ȍ ọ́
)
1.
mont.,
v zvezi
dnevni kop
kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda:
odprli so nove dnevne kope
/
kopati premog na dnevnem kopu
;
kopanje železove rude v dnevnih kopih
//
tako pridobivanje rude:
na tem kraju imajo samo dnevni kop
/
naprave za dnevni kop
/
pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom
2.
kopanje
2
,
izkopavanje
:
moral je plačati kop in vožnjo
/
kop je bil zelo velik
izkop
kóp
2
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
agr.
globoko rahljanje zemlje v vinogradu:
danes imamo kop
/
opravili so prvo kop
/
spomladanska, jesenska kop
2.
kopanje
2
,
izkopavanje
:
kop jame
/
treba je začeti s kopjo krompirja
kôpa
-e
ž
(
ó
)
1.
velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
a)
žita:
kopa se je podrla
;
na njivi so stale kope pšenice
/
spravljati, zlagati v kopo
/
kope sena
kopice
/
na voz so naložili celo kopo žita
b)
desk, lesa:
delati kope
/
desk je še pet lepih kop
/
na gradbišču je bila kopa opeke
kup
2.
v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje
oglja:
kopa se kadi
;
drva za kopo
/
kopo kuhati, žgati
/
oglarska kopa
♦
gozd.
bokati (kopo)
3.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
ima celo kopo dokazov
;
izrekel je kopo laži
/
ostala je sama s kopo otrok
4.
nar.
skupina šestdeset snopov (žita):
pridelali so petdeset kop pšenice
kopáč
-a
m
(
á
)
1.
delavec, ki koplje:
na cesti delajo kopači
/
kopači so že na njivi
/
že dolgo let je kopač v rudniku
;
jamski kopač
2.
kopača
:
kopati s kopači
/
gnojni kopač
♦
teh.
rotacijski kopač
ekskavator z večjimi zajemalkami
kopáča
-e
ž
(
á
)
večji motiki podobno orodje za rahljanje, prekopavanje zemlje:
kopačo nabrusiti
;
kopati s kopačo
;
železna kopača
//
nar.
orodje, navadno s tremi, nekoliko zakrivljenimi roglji:
s kopačo je zmetal gnoj z voza
kopáčica
in
kopačíca -e
ž
(
á; í
)
delavka, ki koplje:
kopači in kopačice so že zgodaj odšli na delo
kópačka
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. mn.,
šport. žarg.
obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa;
nogometni čevlji
:
obul je dokolenke in kopačke
kopál
-a
m
(
ȃ
)
kem.
otrdela smola nekaterih izumrlih tropskih iglavcev, rumeno rdečkaste
barve:
izdelovanje lakov iz kopala
kopálec
-lca
[
tudi
kopau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve:
na kopališču je veliko kopalcev
;
kopalci in kopalke
kopálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kópanje:
različne kopalne navade
/
kopalni plašč
;
kopalna brisača, kapa
;
kopalne hlačke
;
kopalna kad
;
ima dvodelno kopalno obleko
;
kopalna sezona
kopalíšče
-a
s
(
í
)
urejen in opremljen prostor za kopanje, plavanje:
kopališče ima plavalni bazen in bazen za otroke
/
kopališče ob morju
/
termalno kopališče
v toplicah, zdraviliščih s termalno vodo
;
zimsko kopališče
//
v zvezi
javno kopališče
stavba s prostori za umivanje, kopanje:
kopat se hodi v javno kopališče
kopalíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
kopališki
:
biti kopališčni gost
/
kopališčna terasa
♦
tur.
kopališčni mojster
uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču
kopalíščnica
-e
ž
(
ȋ
)
kopališka gostja:
bilo je polno kopališčnikov in kopališčnic
kopalíščnik
-a
m
(
ȋ
)
kopališki gost:
lani je bilo malo kopališčnikov
kopalíški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kopališče:
kopališka ureditev
/
kopališki gostje
;
kopališki zdravnik
/
kopališka uprava
/
to je kopališki kraj
kopálka
-e
[
tudi
kopau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve:
rešil je življenje dvema kopalkama
;
kopalci in kopalke
kopálke
-pálk
ž
mn.
(
ȃ
)
kopalna obleka, kopalne hlačke:
obleči kopalke
;
bili so bosi in v kopalkah
/
ima dvodelne kopalke
kopálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za umivanje, kopanje, navadno s kopalno kadjo in tušem:
umiva se v kopalnici
;
išče sobo s souporabo kopalnice
kopálo
-a
s
(
á
)
1.
del orodja, namenjen za kopanje:
kopala različnih oblik
;
držalo in kopalo
2.
orodje za kopanje:
ima kopala: motiko, rovnico, kramp
kopanína
-e
ž
(
í
)
agr.
prekopani del zemljišča:
posejati kopanino
//
kar se skoplje pri prekopavanju zemljišča:
nalagati kopanino
kopánja
-e
ž
(
á
)
1.
nar. vzhodno
podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine;
korito
:
živina je jedla iz kopanje
;
koruzo je stresla v kopanjo
//
večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo:
prala je v kopanji
2.
zastar.
kopalna kad:
legel je v pločevinasto kopanjo, da bi se skopal
♦
alp.
plitvejša, na spodnjem koncu bolj ali manj zaprta vdolbina,
nastala zaradi delovanja vode
kópanje
1
in
kopánje -a
s
(
ọ́; ȃ
)
glagolnik od kopati kopam:
kopanje otroka
;
umivanje in kopanje
/
na kopanje smo šli za ves dan
se kopat
kopánje
2
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od kopati kopljem:
kopanje jarkov
/
kopanje rude
/
kopanje krompirja
2.
agr.
prekopani del zemljišča:
posejati žito na kopanju
kopár
-ja
m
(
á
)
zastar.
oglar
1
:
bil je lovec, kopar in apneničar
kôpast
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben kopi:
pred njim so se širili kopasti vrhovi
;
kopaste planine
;
kopasta vzpetina
♦
arheol.
kopasto gradišče
staroslovansko gradišče z nasipom stožčaste oblike
;
meteor.
kopasti oblak
kopáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kopače ali kopanje:
kopaško delo
/
kopaško orodje
kopàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
zastar.
kopast
:
zrl je na kopate vrhove
2.
nar.
zvrhan
,
poln
:
prinesla je kopato skledo ajdovih žgancev
kópati
1
tudi
kopáti -am
in
-ljem
nedov.
(
ọ́ á ọ́
)
v vodi odstranjevati umazanijo s telesa:
mati kopa otroka
;
kopati bolnika
;
pogosto se umivati in kopati
/
ob reki kopajo konje
//
dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi
zdravljenja, krepitve:
roko mora kopati dvakrat na dan
;
ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
♦
fot.
kopati film
imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij;
izpirati film
kópati se
tudi
kopáti se
1.
biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve:
tam se kopa in sonči mnogo ljudi
/
rad se kopa
/
po kosilu sta se šla kopat
;
pren.,
ekspr.
v morju se je kopal mesec
//
ekspr.
valjati se, (navadno) v sipki snovi:
pred hišo so se v pesku kopale kokoši
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom,
s širokim pomenskim obsegom
izraža veliko količino, množino česa:
mesto se kopa v jutranjem soncu
;
pokrajina se je kopala v bleščeči svetlobi
/
hribovje se kopa v prvem zelenju
/
kopati se v bogastvu, zlatu
/
kopal se je v znoju
/
kopala se je v sreči
zelo je bila srečna
●
vznes.
domovina se kopa v krvi
v domovini so hudi, težki boji
;
ekspr.
on misli, da se kopava v mleku
da sva bogata, da se nama dobro godi
;
ekspr.
njene oči se kopajo v solzah
so polne solz
kopajóč
-a -e:
delal je, kopajoč se v potu
;
kričanje kopajočih se otrok je potihnilo
kopáti
2
kópljem
tudi
-ám
nedov.
, kôplji kopljíte
tudi
kôpaj kopájte; kôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala:
delavci kopljejo na cesti
/
kopati jamo, jarek
;
sam si je moral kopati grob
/
konja nemirno kopljeta s kopiti
/
avt. žarg.
avto koplje
njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino
;
pren.,
pesn.
na licih so ji solze kopale globoke struge
2.
dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega
materiala:
v rudniku koplje rudo, zlato
/
kopati premog
//
s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje:
kopati krompir
/
arheologi so dolgo kopali
izkopavali
3.
rahljati, prekopavati zemljo:
kopati njivo, polje
;
kopati z motiko
//
agr.
globoko rahljati zemljo:
v vinogradu že kopljejo
/
kopati trto
●
ekspr.
sam sebi grob koplje
nič ne pazi na zdravje
;
ekspr.
sam sebi jamo koplje
dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo
;
ekspr.
kaj mislijo, da denar kopljemo
da ga na zelo lahek način zaslužimo
;
pog.,
ekspr.
kopati si kaj na glavo
prevzemati nase neprijetno skrb za kaj
;
star.
kopal je za starinami
prizadevno jih iskal
;
preg.
kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade
nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
kopáti se
nar.,
navadno s prislovnim določilom
premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami;
lesti
:
zasulo ga je, pa se koplje ven
;
kopati se iz močvirja
;
kopljeta se s peči
/
kopati se na kozolec
//
počasi, navadno tudi s težavo premikati se:
kopal se je po cesti navzgor
;
kopati se čez njive in senožeti
kopajóč
-a -e:
konji, kopajoči s kopiti
;
kopajoče roke
kopáti se
-ám se
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
kopičiti se, grmaditi se:
izza gor so se kopali oblaki
kópčica
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis:
kôpec
in
kópec -pca
m
(
ó; ọ̑
)
knjiž.
grič
,
hrib
:
po kopcih je ležal še sneg
kopêjka
-e
ž
(
ȇ
)
stotina ruskega rublja:
za prevoz je plačal osemdeset kopejk
●
ekspr.
v žepu nima niti kopejke
prav nič denarja
kopél
tudi
kópel -éli
[
druga oblika
kopeu̯
]
ž
(
ẹ̑; ọ́ ẹ̑
)
1.
dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi
zdravljenja, krepitve:
po kopeli se dobro počuti
;
ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi
;
kopeli v morju
/
zdravnik mu je predpisal kopeli
/
mrzla, topla kopel
;
sedeča kopel
v sedežni kopalni kadi
;
zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
//
s prilastkom
izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi
zdravljenja, krepitve:
pripraviti parno kopel
;
sončna, zračna kopel
●
vznes.
prišel je iz krvave kopeli
hudega, težkega boja
2.
zastar.
toplice
,
zdravilišče
:
ženo in otroka je poslal v kopel
;
zelo obiskana kopel
/
palače s kopelmi
kopališči
♦
agr.
peščena, prašna kopel
v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu
;
fot.
kopel
kemična raztopina za razvijanje filma
;
fiksirna kopel
v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z
neosvetljenih delov filma
;
razvijalna kopel
v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma
;
kem.
kopel
navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno
obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek
;
med.
blatna kopel
;
teh.
elektrolitna kopel
ki vsebuje elektrolit
kopélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
kopalen
:
kopelna kad
kôpen
-pna -o
tudi
-ó
prid.
(
ó
)
1.
na katerem je sneg skopnel:
kopni travniki
;
izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja
;
cesta je kopna
2.
nanašajoč se na kopno
2
1:
kopni promet
/
sklenjena površina kopnega sveta
;
govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje
♦
meteor.
kopni veter
veter, ki piha s kopnega na morje
kopnó
in
kôpno
prisl.
,
v povedni rabi
:
ko je bilo kopno, so začeli z delom;
prim.
kopno
2
kôpenski
tudi
kópenski -a -o
[
kopənski
]
prid.
(
ȏ; ọ̑
)
nanašajoč se na kopno:
kopenske rastline, živali
;
ladja za prevoz kopenskih vozil
♦
ptt
kopenska pošta
;
voj.
kopenska vojska
del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem
kóper
tudi
kôper -pra
m
(
ọ́; ó
)
vrtn.
enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z nitasto deljenimi
listi in rumenimi cveti v kobulih, Anethum graveolens:
sesekljati koper
;
začiniti kumarice, omako s koprom
kopéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
nar. dolenjsko,
slabš.
noga
:
spotaknil se je ob njegovih dolgih kopetah
kopéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
nar.
zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem:
moka že kopi
;
krma je začela kopeti
kopíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
v obliki polkrogle naloženo seno, slama:
senena kopica
;
kopica otave, sena
;
vrsta kopic
/
pokrita kopica
/
spravljati seno v kopice
/
sušiti v kopicah
;
kopice žita
kope
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
ima kopico opravkov
/
kopica otrok se lovi po cesti
/
zastar.
videl je mrtve ljudi, ležeče na kopici
kupu
♦
astron.
zvezdna kopica
skupina več zvezd
kopíca
2
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
etn.
kratka, čez gleženj segajoča nogavica iz domače volne s prišitim
podplatom:
obuti kopice
kopíčast
-a -o
prid.
(
í
)
po obliki podoben kopici, kupu:
stal je pod kopičasto streho
/
kopičasti oblaki
kopasti
kopíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kopičiti:
prišlo je do kopičenja blaga v trgovini
/
brezsmiselno kopičenje besed
/
kopičenje kapitala
kopíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
spravljati na kup:
hudourniki kopičijo skale v dolini
;
na nebu se kopičijo oblaki
/
kopičiti blago v skladiščih
//
nabirati v veliko količino:
kopičiti denar, kapital
/
alge kopičijo jod v svojih celicah
kopíčkati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
prekopicevati se, prevračati se:
kopičkal se je po postelji
kópija
-e
ž
(
ọ́
)
1.
izdelek, ki nastane pri kopiranju:
narediti dve kopiji načrta
;
predložil je kopijo spričevala
/
dvajset kopij filma
/
arhivska kopija
najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu
/
varnostna kopija
kopija podatkov na ločenem pomnilniškem mediju
2.
besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja
za kopiranje:
kopija ni bila čista
/
delati kopije
/
tipkal je v petih kopijah
izvodih
/
papir za kopije
papir, na katerega se kopira
3.
z rodilnikom
kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega,
originalnega:
kopija slike se mu je posrečila
;
dobre, slabe kopije fresk
/
vozilo je kopija fiata
●
ekspr.
hči je prava kopija svojega očeta
zelo mu je podobna
♦
film.
delovna kopija filma
prva, še neozvočena kopija
;
fot.
kontaktna kopija
neposredni odtis negativa
;
geod.
kopija katastrskega načrta
preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi
številkami iz katastrskega načrta
;
teh.
galvanoplastična kopija
kopíka
-e
ž
(
í
)
čolnarski kavelj:
železna kopika
kòpilót
-a
m
(
ȍ-ọ̑
)
aer.
pilot z licenco, ki je glede na dolžnosti in pooblastila hierarhično
drugi na letalu:
helikopter z izurjeno posadko: pilotom, kopilotom in dvema
reševalcema
//
zastar.
avtopilot
:
kopilot deluje brezhibno
kopína
-e
ž
(
í
)
nar.
robida
,
robidnica
:
kopine že zorijo
/
svet je zarasel s kopinami
kopínjak
-a
m
(
ȋ
)
nar.
robida
,
robidnica
:
čez nizko grmičje se vzpenja bodičasti kopinjak
//
robidovje
:
malinjaki in kopinjaki
kopínje
-a
s
(
ȋ
)
nar.
robidovje
:
ob stezi se je razraščalo kopinje
//
robide
,
robidnice
:
najedla se je kopinja
kopínščica
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
robida
,
robidnica
:
čaj iz kopinščic
kopíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kopirati:
kopiranje in razmnoževanje
/
kopiranje filmov
/
kopiranje srednjeveških fresk
/
papir za kopiranje
papir, s katerim se kopira
♦
obrt.
prenašanje vzorca na prozoren papir ali neposredno na tanko
tkanino
kopírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim
postopkom prenese na kaj:
kopirati dokumente, načrte
;
kopirati in razmnoževati
♦
fot.
delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ
;
tisk.
s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv
na kovinsko ploščo
2.
pog.
prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir,
prerisovati:
učenec je risbo kopiral
3.
delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega:
kopirati srednjeveške freske
/
odlično kopira naravo
4.
pog.
posnemati
,
oponašati
:
kopira njegovo hojo, navade
;
kopirati koga v vedenju
kopíran
-a -o:
hranijo kopirane freske
kopíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kopiranje:
kopirni postopek
/
kopirni papir
tanek, ne zglajen papir za kopiranje
;
kopirni stroj
♦
fin.
kopirno knjigovodstvo
knjigovodstvo, pri katerem se z enkratnim zapisom knjiži dogodek v
dnevnik in konte
;
obrt.,
tisk.
kopirna igla
topa jeklena paličica na gravirnih strojih, ki posnema obliko
šablone ali modela in jo prenaša na rezkar
;
tisk.
kopirni okvir
okviru podobna naprava za kopiranje
kopírka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kopistka
:
dela kot kopirka
2.
tisk. žarg.
kopirni stroj:
graver za delo na kopirki
kopírnica
-e
ž
(
ȋ
)
delavnica, obrat za kopiranje:
nesel je nekaj matric v kopirnico
;
dela v kopirnici
kopíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s kopiranjem:
meterji in kopisti
/
kopist srednjeveških fresk
kopístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kopiranjem:
dela kot kopistka
kopíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, kjer se je žgala (oglarska) kopa:
oglje so kuhali na več kopiščih
;
poraslo kopišče
2.
kraj, prostor, kjer se postavljajo kope, kopice:
na kopišču je tlačil seno
kopítanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kopitati:
slišati ni bilo ne hrzanja ne kopitanja
kopítar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
nav. mn.,
zool.
sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo,
Ungulata:
kopitarji in vrečarji
/
lihoprsti kopitarji
ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla
;
sodoprsti kopitarji
ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla
2.
nekdaj
izdelovalec (čevljarskih) kopit:
kot kopitar je malo zaslužil
//
slabš.
čevljar
:
ni noben kopitar ali šivankar
/
Le čevlje sodi naj Kopitar!
(F. Prešeren)
kopitárna
-e
ž
(
ȃ
)
tovarna za izdelovanje (čevljarskih) kopit:
dela v kopitarni
kopítast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben kopitu:
kopitaste noge
♦
anat.
kopitasta hrustanca
hrustanca, ki napenjata glasilki
;
arheol.
kopitasta sekira
(čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna
kopítati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
udarjati s (konjskim) kopitom:
konja sta kopitala pred hišo
/
žival nemirno kopita
2.
ekspr.
slišno, ropotajoče hoditi:
invalidi so kopitali z nožnimi protezami
kopíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na (konjsko) kopito:
kopitna roževina
♦
anat.
kopitni sklep
gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim
;
kopitna kost
;
vet.
kopitni nož
nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje
kopit, parkljev
;
kopitna strela
hrustančasti spodnji del kopita
;
kopitne klešče
kopítiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nar.,
navadno s prislovnim določilom
premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami;
lesti
:
počasi je kopitil skozi okno
/
otrok rad kopiti po očetu
//
počasi, navadno tudi s težavo premikati se:
konj je kopitil po cesti navzgor
kopítiti se
nabirati se na (konjskem) kopitu:
konju se je sneg kopitil
kopitljáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
konj
:
gledal je tega trzajočega kopitljača
kopitljáček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
otrok, ki pobrcava, brca:
naš kopitljaček se spet joka
kopitljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kopitljati:
slišalo se je hrzanje in kopitljanje konja
/
kopitljanje otroka
kopitljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nav. ekspr.
nekoliko kopitati:
konj je nemirno kopitljal na cesti
/
rjavec hrza in kopitlja z zadnjimi nogami
//
pobrcavati
,
brcati
:
dojenček je veselo kopitljal z nogami
2.
stopicati
,
drobiti
:
otrok kopitlja zraven očeta
;
žrebec je poslušno kopitljal za svojim gospodarjem
kopítnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
bot.
rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum
europaeum:
kopitnik in ciklama
2.
vet. žarg.
kopitni nož:
brusiti kopitnik
♦
arheol.
(čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna
kopítniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
nav. ekspr.
udariti, suniti s (konjskim) kopitom:
kmalu bi ga konj kopitnil
//
slabš.
brcniti
:
fant ga je pošteno kopitnil
kopíto
-a
s
(
í
)
1.
rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev:
konj je grizel in bíl s kopiti ob tla
;
drobljivo kopito
/
konjsko kopito
/
kopita udarjajo po tlaku
podkve na kopitih
;
klopotanje, peketanje kopit
♦
vet.
obrezati kopito
z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino
;
zool.
konjsko morsko kopito
školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus
gaederopus
2.
spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje,
oblikovanje obuval:
kopita za veliko stopalo ni imel
/
dati čevlje na kopito
v čevlje dati kopito, da bi se razširili
/
čevljarsko kopito
//
ekspr.,
v prislovni rabi v zvezi s
po
izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko:
predava po enem kopitu
;
vse gre po istem, starem kopitu
3.
leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja:
udaril ga je s kopitom
/
puškino kopito
●
ekspr.
naš oče je človek starega kopita
v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov
;
ekspr.
odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito
ni več čevljaril
;
ekspr.
poberi šila in kopita in pojdi
vzemi vse svoje stvari in odidi
kopjaník
-a
m
(
í
)
nekdaj
vojak, oborožen s kopjem:
pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji
;
odred turških kopjanikov
kópjast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
nav. ekspr.
podoben kopju:
pajek s kopjastimi nožicami
kopjáš
-a
m
(
á
)
nar.
zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu:
kopjaši so jih spremljali z vriski
kópje
-a
s
(
ọ̄
)
1.
pri prvotnih ljudstvih
tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje:
kopje ga je zadelo v srce
;
sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov
/
bojno kopje
;
pren.,
pesn.
reko je razparalo kopje svetlobe
//
publ.,
v zvezi
lomiti kopja
zelo si prizadevati za kaj;
bojevati se
:
lomiti kopja za pravico
/
zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja
prepirati se
2.
šport.
lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za
tekmovanje:
vreči kopje
;
kopje za moške tekmovalce
/
metanje diska in kopja
3.
star.
drog za zastavo:
na kopju je visela zastava
kopjenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nekdaj
vojak, oborožen s kopjem:
antični kip kopjenosca
kopjíšče
-a
s
(
í
)
držaj pri kopju:
udaril ga je s kopjiščem
kopnén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
kopenski
:
morske in kopnene živali
kopnênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kopneti:
kopnenje snega
/
čuti se kopnenje jeze
kopnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
nav. 3. os.,
v zvezi s
sneg
biti v vedno manjši količini:
sneg že kopni
;
pren.,
ekspr.
prihranki kopnijo
●
ekspr.
v bolezni je vidno kopnela
slabela, hirala
//
ekspr.,
z dajalnikom
izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa
samostalnik:
jeza mu že kopni
;
upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo
2.
zastar.
koprneti
:
kopnel je po časti
kopnèč
-éča -e:
kopneči sneg
kopníca
-e
ž
(
í
)
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg;
kopno
2
:
začele so se kazati kopnice
kopnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
1.
zemeljska površina, ki je ne pokriva morje;
kopno
2
:
daleč na obzorju se je že videla kopnina
;
veter je vel z morja na kopnino
2.
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg;
kopno
2
:
grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina
kopnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
kopenski
:
kopninske živali
kopnjáva
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg;
kopno
2
:
po strminah se je pokazala kopnjava
;
po kopnjavah so se pasli gamsi
kôpno
1
tudi
kópno -a
s
(
ō; ọ̑
)
navadno s prilastkom
zemeljska površina, ki je ne pokriva morje;
kopno
2
:
pripluli so do pustega kopna
kôpno
2
tudi
kópno -ega
s
(
ō; ọ̑
)
1.
zemeljska površina, ki je ne pokriva morje:
ladja se je bližala kopnemu
;
s kopnega je pihal veter
;
promet po kopnem
;
kopno in morje
/
potniki so stopili na kopno
//
zemljišče, ki ni pod vodo:
njive na kopnem
2.
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg:
izpod snega se je že videlo kopno
●
nar. gorenjsko
to delo so opravili še v kopnem
v času, ko še ni zapadel sneg;
prim.
kopen
kópra
-e
ž
(
ọ̑
)
užitni trdni del kokosovega oreha:
mleti kopro
;
praženje kopre
kóprc
tudi
kôprc -a
m
(
ọ̑; ȏ
)
bot.
vrtna zdravilna, začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih,
Foeniculum vulgare:
začiniti kumarice s koprcem
kopréna
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
tančica
,
pajčolan
:
imela je s kopreno zagrnjen obraz
;
črna, prozorna koprena
;
pren.
na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti
2.
ekspr.
meglica, prozoren oblak:
po nebu so plule komaj vidne koprene
/
sonce se je zavijalo v zlato kopreno
/
nad pokrajino je visela koprena megle
♦
tekst.
zelo tanka plast neurejenih vlaken
koprénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kopreno:
koprenasta ruta
;
koprenasto oblačilo
/
koprenasta megla
/
obzorje je koprenasto
kopríva
-e
ž
(
í
)
rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku
pekoč občutek:
koprive preraščajo ruševine
;
pokositi koprive
;
otroci rastejo kot koprive za plotom
/
kopriva peče
/
špinača iz kopriv
koprivnih listov
●
tak je, kot bi na koprivah sedel
slabe volje, nerazpoložen
;
kopriva ne pozebe
zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega,
malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
♦
bot.
mala kopriva
kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens
;
mrtva kopriva
rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium
;
velika kopriva
kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica
;
žegnana kopriva
zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi
listi, Cnicus benedictus
;
vrtn.
pisana kopriva
lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus
hybridus
koprívar
-ja
m
(
ȋ
)
zool.,
navadno v zvezi
mali koprivar
dnevni metulj z živo pisanimi krili, Aglais urticae:
koprívast
-a -o
prid.
(
í
)
po barvi podoben koprivi:
koprivaste hlače
;
vojaki v koprivastih srajcah
koprívasto
prisl.
:
koprivasto zelena uniforma
kopríven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koprivo:
koprivni listi
;
koprivne korenine
;
koprivno steblo
/
koprivno vlakno
♦
kozm.
koprivna voda
tekočina iz koprivnih korenin za nego las
koprívje
-a
s
(
ȋ
)
več kopriv, koprive:
s koprivjem porasla pot
koprívji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koprivo:
koprivji listi
/
koprivji čaj
koprívka
-e
ž
(
ȋ
)
med.
zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici:
koprívnica
-e
ž
(
ȋ
)
med.
kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni
izpuščaji:
jedel je jagode in dobil koprivnico
koprívničast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
med.
tak kot pri koprivnici:
koprivničast izpuščaj
koprívničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na koprivnico:
koprivnični izpuščaj
/
koprivnična koža
koprívovec
-vca
m
(
í
)
bot.
grm ali drevo s podolgovatimi listi in koščičastimi plodovi, Celtis
australis:
nasadi koprivovca
koprnênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od koprneti:
obšlo ga je močno koprnenje
/
koprnenje človeškega srca
koprnéti
-ím
nedov.
,
tudi
koprnì
(
ẹ́ í
)
1.
nav. ekspr.
čutiti, imeti zelo močno željo po čem:
koprneli so po miru, svobodi
;
koprni za njim
;
močno, zelo koprneti
;
z vso dušo je koprnel, da bi jo videl
;
pren.
nemirno srce je koprnelo po sreči
2.
star.
zelo se bati, dreveneti (od strahu):
kar koprnel je pred očetom
/
ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze
//
zastar.
hirati
,
slabeti
:
koprnel je od lakote
koprnèč
-éča -e:
koprneč po miru
;
po svobodi koprneči ljudje
;
prisl.:
koprneče zreti v daljavo
kòprocésor
-ja
m
(
ȍ-ẹ́
)
rač.
dodatna procesna enota h glavnemu procesorju za hitrejše izvedbe
zahtevnih računskih operacij:
grafični, matematični koprocesor
kòproducènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́
)
1.
kdor skupaj s kom priskrbi sredstva za financiranje filma, gledališke
uprizoritve, prireditve:
koproducent filma, predstave
2.
kdor skupaj s kom skrbi, je odgovoren za ustvarjanje, izvedbo in
financiranje umetniškega dela, prireditve:
od članov ekipe so le trije sodelovali kot koproducenti
kòproducêntka
tudi
kòproducéntka -e
ž
(
ȍ-ē; ȍ-ẹ̄
)
1.
ženska ali država, ustanova, ki skupaj s kom priskrbi sredstva za
financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve:
nacionalna televizija je pri filmu sodelovala kot koproducentka
2.
ženska ali ustanova, ki skupaj s kom skrbi, je odgovorna za
ustvarjanje, izvedbo in financiranje umetniškega dela, prireditve:
koproducentka serije
;
koproducentka in soavtorica glasbe
kòprodúkcija
-e
ž
(
ȍ-ú
)
1.
sodelovanje dveh ali več ustanov, skupin pri ustvarjanju filma,
gledališke uprizoritve, prireditve:
koprodukcija je uspela
;
filmska koprodukcija
;
koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji
/
stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo
//
film. žarg.
koprodukcijski film:
posnel je že pet nemških koprodukcij
2.
sodelovanje dveh ali več producentov pri zagotavljanju sredstev za
financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve:
javna televizija lahko v koprodukciji prispeva le manjši delež
denarja
kòprodukcíjski
tudi
kòprodúkcijski -a -o
prid.
(
ȍ-ȋ; ȍ-ú
)
nanašajoč se na koprodukcijo:
koprodukcijska pogodba
/
koprodukcijski filmi
kóprov
tudi
kôprov -a -o
prid.
(
ọ́; ó
)
nanašajoč se na koper:
koprov cvet
/
koprova omaka
kóptski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Kopte:
koptska pisava
/
koptski cerkveni obredi
kopúča
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
kepa
,
gruča
:
kopuča lešnikov
♦
min.
skupina kristalov, nastala na ravni podlagi
kopúčast
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kopučo:
kopučasti lešniki
/
kopučast kremen
kópula
-e
ž
(
ọ̑
)
jezikosl.
pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka;
vez
2
:
poiskati kopule v stavku
//
veznik
:
kopule: in, pa, ter
♦
filoz.
beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom
kopulácija
-e
ž
(
á
)
1.
agr.
cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič;
spajanje
,
cepljenje v sklad
:
kopulacija in okulacija
/
angleška kopulacija
pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo
2.
biol.
spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne
celice:
kopulacija in konjugacija
3.
knjiž.
spolna združitev:
obredna kopulacija
;
užitek pri kopulaciji
/
živalska kopulacija
kopulacíjski
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od kopulacija:
kopulacijski postopek
kopulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kopulo:
kopulativni glagoli
;
kopulativni vezniki
;
kopulativno priredje
vezalno priredje
kopulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
biol.
opravljati kopulacijo:
kopulirajo le fiziološko različne gamete
kopúlja
-e
ž
(
ú
)
nar.
kopača
,
motika
:
kopati s kopuljo
kopúljica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kopulja:
kopati s kopuljico
kopún
-a
m
(
ȗ
)
skopljen petelin:
jedli so pečenega kopuna
;
pitani kopuni
kopúniti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
navadno v zvezi s
petelin
skapljati
1
:
kopuniti petelina
kór
-a
m
(
ọ̑
)
1.
dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce:
pevci so že na koru
;
moški so stali pod korom
;
s kora so donele orgle
/
cerkveni, pevski kor
/
pog.
poje na koru
je cerkvena pevka
2.
arhit.
del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino;
prezbiterij
:
v koru so bili zbrani duhovniki
3.
zastar.
skupina
,
zbor
:
sestaviti kor
/
ptičji kor
/
bibl.
kori angelov
4.
voj.,
nekdaj
vojaška enota nestalne sestave, moči:
vkorakal je francoski kor
;
prostovoljni kor
koracáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi z nerodnimi, počasnimi koraki:
otrok koraca po sobi
;
koraca široko kakor raca
/
starec je koracal proti svoji bajti
počasi, okorno šel
koracljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi s kratkimi koraki:
ob materi je koracljal otrok
/
koraclja okrog hiše
koraca
koráča
-e
ž
(
á
)
nar.
1.
mesto med nogami;
korak
:
voda mu je segala do korače
2.
debelna rogovila:
sedi v korači in obira češnje
koračáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža prostorsko oddaljenost;
korak
:
do doma sta imela še dobrih dvajset koračajev
koráčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na korak ali korakanje:
koračni ritem
/
koračne vaje s petjem
♦
šport.
koračna stoja
stoja, pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe
razmaknjeni nogi
koráčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
delati široke, lenobne korake:
koračil je proti domu
;
počasi koračiti
//
star.
iti
,
hoditi
:
jezno so koračili dalje
;
ob palici je koračila do mize
/
korači svojo pot
/
neutrudno je koračil po izbi
korakal
koráčiti se
bahati se, postavljati se:
dečki so se koračili na lesenih konjičkih
/
koračiti se s svojim junaštvom
koráčnica
-e
ž
(
ȃ
)
skladba v ritmu korakanja:
godba je igrala koračnico
;
vesela, žalostna koračnica
/
pogrebna, svatbena, žalna koračnica
;
ob spremljavi vojaške koračnice
korájža
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
pogum
:
to mu ni vzelo korajže
;
vino dá korajžo
/
korajžo imeti, zbrati
/
elipt.
tako je, zdaj pa korajžo
/
kar s korajžo, ga je spodbujal
kar pogumno
●
ekspr.
korajža velja
stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne
;
ekspr.
klicati na korajžo
izzivati, spodbujati
;
ekspr.
klobuk na korajžo
klobuk, ki se nosi naprej in zelo postrani
korájžen
-žna -o
prid.
(
á ā
)
pog.
pogumen
:
to so korajžni fantje
;
je premalo korajžen
korájžno
prisl.
:
korajžno potegne za zvonec
/
le korajžno!
korájžiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
spodbujati
,
opogumljati
:
le popij! jo je korajžila
/
korajžil je sina
korájžiti se
delati se pogumnega:
korajžila se je, celo smejati se je hotela
/
ekspr.
korajži se, da je vse sam naredil
hvali se, baha se
/
tema je bila in vso pot se je korajžil
hrabril
korák
-a
m
(
ȃ
)
1.
gib noge pri hoji, teku, plesu:
vsak korak mu je povzročal bolečine
/
napravil je dva koraka in padel
;
storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran
/
delati dolge, drobne, široke, velike korake
/
kazal je osnovne korake
/
baletni, plesni korak
;
ples s poskočnimi koraki
;
vojaški korak
;
koraki polke, valčka
;
ekspr.
bližati se s kilometrskimi koraki
zelo dolgimi
;
pren.,
ekspr.
to so bili njegovi prvi koraki v življenje
//
dotik noge na podlago pri hoji;
stopinja
:
tla so se pri vsakem koraku ugrezala
/
poznajo se sledovi njegovih korakov
2.
nav. ekspr.
premikanje s korakanjem;
hoja
1
:
njegov korak je bil odločen
;
pospešiti korake
;
pozna ga po koraku
/
hitri, počasni koraki
/
hodil je z drsajočimi, tihimi koraki
drsajoče, tiho
;
približeval se je s težkimi koraki
//
noga, zlasti pri hoji:
koraki so se mu zapletali
/
zadržati korak
//
zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji:
koraki se bližajo, izgubljajo
/
zaslišali so se lahki koraki
;
tihi, ženski koraki
3.
ekspr.,
v prislovni rabi
izraža
a)
prostorsko oddaljenost:
do tam je kakih dvajset korakov
;
nekaj korakov vstran
/
na vsakih pet korakov
;
streljati na tri korake
/
zagleda ga korak od sebe
nedaleč
;
stopil je za korak bliže
malo
/
ona gre še korak dalje in mu ugovarja
celo ugovarja mu
b)
časovno oddaljenost:
do izpolnitve je še dolg korak
;
en sam korak do sreče
4.
mesto med nogami:
stati do koraka v vodi
/
otrok ima pretesne hlačke v koraku
5.
ekspr.,
s prilastkom
dejanje
,
ukrep
,
ravnanje
:
to je bil nepremišljen korak
;
tega koraka se je še dolgo sramovala
/
storil je potrebne korake
/
publ.:
napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja
;
diplomatski koraki vlade
●
ekspr.
niti koraka niso storili
ničesar
;
v tej stroki delamo prve korake
smo se z njo šele začeli ukvarjati
;
držati korak s kom
ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom
;
ekspr.
v kmetijstvu je storjen velik korak naprej
kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo
;
ekspr.
ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva
nazadovanje
;
ekspr.
ranjence smo imeli na vsak korak
pogosto, povsod
;
ekspr.
hoditi, iti v korak s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
;
ekspr.
štipendije niso šle v korak s stroški
niso bile enake, enakovredne stroškom
;
ekspr.
šli so v korak, v koraku
premikali so se s hitrostjo navadne hoje
;
ekspr.
to ugotavlja na, ob vsakem koraku
povsod, vedno
;
ekspr.
bližali so se korak za korakom
počasi, postopno
♦
elektr.
korak napetosti
napetost na določeni razdalji
;
kor.
bočni korak
plesni korak v levo ali v desno
;
križni korak
plesni korak z eno nogo čez drugo
;
menjalni korak
skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se
premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga
;
strojn.
korak
dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se
zavrti za 90°
;
šport.
drsalni korak
tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju
;
strumni korak
;
voj.
menjati korak
premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje
uskladi
;
paradni korak
korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami
;
v korak
kot povelje
začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
korákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od korakati:
slišalo se je korakanje po sobi
/
strumno korakanje
korákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami:
korakal je na čelu sprevoda
;
korakati po dva in dva, v parih
;
korakajo drug za drugim
/
korakati po taktu
♦
šport.
strumno korakati
korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla
2.
ekspr.
iti
,
stopati
1
:
ob njegovi strani je korakala hčerka
;
trdo je korakal po mostovžu
/
mirno koraka svoji prihodnosti naproti
●
ekspr.
korakati s časom
prilagajati se razmeram; biti napreden
korakajóč
-a -e:
nervozno korakajoč po sobi
;
korakajoči polki
;
prisl.:,
glasb.
korakajoče
označba za hitrost izvajanja
andante
korákec
-kca
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od korak:
zaslišali so se drobni, hitri korakci
/
prvi korakci otroka
korákniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
narediti korak, stopiti:
negotovo je koraknil naprej
/
trdo korakne proti vratom
korákoma
prisl.
(
ȃ
)
premikajoč se s hitrostjo hoje:
konji so nehali teči in so stopali v klanec korakoma
/
ekspr.
cilju se približuje korakoma
počasi, postopno
//
v skladu s korakanjem:
vojaki gredo na vaje in pojejo glasno, korakoma
korál
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
enoglasna liturgična glasba, vezana le na besedne poudarke:
napisati koral
/
peti koral
/
gregorijanski koral
;
protestantski koral
liturgična himnična glasba
korála
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.,
zool.,
v zvezah:
črna korala
drevesasto razrasli koralnjaki s črnim ogrodjem, Antipatharia
;
kamena korala
koralnjaki z apnenčastim ogrodjem, ki tvorijo v tropskih morjih
koralne grebene, Madreporaria
;
prava
ali
rdeča korala
drevesasto razrasli koralnjaki z močnim, navadno rdečim ogrodjem,
Eucorallia
2.
del rdeče ali črne korale za nakit:
velika izbira koral
/
nosila je korale
ogrlico iz delov (rdeče, črne) korale
korálast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
podoben korali:
ima koralasto obliko
/
ekspr.
koralasta usta
živo rdeča
korálasto
prisl.
:
koralasto razrasel
korálda
-e
[
korau̯da
]
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
ovratni nakit iz na vrvici nanizanih, navadno enakih drobnih
predmetov:
nosi koralde in zapestnico
;
okrog vratu ima rdeče koralde
//
posamezni del tega nakita:
izgubila je najlepšo koraldo
/
ogrlica iz steklenih korald
korálden
-dna -o
[
korau̯dən
]
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je iz korald, s koraldami:
nosi koraldno ogrlico
2.
knjiž.
živo rdeč:
koraldna usta
korálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na korale:
koralni apnenec
;
koralni greben
nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
;
koralni otok
;
koralne čeri
/
knjiž.
koralna usta
živo rdeča
korálno
prisl.
:
koralno rdeči plodovi
korálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na koral:
koralni spev
;
koralno petje
/
koralne lestvice
v srednjeveški cerkveni glasbi
diatonične lestvice z nealteriranimi toni
;
koralne note
;
koralno črtovje
koralína
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
z apnencem prepojena drevesasto razrasla rdeča alga, Corallina:
koralíšče
-a
s
(
í
)
kraj, kjer nabirajo (prave) korale:
morje je na tistem koncu polno korališč in morskih čeri
korálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
živo pisana ribica, ki živi ob koralnih grebenih tropskih morij:
koralnice in cevosrčnice
2.
zool.
zelo strupena, živo pisana ameriška kača, Micrurus:
navadna, rumena koralnica
♦
vrtn.
nizka sobna rastlina z oranžnimi jagodami, Nertera granadensis
korálnik
-a
m
(
ȃ
)
ogrodje koralnjaka:
koralniki različnih oblik in barv
/
lomljenje koralnika
♦
vrtn.
okrasni tropski grm z metuljastimi koralno rdečimi cveti v
grozdih, Erythrina crista galli
koralnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
morski ožigalkarji, pritrjeni na dno, s trdnim, navadno apnenčastim
ogrodjem, Anthozoa:
koralnjaki in klobučnjaki
korán
in
kóran -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
temeljna knjiga muslimanske vere:
brati koran
;
tako piše v Koranu
kórant
-a
m
(
ọ̑
)
nar. štajersko
kurent
:
koranti skačejo po cesti
kórar
-ja
m
(
ọ̑
)
nar.
kanonik
:
korarji in škof
kórarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nar.
kanoniški
:
nastanili so jih po samostanskih in korarskih hišah
kórbica
-e
ž
(
ọ̑
)
nižje pog.
košarica
:
plete korbice
;
naložiti jedila v korbico
●
nižje pog.
dati komu korbico
zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo
kôrcema
prisl.
(
ō
)
knjiž.,
v zvezi
liti korcema
liti kakor iz škafa:
kôrčast
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na korec:
korčasta posoda
/
korčasta streha
kôrček
-čka
m
(
ó
)
1.
manjšalnica od korec 1:
na polici je stal pločevinast korček
2.
nar.
ciklama
:
šopek korčkov
;
prijeten vonj po korčkih
korčúlja
-e
ž
(
ú
)
nar.
zajemalka
:
zajeti juho s korčuljo
kórd
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
rebričasti žamet:
hlače, obleka iz korda
//
močen, debel sukanec:
prešiti s kordom
;
v prid. rabi:
kord žamet
kordiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
zastar.
prisrčen
,
ljubezniv
:
sledilo je kordialno slovo
kordón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
strnjena vrsta navadno oboroženih oseb, postavljena za zavarovanje
česa:
napraviti kordon
;
močen kordon
/
kordon policije je potiskal ljudi nazaj
/
ekspr.,
s prilastkom
kralj se je obdal s celim kordonom vohunov
imel je veliko vohunov
2.
v zvezi
sanitarni kordon
,
nekdaj
pas ozemlja, čez katerega je prehod prepovedan zaradi preprečitve
širjenja nalezljivih bolezni:
določiti sanitarni kordon
;
pren.,
publ.
omejiti državo z ideološkim sanitarnim kordonom
♦
agr.
zelo gosto razporejen nasad drevja ali trte
;
voj.
vrsta ladij, oklopnih vozil, utrdb za preprečitev dohoda, prehoda
na določeno ozemlje
kordoné
-êja
in
kordonét -a
tudi
cordonnet -a
[
tretja oblika
kordoné -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tekst.
močno sukana debela svilena nit zlasti za kvačkanje:
kordován
tudi
kórdovan -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
usnj.
mehko, barvano kozje usnje za čevlje:
čevlji iz kordovana
kordovánski
tudi
kórdovanski -a -o
prid.
(
ȃ; ọ̑
)
usnj.,
v zvezi
kordovansko usnje
mehko, barvano kozje usnje za čevlje:
nosi čevlje iz kordovanskega usnja
kôrec
-rca
m
(
ó
)
1.
posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine:
piti iz korca
;
zajeti vodo s korcem
/
ponudila mu je korec vode
/
korec za zajemanje gnojnice
;
pren.,
knjiž.
mladost smo pili iz polnih korcev
//
taki posodi podoben del kake naprave:
korci mlinskih koles
/
kolesa na korce
♦
teh.
korci elevatorja
zajemalke
2.
žlebasta strešna opeka za pokrivanje primorskih hiš:
stare korce bo treba zamenjati
/
strešni korci
3.
nekdaj
prostorninska mera, navadno za žito, približno 39 l:
mernik pšenice in nekaj korcev ajde
4.
nekdaj
ploščinska mera, približno 2000 m
2
:
k hiši je spadalo dvajset korcev polja in trije korci travnikov
kòreferát
-a
m
(
ȍ-ȃ
)
krajši referat, ki obravnava isto temo kot glavni referat in jo
dopolnjuje:
v svojem koreferatu je podal konkretne predloge za rešitev problema
;
sledili so referati in koreferati
kòreferènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́
)
kdor ima, pripravi koreferat, soporočevalec:
določili so referenta in koreferenta
;
govoril je kot koreferent
korêjec
-jca
m
(
ȇ
)
pog.
avtomobil korejske znamke:
kupiti, voziti korejca
korékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
knjiž.
popravek
,
sprememba
:
korekcija smeri in položaja
/
korekcija stališč
/
ukvarja se s korekcijo sistema dela
izboljšavo, izboljševanjem
♦
med.
korekcija vida
izboljšanje vida z lečami ustrezne dioptrije
2.
knjiž.
popravljanje
,
korektura
:
strokovna korekcija teksta
3.
mat.
postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost;
popravek
:
naredili so korekcijo
//
vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi
pravilna vrednost:
korékcijski
tudi
korekcíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
nanašajoč se na korekcijo:
različni korekcijski postopki
/
korekcijska leča
♦
fiz.
korekcijski faktor
faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da
se dobi pravilna vrednost
;
fot.
korekcijski filter
filter, ki odpravlja napake v optičnih napravah
;
pravn.
korekcijski ukrep
vzgojni ukrep
;
teh.
korekcijski diagram
diagram, ki kaže popravke pri meritvah
korékten
-tna -o
prid.
, koréktnejši
(
ẹ̑
)
1.
ki je v skladu z določenimi normami, pravili;
spodoben
,
obziren
:
njegov nastop je bil korekten
/
ima korekten in tovariški odnos
;
korektno vedenje
/
bil je zelo korekten do nje
//
star.
ustrezen
,
primeren
:
nosil je črno, korektno obleko
2.
pravilen
,
neoporečen
:
piše korekten jezik
;
knjiga je pisana v korektni slovenščini
koréktno
prisl.
:
ravnal je korektno
/
v povedni rabi
to ni bilo korektno
korektív
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.,
s prilastkom
popravljalni, izboljševalni pripomoček, izboljševalno sredstvo:
kritika je bila učinkovit korektiv
;
dogodke ocenjuje kot korektive političnih napak
/
osebo si je zamislil kot moralni korektiv družbe
;
vzgojni korektiv
//
popravek
,
sprememba
:
zakon je dobil svoj korektiv
korektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
popravljalen
,
izboljševalen
:
gre za korektivne ukrepe
/
korektivna vzgoja
♦
ped.
korektivna pedagogika
pedagogika, ki se ukvarja s popravljanjem, izboljševanjem
prizadetih funkcij razvojno motenih otrok
;
šport.
korektivna gimnastika
gimnastika za popravljanje napak v drži telesa
koréktnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost korektnega:
odlikuje ga vsestranska korektnost
/
korektnost sprejema
/
oblikovna korektnost
koréktor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
kdor (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v
tekstu:
določen je bil za korektorja pisnih izpitnih nalog
;
korektor učbenika
2.
tisk.
kdor (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu:
zaposlen je kot korektor v tiskarni
3.
šport.
igralec pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak
drugih igralcev njegove ekipe čim manjše:
reprezentančni korektor
;
razglasili so ga za najboljšega korektorja na turnirju
4.
kar kaj popravlja, korigira:
študentsko delo je socialni korektor
//
ličilo, ki zakrije kožne nepravilnosti, navadno na obrazu:
nanesti svetel korektor v temno linijo gube
koréktorica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
ženska, ki (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične
napake v tekstu:
lektorica in korektorica
2.
tisk.
ženska, ki (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu:
korektorica je na koncu pregledala odtis
3.
šport.
igralka pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak
drugih igralk njene ekipe čim manjše:
reprezentančna korektorica
;
igrati na mestu korektorice
korektúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu,
popravljanje:
pomagal je pri korekturah člankov
;
čaka jo še korektura šolskih nalog
2.
tisk.
označevanje napak na krtačnem odtisu:
potrebna je ponovna korektura
/
opravil je zadnje korekture
zadnji pregled teksta pred tiskom
/
avtorske korekture
avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak
;
domača korektura
označevanje teh napak v tiskarni sami
//
nav. mn.
krtačni odtis, na katerem so označene napake:
nesti korekture v tiskarno
;
prosil je, naj mu pošlje korekture
/
brati korekture
3.
popravek
,
sprememba
:
korektura meje
;
korekture smeri in položaja
/
korektura barvnih tonov
/
gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav
izboljšave, izboljševanje
korektúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na korekturo:
korekturno delo
/
seznam korekturnih znakov
♦
fiz.
korekturni faktor
faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da
se dobi pravilna vrednost
;
mat.
korekturni člen
člen, s katerim se popravi kaka vrednost
;
tisk.
korekturni odtis
krtačni odtis
;
korekturni stolpci
krtačni odtis s tiskarskega stavka, ki še ni razporejen
korelácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
medsebojna odvisnost, soodvisnost:
zdi se, da med pojavoma ni korelacije
/
tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem
odvisnosti
♦
adm.
koeficient korelacije
koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema
spremenljivkama
;
jezikosl.
korelacija
razmerje soodnosnih jezikovnih prvin
korelacíjski
in
korelácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na korelacijo:
korelacijske dopolnitve
/
gre za korelacijsko zvezo med njima
korelativno
♦
adm.
korelacijski koeficient
koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema
spremenljivkama
;
jezikosl.
korelacijski fonemi
fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu
korelát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kar po pomenu, vrednosti ustreza čemu na določenem področju:
v glasbi te etične sile niso našle pravega korelata
;
vsaka literarna smer ima seveda tudi svoj svetovnonazorski korelat
/
družbeni korelat
korelatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
medsebojno odvisen, soodvisen:
korelativni pojavi
/
predmeta sta v korelativnem odnosu
♦
filoz.
korelativni pojmi
soodnosni pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu
korén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike:
rastlino izpuliti s korenom
;
peteršiljev koren
//
v zvezi
koren lečen
, po ljudskem verovanju
zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč:
iskati koren lečen
2.
zastar.
podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene
snovi;
korenina
:
drevesce z dolgim korenom
;
spotaknil se je ob koren stare smreke
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
osnova
,
temelj
:
spoznati koren problema
/
tu je v korenu same debate nesporazum
//
začetek
,
izvor
:
to ima svoj koren v preteklosti
4.
jezikosl.
del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine:
določiti koren
;
glagolski koren
/
koren besede
5.
mat.
količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent:
izračunati koren
/
bikvadratni koren
koren četrte stopnje
;
kubični
ali
kubni koren
ki ima korenski eksponent 3
;
kvadratni koren
ki ima korenski eksponent 2
●
ekspr.
toča je do korena vse potolkla
popolnoma, čisto
;
ekspr.
priti stvari do korena
spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
♦
anat.
lasni koren
del lasu, ki je v koži
;
nohtni koren
del nohta, ki je v kožni gubi
;
nosni koren
del nosu, kjer ta prehaja v čelo
;
koren jezika
skrajni zadnji del jezika
;
koren čutnega
ali
senzibilnega živca
zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu
živčevju
;
koren gibnega
ali
motoričnega živca
prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam
;
bot.
črni koren
rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi
cveti v koških, Scorzonera
;
trokrpi koralasti koren
rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko,
Corallorhiza trifida
;
rdeči koren
;
rožni koren
rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto
rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea
;
zlati koren
visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih,
Asphodelus
;
teh.
koren
del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah
;
koren vara
del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov
;
koren zoba
del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
;
zool.
koren kljuna, repa
;
koren hrbtne plavuti
kóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kor:
korna pesem
/
iz te dobe je korna pregraja in prižnica
/
imel je izvrstnega kornega poveljnika
;
korni štab
korénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koren 1:
korenasta zelenjava
/
korenasto deblo
deblo stožčaste oblike
korénček
tudi
korênček -čka
m
(
ẹ̑; ȇ
)
rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti
omeseneli podzemeljski deli:
sejati korenček
;
korenček in peteršilj
/
ostrgaj nekaj korenčkov
/
rdeči korenček
●
ekspr.
strgala mu je korenček: šlik šlak
s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost
korénčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
rastlina, ki ima koren:
pridelujejo repo in druge korenčnice
;
korenčnice in gomoljnice
koreníčevje
-a
s
(
í
)
koreničje
:
narezati koreničevja in gomoljev
koreníčica
-e
ž
(
í
)
bot.
spodnji del kalčka, iz katerega nastane korenina s koreninicami:
koreníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
knjiž.
koreniniti
:
ribez koreniči globlje kot jablana
/
želja po sreči koreniči v človeškem srcu
koreníčje
-a
s
(
ȋ
)
rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin:
v juhi se je kuhalo koreničje
;
okopavati koreničje
koreníčnik
-a
m
(
ȋ
)
les.
hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla:
koreníka
-e
ž
(
í
)
1.
bot.
podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin:
v zemlji ima koreniko
;
iz korenike so pognale številne korenine
;
korenika praproti, preslice
2.
ekspr.
osnova
,
temelj
:
njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
//
začetek
,
izvor
:
njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3.
ekspr.
krepek, trden človek:
je prava kmečka korenika
●
ekspr.
iztrebiti kaj do zadnje korenike
popolnoma, čisto
koreníkast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben koreniki:
korenikasti gomolji
korenína
-e
ž
(
í
)
1.
podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene
snovi:
korenine že poganjajo
;
rastlina je pognala korenine
;
izruvati plevel s korenino
;
baldrijanove korenine
;
korenine vinske trte
;
vršički korenin
;
gomolji in korenine
;
stal je tam, kot bi pognal korenine
dolgo časa, vztrajno
/
to drevo ima globoke korenine
;
gnezdasto prepletene korenine
;
pren.
to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2.
ekspr.
osnova
,
temelj
:
gre za družbene korenine eksistencializma
/
seči bo treba prav do korenin sistema
/
sovraštvo ima preveč globoke korenine
/
zlo izruvati s koreninami vred
//
začetek
,
izvor
:
vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3.
ekspr.
krepek, trden človek:
taka korenina mora vzdržati
;
star je, pa je še vedno korenina
;
je prava kraška korenina
/
kot nagovor
kako je s teboj, stara korenina
/
to je še kmet stare korenine
4.
zastar.
del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine;
koren
1
:
korenina krajevnega imena
●
ekspr.
iztrebiti kaj do zadnje korenine
popolnoma, čisto
;
ekspr.
kaj v korenini zatreti
preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič
pojavi; popolnoma uničiti
♦
anat.
lasna korenina
del lasu, ki je v koži
;
zobna korenina
del zoba, ki je v zobni jamici
;
bot.
adventivne
ali
nadomestne korenine
ki rastejo iz stebla ali listov
;
geotropične korenine
ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej
;
glavna
ali
srčna korenina
najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine
;
stranske korenine
ki rastejo iz glavne korenine
;
zračne korenine
ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
korenínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima korenine:
koreninasta povrtnina
;
gomoljaste in koreninaste rastline
/
drug za drugim so šli po koreninasti stezi
korenínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od korenina:
stebelce in koreninica
/
na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice
/
dlakaste koreninice
/
jesti sladke koreninice
koreníniti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
agr.
delati, poganjati korenine:
ribez hitro korenini
/
ta rastlina globoko, plitvo korenini
2.
ekspr.
imeti v čem osnovo, izhodišče:
v večini svojih del korenini na domačih tleh
korenínje
-a
s
(
ȋ
)
vse korenine ene rastline:
koreninje je segalo globoko v tla
;
koreninje pšenice
//
nav. ekspr.
več korenin, korenine:
spotikal se je ob koreninje
/
za zimo so se založili s koreninjem
z užitnimi koreninami, koreni
korenínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na korenino:
koreninska zgradba
/
koreninski vršiček
;
koreninska povrhnjica
♦
bot.
koreninski gomolj
;
koreninski gomoljčki
tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove
bakterije
;
koreninski laski
;
koreninski tlak
sila, s katero potiska korenina vodo v steblo
;
koreninski vrat
del rastline med korenino in steblom
;
koreninska čepica
varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke
korenin
;
vrtn.
koreninska gruda
korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
korenít
-a -o
prid.
, korenítejši
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
ki zadeva bistvo, temelj česa:
to pomeni korenit preobrat
;
prišlo je do korenite spremembe
/
zatekli so se h korenitim ukrepom
/
v razpravljanju je bil zelo korenit
2.
zastar.
odločen
,
trden
,
neustrašen
2
:
to so bili koreniti ljudje
koreníto
prisl.
:
korenito so se spremenili
koréniti
-im
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
mat.
računati število, ki, potencirano s korenskim eksponentom, da korensko
osnovo:
kvadrirati in koreniti
korenjáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od korenjak:
šele šest let mu je, pa je precejšen korenjaček
/
naš mali korenjaček
korenjáčiti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
delati se velikega, močnega:
spet se korenjači
korenják
-a
m
(
á
)
ekspr.
velik, močen človek:
ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo
;
njegovi tovariši so pravi korenjaki
/
korenjak je bil, da si je to upal
pogumen človek
//
krepek, trden človek:
kljub letom je še korenjak
korenjákinja
-e
ž
(
á
)
ekspr.
velika, močna ženska:
po postavi je prava korenjakinja
korenjáški
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
velik
,
močen
:
je visoke, korenjaške postave
/
bal se jih ni, bil je zelo korenjaški
pogumen
//
krepek
,
čvrst
:
to je korenjaški rod
korenjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost korenjaškega človeka:
občudoval je njegovo korenjaštvo
;
junaštvo in korenjaštvo
korênje
tudi
korénje -a
s
(
é; ẹ̑
)
1.
rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli
podzemeljski deli:
korenje je dobro obrodilo
;
korenje pleti, populiti, sejati
;
rumen kot korenje
/
njiva korenja
♦
bot.
navadno korenje
divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus
carota
2.
zastar.
več korenin, korenine:
spotikal se je ob korenje drevja
korénjenje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od koreniti:
rezultat korenjenja
;
korenjenje in logaritmiranje
korênjev
tudi
korénjev -a -o
prid.
(
é; ẹ̑
)
nanašajoč se na korenje:
korenjevo seme
/
korenjeva marmelada
korenjíšče
-a
s
(
í
)
njiva, na kateri je raslo korenje:
korenjišča so pripravljena za pomlad
korenonóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
bot.,
zool.
enoceličarji, ki se gibljejo s panožicami, Rhizopoda:
korenonožci, bičkarji in migetalkarji
korénovka
-e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
rastlina, ki ima koren:
gomoljnice in korenovke
korenôvnik
-a
m
(
ȏ
)
bot.
lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi
koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora:
korénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na koren 4, 5:
korenski samoglasnik
/
korenski glagoli
glagoli, ki nimajo glagolske pripone
/
korenski eksponent
število, ki izraža stopnjo korena
;
korenska osnova
število, iz katerega se računa koren
♦
teh.
korenski varek
del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov
korénstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
koreničje
:
vložiti sadje, sočivje in korenstvo
koreográf
-a
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s koreografijo:
bil je eden najslavnejših koreografov
;
koreografi in plesalci
koreografíja
-e
ž
(
ȋ
)
dejavnost, ki se ukvarja z uprizarjanjem umetniških plesov, baleta:
posvetiti se koreografiji
/
Pepelka v koreografiji znanega koreografa
/
razvoj koreografije
koreográfinja
-e
ž
(
ȃ
)
koreografka
:
znana koreografinja in baletna umetnica
koreografírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti načrt za uprizoritev umetniškega plesa, baleta:
koreografirati in režirati
/
delo je koreografiral znani koreograf
koreográfka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s koreografijo:
zaposlena je kot koreografka v operi
koreográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na koreografe ali koreografijo:
koreografsko in režisersko delo
;
koreografsko oblikovanje
/
teksti bodo opremljeni s koreografskimi slikami in fotografijami
koreográfsko
prisl.
:
plesu koreografsko izdelati obliko
korepetícija
-e
ž
(
í
)
1.
glasb.
vaja (ob klavirski spremljavi) s solisti, zborom, orkestrom kot
priprava za nastop:
pevske korepeticije
//
klavirska spremljava drugega glasbenika, glasbenikov na nastopu:
koncert pevskega zbora ob korepeticiji znanega pianista
2.
star.
ponavljanje učne snovi s kom:
korepeticije in inštrukcije
korepetírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
glasb.
(s klavirsko spremljavo) vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor,
orkester:
korepetira v operi
;
korepetirati zbor za opero
//
na klavirju spremljati nastop drugega glasbenika, glasbenikov:
korepetirati balet
/
na nastopu je mlade glasbenike korepetirala znana pianistka
2.
star.
ponavljati s kom učno snov:
zasluži s tem, da korepetira
korepetítor
-ja
m
(
ȋ
)
1.
glasb.
kdor (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop soliste,
zbor, orkester:
dolgo je bil korepetitor pri baletu
;
zaposlen je kot korepetitor v operi
//
kdor na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika, glasbenikov:
koncert pevskega zbora ob spremljavi korepetitorja
;
kot korepetitor spremlja učence različnih instrumentov
2.
star.
kdor ponavlja s kom učno snov:
preživljal se je kot inštruktor in korepetitor
korepetítorka
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
ženska, ki (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop
soliste, zbor, orkester:
kot korepetitorka je sodelovala pri različnih zborovskih sestavah
//
ženska, ki na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika,
glasbenikov:
nastopila je s svojo stalno korepetitorko
;
profesorica klavirja in korepetitorka
/
koncert ob spremljavi korepetitorke
korêselj
-slja
m
(
é
)
zool.
manjša, krapu podobna sladkovodna riba, Carassius carassius:
loviti koreslje
korespondénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
vzdrževanje medsebojnih pisnih stikov, dopisovanje:
ima, vodi obširno, redno korespondenco
/
poslovna, trgovska korespondenca
/
tečaji iz knjigovodstva in korespondence
//
pisma
,
dopisi
:
izšla je celotna Cankarjeva korespondenca
2.
knjiž.
zveza
,
povezava
:
iskal je korespondenco z družbeno bitjo
;
gre le za simbolično korespondenco med njima
korespondénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na korespondenco:
korespondenčna dokumentacija
;
korespondenčno pismo
/
korespondenčni center, urad
;
vzpostaviti korespondenčne odnose
;
korespondenčna banka, zavarovalnica
;
korespondenčna mreža
/
korespondenčna seja
;
korespondenčno glasovanje, odločanje
;
korespondenčno gradivo
korespondènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
kdor poklicno opravlja dopisovanje:
korespondent v podjetju
;
korespondent in knjigovodja
/
korespondent za tuje jezike
2.
dopisnik
:
bil je korespondent znanih nemških časopisov
3.
kdor si dopisuje:
imeti korespondente v vseh delih sveta
4.
dopisni član akademije znanosti in umetnosti:
zbrali so se akademiki, korespondenti in častni člani
korespondêntka
tudi
korespondéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje:
zaposliti korespondentko
/
korespondentka za tuje jezike
korespondírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
vzdrževati medsebojne pisne stike;
dopisovati si
:
prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl
;
redno korespondirata
2.
knjiž.
ujemati se, skladati se:
četrti cikel pesmi korespondira s prvim
/
dramatika korespondira temu času
3.
publ.
tvoriti zvezo, povezavo:
zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom
mesta
koréta
stil.
korêta -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
pog.
voz na dveh kolesih:
vojaki so odpeljali ranjence na koreti
//
slabš.
staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil:
prodaj že to koreto
/
stara koreta
2.
nar. zahodno
ročni voziček, ciza:
naložiti krompir na koreto
kóretelj
in
korételj
in
korêtelj -tlja
m
(
ọ̑; ẹ́; é
)
kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov:
obleči si koretelj
;
duhovniki v belih koretljih
//
knjiž.
temu podobno oblačilo sploh:
spokorniki so v črnih koretljih drug za drugim stopali iz cerkve
korética
stil.
korêtica -e
ž
(
ẹ̑; ȇ
)
manjšalnica od koreta:
naložiti korenje na koretico
koriánder
-dra
m
(
á
)
1.
bot.
zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih,
Coriandrum sativum:
koriander že cvete
2.
začimba, pripravljena iz semen te rastline:
dodala je še malo popra in koriandra
koriándol
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček:
na maškaradi so si metali konfete in koriandole
2.
nar. primorsko
barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje
udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah;
konfet
:
ves je bil posut s koriandoli
koribánt
-a
m
(
ā á
)
v grški mitologiji
plešoči spremljevalec boginje Kibele:
divji ples koribantov
kórica
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
skorja (kruha):
kruh s preveč zapečeno korico
koridór
-ja
in
-a
m
(
ọ̑
)
1.
navadno s prilastkom
ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze:
koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni
/
zračni in kopenski koridorji med državami
/
ta rečna dolina je dober kopenski koridor
;
pren.,
knjiž.
delali so si koridor skozi množico
2.
knjiž.
ozek, dolg prostor v stavbi, od koder vodijo vrata v bivalne in druge
prostore;
hodnik
1
:
sprehajati se po koridorju
;
obokan, temen koridor
/
vrata na koridor
koridórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na koridor:
koridorsko ozemlje
/
koridorske predsobe
♦
arhit.
koridorska zgradba
zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh
korifêja
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
prvak
,
veličina
:
bil je korifeja na literarnem področju
;
korifeje v zdravstvu
korigènd
-ênda
in
-énda
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pravn.,
nekdaj
mladoletni prestopnik v poboljševalnem oddelku prisilne delavnice:
korigíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od korigirati:
korigiranje šolskih nalog
/
korigiranje smeri poleta
korigírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu,
popravljati:
korigirati članek
;
korigira šolske naloge
2.
tisk.
označevati napake na krtačnem odtisu:
staviti in korigirati
3.
nav. ekspr.
popravljati
,
spreminjati
:
avtor je korigiral svoje prejšnje mnenje
;
svoje pesmi je večkrat korigiral
/
lepo krojena obleka ji v marsičem korigira premočno postavo
♦
med.
korigirati vid
izboljšati vid z lečami ustrezne dioptrije
korigíran
-a -o:
korigirana naloga
♦
fot.
korigirani objektiv
objektiv, izboljšan z uporabo raznih vrst stekla, brušenjem leč,
s kombinacijami leč
korínta
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
majhna temna rozina brez pečk:
dodala je še korinte
koríntski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na (starogrški) Korint:
korintsko pristanišče
♦
um.
korintski kapitel
kapitel z volutami na oglih in akantovimi listi
;
korintski slog
starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost,
slikovitost in uporaba korintskega stebra
;
korintski steber
steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih in akantovimi listi
koríst
1
-a
m
(
ȋ
)
star.
zborovski pevec:
solisti in koristi
koríst
2
-i
ž
(
ȋ
)
1.
kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela,
delovanja:
to delo mu daje, prinaša korist
;
od prevajanja ni imel velikih koristi
;
napraviti več škode kot koristi
/
gojijo jih zaradi gospodarskih koristi
;
vse to dela samo zaradi materialnih koristi
//
nav. mn.
kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh:
naše koristi se križajo
;
branil, zagovarjal je njegove koristi
;
družijo jih skupne koristi
/
družbene koristi
;
to zahtevajo javne koristi
;
podrejati osebne koristi splošnim
;
zastopa koristi družbe
2.
navadno s prilastkom
kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice:
braniti, zastopati koristi ljudstva
/
njihova nesloga nam je bila samo v korist
3.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
v korist
izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja:
dela v korist skupnosti
;
razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih
k prvim, na stran prvih
●
ekspr.
tu je vsaka beseda brez koristi
kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni
;
star.
to sodelovanje je velike koristi za mir
je zelo pomembno, važno
;
star.
delati za korist naroda
za blaginjo, srečo
♦
ekon.
celotna korist
skupna korist od določene količine kake dobrine
;
marginalna
ali
mejna korist
korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga
;
pravn.
premoženjska korist
korísten
-tna -o
prid.
, korístnejši
(
ī
)
1.
ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice:
koristno delo
/
dati komu koristen nasvet, nauk
/
biti koristen za kaj
2.
od katerega ima kdo določeno vrednoto:
bili so koristni člani družbe
;
koristne živali
/
fant bo doma še najkoristnejši
/
koristen material
ki se da uporabiti, izkoristiti
♦
grad.
koristna obremenitev, teža
obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg
stalne obremenitve, teže
;
žel.
koristni kilometer
vsak prepeljani kilometer koristne vožnje
;
koristni tovor
tovor brez embalaže
;
koristna vožnja
vožnja z natovorjenimi vozili
korístno
prisl.
:
koristno izrabiti čas
/
v povedni rabi
bilo je zelo koristno, da je sodeloval z njimi
korístiti
-im
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
dajati, prinašati ugodne, pozitivne posledice:
to nikomur ne koristi
;
kar enemu koristi, drugemu škoduje
/
telesne vaje koristijo za okrepitev organizma
;
to ji je malo koristilo
2.
delati, da ima kdo od česa določeno vrednoto:
rad bi ji koristil s svojim delom
3.
uporabljati
,
izkoriščati
:
za prevoz surovin koristijo železnico
;
prostori se že koristijo
;
koristiti se z izsledki znanosti
/
koristiti letni dopust
/
vozne olajšave lahko koristijo vsi učenci
dobivajo, prejemajo
koríščen
-a -o:
domovi ob morju so koriščeni le nekaj mesecev
;
dobro koriščene površine
korístka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
zborovska pevka:
operna koristka
korístnica
-e
ž
(
ȋ
)
uporabnica
:
koristnica storitev podjetja
/
države koristnice evropske razvojne pomoči
;
koristnica kmetijskih subvencij
korístnik
-a
m
(
ȋ
)
uporabnik
:
koristnike cest so o tem pravočasno obvestili
;
koristniki družbenega premoženja
;
je koristnik stanovanja, stavbe
/
koristnikom bodo izplačali določeno vsoto
//
potrošnik
,
porabnik
:
blago so razdelili med koristnike
;
potrebe koristnikov se večajo
korístnost
-i
ž
(
ī
)
1.
lastnost, značilnost koristnega:
koristnost diskusije
;
vsestranska koristnost nekaterih živali
2.
publ.
korist
2
:
to dela le zaradi osebne koristnosti
;
vsebino presojati po njeni praktični koristnosti
korístnosten
-tna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
nanašajoč se na koristnost:
gleda z njegovega koristnostnega stališča
/
koristnostna literatura
koristoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
nanašajoč se na koristoljubje:
koristoljubna žena
/
koristoljubno delo
koristoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
težnja po koristi:
častihlepje in koristoljubje
/
to je naredil iz čistega koristoljubja
koristolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
slabš.
kdor teži po koristi:
bil je velik koristolovec
;
koristolovci in karieristi
koristolôvje
-a
s
(
ȏ
)
koristoljubje
,
koristolovstvo
:
zadostiti svojemu koristolovju
/
to je delal iz koristolovja
koristolôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na koristolovce ali koristolovstvo:
imeti koristolovske namene
/
koristolovski ljudje
koristolôvstvo
-a
s
(
ȏ
)
slabš.
težnja po koristi:
sodeloval je samo iz koristolovstva
koristonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
zastar.
dobičkonosen
,
koristen
:
koristonosna živina
;
ta posestva so bila manj koristonosna
koríščenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od koristiti:
koriščenje zemljišč
/
racionalno koriščenje objektov, stanovanj
korítar
-ja
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor je v donosni službi, na uglednem položaju ali si zelo prizadeva
priti do tega zaradi lastnih koristi:
koristolovci in koritarji
korítarstvo
-a
s
(
ȋ
)
slabš.
lastnost, značilnost koritarjev:
očitali so mu koritarstvo
;
dobičkarstvo in koritarstvo
korítast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben koritu:
koritasto ležišče
/
koritasta oblika
♦
geogr.
koritasta dolina
dolina z zelo strmimi pobočji in širokim ravnim dnom
;
metal.
koritasta peč
korítce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od korito:
prašičem napolniti koritca
/
koritce za dežnike
koríti
-ím
nedov.
(
ī í
)
zastar.
opominjati
,
oštevati
:
za vsako besedico ga kori
korítnica
-e
ž
(
ȋ
)
grad.
navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za odtok vode ob
robu cestišča:
vgraditi koritnice ob cesti
koríto
-a
s
(
í
)
1.
podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine:
v koritu je še dosti krme
;
leseno korito
/
svinjsko korito
//
večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo:
zajeti vodo iz korita
/
šla je h koritu po vodo
;
pere pri koritu
2.
kar je po obliki podobno koritu:
po koritu je spuščal opeko s strehe
/
cvetlična korita
;
mlinsko korito
;
pomivalno, umivalno korito
/
navt. žarg.
korito čolna, ladje
trup
3.
podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po
kateri teče voda;
struga
:
v koritu pod hišo teče potok
;
izsušeno, razrito korito
;
korito hudournika
/
rečno, vodno korito
●
slabš.
še korita si ne pospravi sam
postelje, ležišča
;
slabš.
hitro je prišel do korita
do donosne službe, uglednega položaja
;
slabš.
se vidi, da je pri koritu
da ima donosno službo, ugleden položaj
♦
alp.
korito
globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode,
plazov
;
čeb.
korito
(čebelji) panj, izdolben iz kosa debla
;
fot.
korito
naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material
;
gled.
svetlobno korito
pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje
scene
korjêra
-e
ž
(
ȇ
)
nar. primorsko
avtobus
:
peljati se s korjero
kórm
-a
m
(
ọ̄
)
zool.
iz matičnega osebka nastali osebki, ki so med seboj organsko povezani:
kormóniš
-a
m
(
ọ̑
)
pri dravskih in savinjskih splavarjih
krmar (na splavu):
najprej je bil splavar, nato kormoniš
kormorán
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami,
Phalacrocoracidae:
veliki kormoran
kórner
-ja
m
(
ọ́
)
1.
šport.,
pri nogometu
prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol;
kot
1
:
postavil se je v korner
//
kazenski strel s tega prostora:
dosoditi korner
2.
nakup vsega blaga ali velikega dela blaga določene vrste z namenom, da
se mu dvigne cena:
kornét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
trobenti podobno glasbilo:
igrati na kornet
/
altovski kornet
2.
obrnjenemu stožcu podobna posodica, navadno iz nekvašenega testa ali
tršega papirja:
sladoled v kornetih
/
pog.
prosim kornet
kornet z vsebino
3.
nekdaj
najnižji častnik eskadrona:
bil je kornet znanega polka
4.
rel.,
nekdaj
belo, v ostrih robovih nazaj štrleče pokrivalo nekaterih redovnic,
zlasti usmiljenk:
na glavi je imela kornet
kornjáča
-e
ž
(
á
)
zool.,
navadno v zvezi
grška kornjača
v južni in jugovzhodni Evropi živeča želva, Testudo hermanni:
ježi in kornjače
korobáč
-a
m
(
á
)
biču podobna priprava iz spletenih šib, jermenov, vrvi za udarjanje:
ošvrknil ga je s korobačem
;
usnjen korobač
;
šibe in korobači
//
bič
1
:
udariti konja s korobačem
korobáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
tepsti s korobačem:
bičati in korobačiti
korodírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
kem.
razpadati, razkrajati se zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov:
kovina korodira
//
preh.
povzročati tak razpad, razkroj:
fluorovodikova kislina korodira steklo
;
sulfatna raztopina korodira beton
2.
geogr.
povzročati razpad, razkroj zemeljske površine:
voda korodira apnenec
korodíran
-a -o:
korodirane stene jame
koromáč
-a
m
(
á
)
nar. primorsko
komarček
:
na pašniku je rasel koromač
Koromándija
-e
ž
(
á
)
po ljudskem verovanju
dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro:
vedno sanjajo o Koromandiji
/
babica jim je pripovedovala o Indiji Koromandiji
koróna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
glasb.
polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze:
napisati korono nad noto
2.
astron.
plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor:
kromosfera in korona
koronáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.,
navadno v zvezi
koronarna arterija, žila
arterija, žila, ki v obliki venca obdaja srce:
prizadetost, zožitev koronarnih arterij
/
bolezen koronarnih arterij
koronárka
-e
ž
(
ȃ
)
med.
koronarna arterija:
zožitev koronark
korónavírus
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
virus iz družine Coronaviridae:
povzročitelj bolezni je koronavirus
;
okužba s koronavirusom
koróščina
-e
ž
(
ọ̑
)
koroško narečje:
govori koroščino
;
posebnosti koroščine
korošíca
-e
ž
(
í
)
nar.
kar je po izvoru s Koroškega:
med različnimi sekirami je imel tudi korošico
/
kadi pipo korošico
koróški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Korošce ali Koroško:
koroška dežela, zemlja
/
koroški plebiscit
;
koroška narečna skupina
/
prirediti koroško-primorski večer
♦
zgod.
ustoličevanje koroškega vojvode
korotánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
koroški
:
korotanska zemlja
korozíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kem.
razpadanje, razkrajanje površine kovin zaradi kemičnih ali
elektrokemičnih procesov:
preprečiti korozijo
;
je odporen proti koroziji
;
zaščititi avtomobile pred korozijo
/
korozija kovin
/
korozija betona
razpadanje, razjedanje betona zlasti zaradi vpliva sulfatne
raztopine
2.
geogr.
razpadanje, razkrajanje zemeljske površine zaradi atmosferskih
vplivov:
korozija na krasu
3.
med.
počasno razpadanje, razkrajanje tkiva zaradi delovanja jedkih
kemikalij ali vnetja:
korozija sluznice prebavil
korozíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na korozijo:
korozijska odpornost
/
korozijska zaščita
/
korozijska poškodba
korozíjsko
prisl.
:
korozijsko nastale jamice v steni
korozíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki povzroča korozijo:
korozivna kislina
/
korozivno delovanje
korporácija
-e
ž
(
á
)
1.
gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih
podjetij zaradi monopolističnih ciljev:
korporacija obvladuje trg
/
kapitalistične korporacije
//
gospodarska organizacija, ki temelji na skupnem delovanju
delodajalcev in delojemalcev:
ustanoviti korporacijo
2.
publ.
organizacija
,
združenje
:
te občine so bile med prvimi javnimi korporacijami
/
okrepitev mestnih korporacij
/
skupina je nastopila kot samostojna korporacija
korporacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na korporacija 1:
korporacijski dobiček
;
korporacijske znamke
;
korporacijsko pravo
;
korporacijsko upravljanje
/
korporacijski gozdovi
/
korporacijski sistem
korporativni sistem
;
korporacijska država
korporativna država
korporál
-a
m
(
ȃ
)
v nekaterih državah
čin komandirja desetine ali nosilec tega čina:
napredovati v korporala
korporálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na korporale:
korporalska uniforma
/
korporalski čin
korporatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na korporacija 1:
korporativna ureditev države
/
korporativni sistem
sistem, v katerem sta gospodarstvo in politična ureditev osnovana
na korporaciji
;
korporativna država
država s korporativnim sistemom
2.
publ.
ki vključuje vse, večino:
korporativna akcija
/
korporativna udeležba
korporatívno
prisl.
:
korporativno se udeležiti manifestacije
;
korporativno organizirano gospodarstvo
korporativízem
-zma
m
(
ī
)
v nekaterih državah
ureditev, osnovana na korporativnem sistemu:
demokratični, monopolni korporativizem
;
fašistični, predvojni korporativizem
;
značilnosti korporativizma
/
državni, globalni korporativizem
korpulénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
debel
,
obilen
:
je korpulentne postave
/
vstopila je precej korpulentna ženska
kórpus
-a
m
(
ọ̑
)
1.
vojaška enota iz divizij in posebnih enot:
formirati korpus
;
poveljnik korpusa
/
ekspedicijski korpus
2.
jezikosl.
zbirka besedil v elektronski obliki s standardizirano obliko zapisa in
izbranimi podatki:
analiza korpusa
;
delo s korpusom
;
besedila za korpus
;
korpus in slovar
/
referenčni korpus
ki je glede na vključena besedila zvrstno kar se da uravnotežen
/
besedilni korpus
3.
publ.,
navadno s prilastkom
skupina
,
zbor
:
nastopili so najboljši korpusi
;
baletni, godalni korpus
/
diplomatski korpus
diplomatski zbor
;
korpus miru
zlasti v ameriškem okolju
organizacija iz prostovoljcev, ki skrbi zlasti za gospodarski
razvoj in pomoč nerazvitim deželam
4.
knjiž.
zbirka
:
korpus srednjeveških fresk
●
ekspr.
ta ženska je pa korpus
je zelo debela
kórpusen
-sna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na korpus:
korpusno področje
/
korpusni general
/
korpusni opisi, podatki
;
korpusni pristop k jezikoslovnim raziskavam
;
korpusne analize, raziskave
;
korpusno gradivo
/
korpusno jezikoslovje
ki se pri analizi jezika opira zlasti na besedilne korpuse
korpúskul
-a
m
(
ȗ
)
fiz.
osnovni delec:
korpuskuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na korpuskul:
korpuskularno sevanje
/
korpuskularna teorija svetlobe
teorija, po kateri je svetloba sestavljena iz fotonov
kórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kor 1, 2:
je korski pevec
/
zapela je z visokim korskim glasom
kórteks
-a
m
(
ọ̑
)
anat.
vrhnja plast nekaterih notranjih organov, skorja:
operacija korteksa nadledvične žleze
/
možganski korteks
možganska skorja
kórtes
-a
m
(
ọ̑
)
v nekaterih državah,
nekdaj
zakonodajna skupščina, narodno predstavništvo:
doseči zmago pri volitvah v kortese
/
španski kortesi
kórtikosteroíd
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
med.
hormon nadledvične žleze ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona:
zdraviti bolezen s kortikosteroidi
;
inhalacijski kortikosteroidi
;
injekcije, odmerki kortikosteroidov
;
uporaba kortikosteroidov
kortizól
-a
m
(
ọ̑
)
hormon nadledvične žleze:
izločanje kortizola
;
raven kortizola
;
adrenalin in kortizol
/
hormon kortizol
kortizón
-a
m
(
ọ̑
)
med.
hormon nadledvične žleze:
žleze izločajo kortizon
/
zdravljenje s kortizonom
korumpíranost
-i
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
lastnost, značilnost korumpiranega:
boriti se proti zlaganosti in korumpiranosti družbe
korumpírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nav. slabš.
(moralno) izprijati, kvariti, navadno s podkupovanjem:
okolica ga je korumpirala
;
uradništvo se je vse bolj korumpiralo
korumpíran
-a -o:
korumpirani vladajoči razredi
;
kritika je bila že tako dovolj korumpirana
korúnd
-a
m
(
ȗ
)
min.
rudnina aluminijev oksid:
korúpcija
-e
ž
(
ú
)
izkoriščanje družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno
nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za
znance:
korupcija se širi
;
obtožbe, očitki o korupciji
;
boj proti korupciji
;
preiskava zaradi suma korupcije
;
korupcija, klientelizem in nepotizem
/
politična korupcija
;
korupcija v javnem življenju
;
korupcija v sodstvu, zdravstvu
/
Komisija za preprečevanje korupcije [KPK]
//
nav. slabš.
(moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega
izkoriščanja družbenega položaja, moči:
korupcija dvora, politikov
korupcíjski
tudi
korúpcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na korupcijo:
o tisti korupcijski aferi se je mnogo pisalo
;
korupcijska mreža
;
korupcijsko tveganje
/
preganjati korupcijska dejanja, ravnanja
/
korupcijska komisija
protikorupcijska
korupcioníst
-a
m
(
ȋ
)
nav. slabš.
kdor je izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega
položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja:
boj proti korupcionistom
;
bil je korupcionist in podkupovalec
korúpten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
publ.
(moralno) izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega
položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja:
koruptna meščanska politika
;
posluževal se je najbolj koruptnih sredstev
/
koruptni uradniki
podkupljivi
koruptíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki temelji na izkoriščanju družbenega položaja, moči za neupravičeno
in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase
ali za znance:
koruptivni posli
;
koruptivne povezave, prakse
;
koruptivno dejanje, ravnanje, vedenje
;
koruptivno financiranje
/
koruptivni politiki
;
koruptivna država
korúptnost
-i
ž
(
ȗ
)
publ.
(moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi izkoriščanja
družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega
izkoriščanja:
drama je protest zoper koruptnost družbe
/
izrabili so koruptnost sodnikov
podkupljivost
korúza
-e
ž
(
ú
)
enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno
seme:
saditi, okopavati koruzo
;
koruzo ličkati
;
popoldne so lomili, trgali koruzo
;
pečena koruza
;
zunaj visi kita koruze
/
koruza letos dobro kaže
/
koruza je spet poplavljena
njiva s koruzo
/
bela koruza
z belimi zrni
;
debelozrnata, drobnozrnata koruza
;
semenska koruza
●
ekspr.
kmalu je vrgel puško v koruzo
ni več vztrajal, je obupal
;
pog.
živita na koruzi
živita skupno življenje brez zakonske zveze
♦
agr.
silažna koruza
ki je za silažo
;
biol.
heterozna, hibridna koruza
;
vrtn.
pisana koruza enoletna
okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays
japonica
korúzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na koruzo:
koruzna slama
;
koruzno steblo, zrno
/
koruzni zdrob
;
koruzna moka
/
koruzni kruh, močnik
;
koruzni žganci
♦
agr.
lasje na koruznem storžu
zelo podaljšani vratovi pestičev
;
zool.
koruzni molj
molj, ki povzroča škodo zlasti na koruzi, Sitotroga cerealella
koruzínje
-a
s
(
ȋ
)
nar. vzhodno
koruzna slama:
na njivah so ležali snopi koruzinja
koruzíšče
in
korúzišče -a
s
(
í; ū
)
1.
njiva, na kateri je rasla koruza:
preorati koruzišče
;
koruzišča in krompirišča so bila suha
2.
koruzna slama:
na njivi so bili kupi koruzišča
korúzje
-a
s
(
ȗ
)
koruzna stebla, koruza:
visoko koruzje
korúznica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
koruzna slama:
po njivi je ležala raztresena koruznica
;
obrali so koruzo in posekali koruznico
2.
pog.
ženska, ki živi s kom v zunajzakonski zvezi:
poroka dolgoletnih koruznic
korúznik
-a
m
(
ȗ
)
1.
pog.
kdor živi s kom v zunajzakonski zvezi:
bil je zaprisežen koruznik
2.
koruzni kruh:
doma še koruznika niso imeli
korúzniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
pog.
priležniški
:
tam je pravo koruzniško gnezdo
/
koruzniško življenje
korúzništvo
-a
s
(
ȗ
)
pog.
priležništvo
:
to ni noben zakon, to je koruzništvo
/
živita v koruzništvu
koruznják
-a
m
(
á
)
1.
nar. vzhodno
stavba za sušenje in hranjenje koruze:
koruznjak je bil prazen
;
skril se je v koruznjak
/
nedaleč so stali trije koruznjaki koruze
2.
star.
koruzni kruh:
otroci so jedli koruznjak
koruzovína
-e
ž
(
í
)
koruzna slama;
koruznica
:
pokladati koruzovino
;
s koruzovino pokrit hlev
korvéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
voj.
vojna ladja, oborožena s protiletalskim in protitorpednim orožjem za
zaščito konvojev:
konvoj s korveto
/
kapetan korvete
nekdaj
čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od poročnika
bojne ladje, ali nosilec tega čina
//
nekdaj
manjša vojna ladja, oborožena samo z eno baterijo:
korvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na korveto:
korvetno spremstvo
/
korvetni kapetan
kapetan korvete
korzár
-ja
m
(
á
)
nekdaj
član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje;
gusar
:
njihovi korzarji so križarili vzdolž vseh obal
korzárski
-a -o
prid.
(
á
)
nekdaj
gusarski
:
korzarska ladja
/
korzarski napadi
korzét
-a
m
(
ẹ̑
)
tesno oprijet del ženskega spodnjega perila, ki stiska in oblikuje
telo;
steznik
:
doma je bila vedno brez korzeta
;
pretesen korzet
kórzo
-a
m
(
ọ̑
)
1.
javni prostor, namenjen za sprehajanje:
na korzu je igrala godba
;
razsvetljen korzo
//
ekspr.
sprehajanje
,
sprehod
:
večerni korzo
;
bila je ura korza
2.
tradicionalna prireditev, navadno s sprevodom okrašenih vozov:
iti na korzo
/
cvetlični, pustni korzo
kós
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
navadno s prilastkom
del snovi, stvari:
pojedel je tri kose kruha
;
zaviti kaj v kos papirja
;
majhen, velik kos sira
/
odrezati kos salame
/
razdeliti hlebec na dva kosa
;
zrezati kaj na drobne kose
na drobno
2.
navadno s prilastkom
predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari:
na zalogi je še nekaj kosov
;
vsega skupaj je bilo osem kosov
/
ekspr.
med pohištvom so bili prav lepi kosi
/
sveža jajca so bila po sedemdeset par kos
/
plačevati od kosa
glede na število izdelkov
//
predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari:
kosi perila
;
pripeljal je nekaj kosov pohištva
/
omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3.
nav. ekspr.,
z rodilnikom
izraža količinsko omejitev:
velik kos poti je sam prehodil
;
videla je lep kos sveta
/
doma imajo kos vrta
manjši, majhen vrt
/
dobršen kos življenja je že za njim
●
ekspr.
tam bo še vedno imela svoj kos kruha
zaslužek
;
spomenik je iz enega kosa
nesestavljen, cel
;
ekspr.
iti na kose
zdrobiti se, razbiti se
;
ekspr.
razbiti, raztrgati na drobne kose
čisto, popolnoma
;
ekspr.
figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa
skladna, harmonična
♦
grad.,
strojn.
fazonski kos
večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno,
kanalizacijsko napeljavo
;
mont.
kos
največja oblika premoga po drobljenju
;
trg.
blago na kose
kós
2
-a
m
(
ọ̑
)
večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči:
na vrtu poje, žvižga kos
;
liščki, kosi in kalini
/
črni kos
♦
zool.
povodni kos
ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus
cinclus
kós
3
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
zastar.
poševen
,
nagnjen
:
gledala ga je s svojimi kosimi očmi
kós
4
povdk.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.,
z dajalnikom,
v zvezi
biti kos
izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev
določenega dela:
temu človeku bom kos
;
nalogi ni kos
;
v matematiki je vsakemu kos
●
ekspr.
nismo vsemu kos
preveč je dela, da bi ga mogli opraviti
kôsa
-e
stil.
-é
ž
(
ó
)
orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave:
kosa se je skrhala
;
koso brusiti, klepati, nasaditi
/
ekspr.
kose so pele
●
ekspr.
smrt že kleplje koso zanj
kmalu bo umrl
;
ekspr.
komaj je še mahal s koso
kosil
;
ekspr.
prišla je starka s koso
smrt
♦
geogr.
zemeljska kosa
podolžna sipina, ki zapira zaliv ali jezero
;
navt.
kosa
nekdaj
naprava na liburnah za rezanje vrvi, ki držijo jambore
kósanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kosati se:
med njimi se je začelo tiho kosanje
/
tradicionalno veslaško kosanje
kosár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec kos:
bil je kosar
kósast
1
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je v kosu, kosih:
kosasti material
kôsast
2
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben kosi:
kosasto rezilo
kósati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
iz celote delati, napravljati kose, dele:
kosati posestvo, zemljišče
;
kosati na majhne dele
/
kosati perutnino
rezati, sekati
kósati se
-am se
nedov.
(
ọ̑
)
1.
prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi:
kosati se s kom pri delu, v delu
;
ekspr.
kar kosale so se, katera bo povedala prva
tekmovale
/
kosati se med seboj
2.
nav. ekspr.,
z orodnikom
imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi:
v pridnosti se lahko kosa z njim
;
glede padavin se jesen kosa s pomladjo
/
letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim
primerjati
//
pojavljati se, nastopati v enaki meri:
tu se natančnost kosa s točnostjo opisov
3.
ekspr.
boriti se, spopadati se:
parnik se je kosal z viharjem
/
sovraštvo se kosa z ljubeznijo
kósec
1
-sca
m
(
ọ̄
)
manjšalnica od kos
1
:
kosci stekla
/
razrezati na drobne kosce
●
ekspr.
člankar ga je raztrgal na kosce
njegovo delo je ocenil zelo negativno
kósec
2
-sca
m
(
ọ̑
)
zool.
kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom, Crex
crex:
v detelji je hreščal kosec
kôsec
3
-sca
m
(
ó
)
kdor kosi (travo):
kosec kleplje koso
kósek
-ska
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od kos
2
:
mladi koski se bodo kmalu izvalili
kósekans
-a
m
(
ọ̑
)
geom.,
v zvezi
kosekans kota
število, določeno z razmerjem med dolžino hipotenuze in dolžino kotu
nasprotne katete v pravokotnem trikotniku:
kôsem
tudi
kósem -sma
m
(
ó; ọ̄
)
1.
rahel skupek vlaken, dlak:
volneni kosmi
;
kosmi prediva
/
trgati na kosme, v kosme
kosmati
/
prišel je opraskan in brez nekaj kosmov las
šopov
//
ekspr.
temu podoben skupek česa sploh:
kosmi meglic, oblakov
;
na nebu je bilo le nekaj belih kosmov
oblakov
/
dim se je nad streho trgal v kosme
2.
velika, cunjasta snežinka:
padali so debeli kosmi
/
naletava, sneži v kosmih
koseskízem
-zma
m
(
ī
)
nav. ekspr.
jezikovna značilnost pesnika Koseskega:
koseskizmi v pesmi Kdo je mar?
/
kritik očita pesniku koseskizme
koséz
-a
m
(
ẹ̑
)
zgod.
pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni
dobi:
kosezi in starešine
kosíca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki kosi (travo):
je dobra kuharica in kosica
/
evropsko prvenstvo koscev in kosic
kosìč
-íča
tudi
kósič -a
m
(
ȉ í; ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kos
2
:
v grmu je pel kosič
;
kosovka s kosičem
kosílce
-a
s
(
ī
)
ekspr.
manjšalnica od kosilo:
pojesti kosilce
;
privoščiti si dobro kosilce
♦
gastr.
topla (dopoldanska) malica
kosílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na košnjo ali košenje:
kosilna naprava
/
kosilni noži
;
kosilni stroj
kosilnica
kosílnica
1
-e
ž
(
ȋ
)
večji stroj za košenje:
kosilnica se je pokvarila
/
motorna, ročna, vprežna kosilnica
kosílnica
2
-e
[
kosiu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
nar.
jerbas
:
Na glavah se jim zibljejo široke kosilnice, pokrite z belimi prti
(C. Kosmač)
kosílnik
-a
m
(
ȋ
)
kosilnica
1
:
ima motorni, ročni kosilnik
♦
agr.
sekalni kosilnik
kosílo
-a
s
(
í
)
1.
obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne:
kuhati, razdeliti, servirati kosilo
;
nositi kosilo iz menze
;
pripraviti kosilo za dvajset oseb
;
dobro, obilno kosilo
;
ostanki kosila
/
še nekaj mesa imam za kosilo
/
sestaviti jedilni list za kosilo
/
jesti kosilo
kositi
/
brezmesno kosilo
●
ekspr.
pajek si je ujel muho za kosilo
za hrano, jed
//
uživanje tega obroka:
kosilo je dolgo trajalo
;
biti brez kosila
/
kosilo bo ob enih
/
kosilo ima v gostilni
kosi
/
povabiti, priti na kosilo
;
ostati pri kosilu
/
delati do kosila
;
iti na sprehod po kosilu
;
ravno med kosilom je vstopil
/
prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo
;
kosilo na čast predsedniku
2.
nar. dolenjsko
zajtrk
:
nesti kosilo koscem
/
kosilo bo ob osmih
kósinus
tudi
kòsínus -a
[
prva oblika tudi
kózinus
]
m
(
ọ̑; ȍ-ȋ
)
geom.,
v zvezi
kosinus kota
število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in
dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku:
sinus in kosinus kota
kosír
-ja
m
(
í
)
1.
nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt:
brusiti kosir
/
obrezovati trte s kosirjem
//
nar.
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
klestiti veje s kosirjem
2.
obroček, s katerim je rezilo kose pritrjeno na kosišče:
kosišče je bilo prekratko in tudi kosir ni dobro držal
kosíšče
-a
s
(
í
)
držaj pri kosi:
zlomiti kosišče
;
nasaditi koso na kosišče
kosíter
-tra
m
(
í
)
kem.
bela, lahko taljiva kovina, element Sn:
zaliti s kositrom
;
kositer v zrnih
/
tanjeni kositer
v obliki zelo tankih listov; staniol
kósiti
1
-im
nedov.
(
ọ́
)
jesti kosilo:
kosili so, ko je vstopil
/
kosi in večerja doma
/
preh.
kosi rad tečne jedi
jé za kosilo
kosíti
2
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
s koso, kosilnico rezati travo, žito:
kosci že dve uri kosijo
;
počasi kositi
/
kositi travo, žito
/
nizko, visoko kositi
/
ekspr.
kdaj boste pa pri vas kosili
kdaj bo čas košnje
2.
ekspr.
množično ubijati, moriti:
brzostrelka je kosila iz hiše
//
uničevati
,
pokončevati
:
bolezni so kosile živino
/
med vojno je smrt neusmiljeno kosila
košèn
-êna -o:
dvakrat košeni travniki
kosítrar
-ja
m
(
ȋ
)
delavec v proizvodnji kositra ali kositrnih izdelkov:
zaposlen je kot kositrar
kosítrast
-a -o
prid.
(
í
)
star.
kositrn
:
kositrasta posoda
kosítriti
-im
nedov.
, kosítren
(
í ȋ
)
teh.
prekrivati kovino s tanko plastjo kositra:
kositriti jekleno pločevino
//
zadelovati, zalivati s kositrom:
kosítrn
-a -o
prid.
(
ī
)
ki je iz kositra:
kositrn vrč
;
kositrna posoda
/
kositrna barva
/
ekspr.
nad mesto se je spustilo kositrno nebo
kosítrov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kositer:
kositrova ruda
/
kositrov oksid
kosítrovec
-vca
m
(
í
)
min.
rudnina kositrov oksid;
kasiterit
kósje
-a
s
(
ọ̄
)
nar.
kosišče
:
zlomiti kosje
kósji
-a -e
(
ọ̑
)
pridevnik od kos
2
:
kosje gnezdo
kosmáč
-a
m
(
á
)
1.
trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve:
za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači
/
na vrtu ima kosmače
♦
agr.
boskopski kosmač
zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve
2.
kosmata žival, navadno medved;
kosmatinec
:
iz gozda se prikaže kosmač
3.
les.
skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje:
uporabljati kosmač
kosmáča
-e
ž
(
á
)
zool.
del ptičjega peresa iz sprijetih res, resic:
tulec in kosmača
kosmáčka
-e
ž
(
ȃ
)
sad s hrapavo lupino, zlasti jabolko, hruška:
nabrati kosmačke
kosmàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
zelo porasel z dlakami:
po prsih je kosmat
;
ima kosmate noge
/
kosmata žival
//
nav. ekspr.
porasel s kocinami, neobrit:
kosmata brada
;
kosmat po obrazu
2.
nav. ekspr.
ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni:
kosmat klobuk
;
pokriti se s kosmato kapo, kučmo
/
kosmato blago
;
tkanina je kosmata na obeh straneh
/
kot vzklik
kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3.
ekon.
ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov:
kosmati prejemki
;
kosmata cena
/
kosmata teža
skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4.
ekspr.
nespodoben
,
opolzek
:
kosmati dovtipi
;
povedal je nekaj kosmatih šal
●
ekspr.
to je kosmata laž
velika, očitna
;
ekspr.
imajo kosmato vest
so krivi česa
;
ekspr.
fant ima kosmata ušesa
noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov
;
ekspr.
ta je pa res kosmata!
ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦
bot.
kosmati sleč
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
kosmáto
prisl.
:
kosmato zakleti
kosmáti
-a -o
sam.
:
povedal je marsikatero kosmato
/
kot vzklik
tristo kosmatih!
kosmatênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kosmatiti ali kosmateti:
kosmatenje tkanine
kosmatéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
postajati kosmat:
mladič kosmati
kosmáti
-ám
tudi
kósmati -am
nedov.
(
á ȃ; ọ̄ ọ̑
)
trgati v kosme, nitke:
ženske so kosmale platno
//
star.
mršiti
,
kuštrati
:
veter mu je kosmal brado
kosmatíca
-e
ž
(
í
)
bot.
zdravilna rastlina z brezlistnim steblom in rumenimi cveti v enem
košku, Hieracium pilosella:
čaj iz kosmatice
♦
agr.
breskev z negladko, kosmato lupino
kosmatílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
tekst.,
v zvezi
kosmatilni stroj
stroj za kosmatenje tkanine, pletenine:
kosmatín
-a
m
(
ȋ
)
kosmata žival, navadno medved;
kosmatinec
:
kosmatin je podavil že mnogo ovac
/
volk kosmatin
//
ekspr.
neobrit človek:
in ta kosmatin je sedel za mizo
kosmatína
-e
ž
(
í
)
ekspr.
dlaka
,
kocina
:
prsi s kosmatinami
/
obrij si že tiste kosmatine
kosmatínast
-a -o
prid.
(
í
)
ekspr.
kosmat
:
postaren mož s kosmatinastim obrazom
;
pren.,
knjiž.
ulična svetilka je bila vsa kosmatinasta od megle
kosmatínček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od kosmatinec:
kosmatinček je zaprt v leseni kolibici
kosmatínec
-nca
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
kosmata žival, navadno medved:
kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd
;
spremljal ga je velik kosmatinec
/
volk kosmatinec
//
neobrit človek:
ta kosmatinec je pa še odgovarjal
2.
bot.
dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti,
Pulsatilla:
alpski kosmatinec
kosmatínje
-a
s
(
ȋ
)
ekspr.
več dlak, dlake:
kosmatinje na prsih
kosmatínka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
samica kosmate živali, navadno medveda:
opazil je kosmatinko z mladiči
♦
bot.
užitna goba s tanjšim betom in z večinoma razpokano sivkasto rjavo
kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus
kosmatíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj kosmato:
kosmatiti pletenine
;
kosmatiti in krtačiti
/
kosmatiti površino tkanine
♦
teh.
na grobo obdelovati površino lesa, kovin
kosmatíti se
tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini:
blago se kosmati
/
jopica se ji je začela kosmatiti
kosmátka
-e
ž
(
ȃ
)
bot.
trava z bočno sploščenimi klaski v latu, Eragrostis:
mala, prava kosmatka
kosmatúlja
-e
ž
(
ú
)
bot.
alpska rastlina s škrlatnimi ali modrikastimi cveti v koških,
Saussurea:
pritlikava kosmatulja
kosmìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od kosem:
kosmič prediva, vate
/
krpa ne pušča kosmičev
/
kosmič surovega masla
/
sneg je padal v debelih kosmičih
2.
nav. mn.,
navadno v zvezi
ovseni kosmič
oluščeno in stisnjeno ovseno zrno:
zavitek ovsenih kosmičev
/
jedli so ovsene kosmiče z mlekom
/
koruzni, riževi, sojini, žitni kosmiči
kosmíčast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kosmič:
sladoled je bil grudičast in kosmičast
/
kosmičast oblak
♦
tekst.
kosmičasta preja
preja, ki ima zaradi dodanih kosmičev odebeljena mesta
;
kosmičasto blago
blago iz kosmičaste preje
kosmíčasto
prisl.
:
kosmičasto rasti
kosmíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kosmičiti:
kosmičenje vate
/
kosmičenje vode
kosmíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
nav. ekspr.
trgati na majhne kosme, nitke:
kosmičiti vato
2.
kem.
izločati majhne delce iz koloidne raztopine ali prah iz plina v obliki
kosmičev:
kosmičiti vodo
kosmíčiti se
tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini:
blago se kosmiči
//
sprijemati se (v kepe):
barva se kosmiči
kosmína
-e
ž
(
í
)
nar.
1.
dlaka
,
kocina
:
srebrne kosmine v bradi
;
kosmine pod nosom
2.
velika, cunjasta snežinka;
kosem
:
z neba so padale kosmine
kosmínje
-a
s
(
ȋ
)
zastar.
več dlak, dlake:
kamelje kosminje
♦
tekst.
kosmatena stran tkanine
kosmínka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
velika, cunjasta snežinka;
kosem
:
tla so pokrivale vedno gostejše kosminke
kosmúlja
-e
ž
(
ú
)
gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami:
na vrtu imajo ribez in kosmuljo
/
jesti kosmulje
kosmúljev
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kosmuljo:
kosmuljevo grmičje
/
kosmuljeva mezga
kosmúljka
-e
ž
(
ȗ
)
vrtn.
okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami,
Chlorophytum:
gojiti kosmuljko
/
živikasta kosmuljka
kósnik
-a
m
(
ọ̑
)
navt.
poševen drog na prednjem delu premca:
stal je na kosniku
;
kosnik jahte
kósoma
prisl.
(
ọ̑
)
knjiž.
v kosih, po kosih:
omet odpada kosoma
/
obleko so metali kosoma za njim
kos za kosom
kosorép
in
kosorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
knjiž.
ki ima odrezan, prisekan rep:
spremljal ga je kosorep pes
;
kosorepa mačka
kosorépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
žival, navadno pes, ki ima kratko odrezan, prisekan rep:
tropa gosposkih psov – kosorepcev
/
pes kosorepec
kosorépiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
na kratko rezati, sekati rep:
kosorepiti pse
kósov
-a -o
(
ọ̑
)
svojilni pridevnik od kos
2
:
slišala se je le kosova pesem
kósovec
-vca
m
(
ọ̑
)
premog v velikosti nad 6 cm:
naročil je dve toni kosovca
;
orehovec in kosovec
kosôven
tudi
kósoven -vna -o
prid.
(
ō; ọ̑
)
ki je v kosih:
kosovni led
/
kosovni premog
;
kosovno pohištvo
♦
ekon.
kosovna mezda
mezda, ki se obračunava glede na število narejenih kosov
;
trg.
kosovno blago
blago na kose
kósovka
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
samica kosa:
kos in kosovka
kóst
-í
ž
(
ọ̑
)
1.
vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali:
zlomiti si kost
;
lobanja je iz osmih kosti
;
podolgovata, sploščena, štirioglata kost
;
prelom kosti
;
mišice in kosti
;
na vsako besedo je prežal kakor pes na kost
;
suha je kot kost in koža
zelo
/
ima krhke, mehke, močne kosti
/
urezal se je do kosti
/
pes gloda kost
/
kupiti meso brez kosti
;
mozgova kost
/
čelna, čeljustna kost
;
dlanske kosti
;
obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi
;
nosna kost
/
človeške, živalske kosti
/
izdelki iz slonove kosti
iz zobovine slonovih oklov
2.
osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu;
koščica
:
meso teh breskev gre nerado od kosti
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
(človeško) telo:
vse kosti ga bolijo
/
na kamen je položila svoje kosti
je sedla
;
pošteno pretegniti svoje kosti
/
tu počivajo kosti njegovega očeta
posmrtni ostanki, truplo
;
njene kosti že trohnijo pod zemljo
//
slabš.
človek, navadno suh:
vzela bo tisto ošabno kost
/
kot psovka
poberi se, kost stara
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
do
izraža visoko stopnjo doživljenega:
premražen sem do kosti
;
mraz, veter je rezal do kosti
/
obrali so jo do kosti
zelo so jo obrekovali
●
ekspr.
sama kost in koža ga je
zelo je suh
;
ekspr.
dati ideji meso in kosti
uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko
;
ekspr.
če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti
bi ga zelo pretepel
;
ekspr.
to mu je pognalo strah v kosti
prestrašilo ga, vznemirilo
;
ekspr.
še zdaj mu tiči strah v kosteh
zelo se boji
;
ekspr.
požrl ga je s kostmi in kožo
vsega je požrl
♦
anat.
bedrna kost
stegnenica
;
cevasta, ploščata kost
;
ekstremitetna kost
;
kopitna kost
;
križna kost
križnica
;
prsna kost
kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica
;
gobasta zgradba kosti
zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice
;
med.
fisura kosti
;
obl.
vzorec ribja kost
vzorec z diagonalno lomljenimi črtami
;
vet.
divja
ali
mrtva kost
grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti;
prim.
kamenkost
kôstanj
-ánja
m
(
ó á
)
drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v
socvetjih ali njegovi užitni sadovi:
kostanj že cvete
;
nabirati kostanj
;
jesti kuhan, pečen kostanj
/
pravi kostanj
●
ekspr.
za druge hoditi po kostanj v žerjavico
opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi
♦
bot.
divji kostanj
okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v
piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum
kostánjar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor (poklicno) peče in prodaja kostanj:
kostanjar je postavil peč
kostánjast
-a -o
prid.
(
á
)
kostanjev
:
ima kostanjaste lase
kostánjev
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na kostanj:
kostanjev drevored
;
kostanjevi gozdovi
/
kostanjev les
;
kostanjeva ježica
/
kostanjev med
2.
ki je take barve kot kostanj:
kostanjevi lasje
/
kostanjeva barva
♦
čeb.
kostanjeva paša
;
zool.
kostanjeva raca
raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca
kostánjevo
prisl.
:
kostanjevo pobarvati
/
piše se narazen ali skupaj:
kostanjevo rdeč
ali
kostanjevordeč
;
kostanjevo rjavi lasje
kostánjevec
-vca
m
(
á
)
1.
nar.
konj kostanjeve barve:
rjavec in kostanjevec
2.
čeb.
kostanjev med:
hojevec in kostanjevec
♦
bot.
vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi
plodovi; vodni orešek
kostanjevína
in
kostánjevina -e
ž
(
í; á
)
kostanjev les:
hrastovina in kostanjevina
kostánjevje
-a
s
(
á
)
kostanjev gozd:
pot je vodila po temnem kostanjevju in hrastovju
kostánjevka
-e
ž
(
á
)
bot.
užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri,
Xerocomus badius:
nabirati kostanjevke
kostél
-a
m
(
ẹ̑
)
arheol.
utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov;
gradišče
:
sovražnik je vdrl v kostel
kostelíčevje
-a
s
(
ȋ
)
bot.
grm ali popenjavka z nasprotnimi listi, Lonicera:
tam raste kosteličevje
/
puhastolistno kosteličevje
grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami,
Lonicera xylosteum
kôsten
1
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na kost:
kostni zlom
;
kostna zgradba
/
kostne celice
/
kostni klej
;
kostna juha
juha iz govejih, telečjih kosti in jušne zelenjave
;
kostna mast
/
kostni rak
;
kostna tuberkuloza
♦
agr.
kostna moka
gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti
;
anat.
kostna gostota
masa anorganskih sestavin na prostorninsko enoto kostnine
;
kostni mozeg
;
kompaktno kostno tkivo
;
biol.
kostna medceličnina
;
petr.
kostna breča
trdno zlepljeni ostanki kosti
kostén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
koščen
:
nožiček z belim kostenim ročajem
/
njegov kosteni obraz
kosténec
-nca
m
(
ẹ̄
)
nar.
oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje;
koščak
:
trl je kostence
kostenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
spreminjati se v kost:
hrustanec kosteni
//
ekspr.
postajati negiben, tog:
roke kostenijo
;
pren.
sčasoma je ta revolucionarni organizem začel kosteneti in se
birokratizirati
kosteníca
-e
ž
(
í
)
1.
agr.
sad, katerega meso se nerado loči od koščice:
kostenice in kalanke
2.
zastar.
kostni revmatizem:
muči jo kostenica
kosteníčevje
-a
s
(
í
)
bot.
grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami;
kalina
kosteníka
-e
ž
(
í
)
bot.
grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami;
kalina
:
kostenika, dren in češmin
kostenják
-a
m
(
á
)
zastar.
okostnjak
:
tam so ležali ostanki človeškega kostenjaka
kostím
-a
m
(
ȋ
)
vrhnje žensko oblačilo iz navadno podložene jope in krila iz istega
blaga:
nosi kostim
;
siv, žametast kostim
/
hlačni kostim
ki ima namesto krila dolge hlače
;
jesenski, zimski kostim
;
klasični, športni kostim
kostímček
-čka
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kostim:
ima nov kostimček
;
kroj kostimčka
kostíšče
-a
s
(
í
)
1.
prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov;
kostnica
:
kostišče vrh griča
2.
ekspr.
zelo suh, koščen človek:
kaj bi s tistim starim kostiščem
kostljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
poln kosti:
kostljivo meso
/
spada med kostljive ribe
kostnàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
koščen
:
kostnat človek
/
dvignil je svoj kostnati obraz
kóstnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov:
iz grobov so prenesli kosti v kostnico
;
mavzoleji in kostnice
2.
nav. mn.,
zool.
ribe, ki imajo ogrodje iz kosti, Teleostei:
kostnína
-e
ž
(
ī
)
anat.
snov med kostnimi celicami:
kostne celice izločajo kostnino
/
kompaktna, luknjičava kostnina
;
zobna kostnina
kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement
kostnják
-a
m
(
á
)
zastar.
okostnjak
:
izkopali so celo vrsto kostnjakov
/
človeški kostnjak
kostolòm
-ôma
m
(
ȍ ó
)
zastar.
zlom, prelom kosti:
napravljale so obveze za kostolome rok
kostolómnica
-e
ž
(
ọ̑
)
vet.
bolezen odrasle živine, za katero je značilno mehčanje kosti:
krava je zbolela za kostolomnico
kostréba
-e
ž
(
ẹ̄
)
bot.
visoka trava s svetlo zelenimi klaski v latu, Echinochloa crus-galli:
strnišče, poraslo s kostrebo
kostúm
-a
m
(
ȗ
)
1.
oblačilo, v katerem se igra v gledališču, filmu:
kupiti nove kostume
/
filmski, gledališki kostum
;
temno rdeč kostum paža
//
oblačilo, ki se obleče ob (maškaradni) zabavi:
bili so v maskah in kostumih
/
kostum za maškarado
2.
s prilastkom
oblačilo, značilno za določeno dobo, deželo:
antični, baročni kostum
;
škotski kostum
3.
kostim
:
pod plaščem je imela karirast kostum
●
šalj.
bil je v Adamovem kostumu
nag, gol
;
star.
bila je v kopalnem kostumu
kopalni obleki
kostúmen
-mna -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
kostumski
:
kostumna oprema
/
kostumni ples
kostumêr
-ja
m
(
ȇ
)
kostumograf
:
je scenograf in kostumer
/
filmski kostumer
//
nekdaj
izdelovalec (gledaliških) kostumov:
izučil se je za kostumerja
kostumêrka
-e
ž
(
ȇ
)
kostumografka
:
kostumerka in scenografka
kostumêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
kostumografski
:
kostumerska oprema
kostumíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kostumirati:
kostumiranje plesalca
;
kostumiranje in maskiranje
kostumírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
ukvarjati se z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko opremo:
inscenirati in kostumirati
/
kostumirati predstavo
kostumírati se
oblačiti se v kostum:
igralca sta se kostumirala
kostumíran
-a -o:
kostumirani in maskirani igralci
kostumográf
-a
m
(
ȃ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s kostumografijo:
je kostumograf v gledališču
;
scenograf in kostumograf
kostumografíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko
opremo:
posvetiti se kostumografiji
/
oddelek za scenografijo in kostumografijo
2.
knjiž.
kostumi, kostumska oprema:
razstava kostumografije
kostumográfinja
-e
ž
(
ȃ
)
kostumografka
:
je kostumografinja pri gledališču
kostumográfka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kostumografijo:
nagrado je dobila kostumografka
kostumográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kostumografe ali kostumografijo:
scenografska in kostumografska oprema
/
kostumografske kreacije
kostúmski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kostum:
scenski in kostumski osnutki
/
kostumska delavnica
;
kostumska oprema
kòš
kôša
m
,
mest. ed. tudi
kóšu
(
ȍ ó
)
1.
visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu:
nesti, oprtati si koš
;
pozimi plete koše
;
zadeti koš na pleča
;
nositi gnoj v košu
;
star.
reven kot Lahov koš
zelo
/
koš stelje
/
oprtni koš
;
koš za listje
//
v zvezi
gnojni koš
voz s košu podobno napravo:
gnojni koš sta vlekla dva vola
2.
manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir:
raztrgal je pismo in ga vrgel v koš
/
koš za papir, smeti
3.
pletena posteljica za dojenčka:
otrok je v košu lepo zaspal
4.
navadno v zvezi
prsni koš
del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in
prsnica:
izbočiti prsni koš
/
preiskovati prsni koš s poslušanjem
5.
šport.,
pri košarki
naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga:
žoga je padla v koš
/
metati, streljati na koš
/
skoki pod domačim in tujim košem
//
dejstvo, da pride žoga v to napravo:
dati koš
;
tekmovalci so dosegli sto košev
6.
navt.,
navadno v zvezi
jamborni koš
majhna zavarovana ploščad na jamboru:
ladja z jambornim košem
;
izvidnik v košu
7.
mont. žarg.
košu podobna kabina dvigala pri rudniku;
kletka
:
v jamo se spuščajo v ozkem košu
/
dvigalni koš
8.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
prinesla je cel koš novic
;
pošilja mu koš poljubčkov
/
poznal je na koše dovtipov
zelo veliko
●
ekspr.
ta nas dene v koš
premaga nas, boljši je kot mi
;
ekspr.
prošnja je romala v koš
bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali
;
ekspr.
poročilo je hotel vreči v koš
uničiti, zavreči
;
ekspr.
problema ne sodita v isti koš
nista enaka
;
ekspr.
meče vse v en, isti koš
ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦
agr.
koš
del stiskalnice, v katerega se da drozga
;
čeb.
koš
pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike
;
gozd.
(drevesni) koš
drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje
segajo do tal
;
teh.
sesalni koš
mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke
;
zool.
koš
zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
košánec
-nca
m
(
ā
)
nar.
četrtzemljak
kôšar
1
-ja
m
(
ȏ
)
nav. mn.,
zool.
raki z valjastim ali dorziventralno sploščenim trupom in močnim
oklepom, Reptantia:
košár
2
-ja
m
(
á
)
izdelovalec košev:
košarji in sodarji
//
ekspr.
kdor nosi koš:
košar se je počasi vzpenjal v hrib
košár
3
-ja
m
(
ā
)
nar. vzhodno
1.
koš
,
košara
:
košar češenj
2.
mreža iz vrbovih vej:
nastaviti košarje piškurjem
košára
-e
ž
(
ȃ
)
1.
večja pletena posoda različne oblike za prenašanje ali hranjenje česa,
navadno z enim ročajem:
plesti košare
;
v veži je stala košara s krompirjem
/
pripeljali so polne košare še toplega kruha
;
košara jabolk
/
žene s košarami na glavi
jerbasi
/
košara za papir
koš
;
košara za perilo
//
kovčku podobna pletena priprava:
pripravil si je košaro za na pot
2.
pletena posteljica za dojenčka:
v košari je mirno spal otrok
♦
navt.
ribiška košara
signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja
lovi ribe
košárast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
podoben košari:
košarasti stoli
/
košarasta oblika
♦
arhit.
košarasti lok
lok, sestavljen iz več krožnic
košárica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od košara:
plete košarice
;
pletena, žična košarica
/
košarica češenj
/
samopostrežne košarice
ki se uporabljajo v samopostrežnih trgovinah
;
košarica za šivanje
//
manjša pletena posoda za kruh, pecivo:
na mizo je dala košarico s kruhom
●
pog.
dati komu košarico
prekiniti (ljubezensko) razmerje; zavrniti ponudbo; zavrniti
njegovo ponudbo za ples
;
pog.
dobiti košarico
biti zavrnjen; biti zavrnjen ob ponudbi za ples
♦
bot.
košarice
rastline, ki imajo košek, Asteraceae
košárka
tudi
kóšarka -e
ž
(
ȃ; ọ̑
)
športna igra, pri kateri igralci mečejo žogo v koš:
igrati košarko
;
odbojka in košarka
/
tekmovanje v košarki
♦
šport.
ulična košarka
pri kateri igrata dve ekipi s po tremi igralci, ki mečejo žogo v
en koš
košárkar
-ja
m
(
ȃ
)
športnik, ki se ukvarja s košarko:
tekmovanje košarkarjev
košárkarica
-e
ž
(
ȃ
)
športnica, ki se ukvarja s košarko:
je dobra košarkarica
košárkarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na košarkarje ali košarko:
košarkarska tekma
/
košarkarska liga
košarkáš
-a
m
(
á
)
košarkar
:
nogometaši in košarkaši
košárna
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
košara
,
jerbas
:
ženske so v košarnah nesle jajca na trg
košárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na košar
2
:
košarski izdelki
/
košarska obrt
košárstvo
-a
s
(
ȃ
)
košarska obrt:
košarstvo in pletarstvo
kôšast
-a -o
prid.
(
ó
)
ekspr.
ki ima obliko koša:
košasta drevesa
košàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima dosti bujno razraščenih vej:
košat hrast
;
na dvorišču je stala košata lipa
;
košato drevo
/
košate veje
//
gost, bujno razraščen:
košati lasje
;
dvignil je košate obrvi
/
košat rep
;
košata glava
s košatimi lasmi
2.
ekspr.
zelo in lepo razvit:
košata ženska
/
ima košata ramena
široka
/
v tej obleki je videti zelo košata
debela
3.
ekspr.
mogočen
,
imeniten
:
nedaleč je stala košata domačija
/
nosi košate obleke
//
oblasten
1
,
prevzeten
:
košat pa ni bil
/
košato govorjenje
košáto
prisl.
:
košato hoditi, se nositi
;
košato je sedel za mizo
košátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od košatiti se:
košatenje žensk
/
košatenje krošnje
košatíja
-e
ž
(
ȋ
)
star.
bahanje
,
postavljanje
,
ponašanje
:
svatba naj bo preprosta, ne maram košatije
/
mesto je kipelo v svoji košatiji
mogočnosti, imenitnosti
košátiti se
-im se
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
postavljati se, ponašati se:
pijanci so se prepirali in košatili
;
košatil se je pred njo
;
košati se kakor petelin
/
košatil se je s svojimi uspehi
bahal
/
v soncu so se košatila pšenična polja
2.
oblastno, prevzetno se vesti, ravnati:
v naši hiši se ne bo košatila
;
pren.
pri hiši se je košatil napuh
3.
knjiž.
biti košat, bujno razraščen:
krošnja se košati
/
ob cesti se košati drevje
košatorép
in
košatorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima košat rep:
košatorep lisjak
;
košatorepa veverica
košatorépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
žival, ki ima košat rep, navadno lisica:
podnevi si košatorepka ni upala blizu hiš
košátost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost košatega:
košatost gozdnega drevja
/
občudoval je košatost njenih las
/
ekspr.
odbijal je s svojo košatostjo v obnašanju in govorjenju
kóšava
-e
ž
(
ọ̑
)
jugovzhodni veter v Podonavju, zlasti v Vojvodini, ki piha predvsem v
hladni polovici leta:
zunaj brije, piha košava
koščák
-a
m
(
á
)
1.
oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje:
koščake je težko stolči
/
na vrtu ima nekaj koščakov
dreves s takimi orehi
2.
ekspr.
krepek, trden človek:
bil je mlad koščak z rjavo brado
♦
zool.
manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami,
Astacus torrentium
koščàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ekspr.
zelo suh, koščen:
koščat obraz
;
koščata roka
/
bil je suh in koščat
kóšček
-čka
m
(
ọ́
)
manjšalnica od kos(ec):
odlomiti košček
/
razrezati na koščke
/
košček kruha
/
košček sladkorja
/
ob koči je košček njive
●
ekspr.
raztrgati na drobne koščke
čisto, popolnoma
;
ekspr.
mesto obnavljajo po koščkih
postopno
koščén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na kost:
koščeni izrastki
/
koščeno ogrodje
/
koščeni izdelki
;
nož s koščenim ročajem
2.
ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti:
koščen obraz, prst
;
prijela ga je s svojo koščeno roko
;
koščeno lice
/
je visok in koščen človek
/
ekspr.
koščen konj je s težavo vlekel voz
zelo suh
♦
anat.
koščeni labirint
koščena, zunanja plast labirinta
;
koščeni polž
spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta
;
les.
koščeni les
zelo trd les
koščéno
prisl.
:
koščeno bele hiše
koščenják
-a
m
(
á
)
ekspr.
zelo suh, koščen človek:
kaj bo takle koščenjak
koščénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
ekspr.
zelo suha, koščena ženska:
debeluške in koščenke
/
pride koščenka s koso
smrt
koščenolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki ima zelo suha, koščena lica, koščen obraz:
koščenoličen človek
/
koščenoličen obraz
koščénost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost koščenega:
koščenost obraza
;
koščenost in mišičavost
koščíca
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od kost:
ptič ima drobne koščice
/
ribja koščica se mu je zataknila v grlu
2.
osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu:
breskova, slivova koščica
/
sadne koščice
3.
nar. prekmursko
bučno seme:
nepozabni so bili zimski večeri z luščenjem koščic
●
ekspr.
njeni prsti so same koščice
so zelo suhi
;
ekspr.
rad bi mu koščice potipal, pretresel
rad bi ga zelo pretepel
♦
anat.
slušne koščice
koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v
notranje uho
;
bot.
koščica
močvirska ali vodna rastlina s pernato deljenimi listi in belimi
cveti v kobulih, Sium
koščíčar
-ja
m
(
ȋ
)
agr.
drevo, ki rodi koščičaste sadove:
koščičarje cepijo spomladi
;
obrezovanje koščičarjev
koščíčast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima koščico (v sadu):
pečkato in koščičasto sadje
/
koščičasti plod, sad
kôšek
-ška
m
(
ō
)
nav. ekspr.
manjšalnica od koš:
oprtati si košek
/
košek detelje
/
gnojni košek
/
košek za odpadke
/
otročiček je v košku hitro zaspal
♦
bot.
socvetje, ki ima cvete na ploščati ali izbočeni osi
;
čeb.
jamica v goleni zadnjih nog čebele za spravljanje, prenašanje
cvetnega prahu
kôšen
1
-šna -o
prid.
(
ó
)
agr.
nanašajoč se na košnjo:
košni sistem
/
pašno in košno gospodarstvo
kôšen
2
-šna -o
prid.
(
ȏ
)
navt.,
v zvezah:
košni podaljšek
srednji del sestavljenega jambora, kjer stoji koš
;
košno jadro
križno jadro, nameščeno med spodnjim in vršnim jadrom
košeníca
-e
ž
(
í
)
travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na
leto:
pasti živino po košenicah
;
košenice in pašniki
//
travnik sploh:
ob hiši imajo košenico
košeníčica
-e
ž
(
í
)
1.
nar.
(pokošena) trava, seno:
grabiti košeničico
2.
bot.
rastlina z nedeljenimi listi in navadno rumenimi metuljastimi cveti,
Genista:
barvilna, dlakava košeničica
košenílja
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
rdeče barvilo iz košeniljke:
košeníljka
-e
ž
(
ȋ
)
zool.
na kaktusu živeči kapar z rdečim barvilom v koži, Dactylopius coccus:
košeniljka daje rdečo barvo
//
kem.
rdeče barvilo iz te živali:
košenína
-e
ž
(
í
)
1.
travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na
leto:
na strmi košenini je le tu in tam rasel kak grm
//
travnik sploh:
za vrtom so imeli njivo in košenino
2.
(pokošena) trava, seno:
grabiti košenino
košenínar
-ja
m
(
ȋ
)
zool.
večja, komarju podobna žuželka z zelo dolgimi nogami, ki ne pika,
Tipula oleracea:
košênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kosíti:
stroj za košenje trave
košêr
--
prid.
(
ȇ
)
v judovski religiji
obredno čist:
košer hrana
;
kozliček je bil košer
●
knjiž.
košer ljudstvo
Judje
košníca
-e
ž
(
í
)
nar. vzhodno
pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike;
koš
:
košnice so bile brez okraskov
kôšnja
-e
ž
(
ó
)
1.
delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave:
pomagati pri košnji
;
začeti s košnjo
;
košnja, setev in žetev
/
druga, prva košnja
//
čas takega pospravljanja:
bilo je ob košnji
2.
glagolnik od kosíti:
košnja je težko delo
/
nizka
pri tleh
, visoka košnja
visoko od tal
//
kar se (na)kosi:
letos je bila slaba košnja
;
pren.,
ekspr.
v tej vojni je imela smrt bogato košnjo
kóšta
-e
ž
(
ọ̑
)
nižje pog.
hrana
,
jed
:
košta je bila slaba
koštáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
stati
1
,
veljati
:
šola ga dosti košta
koštrún
-a
m
(
ȗ
)
1.
skopljen oven:
jedli so pečenega koštruna
2.
ekspr.
kdor ima goste, skodrane, navadno razmršene lase:
poglej ga, kakšen koštrun je
3.
ekspr.
navihan, razposajen otrok:
ta koštrun ni nikoli pri miru
/
kot nagovor
ti koštrun ti
koštrúnček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od koštrun:
servirali so pečenega koštrunčka
/
mali koštrunček me je skoraj spravil v strah
koštrúnji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na koštrune:
koštrunje meso v obari
/
koštrunja kučma
/
ekspr.
ta človek ima koštrunji obraz
koštrúnov
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od koštrun:
jedli so koštrunovo pečenko
;
koštrunovo meso
koštrunovína
in
koštrúnovina -e
ž
(
í; ȗ
)
koštrunje meso:
pečena koštrunovina
;
koštrunovina z rižem
košúta
-e
ž
(
ú
)
1.
samica jelena:
košuta se pase
;
vitka košuta
2.
etn.
šema, ki predstavlja četveronogo žival, znana v okolici Celja:
biti za košuto
košútji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na košute:
košutje mleko
/
ekspr.
otroci s črnimi košutjimi očmi
košútnik
-a
m
(
ȗ
)
bot.
gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana
lutea:
tam rastejo košutniki in jegliči
kót
1
-a
m
(
ọ́
)
1.
prostor med dvema stikajočima se stenama:
postavil je palico v kot
;
sedla je v kot in čakala
;
kredenca stoji v desnem kotu kuhinje
;
umazan, zanemarjen kot
/
tudi kot je treba pomesti
/
za kazen je moral stati v kotu
/
v kotu ust je imel cigareto
kotičku
/
jedilni kot
del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in
stoli za tak prostor
;
kmečki kot
jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
//
s prilastkom
del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa:
v zgornjem kotu slike
;
kot šahovnice
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
prostor
,
kraj
1
,
mesto
1
:
tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto
/
moral se je umakniti v svoj kot
na svoje običajno mesto, na svoj prostor
/
hitro najde vsak skriven, varen kot
//
manjše, ozko območje, predel:
svet je velik, na ta kot pa nisi vezan
/
bohinjski kot
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
prostor za bivanje, dom:
rada bi že imela svoj kot
;
hrani za miren kot na stara leta
4.
v kmečkem okolju
pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi
lastnika;
preužitek
:
izgovoriti si kot
;
zapisal mu je kot za stara leta
/
ima pravico do kota
5.
geom.
količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim
krajiščem:
izračunal je vse kote
;
kote meriti
;
stranici oklepata kot 90°
;
koti kvadrata
;
vsota kotov
/
reflektorja sta nameščena pod različnimi koti
/
izbočeni
ali
konveksni kot
;
iztegnjeni kot
ki meri 180°
;
komplementarna kota
ki merita skupaj 90°
;
naklonski kot
;
notranji kot
ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji
stranici ali dve sosednji stranski ploskvi
;
ostri kot
manjši od 90°
;
polni kot
ki meri 360°
;
pravi kot
ki meri 90°
;
suplementarna kota
ki merita skupaj 180°
;
topi kot
večji od 90° in manjši od 180°
;
kosinus kota
število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in
dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku
;
kotangens kota
število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in
nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
6.
voj.,
navadno v zvezi
mrtvi kot
prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče
obstreljevati:
skriti se v mrtvi kot
;
mrtvi kot pod zidom
7.
šport.,
pri nogometu
prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol:
postaviti se v kot
//
kazenski strel s tega prostora:
dosoditi kot
8.
publ.,
navadno v zvezi
zorni kot
izhodišče, osnova za presojanje česa:
problem obravnavata z različnih zornih kotov
●
ekspr.
pretaknili so vse kote
povsod so pogledali, vse so preiskali
;
ekspr.
tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot
tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano
;
ekspr.
knjige je vrgel v kot
trajno ali začasno je nehal študirati
;
po vseh kotih so se valjale cunje
povsod
♦
alp.
kot
na koncu zaprta gorska dolina
;
astron.
časovni kot
čas, ki poteče od kulminacije zvezde
;
avt.
mrtvi kot
prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi
;
fiz.
deklinacijski kot
odklonski kot magnetne igle od smeri sever–jug
;
lomni kot
med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico
;
odbojni kot
med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico
;
vpadni kot
med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico
;
grad.
deviacijski kot
;
šport.
mrtvi kot
prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko
prestreže žogo
;
teh.
rezilni kot
med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
kot
2
vez.
I.
med členi v stavku
1.
za izražanje primerjave glede enakosti:
prav tako pridna je kot njena mati
;
razumeta se kot brata
;
za to delo je kot ustvarjen
/
otroci so bili iz iste ulice kot ona
/
letos je zaslužil toliko kot lani
;
dobička je toliko kot stroškov
kolikor
2.
navadno s primernikom
za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti:
njegov avto je dražji kot sosedov
;
proizvodnja je za desetino večja kot lani
;
vlak ne stoji več kot minuto
;
ekspr.
to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti
/
odbojka ni priljubljena kot nogomet
/
ne gre mu toliko za denar kot za čast
3.
za izražanje podobnosti:
vede se kot gospodar
/
bel kot sneg
;
otrok je tiho kot miška
;
dela kot črna živina
4.
za izražanje približne, dozdevne podobnosti:
sprejeli so ga medse kot brata
;
obšlo ga je nekaj kot kesanje
;
strop je bil kot posut z zvezdicami
;
počutim se kot prerojen
;
odgovarja kot v zadregi
5.
ekspr.,
z nikalnico,
v zvezi z
drug, drugače
za izražanje omejenosti na določeno, navedeno:
to mi je povedal nihče drug kot direktor
;
z otrokom nima drugega kot skrbi
;
predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo
/
kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
6.
ekspr.,
navadno v zvezi s
tako
za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano:
s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki
;
znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini
/
razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem
pogledu
;
publ.
prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o
nekaznovanju
in
7.
za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar:
vsi ga poznajo kot odličnega govornika
;
pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj
;
publ.
znanost kot vodilna družbena sila
;
bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici
;
kot gost nastopa slaven tenorist
;
že kot otrok,
star.
otrok je ljubil samoto
/
to sliko sem dobil od sorodnikov kot dar
v dar
;
postavljajo ga kot zgled
za zgled
II.
v odvisnih stavkih
1.
v primerjalnih odvisnih stavkih
za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6
a)
zgodilo se bo tako, kot si naročil
;
obnašaj se, kot se spodobi
;
ekspr.
taki, kot si ti, nimajo besede
/
film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti
/
podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali
kolikor
b)
pridelek je slabši, kot smo pričakovali
/
zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek
;
ni tako močen, kot sem mislil
/
izdal je več, kot je namenil
c)
s pogojnim naklonom ali v zvezi z
da
:
vede se, kot da je on gospodar
;
govori, kot da ne bi bil pri pameti
č)
ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali
;
odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
d)
kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
//
z oslabljenim pomenom
za izražanje primerjave sploh:
kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil
;
delajo, kot se komu zljubi
;
publ.
kot poročajo listi, je upor zadušen
/
takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze
;
skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
//
nav. ekspr.
za izražanje odnosa osebka do povedanega:
pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš
;
kot se zdi, bodo naši zmagali
/
skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive
/
kot sem rekel: ne dam
2.
nav. elipt.
za naštevanje zgledov za prej povedano:
na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji
;
glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
●
star.
to je, kot bi dejal, zastonj
takorekoč
;
ekspr.
za delo je pripraven kot le kaj
zelo
;
ekspr.
poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera
zelo
;
ekspr.
delo je več kot lahko
zelo
;
pog.
opomin je zalegel toliko kot nič
prav nič
;
ekspr.
to je pa že več kot preveč
izraža nejevoljo, zavrnitev
;
ekspr.
denarja ima več kot preveč
zelo veliko
;
ekspr.
tam ljudje malo manj kot stradajo
skoraj
kóta
-e
ž
(
ọ́
)
1.
geod.
točka na zemeljskem površju, zlasti na vzpetini, z izmerjeno nadmorsko
višino:
na tem območju so tri kote
//
nadmorska višina:
določiti, izmeriti koto
2.
voj. žarg.
vzpetina z izmerjeno nadmorsko višino:
obkoljevati koto
;
zavzeli so položaje na koti petsto
♦
geom.
število, ki označuje oddaljenost točke od projekcijske ravnine
;
teh.
številka z znaki za označevanje mer na načrtu, risbi
kotácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
1.
sprejem novega vrednostnega papirja v trgovanje na borzi:
uvrstiti delnice v borzno kotacijo
;
razširitev kotacije
/
prva kotacija
del borzne kotacije, v katero se lahko uvrstijo delnice
izdajateljev, ki izstopajo po svoji likvidnosti, velikosti in
transparentnosti poslovanja
2.
vrednost, cena česa na borzi:
visoka kotacija evra
;
znižanje kotacij
kotáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
1.
kolo (pri vozu):
bližal se je voz, škripaje s kotači
//
skuter
:
kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje
2.
zvitek
,
kolobar
:
na krovu so ležali kotači vrvi
♦
zool.
polž s stožčasto hišico, Calliostoma
kotáčnik
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
navadno v sladkih vodah živeče nečlenaste živali z migetalkami na
glavi, Rotatoria:
deževniki in kotačniki
kotálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kotaljenje:
kotalno spravljanje sodov
♦
fiz.
kotalno gibanje
gibanje telesa, ki se kotali
;
kotalno trenje
trenje pri kotaljenju kakega telesa
;
strojn.
kotalni mlin
stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo
večja vlakna v manjša
;
teh.
kotalni ležaj
ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke
kotalícati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
kotaliti
,
valiti
1
:
otroci so okroglo igračo premetavali in kotalicali
;
srebrnik se je kotalical v kot
kotalíkati
-am
nedov.
(
ī
)
ekspr.
kotaliti
,
valiti
1
:
otroka sta kotalikala fižol
;
obroči so se kotalikali po blatu
kotalíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi:
kotaliti hlode
;
velik kolobar sira so kotalili do kamiona
;
kamenje se kotali po strmini navzdol
;
pren.,
knjiž.
veter kotali črne oblake
kotalíti se
1.
ekspr.
s težavo, nerodno premikati se:
otrok se kotali za materjo
2.
potepati se, pohajkovati:
kotali se po vasi
kotalèč
-éča -e:
kotaleče se krogle
kotaljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
star.
kotaliti
,
valiti
1
:
kotaljati sod
;
kotaljal se je po strehi
kotaljajóč
-a -e:
kotaljajoče se kamenje
kotaljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kotaliti:
kotaljenje žoge
/
slišati je bilo samo zamolklo kotaljenje kamenja
kotálka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.
priprava s koleščki za kotalkanje, ki se pritrdi na čevlje:
ima kotalke in drsalke
♦
nav. mn.,
teh.
sestavni del kotalnega ležaja v obliki valjčka, prisekanega
stožca, sodčka, iglice
kotalkalíšče
-a
s
(
í
)
urejen prostor z betonsko, asfaltno ploskvijo za kotalkanje:
vsako popoldne se hodi kotalkat na kotalkališče
;
drsališča in kotalkališča
kotálkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kotalkati:
veselil se je drsanja in kotalkanja
/
ukvarjati se s kotalkanjem
/
zmagati v kotalkanju
kotálkar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor se kotalka:
na kotalkališču je ob nedeljah veliko kotalkarjev
//
športnik, ki se ukvarja s kotalkanjem:
tekmovanje mladih kotalkarjev
kotálkarica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se kotalka:
na kotalkališču je bilo kmalu vse polno kotalkarjev in kotalkaric
//
športnica, ki se ukvarja s kotalkanjem:
tečaj za mlade kotalkarje in kotalkarice
kotálkarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kotalkarje ali kotalkarstvo:
kotalkarski krožek
/
drsalno-kotalkarski klub
kotálkarstvo
-a
s
(
ȃ
)
kotalkanje
:
kotalkarstvo in drsanje
kotálkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ukvarjati se s kotalkanjem:
kotalka že več let
kotálkati se
hitro se premikati na kotalkah:
deklice se kotalkajo po pločniku
kotánčast
-a -o
prid.
(
á
)
star.
podoben kolobarju, spirali:
kotančasti okraski
kotánčasto
prisl.
:
dim se kotančasto dviga proti nebu
kotánec
-nca
m
(
á
)
star.
kolobar
,
spirala
:
veter je vrtinčil kotance suhega snega
/
dim se je dvigal v kotancih
kòtángens
-a
m
(
ȍ-ȃ
)
geom.,
v zvezi
kotangens kota
število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne
katete v pravokotnem trikotniku:
kotánja
-e
ž
(
á
)
manjša vdolbina v zemljišču, navadno naravna:
kotanja z vodo
;
na dnu gozdne kotanje je oglarska koča
/
svet za vasjo je poln kotanj
/
na cesti se delajo kotanje
jame
//
nav. ekspr.
vdolbina, votlina sploh:
vodnjak je bil velika kamnita kotanja
/
drobne oči ji tičijo globoko v kotanjah
♦
geogr.
čelna kotanja
kotanja, ki jo izdolbe ledenik ob svojem spodnjem koncu
kotánjast
-a -o
prid.
(
á
)
poln kotanj:
izravnaval je kotanjast svet okrog barak
/
ceste so bile blatne in kotanjaste
/
ekspr.
nesrečniki s kotanjastimi lici
kotánjica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kotanja:
z grmičjem prerasle kotanjice
/
v licih je imela kotanjici
jamici
kótar
-ja
m
(
ọ̑
)
nar.
preužitkar
:
čeprav je kotar, rad daje za pijačo
kotáti
-ám
in
kótam
nedov.
(
á ȃ, ọ̄
)
nar.
kotaliti
,
valiti
1
:
kotati sod
;
kotal se je po bregu navzdol
kotáti se
valjati se:
svinja se kota v blatu
kótec
-tca
m
(
ọ̑
)
nar.
ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče:
v kotcu je bilo več prašičev
;
ozek kotec
kótek
-tka
m
(
ọ́
)
kotiček
:
stoji v desnem kotku
/
našel ji je varen kotek
/
kotki ustnic
kôtel
-tla
[
kotəu̯
]
m
(
ó
)
1.
velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje,
segrevanje:
naliti vodo v kotel
;
bakren, medeninast kotel
;
s stropa je visel velik kotel
;
zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel
/
(vojaški) kotel
;
žganjarski kotel
;
kotel za prašiče
;
v pralnici imajo kotel za kuhanje perila
;
kotel za žganjekuho
;
pren.,
publ.
Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile
2.
navadno v zvezi
parni kotel
naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem
toplote spreminja v paro:
parni kotel je razneslo
;
parni kotel za centralno kurjavo
/
kurjač parnega kotla
3.
nav. ekspr.
okrogla dolina s strmimi pobočji:
vas leži v kotlu
;
odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
●
publ.,
ekspr.
strašiti kmete s skupnim kotlom
zlasti prva leta po 1945
neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
♦
strojn.
ladijski parni kotel
parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji
;
lokomotivski parni kotel
parni kotel za lokomotive
;
pranje kotlov
odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla
kôteln
-a -o
[
kotələn
in
kotəln
]
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kotel:
kotelna cev
/
kotelna pločevina
/
opraviti redni kotelni pregled
♦
strojn.
kotelni kamen
kotlovec
;
kotelna voda
voda, primerna za parne kotle
kôtelski
-a -o
[
kotəlski
]
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na kotel:
kotelski ročaj
/
opraviti kotelski pregled
kóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kot:
dobili so kotne klopi, mize
♦
agr.
kotni plug
prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin
;
elektr.
kotni jambor
jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer
;
geom.
kotna mera
število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah
;
(kotna) minuta
šestdeseti del (kotne) stopinje
;
(kotna) sekunda
šestdeseti del kotne minute
;
(kotna) stopinja
devetdeseti del pravega kota
;
teh.
kotni ventil
ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi
;
kotno železo
navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L
kotenína
-e
ž
(
í
)
močna, navadno nebeljena bombažna tkanina:
rjuhe iz kotenine
kotenínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz kotenine:
koteninast predpasnik
;
koteninasta krpa
kotênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kotiti:
ob času kotenja
;
parjenje in kotenje
koteríja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
klika
:
nastopili so proti koteriji
/
literarna, politična koterija
kotìč
-íča
m
(
ȉ í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kot:
ždi v kotiču
/
potrebuje le miren kotič in preskrbo
/
živel je v prijaznem kotiču med hribi
kotíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od kot(ič):
skril se je v kotiček
/
svojega kotička pri oknu ni odstopil
/
zelenjadni kotiček
/
je redek v tem kotičku Evrope
/
v skrivnem kotičku njenega srca
●
ekspr.
pretaknili so vse kotičke
povsod so pogledali, vse so preiskali
;
uredili so prodajni kotiček za cigarete
oddelek
;
ekspr.
dvorano so napolnili do zadnjega kotička
popolnoma, čisto
2.
s prilastkom
skrajni del ust, oči:
ob očesnih kotičkih so že bile gubice
;
kotiček ust
/
s kotički oči ga je opazoval
3.
s prilastkom
soba, prostor za kako dejavnost:
odprli so računalniški kotiček
;
šahovski kotiček
4.
s prilastkom
stalna rubrika v časopisu, reviji, navadno le za ožji krog bralcev:
urednik jezikovnega kotička
;
ugankarski kotiček
;
najraje bere zdravstveni kotiček
kotiljón
-a
m
(
ọ̑
)
skupinski ples s figurami, po izvoru iz Francije, pri katerem si
plesalci dajo manjša darila:
plesati kotiljon
//
tako darilo:
dala mu je kotiljon
kotíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kotirati:
kotiranje načrta
/
kotiranje na borzah
kotírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
teh.
označevati s kotami:
kotirati načrt
2.
nepreh.
imeti določeno tržno ceno:
delnice nizko, visoko kotirajo
;
pren.,
knjiž.
njegove slike visoko kotirajo
//
imeti možnost trgovanja na borzi:
ta delnica lahko kotira
kotíran
-a -o:
kotirani vrednostni papirji
;
kotirana risba
♦
geom.
kotirana projekcija
kotíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kotiranje:
kotirni sistem
/
kotirna črta, številka
kotíšče
-a
s
(
í
)
1.
prostor za kotenje:
premestiti breje svinje v kotišče
;
čiščenje kotišča
/
kotišča komarjev so polivali s petrolejem
2.
s prilastkom
kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi:
to močvirje je kotišče bolezni
;
kotišča okužb
/
slabš.
nekatera predmestja so bila prava kotišča zločinov
kotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od kotiti:
v času paritve in kotitve
/
primer prezgodnje kotitve mladičev
kotíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
pri živalih
spravljati iz rodil mladiče, mladiča:
preden samica koti, napravi toplo gnezdo
/
zajklja koti večkrat na leto
/
kotiti žive mladiče
kotíti se
1.
razmnoževati se, množiti se:
komarji se kotijo v mlakah
2.
ekspr.
nastajati, pojavljati se:
tu se kotijo bolezni
/
tako se zlo koti v družinah
kotizácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od kotirati 2:
kotizacija vrednostnih papirjev
2.
prispevek organizaciji za kritje skupnih izdatkov:
plačati kotizacijo za članstvo v inozemskem društvu
;
članice Organizacije združenih narodov so se dogovorile o višini
kotizacij za stroške poslovanja
kôtla
in
kótla -e
ž
(
ȏ; ọ̑
)
zastar.
tolmun
:
pod njim je bila kotla z vodo
;
pognal se je v kotlo
//
manjša jama, kotanja:
v kotli so se valjali divji prašiči
kotlár
-ja
m
(
á
)
izdelovalec, popravljavec kotlov:
bil je kotlar
;
klepar in kotlar
kotlárna
-e
ž
(
ȃ
)
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel:
zgraditi kotlarno
;
tovarniška kotlarna
;
kotlarna z dvema kotloma
//
delavnica za izdelovanje, popravljanje kotlov:
bil je lastnik kotlarne in livarne
kotlárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kotlarje ali kotlarstvo:
kotlarsko kladivo, orodje
/
kotlarski izdelki
/
kotlarska obrt
kotlárstvo
-a
s
(
ȃ
)
kotlarska obrt:
ukvarja se s kotlarstvom
kôtlast
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben kotlu:
kotlasta posoda
/
kotlasta jama
kotlét
1
-a
m
(
ẹ̑
)
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta;
zarebrnica
:
kupiti kotlet
/
svinjski, telečji kotlet
/
za večerjo je bil svinjski kotlet z omako
kotlét
2
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zastar.
zalizek
:
imel je črne kotlete
kotlíca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
kotliček
:
prinesla je kotlico s toplo vodo
♦
geol.
vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja v rečni strugi
kotlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od kotel;
kotliček
:
segreti vodo v kotliču
/
kotlič za sneg
2.
knjiž.
kotlu podobna vdolbina v rečni strugi:
tam so bili slapovi, tolmuni in kotliči, v katerih je vrela ledena
voda
♦
geogr.
kotlič
vrtača s strmimi pobočji v visokogorskem svetu
;
navt.
kompasni kotlič
kotlíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kotel:
zavreti vodo v kotličku
/
očistiti kotliček pri štedilniku
posodo za gretje in shranjevanje vode
//
kotličku podobna skleda za mešanje:
v kotličku stepaj štiri beljake
kotlíčkar
-ja
m
(
ȋ
)
nekdaj
popravljavec (manjših) kotlov:
potujoči kotličkar
kotlína
-e
ž
(
í
)
1.
nižji, zaprt svet med hribi, gorami:
mesto leži v kotlini
;
široka kotlina
/
ljubljanska, trboveljska kotlina
2.
zastar.
jama
,
kotanja
:
ob njivi je bila plitva kotlina
kotlínast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kotlino:
kotlinasta planota
/
ima kotlinasto lego
kotlínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od kotlina:
pred njimi se iznenada odpre kotlinica
;
leži v kotlinici
kotlíšče
-a
s
(
í
)
kotlarna
,
kotlovnica
:
v kotlišču je bila velika vročina
kotljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
kotaliti
,
valiti
1
:
vneto so kotljali sodčke
;
denar se je kotljal pod posteljo
;
pren.
premišljeno je kotljal besede iz sebe
kotljáti se
s težavo, nerodno premikati se:
otrok se kotlja za materjo
/
okoli ognjišča se kotljajo mačice
se valjajo
kôtlovec
-vca
m
(
ó
)
strojn.
trdna usedlina, ki se nabira na stenah posod, v katerih se kuha,
segreva voda:
odstranjevanje kotlovca
kotlôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
koteln
:
kotlovna pločevina
/
kotlovna naprava na kurilno olje
kotlovína
-e
ž
(
í
)
pločevina za kotle, zlasti bakrena:
nerjaveča kotlovina
kotlovínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz kotlovine:
kotlovinasta posoda
kotlôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel:
postavitev nove kotlovnice za proizvodnjo pare
;
kurilnica in kotlovnica
kôtlovski
-a -o
prid.
(
ó
)
koteln
:
kotlovska pločevina
kótnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
teh.
navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L:
zaščititi vogle zidov s kotniki
/
enakokraki kotnik
//
naprava, podobna črki L, za določanje pravih kotov:
preveriti prave kote s kotnikom
2.
nar.
kočnik
:
ima še nekaj gnilih kotnikov
kotnják
-a
m
(
á
)
1.
agr.
kotni plug:
orati s kotnjakom
2.
nar. vzhodno
kočnik
:
boleli so ga gnili kotnjaki
kotomér
-a
m
(
ẹ̑
)
priprava za merjenje kotov:
šestilo in kotomer
/
premični kotomer
kotón
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
tanko surovo bombažno platno:
rjuhe iz kotona
;
v prid. rabi:
koton stroj
stroj za izdelovanje pletenin po kroju
kotoneáster
-tra
m
(
á
)
vrtn.
okrasni grm z drobnimi belimi ali bledo rožnatimi cveti in rdečimi
plodovi, panešplja:
po parku so nasadili več vrst kotoneastrov
kotonizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tekst.,
nekdaj
kemični postopek, pri katerem se predelajo stebelna vlakna v vlakna,
podobna bombažnim:
kotonizirati konopljo
kotonizíran
-a -o:
kotonizirani lan
kotóren
-rna
m
(
ọ̄
)
nar. zahodno
kotorna
:
priletela je jata kotornov
kotórna
-e
ž
(
ọ̑
)
zool.
sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih,
Alectoris graeca:
v stenah so se sklicevale kotorne
kotrljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
kotaliti
,
valiti
1
:
otroci kotrljajo fižole po tleh
;
kamenje se kotrlja po klancu navzdol
/
po obrazu so mu kotrljale solze
tekle, polzele
;
pren.
glasovi so se kotrljali po kamnitem hodniku
kotúrn
-a
m
(
ú
)
1.
nav. mn.,
pri starih Grkih in Rimljanih
obuvalo z zelo visokim podplatom, ki ga nosijo igralci:
igralci z maskami in koturni
;
pren.,
knjiž.
našemu pojmovanju ni najvišje vedno tisto, kar se postavlja na
visoke koturne
2.
knjiž.
izumetničen, bombastičen stil:
v prevodu se čuti koturn
kotúrnski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na koturn:
bili so v visokih koturnskih čevljih
/
koturnska privzdignjenost igre
kótva
in
kôtva -e
ž
(
ọ̑; ó
)
1.
elektr.
del generatorja, v katerem se inducira električna napetost:
izmenični generator z vrtečo se kotvo
2.
elektr.
kos železa, ki ga priteguje trajni magnet ali elektromagnet:
rele je pritegnil kotvo
3.
zastar.
sidro
:
spustiti kotvo
kótvica
in
kôtvica -e
ž
(
ọ̑; ó
)
manjšalnica od kotva:
pritegniti kotvico
kòv
1
kôva
in
kôv -a
m
(
ȍ ó; ȏ
)
1.
knjiž.
kovanje
:
kov jekla
/
dati v kov
//
num.
vtisnjen znak, podoba (na novcu):
opremiti s kovom
/
enostranski, dvostranski kov
2.
nav. rod. ed.,
star.
vrsta
,
sorta
:
sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče
;
ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati
;
ni bila takega kova, da bi tvegala
/
umetniki manjšega kova
●
naš oče je človek starega kova
v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov
kôv
2
-í
ž
(
ȏ
)
zastar.
okov(je)
:
dragocena kov
//
podkev
:
konju dati novo kov
kováč
-a
m
(
á
)
1.
kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje
kovino:
kovač kuje
;
kovač je z obema rokama vihtel kladivo
;
pesn.
črni kovači
/
učiti se za kovača
/
kovač je podkoval konja
/
orodni, podkovski kovač
;
umetni kovač
/
kroparski kovači
2.
ekspr.
kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj:
kovači usode
●
preg.
vsak je svoje sreče kovač
//
nav. slabš.
kdor sestavlja, tvori kaj:
besedni kovači
;
kovač verzov
3.
pog.,
nekdaj
bankovec ali kovanec za 10 par:
dala mu je kovač(a)
;
plačati je moral tri kovače
♦
zool.
užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih
plavutih, Zeus faber
kováček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od kovač:
kovaček že vihti kladivo
/
boji se plačati tistih par kovačkov
♦
zool.
manjša, po hrbtu olivno zelenkasta ptica pevka, Phylloscopus
trochilus
kováčev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kovače:
stisk žuljave kovačeve roke
/
kovačeve klešče
kovaške klešče
●
preg.
kovačeva kobila je zmeraj bosa
pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
kovačíca
-e
ž
(
í
)
kovačeva žena:
stara kovačica je umrla
;
pekovka in kovačica
kovačíja
-e
ž
(
ȋ
)
kovačnica
:
ob cesti je stala stara vaška kovačija
//
kovaška obrt:
pri njem se je izučil kovačije
kováčnica
-e
ž
(
ā
)
delavnica, obrat za kovanje:
ob cesti je stala kovačnica
;
iz kovačnice se je razlegalo udarjanje kladiv
;
pren.,
ekspr.
armada je kovačnica mladih ljudi
kováčnik
-a
m
(
ȃ
)
bot.
lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih,
Lonicera caprifolium:
ob gozdu cvete kovačnik
;
kovačnik se vzpenja čez ograjo
;
vonj kovačnika
koválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki se rabi za kovanje:
kovalno orodje
♦
metal.
kovalni preizkus
preizkus, če se da kovina kovati
;
teh.
kovalni stroj
stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov
;
vet.
kovalna stena
lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj
;
kovalne klešče
podkovske klešče
kòvalénten
-tna -o
prid.
(
ȍ-ẹ̑
)
kem.,
v zvezah:
kovalentni kristal
kristal, v katerem so atomi vezani s kovalentno vezjo
;
kovalentna vez
vez, ki veže atome istega elementa v molekulo
koválo
-a
s
(
á
)
teh.
del kovalnega stroja, s katerim se neposredno udarja po kovini:
kovánec
-nca
m
(
á
)
kovan denar:
v žepu so mu žvenketali kovanci
/
kovanec za en evro
;
srebrni, zlati kovanci
;
nekdaj
tolarski, dinarski kovanec
;
kovanec za pet par
kovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od kovati:
a)
kovanje jekla
;
kovanje in varjenje
/
ročno, strojno kovanje
♦
teh.
hladno kovanje
brez poprejšnjega segrevanja
;
vroče kovanje
kovanje razbeljene kovine
;
kovanje v utorih
s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo
skovati
b)
kovanje novih besed, verzov
c)
kovanje načrtov
č)
slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
2.
star.
kovinski del, ki varuje ali je za okras;
okovje
:
smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih
;
kovček, obit s svetlim kovanjem
;
stol s srebrnim kovanjem
kovár
-ja
m
(
á
)
knjiž.
1.
spletkar
,
rovar
:
je premeten kovar
2.
kovač
:
sami smo kovarji svoje usode
kováren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
spletkarski
,
rovarski
:
snuje kovarne načrte
/
premetena in kovarna ženska
//
zvit
,
premeten
:
kovaren smeh
kováriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
knjiž.
1.
spletkariti
,
rovariti
:
kovaril je proti njim
2.
kovati
:
ravno je kovaril železo za ključavnico
/
vso pot je kovarila hude naklepe
kovárnik
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
spletkar
,
rovar
:
ta zlobni kovarnik ga je očrnil pri očetu
kovárski
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
spletkarski
,
rovarski
:
vodili so ga kovarski nagibi
/
gre za kovarsko dejavnost propagande
kovárstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
spletkarstvo
,
rovarstvo
:
politično kovarstvo
;
postal je žrtev kovarstva in laži
kováški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kovače ali kovanje:
usnjen kovaški predpasnik
/
kovaška obrt
/
kovaški meh
;
kovaške klešče
;
kovaško kladivo, orodje
;
kovaško ognjišče
ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine
pred kovanjem
●
sope kot kovaški meh
zelo, glasno
♦
metal.
kovaška klada
debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z
žlebovi na robovih
kováštvo
-a
s
(
ȃ
)
kovaška obrt:
izučil se je kovaštva
/
umetno kovaštvo
/
opustil je kovaštvo
opravljanje kovaškega poklica
kováti
kújem
nedov.
, kovál
(
á ú
)
1.
z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati
kovino:
kovati jeklo, železo
;
kovati in variti
/
kovati v tanke železne palice
/
ročno, strojno kovati
/
kovati denar
;
kovati orožje
;
pren.,
ekspr.
življenje ga je neusmiljeno kovalo
2.
opremljati s kovinskim delom:
kovati hrastova vrata
/
kovati konja
pritrjati mu podkev
/
kaznjence kovati v verige
uklepati
3.
ekspr.
z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj:
koval je svojo lastno nesrečo
;
sami so si kovali svojo usodo
/
iz tuje nesreče kovati dobiček
//
sestavljati, delati kaj, navadno s težavo:
govor sta skupaj kovala
;
dolgo v noč je koval primerne izraze
/
slabš.
kuje verze
sestavlja, piše
4.
ekspr.
naskrivaj pripravljati, snovati kaj:
kovati maščevanje
;
kovali so zaroto proti njemu
;
zvedel je, da se nekaj kuje
/
kuje nove načrte za bodočnost
;
kovati hudobne naklepe
5.
ekspr.
močno biti, utripati:
od strahu ji je kovalo srce
/
v sencih mu je kovala groza
;
brezoseb.
v glavi ji je kovalo
//
udarjati
,
tolči
:
slepo kovati po nasprotnikovi sablji
/
na deblu je kovala žolna
●
ekspr.
kovati koga v deveta nebesa, v zvezde
zelo hvaliti, povzdigovati
;
preg.
kuj železo, dokler je vroče
vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako
ponujeno ugodnost
kováti se
ekspr.
postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer:
v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri
kován
-a -o:
kovani čevlji
;
kovani denar
;
kovano zlato
zlat kovanec, zlatnik
;
kovano železo
kôvčeg
-éga
m
(
ó ẹ́
)
zastar.
kovček
kôvček
-čka
m
(
ó
)
priprava, navadno pravokotne oblike s pokrovom in ročajem za
prenašanje osebnih stvari:
v levici je nesel kovček
;
vzeti obleko iz kovčka
;
težek, velik kovček
;
usnjen, lepo okovan kovček
/
pripravljati kovček
dajati, zlagati vanj osebne stvari za potovanje
/
kovček za violino
škatla
;
strešni kovček
kovčku podoben avtomobilski strešni prtljažnik
//
večjemu kovčku podobna priprava z ročajem na obeh straneh:
lesen vojaški kovček
●
ekspr.
če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke
pojdi, odidi
;
prišel je s kovčkom, odhaja pa kot milijonar
prišel je reven, siromašen
kovčéžič
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
majhen kovček, kovčič:
s seboj je prinesla kovčežič
kôvčič
-a
in
kovčìč -íča
m
(
ó; ȉ í
)
majhen kovček:
iz kovčiča je vzel obleko
kovelín
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina heksagonalni bakrov sulfid:
kôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
ki se da kovati:
kovna litina, med
;
kovno jeklo
;
železo je kovno in magnetno
♦
ekon.
kovna pariteta
ali
kovno razmerje
razmerje med kovnimi stopnjami različnih valut
;
kovna prostost
nekdaj
pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki
so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev
;
kovna stopnja
razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje
narejenih kovancev
koventrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
z bombardiranjem uničiti, razdejati:
koventrirati mesto
koverkót
tudi
covercoat -a
[
koverkót
]
m
(
ọ̑
)
tekst.
močna volnena tkanina v keprovi, atlasovi vezavi, zlasti za moške
plašče in obleke:
kôvica
-e
ž
(
ȏ
)
teh.
preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli:
kovico izbiti, zakovati
;
aluminijasta, bakrena kovica
;
ploščata, polokrogla kovica
/
kleparska kovica
drobna kovica za povezavo tanjših pločevin
;
konstrukcijske kovice
večje kovice za jeklene konstrukcije
;
ugrezna kovica
z ugreznjeno glavo
kôvičen
-čna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kovico:
kovična glava
/
kovična luknja
/
kovični niz, šiv
kovíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kovičiti:
hladno, vroče kovičenje
;
ročno, strojno kovičenje
kovíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
teh.
vezati s kovicami:
kovičiti in variti
/
hladno
z nesegretimi
, vroče kovičiti
z razbeljenimi kovicami
kovíčen
-a -o:
varjene in kovičene konstrukcije
kovílje
-a
s
(
ȋ
)
nar.
trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih;
bodalica
:
planinsko cvetje in kovilje
kovína
-e
ž
(
í
)
neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo:
ulivati kovino
;
primesi v kovinah
;
prevleka iz kovine
;
industrija za predelavo kovin
;
les in kovine
/
barvaste
ali
neželezne kovine
vse kovine razen železa in železovih zlitin
;
rdeča kovina
baker
;
železne kovine
železo in železove zlitine
♦
kem.
kovina
element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol
;
alkalijska kovina
mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi
neobstojen
;
korozija kovin
;
metal.
gnesti kovine
oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem
;
obdelovati kovino
spreminjati obliko kovine z odrezovanjem
;
taniti kovino
dajati kovini obliko tankih lističev
;
bela kovina
zlitina bakra, kositra, svinca in antimona
;
čiste kovine
brez kakršnihkoli primesi
;
lahke, težke kovine
;
mehke kovine
z majhno trdoto
;
plemenite
ali
drage
ali
žlahtne kovine
kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in
kovance
;
redke kovine
;
lahko, težko taljive kovine
;
ugotavljati čistino kovine
količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah
;
min.
samorodna kovina
kovínar
-ja
m
(
ȋ
)
delavec v kovinski industriji:
zaposlen je kot kovinar
//
delavec v barvasti metalurgiji:
kovínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kovinarje ali kovinarstvo:
kovinarska delavnica
;
obiskuje kovinarsko šolo
/
kovinarska industrija
kovinska
kovínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
1.
dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem, obdelovanjem kovin:
razvoj kovinarstva
2.
veda o pridobivanju barvastih kovin:
ima izpit iz kovinarstva
kovínast
-a -o
prid.
(
í
)
kovinski
:
kovinasta cev, posoda
/
govoril je s kovinastim glasom
/
kovinasta barva
kovínasto
prisl.
:
kovinasto zeleni hrošči
kovino...
ali
kovíno...
prvi del zloženk
(
ī
)
nanašajoč se na kovino:
kovinostrugar
kovínostrugár
-ja
m
(
ī-á
)
delavec, ki struži kovine:
sprejeti v službo kovinostrugarja
kovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kovino:
a)
kovinski izdelki
;
kovinski vijak
;
kovinska cev
;
kovinska embalaža
;
kovinska galanterija
;
kovinska konstrukcija
;
kovinska palica, plošča, posoda
b)
kovinski lesk, sijaj
;
kovinski okus
okus po kovini
;
kovinske in nekovinske lastnosti
/
ekspr.
govoriti s kovinskim glasom
z zvonkim, ostrim glasom
/
kovinska barva
c)
dela v kovinski stroki
;
kovinska industrija
industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke
♦
fiz.
kovinski barometer
kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid
;
kem.
kovinski oksid
spojina kovine s kisikom
;
obrt.
kovinsko pohištvo
pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli
;
teh.
kovinska elektroda
;
kovinska žaga
žaga za rezanje kovin
kovínsko
prisl.
:
perje se mu kovinsko sveti
;
kovinsko modra morska gladina
;
hrošč kovinsko zelene barve
kôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
delavnica, obrat za izdelovanje kovanega denarja:
zlato pošiljajo v kovnice
/
državna kovnica
/
kovnica denarja
//
zastar.
kovačnica
:
stopil je v kovnico po žago
kôvničar
-ja
m
(
ȏ
)
delavec v kovnici:
zaposlen je kot kovničar
kôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kovničarje ali kovnico:
kovniški material
/
kovniško delo
/
kovniški obrat
kôvnost
-i
ž
(
ō
)
lastnost, značilnost kovnega:
kovnost jekla
/
preizkus kovnosti
kôvter
-tra
m
(
ó
)
nižje pog.
prešita odeja:
odeti, pokriti se s kovtrom
kôza
-e
stil.
-é
ž
(
ó
)
1.
manjša domača žival s srpastimi rogovi:
koza meketa
;
kozo molsti, pasti
;
čreda koz
;
skače kot koza
/
angorska koza
ki ima dolgo, mehko dlako
;
domača koza
;
kašmirska koza
z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
2.
slabš.
neumna, domišljava ženska:
ona je prava, velika koza
/
kot psovka:
koza neumna
;
koza kozasta
3.
lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše,
oblikuje:
desko položiti na kozo
/
tesarska koza
;
koza za žaganje drv
//
tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek:
risalna deska, postavljena na dveh kozah
4.
nar.
okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih:
okrog koze je bilo polno žerjavice
5.
mn.
kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži:
preboleti koze
;
epidemija koz
/
ekspr.
takrat so razsajale koze
;
pog.
koze cepiti
proti kozam
;
zastar.
koze staviti
cepiti proti kozam
●
ekspr.
narediti tako, da bo volk sit in koza cela
da bo prav za obe strani
♦
agr.
koza
kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave
;
etn.
kozo biti
otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da
bi ga prevrnili
;
grad.
koza
lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh
;
mostna koza
podpornik, navadno pri lesenem mostu
;
med.
črne koze
kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži
;
strojn.
ležajna koza
kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal
;
šport.
koza
telovadno orodje za preskoke
;
vet.
goveje, ovčje koze
;
zool.
divja koza
gams
kozáča
-e
ž
(
á
)
1.
slabš.
manjša domača žival s srpastimi rogovi;
koza
:
kozača se je zakadila vanj
2.
zastar.
lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše,
oblikuje;
koza
:
desko položiti na kozačo
♦
zool.
velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami; uralska
sova
kozáček
-čka
m
(
á
)
1.
manjšalnica od kozak:
junaški kozački
2.
kazačok
:
plesati kozaček
kozáčka
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju
prebivalka nekdanjih mejnih krajin:
oženil se je z mlado kozačko
♦
zool.
visoka, vitka in hitra vsejeda afriška opica, Erythrocebus patas
kozák
-a
m
(
á
)
1.
v carski Rusiji
pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države:
donski, zaporoški kozaki
//
pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh
ljudi:
tabor kozakov
2.
v ruskem okolju
prebivalec nekdanjih mejnih krajin:
kozaki razpravljajo o kolhozih
♦
zool.
obrobljeni kozak
hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah,
Dytiscus marginalis
kôza klámf
kôze klámf
tudi
-- --
ž
(
ó, ȃ
)
etn.
otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi
ga prevrnili:
igrajo se kozo klamf
/
zbijati kozo klamf
kozár
-ja
m
(
á
)
pastir koz:
ovčarji in kozarji
kozárček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kozarec:
razbiti kozarček
/
kozarček slivovke
/
kozarček je hitro izpil
/
povabim te na kozarček
/
kozarček vloženih gobic
●
ekspr.
zvrniti kozarček
izpiti brez oddiha
kozárec
-rca
m
(
ȃ
)
1.
majhna, navadno steklena posoda za pitje:
naliti kozarec
;
prijel je (za) kozarec in pil
;
poln kozarec
;
žvenketanje kozarcev
/
kozarec mleka, vina, vode
//
vsebina kozarca:
izpiti kozarec do dna
//
ekspr.,
v zvezi z
na
družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna
pijača:
povabil ga je na kozarec
2.
(večja) steklena posoda za shranjevanje živil:
kozarce hermetično zapreti
;
vložiti sadje v kozarce
;
kozarec marmelade
/
navadni, patentni kozarci
;
kozarci za vlaganje
●
ekspr.
kozarca se ne brani
rad ima alkoholno pijačo
;
vznes.
dvigniti kozarec
nazdraviti
;
ekspr.
pridno prazni kozarce
pije, navadno vino
;
ekspr.
zvrniti kozarec
izpiti brez oddiha
;
šalj.
globoko je pogledal v kozarec
opil se je
;
ekspr.
članek je povzročil vihar v kozarcu vode
veliko neupravičeno razburjenje
kozaríja
-e
ž
(
ȋ
)
lov.
trop gamsov, ki ga sestavljajo samice, kozliči in mlajši samci:
kôzast
-a -o
prid.
(
ó
)
kozav
:
kozast obraz
//
kozji
:
mož s kozasto brado
kozáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kozake:
kozaški oddelek
/
kozaška konjenica
/
kozaški škornji
kozáštvo
-a
s
(
ȃ
)
v carski Rusiji
miselnost, lastnosti kozakov:
duh starega kozaštva
//
kozaki
:
poveljevati kozaštvu
kozàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki ima brazgotine od prebolelih koz:
kozav obraz
/
kozav človek
2.
bolan za kozami:
kozava živina
kozávec
-vca
m
(
ȃ
)
kozav človek:
kozavec se je kislo nasmehnil
kozávost
-i
ž
(
á
)
značilnost kozavega:
kozavost obraza
♦
agr.
nabrekline, ki jih na rastlinah povzročajo nekateri zajedavci
kôzel
-zla
[
kozəu̯
]
m
(
ó
)
1.
kozji samec:
kozel se pase
;
ovni in kozli
;
smrdi kot kozel
zelo, močno
2.
slabš.
neumen, neresen človek:
kaj bi s tem kozlom
;
kozel neumni
//
objesten, pohoten moški:
stari kozel ji ne da miru
3.
sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji:
sedeti na kozlu
;
kozel za kočijaža
4.
zastar.
lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše,
oblikuje;
koza
:
desko položiti na kozla
5.
rel. žarg.
član samostanskega reda, ki ni duhovnik;
brat
:
patri in kozli so že zbrani v kapeli
●
ekspr.
vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla
osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje
;
pog.,
ekspr.
streljati kozle
delati velike napake, neumnosti
♦
agr.
kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
kozèlc
tudi
kôzelc -a
[
kozəu̯c
]
m
(
ə̏; ó
)
zastar.
kozolec
:
spravljati seno v kozelc
/
delati, preobračati kozelce
kózelnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
čarovnik
,
vedež
:
nekateri knezi so radi zahajali h kozelnikom
kozêr
-ja
m
(
ȇ
)
knjiž.
duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec:
med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv
//
kdor piše kozerije:
bil je duhovit kozer in prevajalec
kozeríja
-e
ž
(
ȋ
)
živahno, duhovito pisan sestavek o aktualnih dogodkih, problemih:
piše feljtone in kozerije
//
knjiž.
živahno, duhovito pripovedovanje, kramljanje:
pripoved marsikdaj prehaja v žurnalistično kozerijo
kozêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kozerje ali kozerijo:
opisuje s kozersko gostobesednostjo
;
kozerska ironija
kozêrsko
prisl.
:
kozersko neprisiljeno podajanje zanimivih podrobnosti
kozíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
okrogla nizka posoda za kuhanje, dušenje, praženje:
cvreti v kozici
;
lonci in kozice
//
železna posoda na treh nogah za kuhanje:
na ognjišču je stala kozica
2.
obrt.
vstavljeni del blaga v koraku pri hlačah, pod pazduho pri rokavih:
vstaviti, všiti kozico
;
kozice pri rokavih
♦
čeb.
priprava, na katero se odlaga satje
kôzica
2
tudi
kozíca -e
ž
(
ó; í
)
nav. ekspr.
manjšalnica od koza:
pasti kozice
/
tesarska kozica
♦
zool.
kozica
močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja, Gallinago
gallinago
;
kozice
prosojni in rahlo bočno stisnjeni rakci tankih nog, ki živijo
zlasti v morju, Natantia
;
jamska kozica
kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah,
Troglocaris schmidti
kozičàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nekoliko kozav:
kozičav obraz
/
kozičav mož
kozíčka
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od kozica, posoda:
speči meso v kozički
kozína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
usnje iz kozje kože;
kozlovina
:
čevlji, plašč iz kozine
2.
kozje meso:
jesti kozino
kozíti se
-ím se
nedov.
(
ī í
)
nar. primorsko
glasno jeziti se, razburjati se:
za vsako malenkost se kozi in togoti
/
dekleta se kozijo
glasno se smejejo, režijo
kózjak
1
tudi
kózjek -a
m
(
ọ̑
)
kozji iztrebek:
kurjak in kozjak
kozják
2
-a
m
(
á
)
hlev za koze:
v kozjaku so imeli več koz
kozjebrád
in
kozjebràd -áda -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima kratko, koničasto brado:
imel je zelo dolg, kozjebrad obraz
/
kozjebradi gospod
kozjebrádec
-dca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima kratko, koničasto brado:
kaj bi tisti kozjebradec
kozjenóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima kozje noge:
favni in kozjenogi satiri
kozjerêja
-e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo koz:
prašičereja in kozjereja
kózji
tudi
kôzji -a -e
prid.
(
ọ̄; ȏ
)
1.
nanašajoč se na koza 1:
kozji bobki
;
kozja dlaka, koža
;
kozje mleko
/
kozje usnje
/
je kozji pastir
/
gospod s kozjo brado
;
ekspr.
kozja steza
zelo ozka, strma
2.
v zvezi
kozji parkeljci
lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih,
bot.
kovačnik
:
porasel s kozjimi parkeljci
●
ekspr.
ugnal ga je v kozji rog
premagal, bil boljši kot on
;
fant je zvit kot kozji rog
zelo
;
šalj.
naučiti koga kozjih molitvic
s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati
;
šalj.
brati fantu kozje molitvice
oštevati ga
♦
bot.
kozji rep
rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti
v socvetjih; stajska metlika
;
travniška kozja brada
travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi,
Tragopogon pratensis
;
kozja pogačica
grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita
;
obrt.
kozja noga
orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se
reziloma za rezbarjenje
kozjíca
-e
ž
(
í
)
bot.
trnata rastlina s škrlatno rdečimi, vijoličastimi ali belimi cveti v
koških, Onopordum:
ilirska kozjica
kôzka
-e
ž
(
ó
)
ekspr.
manjšalnica od koza 1;
kozica
2
:
kozka se že pase
kozlánje
-a
s
(
ȃ
)
nizko
bruhanje
:
zdravilo je preprečilo kozlanje
/
na kozlanje ji gre
/
pobrisati kozlanje
izbljuvek
kozlaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
neumno dejanje ali ravnanje:
ne delaj kozlarij
//
literarno delo, sestavek, film brez vrednosti:
take kozlarije že dolgo ni bral, gledal
kozláti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nizko
izmetavati iz želodca;
bruhati
:
pijanec kozla
kozlè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
majhen kozel, kozliček:
kozle je hitro jedel
;
okrog njega je skakal kakor kak kozle
/
ti si velik kozle
♦
lov.
samec gamsa do vključno četrtega leta starosti
kozlè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
majhen kozel, kozliček:
jagnjeta in kozleta
♦
lov.
samec gamsa do vključno četrtega leta starosti
kozlétina
-e
ž
(
ẹ̑
)
kozlovina
:
čevlji iz kozletine
/
jesti kozletino
kozlìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od kozel 1:
jagnjiči in kozliči
kozlíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od kozlič:
kozice, telički in kozlički
;
skače kot kozliček
♦
zool.
hišni kozliček
hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les,
Hylotrupes bajulus
;
veliki hrastov kozliček
velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove,
Cerambyx cerdo
kozličevína
-e
ž
(
í
)
1.
usnje iz kozličje kože:
denarnica je bila iz kozličevine
2.
kozličje meso:
jesti kozličevino
kozlíčji
-a -e
(
ȋ
)
pridevnik od kozlič:
kozličja koža
;
kozličje meso
kozlík
-a
m
(
í
)
bot.
rastlina z rožnatimi cveti in pritličnimi poganjki, ki raste na
močvirnih travnikih;
dvodomna špajka
kozlonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima kozje noge:
kozlonogi satir
kôzlov
-a -o
tudi
kozlôv
tudi
kozlòv -ôva -o
prid.
(
ó; ó; ȍ ó
)
nanašajoč se na kozle:
kozlovi bobki
;
kozlova koža
/
kozlova pečenka
kozlovína
-e
ž
(
í
)
1.
usnje iz kozje kože:
čevlji, hlače iz kozlovine
/
predelava kozlovine
kozje kože
2.
kozje meso:
pečena mlada kozlovina
kozlôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na kozle:
kozlovska koža
/
ima rjave brke in kozlovsko brado
kozmétičarka
-e
ž
(
ẹ́
)
strokovnjakinja za kozmetiko:
znana kozmetičarka
/
iti h kozmetičarki
kozmétičen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kozmetiko:
kozmetični preparati
;
uporablja kozmetična sredstva
/
kozmetični salon
/
redna kozmetična nega
;
kozmetična operacija
/
kozmetični nasveti
kozmétik
-a
m
(
ẹ́
)
strokovnjak za kozmetiko:
lasuljar in kozmetik
kozmétika
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
lepšanje in nega kože, zlasti na obrazu, in las z uporabo ustreznih
sredstev:
s kozmetiko ima dosti opravka
;
veliko časa porabi s kozmetiko obraza
//
dejavnost, ki se ukvarja s tem:
razvoj kozmetike
/
lasna kozmetika
;
dosežki v kozmetiki obraza
2.
kozmetična sredstva:
uporablja kozmetiko
;
tovarna kozmetike
/
negovalna kozmetika
sredstva za nego kože, zlasti na obrazu, in las
kózmičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
1.
nanašajoč se na kozmos, vesoljski:
breztežno stanje v kozmičnem prostoru
/
kozmični faktorji, zakoni
/
kozmični izstrelki
;
kozmične rakete
/
kozmični poleti
/
kozmična lirika
;
je pesnik kozmične poezije
♦
astron.
kozmično leto
čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega
zvezdnega sestava
;
fiz.
kozmični žarki
najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo
;
druga kozmična hitrost
hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno
območje zemlje
;
prva kozmična hitrost
hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje
;
geol.
kozmični prah
delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo
;
kozmično obdobje
razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
;
pravn.
kozmično pravo
pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v
vesolju
//
v zvezi
kozmična ladja
vozilo, namenjeno za vesoljske polete:
izstreliti kozmično ladjo
;
posadka kozmične ladje
2.
publ.,
ekspr.
zelo velik, ogromen:
človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg
;
kozmične razdalje, razsežnosti
kozmodróm
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
prostor za vzletavanje vesoljskih ladij, zlasti v ruskem okolju;
vzletišče
,
izstrelišče
:
s kozmodroma izstreliti vesoljsko ladjo
kozmogóničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na kozmogonijo:
osnova te pesnitve je kozmogonični mit
;
kozmogonične ljudske pripovedke
/
Kantova kozmogonična teorija
kozmogoníja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o razvoju vesolja:
ukvarjati se s kozmogonijo
/
mitične kozmogonije preprostih ljudstev
kozmografíja
-e
ž
(
ȋ
)
opisovanje zvezd, zemlje:
kozmografija in kozmologija
/
Dantejeva kozmografija v Božanski komediji
kozmográm
-a
m
(
ȃ
)
v kozmologiji
simbolični znak, ki z geometričnim vzorcem upodablja univerzalno
celoto duhovnega sveta, pogosto namenjen meditaciji:
vklesati kozmogram v steber
;
kamen z kozmogramom
kozmologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vesolju:
ukvarjati se s kozmologijo
;
strokovnjak za kozmologijo
/
Einsteinova kozmologija
kozmolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kozmologijo:
ravnovesje v vesolju in drugi kozmološki problemi
/
kozmološki nauk o nastanku zemlje iz vode
;
kozmološke teorije
kozmonávt
-a
m
(
ȃ
)
kdor je usposobljen za vesoljske polete, vesoljec:
polet kozmonavta
;
izstrelili so vesoljsko ladjo s tremi kozmonavti
kozmonávtika
-e
ž
(
á
)
veda o poletih v vesolje:
razvoj kozmonavtike
kozmonávtka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete, vesoljka:
bila je prva kozmonavtka
kozmonávtski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kozmonavte ali kozmonavtiko:
kozmonavtska čelada
/
kozmonavtska znanost
kozmopolít
-a
m
(
ȋ
)
1.
nav. slabš.
pristaš kozmopolitizma:
odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen
kozmopolit
2.
kdor je široko, svetovno razgledan, svetovljan:
je intelektualec in kozmopolit
♦
biol.
rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli območju zemlje
kozmopolitízem
-zma
m
(
ī
)
1.
nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak
svetu kot celoti:
pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu
/
kozmopolitizem stoikov
/
slabš.
zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem
2.
široka, svetovna razgledanost, svetovljanstvo:
presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom
kozmopolítski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kozmopolite ali kozmopolitizem:
razmišljati o evropski ali celo kozmopolitski demokraciji
/
kozmopolitski in domovinski principi v njegovi pesnitvi
//
nav. ekspr.
mednaroden
2
,
svetoven
:
to je veliko, kozmopolitsko mesto
/
kozmopolitski značaj prestolnice
kozmopolítsko
prisl.
:
kozmopolitsko usmerjen človek
kozmopolítstvo
-a
s
(
ȋ
)
nav. slabš.
kozmopolitska miselnost:
v meščanskih slojih je vladalo kozmopolitstvo in nemškutarstvo
kózmos
-a
m
(
ọ̑
)
1.
astron.
prostor, v katerem so nebesna telesa;
vesolje
:
širjenje kozmosa
2.
po nazoru starih Grkov
(neizmeren) prostor kot urejena celota:
od kaosa do kozmosa
;
pren.,
knjiž.
pesnikov svetlobni kozmos
3.
knjiž.,
ekspr.
človekov duhovni svet:
odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom
/
z oslabljenim pomenom
kozmos človekove notranjosti
kozodòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
nar.
nočna ptica selivka rjavo rdeče barve;
legen
,
ležetrudnik
kozòl
-óla
[
kozou̯
]
m
(
ȍ ọ́
)
nar.
majhna posoda iz lubja:
nabral je poln kozol jagod
kozôlčar
-ja
[
kozou̯čar
]
m
(
ȏ
)
um. žarg.,
nav. slabš.
umetnik, ki upodablja kozolce, zlasti impresionist:
kozolčarji in špinačarji
kozôlček
-čka
[
kozou̯čək
]
m
(
ȏ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kozolec:
imajo dva kozolčka
/
izrezljal je kozolček
/
delati stoje in kozolčke
kozólec
-ôlca
[
kozou̯ca
]
m
(
ọ̑ ȏ
)
1.
lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme:
jemati snope iz kozolca
;
sušiti v kozolcu
;
prenočil je pod kozolcem
/
dvojni
ali
vezani kozolec
dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem
;
kozolec dvojnik
♦
agr.
stegnjeni kozolec
ki ima okna v eni vrsti
;
žični kozolec
kozolcu podobna naprava za sušenje krme
;
kozolec na rep
dvojni kozolec s podaljškom
2.
obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi:
opisal mu je kozolec
/
delati kozolce
;
lovili so se in preobračali kozolce
●
ekspr.
preobračati politične kozolce
spreminjati politične nazore
kozolnják
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
na podlago prirasle morske živali s trdnim ovojem iz snovi, podobne
rastlinski celulozi, Ascidiacea:
bradavičasti kozolnjak
kozonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima kozje noge:
nimfe in kozonogi satiri
kozopŕsk
-a
m
(
ȓ
)
zastar.
oktober
:
bilo je petega kozoprska
kozoróg
-a
m
(
ọ̑
)
1.
gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani
sabljastih rogov:
trop kozorogov
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju kozoroga:
kozorog obožuje pozornost
●
rojen v znamenju kozoroga
v času od 21. decembra do 20. januarja
♦
astron.
Kozorog
deseto ozvezdje živalskega kroga
;
zool.
alpski kozorog
kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex
kozoróginja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, rojena v astrološkem znamenju kozoroga:
samozavestna in simpatična kozoroginja
;
po horoskopu je kozoroginja
kozorógov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
geogr.,
v zvezi
kozorogov povratnik
vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno
premika;
južni povratnik
:
prečkati kozorogov povratnik
kóža
-e
ž
(
ọ́
)
1.
tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
a)
človeka:
odrgniti, opraskati si kožo
;
ekspr.
vrv mu je posnela kožo z roke
;
prerezal si je samo kožo
;
zlomljena kost mu štrli iz kože
;
izsušena, uvela,
ekspr.
utrujena koža
;
ima zelo mehko, nežno kožo
;
poraščena koža
;
plast, površina kože
;
ohraniti prožnost kože
;
ima kožo kot breskev
/
ima zelo grdo, lepo kožo
polt
;
nega kože
/
bela koža
bela barva kože
;
porjavela, zagorela koža
;
svetla, temna barva kože
/
začela se mu je luščiti koža
zgornja plast kože
;
koža po rokah mu je razpokala
;
mazati kožo
/
bolezni kože
;
vnetje kože
/
človeška koža
/
pomarančna koža
pomarančni lupini podobna jamičasta koža zaradi posebne
razporejenosti podkožnega maščevja in vezivnega tkiva, zlasti na
stegnih, bokih, trebuhu in zadnjici
b)
živali:
potegniti kožo z ribe
;
debela koža slona
;
dlakava, gola koža
;
s perjem poraščena koža
/
ekspr.
mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred
vso
//
ekspr.
ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo
življenja:
braniti (svojo) kožo
;
skušal je rešiti vsaj kožo
;
za kožo mu gre
;
izdajstvo je moral plačati s kožo
/
pog.:
ves čas je nosil kožo naprodaj
izpostavljal se je smrtnim nevarnostim
;
odnesti celo kožo
nepoškodovan priti iz tepeža, boja
/
temu so pošteno ustrojili kožo
pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
2.
ta prevleka, odstranjena s telesa živali:
kupovati, prodajati kože
;
sušiti kožo
;
goveja, svinjska koža
;
skladišče kož
/
pred posteljo ima ovčjo kožo
krzno
/
živalske kože
//
pog.,
navadno s prilastkom
usnje
:
čevlji iz kačje, krokodilje kože
/
torbica iz prave kože
/
čistila je okna z jelenovo kožo
s krpo iz jelenovine
3.
tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
a)
sadežev:
odstraniti kožo papriki, paradižniku
;
tanka koža
/
jabolko ima trdo kožo
lupino
b)
mesnih izdelkov:
olupiti kožo klobase
;
debela koža salame
//
strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi:
posneti kožo z marmelade
/
ekspr.
na mleku se je naredila debela koža
smetana
●
ekspr.
sama kost in koža ga je
zelo je suh
;
mraz mu ježi kožo
povzroča kurjo polt, srh
;
ekspr.
še kožo bi mi odrl
brezobzirno me izkorišča
;
dati prašiča iz kože
odstraniti zaklanemu prašiču kožo
;
ekspr.
iz kože te bom dal
izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje
;
kriči, kot bi ga iz kože dajali
zelo, močno
;
ekspr.
od jeze, veselja bi iz kože skočil
zelo sem jezen, vesel
;
ekspr.
ne more iz svoje kože
ne more ravnati drugače, kot je navajen
;
publ.
vloga je napisana igralcu na kožo
dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju
določenega igralca
;
šalj.
grem pod kožo gledat
spat
;
ekspr.
ta pisatelj zna zlesti pod kožo
zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave
;
ekspr.
mraz mu je rezal v kožo
zelo ga je zeblo
;
ekspr.
doživeti, občutiti kaj na lastni koži
na sebi, sam
;
ekspr.
ne bi bil rad v njegovi koži
v njegovem položaju, na njegovem mestu
;
ekspr.
ima debelo, trdo kožo
neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden
;
pog.
je v dobri, slabi koži
čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo
razpoložen
;
ekspr.
biti krvav pod kožo
nagnjen k strastem, materialnim užitkom
;
ekspr.
to je volk v ovčji koži
slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
♦
kozm.
mastna koža
ki izloča veliko maščobe
;
suha koža
ki izloča malo maščobe
;
med.
ribja koža
kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice
;
teh.
egalizirati kože
dati jim enakomerno debelino
;
tur.
skok čez kožo
tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim
sprejemanjem novih članov med rudarje
;
usnj.
strojiti kožo
obdelovati surovo živalsko kožo s strojili
;
konzervirana koža
odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do
strojenja
;
surova koža
ki še ni strojena
;
zool.
letalna koža
letalna mrena
;
plavalna koža
med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje
kóžar
tudi
kožár -ja
m
(
ọ̑; á
)
1.
nekdaj
kdor zbira in (pre)prodaja kože:
kožar kupuje vse vrste kož
/
shraniti kožuh pri kožarju
krznarju
2.
delavec v usnjarski, krznarski industriji, ki prevzema in sortira
(živalske) kože:
kóžast
-a -o
prid.
(
ọ́
)
podoben koži:
kožasti del semena
/
kožasto lubje
kožekrílec
-lca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
žuželke z dvema paroma kožnatih prozornih kril, od katerih je zadnji
par veliko manjši od sprednjega, Hymenoptera:
sršeni, ose, čmrlji in drugi kožekrilci
kožélj
-a
m
(
ẹ̑
)
etn.
rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja:
kolovrat s koželjem
♦
teh.
gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v
spodnjem mlinskem kamnu
kožéljnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
anat.
podlaktna kost na palčni strani:
podlahtnica in koželjnica
kóžen
1
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kožo:
poškodovati kožno tkivo
/
gladka kožna površina
/
kožna guba
/
kožni rak
;
zdravnik za kožne bolezni
;
kožna tvorba
/
kožne žleze
/
pog.
kožna galanterija
usnjena
♦
anat.
kožni epitel
epidermis
;
elektr.
kožni pojav
povečana gostota toka na površini vodnika
;
med.
kožna afekcija
kožno obolenje
kožén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
ki je iz kože;
kožnat
:
koženi čolni
koženíca
-e
ž
(
í
)
star.
pergament
:
pisati na koženico
/
stara, potemnela koženica
kóžica
-e
ž
(
ọ́
)
1.
tanka koža:
vnela se mu je kožica med prsti
/
obnohtna kožica
2.
manjšalnica od koža:
odstraniti kožico z gobe
;
tanka kožica češnje, jagode
/
marmelada ima že kožico
/
gladka, mehka kožica
polt
//
navadno s prilastkom
odrta koža manjše živali:
polšja kožica
/
pokrivalo iz zajčje kožice
♦
agr.
ocetna kožica
kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
;
anat.
deviška kožica
kožna guba ob vhodu v nožnico
;
metal.
oksidna kožica
tanka oksidna plast na površini kovine
;
zool.
plavalna kožica
kóžnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki je iz kože:
kožnat mešiček
/
legel je na kožnato ležišče
/
pog.
kožnate rokavice
usnjene
//
podoben koži:
rastlina ima debele, kožnate liste
/
kožnata krila žuželk
♦
anat.
kožnati labirint
mehka, notranja plast labirinta
kôžuh
-úha
m
(
ó ú
)
1.
koža živali z gostejšo, daljšo dlako:
žival je imela črn kožuh
;
kožuh medveda
/
pozimi ima lisica gost kožuh
gosto dlako
//
ta koža za predelovanje v krzno:
prodajati, zbirati kožuhe
/
predelovanje kožuhov
2.
vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje:
nositi kožuh in kučmo
;
pastir se je pokril s kožuhom in zaspal
/
kratek ovčji kožuh
/
plašč, podložen s kožuhom
s krznom
/
ekspr.
vedno ima kak kožuh na sebi
zelo debelo obleko
//
krznen plašč:
kupila si je nov kožuh
;
lisičji, zajčji kožuh
;
kožuh iz bobrovine
kožuháč
-a
m
(
á
)
nar. štajersko
kdor lička;
ličkar
:
pri sosedovih se že zbirajo kožuhači
kožuhánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kožuhati:
kožuhanje mu gre dobro od rok
/
veselo in hrupno kožuhanje
kožúhar
-ja
m
(
ȗ
)
žival, ki ima kožuh:
na farmi gojijo samo kožuharje
;
lov na kožuharje
/
ekspr.
srečal je renčečega kožuharja
medveda
kožúharica
-e
ž
(
ȗ
)
kožuhar
:
lov na kožuharice
kožúhast
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kožuh:
kožuhaste živali
/
kožuhast ovratnik
kožuhovinast, krznen
kožuháti
-ám
tudi
kožúhati -am
nedov.
(
á ȃ; ū ȗ
)
nar. štajersko
odstranjevati s koruznega storža krovne liste;
ličkati
:
včeraj so kožuhali pri sosedovih
kožuhovína
-e
ž
(
í
)
krzno
:
plašč, rokavice iz kožuhovine
;
kožuhovina za podlogo
/
ekspr.
meščanke v dragi kožuhovini
/
žival z lepo kožuhovino
s kožuhom
kožuhovínast
-a -o
prid.
(
í
)
ki je iz kožuhovine:
nosi kožuhovinast jopič
;
topel kožuhovinast ovratnik
/
kožuhovinasta žival
kožuhasta
kožúšček
-čka
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kožuh:
veverica z rjavim kožuščkom
/
tesneje se je zavila v kožušček
krá
medm.
(
ȃ
)
posnema glas vrane, krokarja:
kra, kra, se oglašajo vrane
;
sam.:
rezki kra se sliši prav v vas
kracáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
1.
nerazločno, grdo pisati:
učenci večkrat kracajo
//
sestavljati
,
pisati
:
kracati pismo
2.
delati črte brez pravega namena;
čečkati
:
otroci kracajo po zidovih
kracljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
kracati
:
tako kraclja, da se ne da brati
/
venomer kaj kraclja
kráča
-e
ž
(
á
)
1.
spodnji del noge pri prašiču:
krača in parklji
//
ta del noge za kuhanje ali pečenje:
obirati, rezati kračo
;
mastna, dobro posušena krača
;
gnjat in krača
/
prekajena krača
/
svinjska krača
♦
gastr.
telečja krača
spodnji del telečje noge za pečenje
2.
nav. mn.,
slabš.
noga (pri človeku):
suhe krače
●
ekspr.
je urnih krač
hitro hodi
3.
slabš.
osebni avtomobil, navadno star, slab:
krača s pokrpano platneno streho
kráčica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krača:
kračica in bržola
/
prekajena kračica
/
ima zelo suhe kračice
kračína
-e
ž
(
í
)
kratkost
:
kračina in preprostost teksta
;
kračina poglavij
/
zaradi kračine je bil avto zelo praktičen
♦
jezikosl.
kračina samoglasnika
kráčnica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
kost pri pticah, nastala z zrastjo stopalnic:
kráda
-e
ž
(
á
)
nar. gorenjsko
skladovnica (drv):
narediti krado
/
zložiti drva v krado
krádež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kraja
,
tatvina
:
drzen kradež
/
kradež v trgovini
/
povsod je vladal nered in kradež
//
star.
tat
,
ropar
:
bil je znan kradež
kradljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) krade:
hudoben je in celo kradljiv
;
kradljiv kot sraka
kradljívec
-vca
m
(
ȋ
)
nav. ekspr.
kdor (rad) krade:
čisto navaden kradljivec je
/
tista dva kradljivca so prijeli
kradljívka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
ženska, ki (rada) krade:
po dolgem času so kradljivko prijeli
/
kradljivka idej
kradljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost kradljivega človeka:
očital mu je sleparstvo in kradljivost
krádoma
prisl.
(
ȃ
)
knjiž.
skrivaj
,
naskrivaj
:
kradoma oditi, priplaziti se
/
kradoma se ozreti, pogledati
/
ekspr.
od gozda se kradoma spušča tema
komaj opazno, počasi
kragújevka
-e
ž
(
ú
)
voj.
mavzerica, izdelana med narodnoosvobodilnim bojem v Kragujevcu:
na rami mu je visela kragujevka
//
voj. žarg.
ročna bomba brez držaja z nazobčano površino:
v žepu ima dve kragujevki
kragúlj
-a
m
(
ú
)
ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in
trebuhom:
kragulj kroži nad dvoriščem
;
kokoš je odnesel kragulj
;
zagrabil ga je kot kragulj
kragúljček
-čka
m
(
ū
)
zvonček pri konjski vpregi:
pozvanjati s kraguljčki
;
od daleč se je slišalo zvonjenje kraguljčkov
//
temu podoben okrasek:
na traku mu je bingljal kraguljček
;
čepica, čevlji s kraguljčki
kragúljec
-jca
m
(
ū
)
zvonček pri konjski vpregi;
kraguljček
:
cingljanje kraguljcev
kragúlji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kragulje:
kragulje perje
/
ekspr.
s kraguljim očesom pazi nanjo
kráh
-a
m
(
ȃ
)
nižje pog.
neuspeh
,
polom
:
doživeti finančni krah
/
vse vodi v moralni krah
kràj
1
krája
m
(
ȁ á
)
1.
del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto:
kraj ima veliko prebivalcev
;
preimenovati kraje
;
v tem kraju je več let služboval
;
odročen kraj
;
ekspr.
prijazen kraj
/
bežal je iz kraja v kraj
/
domači, rodni kraj
kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil
/
navesti kraj bivanja
/
ekspr.
ves kraj je bil na nogah
vsi prebivalci kraja
//
navadno s prilastkom
ta del glede na določeno značilnost:
ogled znamenitega romarskega kraja
/
znan letoviški, zdraviliški kraj
;
seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2.
večji ali manjši del zemeljske površine:
spoznal je veliko krajev
;
ta kraj je zasedel okupator
/
kraji so prenaseljeni
/
s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih
/
publ.
nad naše kraje doteka hladen zrak
/
na nekaterih krajih je še sneg
;
ekspr.
v vseh krajih je že bil
povsod
//
navadno s prilastkom
ta del
a)
glede na gospodarsko usmerjenost:
znan industrijski kraj
;
vinorodni, žitorodni kraj
/
gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj
/
kmetijski kraji v državi
b)
z oslabljenim pomenom
glede na geografsko značilnost:
gorski, nižinski kraj
;
ni se mogel privaditi na ravninski kraj
/
te rastline uspevajo samo v južnih krajih
c)
glede na podnebno značilnost:
mrzel, senčen, sončen kraj
;
suh, vlažen kraj
/
te rastline uspevajo samo v toplih krajih
č)
glede na kakovost tal:
ilovnat, peščen kraj
/
močvirnati kraji
//
v prislovni rabi,
v zvezi z
na
izraža manjši del površine česa sploh:
na enem kraju se madež še pozna
;
zofa je bila na več krajih raztrgana
3.
navadno s prilastkom
manjši del zemeljske površine sploh:
poiskal je pripraven kraj in se skril
;
pokazal je kraj, kjer sta se srečala
;
težko dostopen kraj
/
zborni kraj je pred šolskim poslopjem
;
kraj (storitve) kaznivega dejanja
;
izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja
/
ključe je spravil na varen kraj
;
na ta kraj bodo postavili spomenik
;
publ.
priti na kraj nesreče
;
pren.
sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
//
v prislovni rabi,
v zvezi
na kraju samem
tam, kjer se kaj zgodi, je:
storilca so prijeli na kraju samem
;
skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4.
v prislovni rabi,
s predlogom
izraža največjo oddaljenost od
a)
središča:
potegnil ga je h kraju
;
čisto pri kraju je hodil
/
na obeh krajih so bili ljudje
/
stal je na, ob kraju (ceste)
b)
izhodišča, začetka:
prišel je do kraja (poti)
/
na kraju se soteska zoži
/
svetilka je na kraju mize
/
čisto na drugem kraju mesta
/
ekspr.
na kraju svojih moči je bil
//
nav. ekspr.,
v zvezi z
do
izraža visoko stopnjo:
do kraja sem se naveličal
;
to je do kraja hudoben človek
;
do kraja nesrečen, onemogel
/
dognati kaj do kraja
;
do kraja se moramo zmeniti
/
vse je do kraja razčiščeno
5.
s predlogom
izraža
a)
nastop dejanja;
začetek
:
od kraja smo stanovali skupaj
;
od kraja se mu je čudno zdelo
/
začel je pripovedovati od kraja
b)
približevanje prenehanju dejanja;
konec
1
:
avgust je šel h kraju
/
nevarnost je pri kraju
/
na kraju se je vse dobro izteklo
/
star.
prišel je pod kraj dneva
proti večeru
6.
nav. mn.,
star.
krajevec
,
krajec
:
gledal ga je izpod širokih krajev
;
klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7.
prva leta po 1945
najnižja upravna enota:
kraji in mesta
●
ekspr.
nikdar mu ne prideš do kraja
ne da se prepričati
;
ekspr.
delati, jesti vse od kraja
izraža podkrepitev trditve
;
star.
odriniti od kraja
od brega
;
ekspr.
z njim gre hitro h kraju
umrl bo
;
ekspr.
nisem še pri kraju
še nisem končal
;
dati kaj v kraj
vkraj
;
ekspr.
na kraju svojih moči je
je že skoraj brez moči
;
star.
to je že v kraju
pospravljeno, spravljeno
;
ekspr.
zna postaviti stvari na pravi kraj
zna poiskati ustrezno, primerno rešitev
;
ekspr.
na vse kraje se je videlo
na vse strani
;
zelo zarasla kraja ceste
robova
;
ekspr.
niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil
izraža močno zanikanje
;
ekspr.
na kraj sveta bi šel za njo
zelo jo ima rad
;
konec ... kraj
ekspr.
to nima ne konca ne kraja
nikoli se ne konča
;
ekspr.
govoril je brez konca in kraja
zelo dolgo
;
ekspr.
prehodila sta ves svet od konca do kraja
izraža podkrepitev trditve
;
ekspr.
z vseh koncev in krajev so prihajali
od povsod
;
ekspr.
iskal sem te na vseh koncih in krajih
na mnogih krajih, povsod
;
preg.
strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦
adm.
namembni kraj
v katerega je pošiljka namenjena
;
jezikosl.
prislovno določilo kraja
;
pravn.
izpolnitveni kraj
v katerem se mora obveznost izpolniti
;
rel.
sveti kraji;
prim.
skraja
1
kràj
2
--
ž
(
ȁ
)
star.,
v prislovni rabi,
s prilastkom,
v zvezah:
silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj
smer, stran
;
premakni se na ono kraj
na ono stran
kraj
3
predl.
,
star.,
z rodilnikom
za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa;
ob
,
zraven
2
:
hiša stoji kraj gozda
;
vrbe rastejo kraj potoka
/
pot pelje kraj njive
//
za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa:
pokopati sina kraj očeta
;
primakniti stol kraj postelje
/
znositi plevel kraj njive
na rob, na kraj
krája
-e
ž
(
á
)
jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in
vednosti lastnika:
zalotili so ga pri kraji
;
kraja denarja
;
kraja in goljufija
/
prijaviti krajo
/
nagnjenje h kraji
kraján
in
krajàn -ána
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
prebivalec kraja:
krajan Senožeč se je poškodoval med podiranjem drevja
2.
pripadnik krajevne skupnosti:
krajani so zahtevali zaprtje tovarne
//
knjiž.
rojak
,
domačin
:
poznava se, saj sva krajana
krajánka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
prebivalka kraja:
krajanka Zavodenj je umrla v prometni nesreči
2.
pripadnica krajevne skupnosti:
tradicionalno srečanje krajank
;
krajani in krajanke
/
častna krajanka
//
knjiž.
rojakinja
,
domačinka
:
poznata se, saj sta krajanki
krájcar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
v stari Avstriji
kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja:
odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev
;
za zadnje krajcarje si je kupil kruh
2.
ekspr.
denar sploh:
zaslužil je samo nekaj krajcarjev
●
ekspr.
nimam niti krajcarja
nimam popolnoma nič denarja
;
ekspr.
gleda na vsak krajcar
je varčen; je skop
;
podobna sta si kakor krajcar krajcarju
zelo
krájcarček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od krajcar:
plačal je dva krajcarčka
/
bil je brez krajcarčka
krájček
-čka
m
(
ȃ
)
1.
nav. ekspr.
manjšalnica od krajec:
odrezati krajček
;
rjavo zapečen krajček
/
krajček belega kruha
/
krajček lune
2.
ekspr.
delček
,
košček
:
komaj se je videl krajček sonca
;
krajček zemlje
krájec
-jca
m
(
ȃ
)
1.
kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca:
pojedel je že več krajcev
;
suh, trd krajec
//
star.
kos (zlasti kruha):
odrezal si je velik krajec
/
krajec belega kruha
2.
navadno v zvezi
prvi, zadnji krajec
luna, ko je viden njen desni ali levi del površine:
na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec
/
lunin krajec
;
krajec lune
//
čas, ko je taka luna:
ob prvem krajcu se je vreme spremenilo
/
luna je v krajcu
3.
nav. mn.
spodnji, navzven upognjeni del klobuka:
pogledal ga je izpod krajcev
;
široki krajci mu varujejo obraz
/
krajci klobuka
4.
nav. mn.,
star.,
navadno s prilastkom
koničasti podaljšek pri oblačilu:
krajci halje so se ji vlekli po tleh
;
krajci suknjiča
/
krajci ovratnika
5.
košček
:
krajec zemlje
♦
zool.
zadnji (zob) sekalec
krájen
-jna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
ki je na kraju, robu:
krajna ploskev
/
zadel ga je s krajnim koncem avtomobila
2.
star.
krajeven
:
pogovarjali so se o krajnih razmerah
/
krajna imena
krajepís
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
opis kraja, krajev:
potopisi in krajepisi
krajepísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krajepis:
krajepisni podatki
/
krajepisni zemljevid
krajepísje
-a
s
(
ȋ
)
opisovanje krajev:
domoznanstvo in krajepisje
krájevec
-vca
m
(
á
)
nav. mn.
1.
spodnji, navzven upognjeni del klobuka:
nezaupno je gledal izpod krajevcev
;
črn klobuk z ozkimi krajevci
;
široki, veliki krajevci
2.
star.,
navadno s prilastkom
koničasti podaljšek pri oblačilu:
krajevci suknjiča
krajéven
tudi
krájeven -vna -o
prid.
(
ẹ̄; á
)
nanašajoč se na kraj:
seznaniti se s krajevnimi navadami
;
poznati krajevne potrebe
;
krajevne razmere
/
urediti krajevni promet
;
krajevni vlak, vodovod
/
krajevne padavine
/
krajevni praznik
praznik, povezan s kakim pomembnim dogodkom iz zgodovine, zlasti
iz narodnoosvobodilne vojne
/
krajevni ljudski odbor [KLO]
prva leta po 1945
organ državne oblasti v kraju
;
krajevni urad
upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža
;
krajevna skupnost
enota, navadno kot del občine, v kateri prebivalci naselja, dela
naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne
interese
/
krajevno ime
/
majhna, velika krajevna oddaljenost
♦
astron.
krajevni čas
po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje
;
jezikosl.
krajevni odvisnik
odvisni stavek, ki izraža kraj dejanja nadrednega stavka
;
krajevni prislov
;
ptt
krajevno telefonsko omrežje
omrežje, ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem
kraju
krajévnost
tudi
krájevnost -i
ž
(
ẹ̄; á
)
1.
krajevna opredeljenost ali vezanost:
označevanje krajevnosti
2.
knjiž.
lastnost, značilnost krajevnega:
v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti
krájina
1
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
mejno ozemlje kake države, dežele:
naseljevanje krajine
/
Vojna krajina
krajína
2
tudi
krájina -e
ž
(
í; ā
)
1.
knjiž.
manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost;
pokrajina
:
slikati krajino
;
krajina ob Otočcu
;
kultiviranje, varovanje krajine
/
arhitekturna krajina
s (tradicionalnimi) arhitekturnimi značilnostmi
//
pokrajina
,
ozemlje
:
megla je ležala nad krajino
/
rojstna krajina
rojstni kraj
2.
um.
slika, na kateri je upodobljena pokrajina:
na stenah visi nekaj krajin in portretov
;
razstava krajin
krajínar
-ja
m
(
ȋ
)
um.
slikar, ki upodablja pokrajino:
znameniti krajinarji
♦
arhit.
arhitekt krajinar
strokovnjak za oblikovanje narave
krajínarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krajinarje:
krajinarska poetičnost
/
krajinarski motiv
krajinski
krajínarstvo
-a
s
(
ȋ
)
um.
slikarstvo, ki upodablja pokrajino:
ukvarjati se s krajinarstvom
;
lirično krajinarstvo
/
profesor za krajinarstvo
//
publ.
opisovanje pokrajine:
za tega pisatelja je zelo značilno krajinarstvo
krajínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krajíno:
spoznati krajinske vrednote okolja
/
krajinski motiv
/
krajinska slika
krajíšče
-a
s
(
í
)
geom.
krajna, končna točka črte:
označiti krajišče
;
krajišče daljice
/
povezati krajišča trikotnika
//
teh.
krajni, končni del predmeta:
krajišče vzvoda
krajíšnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele:
izseljevanje krajišnikov
/
krajišniki Furlanije
//
zgod.
vojak Vojne krajine:
četa krajišnikov
krájnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo:
pribiti krajnik
;
zavarovati stene s krajniki
;
hrastovi krajniki
;
plot iz krajnikov
;
žamanje in krajniki
2.
navadno s prilastkom
konec
1
:
povezal je krajnika palice
/
samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
//
nav. mn.,
knjiž.,
navadno s prilastkom
koničasti podaljšek pri oblačilu:
krajniki plašča
3.
knjiž.
kdor je krajni, zadnji v vrsti:
krajnika sta stopila naprej
//
končnica
:
pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4.
nav. mn.
spodnji, navzven upognjeni del klobuka;
krajevec
,
krajec
:
široki krajniki
♦
zool.
zadnji (zob) sekalec
krájnost
-i
ž
(
ȃ
)
star.
skrajnost
:
odločil se je za krajnost
/
krajnost trditve
/
prehaja iz krajnosti v krajnost
krájšanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od krajšati:
krajšanje obleke
/
prijetno krajšanje zimskih večerov
krájšati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati kaj (bolj) kratko, skrajševati:
krajšati krilo, obleko
;
vrsta se je vedno bolj krajšala
/
krajšati besede
;
tekst je tu in tam krajšal
/
dan se krajša
2.
z dajalnikom
povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine:
z govorjenjem mu je krajšala pot
;
bral je in si tako krajšal zimske večere
●
s petjem si krajša čas
se zabava, odganja občutek praznote
♦
mat.
krajšati ulomek
deliti števec in imenovalec z istim številom
krajšáva
-e
ž
(
ȃ
)
kar je okrajšano:
krajšave dela so preostre
/
tekst povzemamo z nekaterimi krajšavami
/
uporabljati krajšave, tj. okrajšave, kratice in simbole
/
krajšava odstavka
krajšanje
krajšáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.
nanašajoč se na krajšavo:
za kraticami, formulami in simboli ni krajšavnih pik
;
krajšavna razvezava
/
krajšavni slovar
slovar, ki vsebuje krajšave in njihove razvezave
krájši
-a -e
prid.
(
ȃ
)
1.
primernik od kratek:
v roki je držal krajši konec vrvi
;
sedaj je imel krajše lase
;
krajša pot
;
ta razdalja je še krajša
/
desno nogo ima krajšo od leve
2.
ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje:
hoditi na krajše izlete
;
odgovoril je po krajšem premisleku
3.
ki je po obsegu precej omejen, zgoščen:
napisal je krajši sestavek
●
ekspr.
tu je on potegnil krajši konec
stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge;
prim.
kratek
krájšnica
-e
ž
(
ȃ
)
bližnjica
:
šel bom kar po krajšnici
krák
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
nav. mn.
zadnja okončina pri žabi:
skrčiti, iztegniti krake
/
ocvrti žabji kraki
//
slabš.
noga, navadno dolga:
komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2.
del kakega razvejenega objekta, navadno stranski:
ta cesta ima več krakov
;
zgradili so še zadnji krak naftovoda
;
krak železnice
3.
navadno s prilastkom
kar je podobno kraku:
krak sidra, šestila
;
krak vetrnice
/
žerjav s premičnimi kraki
/
krak križa
/
krak gradu
krilo
♦
geom.
krak kota
eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot
;
krak trikotnika
vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku
;
vet.
krak
kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa
krák
2
-a
m
(
ȃ
)
krakanje
:
daleč se je razlegal krak vrane
kràk
3
medm.
(
ȁ
)
posnema hreščeč glas, pok:
krak, se je oglasila puška
krákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od krakati:
krakanje vran je naraščalo
/
ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja
krákast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
ki ima (velike) krake:
krakasto deblo
/
krepko, krakasto dekle
krákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
oglašati se z glasom kra:
krokar kraka
;
jata vran je krakala
/
knjiž.,
ekspr.
krakati nesrečo, smrt
2.
ekspr.
govoriti s hreščečim glasom:
tako je prehlajen, da samo kraka
//
slabš.
govoriti sploh:
nehaj že krakati
krakajóč
-a -e:
krakajoči vrani
krákniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
oglasiti se z glasom kra:
na drevesu je kraknil vran
//
nizko
oglasiti se, spregovoriti:
nenadoma je nekaj kraknil
krakovják
-a
m
(
á
)
družabni ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Poljske:
plesali so predvsem mazurko in krakovjak
//
skladba za ta ples:
igrati krakovjak
králj
-a
m
(
á
)
1.
v nekaterih državah
vladar
:
angleški, švedski kralj
;
kralj s svojimi dvorjani
;
živi kot kralj
/
v pravljicah
bil je kralj, ki je imel tri sinove
/
sončni kralj
Ludvik XIV.
;
kralj Matjaž
pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju:
kralj francoske poezije
/
kralj vseh lažnivcev
/
kralj ptičev
orel
;
kralj živali
lev
//
kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini:
avtomobilski, petrolejski kralj
;
bančni kralj
;
kralj jekla
3.
igralna karta s figuro moškega s krono:
pikov, srčni kralj
4.
šah.
najvažnejša šahovska figura:
napasti nasprotnikovega kralja
●
star.
služiti kralju
biti pri vojakih
;
preg.
med slepimi je enooki kralj
med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi
človek z majhnimi sposobnostmi
♦
igr.
kralj
kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji
;
rel.
(sveti) trije kralji
trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik
v spomin na ta dogodek 6. januarja
kraljemòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
umor kralja:
preprečili so kraljemor
kraljéstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
država, ki ji vlada kralj:
kraljestvo je razpadlo
;
dansko, švedsko kraljestvo
/
dedno kraljestvo
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
območje, področje, kjer je kdo neomejen gospodar:
razkazal mu je svoje kraljestvo
;
kuhinja je kraljestvo gospodinje
/
živeti v kraljestvu sanj
●
ekspr.
biti v svojem kraljestvu
v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno
♦
rel.
nebeško kraljestvo
nebesa
králjev
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kralja:
kraljev sin
♦
šah.
kraljev gambit
;
kraljev kmet
kmet, ki stoji na začetku igre pred kraljem;
prim.
kraljevi
kraljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kraljevati:
večstoletno kraljevanje znane dinastije
/
obdobje njenega kraljevanja v gledališču gre h koncu
kraljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
biti kralj, vladati kot kralj:
kraljeval je do smrti
;
(v) tej deželi je kraljevala znana dinastija
/
dobro, slabo kraljevati
//
ekspr.
biti kje neomejen gospodar:
v hiši je on kraljeval
;
star.
kraljevati nad svojimi služabniki
/
tu kraljujeta ljubezen in sloga
2.
ekspr.
biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi:
med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki
/
na steni je kraljevala njegova slika
3.
ekspr.
stati, dvigati se nad čim:
na hribu kraljuje mogočen grad
/
nad temnimi vrhovi kraljuje mesec
kraljévi
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kralje:
razkošni kraljevi dvorci
;
kraljevi prestol
;
mogočna kraljeva krona
/
kraljeva moč, oblast
/
izhaja iz kraljevega rodu
/
cesarsko-kraljevi [c.-kr.] uradnik
uradnik v avstroogrskem cesarstvu
/
v nagovoru
vaše kraljevo veličanstvo
//
zelo velik, obilen;
kraljevski
:
dobil je naravnost kraljevo plačilo
●
star.
kraljeva roža
Blagajev volčin
♦
min.
kraljeva voda
mešanica solne in solitrne kisline, v kateri se topi zlato
;
šah.
kraljevi gambit
králjevič
-a
m
(
ā
)
kraljev sin:
mlad kraljevič
/
ekspr.
danski kraljevič
Hamlet
;
kraljevič Marko
zlasti v srbskem okolju
pravljična oseba, ki predstavlja moč in pravičnost
kraljevína
-e
ž
(
í
)
1.
država, ki ji vlada kralj:
švedska kraljevina
//
državna ureditev, v kateri vlada kralj:
kraljevina in republika
/
razglasiti državo za kraljevino
2.
agr.
trta s svetlo rdečimi grozdi:
gojiti kraljevino
//
belo vino iz grozdja te trte:
piti kraljevino
kraljévski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
nanašajoč se na kralje:
kraljevska hiša, krona
/
kraljevska oblast
/
pripeljala se je kraljevska dvojica
kralj in kraljica
/
njegovo kraljevsko veličanstvo
●
ekspr.
kraljevska igra
šah
2.
ekspr.
izredno lep, veličasten:
na hribu je stal kraljevski hrast
/
imel je naravnost kraljevsko postavo
//
zelo velik, obilen:
prejel je kraljevsko plačilo
/
kraljevski obed
♦
vrtn.
kraljevska begonija
begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti
;
zgod.
kraljevska kmetija
fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega
približno 50 ha
kraljévsko
prisl.
:
(po) kraljevsko kositi
;
kraljevsko nagraditi
;
kraljevsko miren obraz
kraljíca
-e
ž
(
í
)
1.
v nekaterih državah
vladarica
:
angleška kraljica
;
zdela se mi je kot kraljica
2.
kraljeva žena:
kralj in kraljica
3.
nav. ekspr.,
s prilastkom
ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša:
kraljica plesa
/
knjiž.
izbrana je bila za lepotno kraljico
miss
//
kar je kje najvidnejše, najpomembnejše:
jesen, kraljica barv
/
kraljica morja
Benetke
;
kraljica športa
atletika
4.
star.
matica (pri živalih):
v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke
5.
šah.
šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih
smereh;
dama
:
izgubiti kraljico
♦
bot.
kraljica noči
kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni
noči, Selenicereus grandiflorus
;
vrtn.
kraljica majnika
glavnata spomladanska solata z mehkimi listi
kraljìč
-íča
tudi
králjič -a
m
(
ȉ í; ā
)
star.
kraljevič
:
mladi kraljič
kraljíček
-čka
m
(
ȋ
)
najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu:
veselo čivkanje kraljička
;
sinice in kraljički
kraljíčica
-e
ž
(
í
)
ekspr.
kraljična
:
lepa kraljičica
kraljíčin
-a -o
(
ȋ
)
svojilni pridevnik od kraljica:
kraljičina služabnica
kraljíčna
-e
ž
(
ȋ
)
kraljeva hči:
kraljevič in kraljična
kraljítar
-ja
m
(
ȋ
)
etn.
kolednik 6. januarja, znan zlasti na Dolenjskem:
kráma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
nav. ekspr.
malo vredni, odvečni, navadno pohištveni predmeti:
na podstrešju je bilo polno stare krame
;
kuhinjska krama
/
ne ve, kam bi z vso to kramo
//
slabš.
predmeti, navadno pohištveni:
hiša in vsa krama mu je zgorela
;
preselil se je že z vso kramo
/
odnesi že svojo kramo
2.
nav. slabš.
malo vredni drobni predmeti:
vso kramo je stresel na mizo
;
pisana krama
/
svojo kramo je ponujal od hiše do hiše
krámar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
nav. slabš.
trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom:
na trgu so imeli kramarji svoje stojnice
;
kupiti pri kramarju
;
kramar s platnom
;
kramarji in mešetarji
/
takšne stvari prodaja vsak kramar
trgovec
2.
slabš.
ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek:
vse življenje je ostal čisto navaden kramar
krámarček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kramar:
zadolžen kramarček
/
to bi lahko pri vsakem kramarčku kupil
krámarica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
trgovka s cenenim, navadno drobnim blagom:
pri kramarici je nakupil nekaj drobnarij
kramaríja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. slabš.
trgovina s cenenim, navadno drobnim blagom:
odprl je majhno kramarijo
;
cigare je kupil v vaški kramariji
//
trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom:
lotil se je kramarije
2.
malo vredni drobni predmeti;
krama
:
vso kramarijo je zložil predenj
/
kupil je samo kramarijo
kramáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
prodajati ceneno, navadno drobno blago:
kramariti po vasi
/
kramariti s starinami
;
pren.
kramariti s pravicami
krámarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kramarje:
kramarski voz
;
na trgu je stalo več kramarskih lop, stojnic
/
velik kramarski sejem
/
bedna kramarska politika
/
tej kramarski duši ni da bi človek verjel
/
trgovsko-kramarski odnos do umetnosti
krámarsko
prisl.
:
kramarsko utilitaren
krámarstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
slabš.
lastnost, značilnost kramarjev:
razgalil je njegovo kramarstvo
2.
nav. slabš.
trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom:
kramarstvo je polagoma opustil
kramljáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kramljavec
:
duhovit kramljač
kramljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kramljati:
prijetno, zaupno, živahno kramljanje
/
knjiga se bere kot potopisno kramljanje
kramljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
prijazno, lahkotno se pogovarjati:
kramljala sta o domačih razmerah
;
ves večer je kramljal z njo
/
ekspr.
sedel je poleg njega in začel kramljati
kramljáje
:
veselo kramljaje so krenili proti domu
kramljajóč
-a -e:
pogovarjala sta se v kramljajočem tonu
kramljávec
-vca
in
kramljálec -lca
[
kramljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor (rad) kramlja:
duhovit, nevsiljiv kramljavec
kramoljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zastar.
kramljati
:
v kotu sta polglasno kramoljala
kràmp
krámpa
m
(
ȁ á
)
1.
orodje za kopanje, navadno s sekalom in konico:
zavihteti kramp
;
tla so bila trda in moral je kopati s krampom
;
udariti, zamahniti s krampom
;
težek kramp
/
ekspr.
ves dan so peli krampi
●
ekspr.
treba bo prijeti za kramp
začeti fizično delati
2.
slabš.
močen, neroden konj:
v hlevu je imel dva krampa
/
star, garjav kramp
//
nizko
družabno nespreten, neroden človek:
s takim krampom ne moreš nikamor
/
kaj hočeš, star kramp ni za tako delo
krampáč
-a
m
(
á
)
krampar
:
skupina krampačev je prva prišla na delo
krampáča
-e
ž
(
á
)
agr.
rovnica s širšim rezilom:
krámpar
-ja
m
(
ȃ
)
delavec, ki koplje s krampom:
betonerji in kramparji
/
ekspr.
če se ne maraš učiti, boš pa šel za kramparja
krámparski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kramparje:
kramparsko delo
●
slabš.
kramparska poezija
prva leta po 1945
poezija o udarniškem delu, graditvi socializma
krampáti
-ám
in
krámpati -am
nedov.
(
á ȃ; ȃ
)
1.
kopati s krampom:
ves dan je moral krampati
//
ekspr.
kopati sploh:
krampati jarke
●
ekspr.
če se ne boš učil, boš pa krampal
opravljal težja fizična dela
2.
ekspr.
nerodno, okorno hoditi:
berač je krampal po cesti
3.
nar.
praskati
:
ta mačka krampa
/
ne krampaj se po glavi
krámpež
-a
m
(
ȃ
)
nav. mn.
1.
teh.
železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje, ki služi za
plezanje:
plezati s krampeži
2.
nar.
dereza
:
hoditi s krampeži
krampíca
-e
ž
(
í
)
agr.
rovnica z ožjim rezilom:
krampížar
-ja
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
nar.
dereza
:
imeti navezane krampižarje
krámžar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
nar.
dereza
:
navezati si je moral kramžarje
kráncelj
-na
in
-clja
[
krancəlj
]
m
(
á
)
nižje pog.
venec
:
plesti, spletati krancelj
●
pog.,
šalj.
vzel ji je krancelj
nedolžnost
kraniálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
anat.
ki je bližje glavi:
kranialni konec požiralnika
kranjíca
-e
ž
(
í
)
čeb. žarg.
kranjska čebela:
čistopasemska kranjica
/
čebela kranjica
kranjìč
-íča
m
(
ȉ í
)
čeb.
preprost lesen nizek panj:
prodal je še zadnje kranjiče
kránjski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
star.
slovenski
:
kranjski humor
;
peti kranjske pesmi
/
kranjski pisatelj
;
kranjski rojak
2.
nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji:
štajersko-kranjska meja
/
kranjska dežela
●
ekspr.
kranjski Janez
v stari Avstriji
vojak sedemnajstega pešpolka
;
šalj.
kranjski Janez
slovenski fant, Slovenec
♦
bot.
kranjski jeglič
jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah
v Sloveniji, Primula carniolica
;
kranjska krhlika
grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax
;
kranjska lilija
gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim
cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum
;
čeb.
kranjska čebela
čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica
;
etn.
kranjski cekar
cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim
motivom
;
gastr.
kranjska klobasa
klobasa iz svinjskega mesa in začimb
kránjsko
prisl.
:
govoriti (po) kranjsko
●
pog.,
ekspr.
povej (po) kranjsko
po domače, razumljivo
;
sam.:,
pog.
dve kranjski, prosim
kranjski klobasi
kránjstvo
-a
s
(
ā
)
1.
v stari Avstriji
pripadnost k deželi Kranjski:
kranjstvo in štajerstvo
2.
star.
slovenstvo
:
rad je poudarjal svoje kranjstvo
/
simbol kranjstva
kránjščina
-e
ž
(
á
)
1.
v stari Avstriji
slovenski jezik na Kranjskem:
koroščina, prekmurščina, štajerščina in kranjščina
2.
star.
slovenski jezik:
govoriti kranjščino
kràp
1
krápa
m
(
ȁ á
)
ploščata riba z dolgo hrbtno plavutjo, živeča v stoječih in počasi
tekočih vodah:
gojiti, loviti krape
;
tolst, zamaščen krap
♦
tur.
podkovani krap
tradicionalna prireditev v Ljubljani s sprevodom čolnov po
Ljubljanici
kràp
2
krápa
m
(
ȁ á
)
nav. mn.,
gastr.
jed iz testa, pripravljenega iz ajdove ali pšenične moke, s skutnim
ali drugačnim nadevom:
zabeliti krape
;
na mizi je bila polna skleda krapov
krápavica
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
krastača
:
krapavice in žabe
krápec
-pca
m
(
ȃ
)
gastr.
jed iz valjanega testa s skutnim, smetanovim ali drugačnim namazom:
jemati krapce iz peči
krápek
-pka
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
gastr.
manjši krap, jed:
postregli so jim s krapki
krápinski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
antr.,
v zvezi
krapinski človek
neandertalec, katerega okostje je bilo najdeno v Krapini:
okostje krapinskega človeka
krápovec
-vca
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
sladkovodne ribe z velikimi luskami in brkom podobnimi izrastki pod
usti, Cyprinidae:
krás
1
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
(izredna) lepota:
prevzel ga je kras deklet
;
miloba in kras
/
kras gor
/
kras davnih dni
//
star.
okras
:
drevo je kras vrta
krás
2
in
kràs krása
m
(
ȃ; ȁ á
)
svet z značilnimi oblikami, nastalimi zaradi mehanskega in kemičnega
delovanja vode v apnencu:
pogozdovanje krasa
/
dinarski, primorski kras
/
prebivalci Krasa
krásen
-sna -o
prid.
,
m. spol stil.
krasán,
ž. spol stil.
krasnà; krasnêjši
(
ȃ
)
nav. ekspr.
zelo lep:
imela je krasen obraz
;
zdela se mu je krasna
;
krasna dekleta
/
v rokah je držala krasen šopek
;
krasna stara cerkev
/
dajal mu je krasen zgled
/
imel je krasen tenor
/
naredil se je krasen dan
/
od tod je krasen razgled
;
najkrasnejšo senco je dajala lipa
/
spomin na krasen čas
/
iron.
to je pa res krasna druščina
//
zelo dober, pošten:
to so krasni ljudje
;
je pa res krasen fant
krásno
prisl.
:
cvetje krasno diši
;
krasno se zna obvladati
;
to se pa res krasno sliši
/
v členkovni rabi
krasno, jutri gremo od tod
krasílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
s katerim se krasi, okrasen:
krasilni predmeti
/
krasilno grmičevje
/
krasilna tehnika
;
krasilna dejavnost
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem okrasov, okraskov
krasílnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost krasilnega:
krasilnost izdelkov umetnega kovaštva
/
cilj tega slikarstva je disciplinirana krasilnost in jasno
podajanje vsebine
krasílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
okras
,
lepotilo
:
prstan je bil edino njeno krasilo
;
mazila in krasila
krasítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od krasiti:
krasitev dvorane
;
krasitev mesta za praznik
/
načini krasitve
krasíti
-ím
nedov.
, krašèn
(
ī í
)
delati kaj (bolj) lepo, krasno:
stene je krasil z različnimi motivi
/
ekspr.
obraz mu je krasila črna brada
/
krasiti otroške obleke
dodajati okraske
kraslíka
-e
ž
(
í
)
bot.
rastlina z več cvetnimi klaski v enostranskem socvetju, Melica:
kraslika in bilnica
krásnik
-a
m
(
ȃ
)
petr.
metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz piroksena in granata;
eklogit
:
gnajs in krasnik
♦
zool.
borov krasnik
hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje
borovih štorov, Chalcophora mariana
krasnoarmêjec
-jca
m
(
ȇ
)
rdečearmejec
:
četa krasnoarmejcev
krasnoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
1.
star.
kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori:
bil je pravi umetnik in ne krasnoslovec
2.
zastar.
estet
,
leposlovec
:
naš krasnoslovec Stritar
krasnoslôviti
-im
nedov.
(
ō ȏ
)
1.
star.
lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govoriti:
zelo rad je krasnoslovil
;
krasnosloviti o naravi
2.
zastar.
deklamirati
:
to pesem je z veseljem krasnoslovil
krasnoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
1.
star.
lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje:
preziral je njegovo krasnoslovje
/
delo je označil kot golo krasnoslovje brez doživljajske podlage
2.
zastar.
estetika
,
leposlovje
krasoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za krasoslovje:
slovenski krasoslovci
;
srečanje krasoslovcev
;
geograf in krasoslovec
krasoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na krasoslovje:
krasoslovne raziskave
;
mednarodna krasoslovna šola
krasoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o krasu, kraških pojavih:
razvoj, zgodovina krasoslovja
;
inštitut za krasoslovje
;
speleologija in krasoslovje
/
doktor krasoslovja
;
študij krasoslovja
krasoslôvka
-e
ž
(
ȏ
)
strokovnjakinja za krasoslovje:
znana japonska krasoslovka se je šolala tudi v Sloveniji
krasôta
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
(izredna) lepota:
govoril je o ženski krasoti
;
tu ne manjka krasote in cvetja
/
občudovali smo krasote pokrajine
krasôtec
-tca
m
(
ó
)
knjiž.
zelo lep moški;
lepotec
:
mlad krasotec
/
pravi krasotec si
krasôten
-tna -o
prid.
(
ó
)
knjiž.,
ekspr.
zelo lep:
krasotne mlade dame
/
krasotne stavbe
/
srnjak s krasotnim rogovjem
krasotíca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
zelo lepa ženska;
lepotica
:
tudi njene hčere so bile krasotice
kráspati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar.
praskati
:
mačka kraspa po vratih
;
kraspa in grize
/
kraspati s kremplji, nohti
/
kraspati rano
/
kraspati se po glavi
krásta
-e
ž
(
á
)
strjen, posušen izcedek na rani:
krasta se naredi, odpade
;
imeti gnojne kraste
;
odluščiti krasto
//
mn.,
nar.
garje
:
nalezel se je krast
krastáča
-e
ž
(
á
)
dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi
bradavicami:
po travi je nerodno hodila velika krastača
;
pupki, žabe in krastače
/
ostudna, strupena krastača
/
navadna, orjaška krastača
krastáčji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na krastače:
krastačja glava
;
dolge krastačje noge
/
nizko
imel je prava krastačja usta
krástav
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima kraste:
krastav obraz
;
roke je imel krastave in marogaste
/
zanemarjene krastave rane
/
krastava jabolka
/
krastave pege
krástavec
-vca
m
(
á
)
1.
krastav človek:
krastavci in gobavci
2.
star.
škrlup
,
fuzikladij
:
škropiti proti krastavcu
krástavka
-e
ž
(
á
)
bot.
strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi
pikami;
panterjeva mušnica
krástavost
-i
ž
(
á
)
1.
lastnost, značilnost krastavega:
krastavost obraza
2.
agr.
glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na
listih in sadežih krastave pege;
škrlup
:
krastavost kumar, sadja
krásti
krádem
nedov.
,
stil.
kràl krála
(
á ȃ
)
jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in
vednosti lastnika:
tat krade
;
dokazali so mu, da je kradel in ropal
;
krasti denar
;
otroci so kradli jabolka na vrtu
;
krade kot sraka
/
ta pa zelo rad krade
/
brezoseb.
tako kot danes se še ni kradlo
;
pren.,
ekspr.
občutek krivde mu je kradel spanec
//
povzročati, da kdo izgublja zlasti določene moralne kvalitete:
krasti komu čast
;
s takšnim govorjenjem mu je kradel dobro ime, ugled
●
ekspr.
bogu čas krasti
lenariti
;
ekspr.
čas mu krade
moti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari
;
preg.
kdor laže, ta krade
lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
♦
etn.
blago krasti
otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero
blago predstavljajo drugi
krásti se
nav. ekspr.
brez šuma, pritajeno hoditi:
med travo se je kradla neka žival
/
večkrat se je kradel z doma, iz hiše
;
tiho se je kradel k oknu
/
pogledi so se mu kradli k njej
skrivaj uhajali
//
komaj opazno, navadno samovoljno prodirati, premikati se:
solze so se ji kradle iz oči
;
v srce se ji tiho krade huda slutnja
/
skozi okno se je pričela krasti luč, svetloba
;
pren.
ta človek se ji večkrat krade v misli
krástica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od krasta:
krastica se je že odluščila
kráščina
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kraško narečje:
govoriti v kraščini
2.
knjiž.
kamnat, kraški svet:
pred njim se je razprostirala kraščina
krašênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od krasiti:
lotil se je krašenja sobe
/
krašenje tort
/
umetnost krašenja
kráševec
-vca
m
(
á
)
kdor živi na kraškem svetu ali je doma s kraškega sveta:
je pravi kraševec
kráševski
-a -o
prid.
(
á
)
kraški
:
kraševski svet
kráški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kras:
kamnit, pust kraški svet
;
pogozdovanje kraških goličav
;
kraška pokrajina
;
kraška tla
/
kraški izvir
;
kraška jama
podzemeljska jama v kraškem svetu
2.
nanašajoč se na Kras:
postregli so jim s kraškimi specialitetami
/
to je značilna kraška govorica
/
pili so kraški teran
teran s Krasa
;
kraška burja
;
kraško dvorišče
dvorišče, obdano s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, na
vhodni strani pa z zidom in vrati
♦
agr.
kraška motika
kopača z dvema ali tremi roglji
;
bot.
kraški gaber
nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu,
Carpinus orientalis
;
kraški šetraj
pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi
cveti v socvetjih, Satureja montana
;
gastr.
kraški pršut
svinjsko stegno, presušeno na zraku
;
geogr.
kraški pojavi
;
kraška dolina
;
kraško polje
podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s
ponikalnico ter občasnimi poplavami
kràt
1
kráta
m
(
ȁ ā
)
1.
mat.
grafično znamenje za množenje:
med številki napisati krat [×]
2.
star.,
v prislovni rabi,
s števnikom ali izrazom količine
izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine:
že nekaj kratov je menjal službo
;
koliko kratov sem mislil nate
kolikokrat; velikokrat
;
kakšnih pet kratov me je obiskal
petkrat
/
zastar.
vsota se je izplačala v štirih kratih
obrokih
kràt
2
kráti
ž
(
ȁ ā
)
star.,
v prislovni rabi,
navadno z izrazom količine
izraža število ponovitev, kot jih nakazuje izraz količine:
tiste redke krati, ko ga vidi, se mu izogne
;
ne prihaja na obisk kakor prejšnje krati
prej
;
zadnjo krat ti rečem
zadnjikrat, zadnjič
;
n-krat tolikšen;
prim.
drugekrati
,
enekrati
,
nekajkrati
ipd.
krat
3
prisl.
1.
mat.
izraža množenje:
dva krat [×] dve je štiri
;
a krat [•] b je ab
/
pog.
soba je velika štiri krat tri (metre)
2.
s števnikom
izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik:
srce udari približno 70-krat na minuto;
prim.
dvakrat
,
stokrat
,
večkrat
krátek
-tka -o
prid.
, krájši
stil.
kráčji
(
á
)
1.
ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost;
ant.
dolg
2
:
v roki je držal kratek kol
;
hoditi s kratkimi koraki
;
kratki lasje
;
ima zelo kratek trup in dolge noge
;
puška s kratko cevjo
;
pes s kratko dlako
;
kratka nit
;
pot je zelo kratka
/
ta razdalja je kratka
majhna
/
obleka z dolgimi, kratkimi rokavi
;
nosila je zelo kratko obleko
;
kratke hlače
hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
/
šport. žarg.:
skakalec je bil razmeroma kratek
delal je kratke skoke
;
izkoristil je kratko žogo in dal gol
žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo
/
kratke luči
luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
//
ki je po obsegu omejen, zgoščen:
kratek članek, spis
;
kratka pesem
;
napisati kratko pismo
/
to je kratka vsebina romana
/
obnoviti kaj v kratkih besedah
;
s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo
/
kratki film
ki je dolg do 600 m
2.
ki traja razmeroma malo časa:
spregovoril je po kratkem premisleku, premolku
;
šla sta na kratek sprehod
;
boj je bil kratek
;
kratka, a huda bolezen
;
noči so postale zelo kratke
;
kratko življenje
/
napravila je kratek požirek
/
le prav kratek čas se je mudil tu
;
v kratkem času se je zelo spremenil
/
kratek rok
;
kratko razdobje
/
ekspr.
samo za kratek hip ga je videl
/
ta material ima zelo kratko življenjsko dobo
/
kratka osvetlitev filma
//
s časovno enoto
ki se zdi, da traja malo časa:
dan jima je zelo kratek
;
počivali so le kratko uro
3.
elektr.,
v zvezi
kratki stik
stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni
potencial:
prišlo je do kratkega stika
;
zaradi kratkega stika je nastal požar
;
pren.,
publ.
med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
●
pog.,
ekspr.
zelo kratka bova
hitro bova opravila, se pogovorila
;
kratek čas
če bosta tu, bo bolj kratek čas
kratkočasno, zabavno
;
delati komu kratek čas
kratkočasiti, zabavati ga
;
to mu je le za kratek čas
za razvedrilo, v zabavo
;
star.
ta človek je zelo kratkega pogleda
ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje
;
ekspr.
imeti kratek spomin
biti pozabljiv
;
ekspr.
biti kratke pameti
neinteligenten; pozabljiv
;
ta človek je kratkih, redkih besed
zelo malo govori
;
ekspr.
dolgi lasje – kratka pamet
ženske niso posebno pametne, razsodne
;
preg.
laž ima kratke noge
laž se kmalu odkrije
♦
jezikosl.
kratki nedoločnik
nedoločnik na -t ali -č
;
kratki samoglasnik
;
med.
kratka sapa
oteženo, težko dihanje
;
rad.
kratki valovi
radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
krátko
prisl.
:
na vprašanja je kratko odgovarjal
;
oglasil se je kratko in ostro
;
kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil
;
kratko postriženi lasje
;
po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav
kratko malo
●
ekspr.
kratko in malo ne
izraža podkrepitev trditve
;
star.
kratko ni malo mu ne verjame
kratko in malo, kratko malo
;
ekspr.
kratko malo ne upam se
kratko malo
;
ekspr.
danes je nekam kratko nasajen
slabe volje, odrezav
♦
glasb.
kratko
označba za način izvajanja
staccato
;
jezikosl.
kratko naglašen samoglasnik
krátki
-a -o
sam.
:
pog.,
ekspr.
potegnil, povlekel je (ta) kratko
stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge
;
star.
obljubil je priti čez kratko
čez malo časa, kmalu
;
ekspr.
na kratko ga drži
ima ga popolnoma v oblasti
;
ekspr.
na kratko nasajena metla
;
na kratko postriženi lasje
;
na kratko mu je povedal
;
star.
to bom opravil ob kratkem
v bližnji prihodnosti
;
star.
da ob kratkem povem
na kratko
;
v kratkem ti bom vrnil
;
do pred kratkim tega nisem vedel
;
pred kratkim sva se videla;
prim.
krajši
kráten
-tna -o
(
ā
)
s števnikom
pridevnik od krat
1
:
3-kratna ponovitev
krátenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kratiti:
kratenje pravic, svobode
kráter
-ja
m
(
á
)
1.
odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava;
(vulkansko) žrelo
:
rob kraterja
/
iz kraterja teče razžarjena lava
2.
lijakasta vdolbina, ki jo povzroči eksplozija ali padec meteorita:
na ravnini je bilo veliko kraterjev
;
globoki kraterji
/
bombni, meteoritski krater
♦
astron.
Lunin krater
lijakasta vdolbina na Lunini površini z nekoliko dvignjenim robom
;
elektr.
krater
jamica na pozitivni elektrodi obločnice
kráterski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krater:
kraterski rob
/
kratersko jezero
♦
obl.
kraterski ovratnik
navzdol zavihan okrogel ovratnik, odmaknjen od vratu
kratíca
-e
ž
(
í
)
ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali
zlogov:
raba kratic
//
okrajšana beseda ali besedna zveza;
okrajšava
:
na koncu knjige je dodan seznam kratic
;
v tekstu je veliko kratic
krátiti
-im
nedov.
,
tudi
kratíte;
tudi
kratíla
(
á ā
)
1.
z dajalnikom
povzročati, delati, da ima kdo česa manj:
kratili so mu osnovne pravice
;
prostosti, svobode mu ne kratimo
;
kratiti komu dolžno spoštovanje
;
teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti
/
ne krati mi veselja
/
z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek
;
pojdi in ne krati mi spanja
//
star.
braniti
,
preprečevati
:
vedno mu je kratila pijačo
;
nihče mi tega ne more kratiti
2.
star.,
z dajalnikom
povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine;
krajšati
:
z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere
●
star.
s petjem si krati čas
se zabava, odganja občutek praznote
3.
zastar.
delati kaj (bolj) kratko;
skrajševati
,
krajšati
:
kratiti obleko
/
dan se že krati
kratívec
-vca
m
(
ȋ
)
jezikosl.
grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik ali nizki ton
naglašenega kratkega zloga:
krativec in ostrivec
/
dvojni krativec
grafično znamenje za visoki ton naglašenega kratkega zloga
kratko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na kratek:
kratkoceven, kratkodlak, kratkohlačnik
;
kratkotrajen
kratkobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
redkobeseden
:
ves večer je bila bolj kratkobesedna
kratkocéven
-vna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima kratko cev:
kratkocevno pipico je natlačil s tobakom
/
kratkocevna puška
kratkôča
-e
ž
(
ó
)
kratkost
:
kratkoča predpisanih vzorcev
/
kratkoča nog
kratkočásen
-sna -o
prid.
, kratkočásnejši
(
á ā
)
ki povzroča, ustvarja kratkočasje:
kratkočasen film, sestavek
;
večer je bil zelo kratkočasen
/
kratkočasen človek
kratkočásno
prisl.
:
živahno in kratkočasno govoriti
kratkočásenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kratkočasiti:
kratkočasenje občinstva
/
delo mu je pomenilo samo kratkočasenje in zabavo
kratkočásiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
povzročati komu kratkočasje:
ves večer jih je kratkočasil
;
kratkočasiti koga s petjem
;
v družbi se kratkočasi
kratkočásje
-a
s
(
ȃ
)
duševno stanje ugodja, zadovoljstva:
knjiga mu nudi prijetno kratkočasje
;
to dela samo zaradi kratkočasja
/
kratkočasja je bilo dovolj ves večer
kratkočasenja
kratkočásnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kratkočasen človek:
bil je prijeten kramljavec in kratkočasnež
kratkočásnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
kratkočasna zgodba, pripoved:
pripovedoval mu je burkaste kratkočasnice
//
kratkočasna ženska:
prijetno mu je bilo v družbi te kratkočasnice
kratkočásnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost kratkočasnega:
kratkočasnost zgodbe
/
zaradi svoje kratkočasnosti je bil povsod dobrodošel
kratkodlák
in
kratkodlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima kratko dlako:
kratkodlak pes
/
mehko in kratkodlako krzno
kratkodlákar
-ja
m
(
ȃ
)
žival s kratko dlako, navadno pes:
goji dolgodlakarje in kratkodlakarje
♦
lov.
nemški kratkodlakar
lovski pes s kratko dlako, rjave barve ali bele barve z rjavimi
lisami
kratkodnévnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje manj kot dvanajst ur
dnevne svetlobe:
kratkodôben
-bna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
kratek
,
kratkotrajen
:
kratkodobno veselje
kratkoglàv
in
kratkogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
antr.
ki ima kratko in okroglo glavo:
kratkoglav človek
/
kratkoglava lobanja
kratkoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
antr.
človek s kratko in okroglo glavo:
kratkoglávost
-i
ž
(
ā
)
antr.
značilnost človeka s kratko in okroglo glavo:
kratkohláčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
ki nosi kratke hlače:
kratkohlačni in od sonca zagoreli fant
/
rad se je spominjal svojih kratkohlačnih let
kratkohláčnik
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi kratke hlače, navadno otrok:
vaški kratkohlačniki
;
bosopetniki in kratkohlačniki
/
kratkohlačnik je prijokal domov
otrok, deček
kratkokríl
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
1.
ki ima kratka krila, kratke peruti:
kratkokrile ptice
2.
knjiž.
ki nosi kratko krilo:
kratkokrila dekleta
kratkokrílec
-lca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
hrošči s kratkimi krili, Staphylinidae:
kratkokrilci in mravlje
kratkokrílka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
ženska, ki nosi kratko krilo, navadno deklica:
kratkokrilke in kratkohlačniki
kratkoláska
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ima kratke lase:
pred kratkim je postala kratkolaska
;
ljubka, prikupna kratkolaska
krátkomálo
in
krátko málo
člen.
,
piše se narazen
(
ā-á
)
uvaja strnjen zaključek povedanega:
niso bili ne učenjaki ne filozofi, bili so kratko malo zdravo
misleči ljudje
;
bil je kratko malo vsega zmožen
//
izraža podkrepitev trditve ali zanikanja:
o zadevi je veliko govoril, lotil se je pa kratko malo ni
;
če bomo hodili tako počasi, nas bo kratko malo prehitela noč
//
izraža, da se dejanje zgodi brez preudarka, obotavljanja:
nisem za to, da bi se kratko malo ravnali po drugih
;
nič ni premišljevala, rekla je kratko malo ne
/
kratko malo, bilo je zabavno
;
kratko malo, ne verjamem mu
kratkometrážec
-žca
m
(
ȃ
)
film. žarg.
kratkometražni film
:
v tekmovalnem sporedu bodo zavrteli deset kratkometražcev
;
animirani kratkometražec
;
odmeven kratkometražec
;
predvajanje kratkometražca
kratkometrážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
film.,
v zvezi
kratkometražni film
film, ki je dolg do 600 m:
posneti kratkometražni film
kratkometrážnik
-a
m
(
ȃ
)
film.
kratkometražni film:
posneti kratkometražnik
kratkonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima kratke noge:
bil je kratkonog in zavaljen
/
kratkonogi bivoli
kratkopecljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima kratek pecelj:
kratkopecljati listi, plodovi
/
kratkopecljat cvet
kratkopŕst
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
ki ima kratke prste:
imel je debelo, kratkoprsto roko
kratkorép
in
kratkorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima kratek rep:
na vrvici je vodil kratkorepega psa
kratkorépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim zadkom;
rakovica
kratkoróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kratek rok:
kratkoročni kredit
;
kratkoročno posojilo
/
kratkoročni načrt podjetja
;
skleniti kratkoročni trgovinski sporazum
//
kratkotrajen
:
kratkoročno zdravljenje
kratkoróg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima kratke roge:
kratkoroga krava
kratkorokáven
-vna -o
prid.
(
ā
)
ki ima kratke rokave:
kratkorokavna ženska obleka
kratkosápen
-pna -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
ki je v poteku večkrat prekinjen:
melodika je bila kratkosapna
//
ki traja kratek čas:
kratkosapna ambicija
kratkosrájčnik
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor nosi kratko srajco, navadno otrok:
kratkosrajčnika sta se igrala v kuhinji
/
to pravljico pozna vsak kratkosrajčnik
otrok, deček
krátkost
stil.
kratkóst -i
ž
(
á; ọ̑
)
lastnost, značilnost kratkega:
kratkost predpisanega roka
;
kratkost življenja
/
predavanje je bilo dobro sprejeto tudi zaradi kratkosti
/
kratkost lobanje
kratkostêbeln
-a -o
[
kratkostebələn
in
kratkostebəln
]
prid.
(
ȇ
)
ki ima kratko steblo:
kratkostebelna pšenica
kratkostíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kratki stik:
kratkostični tok
;
kratkostična napetost
/
kratkostični motor
motor s kletko
kratkotrájen
-jna -o
prid.
, kratkotrájnejši
(
ā
)
ki traja malo časa:
kratkotrajna ploha ga je čisto premočila
;
kratkotrajna sreča
;
kriza je bila le kratkotrajna
kratkotrájnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost kratkotrajnega:
kratkotrajnost sreče, življenja
kratkoúmen
-mna -o
prid.
(
ú ū
)
star.
nespameten
,
neumen
:
le kako je mogel biti tako kratkoumen
kratkovalôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na kratke valove:
kratkovalovna svetloba
/
kratkovalovni oddajnik
kratkovíden
-dna -o
prid.
, kratkovídnejši
(
í ī
)
1.
ki dobro vidi samo bližnje predmete:
bil je zelo kratkoviden in je moral nositi očala
/
kratkovidne oči
2.
nav. ekspr.
ki ne vidi vnaprej poteka česa:
kratkoviden politik
/
napovedi so se izkazale za zelo kratkovidne
kratkovídno
prisl.
:
v tem primeru je ravnal zelo kratkovidno
kratkovídnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kratkoviden človek:
očala za kratkovidneže
/
le kako je mogel biti tak kratkovidnež
kratkovídnost
-i
ž
(
í
)
1.
očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje
predmete:
zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
2.
nav. ekspr.
nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa:
njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha
kratkovláknat
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima kratka vlakna:
kratkovlaknata preja
♦
tekst.
kratkovlaknati bombaž
kratkovrát
in
kratkovràt -áta -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima kratek vrat:
debel, kratkovrat človek
/
kratkovrat konj
kratkožív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
1.
knjiž.
ki malo časa živi:
kratkožive rastline
/
ekspr.
nove ideje so bile zelo kratkožive
2.
fiz.
ki hitro radioaktivno razpada:
kratkoživi izotopi
krátnik
-a
m
(
ȃ
)
s števnikom
mnogokratnik
:
n-kratnik
kráva
-e
ž
(
á
)
1.
odrasla samica goveda:
krava muka, prežvekuje
;
krava je povrgla
;
molsti kravo
;
odvezati, privezati kravo k jaslim
;
pasti krave
;
belkasta, lisasta krava
;
breja krava
;
prodati kravo s teletom
;
bil je pijan kot krava
zelo
;
ima dolg jezik kot krava rep
/
krava daje mleko
;
molzna krava
/
pog.
nore krave
bolezen norih krav
●
nižje pog.
temu bi se še krave smejale
je zelo neumno, smešno, nemogoče
;
ekspr.
saj nisva skupaj krav pasla
nisva enaka, iste starosti, izobrazbe
;
kravo s svedrom dreti
lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki
;
ekspr.
če nisi za šolo, pa pojdi krave past
loti se drugega, umsko nezahtevnega dela
;
ekspr.
to se je zgodilo, ko sem še krave pasel
ko sem bil še majhen
;
ekspr.
molzna krava
kar se da zelo izkoriščati
;
šalj.
ponoči je vsaka krava črna
v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj
kvalitetnim
;
pog.
krava pri gobcu molze
kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več
se vloži v kaj, večji je uspeh
;
star.
vse skupaj je pet krav za en groš
neverjetno, nesmiselno
2.
nizko
grob, nevzgojen človek:
to ti je prava krava
;
s tako kravo ne morem nikamor
/
kot psovka:
napil si se ga, krava
;
o ti krava pijana
//
kdor veliko, požrešno pije:
ne bodi krava in nehaj že piti
♦
zool.
morske krave
morskemu življenju prilagojeni sesalci, podobni kitom, Sirenia
kravájček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kravajec:
delati kravajčke
kravájec
-jca
m
(
ȃ
)
star.
droži, navadno v obliki hlebčkov:
zamesiti kruh s kravajcem
kravál
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
hrup
,
trušč
,
vpitje
:
nastal je strašen kraval
/
ne delaj kravala zaradi tega
krávar
tudi
kravár -ja
m
(
ȃ; á
)
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav:
kravarji in ovčarji
//
govedar
:
kravar je že napojil živino
krávarica
tudi
kravaríca -e
ž
(
ȃ; í
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav:
dekla in kravarica
kraváta
-e
ž
(
ȃ
)
(modni) dodatek, navadno k moški obleki, ki se namešča pod ovratnik
srajce:
nosil je temno kravato
;
kar naprej si je popravljal kravato
;
zavezati kravato
;
svilena kravata
/
nosil je črno kravato
kot znamenje žalovanja
kraváteljc
-a
[
kravatəljc
]
m
(
ȃ
)
nižje pog.,
navadno v zvezi
držati, prijeti za kravateljc
držati, prijeti za zgornji, navadno sprednji del oblačila pri vratu:
prijel ga je za kravateljc in ga vrgel na cesto
●
nižje pog.,
ekspr.
prijeti, zgrabiti koga za kravateljc
prisiliti koga, da ravna, govori, kot hoče, zahteva kaka oseba;
zahtevati od koga pojasnilo, opravičilo
kraváten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kravato:
kravatni vozel
;
svileno kravatno blago
/
kravatna igla
krávče
-ta
tudi
kravčè -éta
s
(
ā; ȅ ẹ́
)
ekspr.
krava, navadno suha, stara:
vse popoldne je pasel kravče
krávica
-e
ž
(
á
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krava:
pasti kravico
;
redil je samo eno kravico
●
pog.
dojenček že pase kravice
lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke
krávina
tudi
kravína -e
ž
(
ȃ; í
)
1.
usnje iz goveje kože:
suknjič, škornji iz kravine
/
predelava kravine
kravje kože
2.
kravje meso:
pečena kravina
kravjáča
-e
ž
(
á
)
bot.
slabša užitna goba svetlo rjave barve, Suillus bovinus:
krávjak
tudi
krávjek -a
m
(
ȃ
)
goveji, zlasti kravji iztrebek:
stopiti v kravjak
krávji
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na krave:
kravja koža
;
kravje mleko
/
konjski in kravji hlev
;
kravji zvonci
/
šel je za kravjega hlapca, pastirja
/
počasna kravja vprega
●
nizko
napravil je kravji požirek
zelo velik, hlasten
♦
tur.
kravji bal
tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin
;
vet.
kravje koze
virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki
izpuščajev
;
kravja stoja konj
stoja z navznoter ukrivljenimi nogami
;
prisl.:
piti po kravje
krávl
-a
m
(
á
)
šport.
plavanje, pri katerem plavalec izmenično premika roke in noge:
učiti kravl
/
hrbtni, prsni kravl
krávlanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kravlati:
zamahi pri kravlanju
krávlati
-am
nedov.
(
ȃ
)
šport. žarg.
plavati kravl:
znala sta dobro kravlati
kravlíst
-a
m
(
ȋ
)
šport. žarg.
športnik, ki se ukvarja s kravlom:
bil je najboljši kravlist v državi
kravójec
-jca
m
(
ọ̑
)
nar.
rastlina z zelo visokim votlim steblom in zelenkastimi cveti v
kobulih;
orjaški silj
:
čaj iz kravojca
kravosès
in
kravosés -ésa
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
zool.
zelo velika indijska nestrupena kača;
piton
krávše
-ta
tudi
kravšè -éta
s
(
ā; ȅ ẹ́
)
ekspr.
krava, navadno suha, stara:
v hlevu je imel eno samo kravše
kráža
-e
ž
(
á
)
nav. mn.,
nav. ekspr.
črti v obliki črke X:
delati križe in kraže;
prim.
križa kraža
kŕc
medm.
(
ȓ
)
izraža lahen udarec s prsti, navadno za svarilo:
udaril ga je po roki: krc
/
krc, ga je krcnil po ušesu
;
sam.:
dobil boš krc
kŕcanje
1
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od krcati
1
:
krcanje po prstih
kŕcanje
2
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od krcati
2
:
dovoljenje za krcanje
kŕcati
1
-am
nedov.
(
r̄
)
lahno udarjati s prsti, navadno za svarilo:
krcal ga je po ušesih
//
ekspr.
kratko, močno udarjati:
krcal ga je s palico
;
zaradi grde pisave ga je krcala po prstih
kŕcati
2
-am
nedov.
(
r̄
)
nakladati, natovarjati (na ladjo):
krcati tovor
kŕcelj
-clja
tudi
krcèlj -cljà
m
(
ŕ; ə̏ ȁ
)
1.
štrcelj
:
krcelj odrezane roke
/
krclji dreves
2.
hlod
:
voziti krclje na žago
kŕcljast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
zastar.
štrcljast
:
krcljast rep
kŕcniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
lahno udariti s prsti, navadno za svarilo:
močno ga je krcnil po nosu
/
krcnila je po sveči in jo ugasnila
//
ekspr.
kratko, močno udariti:
krcnil ga je po roki
2.
ekspr.
ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti:
dobro si ga krcnil
kŕč
-a
m
(
ȓ r̄
)
nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti
njihova napetost:
krč je polagoma popustil
;
zvijala se je v hudih krčih
;
sredstvo proti krčem
;
bolezen s hudimi krči v trebuhu
;
zvijal se je kakor v krčih
/
pog.:
še vedno ga drži krč
;
prijel ga je krč v noge
;
krč ga stresa v enakomernih presledkih
;
krč ga je zvil
/
občutil je krč v želodcu
krčevito, sunkovito bolečino
/
božjastni krč
;
črevesni krč
;
začeli so se porodni krči
;
smrtni krči
/
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
odrevenel je v krču groze
;
pren.,
knjiž.
imperij stresajo predsmrtni krči
;
poletje se zvija v zadnjih krčih
♦
med.
mrtvični
ali
otrpni krč
tetanus
;
srčni krč
angina pectoris
kŕčast
-a -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na krč:
od napora je imel krčaste prste
/
krčast napor
krčevit
kŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na krč:
krčna odrevenelost
/
ekspr.
masiral si je krčno nogo
♦
med.
krčna žila
bolezensko razširjena (žila) dovodnica
kŕčenje
1
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od krčiti
1
:
neenakomerno krčenje mišic
/
krčenje črevesja
/
krčenje lesa
;
krčenje blaga po dolžini in širini
/
krčenje investicij
kŕčenje
2
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od krčiti
2
:
prepoved krčenja gozda
/
krčenje ledine, zemljišča
krčevína
-e
ž
(
í
)
zemljišče, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd:
vinogradi in krčevine
/
oranje krčevin
krčevít
-a -o
prid.
, krčevítejši
(
ȋ
)
podoben krču:
občutil je krčevito bolečino
;
krčevito zvijanje želodca
/
napad krčevitega dušenja
/
okorni in krčeviti gibi rok
//
ekspr.
zelo hud, močen:
bruhnila je v krčevit jok, smeh
/
komaj se je rešil iz krčevitega objema
/
za takšno dejanje je bil potreben krčevit napor
krčevíto
prisl.
:
krčevito se ga je oklepal, oprijemal
;
še krčeviteje se je stiskal v kot
;
ni jih mogel prepričati, čeprav se je krčevito trudil
;
krčevito sklenjene roke
krčevítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost krčevitega:
krčevitost kretenj
/
z vso krčevitostjo se je držal palice
/
polaščala se ga je neka krčevitost
krčílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki krči, upogiba:
krčilna moč
krčílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
s katerim se krči, odstranjuje drevje:
krčilno orodje
krčítev
-tve
ž
(
ȋ
)
krčenje
2
:
krčitev gozda
kŕčiti
1
-im
nedov.
(
ŕ ȓ
)
1.
spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot:
krčiti roke
;
krčiti in iztezati nogo
;
prsti se ji krčijo
/
krčiti roke v pest
;
mišice se raztezajo in krčijo
/
krčiti se v dve gubé
//
ekspr.
delati gube, zlasti na koži:
krčiti čelo
;
lica so se ji krčila
2.
ekspr.
delati, povzročati krče:
lakota mu krči želodec
;
brezoseb.
krčilo ga je po črevesju
/
krčil in zvijal se je v napadu kašlja
●
knjiž.,
ekspr.
od groze se ji je krčilo srce
groza jo je bila
kŕčiti se
1.
postajati po obsegu manjši:
pri sušenju se les krči
/
to blago se rado krči
/
ekspr.
imetje se mu krči
;
prihranki se vidno krčijo
//
ekspr.
postajati po dolžini manjši:
razdalja se je vedno bolj krčila
;
sence v gozdu se krčijo
/
dan se krči
2.
ekspr.
braniti, obotavljati se:
krčil se je izplačati doto
;
za teh par dinarjev se ne boš krčil
/
nič se ne krči, kar vzemi
krčèč
-éča -e:
krčeče se telo
kŕčiti
2
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
1.
odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu:
krčiti goščavo, gozd, grmičje
//
pridobivati obdelovalno zemljo:
krčiti ledino
;
krčil je svet ob vodi
2.
v zvezi
krčiti pot
delati pot na prej neprehodnem ozemlju:
le s težavo (si) je krčil pot v gozdu
/
krčiti pot skozi sneg
;
pren.,
ekspr.
krčiti pot demokraciji, svobodi
krčljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) krči:
krčljive mišice
;
krčljive stene žil
/
krčljive lovke
krčljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost krčljivega:
krčljivost mišičja
kŕčma
-e
ž
(
r̄
)
preprost gostinski lokal, v katerem se streže navadno samo s pijačami:
odpreti krčmo
;
iti, hoditi, zahajati v krčmo
;
obcestna, vaška krčma
/
ekspr.
vsa krčma je prepevala
vsi ljudje v krčmi
/
ekspr.
balkanska krčma
neupoštevanje zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov
//
ekspr.
gostilna
:
posedati po krčmah
krčmár
-ja
m
(
á
)
lastnik ali upravnik krčme:
krčmar mu je prinesel vina
;
debel krčmar
//
ekspr.
gostilničar
:
trgovci in krčmarji
●
pog.
delati račun brez krčmarja
ne upoštevati vseh okoliščin
krčmaríca
-e
ž
(
í
)
lastnica ali upravnica krčme:
debela krčmarica
//
ekspr.
gostilničarka
krčmáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se s krčmarstvom:
pred enim letom je začel krčmariti
krčmárka
-e
ž
(
á
)
krčmarica
:
prijazna krčmarka
krčmárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krčmarje:
krčmarska dejavnost
/
krčmarsko znamenje
krčmárstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost krčmarjev:
oprijel se je krčmarstva
kŕčmica
-e
ž
(
r̄
)
manjšalnica od krčma:
ob poti je stala samotna krčmica
kŕčnica
-e
ž
(
ȓ
)
1.
knjiž.
krčna žila:
zdraviti krčnice
2.
nar.
šentjanževka, šentjanževa roža:
čaj iz krčnice
♦
bot.
trajnica z rumenimi cveti in navadno prosojno pikastimi listi,
Hypericum
krdélce
-a
s
(
ẹ̄
)
manjšalnica od krdelo:
krdelce volkov
/
krdelce otrok se je igralo pred hišo
/
krdelce vojakov
krdélen
-lna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od krdelo:
krdelne živali
krdélo
-a
s
(
ẹ̄
)
1.
neurejena, navadno manjša skupina živali:
krdelo konj, psov
/
volkovi se družijo, zbirajo v krdela
/
ovce so prihajale v krdelih
/
star.
krdelo ptic
jata
//
nav. slabš.,
s prilastkom
skupina ljudi:
pred hišo se je podilo krdelo otrok
;
na cesti stoji krdelo žensk
/
sovražna krdela
/
ekspr.
celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje
2.
star.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
krdelo kopriv je raslo ob poti
/
zagrnilo ga je krdelo spominov
krdéloma
prisl.
(
ẹ̑
)
knjiž.
v krdelih:
tigri prihajajo krdeloma pit vodo
kreácija
-e
ž
(
á
)
navadno s prilastkom
delo, ki je posledica uresničevanja določenih sposobnosti, prizadevanj
zlasti na umetniškem področju, stvaritev:
dovršene igralske, pevske kreacije
;
bil je nepristranski tudi do lastnih kreacij
/
zbirka pesmi je ena izmed njegovih številnih umetniških kreacij
/
kreacija Hamletovega lika se mu je zdela zelo zahtevna
//
obl.
delo, ki je posledica uresničevanja izvirnih zamisli na področju
mode:
kostim je pariška kreacija
/
modna kreacija
kreatívec
-vca
m
(
ȋ
)
publ.
ustvarjalec
:
umetniški razvoj kreativca
kreatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki kreira, ustvarjalen:
kreativni igralec
/
kreativna moč, sposobnost umetnika
/
kreativna fantazija
/
formativni in kreativni proces
;
kreativna dejavnost
kreatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost kreativnega, ustvarjalnost:
režijska kreativnost
;
poglobljena umetniška kreativnost
/
kreativnost igralca
/
v svojih modelih je pokazal precej kreativnosti
kreátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
obl.
kdor uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode:
kreator pariških jesenskih modelov
/
slavni modni kreatorji
2.
knjiž.
kdor daje čemu bistvene značilnosti, oblikovalec:
arhitekti kot kreatorji modernih stanovanj
/
kreator družbenega dogajanja
kreátorka
-e
ž
(
ȃ
)
obl.
ženska, ki uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode:
kreatorka ženskih plaščev
/
modna kreatorka
kreátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kreatorje:
kreatorske sposobnosti
/
tekstilna tovarna ima tudi kreatorski oddelek
kreátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
obl.,
navadno v zvezi
modno kreatorstvo
dejavnost modnih kreatorjev:
razvoj modnega kreatorstva
kreatúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
knjiž.
bitje
2
,
človek
:
življenje ljudi in drugih kreatur v naravi
/
smilijo se mu uboge človeške kreature
//
narava
,
stvarstvo
:
duh daje sijaj vsej kreaturi
2.
slabš.,
navadno s prilastkom
človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje:
to ti je prava kreatura
;
bedna, klavrna, zlobna kreatura
/
iz njega je naredil kreaturo
krebúljica
-e
ž
(
ú
)
bot.,
navadno v zvezi
prava krebuljica
rastlina s prijetnim vonjem in belimi, drobnimi cveti v kobulih,
Anthriscus cerefolium:
prežganka z jajcem in krebuljico
/
čaj iz krebuljice
kréč
-a
m
(
ẹ̑
)
bot.
blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto
socvetje združenimi cveti, Saxifraga:
skorjasti kreč
kréčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
širiti
,
razmikati
:
krečiti noge, prste
/
krečil se je na postelji
kréčnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
rastline, navadno blazinaste, z majhnimi cveti v socvetju,
Saxifragaceae:
kréda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega
predmeta:
kupiti kredo
;
pisati s kredo na tablo
;
barvasta kreda
;
košček krede
;
škatlica kred
;
bled kot kreda
/
krojaška kreda
;
šolska kreda
//
petr.
rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark:
kopati kredo
/
jezerska kreda
usedlina iz drobcev apnenca in dolomita
2.
um.
mehek, navadno črn ali rjav risarski material:
riše s kredo in ogljem
/
risba v kredi
//
risarska tehnika s takšnim materialom:
kredo je opustil in začel z oljem
3.
geol.
obdobje mezozoika, v katerem so prevladovali dinozavri in so se
razvili listavci ter žužkojedi:
jura in kreda
●
star.
dobiti kaj na kredo
na kredit, upanje
♦
obrt.
snov za beljenje iz kaolina
krédast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kredo:
kredasta masa
/
kredaste skale
/
ekspr.
bila je čisto kredasta v obraz
bela
kréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kredo:
najfinejši kredni prah
;
pogorje je sestavljeno iz krednih skladov
;
bele kredne skale
/
podaril mu je kredne barvice
/
kredna risba
/
kredna doba
♦
papir.
kredni papir
nekdaj
papir, premazan z mešanico krede in kleja
kredénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor:
vzeti krožnike iz kredence
;
steklenico je postavil v kredenco
;
police v kredenci
/
kuhinjska kredenca
/
v jedilnico je postavil veliko hrastovo kredenco z rezbarijami
kredibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki je verodostojen, vreden zaupanja:
kredibilen partner
;
kredibilna država, vlada
kredibílnost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kdo kredibilen:
izgubiti kredibilnost
;
politična kredibilnost
;
ugled in kredibilnost države
kredít
-a
m
(
ȋ
)
materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše
vrnitve:
dobiti velik kredit
;
jemati kredite
;
prositi za kredit
;
vračanje kredita
;
jamstvo za kredit
/
najeti kredit
/
dati komu kredit
/
črpati kredit
jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska
;
v banki imam še nekaj kredita
;
porabil je že ves kredit
;
blokiranje kreditov
/
odobriti kredit
/
odplačal, vrnil je že ves kredit
dolg
/
bančni kredit
ki ga da banka
;
denarni kredit
v obliki denarja
//
razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takšnih
materialnih sredstev:
skleniti kredit
;
ustvarjati vedno nove kredite
;
pravna oblika kredita
/
referent za kredit
/
dolgoročni kredit
nad deset let
;
kratkoročni kredit
do dveh let
;
srednjeročni kredit
od dveh do desetih let
//
v prislovni rabi,
v zvezi
na kredit
izraža trgovanje, ki temelji na takšnem razmerju:
avtomobili se dobijo na kredit
;
kupovati, prodajati na kredit
●
ekspr.
pri vseh ljudeh ima kredit
mu zaupajo, verjamejo
;
ekspr.
toliko kredita že imam pri tebi, da mi boš verjel
toliko mi že zaupaš, da mi boš verjel
;
ekspr.
živeti na kredit
biti vedno zadolžen
;
ekspr.
bil je ob ves kredit
izgubil je zaupanje, spoštovanje
♦
fin.
blagovni kredit
za financiranje trgovanja z blagom
;
investicijski krediti
za investicije
;
izvozni kredit
;
javni kredit
ki ga najamejo državni organi
;
namenski kredit
za točno določen namen
;
obrestni kredit
pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti
;
obročni kredit
dan s pogojem obročnega odplačevanja
;
potrošniški kredit
;
premostitveni kredit
;
(proračunski) kredit
materialna sredstva, ki jih odobri država brez obveznosti vrnitve
;
zasebni kredit
kredíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kredit:
kreditna dejavnost
;
razvito kreditno poslovanje
/
znosni kreditni pogoji
/
kreditni sklad banke
;
kreditna sredstva
/
naš kreditni sistem
;
kreditna politika
/
kreditno gospodarstvo
gospodarstvo, v katerem ima kreditiranje zelo pomembno vlogo
/
kreditni zavodi
/
kreditni referent
referent za kredit
♦
ekon.
kreditni denar
državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo
;
fin.
kreditni potencial
materialna sredstva, ki jih lahko da kreditor
;
kreditna pogodba
;
kreditno pismo
bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih
bankah
kredítno
prisl.
:
biti kreditno sposoben
kreditíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kreditirati:
kreditiranje kmetijstva
/
spremeniti sistem kreditiranja
/
kratkoročno kreditiranje
/
sklad za kreditiranje stanovanjske izgradnje
kreditírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
dati kredit:
kreditirati zasebne kmete
//
s kreditom omogočiti kako delo:
kreditirati izvoz
;
banka kreditira več objektov
/
pog.
nakupe so jim kreditirali
dali na kredit
kreditojemálec
-lca
[
kreditojemau̯ca
in
kreditojemalca
]
m
(
ȃ
)
fin.
kdor jemlje, dobi kredit:
kreditojemalec in njegov porok
/
kreditojemalec ni plačal dospelega obroka
kredítor
-ja
m
(
ȋ
)
fin.
kdor da kredit, upnik:
iskati kreditorja za gradnjo novega obrata
;
potencialni kreditor
krédnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kredo:
krednat prah
/
krednata tla
/
krednate skale
krég
-a
m
(
ẹ̑
)
pog.
1.
opominjanje
,
oštevanje
:
malo krega je včasih dobro
2.
prepir
,
prerekanje
:
iz hiše se je zaslišal kreg
kréganje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od kregati:
tudi kreganje nič ne zaleže
/
v gostilni je nastalo kreganje
krégati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
pog.
opominjati
,
oštevati
:
če je jokal, ga je kregal
;
mati jo je večkrat kregala
;
kregati učenca zaradi malomarnosti
;
glasno ga je kregal
/
za vsako stvar me krega
krégati se
1.
prepirati se, prerekati se:
kregali so se za nepomembne reči
;
še vedno se krega z dekletom
;
kar naprej sta se kregala
2.
jeziti se, hudovati se:
vedno se krega nanj
●
otr.
bogec se krega
v krščanskem okolju
grmi
;
ekspr.
ptiči se kregajo
glasno čivkajo, pojejo
kreháč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja:
star krehač
kréhanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od krehati:
nepretrgano krehanje
kréhati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
ekspr.
1.
močno in hripavo kašljati:
že mesece in mesece kreha
//
slabš.
kašljati
:
prehladil se je in sedaj kreha
2.
dajati močne, hripave glasove:
konji pihajo in krehajo
krehajóč
-a -e:
krehajoč starec
kréhavec
-vca
m
(
ẹ̄
)
ekspr.
kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja:
star krehavec
/
bolehavci in krehavci
kréheljc
-a
[
krehəljc
]
m
(
ẹ̑
)
zool.
divja raca z zelenimi očmi, Anas crecca:
iz ločja je zletela jata kreheljcev
krehetáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
govoriti s hripavim glasom:
ves čas je nekaj krehetal
krehetáti se
smejati se s hripavim glasom:
pijanci so peli in se krehetali
kréhlja
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
kreheljc
:
jata krehelj
kréhniti
-em
tudi
krêhniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
ekspr.
1.
močno in hripavo zakašljati:
krehnil je in v prsih ga je zbodlo
//
slabš.
zakašljati
:
v zadregi je krehnil
2.
dati močen, zamolkel glas:
krehnili so vsi topovi hkrati
kreíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kreirati:
poglobil se je v kreiranje Cankarjevih dramskih likov
/
kreiranje novih modelov
/
kreiranje enotne politike
kreírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja zlasti v gledališki
umetnosti, ustvarjati:
iz razočaranja kreira fiktivni svet
;
v tem nastopu je kreiral eno svojih najboljših vlog
/
kreirati Hamleta
//
obl.
uresničevati svoje izvirne zamisli na področju mode:
za pomlad so kreirali nove kostime
2.
knjiž.
dajati komu, čemu bistvene značilnosti, oblikovati:
kot umetnika so ga kreirali predvsem klasiki
;
kreirati zunanjo politiko
/
v svojih delih je skušal kreirati nov svet
kreíran
-a -o:
prodaja kreiranih modelov
krèk
medm.
(
ȅ
)
posnema glas čigre ali nekaterih drugih ptic:
krek, krek, vrešči čigra
kréker
-ja
m
(
ẹ̑
)
gastr.
krhko, ploščato pecivo iz nevzhajanega testa, navadno slano in z
dodatki:
jesti krekerje
;
sendvič iz krekerjev
/
krekerji s sirom
krekèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
kreketanje
:
sračji kreket
kreketánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kreketati:
sračje kreketanje
;
kreketanje žab
kreketáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
oglašati se s kratkim, rezkim glasom:
nekje daleč je kreketala sraka
;
žabe kreketajo v mlaki
kréking
tudi
cracking -a
[
kréking-
]
m
(
ẹ̑
)
kem.
pridobivanje bencina, petroleja iz mineralnega olja z visoko
temperaturo in visokim pritiskom:
začeti v proizvodnji s krekingom
;
v prid. rabi:
kreking proces
krekíranje
-a
s
(
ȋ
)
kem.
razgrajevanje velikih molekul v manjše s toploto:
pridobivati visokooktanski bencin s krekiranjem
krékovec
-vca
m
(
ẹ̑
)
pristaš kulturnih in političnih nazorov Janeza E. Kreka:
spor krekovcev z drugimi strankami
krékovt
-a
m
(
ẹ̑
)
zool.
ptica z močnim kljunom in kratkim repom, ki se hrani predvsem z
gozdnimi sadeži, Nucifraga caryocatactes:
ustrelil je šojo in krekovta
kreljút
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
perut
:
petelin frfota s kreljutmi
;
netopirjeve kreljuti
;
ptica z zlomljeno kreljutjo
krém
--
prid.
(
ẹ̑
)
podoben barvi smetane, rumeno bel:
krem obleka iz atlasove svile
/
krem barva
kréma
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
mazilo za nego, zaščito kože:
uporabljati kremo
;
natreti obraz, roke s kremo
;
kreme in dišeča olja
/
čistilna krema
;
dnevna, nočna krema
;
mastna krema
ki vsebuje veliko maščobe
;
krema za sončenje
//
sredstvo za čiščenje, loščenje:
namazati čevlje s kremo
/
rabi se samostojno ali s prilastkom:
brivska krema
;
krema za čevlje
;
krema za zobe
2.
gastr.
gostejša slaščica iz jajc, smetane, sladkorja z različnimi dodatki:
postreči s kremo
♦
gastr.
krema
nadev za slaščice iz masla, sladkorja in različnih dodatkov
;
kozm.
hranilna krema
ki vsebuje veliko za kožo hranilnih snovi
;
regenerativna krema
kremácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sežiganje (mrličev):
udeležiti se kremacije
krémast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben barvi smetane, rumeno bel:
platno je kremaste barve
krematórij
-a
m
(
ọ́
)
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči:
zgraditev krematorija
;
pokopališče s krematorijem
krematórijski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na krematorij:
krematorijski dimnik
/
krematorijske peči
krêmen
1
-éna
m
(
é ẹ́
)
zelo trda in krhka kamnina steklenega sijaja:
lomiti kremen
;
zrna kremena
;
po značaju je trd kot kremen
/
kremen in jeklo
;
pren.,
pesn.
Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim
(O. Župančič)
♦
min.
kristalna ali zrnata oblika kremenice
//
kos, del te kamnine:
ukresati iskro iz kremena
;
konji so dirjali tako, da je letel kremen izpod kopit
/
puška na kremen
kremenjača
krémen
2
-mna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
gastr.,
v zvezi
kremna rezina
slaščica iz maslenega testa in kreme:
jesti kremne rezine
;
postreči s svežimi kremnimi rezinami
2.
kremast
,
krem
:
klobuk kremne barve
♦
gastr.
kremna jed
gosto tekoča jed, pripravljena v mešalniku
kremén
3
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kremenast
:
kremena sekira
/
kremen in neustrašen človek
kremenit
kreménast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kremen:
kremenasta usedlina
/
kremenasta zemlja
/
kremenast apnenec
♦
arheol.
kremenasto orodje
;
bot.
kremenaste alge
alge s kremenasto lupinico, Diatomeae
kreménasto
prisl.
:
kremenasto siva barva
kreménčast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kremen:
kremenčasta prst
/
kremenčasta pot
/
kremenčast pesek
kremenov
♦
bot.
kremenčaste alge
kremenaste alge
kreménček
-čka
m
(
ẹ̑
)
manjšalnica od kremen:
na puščico pritrjen oster kremenček
kreménčev
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kremenov
:
kremenčev pesek, prah
/
kremenčeva svetilka
;
kremenčevo steklo
kreménec
-nca
m
(
ẹ̑
)
star.
kremen
1
:
zrna kremenca
♦
kem.
silicij
kremeníca
-e
ž
(
í
)
min.
brezbarvna spojina silicija z dvema atomoma kisika:
meteoriti, bogati s kremenico
kremenít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ekspr.
odločen
,
trden
,
neustrašen
2
:
kremenit človek
/
kremenit značaj
2.
star.
kremenast
:
kremenita zemlja
kremenítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
lastnost kremenitega:
kremenitost značaja
kremenjáča
-e
ž
(
á
)
nekdaj
puška, ki ima na petelinu kremenovo ploščico:
na hrbtu je nosil dolgo kremenjačo
♦
zool.
kremenjače
morske spužve z ogrodjem iz kremenastih iglic, Silicispongiae
kremenják
-a
m
(
á
)
kremen
1
:
lomiti kremenjak
kreménje
-a
s
(
ẹ̑
)
več kremenov, kremeni:
kremenje se je iskrilo
kreménka
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
petr.
prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej:
plasti kremenke
2.
knjiž.
kremenjača
:
vojaki z bajoneti in kremenkami
kreménov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kremen:
kremenov pesek, prah
;
debela plast kremenove usedline
/
kremenova prst
/
bogate kremenove žile
/
kremenova ploščica
♦
arheol.
kremenovi noži
;
elektr.
kremenova svetilka
svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča
ultravijolične žarke
;
kem.
kremenovo steklo
steklo iz čistega kremena
;
petr.
kremenova labora
kreménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
kremenov
:
kremenski prah
kremírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
upepeliti truplo:
truplo so kremirali, pepel pa raztresli
krémov
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
navadno v zvezi
kremova rezina
kremna rezina:
naročiti kremove rezine
krempáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
praskati
:
krempati z nohti
krémpelj
-plja
m
(
ẹ́
)
1.
nav. mn.
roževinast ukrivljen izrastek na koncih prstov nekaterih sesalcev,
ptičev, plazilcev:
praskati s kremplji
;
močni, veliki kremplji
;
ostri kremplji
;
tigrovi kremplji
;
kremplji plenilca, roparice
/
jastreb je zadrl, zasadil kremplje v plen
/
zgrabiti s kremplji
/
brusiti si kremplje
;
pren.,
ekspr.
kremplji žerjava so se zarili v zemljo
2.
slabš.
prst
1
:
udaril ga je po krempljih
/
z umazanimi kremplji je brskal po hrani
//
noht
:
poreži si že te kremplje
;
dolgi kremplji
3.
nav. mn.,
ekspr.,
v zvezi z
iz, v
močen vpliv, oblast:
težko se je rešil iz njegovih krempljev
;
dobil ga je v kremplje
;
mi že še prideš v kremplje
/
pog.
sam hudič ga ima v krempljih
;
iztrgal ga je iz krempljev smrti
4.
ekspr.
dekle, navadno zelo mlada:
bila je prav srčkan krempelj
5.
nav. mn.,
nar. koroško
krampež
:
na noge si je privezal kremplje in začel plezati na drevo
●
pog.,
ekspr.
tu ima hudič svoje kremplje vmes
stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta
;
ekspr.
kmalu je pokazal svoje kremplje
svojo predrznost, hudobnost
krémpeljc
-a
[
krempəljc
]
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
krempelj
,
krempeljček
:
ptičji krempeljci
/
dobil jih boš po krempeljcih
krémpeljček
-čka
[
krempəljčək
]
m
(
ẹ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krempelj:
ostri krempeljčki
/
ljubk.
postala je čeden krempeljček
krémpljast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben kremplju:
krempljasti nohti, prsti
;
krempljasta roka
//
ki ima kremplje:
medved ga je oplazil s težko krempljasto šapo
krempljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar.
praskati (s kremplji):
kokoši so krempljale po dvorišču
krémšníta
-e
ž
(
ẹ̑-í
)
nižje pog.
kremna rezina:
bi pojedla vsak eno kremšnito?
krémža
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
gube, poteze, ki nastanejo pri kremženju:
nasmeh se mu je spremenil v kremžo
/
šlo mu je na kremžo
na jok
2.
slabš.
kdor se (rad) joka:
ne bodi taka kremža
//
malodušen, črnogled, neodločen človek:
ne zna si pomagati, ker je prevelika kremža
krémžast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki se (rad) kremži:
razvajen in kremžast otrok
/
kremžast obraz
krémženje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od kremžiti:
kremženje obraza
/
kremženja ni mogel več poslušati
krémžiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
delati gube, poteze kot pri joku:
zadržano ihtenje mu je kremžilo lica
;
kremžiti obraz, usta
;
kremžil se je in se cmeril
;
pil je cviček in se kremžil
/
ekspr.
prijazno kremži lice
krémžiti se
slabš.
jokati
:
stal je v kotu in se kremžil
kreníti
krénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
začeti hoditi, premikati se:
ko se je znočilo, je kolona krenila
;
pogreb je krenil
;
vlak je krenil s postaje
;
avto je počasi krenil
//
s prislovnim določilom
iti (stran), oditi:
iz kavarne je krenil takoj domov
;
kreniti od mize
;
s hitrimi koraki je krenil proti vasi
/
krenili so k sosedom
;
zgodaj zjutraj je krenil na pot
odpravil se
/
krenili so od brega
odpuli, odjadrali
/
čete so krenile v boj
2.
spremeniti smer poti, gibanja, hoje:
krenil je z glavne ceste na kolovoz
;
kreniti vstran
;
kreniti na desno, v levo
;
pren.
razvoj je krenil v drugo smer
;
njegove misli so krenile drugam
//
navadno v zvezi s
pot
začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno:
krenil je svojo pot
;
kreniti s prave poti
;
kreniti na napačno, zločinsko pot
;
kreniti bo treba na resnejšo pot
;
kreniti po krivih poteh
3.
narediti gib, premakniti:
žival je krenila glavo
;
kreniti z nogo, roko
/
ni krenil pogleda s hčere
●
kreniti z mrtve točke
premakniti se z mrtve točke
kreól
-a
m
(
ọ̑
)
potomec evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki:
argentinski, čilski, mehiški kreoli
;
bogati kreoli
;
Indijanci in kreoli
/
francoski kreoli
kreolín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
temno rjava zmes katranskega olja in mila, ki se uporablja za
razkuževanje:
razkužiti hlev s kreolinom
kreólka
-e
ž
(
ọ̑
)
potomka evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki:
lepe kreolke
;
rjavolasa kreolka
kreólski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kreole:
postaven kreolski častnik
/
kreolsko prebivalstvo
kreozót
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
ostro dišeča strupena oljnata tekočina, dobljena iz katrana:
prepojiti les s kreozotom
krép
-a
m
(
ẹ̑
)
tkanina z drobnozrnato površino, navadno za ženske obleke:
črni krep
;
obleka iz zelenega krepa
♦
gled.
nitast, lasem podoben pripomoček za imitiranje brk in brade
;
tekst.
močno sukana preja, ki se po tkanju zgrbanči in da tkanini
drobnozrnato površino
;
v prid. rabi:
krep preja
;
krep tkanina
♦
papir.
krep papir
navadno mehek papir s prečno nagubano površino
krépast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz krepa:
klobuk, ovit s krepastim trakom
;
krepasta obleka
//
ekspr.
podoben krepu:
imela je čisto krepaste lase
krepáti
-ám
dov.
, krêpal
(
á ȃ
)
nižje pog.,
ekspr.
poginiti
:
krava je krepala
//
nizko
umreti
:
tudi ti boš enkrat krepal
krepán
-a -o:
krepana miš
●
nižje pog.,
slabš.
preveč sem krepan, da bi lahko še kaj delal
zelo utrujen, zdelan
krepávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nižje pog.
1.
ekspr.
poginjati
:
svinja krepava
//
nizko
umirati
:
mnogo ljudi krepava od gladu
2.
nizko
živeti v zelo slabih razmerah:
krepaval je in se ubijal celo življenje
krepčálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
star.
krepčilen
:
krepčalna hrana
/
krepčalno spanje
krepčáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
povzročati, da postane kaj krepkejše, močnejše:
hladna voda ga je krepčala
;
bolnik se krepča z vinom
/
krepčal me je z dobrimi besedami
krepčáti se
ekspr.
jesti in piti:
krepčal se je v neki gostilni
krepčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
krepčati
:
takšno dejanje krepčuje voljo
krepčílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki daje moč, krepkost:
krepčilna pijača
/
krepčilno sredstvo
/
objel ga je krepčilni spanec
krepčílo
-a
s
(
í
)
nav. ekspr.
kar daje moč, krepkost:
planinci so bili potrebni krepčila
/
v gostilni so dobili prijeten počitek in krepčilo
krepčína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
moč
1
,
krepkost
:
krepčina mišic, telesa
/
duševna krepčina
2.
krepost
:
presenetili sta njena zadržanost in krepčina
3.
okrepčilo
:
potrebni so bili krepčine
krépdešín
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
tekst.
tkanina za ženske obleke, bluze in podlogo iz svile ali rejona:
večerna obleka iz krepdešina
krêpek
in
krepák krêpka -o
tudi
-ó
prid.
, krepkêjši
(
é ȃ é
)
1.
nav. ekspr.
sposoben opravljati naporno fizično delo;
močen
:
krepek mož
;
gospodarna in krepka žena
;
postal je zelo krepek
/
bil je visok in krepek človek
2.
nav. ekspr.
opravljen z veliko močjo, silo:
krepek odriv
;
krepek sunek, udarec
;
s krepkim zamahom se je pognal naprej
3.
ekspr.
ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo:
beli in krepki zobje
/
ima krepke prsi
/
krepke veje drevesa
4.
nav. ekspr.
ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo:
krepek fant
;
krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata
/
bila je krepka v telo
5.
ekspr.
zelo hranljiv, kaloričen:
kuhala je samo krepko hrano
/
dobili so krepek zajtrk
/
krepka juha
6.
nav. ekspr.
ki presega navadno, običajno stopnjo
a)
glede na obseg, količino:
naredil je krepek požirek
/
krepka disharmonija
/
pogrezniti se v krepek spanec
b)
glede na čutno zaznavnost:
krepek vonj šmarnic
/
krepke barve
/
krepek glas, smeh
7.
ekspr.
jedrnat
,
jasen
:
v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza
;
pisal je v krepkem in sočnem jeziku
/
krepek humor
//
evfem.
grob
2
,
žaljiv
:
krepki izrazi
/
krepka kletev, psovka
/
preganjal je krepko govorico
●
ekspr.
bil je mož krepkega duha, krepke volje
odločen, stanoviten
;
ekspr.
plačati bo moral krepek milijon
več kot milijon; zelo veliko
;
ekspr.
krepka laž
velika, očitna
;
ekspr.
krepke poteze obraza
zelo vidne, izrazite
♦
tisk.
krepka črka
črka z debelimi potezami
krepkó
in
krêpko
1.
prislov od krepek:
danes je začelo krepko deževati
;
krepko držati, prijeti
;
krepko ga udari
;
krepko razvit
2.
ekspr.
izraža visoko stopnjo:
ti se pa krepko motiš
;
s tem je krepko računal
krêpki
-a -o
sam.
:
dal mu je nekaj krepkih
;
kaj krepkega mu povej
;
ekspr.
ta je pa res krepka
ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
krepél
-i
[
krepeu̯
]
ž
(
ẹ̑
)
star.
krepelce
,
krepelec
:
za njim je vrgel krepel
//
nav. mn.
noga ali roka:
imaš čisto prezeble krepeli
krepêlce
-a
s
(
ē
)
okleščen kos veje ali tanjšega debla:
pobral je krepelce in ga vrgel za njim
;
s krepelcem ga je udaril po glavi
//
slabš.
puška, navadno starinska:
krepelce je imel obešeno čez ramo
krepêlec
-lca
m
(
é
)
okleščen kos veje ali tanjšega debla:
pod noge mu je vrgel krepelec
;
smolnat krepelec
//
slabš.
puška, navadno starinska:
na rami je nosil dolg krepelec
krepelíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
star.
metati v koga polena, krepelca:
neusmiljeno je krepelil kokoši, psa
krepêlo
-a
s
(
é
)
krepelce
,
krepelec
:
udaril ga je s krepelom
//
slabš.
puška, navadno starinska:
krepelo si je obesil na ramo
krepén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
otrdel, otrpel od mraza:
imel je čisto krepene prste
/
krepeno drevje
zmrznjeno
krepenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
postajati trd, otrpel od mraza:
prsti so mu krepeneli
/
sneg krepeni
zmrzuje
krepílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki daje moč, krepkost:
krepilna hrana
/
jemal je razna krepilna sredstva
/
krepilen sen, spanec
krepílo
-a
s
(
í
)
star.
krepčilo
,
okrepčilo
:
potrebni so bili krepila
/
duševno krepilo
krepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od krepiti:
krepitev mišic, organizma
;
vaja za krepitev nog
/
krepitev glasu
/
krepitev miru in varnosti
;
notranja krepitev države
krepíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
delati kaj (bolj) krepko, močno:
s telovadbo krepiti mišice, telo
/
počitek krepi njene živce
;
veter se krepi
;
pren.
njegova vloga se je vedno bolj krepila
2.
ekspr.
delati kaj številčno močnejše:
krepiti moramo naše vrste
;
vrste revolucionarjev so se krepile
krepko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na krepek:
krepkodušen, krepkovoljnost
krepkodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
star.
pogumen
,
odločen
:
to lahko stori samo zelo krepkodušen mož
krêpkost
tudi
krepkóst -i
ž
(
é; ọ̑
)
nav. ekspr.
1.
lastnost krepkega človeka:
krepkost telesa
2.
knjiž.
moč
1
:
bil je vesel svoje mladosti in krepkosti
/
v govoru je bila njegova glavna krepkost
●
star.
duševna krepkost
odločnost, stanovitnost
krepkovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
star.
odločen
,
stanoviten
:
zelo krepkovoljen človek je
krepljênje
-a
s
(
é
)
krepitev
:
vaje za krepljenje telesa
/
krepljenje narodne zavesti
krêpniti
-em
in
krépniti -em
dov.
(
é ȇ; ẹ́ ẹ̑
)
nižje pog.,
ekspr.
poginiti
:
krava je krepnila
//
nizko
umreti
:
saj ne boš krepnil od mraza
krepóst
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
moralno, značajsko pozitivna lastnost:
poveličeval je njegove kreposti
;
skromnost, zmernost in druge kreposti
/
star.
kreposti naroda
dobre lastnosti, odlike
2.
star.
poštenost
,
neoporečnost
:
treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana
;
znan je po svoji kreposti
3.
zastar.
moč
1
,
krepkost
:
ohraniti mladeniško krepost
/
krepost in lepota domačega jezika
/
spoznati krepost pripomočka
učinkovitost
●
šalj.
je utelešena krepost
zelo pošten, zmeren
;
ekspr.
kaj bi se mučil s krepostjo
zakaj bi bil zmeren, zdržen
♦
rel.
vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k
dobremu
krepósten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
star.
pošten
2
,
neoporečen
:
urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane
skupnosti
/
iron.:
kaj si tako kreposten, popij malo
zmeren, zdržen
;
v mladih letih ni bila ravno krepostna
2.
rel.
ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu:
krepostna žena
/
krepostno življenje
krepóstnež
-a
m
(
ọ̑
)
nav. iron.
pošten, neoporečen človek:
prikazovati lažne krepostneže
/
glej ga krepostneža, ki se skrivaj vdaja poltenosti
krepóstnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. iron.
poštena, neoporečna ženska:
igrati krepostnico in razsodnico
/
v teh krajih ženske niso krepostnice
krepóstnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nav. ekspr.,
v krščanskem okolju
kreposten človek:
ni krepostnik, ki bi dal življenje za svoje prepričanje
2.
nav. iron.
pošten, neoporečen človek:
zgražanje sodobnih krepostnikov
krepóstnost
-i
ž
(
ọ̑
)
1.
star.
poštenost
,
neoporečnost
:
stroga patriarhalna krepostnost
/
iron.
to je bila prehuda preizkušnja za njegovo krepostnost
zmernost, zdržnost, moralnost
2.
rel.
značilnost človeka, ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja
in teži k dobremu:
krepostnost svetnikov
krépžoržét
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
tekst.
krep, ki ima v osnovi in votku zelo sukano prejo:
bluza iz krepžoržeta
krés
1
-a
m
,
mest. ed. stil.
o krési;
mn.
kresôvi
(
ẹ̑
)
1.
dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij:
čakati do kresa
;
prišel je dva dni pred kresom
/
zgodilo se je okoli kresa
/
star.
zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči
poletje
2.
velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini:
po hribih so goreli, zagoreli kresovi
;
kuriti, zakuriti kres
;
svetel, velik kres
;
gori kot kres
/
šentjanževski kres
na kresni večer
//
ekspr.
ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom:
vas se je spremenila v en sam kres
;
v peči je gorelo kot kres
3.
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa:
svetli kres sonca
;
kres zarje
/
zanetiti kres upora
●
ob prihodu Turkov so prižigali kresove
s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki
;
preg.
o kresi se dan obesi
po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
♦
etn.
skakati čez kres
krès
2
krêsa
m
(
ȅ é
)
zastar.
udarec s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo
iskre:
kres ob kremenu
/
puška na kres
kremenjača
//
zastar.
puška, navadno stara:
na ramo si je obesil kres
kresáč
-a
m
(
á
)
lov.
pes, ki laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi:
pri zasledovanju divjadi jih je motil kresač
kresálo
-a
s
(
á
)
priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu:
kresalo in mehur za tobak je vedno nosil s seboj
/
s kresalom in kresilno gobo je prižgal grmado
s kresilom
kresánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kresati:
kresanje kamna ob kamen
/
kresanje ognja
/
bilo je premalo kresanja mnenj
kresáti
kréšem
nedov.
, krêši krešíte; krêsal
(
á ẹ́
)
1.
tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in
nastanejo iskre:
dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti
;
kresal je kremen ob kremen
;
kresati s kamnom
;
tekel je, da se je vse kresalo
/
ekspr.
kresati žveplenke
prižigati
//
v zvezi z
ogenj, iskre
s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre:
začel je kresati ogenj
/
ekspr.
konjska kopita krešejo iskre
2.
ekspr.
počasi, težko hoditi:
za njim je kresal starec
;
kresali so v hrib
/
pog.
kresal jo je kar po sredi ceste
3.
delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem:
začel je kresati burke
;
kresati dovtipe, ideje
♦
lov.
pes kreše
laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi
kresáti se
1.
večkrat močno zasvetiti (se):
iskre, strele so se kresale
;
pren.,
ekspr.
iz črnih oči so se kresali ognji
//
ekspr.
nastajati, pojavljati se:
ves večer so se kresale predrzne misli
/
mnenja se krešejo
2.
z nogo tolči ob svojo drugo nogo:
konj se kreše
krésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na krés:
kresni ogenj
;
kresne pesmi
/
nabirati kresne rože
/
kresni večer
večer pred 24. junijem
;
kresna noč
noč med 23. in 24. junijem
/
kresni dan
kresíja
-e
ž
(
ȋ
)
v stari Avstriji
okrožni urad:
ustanavljati kresije
//
poslopje tega urada:
ustavil se je pred kresijo
kresílen
-lna -o
[
tudi
kresiu̯na
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kresilo:
kresilna naprava
/
kresilni kamen
kremen
;
kresilna goba
rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah
kresílnik
-a
[
tudi
kresiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo
iskre;
kresilo
:
žvenket kresilnika in jekla
/
za kurjenje je še vedno uporabljal kresilnik
/
puška na kresilnik
kremenjača
//
zastar.
vžigalnik
:
iz žepa je potegnil kresilnik
♦
min.
kalcedon gomoljaste oblike, prekrit s kremenom
kresílo
-a
s
(
í
)
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo
iskre:
loviti iskre s kresila
;
kresilo in kresilna goba
/
naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude
kresíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se kuri kres:
kresišče na hribu
kresníca
-e
ž
(
í
)
1.
majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka:
nad travnikom so letale kresnice
2.
nar.
marjeta
,
ivanjščica
:
nabirati kresnice
♦
bot.
gozdne kresnice
visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih
grozdih; kresničevje
;
etn.
kresnica
dekle, ki v kresni noči z obhodi in obrednim petjem prosi za dobro
letino
kresníčevje
-a
s
(
í
)
bot.
visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih
grozdih, Aruncus vulgaris:
nabirati kresničevje
kresníčka
-e
ž
(
í
)
1.
nav. ekspr.
majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka;
kresnica
:
nad travo so letale kresničke
2.
odsevno telo, ki ga navadno pešci nosijo za večjo vidnost v prometu:
uporabljati kresničko
;
hoditi po robu ceste s kresničko ali odsevnim trakom
♦
rib.
riba, ki se v svetlobi rdeče svetlika, Hemigrammus erythrozonus
krésnik
1
in
kresník -a
m
(
ẹ̑; í
)
od 1991
vsakoletna nagrada za najboljši roman preteklega leta v Sloveniji, ki
se podeljuje na kresni večer:
prejeti kresnika
;
dobitnik kresnika
;
pred podelitvijo kresnika je bilo znanih pet finalistov
kresník
2
-a
m
(
í
)
zastar.
kresovalec
:
kres je že dogoreval in kresniki so se odpravljali domov
♦
agr.
boljši krompir domače sorte z belim mesom; oneida
kresník
3
in
krésnik -a
m
(
í; ẹ̑
)
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu:
verovati v kresnike
kresnikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
kresovati
:
do zore je kresnikoval
krêsniti
-em,
tudi
kresníti
in
krésniti -em
dov.
(
é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑
)
1.
močno udariti, podrgniti ob kaj trdega:
rezilo kresne ob kamen
/
sunkovito je kresnil z vžigalico po škatlici
//
pog.,
ekspr.
udariti
:
s puškinim kopitom ga je kresnil po glavi
;
molči, ali pa te kresnem
2.
pog.,
ekspr.,
v zvezi z
jo
začeti hoditi:
kresnil jo je kar po bližnjici
●
lov. žarg.
na lovu je kresnil petelina
ustrelil
kresoválec
-lca
[
kresovau̯ca
tudi
kresovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kresuje:
prepevanje poznih kresovalcev
kresovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kresovati:
kresovanje se je zavleklo pozno v noč
/
kresovanje pastirjev
kresováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
praznovati kresni dan zvečer pred tem dnem:
fantje in dekleta kresujejo
2.
ekspr.
kuriti ogenj na prostem:
skupaj sta kresovala in pastirovala
kréša
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.,
navadno v zvezi
vrtna kreša
enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v
socvetju, Lepidium sativum:
gojiti vrtno krešo
/
solata iz vrtne kreše
♦
bot.
vodna kreša
vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium
kréšica
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
gorska rastlina z drobnimi belimi cveti v socvetju, Hutchinsia:
grušč prerašča krešica in druge rastlinice
kréšič
-a
m
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
zool.
roparski hrošči z zakrnelimi krili, Carabidae:
žitni krešič
kretálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kretanje 1:
kretalni govor
;
kretalni jezik
2.
teh.
kreten
2
:
kretalni mehanizem
krétanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od kretati:
sporazumevati se s kretanjem
;
kretanje pri gluhih
/
kretanje kolone
;
kretanje v prostoru
/
neprisiljeno kretanje v družbi
krétati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
uporabljati sistem kretenj za sporazumevanje z gluhimi:
gluhi dijaki se učijo, naj ne kretajo in govorijo obenem
;
na tečaju znakovnega jezika se je naučil kretati
2.
zastar.
voditi
1
,
usmerjati
:
jezdec je vešče kretal konja
/
kretati barko
//
gibati
,
premikati
:
(z) glavo je kretal levo in desno
krétati se
star.
gibati se, premikati se:
naglo se je kretala okrog štedilnika
;
ladja se počasi kreta po gladini jezera
//
biti, zadrževati se kje;
gibati se
:
kretal se je samo v visoki družbi
kretajóč
-a -e:
malomarno se kretajoč človek
kretén
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
pog.,
slabš.
omejen, neumen človek:
ta kreten bi rad še ukazoval
/
kot psovka
poberi se, kreten
2.
med.,
nekdaj
človek, ki je telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega
delovanja žleze ščitnice:
otrok je kreten
kréten
2
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
teh.
ki omogoča, povzroča spremembo smeri gibanja;
upravljalen
,
pogonski
:
kretni vzvod
/
kretni mehanizem
kreténski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
pog.,
slabš.
omejen
,
neumen
:
tega je kriv njegov kretenski stric
/
v svoji kretenski preprostosti ničesar ne sluti
2.
med.,
nekdaj
telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze
ščitnice:
kretenski otrok
/
kretenski izraz na obrazu
kreténstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
nekdaj
stanje kretenskega človeka:
otrokovo kretenstvo
kretinízem
-zma
m
(
ī
)
1.
pog.,
slabš.
omejeno, neumno dejanje ali ravnanje:
to je kretinizem
2.
med.,
nekdaj
telesna in duševna nerazvitost zaradi pomanjkljivega delovanja žleze
ščitnice:
kretinizem z golšavostjo
kretíti
in
krétiti -im
nedov.
(
ī ẹ́
)
nar. gorenjsko
tavati
,
bloditi
:
ves premočen je kretil okrog
/
vsak dan je kretil v mesto
šel
krétnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
tirna naprava, ki omogoča spremembo smeri vožnje:
popravljati, prestaviti kretnico
/
hitrost vožnje čez kretnice
;
vlak je iztiril na kretnici
//
gibljivi del te naprave s (kretniškim) menjalom, (kretniškim)
signalom:
premikati kretnico
♦
žel.
desna kretnica
ki omogoča smer vožnje v desno
;
uvozna kretnica
kretnica, kjer se konča progovni tir in začnejo postajni tiri
;
jeziček kretnice
krétničar
-ja
m
(
ẹ̑
)
delavec, ki prestavlja kretnice:
vlakovni odpravnik in kretničar
krétničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kretnico:
kretnični mehanizem
♦
žel.
kretnična ključavnica
ključavnica, s katero se zavaruje jeziček kretnice v določeni legi
krétnik
-a
m
(
ẹ̑
)
žel.
delavec, ki prestavlja kretnice:
dobil je službo kretnika
krétniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kretnike ali kretnico:
kretniške in signalne naprave
/
kretniško osebje
♦
žel.
(kretniško) menjalo
del kretnice, s katerim se premika njen jeziček
krétnja
-e
ž
(
ẹ̄
)
1.
gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja:
posnemal je njegove kretnje
;
govoriti s kretnjami
;
nagla kretnja roke
/
ima uglajene in umirjene kretnje
;
hlastna, jezna, nervozna kretnja
;
slovesna kretnja
;
zmedla ga je vzvišenost njegovih kretenj
/
z vajeno kretnjo je prijel za knjigo
/
obredne kretnje
2.
knjiž.
dejanje
,
ukrep
:
to ni samo simbolična kretnja
;
kretnja ljubezni
kretón
-a
m
(
ọ̑
)
tekst.
bombažna tkanina v platneni vezavi, navadno potiskana:
dekorativni, vzorčasti kreton
;
kupiti kreton za predpasnike
kretónast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
tekst.
ki je iz kretona:
kretonast predpasnik
krétski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na Kreto:
kretski prebivalci
♦
arheol.
kretsko-mikenska kultura
kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo
krévelj
-vlja
m
(
ẹ̄
)
krevlja
:
opiral se je na krevelj
krévlja
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
palica z ukrivljenim koncem (za opiranje):
vzel je krevljo in odkorakal
;
z dolgo krevljo jih je nagnala
//
nizko
šepast človek:
beračica in krevlja je
/
kot psovka
molči, krevlja stara
krévljast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ekspr.
šepast
,
šepav
:
bil je majhen in krevljast
/
krevljast konj
//
slabš.
kriv
,
neraven
:
ima zelo krevljaste noge
/
v kuhinji je stala krevljasta miza
stara, polomljena
krevljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
šepati
:
že od rojstva krevlja
;
krevljati ob palici
/
zaradi krivih nog je krevljal
//
težko, nerodno hoditi:
starec je krevljal proti hiši
/
ves dan je krevljal po mestu
krévljica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od krevlja:
hodil je s krevljico
♦
lit.
krevljica
med črkarsko pravdo
metelčica
krévs
-a
m
(
ẹ̑
)
slabš.
človek, ki počasi, težko hodi:
tudi ta stari krevs se je privlekel
krévsa
-e
ž
(
ẹ̑
)
slabš.
človek, ki počasi, težko hodi:
stara krevsa
//
neroden, navadno slaboten človek:
same težave ima s to krevso
krevsánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od krevsati:
pred vrati se je zaslišalo krevsanje
krevsáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
počasi, težko hoditi:
po stezi je krevsal starec
;
onemogel krevsa proti domu
//
slabš.
hoditi
,
iti
:
krevsaj vendar nekoliko hitreje
krevsajóč
-a -e:
slišati je bilo krevsajoče korake
krevsè
1
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
človek, ki počasi, težko hodi:
zdaj jim je dober vsak krevse in švedre
krevsè
2
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
slabš.
človek, ki počasi, težko hodi:
tako krevse ti ne more dosti pomagati
kréz
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
velik bogataš:
v tem delu mesta stanujejo sami krezi
krezól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
rjava, iz premogovega katrana pridobljena tekočina, ki se uporablja za
razkuževanje, za konzerviranje lesa:
vonj po krezolu
;
krezol in lizol
krézovski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na kreze:
krezovsko obilje
/
nagrade so bile naravnost krezovske
krezúlja
-e
ž
(
ú
)
več cvetov gosto skupaj;
češulja
:
velike krezulje cvetja
kréželjc
-a
[
krežəljc
]
m
(
ẹ̑
)
star.
ovratnik, navadno pri svečanem oblačilu:
bel kreželjc
;
dolga črna halja z naškrobljenim kreželjcem
kŕfski
-a -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na otok Krf:
krfsko prebivalstvo
♦
zgod.
krfska deklaracija
izjava zastopnikov Srbije in Jugoslovanskega odbora na Krfu leta
1917 o ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev
kŕhanje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od krhati:
krhanje sekire
/
krhanje reda in discipline
kŕhati
-am
nedov.
(
ŕ r̄
)
delati, povzročati, da rezilo izgublja ostrino:
krhati nož
;
kosa se mu je začela krhati
/
pesn.
meči so zveneli in se krhali
;
pren.,
ekspr.
krhati ostrino problema
//
ekspr.
delati, povzročati, da kaj polagoma izgublja popolnost svojih
značilnosti:
bolezen je začela krhati njegovo moč
;
disciplina, morala se krha
;
ta zakon se že dolgo krha
kŕhati se
ekspr.
krušiti se, lomiti se:
bregovi rek se krhajo
kŕhek
-a -o
tudi
-ó
prid.
(
ŕ
)
1.
ki se (rad) lomi, drobi:
krhki tobakovi listi
;
krhka kamnina, rudnina
;
krhka kost
;
krhke veje drevesa
;
snov je porozna in krhka
♦
bot.
krhka vrba
vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi
listi, Salix fragilis
;
gastr.
krhko testo
gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe
;
gozd.
krhek les
;
vet.
krhko kopito
//
ekspr.
ki nima več popolnosti svojih značilnosti:
njegovo zdravje je zelo krhko
/
krhki upi
;
krhka sreča
/
krhki poslovni odnosi
/
krhek glas
2.
ki daje videz šibkosti, neodpornosti:
krhka je in nežna
/
krhko otroško telo
/
ekspr.
krhka lepota
kŕhko
in
krhkó
prisl.
:
čriček se je oglašal otožno in krhko
kŕhelj
-hlja
tudi
krhèlj -hljà
m
(
ŕ; ə̏ ȁ
)
nav. mn.
posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka:
vse popoldne sta žvečila krhlje
;
kuhani krhlji
/
suhi jabolčni krhlji
//
po obliki temu podoben kos hrane, navadno sadeža:
posoljeni krhlji paradižnika
/
jajčni krhlji
/
limonini, pomarančni krhlji
/
na krhlje zrezano sadje
kŕheljček
-čka
[
kərhəljčək
]
m
(
r̄
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krhelj:
skuhati krheljčke
/
pomarančni krheljčki
krhkolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
vrtn.,
navadno v zvezi
krhkolistna solata
solata, ki ima krhke, tanjše liste:
krhkolistne in mehkolistne solate
kŕhkost
-i
ž
(
ŕ
)
lastnost, značilnost krhkega:
krhkost listov
;
snov je značilna po krhkosti
/
krhkost sanj
/
pri vsej svoji krhkosti je še krepka
krhlíca
-e
ž
(
í
)
bot.
krhka vrba:
zasaditi krhlico
krhlíka
-e
ž
(
í
)
bot.,
navadno v zvezi
navadna krhlika
grm s celorobimi listi in črnimi plodovi, Rhamnus frangula:
na vrtu raste krhlika in španski bezeg
/
čistilna krhlika
trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi,
Rhamnus cathartica
krhljánka
-e
ž
(
á
)
gastr.
kuhana, na rezine zrezana repa:
skleda krhljanke
krhljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
rezati na krhlje:
krhljati jabolka, krompir
kŕhljev
-a -o
prid.
(
ŕ
)
nanašajoč se na krhelj:
krhljeva oblika
/
krhljeva voda
krhljíček
-čka
m
(
ȋ
)
krheljček
:
jesti krhljičke
/
krhljički krompirja
krí
1
krví
ž
(
ȋ
)
1.
rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali:
kri brizga iz rane
;
iz nosa, ust mu teče kri
;
ekspr.
kri mu je lila po roki
;
vsa kri mu je odtekla
;
kri se mu je curkoma ulila
;
v mišice mu doteka vedno manj krvi
;
izgubil je veliko krvi
;
dati, odvzeti kri za preiskavo
;
izkašljati, pljuniti kri
;
s krvjo oblit obraz
;
strjena kri
;
kaplja krvi
;
sladek okus krvi
;
sestavine krvi
;
ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi
;
rdeča kot kri
;
lica kakor mleko in kri
bela in rdeča
/
človeška, živalska kri
/
kri kroži (po telesu)
;
poganjati kri po žilah
;
toplota krvi
/
bolezen krvi
;
izločanje krvi s sečem
/
poskušal je ustaviti kri
odtekanje krvi
/
brisati kri
madeže od krvi
;
biti oškropljen s krvjo
/
čevelj ga je ožulil do krvi
/
komarji pijejo, sesajo kri
/
ekspr.
s krvjo zalite oči
/
dajalec, darovalec krvi
;
zaloga (človeške) krvi
/
ekspr.:
žejen krvi
;
krvi žejen
/
nadev iz riža in krvi
//
nav. ekspr.
ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo
življenja:
darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo)
;
povsod so puščali svojo kri
/
na bojišču je lila kri v potokih
bilo je mnogo mrtvih in ranjenih
;
tudi v tej deželi teče kri
ljudje se borijo in umirajo
;
dežela je plavala v krvi
zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih
;
s krvjo so si priborili svobodo
s človeškimi žrtvami
;
do zadnje kaplje krvi se bomo borili
dokler bo še kdo živ
;
preprečiti prelivanje krvi
bojevanje, ubijanje
2.
nav. ekspr.
ta tekočina pri človeku kot nosilec
a)
vitalnosti, temperamenta:
skušal je krotiti svojo kri
/
čisto brez krvi je
/
z oslabljenim pomenom:
bil je burne in nagle krvi
;
hladne, hude krvi je
;
po naravi je mirne, nemirne krvi
/
vroča kri ga je spravila iz ravnotežja
/
osebe v romanu imajo premalo krvi
niso prepričljive
b)
čustvenega stanja, vznemirjenosti:
kri mu je prekipela, vrela, zavrela
;
vino mu je razvnelo kri
/
z oslabljenim pomenom:
takšna dejanja povzročajo hudo kri
;
ohranite mirno kri
c)
spolnosti, spolnega nagona:
kri ga blodi, meša, mu ne da miru
;
kri se mu je umirila
/
z oslabljenim pomenom
je mrzle, vroče krvi
č)
nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti:
tako ravnanje mu je v krvi
/
očetova kri se je začela buditi v njem
/
z oslabljenim pomenom:
potepuške krvi ni mogel zatajiti
;
nekaj vojaške krvi ima
/
neukrotljiva lovska kri
3.
nav. ekspr.,
s prilastkom
izraža
a)
narodno, sorodstveno pripadnost:
ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi
;
iste krvi sva
;
ta človek je naše krvi
/
je mešane krvi
njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
/
zatajil je lastno kri
svojega otroka
;
vznes.
kri njene krvi
njen otrok
b)
socialno, poklicno pripadnost:
gosposke, plebejske, plemenite krvi je
/
modra kri se ji pretaka po žilah
je plemiškega rodu
●
ekspr.
kri je kri
sorodstvena povezanost je trdna, močna
;
ekspr.
kri ni voda
s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je
treba računati
;
ekspr.
kri mu je planila, udarila v glavo
zelo je zardel
;
ekspr.
tako dejanje opere le kri
dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen
;
ekspr.
kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica
zardel je
;
ekspr.
(nedolžna) kri vpije po maščevanju
(po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati
;
ekspr.
kri ji je zastala, zledenela (v žilah)
zelo se je prestrašila
;
ekspr.
to je postalo meso in kri
se je uresničilo
;
pog.,
ekspr.
ta človek mi pije kri
me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči
;
pog.,
ekspr.
kri mu bom puščal, ko pride
izraža zelo visoko stopnjo jeze
;
ekspr.
tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri
tako ravnanje je postalo njegova navada
;
ekspr.
globoko je brodil po krvi
umoril je mnogo ljudi
;
biti (ležati) v krvi
biti (ležati) ranjen in krvav
;
ekspr.
v krvi, s krvjo zatrt upor
z velikimi človeškimi žrtvami
;
vznes.
ta zgodovina je napisana s krvjo
v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo
ubitih, mrtvih
;
ekspr.
ima ribjo kri
se sploh ne razburi
;
publ.
po naftovodih teče rjava kri
nafta
♦
anat.
arterialna kri
iz arterije
;
venozna kri
iz vene
;
med.
konzervirana kri
v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju
in glukoza
;
naval krvi
pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno
krvjo; kongestija
;
transfuzija (krvi)
krí
2
medm.
(
ȋ
)
posnema glas murna:
kri, kri, kri, pojejo murni
kríč
-a
m
(
ȋ
)
star.
krik
:
slišati je bilo posamezne kriče
/
iztrgal se mu je divji krič
/
krič sovraštva
//
kričanje
:
v hiši se je razlegal krič
kričáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom:
iz voditelja je postal kričač
;
ustež in kričač
//
ekspr.
otrok, zlasti majhen:
pestovala je malega kričača
kričáčka
-e
ž
(
ȃ
)
slabš.
ženska, ki vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom:
kričačka in bahačka
//
ekspr.
deklica, zlasti majhna:
vsi so ljubkovali rdečelično kričačko
kričáj
-a
m
(
ȃ
)
star.
otrok, zlasti majhen:
siten kričaj
kričánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kričati:
slišalo se je kričanje otrok
/
divje, srdito kričanje
kričáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kričače:
kričaški govor
/
kričaški agitatorji
kričáštvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
lastnost kričavega človeka:
njegovo kričaštvo ni pritegnilo poslušalcev
/
kričaštvo in demagogija
kričáti
-ím
nedov.
(
á í
)
1.
govoriti z močnim, rezkim glasom:
otroci kričijo na dvorišču
;
pijanec je kričal in mahal
;
vsekrižem je kričalo
;
glasno kričati
/
ekspr.
kričati na vse grlo, na vse pretege
zelo
/
ekspr.
vran kriči nad poljem
//
izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem:
kar naprej samo kriči
;
začel je divje, srdito kričati nanj
;
kriči kot blazen
/
ne kriči nad menoj
//
ekspr.
glasno jokati:
otrok že ves dan kriči
/
kričati od bolečin
2.
ekspr.
biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem:
s sten kričijo reklame
/
barva kriči
●
ekspr.
vse na njej je kričalo
bila je zelo nenavadno oblečena
//
pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki:
ta krivica kriči do neba
/
beda kar kriči v hiši
3.
ekspr.,
v zvezi s
po
kazati veliko potrebo, željo:
vse na njem kriči po maščevanju
;
ta krutost kriči po kazni
/
zemlja kriči po dežju
kričé
:
kriče je priganjal živino
kričèč
-éča -e:
kričeč je tekel po cesti
;
skupina kričečih ljudi
;
blago s kričečim vzorcem
;
kričeča krivica
;
kričeče reklame
;
prisl.:
biti kričeče oblečen
;
kričeče rdeča barva
kričàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) kriči:
na dvorišču se je igrala kopica kričavih otrok
;
kričava ženska
/
slišati je bilo kričave glasove
/
kričava reklama
kričávo
prisl.
:
vedno bolj kričavo je govorila
kričávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost kričavega:
kričavost glasu
/
za predstavo sta bila značilna patos in kričavost
krík
-a
m
(
ȋ
)
1.
močen, rezek glas:
zaslišali so se kriki
;
z bolestnim krikom se je zgrudil
;
presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze
/
ekspr.:
iztrgal, izvil se mu je strašen krik
;
divji kriki so ji udarjali v uho
/
kriki na pomoč
klici
//
ekspr.
kričanje
:
v hiši je bil velik krik
/
ženske so planile v krik
2.
knjiž.,
ekspr.,
z rodilnikom
visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti:
krik hrepenenja, obupa
;
krik trpljenja
/
krik smrti
//
v zvezi s
po
velika potreba, želja:
krik po ljubezni
;
krik po življenju
3.
ekspr.,
s prilastkom
kar je najnovejše na kakem področju:
ti okraski so modni krik
;
zadnji krik tehnike
●
ekspr.
dvigniti, zagnati (vik in) krik
zelo se razburiti za kaj
;
pesn.
bojni krik
boj, vojna
kríkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od krikati:
iz sobe se je slišalo ihtenje in krikanje
/
svatovsko krikanje
vriskanje
/
krikanje murnov
kríkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
dajati neartikulirane, rezke glasove:
začela je ihteti in krikati
/
ekspr.
s pojemajočim glasom je krikal imena
/
ekspr.
krikal je od veselja
vriskal
/
ekspr.
murni so krikali v travi
kríkavec
-vca
m
(
í
)
zool.
temno rjava žuželka, ki živi na travnikih;
muren
:
v travi se je oglašal krikavec
kríket
-a
m
(
ȋ
)
šport.
športna igra, pri kateri se z lesenimi kiji odbija, udarja trda žoga:
igrati kriket
;
kriket in ragbi
kríkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
dati neartikuliran, rezek glas:
krikniti od bolečine, presenečenja
;
v smrtni grozi je kriknil
;
ostro krikniti
//
spregovoriti z močnim, rezkim glasom:
pojdi! je kriknil
kríkoma
prisl.
(
ȋ
)
knjiž.
kriče
,
kričeč
:
ljudje so krikoma bežali
krílast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben krilu, peruti:
krilasta zgradba
/
krilasta koža na vratu
krilàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima krila:
krilat samec mravlje
;
krilate žuželke
/
podoba krilatega dečka
;
krilat konj, lev
/
ekspr.
zbrali so se vsi krilati pevci
ptiči
●
ekspr.
krilate besede, fraze
vznesene
;
ekspr.
imel je krilat govor
vznesen
♦
bot.
krilati oreškar
okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim,
Pterocarya fraxinifolia
;
strojn.
krilata matica
matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
krilátec
-tca
m
(
ȃ
)
1.
star.
angel
:
dobri krilatci
/
božji, nebeški krilatec
/
kamnit krilatec
●
evfem.
oditi med krilatce
umreti
2.
ekspr.
ptič
:
dajal je zobati krilatcem
krilática
-e
ž
(
ȃ
)
vznesena beseda, besedna zveza s splošno znano vsebino:
govornik je uporabljal bombastične fraze in krilatice
/
znane krilatice
/
ekspr.
spustil je nekaj krilatic
krílce
1
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od krilo
1
:
pisano krilce metulja
/
krilce okna
♦
aer.
krilce (letala)
gibljiva plošča v krilu letala, s katero se spreminja smer leta
;
agr.
krilce
kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje
krílce
2
-a
s
(
ī
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krilo
2
:
nosila je svetlo krilce
/
nabrano krilce
krílec
-lca
m
(
ȋ
)
šport.
igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu:
krilci so dobro pomagali obrambi in napadu
/
desni, levi krilec
krílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krilo
1
:
krilna kost
;
lepa krilna peresa
/
krilna vrata
/
krilni napad
/
krilni vojaki
♦
glasb.
krilni rog
krilovka
;
strojn.
krilna črpalka
ročna črpalka, ki ima nihajoči bat
;
krilna matica
matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko
;
šah.
krilni razvoj
postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike
diagonale
;
šport.
krilni igralec
ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti
;
um.
krilni oltar
tridelni gotski oltar z gibljivima stranskima deloma
krílen
2
-lna -o
(
ȋ
)
pridevnik od krilo
2
:
krilni žep
kríliti
-im
nedov.
(
í ī
)
s končinami delati gibe sem in tja, navadno neusklajeno:
petelin je krilil s perutmi in pel
;
kriliti z nogami, rokami
/
otrok je brcal in krilil
/
ekspr.
hodil je po vrvi in krilil z rokami
lovil ravnotežje
;
pren.,
knjiž.
bor krili v vetru
krilèč
-éča -e:
grozil mu je, krileč s pištolo
kríljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od kriliti:
kriljenje z rokami
/
kriljenje ptice po zraku
krílnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor je na krilu (kake formacije):
krilnik skupine
/
desni krilnik
krílo
1
-a
s
(
í
)
1.
nav. mn.
organ za letanje na trupu žuželk in ptičev:
petelin je razprostrl, razširil krila
;
mahati, prhutati s krili
;
orla je zmeril čez razpeta krila
;
sokolja krila
;
metulj z belimi, pisanimi krili
/
krila žuželk
/
pesn.,
z oslabljenim pomenom
razpeti krila hrepenenja
2.
del letala, ki ga drži pri letenju v zraku:
razpetina, širina kril
/
letalsko krilo
3.
stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe:
prostor zavzema celotno krilo
;
dolgo in ozko krilo gradu
//
s prilastkom
vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote:
okensko krilo
;
odpreti vratno krilo
4.
stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške:
odbiti nasprotnika na obeh krilih
;
krilo flote
;
napad na krilo
/
kot povelje
z desnim krilom naprej
//
s prilastkom
skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti:
demokratično krilo
;
oportunistično krilo v parlamentu
/
desno, levo krilo stranke
●
ekspr.
pohvala mu je dala krila
postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu
;
ekspr.
njegova domišljija je dobila krila
postala je zelo bujna
♦
aer.
krilo delta
in
delta krilo
krilo, ki ima obliko trikotnika
;
agr.
krilo
kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje
;
bot.
krilo
stranski venčni list metuljastega cveta
;
med.
pljučno krilo
vsak od dveh delov pljuč
;
šah.
krilo
vsaka od dveh strani šahovnice
;
damino krilo
;
šport.
desno krilo
igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri
nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu
;
šotorsko krilo
;
um.
krilo oltarja
gibljivi del tridelnega gotskega oltarja
;
zool.
sprednja, zadnja krila žuželk
krílo
2
-a
s
(
í
)
1.
žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa:
obleči krilo in bluzo
;
biti v krilu
;
dolgo krilo
;
nabrano, nagubano krilo
;
široko športno krilo
/
hlačno krilo
krojeno kot hlače
/
spodnje krilo
del ženskega spodnjega perila v obliki krila
//
ekspr.
ženska, navadno v odnosu do moškega:
ogreje se za vsako krilo
;
samo za krili leta
2.
star.
naročje
:
vzeti otroka na krilo
;
položiti glavo materi v krilo
/
knjiž.
vrnil se je v krilo domovine
●
star.
hodi še v krilu
je še otrok
;
ekspr.
držati se materinega krila
biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere
krílovka
-e
ž
(
í
)
glasb.
trobenta z mehkim in temnim zvokom:
igrati (na) krilovko
krílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
šport.,
v zvezi
krilska vrsta
igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu:
odlična igra krilske vrste
krímer
-ja
m
(
ī
)
tekst.
plišasta tkanina, podobna astrahanu:
plašč iz krimerja
krímič
-a
m
(
ȋ
)
pog.
literarno delo ali filmska upodobitev iz življenja in delovanja
kriminalcev in kriminalistov;
kriminalka
:
gledati krimič po televiziji
kriminál
-a
m
(
ȃ
)
1.
nav. ekspr.
dejavnost, ki zajema kazniva dejanja:
zaiti v kriminal
;
organiziran kriminal
/
v državi narašča kriminal
/
pojav gospodarskega kriminala
//
ekspr.
kaznivo dejanje:
prišlo je do kriminala
2.
zastar.
zapor
,
ječa
:
dolgo let je sedel v kriminalu
●
pog.,
ekspr.
taka obljuba je naravnost kriminal
je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva
kriminálec
-lca
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor se ukvarja s kriminalom:
postal je kriminalec
;
kriminalec in črnoborzijanec
/
zavod za mladoletne kriminalce
/
ječe so bile polne kriminalcev
/
gospodarski kriminalec
/
pravi kriminalec je
//
storilec navadno hujšega kaznivega dejanja:
kriminalec je na begu
kriminálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kriminalce ali kriminal:
raziskovati primere kriminalnega alkoholizma, banditizma
/
kriminalna organizacija
/
kriminalna dejanja
/
v njem se je prebudil kriminalni nagon
/
kriminalna tehnika
♦
pravn.
kriminalna statistika
//
pog.,
ekspr.
zelo slab, nemogoč, nesprejemljiv:
njegov nastop je bil kriminalen
;
hiša je v kriminalnem stanju
2.
kriminalističen
:
kriminalni agent, inšpektor
;
uslužbenci kriminalne policije
3.
ki opisuje, prikazuje dejavnost kriminalcev in kriminalistov:
bral je samo kriminalne romane
;
kriminalna zgodba
kriminalíst
-a
m
(
ȋ
)
uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja:
primer so proučevali kriminalisti in psihiatri
//
pravn.
strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo:
kriminalisti in civilisti
kriminalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kriminaliste ali kriminalistiko:
kriminalistične metode
/
dobil je kriminalistično službo
/
kriminalistični inšpektor
;
mednarodna kriminalistična policija
/
inštitut za kriminološke in kriminalistične raziskave
kriminalístika
-e
ž
(
í
)
veda o odkrivanju, raziskovanju in preprečevanju kaznivih dejanj:
na fakulteti predava kriminalistiko
/
postal je strokovnjak za mladinsko kriminalistiko
//
odkrivanje, raziskovanje in preprečevanje kaznivih dejanj:
že vrsto let se ukvarja s kriminalistiko
kriminalístka
-e
ž
(
ȋ
)
uslužbenka, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja:
kriminalistka je natipkala zapisnik
;
bodoča, upokojena kriminalistka
kriminalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
skupek, celota vseh izvršenih kaznivih dejanj:
preprečevati kriminaliteto
;
kriminaliteta med mladino
/
gospodarska kriminaliteta
♦
pravn.
alkoholna kriminaliteta
ki jo povzroča alkohol
kriminalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
razglašati koga ali kaj za nelegalno, nezakonito:
zakon kriminalizira sovražni govor
;
skušati kriminalizirati dejavnost opozicije
kriminálka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
literarno delo iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov:
bral je predvsem kriminalke in stripe
/
napeta kriminalka
/
ekspr.
roman je čisto navadna kriminalka
//
filmska upodobitev takega dela:
gledati kriminalko
/
v kinu predvajajo same kriminalke
2.
nav. ekspr.
ženska, ki se ukvarja s kriminalom:
kaznilnica za kriminalke
kriminálnost
-i
ž
(
ȃ
)
nagnjenost h kriminalu:
pri njem je bilo opaziti asocialnost in kriminalnost
//
kriminal
:
zašel je v kriminalnost
kriminogén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pravn.
ki povzroča, spodbuja kriminal:
kriminogeni faktorji
/
kriminogene dispozicije
kriminológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za kriminologijo:
kriminologi in sociologi
/
mladinski kriminolog
kriminologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o vzrokih, pojavnih oblikah in posledicah kriminalitete:
profesor za kazensko pravo in kriminologijo
/
inštitut za kriminologijo
kriminolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kriminologe ali kriminologijo:
kriminološka raziskovanja
;
knjiž.
kriminološka ekspertiza
/
kriminološki inštitut
krínka
-e
ž
(
ȋ
)
predmet za zakritje, spremembo obraza:
za ples si je nadel krinko
;
roparji so nosili krinke
;
imela je dobro krinko
;
pustne krinke
;
nosi krinko koze
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa:
nadevati si krinko učenosti
;
sneti krinko amaterstva
;
pod krinko prijateljstva ga je izkoriščal
;
za to krinko se skriva njegova nemoč
;
krinka laži
●
ekspr.
pri njem je to samo krinka
nepristno, lažno predstavljanje sebe
;
ekspr.
končno mu je strgal krinko
pokazal je njegovo pravo, resnično bistvo, podobo
krínkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben krinki:
krinkast izraz obraza
krínkati
-am
nedov.
(
ȋ
)
prikrivati
:
s prijaznostjo je krinkal sovražne misli
/
laži ni mogel dolgo krinkati
krinolína
-e
ž
(
ȋ
)
ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja
dolgo krilo, podprto in razširjeno z obroči:
nositi krinolino
;
dame v čipkastih krinolinah
krinolínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krinolino:
krinolinska spodnjica
/
krinolinsko krilo
krio...
ali
krío...
prvi del zloženk
(
ȋ
)
nanašajoč se na zelo nizko temperaturo:
kriogenika, kriometer
;
kriokirurgija
kriogénika
-e
ž
(
ẹ́
)
teh.
veda o zelo nizkih temperaturah:
kriogénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
teh.
nanašajoč se na delovanje pri zelo nizki temperaturi:
kriogenske naprave
/
kriogenska tehnika
kriolít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina natrijev aluminijev fluorid:
pridobivanje kriolita
;
uporaba kriolita pri pridobivanju aluminija
/
sintetični kriolit
krípa
-e
ž
(
í
)
nar.
lažji vprežni ali samotežni voz s košem:
na dvorišču je stala kripa
/
naložili so polno kripo gnoja
koš na takem vozu
//
slabš.
vozilo, navadno slabše:
kupil je staro kripo
krípelj
-na
tudi
-plja
[
kripəlj
]
m
(
í
)
nižje pog.
invalid
,
pohabljenec
:
dobil je strel v koleno in ostal kripelj
/
kot psovka
ti kripeljni mi delajo spet težave
krípica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od kripa:
krompir je prevažal v kripici
/
stara kripica
kríplje
--
m
mn.
(
í
)
v tožilniku, v zvezah:
star.
napeti vse kriplje
zelo se truditi, si prizadevati
;
ekspr.
na vse kriplje se brani, si prizadeva
zelo
krípta
-e
ž
(
ȋ
)
arhit.
grobnica, navadno pod oltarnim prostorom romanskih in zgodnjegotskih
cerkva:
obokana kripta
;
bazilika s kripto
kríptodepresíja
-e
ž
(
ȋ-ȋ
)
geogr.
del kopnega, navadno zalit z jezerom, ki leži nižje od morske gladine:
dno Skadarskega jezera je kriptodepresija
kriptogáma
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
bot.
rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi;
brezcvetnica
kriptográm
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
besedilo, znaki s prikritim sporočilom:
brati kriptogram
kriptomêrija
-e
ž
(
é
)
bot.,
navadno v zvezi
japonska kriptomerija
parkovno zimzeleno drevo z iglastimi listi, po izvoru iz Japonske,
Cryptomeria japonica:
krípton
-a
m
(
ȋ
)
kem.
žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Kr:
s kriptonom polnjene žarnice
kristál
-a
m
(
ȃ
)
1.
min.
telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami:
kremenov, silicijev kristal
;
ledeni kristal
;
kristali različnih kamnin, rudnin
;
rast in oblika kristalov
/
brezbarvni kristali
/
naravni, umetni kristali
//
ekspr.,
s prilastkom
kar je zlasti po lesku podobno kristalu:
snežni kristali so se lesketali v soncu
/
kristali solz
2.
izdelek iz kristalnega stekla:
kristali za lestenec
/
dragocen beneški kristal
//
kristalno steklo:
kozarci iz kristala
kristálast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
kristalen
:
kristalasta kamnina
;
amorfne in kristalaste snovi
/
kristalasto lesketanje
kristálček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kristal:
apnenčast kristalček
/
lesketajoči se ledeni kristalčki
kristálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kristal:
a)
veliki kristalni skupki
;
kristalna snov
/
kristalna oblika, ploskev
/
kristalna struktura
/
kristalni sladkor
b)
kristalna gora
/
čudovita kristalna palača
c)
v omari so se svetili kristalni kozarci
;
kristalno ogledalo
2.
knjiž.,
ekspr.
izredno čist, prozoren:
kristalni vir
;
med gorami leži kristalno jezero
/
kristalne solze
;
pren.
kristalen značaj
//
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:
kristalna čistost, prozornost vode
/
kristalni hlad
♦
fiz.
kristalni mikrofon
mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z
deformacijo kristala
;
kem.
kristalna voda
voda, ki je v kristalu vezana na molekule
;
min.
kristalna mreža
shematični prikaz notranje zgradbe kristala
;
kristalno zrno
kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko
;
teh.
kristalno steklo
svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
kristálno
prisl.
:
kristalno čist
kristalíničen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kristal;
kristalen
:
brezbarvna kristalinična snov
/
kristalinična zgradba
kristalínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
publ.
sestavljen iz kristalov:
to so območja s staro kristalinsko osnovo
;
kristalinsko gorovje
/
kristalinske kamnine
kristalíti
-ím
in
kristáliti -im
nedov.
(
ī í; ȃ
)
min.
prehajati v kristalno obliko:
ta snov rada kristali
kristáliti se
-im se
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
svetiti se, bleščati se:
na vzhodu so se kristalile gore
kristalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kristalizirati:
kristalizacija proteinskih snovi
;
aparat za kristalizacijo
/
kristalizacija sladkorja
/
ideološka kristalizacija
;
prišlo je do kristalizacije stališč
kristalizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kristalizacijo:
kristalizacijska oblika
♦
metal.
kristalizacijska kal
kristalizátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kem.
naprava, v kateri kaj kristalizira:
prodati kristalizator
;
dati v kristalizator
2.
kem.
snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi:
ta snov je dober kristalizator
3.
publ.,
ekspr.
kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo:
idejni kristalizator
/
knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj
kristalizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prehajati v kristalno obliko:
ta snov kristalizira pri zelo nizki temperaturi
/
jod kristalizira v sivo črnih kristalih
kristalizírati se
ekspr.
dobivati dokončno, jasno obliko, podobo:
postopno so se kristalizirala enotna izhodišča
/
okus se mu kristalizira
kristalizíran
-a -o:
kristaliziran kremen
kristaljênje
in
kristáljenje -a
s
(
é; ȃ
)
glagolnik od kristaliti:
kristaljenje snovi
kristálka
-e
ž
(
ȃ
)
krhka solata s hrustljavimi listi:
kupiti glavo domače kristalke
;
berivka, endivja in kristalka
kristalnína
-e
ž
(
ī
)
izdelki iz kristalnega stekla:
v omari je bilo veliko kristalnine
kristalografíja
-e
ž
(
ȋ
)
nauk o zgradbi in lastnostih kristala:
najnovejša raziskovanja kristalografije
kristalográfski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kristalografijo:
kristalografski opis
♦
min.
kristalografska os
os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih
kristalnih ploskev
kristaloíd
-a
m
(
ȋ
)
min.
umetna snov v kristalni obliki, ki v raztopini prehaja skozi membrano:
ločitev koloidov od kristaloidov
kristáloterapíja
-e
ž
(
ȃ-ȋ
)
zdravljenje s pomočjo kristalov in njihove domnevne energije:
izvajati kristaloterapijo
krístavec
-vca
m
(
ī
)
bot.,
navadno v zvezi
navadni kristavec
strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti, Datura stramonium:
bel cvet kristavca
kristijánija
tudi
kristiánija -e
ž
(
á
)
šport.
sprememba smeri po strmini navzdol med vožnjo na smučeh:
učiti se kristijanijo
/
paralelna kristijanija
z vzporedno držo smuči
kristján
-a
m
(
ȃ
)
pripadnik krščanske vere:
postati kristjan
;
biti dober kristjan
/
prvi kristjani
kristjanizácija
-e
ž
(
á
)
pokristjanjevanje
:
kristjanizacija Slovanov
;
proces kristjanizacije
kristjánka
-e
ž
(
ȃ
)
pripadnica krščanske vere:
postala je kristjanka
;
goreča, verna kristjanka
kristjánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
krščanski
:
kristjanska vera
kristolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
rel.
nanašajoč se na nauk o Kristusu:
kristološka vprašanja
krístus
medm.
(
ȋ
)
izraža
a)
začudenje, navdušenje:
kristus, ali je mogoče
b)
strah, vznemirjenje, obup:
kristus, kaj bo iz tega
Krístus
-a
m
(
ȋ
)
rel.
1.
učlovečeni Bog:
Kristus in apostoli
;
ko se je vrnil, je bil kakor Kristus
bled, shujšan
/
Jezus Kristus
●
star.
v četrtem stoletju po Kristusu [po Kr.]
pri štetju let
našega štetja, po našem štetju
//
kip ali podoba, ki tega predstavlja:
z okorno roko izrezljani Kristusi
2.
v medmetni rabi,
z oslabljenim pomenom
izraža
a)
začudenje, navdušenje:
Kristus, ali je to mogoče
b)
strah, vznemirjenje, obup:
Kristus, kaj bo iz tega
krístusov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
bot.,
v zvezi
kristusov trn
trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti;
bodčec
Krístusov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na Kristusa:
Kristusovo trpljenje
/
Kristusovi apostoli
●
šalj.
biti v Kristusovih letih
star triintrideset let
♦
rel.
Kristusov namestnik
papež
2.
v medmetni rabi,
v zvezi
Kristusove rane
in
kristusove rane
izraža podkrepitev, poudarek:
za pet Kristusovih ran, pomagaj
krístusovski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
tak kot pri Kristusu:
kristusovski obraz
krístuš
medm.
(
ȋ
)
pog.
kristus
:
kristuš, kaj bo iz tega
kríščev
-a -o
prid.
(
ȋ
)
pog.,
v medmetni rabi,
v zvezi
za kriščevo voljo
izraža
a)
nejevoljo, nestrpnost:
za kriščevo voljo, saj ne gori voda
b)
svarilo, prepoved, opozorilo:
za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
c)
podkrepitev, poudarek:
pojdi, za kriščevo voljo
;
za kriščevo voljo, pomagaj
č)
strah, vznemirjenje, obup:
za kriščevo voljo, ali so ga ubili
●
ekspr.
za kriščevo voljo ga je prosila, naj gre domov
zelo
kríšpati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
tepsti
,
pretepati
:
krišpal ga je z bičem
♦
usnj.
krišpati usnje
obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
kríten
-tna -o
prid.
(
ī
)
teh.
skozi katerega ne preseva barva podlage:
kritni emajl, lak
;
premazati steno s kritno barvo
♦
ekon.
kritna glavnica
glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic
;
pravn.
kritno dejanje
dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje
kritêrij
-a
m
(
é
)
navadno s prilastkom
kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje,
merilo:
določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo
;
uveljaviti nove, strožje kriterije
;
zadostil je vsem formalnim kriterijem
;
ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju
;
splošni kriteriji za določanje pokojnin
/
sprejema se vse, brez kriterija
/
upoštevati kriterij lepote, pravilnosti
♦
šport.
krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki
doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti
kritêrijski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na kriterij:
določiti kriterijsko oceno
♦
šport.
kriterijska dirka
krožna kolesarska dirka, pri kateri se ocenjujejo tekmovalci po
točkah ali po času prednosti
kríti
kríjem
nedov.
, krìl
tudi
kríl
(
í ȋ
)
1.
delati, da je kaj nevidno;
pokrivati
:
čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje
;
lahek plašč ji je kril ramena
/
oblak krije sonce
/
kriti hudodelca
skrivati
/
ekspr.
morje krije v sebi ogromno rib
ima
//
delati, da je kaj komu neznano;
prikrivati
:
ljudem je kril žalost
/
kriti huda, družbi nevarna dejanja
;
to si mi krila celo leto
2.
na streho polagati kritino;
pokrivati
:
pred dobrim letom je še kril strehe
;
kriti streho z opeko
/
hišo krije rdeča opeka
//
nav. ekspr.,
z oslabljenim pomenom
biti na površju česa:
gore že krije sneg
;
megla krije vso dolino
/
tema že krije zemljo
3.
s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost:
drevo ga krije
;
s svojim telesom ga je kril
/
skušal je kriti umik čete
/
publ.
moram si kriti glavo
/
streha komaj krije dva
4.
zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa:
kriti deficit
;
ne more kriti vseh izdatkov
;
stroške bo krilo podjetje
;
škoda se bo krila iz prihrankov
poravnala
/
kriti z zlatom
//
publ.
preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo
potrebuje, porabi, zadovoljevati:
tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh potreb domačega trga
●
pog.
kriti komu hrbet
ščititi, varovati ga
;
ekspr.
prst, zemlja ga krije
je mrtev (in pokopan)
♦
šah.
kriti
tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje
žrtve, nevaren napad ali mat
;
šport.
kriti
biti točno drug za drugim v formacijah
;
kriti igralca
spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca,
zlasti pri igrah z žogo
kríti se
1.
pojavljati se istočasno ali v isti obliki:
čas dogajanja se krije z njegovim odhodom
;
ta misel se krije z njegovo predstavo
;
pojma se ne krijeta
2.
star.
biti prikrit, skrivati se:
tu se krije neka misel
;
za vsem tem se krijejo določene težnje
/
take ideje se krijejo v njegovi filozofiji
krijóč
-a -e:
krijoča barva
krít
-a -o:
ravnal je tako, da je bil vedno krit
;
ta denar je krit z državnim posojilom
;
s slamo krito poslopje
kriticízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
nagnjenost h kritiziranju:
radikalnost je bila poglavitna oznaka njegovega kriticizma
//
kritika
:
ustvarjalnost in kriticizem sta se uveljavljala na vseh področjih
♦
filoz.
filozofska smer, ki raziskuje zmožnosti in meje razuma
krítičarka
-e
ž
(
í
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kritiko:
navdušena recenzija kritičarke
krítičen
1
-čna -o
prid.
, krítičnejši
(
í
)
nanašajoč se na kritiko:
objavljati kritične članke
;
kritična študija
/
kritičen pregled razvoja določenega vprašanja
;
kritična analiza dela
;
dati kritično oceno
/
veliko kritičnih besed je moral slišati
;
izraziti kritično misel, pripombo
/
imeti kritičen odnos do česa
;
kritično stališče
/
bil je zelo kritičen duh
/
ekspr.
gledati na kaj s kritičnim očesom
kritično
♦
lit.
kritični realizem
literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je
značilen kritičen odnos do družbenih pojavov
;
kritična izdaja literarnega teksta
izdaja literarnega teksta z izčrpnimi podatki o njem; izdaja
najbolj avtentične variante literarnega teksta s komentarjem
krítično
prisl.
:
kritično brati, govoriti
;
vse sprejema zelo kritično
krítičen
2
-čna -o
prid.
, krítičnejši
(
í
)
nanašajoč se na krizo:
preskrba s hrano je kritična
;
kritično pomanjkanje premoga
zelo veliko
/
kritični trenutek
;
začelo se je kritično obdobje
kriza
/
publ.
kritični material
material, ki se težko dobi
;
kritičen položaj
težaven
;
reka je dosegla kritično točko
;
kritično stanje bolnika
stanje, ko se kriza obrne na slabše
/
kritična masa
najmanjša stopnja, količina česa, potrebna za začetek spremembe
♦
fiz.
kritična temperatura
temperatura, pri kateri se začne plin utekočinjati
krítičnost
1
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost kritičnega
1
:
razvijati kritičnost
/
navajati učence na kritičnost
krítičnost
2
-i
ž
(
í
)
značilnost kritičnega
2
:
kritičnost položaja v državi
krítik
-a
m
(
í
)
kdor se (poklicno) ukvarja s kritiko:
bil je znan kot zelo konstruktiven kritik
;
strog kritik
;
živahna dejavnost kritikov
/
filmski, glasbeni, literarni kritik
krítika
-e
ž
(
í
)
1.
analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne
presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin:
ta kritika je zelo konstruktivna
;
lotil se je kritike novega romana
;
uničujoča kritika
;
članek je doživel utemeljeno kritiko
;
žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave
/
literarna kritika
/
napisati kritiko
;
izdati svoje kritike v knjigi
/
družbena kritika
//
ed.
skupek, celota takih analiz:
slovenska kritika je film pohvalila
/
kritika ga uvršča med vodilne umetnike
/
pog.
na premieri se je zbralo veliko kritike
kritikov
2.
negativna ocena česa:
ne prenese, ne trpi nobene kritike
;
to dejanje zasluži (vso) kritiko
/
učenci pričakujejo kritiko
♦
lit.
tekstna kritika
kritikántstvo
-a
s
(
ā
)
kritikastrstvo
:
nerganje in kritikantstvo
krítikar
-ja
m
(
í
)
star.
kritik
:
strogi kritikarji
/
demagogi in kritikarji
kritikastri
krítikarstvo
-a
s
(
í
)
nav. ekspr.
pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti:
vedno je razlikoval kritikarstvo od konstruktivne kritike
kritikáster
-tra
m
(
á
)
ekspr.
kdor pristransko, tendenciozno ugotavlja negativne lastnosti:
demagogi in kritikastri
//
slabš.
kritik
:
navdušen kritikaster
kritikástrstvo
-a
s
(
á
)
ekspr.
pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti:
uganjati destruktivno kritikastrstvo
//
slabš.
kritika
:
jezen je bil na njegovo idejno kritikastrstvo
krítina
in
kritína -e
ž
(
ȋ; í
)
material za pokrivanje ostrešja:
dobra, slaba kritina
/
salonitna kritina
/
ekspr.
rebra se kažejo izpod kritin
krítiški
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
nanašajoč se na kritike ali kritiko:
opravljati kritiški posel
/
kritiški značaj
/
kritiško raziskovanje
kritizêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
ekspr.
pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti:
biti nagnjen h kritizerstvu
;
neodgovorno kritizerstvo
kritizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kritizirati:
predrzno in neokusno kritiziranje
/
sposobnost kritiziranja
kritizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ugotavljati in (javno) razlagati negativne sestavine česa:
kritizirati društveno delo
;
kritizirati obstoječe družbene razmere
;
vsakogar kritizira
/
kritizirati pomanjkljivosti organizacije
//
negativno ocenjevati kaj:
ne trpi, da ga kdo kritizira
kritizíran
-a -o:
kritizirana sta bila tudi radio in televizija
krítje
-a
s
(
ī
)
1.
glagolnik od kriti:
za kritje strehe je uporabljal skodle
/
določen je bil za kritje v napadu
/
kritje izgub, stroškov
;
skrb za kritje potreb
/
ček nima kritja
zagotovljenega denarja za izplačilo
♦
ekon.
zlato kritje
v nekaterih državah
zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo
izdani denar
2.
kraj, prostor, kjer se kdo krije, skriva:
vojaki so se umaknili v kritje
;
utrjeno, varno kritje
/
iskali so si kritja za vsakim drevesom
krítnost
-i
ž
(
ī
)
teh.
značilnost kritnega:
apno ima dobro kritnost
kritoseménka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
bot.
cvetnice, ki imajo plodnico, Angiospermae:
razvoj kritosemenk
;
vrste kritosemenk
;
razlike med kritosemenkami
;
kritosemenke in golosemenke
krív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
1.
ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri:
kriva črta
;
vse ploskve so krive
;
ravnilo je proti koncu krivo
/
kriv gaber
/
za klobukom je nosil kriva peresa
krivčke, krivce
//
ki je tak zaradi svojega namena:
kriv nož
;
kriva sablja
/
v roki je držal krivo palico
//
ki nima naravne, pravilne oblike:
kriv nos
;
imel je kriv prst
;
krive noge
/
ekspr.
posušen in kriv starec
2.
v povedni rabi
ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:
te nesreče je on kriv
;
biti kriv smrti
;
oče je kriv za tako stanje
;
čutiti se krivega
/
ekspr.:
sam si je kriv
;
jaz mu nisem kriv
//
ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:
sodišče je odločilo, da je kriv
3.
pravn.
ki ni v skladu z dejstvi:
kriva obtožba, ovadba
;
krivo pričevanje
;
kriva izpoved
/
kriva prisega
kriva izpoved zapriseženega
/
nastopil je kot kriva priča
//
ekspr.
lažen
,
napačen
:
dobil je krive informacije
;
širiti krive vesti
//
star.
ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo,
pravilno:
širiti krive nauke
;
krivi nazori
/
kriva vera
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
/
po deželi so hodili krivi preroki
●
ekspr.
kriv pogled
sovražen, nenaklonjen
;
ekspr.
hoditi po krivih potih
ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno
;
pesn.
sreča kriva
nesreča
;
ekspr.
ti učiš pa krivo vero
tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami,
navadami
krívo
prisl.
:
krivo se držati
;
krivo govoriti, misliti
;
krivo me je razumel
;
krivo soditi človeka
;
krivo raščene noge
krívi
-a -o
sam.
:
po krivem dolžiti
;
publ.
spoznali so ga za krivega
sodišče je odločilo, da je kriv
kriváč
-a
m
(
á
)
nar.
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in
obsekaval
(I. Tavčar)
/
iz žepa je potegnil krivač
krivec
♦
obrt.
ukrivljeno rezilo za usnje
krívček
-čka
m
(
ī
)
manjšalnica od krivec
1
:
nabrusiti krivček
/
s krivčki okrašen klobuk
krívda
-e
ž
(
ȋ
)
1.
vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:
dognati, dokazati, ugotoviti krivdo
;
ekspr.
valiti, zvaliti krivdo na drugega
/
moralna krivda
/
ekspr.
krivda njene smrti pade nanj
/
zavedati se krivde
/
nesreča je nastala po njegovi krivdi
/
odločba o krivdi
●
pog.
to ni moja krivda
tega nisem kriv
;
sprejeti krivdo nase
priznati krivdo
♦
lit.
tragična krivda
//
slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje:
priznati krivdo
2.
star.
krivica
:
storjena ji je krivda
;
skušal je poravnati krivdo
krívden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
pravn.
nanašajoč se na krivdo:
upoštevati krivdne razloge
/
dejanje je bilo spoznano za krivdno
/
krivdna odgovornost
krivdorèk
in
krivdorék -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
pravn.,
nekdaj
izrek sodbe o krivdi:
krivdorek ni temeljil na dejstvih
krívec
1
-vca
m
(
ī
)
1.
kdor je kriv:
krivca so dolgo iskali
;
zagovarjati krivca
;
neznani krivec
;
krivec kaznivega dejanja
/
dežurni krivec
kdor je ne glede na okoliščine vedno ali pogosto (po krivici)
proglašen za krivega za probleme, težave
2.
nož z zakrivljenim rezilom:
nabrusiti krivec
;
iz žepa je potegnil krivec
//
nar.
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
s krivcem obsekavati vejo
3.
zakrivljeno pero v repu ruševca:
klobuk s krivci za trakom
4.
zastar.
krivilec
:
zaposlil se je kot krivec železa
krívec
2
-vca
m
(
ī
)
nar.
hladen vzhodni veter:
proti poldnevu je začel pihati krivec
krivénčast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
večkrat nekoliko ukrivljen:
krivenčaste korenine
;
tanko krivenčasto deblo
/
krivenčast gaber
/
krivenčasta rast
/
krivenčaste črke
//
ekspr.
kriv
,
neraven
:
krivenčaste noge
/
krivenčast človek
krivénčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nav. ekspr.
dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko:
vihar krivenči drevo
/
krivenčiti ustnice
;
kar naprej se krivenči
//
pačiti
,
potvarjati
:
skušal je krivenčiti dejstvo
krivíca
-e
ž
(
í
)
1.
dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi
v določeni družbi:
storil mu je hudo, veliko krivico
/
vsaka krivica ga boli, prizadene
/
popraviti, poravnati krivico
//
kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami:
spoznati pravico in krivico
/
krivica se mu dela, godi
/
po krivici mu očitajo
2.
star.
krivda
:
brez krivice ste
krivíčen
-čna -o
prid.
, krivíčnejši
(
ī
)
nanašajoč se na krivico:
krivična kazen, obsodba
;
takšno ravnanje je krivično
/
krivičen človek
;
krivičen je do njega
/
star.
izročiti je moral vse krivično blago
nepošteno pridobljeno blago
krivíčno
prisl.
:
krivično soditi
krivíčnež
-a
m
(
ȋ
)
krivičen človek:
lakomnež in krivičnež
krivíčnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
krivičen človek:
bil je skopuh in krivičnik
/
pravičniki in krivičniki
krivíčnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost krivičnega:
občutiti krivičnost družbe
/
njegova krivičnost ga je prizadela
krivílec
-lca
[
krivilca
in
kriviu̯ca
]
m
(
ȋ
)
delavec, ki krivi železne palice:
varilci in krivilci
krivílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki se rabi za krivljenje:
krivilne klešče
;
različno krivilno orodje
krivína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost krive črte, linije česa:
izračunati, povečati krivino
;
skušali so izravnati krivino reke
;
krivina pobočja je zelo velika
/
pri teku je delal krivine
2.
del česa, ki ima krivo linijo:
zavozil je v krivino
/
krivina sank
/
čoln s krivinami na koncih
♦
anat.
mala krivina
vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor
;
velika krivina
izbočeni del želodca, ki je obrnjen na levo in navzdol
;
geom.
druga krivina
količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo
;
prva krivina
količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo
krivínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krivino:
krivinske spremembe
♦
geom.
krivinski krog
krog, ki se ravninski krivulji na določenem mestu najbolje prilega
;
krivinski polmer
polmer krivinskega kroga
krivíti
-ím
nedov.
, krívljen
tudi
krivljèn
(
ī í
)
1.
dajati čemu krivo obliko:
skušal je kriviti palico
;
letev se krivi pod njegovo težo
/
kriviti les, pločevino, železo
//
ekspr.
dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko:
privzdigoval je obrvi in krivil ustnice
/
skrbi ga krivijo
;
krivi se od bolečine, smeha
;
krivil se je pod težkim bremenom
/
vihar krivi drevesa
●
ekspr.
sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim
ubogati ga; biti poslušen, pokoren
2.
delati, imeti koga za krivega česa;
dolžiti
:
krivili so ga nesreče
;
kriviti koga za nesrečo
/
krivili so ga zaradi izgube denarja
krívka
-e
ž
(
ī
)
ženska, ki je povzročila kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega:
ugotoviti, kaznovati krivko
krívljenje
tudi
krivljênje -a
s
(
ī; é
)
glagolnik od kriviti:
krivljenje lesa, železa
/
krivljenje in zvijanje rok in nog
krivo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na kriv:
krivočrten, krivonog
;
krivoprisežnik, krivoverski
krivočŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na krivo črto:
krivočrtni lik
/
krivočrtno gibanje
krivogléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ekspr.
škilast
:
krivogleda ženska
/
krivogledo mežikanje
krivokljún
1
-a
m
(
ȗ
)
ptica pevka s kljunom, katerega konici se križata:
šoja in krivokljun
krivokljún
2
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima kriv kljun:
krivokljun ptič
♦
zool.
krivokljuni prodnik
ptica z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom, Calidris ferruginea
krivolòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
pravn.
lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja:
kazen za krivolov
krivolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
pravn.
kdor se ukvarja s krivolovstvom:
preganjati krivolovce
krivolôvstvo
-a
s
(
ȏ
)
pravn.
lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja:
obsojen je bil zaradi krivolovstva
krivonóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima krive noge:
bil je majhen in krivonog
krivonós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima kriv nos:
bradat in krivonos starec
/
krivonoso glavo je pomolil skozi vrata
krivonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor ima kriv nos:
krivonosec z dolgimi lasmi
krivopêcelj
-clja
m
(
é
)
zimsko jabolko s kratkim, ukrivljenim pecljem:
jonatan in krivopecelj
krivopêta
in
krivopéta -e
ž
(
é; ẹ̑
)
etn.,
po ljudskem verovanju
bitje, ki nastopa v podobi hudobne ženske z nazaj obrnjenimi stopali:
v gorah so domovale krivopete
krivopriséžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ženska, ki je krivo prisegla:
neodgovorna krivoprisežnica
krivopriséžnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor je krivo prisegel:
morilec in krivoprisežnik
krivopriséžništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejanje krivoprisežnika:
obsojen je bil zaradi krivoprisežništva
krivorép
in
krivorèp -épa -o
prid.
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
ki ima kriv rep:
krivorep ruševec
krivorépec
-pca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
ruševec
:
ustrelil je krivorepca
krivorítiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
zastar.
tavati
,
bloditi
:
kaj pa krivoritiš okrog
krivoróg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima krive roge:
krivoroga koza
krivoúst
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima kriva usta:
krivousta ženska
/
krivoust obraz
krivovérec
-rca
m
(
ẹ̑
)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
kdor je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere:
krivoverci in pravoverci
krivovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
nanašajoč se na krivo vero:
postal je krivoveren
/
krivoverni nauki
krivovérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
ženska, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere:
inkvizitor je sodil krivoverki
krivovérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost krivovernega:
krivovernost nauka
krivovérski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na krivoverce ali krivo vero:
grad je bil krivoversko zbirališče
/
obhajale so ga krivoverske misli
;
krivoverske zablode
;
pren.
tvoja krivoverska razlaga demokracije
krivovérstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
pripadnost drugi, drugačni veri zaradi nepriznavanja kake dogme:
očitajo mu krivoverstvo
/
odpovedati se krivoverstvu
krivi veri
krivozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima krive zobe:
krivozob paglavec
krivúlja
-e
ž
(
ú
)
1.
kriva črta:
narisati krivuljo
;
oblika krivulje
//
geom.
črta, katere točke niso na isti premici:
gorišče krivulje
;
tangenta krivulje
/
točka je pri gibanju opisala krivuljo
/
sklenjena krivulja
/
prostorska krivulja
katere točke niso na isti ravnini
;
ravninska krivulja
katere točke so na isti ravnini
;
sinusova krivulja
ki grafično ponazarja sinusovo funkcijo
;
lok krivulje
2.
pot, ki jo naredi telo pri nepremočrtnem gibanju:
balistična krivulja
;
let v krivulji
3.
navadno s prilastkom
črta, ki ponazarja spreminjanje česa:
ekonomska krivulja pada, raste
;
temperaturna krivulja se je obrnila navzgor
;
krivulja pritiska, toplote
/
krivulja uspeha
/
karakteristična krivulja
po kateri se da spoznati določen pojav
♦
ekon.
krivulja ponudbe, povpraševanja
krivúljast
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na krivuljo:
krivuljast rez
;
krivuljasta črta
/
krivuljasto gibanje
krivúljen
-jna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na krivuljo:
krivuljni tok plime in oseke
/
krivuljno gibanje
krivúljnik
-a
m
(
ȗ
)
teh.
priprava za risanje krivulj:
lesen krivuljnik
kríza
-e
ž
(
ȋ
)
1.
stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro
slabšati:
kriza narašča, nastaja
;
deželo je zajela kriza
;
med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala
;
podjetje je v krizi
/
kriza industrije, kmetijstva
/
gospodarska kriza
//
publ.,
navadno s prilastkom
veliko pomanjkanje česa:
premogovna kriza
;
kriza cementa, železa
/
stanovanjska kriza
stiska
//
nav. ekspr.
neugodno, težko rešljivo stanje:
kriza v gledališču je počasi popuščala
;
gibanje prestaja hudo krizo
;
idejna kriza
;
kriza tega gledališča
;
predlogi za reševanje krize
/
meščanska družba se je znašla v krizi
2.
nav. ekspr.
duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in
objektivne ovire:
doživljati krizo
;
skušala je prebroditi krizo
;
znova je zapadel v krizo
;
preživljati težko krizo
/
že dolgo je v krizi
3.
med.
obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno)
slabše:
kriza traja že nekaj dni
;
bolnik še ni iz krize
/
abstinenčna kriza
skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri
odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku;
odtegnitveni sindrom
♦
ekon.
kriza
periodično se ponavljajoče stanje v gospodarstvu zaradi neskladja
med proizvodnjo in potrošnjo
;
psih.
(duševna) kriza
stanje zaradi hude konfliktne situacije
;
šport.
kriza
stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno
obremenjen
krizantéma
-e
ž
(
ẹ̑
)
okrasna jesenska rastlina s širokimi koški in velikimi raznobarvnimi
cveti:
grobovi so bili okrašeni s krizantemami
;
bele krizanteme
krízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krizo:
krizni ciklusi v industriji
;
krizno obdobje
/
krizno stanje
krízma
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
oljčno olje z balzamom, ki se uporablja za maziljenje:
posoda s krizmo
krizolít
-a
m
(
ȋ
)
min.
prozoren poldrag kamen rumene ali temno zelene barve:
uhani s krizolitom
krizopráz
-a
m
(
ȃ
)
min.
poldrag kamen rumenkasto zelene barve:
prstan s krizoprazom
kríž
-a
m
(
í
)
1.
naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega:
narediti, postaviti križ
/
pribiti koga na križ
;
viseti na križu
/
obsoditi koga na smrt na križu
2.
rel.
ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva:
na steni je visel križ
;
pogrebni sprevod s križem na čelu
;
lesen, železen križ (na grobu)
/
križ s podobo Kristusa
/
na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ
/
enakoramni križ
;
jeruzalemski križ
;
latinski križ
;
malteški križ
;
pren.
molče je prenašal svoj križ
//
gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave:
delati križe
;
boji se ga kot hudič križa
zelo
/
blagosloviti s križem
/
narediti znamenje križa
/
latinski križ
pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame
3.
kar je po obliki podobno tej napravi:
v oknu so bili križi
/
čez vso stran je naredil križ
potegnil črti v obliki križa
/
trama sta položena tako, da tvorita križ
/
cestni križ
križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
/
dati kaj na križ
navzkriž, križem
4.
ekspr.
trpljenje
,
težava
,
skrb
:
z otroki je križ
;
križ imam z njo
/
velik križ si je nakopal na glavo
/
križi in težave
;
pren.,
knjiž.
vzeti križ na svoje rame
//
ekspr.,
v povedni rabi
izraža neprijetnost, težavnost česa:
križ je vsem ustreči
;
križ je gledati, kako trpi
/
pri nas je sedaj križ
5.
ekspr.,
v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti
deset let, desetletje:
dopolnil je šest križev
/
že osem križev ima na plečih
6.
igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa:
imel je nekaj križev in dva pika
7.
predel ob spodnjem delu hrbtenice:
križ ga je zelo bolel
;
trga ga v križu
/
bolečine v križu
8.
nar. vzhodno
snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v
obliki križa:
snope so hitro skladali v križe
/
križi pšenice
/
v križ položeni snopi
●
star.
če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol
se bo zelo razjezil
;
ekspr.
vsak ima svoj križ
trajno večjo skrb, težavo
;
ekspr.
napraviti križ čez kaj
odpovedati se čemu; obupati nad čim
;
ekspr.
sedeti za križi
biti v zaporu
;
ekspr.
križ božji, je to mogoče
izraža začudenje, presenečenje
;
kljukasti križ
v nacistični Nemčiji
enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot
simbol nacizma
;
Rdeči križ
mednarodna zdravstvena organizacija
;
pog.
rdeči križ
rešilni avtomobil
;
ekspr.
polmesec v boju s križem
muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦
alp.
grebenski križ
stikališče dveh ali več grebenov
;
arheol.
kljukasti križ
enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti
kot simbol sonca; svastika
;
arhit.
nitni križ
;
vizirni križ
;
astron.
Južni križ
;
Severni križ
ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde
tvorijo križ
;
film.
malteški križ
vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri
;
geom.
osni križ
;
navt.
križ
drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro
navzgor
;
poševni križ
;
vodoravni križ
križáda
-e
ž
(
ȃ
)
nar. primorsko
križpot
1
,
križpotje
:
križada za vasjo
križáj
-a
m
(
ȃ
)
star.
križpot
1
,
križpotje
:
pripeljati se do križaja
križák
-a
m
(
á
)
rib.
ročna ribolovna priprava z mrežo, pritrjeno na dveh prekrižanih
palicah:
uporabljati križak
♦
lov.
srnjak s križastim rogovjem
kríža kráža
kríže kráže
ž
(
ī, á
)
nav. mn.,
nav. ekspr.
črti v obliki črke X, narejeni brez pravega namena:
delati križe kraže
krížanec
-nca
m
(
ī
)
biol.
potomec staršev z različno dedno osnovo:
poskusi z rastlinskimi križanci
;
križanec osla s kobilo
/
čebelji križanci
;
pren.
članek je križanec med anketo in intervjujem
krížanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od križati:
a)
mučenje in križanje upornikov
/
blagoslavljanje in križanje
/
zagotoviti je treba varnost na križanju zelo prometnih poti
/
križanje različnih interesov, teženj
●
ekspr.
križanje mečev
boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov
b)
križanje raznih vrst fižola
;
križanje živali
krížanka
1
-e
ž
(
ȋ
)
uganka, pri kateri se vpisujejo besede v vodoravne in navpične vrste:
reševati križanke
;
izpolnjene križanke
;
nagradna križanka
/
slikovna križanka
pri kateri nekatere opise besed nadomeščajo slike
/
glasbena križanka
pri kateri se ugiba kak podatek o predvajani skladbi
krížanka
2
-e
ž
(
ī
)
biol.
potomka staršev z različno dedno osnovo:
križanka med pšenico in ržjo
/
pren.
križanka med harmoniko in bandoneonom
krížankar
-ja
m
(
ȋ
)
sestavljavec ali reševalec križanke:
on je vnet križankar
/
televizijski križankar
krížar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
zgod.,
v srednjem veku
udeleženec križarske vojne:
poveljnik križarjev
/
zbirati križarje
2.
knjiž.,
ekspr.
navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti:
nacionalistični križarji
3.
sodelavec revije Križ (na gori):
križarji in dejanjevci
križáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
pluti tako, da se smer vožnje, potovanja namenoma večkrat spremeni:
ladja je dolgo križarila ob obali
;
številne jadrnice so križarile v zalivu
/
ekspr.
križaril je po vseh svetovnih morjih
//
ekspr.
tavati
,
bloditi
:
križaril je po skoraj praznih ulicah
2.
voj.
pluti po kakem območju zaradi njegovega nadzorovanja, varovanja:
dobro oborožene ladje križarijo po tem morju
/
ameriško ladjevje križari ob otoku
;
pren.
po mestu križarijo policijske patrulje
♦
navt.
premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri
jadranju proti vetru
križárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od križariti:
dolgotrajno križarjenje po Atlantskem oceanu
;
vzel ga je s seboj na krajše križarjenje
/
turistično križarjenje
/
rušilci so bili opremljeni za križarjenje
/
križarjenje po mestu ga je utrudilo
krížarka
-e
ž
(
ȋ
)
hitra vojna ladja z močno oborožitvijo in velikim akcijskim radijem:
v pristanišču se je zasidrala križarka
;
križarke, oborožene z raketami
;
letalonosilke, križarke in rušilci
●
ekspr.
cestna križarka
zelo velik osebni avtomobil
krížarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na križarje:
a)
križarski pohod
/
križarska vojna
v srednjem veku
vojna, ki jo organizira navadno papež za osvoboditev Palestine
/
ekspr.
začeli so križarsko vojno proti drugovercem
b)
križarska miselnost
/
križarska gonja proti novim idejam
c)
pripadal je križarski mladini
krížarstvo
-a
s
(
ȋ
)
zgod.,
v srednjem veku
dejavnost križarjev:
naveličal se je križarstva
krížast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki ima obliko križa:
okno s križasto mrežo
;
križasto tramovje ostrešja
/
meč s križastim držajem
;
križaste antene
2.
star.
ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog;
karirast
:
križast telovnik
;
križasta volnena obleka
;
križasto blago
/
križast vzorec
♦
lov.
križasto rogovje
rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti
višini
križàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
zastar.
ki ima obliko križa;
križast
:
križat meč
/
nekdaj
križati tolar
križavec
krížati
-am
nedov. in dov.
(
ī
)
1.
mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ:
križati upornike
/
bičati in križati Kristusa
2.
nedov.
,
rel.
z gibom roke ali predmeta delati križ(e):
križati otroke
;
starec se je začel pobožno križati
/
ekspr.
kar križa se od groze
3.
biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega:
na tem mestu cesta križa reko
;
poti se križata
//
nav. ekspr.
biti speljan, voditi čez kaj sploh:
pokrajino križa mnogo cest
4.
navadno z dajalnikom
gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja,
premikanja:
ladja jim je križala pot
/
pešec križa cesto
prečka
;
pren.,
ekspr.
ne križaj mu poti
●
ekspr.
ta človek mu križa načrte, račune
deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti
5.
polagati kaj križem:
kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
//
ekspr.
bojevati se z meči, sabljami:
divje sta križala meče
6.
biol.
medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v
eni dedni lastnosti:
križati sadno drevje
;
križati osla in konja
/
križati osla s kobilo
krížati se
1.
pojavljati se kot nasprotje drugega:
vprašanje proizvodnje se križa s potrebami trga
/
njune koristi se križajo
/
na tem področju se križajo interesi, vplivi
2.
biti drug poleg drugega v določenem času pri nasprotni smeri
gibanja:
vlaka sta se križala na postaji
/
telegram in pismo sta se križala
križajóč
-a -e:
križajoči se interesi
;
ozke, križajoče se ulice
krížan
-a -o:
križani Kristus
/
kot vzklik
križana gora, je to mogoče
;
sam.:,
rel.
Križani
(Jezus) Kristus
krížavec
tudi
kríževec -vca
m
(
í
)
1.
zool.
pajek, ki ima na zadku več belih lis v obliki križa, Aranea diadema:
pravilno spredena mreža križavca
2.
agr.
ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah;
štirivrstnik
:
posejati križavec
3.
nekdaj
avstrijski srebrnik s podobo križa na eni strani:
odšteti ji je moral precej križavcev
krížček
-čka
m
(
í
)
ekspr.
križec
:
na zlati verižici ji je visel križček
/
na grobu stoji reven križček
krížec
-žca
m
(
í
)
1.
manjšalnica od križ:
lesen križec
/
okrog vratu ji je visel zlat križec
/
vrezovati križce
/
stisnil je psa za križec
2.
v nekaterih državah
odlikovanje v obliki križa:
na prsih se mu je bleščal križec
;
dobiti križec
/
viteški križec
;
križec častne legije
♦
obrt.
prvina pri vezenju iz dveh prekrižanih niti
krížek
-žka
m
(
í
)
ekspr.
križec
:
v roki je držal križek
/
narediti križek
krížem
1
prisl.
(
ī
)
1.
izraža položaj v obliki križa;
navzkriž
:
križem zloženi veji
;
roke križem položiti
/
križem gledati
škiliti
2.
izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh:
križem nametana polena
;
hoditi križem po svetu
/
ekspr.:
govorili so vsi križem
;
na sejmišču je vsekrižem vpilo
●
pog.
držati roke križem
lenariti, ne delati
;
vse gre križem
navzkriž, narobe;
prim.
križemkražem
,
križemrok
,
križemsvet
2
,
vsekrižem
krížem
2
predl.
(
ī
)
z rodilnikom
(sem in tja) po:
hodil je križem mesta
;
bloditi križem sveta
krížema
prisl.
(
ī
)
star.
navzkriž
,
križem
1
:
križema prevezana ruta
križemgléd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ekspr.
škilast
:
križemgleda ženska
/
križemglede oči
krížemkrážem
tudi
krížem krážem
prisl.
(
ī-á
)
ekspr.
izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh:
orodje leži križemkražem
;
hoditi križemkražem po mestu
krížemnik
-a
m
(
ī
)
etn.
belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu:
velik križemnik
krížempót
-a
m
(
ī-ọ́
)
star.
križpot
1
,
križpotje
:
prispela sta na križempot
križempótje
-a
s
(
ọ̑
)
star.
križpot
1
,
križpotje
:
križempotje v gozdu
krížemrók
tudi
krížem rók
prisl.
(
ī-ọ́
)
s prekrižanimi rokami:
stal je križemrok pred vrati
//
ekspr.
ne da bi delal, brez dela:
pazila je, da je oče ne bi zalotil križemrok
/
delajte vendar, ne stojte križemrok
●
ekspr.
ne moremo križemrok čakati, gledati, kako nas sramotijo
moramo kaj ukreniti proti temu
krížemsvét
1
-á
m
(
ī-ẹ̑
)
star.,
v prislovni rabi,
v zvezi
iti v križemsvet
iti po svetu, v svet:
krížemsvét
2
in
krížem svét
prisl.
(
ī-ẹ̑
)
star.
po (vsem) svetu:
razšli so se križemsvet
/
hoditi, iti križemsvet
križem po svetu
krížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima obliko križa:
križni ročaj meča
;
miza na križnih nogah
/
križno poslopje
/
križni prerez
/
križno okno
okno s križi
//
ekspr.
nasprotujoč si, neskladen:
zmedeni in križni ukazi
;
križna prizadevanja
♦
agr.
križna setev
setev po dolžini in po širini njive
;
anat.
križna kost
križnica
;
križno vretence
;
arhit.
križni hodnik
hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač
ali samostanov
;
križni obok
obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem
sečišču
;
kor.
križni korak
plesni korak z eno nogo čez drugo
;
navt.
križno jadro
trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ
;
obrt.
križni vbod
vbod, pri katerem se niti prekrižata
;
križno dleto
dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih
in vratih
;
pravn.
križno zasliševanje
;
tekst.
križni navitek
navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo
pod kotom druga na drugi
;
um.
križna roža
okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega
rastlinskega motiva
;
voj.
križni ogenj
navzkrižni ogenj
krížno
prisl.
:
križno razporejeni hodniki
križenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
kdor nese križ:
pred sprevodom je stopal križenosec
krížev
-a -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na križ:
križev les
/
imel je križevo življenje
/
križev as
2.
rel.,
v zvezi
križev pot
upodobitev Kristusove poti na Golgoto:
na steni je visel križev pot
/
moliti križev pot
;
pren.,
ekspr.
prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
križevàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
star.
križen
:
stal je za železnimi križevatimi vrati
kríževje
in
križévje -a
s
(
í; ẹ̑
)
knjiž.
več križev, križi:
daleč naokrog se je razprostiralo pokopališko križevje
/
kovano okensko križevje
kríževnik
-a
m
(
ī
)
1.
etn.
belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu:
tkati križevnik
2.
zastar.
križar
:
hraber križevnik
kríževniški
in
križévniški -a -o
prid.
(
ī; ẹ̑
)
1.
rel.
križniški
:
križevniška cerkev
/
križevniška komenda
2.
zastar.
križarski
:
križevniška vojska
kríževo
-ega
s
(
í
)
nar.
vnebohod
:
praznovati križevo
križíšče
-a
s
(
í
)
1.
prostor, kjer se križata, stikata navadno dve poti, cesti:
opremiti križišče s semafori
;
kamion je odpeljal iz križišča
;
voziti skozi križišče, v križišče
;
modernizirano, urejeno križišče
/
cestno križišče
/
enakovredno križišče
križišče cest iste kategorije
;
krožno križišče
krožišče
♦
urb.
deteljasto križišče
križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano
v obliki deteljnega lista
//
kraj, skozi katerega vodijo pomembne, navadno mednarodne prometne
poti:
v tem križišču se vlak vedno ustavi
/
mesto je zelo važno križišče
/
železniško križišče
;
pren.
križišče različnih vplivov
2.
star.
križpot
1
,
križpotje
:
na križišču sredi vasi so se igrali otroci
križíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na križišče:
križiščna lega mesta
/
križiščna postaja
/
križiščne oznake
križkráž
1
-a
m
(
ā
)
1.
nav. ekspr.
črti v obliki črke X:
čez list je velik križkraž
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika množina česa prepletajočega se:
križkraž črt, gub
;
pren.
iz križkraža razburjenih besed se vidi, da niso enotni
●
pog.,
ekspr.
narediti križkraž čez napisano
odločno zavrniti, razveljaviti
krížkráž
2
prisl.
(
ī-ā
)
1.
križem
1
,
križemkražem
:
hoditi križkraž po gozdu
2.
cikcak
2
:
križkraž teči
kríž kráž
medm.
(
ī, ā
)
1.
pri čaranju
izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi:
križ kraž, je rekel, zamahnil z roko in voda je pritekla
2.
izraža odločno zavrnitev ali razveljavitev besedila:
križ kraž, in je prečrtal stran
križkrážast
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na križkraž:
križkražaste razpoke kože
/
križkražasta mreža na oknu
krížnica
-e
ž
(
ȋ
)
anat.
neparna kost medenice:
križnica in kolčnici
♦
bot.
križnice
rastline z dvostransko somernim cvetom, Brassicaceae
krížničen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na križnico:
križnična konica
/
križnično vretence
križno vretence
krížnik
-a
m
(
ȋ
)
rel.
član nemškega viteškega reda:
cerkev so postavili križniki
♦
navt.
ladja s križnimi jadri
;
strojn.
del batnega stroja, ki veže batnico z ojnico
krížniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na križnike:
križniška cerkev
/
križniška komenda
križpót
1
in
krížpót -a
m
(
ọ̄; ī-ọ́
)
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških
poti:
križpot za vasjo
;
znamenje ob križpotu
križpót
2
in
krížpót -i
ž
(
ọ̑; ī-ọ̄
)
križpot
1
:
na križpoti se je ustavil
križpótje
-a
s
(
ọ̑
)
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških
poti:
prišel je do križpotja
;
na križpotju je obstal
;
široko križpotje sredi vasi
krjáveljski
-a -o
[
kərjavəljski
]
prid.
(
á
)
ekspr.
tak kot pri Jurčičevem Krjavlju:
krjaveljsko pripovedovanje
/
krjaveljski motiv
kŕkniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
ekspr.,
navadno z nikalnico
spregovoriti
,
reči
:
niti besedice ni krknil
/
tudi krkniti si ni upal
krkón
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na
kopnem;
dvoživka
:
brezrepi in repati krkoni
kŕleževski
-a -o
prid.
(
r̄
)
tak kot pri Krleži:
krleževski stil
krlíkovec
-vca
m
(
í
)
nar. prekmursko
krhlika
:
na ravnini rastejo jelše, vrbe in krlikovci
kŕlj
-a
m
(
r̄
)
hlod (za predelavo na žagi):
nalagati krlje na voz
krljíšče
-a
s
(
í
)
skladišče krljev:
krljišče je bilo popolnoma založeno
kŕm
-a
m
(
r̄
)
zastar.
krma
2
:
visok krm
kŕma
1
-e
ž
(
ŕ
)
hrana, navadno rastlinska, za živali:
pripraviti krmo
;
krma za konje
;
zalogaj krme
;
jasli za krmo
;
koruza za krmo
/
svinjska, živinska krma
/
zelena krma
♦
agr.
kisati krmo
//
(pokošena) trava, seno:
obračanje, sušenje krme
/
pokladanje krme živini
kŕma
2
-e
ž
(
ŕ
)
navt.
zadnji del ladje, čolna:
stati na krmi
;
prostor v krmi
;
premec in krma
/
krma ladje
kŕma
3
-e
ž
(
ŕ
)
zastar.
divja svinja:
breja krma
krmáča
-e
ž
(
á
)
zastar.
svinja
:
krmača je povrgla
krmániš
tudi
krmániž -a
m
(
ȃ
)
pri dravskih in savinjskih splavarjih
krmar (na splavu):
krmaniši in drugi splavarji
krmár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor krmari:
določili so ga za krmarja čolna
;
pren.,
ekspr.
krmar vladne politike
2.
navt.
čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od mornarja, ali nosilec
tega čina:
krmar vlačilca
♦
navt.
avtomatski krmar
naprava za avtomatično krmarjenje
;
šport.
dvojec brez krmarja
tekmovalni čoln, v katerem sta le dva veslača brez krmarja
;
dvojec s krmarjem
tekmovalni čoln, v katerem sta dva veslača in krmar
krmaríca
-e
ž
(
í
)
1.
krmarka
:
spretna krmarica čolna
/
pren.,
ekspr.
krmarica države
2.
šport. žarg.
smučka, ki pri smučanju nosi težo in ki jo pri tem vleče naprej:
ustrezna velikost krmarice
/
smučka krmarica
krmáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
določati, omogočati gibanje s krmilom v določeni smeri, navadno
vodnemu vozilu:
znal je krmariti
;
krmariti ladjo
/
previdno je krmaril čoln proti bregu
/
vozilo je zanašalo in ga je bilo težko krmariti
;
pren.,
ekspr.
dobro je krmaril med nasprotnima taboroma
//
v zvezi s
s, z
določati smer plavanja, letenja:
riba krmari s plavutmi
;
krmariti z repom
♦
šport.
smučati s spreminjanjem smeri
krmárjen
-a -o:
avtomatično krmarjena ladja
krmárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od krmariti:
zaradi visoke vode je bilo krmarjenje zelo težko
;
krmarjenje čolna
/
naprave za krmarjenje vesoljske ladje
krmárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki krmari:
posadka s krmarko
;
pren.,
ekspr.
spretna krmarka vlade
♦
šport.
dvojec brez krmarke
tekmovalni čoln, v katerem sta le dve veslačici brez krmarke
krmárnica
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
prostor na ladji, v katerem je krmilna naprava s krmilnim kolesom:
krmarnica in kapitanova kabina
krmárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krmarje:
krmarski poklic
/
prijavil se je za krmarski izpit
/
krmarska klop
kŕmen
1
-mna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na krma
1
:
dobra krmna mešanica
/
krmna rastlina
;
detelja in druge krmne rastline
/
povečati krmne obroke
♦
agr.
krmni ohrovt
;
krmna baza
vsa razpoložljiva krma
kŕmen
2
-mna -o
prid.
(
ȓ
)
nanašajoč se na krma
2
:
krmna kabina
;
krmna paluba ladje
/
krmni jambor
;
krmni veter
veter, ki piha v smeri ladje
;
krmno jadro
jadro na krmnem jamboru
krméželj
-žlja
m
(
ẹ́
)
izcedek očesnih žlez, navadno strjen in pomešan z gnojem:
odstraniti krmeželj
;
oči, zalepljene s krmežljem
krmežljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki ima krmežlje:
krmežljav otrok
/
krmežljave in vnete oči
/
ekspr.
je še ves krmežljav
ni še popolnoma prebujen; je še zaspan
2.
slabš.
nerazvit
,
zakrnel
:
ob cesti so rasli krmežljavi borovci
;
krmežljav poganjek
//
ki slabo, medlo sveti:
krmežljav plamenček sveče
;
krmežljava žarnica
/
jutro je bilo krmežljavo
krmežljávo
prisl.
:
krmežljavo je gledal skozi okno
krmežljávček
-čka
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krmeželj:
v kotu očesa je imel krmežljavček
krmežljávec
-vca
m
(
ȃ
)
slabš.
slaboten, nesposoben človek:
imajo ga za krmežljavca
krmežljávost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost krmežljavega:
vnetje in krmežljavost oči
/
slabš.
krmežljavost drevja
krmežljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
krmežljav
:
krmežljiva ženska
/
rdeče in krmežljive oči
krmílar
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
krmar
:
bil je krmilar na trgovski ladji
krmílec
-lca
[
kərmiu̯ca
in
kərmilca
]
m
(
ȋ
)
kdor (poklicno) krmi živali:
krmilec v živalskem vrtu
krmílen
1
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj živalskega organizma:
krmilna moka
/
krmilna rastlina
krmna rastlina
♦
agr.
krmilni hodnik
prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli
;
krmilna mešanica
mešanica močnih krmil za namensko vzrejo
krmílen
2
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje:
krmilni deli
;
krmilne in signalne naprave
/
premikati krmilno ročico
/
krmilno veslo
/
krmilni mehanizem
;
avtomatski krmilni sistem
♦
elektr.
krmilna mrežica
mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki
;
navt.
krmilni stroj
stroj, ki premika krmilni mehanizem
;
strojn.
krmilna gred
gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem
;
krmilno kolo
;
teh.
krmilno drogovje
drogovi v mehanizmu za vodenje stroja
;
zool.
krmilna peresa
peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali
spušča
krmíliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
1.
publ.
določati, omogočati gibanje in delovanje kake naprave:
avtomatsko, ročno krmiliti stroj
;
krmiliti jeklena vrata z električnim tokom
/
vodilni oddajnik krmili pomožne oddajnike
vodi, usmerja
/
daljinsko krmiliti raketo
♦
elektr.
uravnavati prehod elektronov ali ionov v elektronki
2.
star.
krmariti
:
krmiliti čoln
;
veslati in krmiliti
/
krmiliti barko življenja
krmíljen
-a -o:
elektronsko krmiljeni stroji
krmílje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
skupek krmilnih delov vozila:
letalu se je pokvarilo krmilje
;
krmilje avtomobila
♦
strojn.
mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja
krmíljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od krmiliti:
avtomatsko, ročno krmiljenje
;
krmiljenje stroja
/
sistem krmiljenja rakete
/
veslanje in krmiljenje
krmílka
1
-e
[
kərmiu̯ka
in
kərmilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (poklicno) krmi živali:
krmilka prašičev
krmílka
2
-e
ž
(
ȋ
)
tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugimi tipkami
tem dodeli neko drugo funkcijo:
držal je pritisnjeno krmilko in vlekel z miško čez želene dele
besedila
krmílnica
-e
ž
(
ȋ
)
pokrit prostor, navadno podoben hišici, v katerega se daje hrana za
ptice, divjad:
v gozdu je bilo več krmilnic
/
ptičja krmilnica
//
prostor, prirejen za krmljenje domačih živali:
hlev je imel prizidano tudi krmilnico
krmílnik
1
-a
m
(
ȋ
)
posoda, priprava za krmljenje (domačih) živali:
krmilnik za piščance, prašiče
;
krmilniki in napajalniki
♦
agr.
avtomatski krmilnik
krmílnik
2
-a
m
(
ȋ
)
upravljalnik elektronskih naprav:
priključiti disk na krmilnik
;
krmilnik laserskega tiskalnika
/
daljinski krmilnik
daljinski upravljalnik
krmílnost
1
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost krmilnega
1
:
krmilnost moke
krmílnost
2
-i
ž
(
ȋ
)
sposobnost za spreminjanje smeri gibanja, zlasti s krmilom:
krmilnost letala
krmílo
1
-a
s
(
í
)
snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma:
za krmilo so uporabljali moko
/
tovarna krmil
♦
agr.
močno krmilo
umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
krmílo
2
-a
s
(
í
)
1.
naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila:
obračati krmilo
;
prijeti za krmilo
;
krmilo avtomobila, kolesa
●
prepustiti krmilo sopotniku
vožnjo vozila
;
publ.
vinjen je sedel za krmilo
začel voziti
;
publ.
šofer je izgubil oblast nad krmilom
ni mogel več usmerjati, voditi vozila
//
gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer
gibanja:
pomožno krmilo na premcu
;
konstrukcija krmila
;
spremeniti položaj krmila
♦
aer.
smerno krmilo
s katerim se spreminja smer leta
;
višinsko krmilo
s katerim se spreminja višina leta
2.
ekspr.
vodilni položaj, vodstvo:
niti za trenutek ni izpustil krmila
;
prevzeti krmilo države
;
biti, ostati na krmilu
/
odločno je vzela krmilo v svoje roke
krmíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se krmijo domače živali:
urediti krmišča in napajališča za živino
;
tlakovano krmišče
/
krmišče za ptice
♦
lov.
prostor v lovišču, včasih pokrit, v katerega se daje hrana za
divjad
kŕmiti
1
-im
nedov.
,
tudi
krmíte;
tudi
krmíla
(
ŕ
)
1.
dajati živali krmo:
krmiti golobe, kokoši, prašiče
;
krmiti s senom, z zrnjem
;
dobro krmiti živino
//
nizko
hraniti
2
:
kako vas krmijo v menzi
;
krmi se samo s fižolom
/
ves dan so krmili želodce
;
pren.
otroke je krmil s puhlo in površno literaturo
2.
dajati jesti, zlasti živali, živalim:
voloma je krmil samo deteljo
kŕmljen
-a -o:
konj je dobro krmljen
kŕmiti
2
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
star.
krmariti
:
krmiti ladjo
krmívo
-a
s
(
í
)
snov, ki veča krmilnost
1
:
ta snov ima v sebi mnogo krmiva
kŕmljenik
-a
m
(
ŕ
)
nar. prekmursko
prašič za pitanje:
zaklati krmljenika
kŕmljenje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od krmiti, hraniti:
skrbel je za krmljenje in napajanje živine
;
krmljenje prašičev s koruzo
krmljénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
nar. vzhodno
svinja za pitanje:
debela krmljenka
krmljénščak
-a
m
(
ẹ̄
)
nar. vzhodno
svinjak
2
:
počistiti krmljenščak
krmólja
-e
ž
(
ọ̄
)
alp.
kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene:
prenočil je pod krmoljo
kŕmski
-a -o
prid.
(
r̄
)
knjiž.
krmen
1
:
krmska koruza
;
krmske rastline
kŕn
1
-a
m
(
ŕ
)
star.
krma
2
:
svetilke so pritrdili na krn
;
čoln z visokim krnom
kŕn
2
-a
m
(
ŕ
)
štrcelj
:
krn noge
/
amputacijski krn
kŕn
3
-a -o
prid.
(
ȓ ŕ
)
star.
nerazvit
,
zakrnel
:
krn rep
/
povsod se je srečaval s krnimi družinami in propadajočimi
kmetijami
okrnjenimi
kŕnast
tudi
kŕnjast -a -o
prid.
(
ŕ
)
nav. ekspr.
nerazvit
,
zakrnel
:
krnast organ, rep
krnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
zaostajati v rasti, razvoju:
nekatere sadike krnijo
;
prsti so začeli krneti
;
pren.
jezikovni čut peša in krni
krníca
-e
ž
(
í
)
1.
poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda
vrtinec;
tolmun
:
vreči kaj v krnico
;
nevarne krnice
//
plitvejša kotanja, navadno napolnjena z vodo:
krnice so bile polne vode
/
plitva krnica
/
kalna krnica
voda v krnici
2.
agr.
spodnji del preprostejše sadne stiskalnice, po katerem odteka mošt:
postaviti koš na krnico
3.
geogr.
zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline:
v krnici se je nabral sneg
/
ledeniška krnica
4.
nar. vzhodno
večja okrogla posoda, navadno izdolbena iz enega kosa lesa:
mesiti kruh v krnici
/
krnica za pomivanje posode
krníčast
-a -o
prid.
(
í
)
poln krnic:
v gornjem toku je bila reka zelo krničasta
/
krničast svet
krníflati
-am
nedov.
(
ȋ
)
nižje pog.
nadlegovati
,
gnjaviti
,
pestiti
:
celo popoldne so ga krniflali zaradi neuspeha v šoli
krnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od krniti:
krnitev neodvisnosti
/
krnitev pravic
kŕniti
-im
nedov.
(
ŕ r̄
)
knjiž.
povzročati, delati, da je česa manj;
manjšati
,
jemati
:
krniti učiteljevo avtoriteto
;
krniti notranjo moč države
;
s tem so krnili neodvisnost dežele
/
krniti komu pravice
kŕnjav
-a -o
prid.
(
ŕ
)
nav. ekspr.
nerazvit
,
zakrnel
:
pes s krnjavim repom
;
krnjavi udje
/
krnjav otrok
/
rezultati so prav krnjavi
slabi, nezadovoljivi
kroatístika
-e
ž
(
í
)
veda o hrvaškem jeziku in hrvaški književnosti:
študirati kroatistiko
kroatízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element hrvaščine v kakem drugem jeziku:
kroatizmi v slovenščini
kròf
krôfa
m
(
ȍ ó
)
1.
ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom:
skleda krofov
;
testo za krofe
/
pustni krofi
♦
gastr.
indijanski krof
slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali
snegom in (delno) oblita s čokolado; indijanček
2.
nižje pog.
golša
:
krof ima
/
kokoš z velikim krofom
krôfast
-a -o
prid.
(
ó
)
nižje pog.
golšast
:
krofasta ženska
króg
1
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geom.
lik, ki ga omejuje krožnica:
izračunati obseg, ploščino kroga
;
polmer kroga
;
središče kroga
/
točka na obodu kroga
/
istosrediščni krogi
//
sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča:
narisati krog s šestilom
/
tloris ima obliko kroga
2.
kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji:
krogi in križci
/
jastreb je pri letu delal kroge
/
na juhi so bili krogi maščobe
/
v zidu so tičali železni krogi
obroči
/
v krogu je blodil po gozdu
/
žitni krog
geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko
se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer
3.
navadno s prilastkom
kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje:
krog vprašanj se zožuje
;
skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov
/
razbil je njihov ozki krog
/
knjiga je namenjena za širok krog bralcev
4.
z oslabljenim pomenom,
navadno s prilastkom
kar tvori enoto, celoto:
razmere v domačem krogu
;
ni se mogel vključiti v njegov miselni krog
;
pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov
enot
/
krog raziskovalcev se je razšel
/
publ.
rojstni dan je praznoval v krogu družine
//
mn.
osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost:
cerkveni krogi
;
obisk so pripravili diplomatski krogi
;
finančni, gospodarski, poslovni krogi
;
mariborski kulturni krogi
;
uradni krogi
/
ekspr.:
je iz boljših krogov
;
za to so zainteresirani široki krogi
/
publ.
izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov
5.
z oslabljenim pomenom,
s svojilnim zaimkom
področje
,
območje
,
sfera
:
razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja
;
njegov krog delovnih operacij je ozek
/
pritegnil ga je v svoj krog
6.
mn.,
šport.
telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev:
vaje na krogih
/
viseti na krogih
7.
ekspr.,
v zvezi
začarani krog
proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke:
ne more iz začaranega kroga
;
ujet v začarani krog
;
vrteti se v začaranem krogu
;
brezupen začarani krog
/
začarani krog misli
●
ekspr.
pred očmi se mu delajo krogi
zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge
;
spet ima kroge pod očmi
kolobarje
;
otroci so sklenili krog okoli njega
so ga obkrožili
;
posesti v krog
sesti tako, da iz navzočih nastane krog
;
šport. žarg.
prehitel ga je za (en) krog
za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot
;
ekspr.
ognil se ga je v velikem krogu
zelo, na daleč
♦
astron.
živalski krog
dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali
;
elektr.
električni krog
sklenjena pot, po kateri teče električni tok
;
(električni) nihajni krog
električni krog, v katerem se periodično spreminja električna
energija v magnetno in obratno
;
magnetni krog
;
šport.
krog
krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla
;
olimpijski krogi
znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov
simbolizira pet celin
;
tisk.
barvni krog
krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi
komplementarni
króg
2
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
okrog
2
,
okoli
1
:
krog hoditi
♦
šport.
(na) levo krog
kot povelje
(obrni se) na levo za pol kroga;
prim.
kroginkrog
1
krog
3
predl.
,
star.,
z rodilnikom
okrog
3
,
okoli
2
:
hoditi krog hiše
/
smehljaj mu igra krog ust
/
misli se vrtijo krog tega vprašanja
/
vrne se krog desetih
/
tehta krog centa;
prim.
kroginkrog
2
krógec
-gca
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od krog:
izrezovati krogce iz lepenke
/
ničlo je narisal v obliki krogca
/
krogec svetlobe na stropu
krógeln
-a -o
[
krogələn
in
krogəln
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kroglo:
krogelno središče
/
krogelni izsek
del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega
stožca z vrhom v središču krogle
;
krogelni odsek
vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z
ravnino
;
krogelni pas
del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama
;
krogelna kapica
z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle
;
krogelna plast
del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama
♦
elektr.
krogelno iskrilo
iskrilo z elektrodama v obliki krogel
;
fiz.
krogelno valovanje
valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na
vse strani
;
krogelno zrcalo
króginkróg
1
in
króg in króg
[
krokinkrok
]
prisl.
,
piše se narazen
(
ọ̑-ọ̑
)
nav. ekspr.
izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču:
krog in krog so izkopali jarke
/
krog in krog je sama ravnina
króginkróg
2
in
króg in króg
[
krokinkrok
]
predl.
,
piše se narazen
(
ọ̑-ọ̑
)
z rodilnikom,
nav. ekspr.
za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v
središču:
nasaditi drevje krog in krog hiše
krógla
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
geom.
telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od
središča:
polmer krogle
;
izračunati površino in prostornino krogle
/
koncentrične krogle
krogle z istim, skupnim središčem
;
očrtana krogla
najmanjša krogla, v kateri leži dano telo
;
včrtana krogla
največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
2.
predmet take ali podobne oblike:
izrezljal je kroglo iz lesa
;
zakotaliti kroglo
;
jeklena, kovinska, steklena krogla
;
votla krogla
/
poškodovati površje krogle
//
s prilastkom
tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah:
balinarska, kegljaška krogla
;
biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
//
šport.
tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje:
metalci diska in krogle
/
dosegel je nov rekord v metu krogle
3.
ekspr.
nebesno telo, navadno zemlja:
naša krogla postaja prenaseljena
/
z oslabljenim pomenom:
nebesna krogla
;
sončna krogla
sonce
;
zemeljska krogla
zemlja
4.
del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja:
krogla leti
;
krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost
;
ekspr.
krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami
;
kot krogla je švignil mimo
/
ekspr.
krogle kar dežujejo
veliko jih leti po zraku
;
ekspr.
nobena krogla se ga ne prime
ga ne zadene, rani
/
dumdum krogla
;
topovska krogla
granata
●
ekspr.
dobiti kroglo v glavo
biti ustreljen; biti ranjen v glavo
;
ekspr.
padel je pod sovražnimi kroglami
bil je ubit (v vojni)
♦
strojn.
mlin na krogle
stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami
;
voj.
prebojna krogla
težja krogla z močnejšo jekleno konico
;
svetilna krogla
króglast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben krogli ali delu krogle:
kroglasti biseri
;
kroglasta izboklina
;
kroglasta kamnita tvorba
/
ekspr.
kroglaste rjave oči
/
kroglasta oblika svetilke
♦
anat.
kroglasti sklep
sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico
króglasto
prisl.
:
kroglasto pristriženi grmi
króglica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
manjšalnica od krogla:
površina, velikost kroglice
/
pobrati, zakotaliti kroglico
;
steklena kroglica
/
bonbon v obliki kroglice
/
mn.
glina je v kroglicah
/
sablja z zaščitno kroglico
/
volilna kroglica
nekdaj
s katero volivec glasuje
/
sledilna kroglica
računalniški miški podoben pripomoček za upravljanje s kazalcem na
zaslonu
♦
farm.
zdravilna kroglica
zdravilo v obliki kroglice
2.
teh.
tak predmet iz kovine kot sestavni del ležaja:
število kroglic v ležaju
krógličast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben krogli, kroglici:
krogličast gumbek
;
krogličasta tvorba
♦
biol.
krogličasta bakterija
kok
krógličen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima obliko krogle, kroglice:
fotelj s krogličnimi kolesi
♦
strojn.
kroglični mlin
mlin na krogle
;
teh.
kroglični ležaj
ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kroglice
krogotèk
in
krogoték -éka
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
knjiž.
kroženje
:
krogotek zemlje okrog sonca
/
krogotek življenja in smrti
krogotòk
in
krogotók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
knjiž.
kroženje
:
krogotok krvi po telesu
/
večni krogotok letnih časov
krógov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na krog:
krogova ploskev
/
krogov izsek, odsek
;
krogov obod
krogovíčje
-a
s
(
ȋ
)
um.
okras gornjega dela gotskih oken, sestavljen iz krogov, lokov:
s krogovičjem obogatena okna
krohòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
ekspr.
zelo glasen smeh:
po sobi se je razlegal krohot
;
izbruhnil je v krohot
;
divji, nebrzdan krohot
krohotáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor se zelo glasno smeje:
najglasnejši krohotač
/
bil je znan kot zabavljač in krohotač
krohotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od krohotati se:
po sobi se je razlegalo veselo krohotanje
/
krohotanje in roganje
krohotáti se
-ám se
in
-óčem se
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
zelo glasno se smejati:
krohotal se je njegovim šalam
;
na vse grlo so se krohotali
/
v obraz se mu je krohotal
krohotáje se
:
krohotaje se je odšel
;
krohotaje se smejati
krohotajóč se
-a -e:
krohotajoči se ljudje
krohôtoma
prisl.
(
ȏ
)
knjiž.
krohotaje se, krohotajoč se:
krohotoma pripovedovati
;
krohotoma se smejati
kròj
krôja
m
(
ȍ ó
)
1.
vzorec, model za obliko obleke ali obutve:
izrezati kroj iz časopisa
;
narisati, prerisati kroj
/
dobila je nov kroj ovratnika
/
šivati po kroju
//
oblika obleke ali obutve:
obleka je neprisiljena v barvi in kroju
;
eleganten kroj čevljev
;
moderen, ohlapen, oprijet kroj
/
nizek kroj ovratnika
/
obleka je najnovejšega kroja
♦
obrt.
klasični kroj
iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov
;
princes kroj
ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov
;
srajčni kroj
iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim
ovratnikom
2.
oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost;
obleka
,
uniforma
:
telovadci so nastopili v krojih
/
gasilski, vojaški kroj
/
ženske v pisanih krojih
nošah
krojáč
-a
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem zlasti moških oblek:
izučil se je za krojača
/
iti h krojaču
;
obleko ima pri krojaču
/
damski krojač
ki šiva ženske obleke
;
modni krojač
krojáček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
manjšalnica od krojač:
zgodba o krojačku
krojačíca
in
krojáčica -e
ž
(
í; á
)
ženska, ki se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem ženskih plaščev
in kostimov:
izučila se je za krojačico
;
priredili so tečaj za šivilje in krojačice
/
modna krojačica
♦
zool.
čebeli podobna žuželka, ki dela rove v zemljo in znaša vanje med
in cvetni prah, Megachile centuncularis
krojáčnica
-e
ž
(
ȃ
)
krojaška delavnica:
obleko so ji naredili v znani krojačnici
/
gledališka krojačnica
krojáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krojače ali krojaštvo:
krojaški salon
;
krojaška delavnica
/
krojaška obrt
/
krojaški likalnik
težji likalnik za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in
končno likanje
;
krojaška kreda
mastna kreda za risanje krojev na blago
/
krojaški vajenec
♦
anat.
krojaška mišica
dolga, ozka mišica na sprednji strani stegna
;
obrt.
(krojaška) lutka
model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
krojáštvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za krojenje in šivanje zlasti moških oblek:
uči se krojaštva
;
krojaštvo in čevljarstvo
/
preživlja se s krojaštvom
z opravljanjem krojaškega poklica
/
modno krojaštvo
//
podjetje, delavnica za to obrt:
v tej ulici sta dve krojaštvi
krôjen
-jna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na kroj ali krojenje:
krojna podoba ženske noše
/
krojni opis obleke
;
krojno navodilo
/
krojni deli bluze
/
krojna pola
papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu
;
krojni oddelek krojaške delavnice
krojênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od krojiti:
krojenje suknjiča
/
tečaj za krojenje in šivanje
/
krojenje pravice, usode
krojílec
-lca
[
krojilca
in
krojiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor kroji:
zaposlen je kot krojilec
/
ekspr.
krojilci človeških usod
krojílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, obrat za krojenje:
krojilnica in šivalnica
krojíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve:
šivati zna, krojiti pa še ne
;
krojiti ovratnik, rokave
/
kroji samo po modernih krojih
/
ekspr.
plašč so ji krojili v modnem salonu
delali, izdelovali
//
izdelovati obleko:
vse si kroji sama
;
kroji samo iz najboljšega blaga
2.
ekspr.
dajati čemu bistvene značilnosti, obliko:
njegovo osebnost je krojila vojna
/
krojiti usodo človeku, narodu
/
politiko so krojili generali
//
oblikovati
,
ustvarjati
:
skušali so krojiti novega človeka
;
pravico, zakone si krojijo sami
3.
nar.
cepiti
,
klati
:
krojiti trske
●
ekspr.
vsako besedo kroji po svoje
razlaga
♦
gozd.
krojiti les
odmerjati in določati, kje se naj deblovina razžaga v ustrezne
sortimente
krojèn
-êna -o:
obleka je krojena iz najboljšega blaga
;
dobro, slabo krojen
;
klasično, ohlapno krojena bluza
;
krilo je krojeno kot hlače
krók
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč,
(nočno) popivanje:
udeležil se je veselega kroka
;
po kroku ga je bolela glava
/
ekspr.
večerja se je razvila v pravi krok
krokáda
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč,
(nočno) popivanje:
pri vseh krokadah je vztrajal do konca
krókanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od krokati:
za krokanje ni imel denarja
/
po krokanju je imel hudega mačka
krókar
1
-ja
m
(
ọ̑
)
večja ptica s črnim, kovinsko se svetlikajočim perjem in debelim
kljunom:
krokarji so krožili po zraku
;
gnezdo krokarja
//
slabš.
človek, ki napoveduje le kaj slabega, neprijetnega:
nikar nas ne straši, krokar
krókar
2
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
kdor kroka:
bil je večni krokar in pijanec
/
ekspr.
v gostilni je bilo več krokarjev
krokaríja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč,
(nočno) popivanje:
udeležil se je vsake krokarije
;
priredili so veliko krokarijo
;
nedeljske, sobotne krokarije
/
ekspr.
praznovanje se je končalo s krokarijo
krokárnica
-e
ž
(
ȃ
)
zool.
parna kost oplečja zlasti pri pticah in nekaterih sesalcih, ki veže
lopatico s prsnico:
krókarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na krokar
2
ali krok:
po hudi krokarski noči je bil potreben okrepčila
/
naveličal se je krokarskega življenja
krókati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
pog.
udeleževati se zabave, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja
pozno v noč:
krokal je s prijatelji
/
vso noč je krokal
/
ekspr.
nocoj se mu ni ljubilo krokati
krokajóč
-a -e:
krokajoča študentska družba
krokét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
igra, pri kateri se s kladivom udarja lesena kroglica skozi žičnata
vratca:
igrati kroket
;
partija kroketa
/
igrišče za kroket
2.
nav. mn.,
gastr.
jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov;
hrustavec
:
krompirjevi kroketi s sirom
krokí
-ja
m
(
ȋ
)
knjiž.
risba, ki z malo črtami dela osnovni, bistveni vtis pokrajine,
predmeta:
narisati kroki
;
pren.
pisec malih lirskih krokijev
krokírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
s krokijem upodabljati:
krokirati pokrajino
krokodíl
-a
m
(
ȋ
)
zelo velik plazilec, pokrit z debelimi roženimi ščiti, ki živi v
tropskih in subtropskih vodah:
na obrežju reke so ležali krokodili
;
zija kot krokodil
♦
zool.
nilski krokodil
krokodílji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krokodile:
bič iz krokodilje kože
;
široko krokodilje žrelo
/
krokodilje usnje
●
ekspr.
pretakati krokodilje solze
z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
krokodílov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krokodile:
krokodilova koža
/
beležnica, vezana v krokodilovo usnje
●
ekspr.
pretakati krokodilove solze
z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje
krokodílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
tak kot pri krokodilu:
imel je veliko krokodilsko glavo
;
krokodilske oči
●
ekspr.
pretakati krokodilske solze
krokodilove, krokodilje
♦
elektr.
krokodilska sponka
sponka v obliki čeljusti za začasno električno povezavo
krokotáti
-ám
in
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
star.
krakati
:
jata krokarjev je krokotala
krókus
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste
cvete;
žafran
:
med travo je bilo vse polno krokusov
;
krokusi in teloh
króm
-a
tudi
kròm krôma
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
kem.
trda težka kovina srebrno bele barve, element Cr:
zlitina železa in kroma
●
pog.,
ekspr.
avto je ves v laku in kromu
zelo se sveti
;
v prid. rabi:,
usnj.
krom usnje
kromovo usnje
króm...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
metal.
nanašajoč se na krom:
kromnikljevo, kromvolframovo jeklo
krómanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kromati:
izolirati železo s kromanjem
/
galvansko kromanje
kromanjónec
tudi
cromagnonec -nca
[
kromanjónəc
]
m
(
ọ̑
)
antr.
človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v
Cro-Magnonu:
močni, tršati kromanjonci
kromanjónski
tudi
cromagnonski -a -o
[
kromanjónski
]
prid.
(
ọ̑
)
antr.,
v zvezi
kromanjonski človek
človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v
Cro-Magnonu:
krómast
tudi
krômast -a -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
podoben kromu:
kromast lesk
//
kromiran
:
kromasta posoda
kromát
-a
m
(
ȃ
)
kem.
sol kromove kisline:
izkoriščanje kromatov
/
cinkov, natrijev kromat
krómati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
teh.
prekrivati kovino s tanko plastjo kroma:
kromati kljuke
kromátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
glasb.
ki je iz poltonov:
kromatični sistem
/
kromatična harmonika
harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali
stiskanju meha isti ton
;
kromatična lestvica
lestvica, ki ima v obsegu oktave samo poltone
♦
fiz.
kromatična aberacija
napaka leče zaradi nepravilnega prenašanja barv
kromátičnost
-i
ž
(
á
)
glasb.
značilnost kromatičnega:
kromatičnost sodobne glasbe
kromátika
-e
ž
(
á
)
glasb.
kompozicijski način, ki temelji na uporabi poltonov:
kromatín
-a
m
(
ȋ
)
biol.
sestavina celičnega jedra, ki se da obarvati:
kromatínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nav. mn.,
biol.,
v zvezi
kromatinsko zrnce
kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli:
kromatografíja
-e
ž
(
ȋ
)
kem.
razstavljanje težko ločljivih zmesi z adsorpcijo:
kromatografija fosfatov
/
papirna kromatografija
pri kateri se uporablja kot adsorbent papirni trak
kromatográm
-a
m
(
ȃ
)
kem.
razvrstitev na adsorbentu adsorbiranih sestavin težko ločljive zmesi:
krómbi
-ja
m
(
ọ̑
)
tekst.
debela, zelo kosmatena volnena tkanina za moške plašče:
oblečen je bil v plašč iz krombija
;
v prid. rabi:
krombi plašč
kromírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
prekrivati kovino s tanko plastjo kroma,
teh.
kromati
:
kromirati dele štedilnika
kromíran
-a -o:
kromiran pladenj
;
kromirana posoda
kromít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kromov železov oksid:
bogata ležišča kromita
;
pridobivanje kroma iz kromita
kromíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kromit:
kromitni rudniki
♦
metal.
kromitna opeka
krómo...
1
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
papir.
ki ima eno stran zelo gladko in se uporablja navadno za ofsetni tisk:
kromokarton
/
kromopapir
in
kromo papir
kromo...
2
ali
krómo...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na krom:
kromograf, kromosfera
;
kromolitografija
krómolitografíja
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
tisk.
barvna litografija:
kromosfêra
-e
ž
(
ȇ
)
astron.
plast Sončeve atmosfere med fotosfero in korono:
kromosóm
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
biol.
podolgovat sestavni del celičnega jedra, ki ob njegovi delitvi razpade
na enaka dela:
raziskovati kromosome
;
podvojeno število kromosomov v celici
krómoterapíja
-e
ž
(
ọ̑-ȋ
)
zdravljenje s pomočjo barv:
najprimernejši odtenki za kromoterapijo so tisti, ki jih v
posameznih dneh ponuja narava
/
finska savna s kromoterapijo
krómov
tudi
krômov -a -o
prid.
(
ọ̑; ó
)
nanašajoč se na krom:
nahajališče kromove rude
/
očistiti posodo s kromovim praškom
/
kromov galun
kalijev kromov sulfat, ki se uporablja zlasti za strojenje
;
kromov oksid, sulfat
;
kromova kislina
♦
metal.
kromovo jeklo
jeklo, ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma
;
usnj.
kromovo strojenje
strojenje z raztopino kromovega bazičnega sulfata
;
kromovo usnje
usnje, strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata
krompír
-ja
m
(
ī
)
kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni
užitni gomolji:
letos krompir gnije
;
krompir ima cimo
;
kopati, osipavati, saditi krompir
;
lupiti krompir
;
debel, droben krompir
;
krompir je že kuhan
;
gomolj, podoben krompirju
;
krompir z belim, rumenim mesom
;
boljša domača sorta krompirja
/
beli, industrijski, jedilni, semenski krompir
;
mlad(i) krompir
/
ocvrt(i), pečen(i), pražen(i), pretlačen(i) krompir
/
pire krompir
krompirjev pire
;
krompir v kosih
olupljen, zrezan na kose in kuhan
;
krompir v oblicah
kuhan neolupljen
●
pog.,
ekspr.
imeti krompir
doživeti nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
;
preg.
najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir
za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
♦
agr.
nakaliti krompir
z ustrezno temperaturo in vlažnostjo doseči kaljenje pred sajenjem
krompírček
-čka
m
(
ī
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krompir:
lupiti krompirček
/
mlad(i) krompirček
krompiríšče
in
krompírišče -a
s
(
í; ī
)
njiva, na kateri je rasel krompir:
krompirišče je zarasel plevel
;
sejati ozimino na krompirišče
/
krompirišča so cvetela
krompírjast
-a -o
prid.
(
ī
)
podoben krompirju:
goba krompirjaste oblike
/
ekspr.
krompirjast nos
krompírjev
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na krompir:
krompirjev gomolj
;
krompirjev grmič, list
;
krompirjeva cima
/
krompirjevi olupki
/
različne krompirjeve sorte
/
krompirjevi cmoki, svaljki
iz krompirjevega testa
;
krompirjev golaž
;
krompirjevi lističi
na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti
;
krompirjev pire
;
krompirjevi žganci
;
krompirjeva juha
;
krompirjeva moka
;
krompirjeva solata
na rezine narezan kuhani krompir, začinjen z oljem in kisom
♦
agr.
krompirjeva plesen
glivična bolezen, ki povzroča sušenje krompirjevih listov in
gnilobo plodov
;
gastr.
krompirjevo testo
testo iz moke in krompirja
krompírjevec
-vca
m
(
ī
)
1.
ekspr.
kdor (rad) je krompir:
znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2.
star.
cima krompirja;
krompirjevka
:
sežigati krompirjevec
3.
slabš.,
nekdaj
vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti;
brambovec
:
polk krompirjevcev
●
ekspr.
je pa res krompirjevec
(večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
♦
zool.
koloradski hrošč
krompírjevica
-e
ž
(
ī
)
cima krompirja;
krompirjevka
:
rjava krompirjevica
;
kupi krompirjevice
krompirjevína
in
krompírjevina -e
ž
(
í; ī
)
cima krompirja;
krompirjevka
:
kositi krompirjevino
;
suha, zelena krompirjevina
krompírjevka
-e
ž
(
ī
)
1.
cima krompirja:
krompirjevka se je že posušila
;
kositi, sežigati krompirjevko
2.
voda, v kateri se je kuhal krompir:
odcediti krompirjevko
♦
bot.
strupena goba rjavkaste barve, podobna krompirjevemu gomolju,
Scleroderma aurantium
króna
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti:
nositi krono
;
položiti krono na glavo
;
zlata krona
;
krona, obložena z dragimi kamni
/
cesarska, kraljevska krona
/
žezlo in krona
/
na ščitu je bila upodobljena krona
//
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno temu predmetu:
na glavi je imela krono iz cvetja
;
plesti kostanjevo krono
/
ekspr.
krona bogatih las
zelo veliko las, počesanih navzgor
2.
ekspr.
vladar
,
dvor
:
v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone
;
moč cesarske krone
;
svetovalci krone
//
vladarski naslov:
senat mu hoče podeliti krono
;
prevzeti krono
3.
ekspr.
monarhija
,
kraljevina
:
ozemlje angleške krone
/
zavladala jim je krona
4.
ekspr.,
v povedni rabi,
navadno s prilastkom
izraža najvišjo stopnjo česa:
to je krona njegovih prizadevanj
;
dogodek je bil krona vsega
5.
krošnja
:
košata krona
;
krona cvetoče lipe
6.
denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav:
šteti krone
;
preračunati vrednost blaga v krone
/
češka, danska, švedska krona
●
pog.,
ekspr.
zaradi tega ti ne bo krona z glave padla
se ne bo zmanjšal tvoj ugled
;
vznes.
krona stvarstva
človek
♦
lov.
krona
najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja
;
med.
krona
del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje
poškodovanega vidnega dela zoba
;
num.
krona
denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja
;
rel.
trnova krona
krónanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od kronati:
kronanje kralja
;
dan ustoličenja in kronanja
/
kronanje zmagovalcev
/
ta dogodek je pomenil kronanje njegove življenjske poti
krónanjski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kronanje:
kronanjsko slavje
/
kronanjski plašč
krónast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben kroni 1:
kronasto pokrivalo
/
kronasti zamašek
zamašek v obliki kovinske kapice
♦
agr.
kronasti obiralnik
obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico
pod njim
krónati
-am
dov. in nedov.
(
ọ̑
)
1.
podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo
krone na glavo:
kronali so ga z vsemi častmi
;
prestolonaslednika so kronali za cesarja
;
dal se je kronati za kralja obeh dežel
/
s trnjem so ga kronali
mučili s položitvijo trnove krone na glavo
//
nedov.
,
ekspr.
krasiti kot krona:
čudovita kupola je kronala stolp
/
sonce krona mesto
2.
vznes.
zelo uspešno končati kaj:
s tem dejanjem je kronal svoje delo, početje
/
veliko priznanje je kronalo njegov trud
3.
nedov.
,
pog.,
v zvezi z
ga
počenjati neumnosti, lahkomiselnosti:
že kar preveč ga krona
/
žena mu ga krona
krónan
-a -o:
kronan vladar
;
vsi poskusi niso bili kronani z uspehom
●
pog.,
ekspr.
ti si kronan(i) osel
zelo neumen, nespameten
;
ekspr.
kronana glava
vladar
krónica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
manjšalnica od krona:
na glavi je imela zlato kronico
/
zaslužila je marsikatero kronico
;
šteti kronice
krónica
2
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom;
pomladanski veliki zvonček
:
zvončki in kronice
króničen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
ki se počasi razvija in dolgo traja, se ponavlja:
kronične črevesne motnje
;
kronična bolezenska nagnjenja
/
kronični katar želodca
;
kronično vnetje
/
kronični alkoholik, bolnik
;
pren.,
ekspr.
polastila se ga je kronična utrujenost
krónično
prisl.
:
te snovi kronično primanjkuje
;
kronično bolan
krónik
-a
m
(
ọ́
)
pog.
kronični alkoholik:
ozdravljen kronik
krónika
-e
ž
(
ọ́
)
obširnejši zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja:
pisati kroniko
;
brati kaj v starih kronikah
;
kronika cerkve, gradu
//
navadno s prilastkom
časopisni zapisi pomembnejših dogodkov s kakega območja:
dnevna kronika
;
šolska kronika
/
slovenska kulturna kronika
●
publ.
črna kronika
(prometne) nesreče
;
ekspr.
ta človek je živa kronika
se dobro spominja dogodkov
♦
lit.
dramska kronika
dramsko delo v obliki kronike
kronikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kroniko:
kronikalni zapiski
;
bogato arhivsko in kronikalno gradivo
/
kronikalne povesti
/
zgradba romana je kronikalna
kroníst
-a
m
(
ȋ
)
kdor piše kronike:
o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist
;
mestni kronist
;
natančen kronist revolucije
/
kronist nesreče
kronístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kroniste ali kroniko:
kronističen popis revolucije
;
kronističen pregled dogodkov
/
noče biti samo kronističen registrator
kronístka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše kronike:
kronistka novodobne, srednjeveške zgodovine
;
knjižničarka in kronistka
/
družabna kronistka
kroníšče
-a
s
(
í
)
arhit.
zgornji nazobčani del stolpa ali trdnjavskega obzidja:
belo kronišče
kronográf
-a
m
(
ȃ
)
astron.
priprava za zapisovanje časa, v katerem nastopa dogodek:
kronográm
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
napis, katerega poudarjene velike črke dajejo kot rimske številke
določeno letnico:
kronogram na grajskem vodnjaku
kronologíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja,
nastajanja:
sestaviti kronologijo stranke
;
kronologija pesmi
2.
zgod.
veda o merjenju, delitvi časa:
predavati kronologijo
;
utemeljitelj moderne kronologije
;
kronologija in arheologija
kronolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kronologijo:
kronološki pregled dogodkov
;
kronološka razporeditev pesmi
/
slike so urejene po kronološkem redu
/
kronološka razstava o razvoju šolstva
♦
psih.
kronološka starost otroka
čas od otrokovega rojstva dalje
kronolóško
prisl.
:
teksti so razvrščeni kronološko
kronométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
priprava za merjenje časa, ki kaže tudi dele sekund:
gledati na kronometer
//
šport.
štoparica
:
sprožiti kronometer
/
dirka na kronometer
dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po
eno ali več minut
kronométrski
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na kronometer:
kronometrski čas
/
kronometrsko merjenje
krónov
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
fiz.,
kem.,
v zvezi
kronovo steklo
kronsko steklo:
kronovína
-e
ž
(
í
)
v nekaterih državah,
nekdaj
v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo,
zastopstvom in pravom:
avtonomna kronovina
/
avstrijske kronovine
krónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na krono:
kronski dragulji
/
kronska posest, zemlja
;
upravitelj kronskega imetja
/
visoka kronska čast
/
kronska dežela
kronovina
♦
fiz.,
kem.
kronsko steklo
steklo, ki vsebuje alkalijske kovine ter kalcij in svetlobo zelo
malo razklanja
;
strojn.
kronska matica
matica, ki ima na čelni strani radialne žlebiče
kròp
krôpa
tudi
krópa
m
(
ȍ ó, ọ́
)
1.
vrela voda:
kuhati v kropu
;
tak je, kot bi ga s kropom polil
zelo rdeč
/
popariti krmo s kropom
2.
ekspr.
juha, navadno zelo slaba:
jedel je samo krop in suh kruh
●
ekspr.
ta človek ni ne krop ne voda
nima izrazitih lastnosti, značilnosti
;
ekspr.
še neslanega kropa ne zasluži
zelo malo, slabo dela
krópa
-e
ž
(
ọ́
)
geogr.
močen kraški izvir, pri katerem prihaja voda na površje, kot bi vrela:
króparski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Kropo:
kroparski kovači
/
kroparski lestenci
kropílček
-čka
[
kropiu̯čək
tudi
kropilčək
]
m
(
ȋ
)
etn.
posodica za blagoslovljeno vodo, navadno na steni v kmečki hiši:
v veži je visel kropilček
;
dotaknila se je kropilčka in se pokrižala
kropílec
-lca
[
kropiu̯ca
tudi
kropilca
]
m
(
ȋ
)
v krščanskem okolju
kdor kropi:
kropilci so molče stali ob mrtvaškem odru
kropílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
rel.,
v zvezi
kropilni kamen
kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu:
stopiti h kropilnemu kamnu
kropílnica
-e
[
tudi
kropiu̯nica
]
ž
(
ȋ
)
rel.
posoda za blagoslovljeno vodo:
v rokah je držal kropilnico s kropilom
//
kropilni kamen:
ustavil se je ob kropilnici
♦
bot.
rastlina z modrikasto zelenimi listi in navadno belimi cveti,
Calepina
kropílnik
-a
[
tudi
kropiu̯nik
]
m
(
ȋ
)
rel.
kropilni kamen:
pomočiti prste v kropilnik
//
kropilnica
kropílo
-a
s
(
í
)
rel.
priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo:
kovinsko kropilo
;
posoda s kropilom
kropíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
v krščanskem okolju
razprševati kapljice blagoslovljene vode po mrliču:
kropiti z oljčno vejico
;
pren.,
ekspr.
s solzami je kropil njen grob
//
tako izkazovati spoštovanje mrliču:
veliko ljudi ga je prišlo kropit
/
kropiti mrliča
/
ekspr.
drugi dan so ga že kropili
je bil že mrtev
2.
star.
močiti
,
vlažiti
:
grmovje ga je kropilo
/
solze ji kropijo oči
♦
rel.
prositi za božjo naklonjenost z delanjem obrednih kretenj z
blagoslovljeno vodo
kropljênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od kropiti:
kropljenje mrliča
/
kropljenje z blagoslovljeno vodo
kropnjáča
-e
ž
(
á
)
nar. vzhodno
velika železna ali lončena posoda, navadno za krop:
krós
-a
m
(
ọ̑
)
šport.
tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi:
teči kros
/
spomladanski, zimski kros
/
kros z motornimi kolesi
krosíst
-a
m
(
ȋ
)
šport. žarg.
kdor se ukvarja s krosom:
zmaga domačih krosistov
krôsna
-sen
s
mn.
(
ó ȏ
)
nar.
statve
:
ropot krosen
krošé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
šport.
udarec pri boksu z zamahom roke od strani:
premagal ga je z močnim krošejem
/
desni, levi kroše
krôšnja
-e
ž
(
ó
)
1.
zgornji, vejnati del drevesa:
gosta, zelena krošnja
;
veter je stresal košate krošnje kostanjev
;
bogata razraščenost krošnje
;
plezati v vrh krošnje
/
oblikovati krošnje okrasnih dreves
2.
nekdaj
lesena priprava za prenašanje drobnih predmetov za prodajo:
oprtati krošnjo
;
s krošnjo na hrbtu je potoval po deželi
/
ribniška krošnja
♦
alp.
priprava za prenašanje težjih tovorov na hrbtu v hribe
krošnjár
-ja
m
(
á
)
1.
nekdaj
kdor v krošnji prenaša in prodaja drobne predmete:
krošnjar si je oprtal napol prazno krošnjo
;
kupiti kaj od krošnjarja
/
kočevski krošnjar
;
ribniški rešetarji in krošnjarji
/
kot krošnjar je prehodil veliko sveta
2.
kramar
:
takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju
krošnjáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
nekdaj
v krošnji nositi in prodajati drobne predmete:
v mladosti je krošnjaril
;
odločil se je, da bo šel krošnjarit v tuje dežele
2.
slabš.
kupčevati
,
prekupčevati
:
krošnjariti s slikami
krošnjárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od krošnjariti:
krošnjarjenje s suho robo je bilo zelo razširjeno
krošnjárka
-e
ž
(
á
)
kramarica
:
vsiljiva krošnjarka
krošnjárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krošnjarje:
krošnjarska trgovina
/
krošnjarsko dovoljenje
krošnjárstvo
-a
s
(
ȃ
)
nekdaj
dejavnost krošnjarjev:
odpraviti krošnjarstvo
/
dobiti dovoljenje za krošnjarstvo
krôšnjast
-a -o
prid.
(
ó
)
podoben krošnji:
krošnjasta oblika
krošnjàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima zelo razvito krošnjo:
veter maje krošnjate bore
;
sedeli so pod krošnjato jablano
króta
-e
ž
(
ọ́
)
1.
pog.,
ekspr.
krastača
:
na cesto je skočila krota
;
velika rjava krota
2.
nizko
človek, navadno manjši, drobnejši:
s to kroto ne želim imeti opravka
/
kot psovka
ti zoprna krota
//
ekspr.
otrok
:
ti krota mala
krôtek
in
kroták krôtka -o
tudi
-ó
prid.
, krotkêjši
(
ó ȃ ó
)
1.
ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav:
krotek pes, vol
/
krotka čreda
/
ko so se konji izdivjali, so postali krotki
/
ekspr.
zver je bila čisto krotka v njenih rokah
2.
ekspr.
miren
,
poslušen
,
ponižen
:
krotek in ponižen človek
;
dobil je krotko ženo
;
krotek kot jagnje
/
v trenutku je bila krotka
//
ki izraža, kaže mirnost, poslušnost, ponižnost:
njen pogled je bil krotek
/
krotke oči
/
krotek značaj
3.
ekspr.
ki se pojavlja v neizraziti obliki:
nalivu je sledil krotek dež
;
krotka sapa
♦
čeb.
krotke čebele
čebele, ki ne pikajo rade
krôtko
in
krotkó
prisl.
:
gleda krotko in vdano
;
krotko prenašati trpljenje
krotênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od krotiti:
krotenje podivjane živali
/
krotenje upornikov
/
krotenje jeze, strahu
krótica
1
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od krota:
na stezo je skočila krotica
/
ti krotica mala
krotíca
2
-e
ž
(
í
)
star.
vozel
,
zanka
:
narediti krotico
;
krotica na niti
//
med.
vozlu podobna razširina žile:
krotica ji je počila
/
krotica na zadnjiku
krčna žila
krotíčast
-a -o
prid.
(
í
)
star.
krtičast
:
krotičaste noge
krotíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
star.
krotovičiti
:
trpljenje ga krotiči
/
nit se mu trga in krotiči
krotílec
-lca
[
krotilca
in
krotiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
kdor kroti navadno (divje) živali:
krotilec kač, levov
/
krotilec konj
/
slabš.
bil je krotilec, ne pa vzgojitelj
krotílka
-e
[
krotilka
in
krotiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
ženska, ki kroti navadno (divje) živali:
krotilka levov in tigrov
krotílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali:
krotilnica zveri
krotítelj
-a
m
(
ȋ
)
krotilec
:
krotitelj kač
/
krotitelj konj, psov
krotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od krotiti:
krotitev podivjane živali
/
krotitev želja
krotíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delovati na žival tako, da se obnaša mirno, ubogljivo:
z vajetmi je krotil iskre konje
;
krotiti psa
/
krotiti nemirno čredo
/
krotiti leve, tigre
/
ekspr.
otrok ni mogla več krotiti
//
nav. ekspr.
delovati na kaj tako, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja:
gasilci so le s težavo krotili ogenj
;
krotiti divjanje vode
/
reko krotijo z nasipi
;
pren.
krotiti upornike
//
nav. ekspr.
obvladovati
,
zadrževati
:
krotiti jezo, strast
;
težko je krotil svoje želje
;
ni se mogel več krotiti
/
le s težavo je krotila smeh
●
ekspr.
kroti jezik
zelo rad bi kaj povedal, pa molči; ne govori mnogo
krotèč
-éča -e:
kroteč jezo je delal dalje
krotkosŕčen
-čna -o
prid.
(
ȓ
)
star.
ponižen
,
krotek
:
krotkosrčen človek
krôtkost
tudi
krotkóst -i
ž
(
ó; ọ̑
)
lastnost, značilnost krotkega:
krotkost jagnjet
/
krotkost mu je bila prirojena
króton
-a
m
(
ọ̑
)
vrtn.
lončna rastlina z različno pisanimi listi, Codiaeum:
presaditi kroton
krotovíca
-e
ž
(
í
)
star.
1.
oteklina
,
modrica
1
:
po hrbtu je imel krotovice
2.
vozel
,
zanka
:
krotovica na volni
/
v blagu so bile vtkane krotovice
♦
tekst.
vozlu podobna tvorba na niti, preji, ki nastane zaradi premočnega,
nepravilnega vitja
krotovíčast
-a -o
prid.
(
í
)
nav. ekspr.
krivenčast
,
zvit
:
krotovičasta korenina
/
v daljavi se vidijo krotovičasti obronki
//
vozlast
,
zankast
:
krotovičast bič
/
krotovičasta preja
krotovíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od krotovičiti:
krotovičenje listja
/
krotovičenje misli, sloga
krotovíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
povzročati bolečine:
trpljenje ga krotoviči
;
brezoseb.
krotoviči ga v želodcu
2.
s širokim pomenskim obsegom
vznemirjati
,
mučiti
:
ne vem, kaj ga krotoviči
;
to dejstvo mu krotoviči možgane
/
dolgo so ga krotovičili
3.
dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno:
ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta
/
na vse načine je krotovičil dejstva
krotovíčiti se
dobivati nenavadno, nepravilno obliko:
listje se krotoviči in suši
//
krčevito se zvijati:
krotovičiti se od bolečine
/
med praprotjo se je krotovičila kača
zvijajoče se premikala
●
ekspr.
nekaj časa se je krotovičil, potem je pa priznal
se upiral, branil
♦
tekst.
nit, preja se krotoviči
zaradi premočnega, nepravilnega vitja se oblikuje v vozlom
podobne tvorbe
kròv
krôva
m
(
ȍ ó
)
1.
plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna:
iz kabine je odšel na krov
;
valovi so pljuskali na krov
;
krov iz hrastovih desk
;
ograja krova
/
vrgel je steklenico čez krov
čez ograjo krova
/
na krov je prišlo veliko novih potnikov
vkrcali so se na ladjo
/
ladijski krov
●
ekspr.
vreči kaj čez krov
zavreči, odkloniti
;
publ.
letalo je imelo na krovu bombe
s seboj, v sebi
♦
navt.
krov
vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo
ladjo po višini
;
glavni krov
;
spodnji krov
pod glavnim krovom, ki zapira skladišča
;
vodja krova
član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme
2.
star.
streha
:
popravljati krov
/
slamnati krov
/
božji krov
cerkev
//
dom, (domača) hiša:
priseljenci so našli tu svoj krov
/
domači
ali
rodni krov
krôvec
-vca
m
(
ó
)
kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh:
izučiti se za krovca
;
krovci, zidarji in tesarji
krôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
1.
ki združuje več manjših enot:
krovni pokojninski sklad
;
krovni sporazum, zakon
;
krovna komisija
;
krovna organizacija, zveza
;
krovna pogodba
;
krovno podjetje
2.
nanašajoč se na krov:
belo pobarvani krovni deli ladje
;
krovna ograja
/
odpreti krovno lino
3.
ki kaj pokriva, zapira:
tank z močno krovno ploščo
;
krovno steklo akvarija
♦
anat.
krovno tkivo
plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica
;
bot.
krovni list
list, ki pokriva cvet
;
krovna luska
;
krovno tkivo
plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline
;
navt.
krovna oprema
naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter
nakladanje, razkladanje tovora
;
krovna služba
služba pri vzdrževanju ladje, zlasti krovne opreme, in pri delih s
tovorom
;
zool.
krovno perje
perje, ki pokriva odraslo ptico
krôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
1.
šport.
krov, zlasti pri kajaku, kanuju:
zaradi odprte krovnice ga je zalivala voda
2.
(strešna) letev:
pribiti krovnico
krovnína
-e
ž
(
ī
)
geol.
vse plasti, ki ležijo nad določeno plastjo kamnine:
krovnina premogovega sloja
krovnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krovnino:
krovninska kamnina
/
krovninska plast
krovnina
krôvski
-a -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na krovce ali krovstvo:
krovska dela
/
krovski klepar
;
krovski mojster
krôvstvo
-a
s
(
ó
)
dejavnost krovcev:
zidarstvo in krovstvo
króžček
-čka
m
(
ọ̑
)
ekspr.
krogec
,
krožec
:
krožčki in pikice
króžec
-žca
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od krog:
risati črte in krožce
/
na stropu so migetali svetlobni krožci
;
krožci valov
/
repo je rezal na tanke krožce
♦
bot.
čebulni krožec
osrednji del čebulice
króžek
-žka
m
(
ọ̑
)
1.
navadno s prilastkom
organizirana skupina ljudi s skupno dejavnostjo, navadno pod vodstvom
mentorja:
na šoli so ustanovili bralni, dramski in recitacijski krožek
;
filmski, literarni krožek
;
šahovski krožek
;
postati član krožka
/
študentje so se družili v različne krožke
2.
star.
krogec
,
krožec
:
risati krožke in črte
króžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na krog ali kroženje:
krožni izsek, lok
;
prehajati iz krožne oblike v spiralo
/
krožna cesta
;
krožna planinska pot
/
stavba ima krožni hodnik
;
krožni trdnjavski zid
/
krožno dirkališče, tekališče
/
satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
♦
anat.
krožna mišica
mišica, ki zapira in odpira odprtino
;
ekon.
krožno gibanje denarja
;
fiz.
krožno gibanje
gibanje po krožnici
;
krožno valovanje
valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani
;
les.
krožna žaga
stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo
;
strojn.
krožno hlajenje
hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode
;
šport.
krožni obrat
obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva
;
krožna (kolesarska) dirka
dirka po krožni progi
;
tur.
krožno potovanje
potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti
króžno
prisl.
:
krožno se gibati
króženje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od krožiti:
enakomerno kroženje vode, zraka
/
kroženje krvi po telesu
/
kroženje zemlje okrog sonca
/
po večurnem kroženju nad mestom se je spustil na letališče
/
kroženje uradnih spisov
/
hotel je preprečiti kroženje takih govoric
/
kroženje denarja, kapitala
króžica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
kozarec
:
naliti vina v krožice
/
izpiti polno krožico
krožílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
fiz.,
v zvezi
krožilna hitrost
hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga:
krožíšče
-a
s
(
í
)
križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi:
preurediti križišče v petkrako dvopasovno krožišče
;
voziti po krožišču
;
v krožišču je zavil proti središču mesta
;
(iz)gradnja, ureditev krožišča
;
zastoj v krožišču
/
krožišče s pločnikom semaforji
/
krožišče z vodometom
krožíti
in
króžiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem
tiru:
zemlja kroži
;
sateliti krožijo okrog zemlje
/
v vesolju krožijo zvezde
/
točka kroži po obodu kroga
//
krožno se gibati:
zrak kroži
;
voda kroži skozi dno akvarija
/
kri kroži
2.
nav. ekspr.
delati pri premikanju krogu podobno pot:
črni krokarji so krožili po zraku
;
jata ptic kroži nad njim
/
nad mestom krožijo letala
3.
preh.
povzročati, da je kaj podobno krogu:
smeh ji kroži ustnice
/
veter kroži dim nad grmado
/
krožiti desko
zaokrožati
4.
ekspr.
hoditi brez cilja, brez orientacije:
ves dan je krožil po gozdu
;
s prijateljem sta krožila po mestu
/
avtomobili krožijo po cestah
se gibljejo, premikajo
5.
ekspr.
prehajati od ene osebe k drugi:
v skupini je krožila cigareta
/
kovanec je krožil okrog mize
/
nekaj izvodov časopisa še kroži
/
pogled mu je krožil po zbrani družbi
//
pripovedovati se, širiti se:
razne govorice krožijo
;
takšne vesti krožijo med ljudmi, po svetu
/
o njem kroži nešteto anekdot
6.
star.
peti
2
,
prepevati
:
začeli so krožiti
/
krožil je vesele pesmice
/
slavec kroži
●
ekspr.
venomer kroži okrog nje
je pri njej
;
ekspr.
kri mu je začela veselo krožiti (po žilah)
postal je vesel, razigran
♦
fin.
denar kroži
menjuje lastništvo
;
šport.
krožiti (z rokami)
delati gibe (z rokami) v obliki kroga
krožèč
-éča -e:
krožeči jastrebi
króžkar
-ja
m
(
ọ̑
)
šol. žarg.
član krožka:
v razredu je bilo veliko krožkarjev
króžkarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
nastajanje in delovanje krožkov:
na šoli se je krožkarstvo zelo razmahnilo
krožljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
les.
razpokan v smeri letnic:
krožljiv hlod
króžnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
geom.
sklenjena ravninska krivulja, katere točke so enako oddaljene od
središča:
narisati krožnico s šestilom
/
žig z eno, dvema krožnicama
2.
knjiž.
pot v obliki krožnice:
gibanje elektronov po krožnici
/
satelit se je usmeril na krožnico okoli zemlje
króžniček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od krožnik:
porcelanast krožniček
;
skodelica in krožniček
króžnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nekoliko poglobljena, navadno okrogla posoda za serviranje hrane:
postaviti krožnike na mizo
;
naliti juho na krožnik
;
emajliran, porcelanast krožnik
;
krožnik juhe, kaše
/
desertni, globoki, plitvi krožnik
//
pog.
vsebina krožnika:
pojesti dva krožnika krompirja
2.
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno krožniku:
velik krožnik zvočnika
/
publ.
leteči krožnik
občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim
vzrokom nastanka
●
ekspr.
prinesti vse na krožniku
omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže
króžnikast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
podoben krožniku:
krožnikasta posoda
/
nosil je ploščato krožnikasto pokrivalo
krožnína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.,
navadno z rodilnikom
kar je podobno krogu:
krožnina temnega obzorja
kŕpa
-e
ž
(
ŕ
)
1.
kos blaga, navadno manjši:
položiti na čelo mokro krpo
;
pokriti kozarec s čisto krpo
;
platnena krpa
/
likati z vlažno krpo
/
na podstrešju je polno krp
cunj
/
kožna krpa
//
kos blaga za brisanje ali čiščenje:
obrisati prah s krpo
;
kuhinjska krpa
;
krpa za pomivanje posode
2.
manjši kos blaga, ki ostane pri krojenju:
krojač je vrnil vse krpe
;
iz raznobarvnih krp narejena oblekica
/
od plašča je ostalo veliko krp
//
tak kos za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela:
prišiti krpo na rokav
/
prilepiti krpo na zračnico
kos gume
/
ekspr.
na obleki je bila krpa pri krpi
obleka je bila zelo zakrpana
3.
nav. ekspr.
kar je po obliki podobno krpi:
list je imel več krp
/
megla se je raztrgala na krpe
;
po njivah leži sneg v krpah
4.
ekspr.,
z rodilnikom
manjši kos česa:
imeli so samo dve krpi zemlje
;
videla se je krpa neba
/
niti krpe svojega sveta nima
prav nič
;
pren.,
knjiž.
meglene krpe spominov
♦
bot.
krpa
del deljenega cvetnega ali zelenega lista
;
gozd.
sejati na krpe
sejati na manjše, med seboj ločene površine
;
med.
pljučna krpa
pljučni reženj
krpáč
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor krpa, zlasti čevlje:
stare škornje je odnesel h krpaču
//
slabš.
čevljar
:
krpači in krojači
krpálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na krpanje:
krpalni pribor
/
krpalni postopek
krpálka
-e
[
kərpalka
in
kərpau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki krpa:
bila je krpalka in šivilja
2.
šivanka (za krpanje):
dolga krpalka
krpálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za krpanje:
šivalnica in krpalnica
/
ustanoviti krpalnico
krpàn
-ána
m
(
ȁ á
)
1.
ekspr.
velik, zelo močen človek:
ta je bil pravi krpan
2.
pog.
avtobus z deljeno karoserijo, navadno v mestnem prometu:
izstopati iz krpana
kŕpanec
-nca
m
(
ŕ
)
nit, navadno bombažna, za krpanje zlasti nogavic:
barvasti krpanec
kŕpanje
-a
s
(
r̄
)
glagolnik od krpati:
krpanje suknjiča
;
igla, sukanec za krpanje
/
krpanje nogavic
/
krpanje znanja
kŕpanka
-e
ž
(
ŕ
)
1.
tiskan ali tkan vzorec, ki ima videz sešitih majhnih koščkov tkanine
različnih vzorcev in barv:
krpanka iz ostankov blaga
;
izdelovanje, šivanje krpank
;
razstava krpank
2.
ekspr.
kar je sestavljeno iz več različnih elementov:
krpanka prijetnih spominov
krpánovski
-a -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na krpan 1:
čudili so se njegovi krpanovski postavi
/
krpanovska moč
2.
ekspr.
tak kot pri Levstikovem Krpanu:
krpanovsko dejanje
kŕpar
1
-ja
m
(
ȓ
)
kdor zbira in (pre)prodaja cunje in druge odpadne predmete;
cunjar
:
stare obleke so oddali krparju
krpár
2
-ja
m
(
á
)
ekspr.
kdor krpa, zlasti čevlje:
krpar je imel veliko dela
//
slabš.
čevljar
krparíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
krpanje
:
spet se je lotila krparije
/
to delo je navadna krparija
krpáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
slabš.
krpati
:
šivala je in krparila
/
kar naprej krpari na strehi
kŕpast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
podoben krpi:
krpast oblak
krpàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
bot.,
v zvezi
krpati list
list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do polovice:
kŕpati
-am
nedov.
(
r̄
)
1.
s krpo prekrivati, nadomeščati raztrgani, izrabljeni del česa:
krpati hlače
;
krpa in šiva
/
začel je krpati čevlje
/
krpati nogavice
z delanjem goste nitne mreže prekrivati, nadomeščati raztrgani,
izrabljeni del nogavice
2.
ekspr.
delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj,
popravljati:
spomladi so cesto samo krpali
;
krpati slamnato streho
/
krpati stare lonce
//
slabš.
izboljševati
,
izpopolnjevati
:
krpati znanje učencev
/
neprestano krpajo svoj program
kŕpelj
1
-plja
m
(
ŕ
)
nav. mn.
priprava za hojo po snegu;
krplja
:
hoditi s krplji
kŕpelj
2
-plja
tudi
krpèlj -êlja
m
(
ŕ; ȅ é
)
zool.
drobno pikčast rdečkast zajedavec na perjadi, Dermanyssus galinae:
kŕpež
-a
m
(
ȓ
)
star.
krpanje
:
znova se lotiti krpeža
●
star.
krpež in trpež pol sveta držita
varčnost je važna za gospodarski obstoj
kŕpica
-e
ž
(
ŕ
)
1.
manjšalnica od krpa:
zaviti v krpico
;
raznobarvne, svilene krpice
/
všiti krpico
/
videlo se je samo nekaj krpic neba
2.
nav. mn.
izdelek za zakuho iz rezančnega testa, navadno kvadratne oblike:
juha s krpicami
kŕpičast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
ki je iz krpic:
otrok v krpičasti čepici
krpínica
-e
ž
(
í
)
obrt.
cikcakast okrasni trak, ki se prišije na oblačilo:
kŕplja
-e
ž
(
ŕ
)
nav. mn.
1.
priprava z ovalnim obodom, ki je znotraj mrežasto prepleten, za hojo
zlasti po snegu:
nataknil si je krplje
;
dereze in krplje
2.
nar. vzhodno
priprava iz ovalnega obroča in vrvi, ki se uporablja za prenašanje
zlasti krme:
oprtati si krplje
;
naložil je polne krplje trave
kŕpljica
-e
ž
(
ŕ
)
1.
manjšalnica od krplja:
narediti krpljice za otroke
2.
okrogla, (mrežasto prepletena) priprava za na smučarsko palico:
izgubiti krpljico
;
udarci krpljic ob sneg
krpúcati
-am
nedov.
(
ū
)
slabš.
krpati
:
krpucati hlače
/
sedi na dvorišču in nekaj krpuca
/
krpucati članek
kŕr
medm.
(
ȓ
)
posnema glas galeba ali nekaterih drugih ptic:
galebi kričijo: krr krek krek
kŕst
-a
m
(
ȓ ŕ
)
1.
v krščanskem okolju
obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane:
nesti otroka h krstu
;
dobiti ime pri krstu
/
biti pri krstu
biti krščen
♦
rel.
prvi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve
2.
nav. ekspr.,
navadno z rodilnikom
podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo:
krst ladje, tovarne
3.
ekspr.,
navadno s prilastkom
dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti:
prestal je svoj govorniški, politični krst
;
smučarski krst
/
lovski krst
●
ekspr.
noben krst ni mogel več pomagati
nihče
;
ekspr.
igra je doživela svoj odrski krst
bila je prvič uprizorjena
;
ekspr.
prestati ognjeni krst
prestati prvo bitko
;
ekspr.
živega krsta nisem videl
nikogar
kŕsta
-e
ž
(
ŕ
)
priprava, navadno iz desk, v katero se položi mrlič:
pogrebci nesejo krsto
;
spustiti krsto v zemljo
;
črna krsta
;
kovinska, lesena krsta
/
za krsto so stopali najbližji sorodniki
kŕstar
-ja
m
(
ȓ
)
izdelovalec krst:
krstar in grobar
kŕsten
-tna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na krst:
krstni in birmanski boter
;
krstni obred
;
velika krstna pojedina
/
krstni kamen
;
krstni list
dokument s podatki o krstu kake osebe
;
krstna knjiga
knjiga, v katero se vpisujejo krščenci
;
krstno ime
ime, ki se dobi pri krstu
/
krstna izvedba domače drame
;
svečana krstna predstava
●
star.
krstni list
izpisek iz rojstne matične knjige
;
star.
krstno ime
(rojstno) ime
kŕstica
-e
ž
(
ŕ
)
manjšalnica od krsta:
bela krstica
krstílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
rel.
krsten
:
nov krstilni kamen
;
krstilna kapela
krstílnica
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
prostor ali stavba za krščevanje:
starinska krstilnica
;
cerkev s krstilnico
krstílnik
-a
m
(
ȋ
)
rel.
krstni kamen:
krstilnik z lepimi okrasnimi figurami
krstína
-e
ž
(
í
)
nar.
gostija ob krstu;
botrinja
:
pri hiši so imeli krstino
/
biti na krstini
krstítelj
-a
m
(
ȋ
)
rel.
kdor koga krsti:
krstitelj in boter
krstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od krstiti:
krstitev poganskih ljudstev
krstíti
in
kŕstiti -im
dov. in nedov.
(
ī ŕ
)
1.
v krščanskem okolju
s krstom sprejeti koga med kristjane:
krstiti otroka
/
sina je dal krstiti
♦
rel.
podeliti zakrament krsta
//
v zvezi z
na, za
dati ime pri krstnem obredu:
sina je krstil na svoje ime
;
krstil ga je za Tomaža
;
pren.,
ekspr.
krstili so ga za očeta idealizma
2.
nav. ekspr.
dati ime, navadno pri slavnostni predaji v uporabo:
krstiti ladjo, ulico
;
krstili so novo tovarno
/
evfem.
prav nelepo jo je krstil
●
ekspr.
novo dramo so krstili v Celju
prvič uprizorili
;
ekspr.
krstiti vino
doliti mu vodo
kŕščen
-a -o:
otrok je bil krščen
/
pog.:
krščen duš
kršenduš
;
krščen matiček
kršenmatiček
krstítki
-ov
m
mn.
(
ȋ
)
nar. prekmursko
gostija ob krstu;
botrinja
:
biti povabljen na krstitke
krstník
-a
m
(
í
)
star.
krstitelj
:
krstnik in krščenec
kŕš
-a
m
(
ȓ r̄
)
knjiž.
kršje
:
pobočje je pokrival krš
krščàn
-ána
in
krščán
-a
m
(
ȁ á; ȃ
)
pog.
pripadnik krščanske vere;
kristjan
:
kot zavedna krščana sta pogosto iskala oporo v dolgih pogovorih o
veri in smislu življenja
krščánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kristjane ali krščanstvo:
krščanska morala
/
krščanske cerkve
;
krščansko bogoslužje
/
krščanska mitologija
/
krščanski narodi
●
ekspr.
krščanske cene
zmerne, primerne
♦
polit.
krščanska demokracija
nazor, ideologija, ki zagovarja principe krščanstva v javni
politiki
;
krščanski socialist
pristaš krščanskega socializma
;
krščanski socializem
nazor, ki utemeljuje socializem s krščansko etiko
;
rel.
krščanska vera
vera, ki priznava Kristusa za boga
krščánskodemokrátski
-a -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
polit.,
v zvezi
krščanskodemokratska stranka
stranka, ki deluje na temeljih krščanskosocialnega gibanja:
opozicijska, vladajoča krščanskodemokratska stranka
;
ustanovitev krščanskodemokratske stranke
krščánskosociálen
-lna -o
prid.
(
ȃ-ȃ
)
polit.
ki se zavzema za socialne spremembe na krščanskih temeljih:
krščanskosocialno gibanje
krščánskosocialístičen
-čna -o
prid.
(
ȃ-í
)
nanašajoč se na krščanski socializem:
krščanskosocialistična gibanja
krščánstvo
-a
s
(
ȃ
)
vera, ki priznava Kristusa za boga:
oznanjati, sprejeti krščanstvo
;
začetki krščanstva
//
miselnost, kultura, ki temelji na krščanski veri:
krščanstvo v umetnosti
kŕščenec
-nca
m
(
ŕ
)
rel.
kdor je bil krščen ali se pripravlja na krst:
krščenca so prinesli v cerkev
;
krščenci in birmanci
//
krščen človek v odnosu do svojega botra:
obiskal ga je njegov krščenec
krščeníca
in
kŕščenica -e
ž
(
í; ŕ
)
star.
1.
služabnica
,
dekla
:
poklicati hlapce in krščenice
2.
krščenka
:
obdarovati krščenico
krščeník
-a
m
(
í
)
zastar.
kristjan
:
pobožni krščeniki
kŕščenka
-e
ž
(
ŕ
)
rel.
ženska, ki je bila krščena ali se pripravlja na krst:
v naročju je držala krščenko
//
krščena ženska v odnosu do svojega botra:
bila je njegova krščenka
krščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od krščevati:
voda za krščevanje
krščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
rel.
podeljevati zakrament krsta:
krščevati otroke
/
hodil je po deželi in krščeval
●
ekspr.
krščevati vino
dolivati mu vodo
kŕšec
-šca
m
(
ȓ
)
z rodilnikom
drobec
:
kršci premoga so leteli na vse strani
;
kršec stekla
♦
min.
kršec
zelo trd sulfid brez razkolnosti
;
bakrov kršec
rudnina železov in bakrov sulfid; halkopirit
;
železov kršec
rudnina kubični železov sulfid; pirit
kršélj
-a
m
(
ẹ̑
)
nar.
zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem
delu osramja;
sramna uš
1
:
imeti kršelje
;
nalezel se je kršeljev
kŕšen
-šna -o
prid.
(
ȓ
)
star.
kamnit
,
skalnat
:
kršen in gorat svet
;
kršno obrežje
/
kršna dežela
kŕšendúš
in
kŕščendúš
in
kŕščen dúš
medm.
(
r̄-ū
)
pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
kršenduš, kako me zebe
kŕšenje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od kršiti:
kršenje obveznosti odplačevanja
;
kršenje predpisov
kŕšenmatíček
in
kŕščenmatíček
in
kŕščen matíček
[
kəršenmatičək; kərščenmatičək
]
medm.
(
r̄-ȋ
)
pog.
izraža podkrepitev trditve:
kršenmatiček, si neumen
krševít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
kamnit
,
skalnat
:
krševito pobočje
/
krševit, divji polotok
kršílec
-lca
[
kəršiu̯ca
in
kəršilca
]
m
(
ȋ
)
kdor dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela:
vsak kršilec bo kaznovan
;
podatki o kršilcih predpisov
/
kršilec pravil igre
kršílka
-e
[
kəršiu̯ka
in
kəršilka
]
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki dela drugače, kot zahtevajo predpisi,
zakoni, načela:
huda, velika kršilka človekovih pravic
;
kazni, sankcije za kršilke evropskih proračunskih pravil
/
države kršilke
kršín
-a
m
(
ȋ
)
bot.
visoka trava z ozkimi dlakavimi listi in trdimi koreninami;
zlatolaska
kršítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela:
za kršitelje so predpisane stroge kazni
;
kršitelji pogodbe
kršíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska ali država, ustanova, ki dela drugače, kot zahtevajo predpisi,
zakoni, načela:
policista sta s kršiteljico opravila razgovor
;
hude, velike kršiteljice človekovih pravic
;
sankcije za kršiteljice javnofinančne discipline, proračunskih
pravil
/
seznam držav kršiteljic
kršítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od kršiti:
zakrivil je kršitev pogodbe
;
kršitev pravic
;
kršitev zakona
/
kršitev tujega zračnega prostora
kŕšiti
-im,
in
kršíti
in
kŕšiti -im
nedov.
(
ŕ; ī ŕ
)
delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela:
kršiti obveznosti, pogodbo, predpise
;
kršiti načela miru
;
s tem dejanjem je kršil zakon
/
kršiti pravila igre
/
dov. in nedov.
,
publ.
tuja letala so kršila naš zračni prostor
priletela nad ozemlje naše države brez dovoljenja
kŕšiti se
,
in
kršíti se
in
kŕšiti se
star.
krušiti se, lomiti se:
skale se kršijo
kŕšen
-a -o:
kršena pravica do zasebnosti
kŕšje
-a
s
(
ȓ
)
kamenje, navadno z ostrejšimi robovi:
pobočje je pokrivalo kršje
;
pot, posuta s kršjem
/
steza se vije po kršju
/
ekspr.
na tem kršju nič ne uspeva
kŕt
-a
m
(
ȓ r̄
)
manjši sesalec s črnim kožuhom in lopatasto razširjenima sprednjima
nogama, ki živi pod zemljo:
gredico so razrili krti
;
zakopan je v knjige kot krt
/
na vrtu rije krt
krtáča
-e
ž
(
á
)
priprava za čiščenje in gladenje iz šopov žime, žic, vstavljenih v
navadno lesen hrbet:
očistiti čevlje, obleko s krtačo
;
mehka, trda krtača
;
krtači podobna priprava
/
jeklena, sirkova, žična krtača
;
krtača za lase, ribanje
●
ostriči se na krtačo
ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
krtáčar
-ja
m
(
ȃ
)
izdelovalec krtač:
čevljarji in krtačarji
krtáčarstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje krtač:
pletarstvo in krtačarstvo
krtáčast
-a -o
prid.
(
á
)
nav. ekspr.
podoben krtači:
krtačasta površina tkanine
/
krtačasti brki
krtáčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
tisk.,
v zvezi
krtačni odtis
odtis za korekture:
krtačni odtis članka, knjige
krtáčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od krtačiti:
krtačenje obleke
/
krtačenje živine
krtáčica
-e
ž
(
á
)
krtačka
:
roke si je očistil s krtačico
krtáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
čistiti, gladiti s krtačo:
krtačiti obleko
/
krtačiti živino
/
ekspr.
ves dan ga je samo krtačil
ošteval, zmerjal
krtáčka
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od krtača:
očistiti s krtačko
;
lase ima goste kot krtačka
/
zobna krtačka
zobna ščetka
●
ostriči se na krtačko
ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
krtíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.,
zool.
škodljivi poljski, velikim mišim podobni glodavci, ki delajo rove pod
zemljo, Microtinae:
krtice in drugi škodljivci
2.
nar.
voluhar
:
zatreti krtice na vrtu
krtíca
2
-e
ž
(
í
)
med.
vozlu podobna razširina žile:
krtica se je predrla
//
krčna žila:
krtice na nogah
krtíčar
-ja
m
(
ȋ
)
agr.
stroj za delanje drenažnih rovov:
krtíčast
-a -o
prid.
(
í
)
med.
ki ima veliko krtic:
krtičasta noga
krtína
-e
ž
(
í
)
manjši kup zemlje, ki ga izrije krt:
s koso je zadel ob krtino
;
krtine na travniku
//
nav. ekspr.
manjši kup zemlje:
ob kopačih na pobočjih so nastajale krtine
//
ekspr.
manjši hrib, vzpetina:
na vsako krtino se je povzpel
krtínast
-a -o
prid.
(
í
)
poln krtin:
zanemarjeni in krtinasti travniki
krtínje
-a
s
(
ȋ
)
več krtin, krtine:
sveže krtinje
;
krtinje na travniku
krtínka
-e
ž
(
ȋ
)
vrtn.
prst iz krtine:
dodati lončnicam krtinko
krtínovec
-vca
m
(
í
)
nar. vzhodno
krtina
:
s koso je zadel ob krtinovec
kŕtov
-a -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na krte:
krtovi rovi
;
krtova jama
●
ekspr.
iti v krtovo deželo
umreti
krtovínjak
-a
m
(
ȋ
)
nar. prekmursko
krtina
:
na travniku je bilo veliko krtovinjakov
krúc
-a
m
(
ȗ
)
1.
v madžarskem okolju,
nekdaj
kmečki upornik:
odločne zahteve krucev
2.
nar. vzhodno
sposoben, podjeten človek:
bil je res pravi kruc
krucenál
medm.
(
ȃ
)
nižje pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
ne bom si sam kuhal, krucenal
krúci
medm.
(
ȗ
)
nižje pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
kruci, tu sem jaz gospodar
krucifíks
1
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
križ
,
razpelo
:
nad klečalnikom je visel krucifiks
/
slikar krucifiksov
krúcifíks
2
medm.
(
ȗ-ȋ
)
nižje pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
bom že napravil red, krucifiks
krucinál
medm.
(
ȃ
)
nižje pog.
izraža močno podkrepitev trditve:
krucinal, vsega mi pa ne boste odnesli
krúcniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nar. zahodno
klecniti
:
kolena so mu krucnila
krúgla
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
večja, navadno lončena posoda za vodo:
napolniti kruglo
●
star.
gleda kakor hudič iz krugle
zelo grdo, jezno
krùh
krúha
m
(
ȕ ú
)
1.
pečeno živilo iz moke, vode, kvasa:
jesti kruh
;
postregli so s kruhom in vinom
;
star, suh kruh
;
zadišalo je po svežem kruhu
;
kruh s kiselkastim okusom
;
drobtina kruha
;
skorja, sredica kruha
;
dober je kot kruh
;
tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha
/
hlebec, štruca kruha
;
kos kruha
/
mesila je testo za kruh
/
kruh vzhaja
;
peči kruh
/
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
že zgodaj je okusil kruh bridkosti
//
tako živilo v obliki hlebca, štruce:
odlomiti kos, krajec kruha
;
dobro zapečen kruh
/
bel(i), črn(i) kruh
;
Grahamov kruh
;
koruzni, rženi kruh
;
mlečni, oljnati kruh
;
kruh iz ajdove moke
/
(pletena) košarica za kruh
/
rezati kruh na kose, rezine
/
pog.:
četrt kruha, prosim
;
kupiti več kruhov
//
kos, odrezan od hlebca, štruce:
nadrobiti kruh v mleko
;
namazati kruh z maslom
;
na kruh je dal sir
/
pog.
pojedel je tri kruhe
2.
ekspr.
pridelek, navadno žitni:
toča je uničila ves kruh
/
letos bo dosti kruha
/
zemlja je rodila slab kruh
3.
ekspr.
delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine:
za vse ne bo kruha
;
upal je, da bo dobil kruh
;
imeti, izgubiti (dober, slab) kruh
;
dolgo je iskal kruha
/
tovarna daje kruh veliko ljudem
/
končno je prišel h kruhu
/
biti, priti ob kruh
;
šel je v tujino za kruhom
//
s prilastkom
delo, poklic sploh:
opustil je kmečki kruh
;
rudarskega kruha ne zmore več
;
slab pisateljski kruh
/
pomagal mu je do gosposkega kruha
4.
ekspr.
(osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine:
truditi se za kruh
;
borba, skrb za (vsakdanji) kruh
/
kruh si je služil s kmetovanjem
/
pri hiši je veliko kruha
/
to delo je njegov kruh
●
kruh se je lepo dvignil
vzhajal
;
ekspr.
iz te moke ne bo kruha
prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega
rezultata
;
star.
v življenju je večkrat kruha stradal
živel v pomanjkanju
;
ekspr.
še vedno mu oče reže kruh
daje sredstva za življenje
;
bibl.
človek ne živi samo od kruha
človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine
;
ekspr.
živeti ob kruhu in vodi
zelo slabo, v pomanjkanju
;
ekspr.
vsi otroci so že pri kruhu
odrasli in zaposleni
;
pog.
biti pri lahkem kruhu
imeti ne naporno in dobro plačano službo
;
ekspr.
iti s trebuhom za kruhom
iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine
;
ekspr.
jesti bel(i), črn(i) kruh
živeti v izobilju, pomanjkanju
;
ekspr.
(belega) kruha je pijan, sit
zaradi izobilja je objesten, predrzen
;
ekspr.
sprl se je z (belim) kruhom
zavrnil je donosen položaj, službo
;
vznes.
trpljenje je moj vsakdanji kruh
trpljenja, hudega sem navajen
;
ekspr.
njegov kruh je bil grenek
preživljal se je s težkim, neprijetnim delom
;
smeje se kot cigan belemu kruhu
široko, na vsa usta
;
za lenuha ni kruha
len človek ne more pričakovati materialnih dobrin
;
zarečenega kruha se največ poje
prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati,
spremeniti
;
preg.
kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja
kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
♦
etn.
obredni kruh
pečen ob krstu, poroki in za določene praznike
;
obrt.
domači kruh
z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh
;
gobasti kruh
z neprožno sredico
;
pekovski kruh
;
rel.
darovati (pri maši) kruh in vino
krúharica
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
ženska, ki peče ali prodaja kruh:
krčmarji, mesarji in kruharice
kruhárna
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
prodajalna kruha:
kruharna ob Ljubljanici
;
kruharna in mesnica
krúhek
-hka
m
(
ȗ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od kruh:
mati je rezala kruhek
/
kruhek se že peče
/
boj za ljubi kruhek
/
kruhek si je namazala z maslom
kos, košček kruha
2.
hlebček
,
štručka
:
kupiti kruhke
/
masleni kruhek
3.
v zvezi
obloženi kruhek
rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi
zlasti razni mesni izdelki in sir:
naročil je dva obložena kruhka
;
postregli so jim z obloženimi kruhki
♦
etn.
mali
ali
škofjeloški kruhek
pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih
lesenih modelih
kruhobórec
-rca
m
(
ọ̑
)
slabš.
kdor se bori, si prizadeva (samo) za materialne dobrine:
kruhoborci in karieristi
/
razmere so ga prisilile, da je postal kruhoborec
kruhobórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kruhoborce ali kruhoborstvo:
osnova njegovemu delu je kruhoborska previdnost
/
kruhoborski uradnik
kruhobórstvo
-a
s
(
ọ̑
)
slabš.
boj, prizadevanje (samo) za materialne dobrine:
častihlepje in kruhoborstvo
/
vse svoje življenje je moral omejiti na kruhoborstvo
kruhodajálec
-lca
[
kruhodajau̯ca
in
kruhodajalca
]
m
(
ȃ
)
star.
delodajalec
:
sprl se je s svojim kruhodajalcem
kruhojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor (rad) je kruh:
bil je velik kruhojedec
/
postal je okupatorjev kruhojedec
krúhov
-a -o
prid.
(
ú
)
ki je iz kruha:
kruhovi cmoki
;
kruhova juha
//
krušen
:
kruhova skorja in sredica
/
kruhove drobtine
krúhovec
-vca
m
(
ú
)
1.
ekspr.
kdor (rad) je kruh:
bil je pravi kruhovec
2.
nekdaj
redka jed iz poparjenega kruha:
jedli so kruhovec in kislo mleko
3.
bot.
tropsko drevo z izredno debelim deblom, Adansonia digitata:
sadeži kruhovca
krúlba
-e
ž
(
ȗ
)
nav. šalj.
kruljenje
:
krulba je potihnila
krúlec
-lca
m
(
ȗ
)
ekspr.
prašič
:
svinjak je bil poln krulcev
krúlež
-a
m
(
ȗ
)
kruljenje
:
krulež lačnih svinj
krulíncati
-am
nedov.
(
ȋ
)
ekspr.
(na rahlo) kruliti:
prašički krulincajo
krulíti
in
krúliti -im
nedov.
(
ī ú
)
1.
oglašati se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom:
lačni prašiči krulijo
/
brezoseb.
kruli mi po trebuhu
●
ekspr.
želodec mu kruli
lačen je
2.
slabš.
peti z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom:
pijanci so krulili in tulili
krulèč
-éča -e:
slišal je kruleče glasove
kruljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
šepati
:
starec krulja
/
kruljal je za njimi
//
slabš.
težko, nerodno hoditi:
kruljal je dalje
krúljav
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
šepast
,
šepav
:
kruljav fant
;
ostal je kruljav vse življenje
krúljavec
-vca
m
(
ú
)
ekspr.
šepav človek:
berači in kruljavci
krúljavost
-i
ž
(
ú
)
ekspr.
šepavost
:
v šali si je privoščil njegovo kruljavost
krúljenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od kruliti:
iz svinjaka se je slišalo močno kruljenje
/
njegovega kruljenja ni mogel več prenašati
krúmpast
-a -o
prid.
(
ú
)
nižje pog.
šepast
,
šepav
:
bila je grda in krumpasta
krúncati
-am
nedov.
(
ȗ
)
ekspr.
šepati
:
že od rojstva krunca
krúncelj
-clja
m
(
ú
)
star.
ledena sveča:
od streh visijo dolgi krunclji
krúp
-a
m
(
ȗ
)
med.
davica žrela, grlovka:
krupjé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
igr.
uslužbenec v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti:
krupje je zavrtel ruleto
krupjêjka
-e
ž
(
ȇ
)
igr.
uslužbenka v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti:
spretna krupjejka
/
izobraževala se je za krupjejko
krupón
-a
m
(
ọ̑
)
usnj.
vsak od dveh delov kože s hrbta goveda ali prašiča:
desni, levi krupon
//
usnje iz te kože, navadno za podplate:
nepremočljiv, odporen krupon
/
komerčni krupon
trdo podplatno usnje za težko obutev
krúšen
-šna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na kruh:
odrezal si je krušno rezino
;
krušna skorja in sredica
/
krušne drobtine
/
krušno testo
/
krušni nož
;
zakurila je v krušni peči
/
krušni oče
očim
;
pog.
(krušna) karta
zlasti v vojnem času
živilska nakaznica
;
krušna mati
mačeha
/
star.:
živeli so v slabih krušnih razmerah
materialnih
;
rešen je vseh krušnih skrbi
//
star.
premožen
,
bogat
:
krušen kmet
/
leto je krušno
♦
agr.
krušno žito
žito za mletje
;
bot.
krušna plesen
plesen, ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh,
Penicillium crustaceum
krušíti
in
krúšiti -im,
in
krúšiti -im
nedov.
(
ī ú; ú ū
)
povzročati, da odpadajo majhni, drobni deli s površja kake stvari:
začel je lomiti ključavnico in krušiti desko
;
ne kruši stene
krušíti se
in
krúšiti se,
in
krúšiti se
zaradi delovanja zunanjih sil izgubljati s površja majhne, drobne
kose:
omet se kruši
;
kamenje se je začelo krušiti
/
lonec se že kruši
krušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) kruši:
stari krušljivi zidovi
/
krušljiva skala
krušljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost krušljivega:
krušljivost stene
krúšna
-e
ž
(
ū
)
nar. koroško
(krušno) žito:
krušno so hranili za poletne mesece
●
nar. prekmursko
iti na krušno
postati preužitkar
krúšnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
krpa za pokrivanje, zavijanje (krušnega) testa, kruha:
krušnico je posula z moko
;
zaviti kruh v belo krušnico
2.
podolgovata posoda za testo, pletena iz slame:
dati kruh v krušnico
3.
etn.
miza s koritom za mesenje:
nasuti moko v krušnico
krúšnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
krušnjak
:
v krušniku je imel hrane za tri dni
2.
nar. vzhodno
preužitkar
:
trdo življenje krušnika
krušnják
in
krúšnjak -a
m
(
á; ȗ
)
torba, navadno za čez ramo, v kateri se nosi hrana:
segel je v krušnjak po malico
;
krušnjak in vetrovka
krút
-a -o
prid.
, krútejši
(
ȗ ū
)
ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali
uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk:
krut človek, sovražnik
;
krut in sebičen je
/
krut odnos do ujetnikov
;
kruta strogost
/
to so bili kruti časi
/
ekspr.
kruta resnica
//
knjiž.,
ekspr.
zelo hud:
krut mraz
/
kruta kazen
/
živi v kruti revščini
krúto
1.
prislov od krut:
kruto ravna z njim
2.
ekspr.
izraža visoko stopnjo, močno obliko česa:
vse se mu kruto maščuje
;
kruto se varaš
krútež
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
krut človek:
krutež in surovež
krútost
-i
ž
(
ū
)
lastnost, značilnost krutega človeka:
krutost osvajalcev
/
nastopil je z vso krutostjo
/
krutost njegovih besed jo je prizadela
kruzeiro
in
cruzeiro
tudi
kruzêjro
tudi
kruzêro -a
[
prva oblika
kruzêjro;
druga oblika
kruzêjro
in
kruzêro
]
m
(
ȇ
)
nekdaj
denarna enota Brazilije:
dati več milijonov kruzeirov nagrade
/
novi kruzeiro
krváv
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kri
a)
v roki je držal krvav nož
;
krvav sneg
;
imel je krvave dlani, roke
;
bolnikovo blato je bilo krvavo
/
otrok je ves potolčen in krvav
;
po obrazu je krvav
;
obveza je že krvava
/
krvav madež na obleki
;
srna je puščala krvavo sled
/
krvavi telečji zrezki
/
krvava klobasa
krvavica
/
krvavi žulji
/
ekspr.
pogledal ga je s krvavimi očmi
b)
nav. ekspr.:
krvavi boji
;
prišlo je do krvavega konca, obračuna
;
krvav pretep, zločin
;
krvave demonstracije
;
krvava zadušitev revolucije
;
krvavo dejanje
;
maščevanje je bilo krvavo
/
krvave izkušnje iz vojnih let
/
zavladal je krvav teror
c)
ekspr.:
goreti s krvavim plamenom, žarom
;
oblaki so bili čisto krvavi
;
krvava zarja
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
krvava krivica se mu godi
;
krvava žalitev
/
to je v krvavem nasprotju
/
govoril je s krvavo resnobo
/
moral je plačevati krvave denarje
●
ekspr.
začel se je krvavi ples
bitka, bojevanje
;
ekspr.
potil je krvavi pot
zelo se je trudil, trpel
;
knjiž.,
ekspr.
jokati krvave solze
zelo trpeti
;
ekspr.
biti krvav pod kožo
nagnjen k strastem, materialnim užitkom
;
ekspr.
roke ima do komolcev krvave
zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦
bot.
krvavi mlečnik
rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen
strupen sok, Chelidonium majus
;
etn.,
kot grožnja otrokom
ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno
;
med.
krvava griža
griža s krvavim blatom
;
pravn.
krvavi denarič
sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem
;
krvavo sodišče
;
zool.
krvava uš
škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma
lanigerum
krvávo
1.
prislov od krvav:
krava krvavo mokri
/
piše se narazen ali skupaj
krvavo rdeč
ali
krvavordeč obraz
2.
ekspr.
izraža visoko stopnjo, močno obliko česa:
krivda se mu krvavo maščuje
;
krvavo mi bo plačal
;
to še krvavo potrebujem
;
hrane krvavo primanjkuje
;
krvavo zaslužen denar
;
krvavo zares gre
;
sam.:
do krvavega ga je pretepel
krvávec
-vca
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
rabelj
,
krvnik
:
biriči in krvavci
//
krvav, ranjen človek:
vklenjeni krvavec
2.
nar. koroško
govedo, ki krvavo mokri:
bil je priča, da je vol krvavec
(Prežihov)
●
slabš.
obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na
nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
♦
bot.
šentjanževka
;
min.
hematit
krvavênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od krvaveti:
skušal je zaustaviti krvavenje
;
krvavenje iz nosa
/
krvavenje iz maternice
krvavéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
biti v stanju, ko se izliva, izteka kri iz žile:
že zelo dolgo krvavi
;
močno krvavi iz nosa
;
še malo krvavi na roki
/
prsti mu krvavijo
;
rana je začela spet krvaveti
/
ekspr.
hodil je tako dolgo, da so mu noge krvavele
●
knjiž.
srce ji je krvavelo od bridkosti, trpljenja
zelo je trpela
//
knjiž.,
ekspr.
bojevati se:
naši očetje so krvaveli na mnogih bojiščih
;
krvaveti za domovino, svobodo
/
ta narod že dolgo krvavi
2.
knjiž.
oddajati rdečo svetlobo:
večerno nebo je krvavelo
;
ogenj na ognjišču krvavi
krvavèč
-éča -e:
tiščal je krvavečo arterijo
;
krvaveča glava
krvavíca
-e
ž
(
í
)
klobasa z nadevom, ki mu je primešana kri:
delati krvavice
;
krvavica in jetrnica
/
krvavica s kislim zeljem
/
sladka krvavica
krvavíčnost
-i
ž
(
ī
)
med.
bolezensko stanje moških, pri katerem se krvavitev težko ustavi;
hemofilija
:
podedovati krvavičnost
krvavítev
-tve
ž
(
ī
)
izliv, iztekanje krvi iz žil:
zaustaviti krvavitev
;
prišlo je do krvavitve
;
nevarna krvavitev
/
huda krvavitev iz rane
♦
med.
možganska krvavitev
izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
;
notranja krvavitev
krvavitev notranjih organov
krvavíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj krvavo:
krvaviti obvezo
krvávkast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki vsebuje kri:
krvavkast izcedek, izmeček
;
na ustih je imel krvavkasto peno
/
krvavkast madež
//
ekspr.
rdečkast
:
krvavkasta svetloba
krvavo...
ali
krvávo...
prvi del zloženk
(
ȃ
)
nanašajoč se na krvav:
krvavoličen
;
krvavook
kŕvca
-e
ž
(
ȓ
)
ekspr.
kri
1
:
topla krvca mu teče po obrazu
kŕven
-vna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na kri:
krvni madež
;
pes teče po krvni sledi
/
narediti krvno preiskavo
/
krvno barvilo
snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo
/
zelo vidne krvne žile
/
krvni sorodnik
;
krvno maščevanje
●
Turki so pobirali krvni davek
jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel
;
publ.
krvni davek
izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
♦
anat.
jetrni krvni obtok
;
krvni obtok
gibanje, premikanje krvi v telesu
;
biol.
krvna ploščica
;
belo krvno telesce
brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami
;
rdeče krvno telesce
krvna celica, ki vsebuje hemoglobin
;
med.
krvni pritisk
pritisk krvi na stene žil in srca
;
krvni serum
tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi
;
izmeriti krvni sladkor
količino glukoze v krvi
;
krvni strdek
poltrdna masa iz strjene krvi
;
krvna plazma
;
krvna skupina
dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk
;
krvna slika
rezultat preiskave belih in rdečih krvničk
;
pravn.
krvno sodstvo
krvénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
bot.,
navadno v zvezi
navadna krvenka
močvirska rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti v
socvetju, Lythrium salicaria:
krvi...
prvi del zloženk,
kakor
krvižejen,
ipd.,
gl.
kri
1
krvníca
-e
ž
(
í
)
1.
knjiž.
ženska, ki (poklicno) izvršuje smrtno kazen:
izročena je bila krvnici
●
šport. žarg.
njena krvnica v tretjem kolu
tekmovalka, ki jo je premagala
2.
bot.
navadno užitna goba belkaste ali rjavkaste barve, brez klobuka;
prašnica
krvníčka
-e
ž
(
ī
)
nav. mn.,
biol.
krvna celica:
nastanek krvničk
/
bela, rdeča krvnička
krvník
-a
m
(
í
)
knjiž.
rabelj
:
delo krvnika
/
izročiti koga krvniku
//
ekspr.
kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno:
krvniki divjajo po deželi
;
brezdušen, krut krvnik
krvnína
-e
ž
(
ī
)
pravn.,
v srednjem veku
spravnina za usmrtitev ali hudo telesno poškodbo:
krvníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na krvnike:
krvniški posel
/
krvniški oder
krvníštvo
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
rabeljstvo
:
krvništvo se mu je zastudilo
/
krvništvo okupatorjev
krvnožílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
žilen
:
krvnožilni sistem
krvo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na kri:
krvodajalec
;
krvoločen
;
krvotok, krvožilen
krvodajálec
-lca
[
kərvodajau̯ca
in
kərvodajalca
]
m
(
ȃ
)
kdor da, daje kri:
zbralo se je veliko prostovoljnih krvodajalcev
krvodajálka
-e
[
kərvodajau̯ka
in
kərvodajalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki da, daje kri:
že več let je krvodajalka
;
redna krvodajalka
krvodajálski
-a -o
[
kərvodajalski
in
kərvodajau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na krvodajalce ali krvodajalstvo:
organizirati krvodajalsko akcijo
/
krvodajalska izkaznica, značka
krvodajálstvo
-a
[
kərvodajalstvo
in
kərvodajau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
dejavnost krvodajalcev:
krvodajalstvo se je v zadnjem času zelo razmahnilo
;
organizatorji krvodajalstva
krvolítje
-a
s
(
ī
)
knjiž.,
ekspr.
morjenje, ubijanje, navadno množično:
dovolj je bilo krvolitja
;
prišlo je do strašnega krvolitja
krvolóčen
-čna -o
prid.
, krvolóčnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
nav. ekspr.
ki (rad) mori, ubija:
krvoločen lev, tiger
;
krvoločna čreda volkov
;
krvoločne zveri
//
slabš.
zelo okruten, brezobziren:
krvoločen vladar
/
krvoločen človek
/
na obrazu se mu je pojavil krvoločen nasmeh
2.
ekspr.
ki (rad) pije, sesa kri:
napadli so ga krvoločni komarji
;
sestradane, krvoločne živalice
krvolóčnež
-a
m
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
krvoločen človek:
takšnih bojev so se udeleževali brezsrčneži in krvoločneži
krvolóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
nav. ekspr.
krvoločna ženska:
brezčutna krvoločnica
krvolóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
krvoločen človek:
nasilja krvoločnikov
krvolóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost krvoločnega:
krvoločnost zveri
/
slabš.
znan je bil po svoji krvoločnosti
krvolòk
in
krvolók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
knjiž.
krvoločna zver:
volk je znan krvolok
//
krvoločen človek:
krvoloki so mu ubili sina
krvolúžen
-žna -o
prid.
(
ū
)
tisk.,
v zvezi
krvolužna sol
sol, ki se uporablja pri jedkanju filma:
krvomóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na krvomočnost:
krava je postala krvomočna
krvomóčnica
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
rastlina z deljenimi ali nedeljenimi listi in modrimi, vijoličastimi,
rožnatimi ali belimi cveti, Geranium:
natrgati si šopek krvomočnic
/
srebrna krvomočnica
krvomóčnost
-i
ž
(
ọ̄
)
vet.
izločanje krvi s sečem, navadno pri govedu:
to bolezen spremlja krvomočnost
krvoprelítje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.,
ekspr.
morjenje, ubijanje, navadno množično:
prišlo je do strašnega krvoprelitja
;
narediti konec krvoprelitju
krvoséčnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
med.
izločanje krvi s sečem:
pogost znak te bolezni je krvosečnost
krvosès
in
krvosés -ésa
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
slabš.
brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec:
oduren priganjač in krvoses
;
vaški krvosesi
;
bil je pravi krvoses delavcev
//
nav. ekspr.
žival, ki (rada) pije, sesa kri:
brenclji so pravi krvosesi
krvosésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na krvosese:
krvosesna podlasica
/
krvosesni denarni mogotci
krvoskrúnec
-nca
m
(
ȗ
)
kdor ima spolne odnose z najožjim (krvnim) sorodnikom:
obsojen je bil kot krvoskrunec
krvoskrúnka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki ima spolne odnose z najožjim (krvnim) sorodnikom:
krvoskrunka in grešnica
krvoskrúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na krvoskrunce ali krvoskrunstvo:
krvoskrunska ljubezen
/
živeti v krvoskrunskem razmerju
krvoskrúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
spolni odnosi med najožjima (krvnima) sorodnikoma:
zagrešiti krvoskrunstvo
;
vzrok za krvoskrunstvo
/
živeti v krvoskrunstvu
krvoslédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
lov.
pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi:
glasen lajež krvosledcev
krvosléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.,
v zvezi
krvosledni pes
barvar
,
krvosledec
:
trop krvoslednih psov
krvosrámen
-mna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
krvoskrunski
:
krvosramna ljubezen
krvosrámnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
krvoskrunka
:
pijanka je in krvosramnica
krvosrámnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
krvoskrunec
:
krvosramnik in zvodnik
krvosrámstvo
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
krvoskrunstvo
:
kazen za krvosramstvo
krvotóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na krvotok:
krvotočne motnje
/
krvotočna rana
krvotòk
in
krvotók -óka
m
(
ȍ ọ́; ọ̑
)
knjiž.
krvavitev, krvavenje, navadno močno:
obveza ni ustavila krvotoka
//
krvni obtok:
skrbeti za pravilen krvotok
krvotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
biol.,
navadno v zvezi
krvotvorni organ
organ, v katerem se tvorijo krvne celice:
obolelost krvotvornih organov
krvožêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
1.
nav. ekspr.
ki (rad) pije, sesa kri:
krvoželjni komarji
2.
nav. ekspr.
ki (rad) mori, ubija:
krvoželjen tiger
//
slabš.
zelo okruten, brezobziren:
krvoželjni vojaki
krvožêljnost
-i
ž
(
é
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost krvoželjnega:
krvoželjnost tigrov
/
slabš.
polaščala se ga je krvoželjnost
krvožílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
žilen
:
krvožilna obolenja
/
krvožilni sistem
krznár
-ja
m
(
á
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem oblačil iz krzna:
kučmo in plašč je naročila pri najboljšem krznarju
;
krznar in usnjar
krznaríja
-e
ž
(
ȋ
)
podjetje, delavnica za krznarsko obrt:
odpreti krznarijo
/
ukvarja se tudi s krznarijo
s krznarstvom
krznárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem oblačil iz krzna:
šivilja in krznarka
krznárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na krznarje ali krznarstvo:
krznarski mojster
/
krznarska industrija, obrt
krznárstvo
-a
s
(
ȃ
)
krznarska obrt:
razvoj krznarstva in usnjarstva
//
podjetje, delavnica za to obrt:
krznén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki je iz krzna:
jopič s krznenim ovratnikom
;
krznene rokavice
/
nosila je dragocen krznen plašč
krznína
-e
ž
(
í
)
krzno
:
obšiti s krznino
/
razstava krznine
/
dama v krznini
kŕzno
-a
s
(
ŕ
)
živalska koža, strojena z dlako vred:
kupovati, prodajati krzno
;
plašč obrobiti, podložiti s krznom
/
astrahansko, bobrovo, kunje, ovčje krzno
/
imitacija krzna
/
plašč s krznom
s krznenim ovratnikom
/
ekspr.
oblači se v dragoceno krzno
♦
obrt.
plemenito krzno
tanko in odporno, z lesketajočo se dlako
kržák
-a
m
(
á
)
nar. vzhodno
ročna ribolovna priprava z mrežo, pritrjeno na dveh prekrižanih
palicah;
križak
kržlják
-a
m
(
á
)
kržljavec
:
med srnjaki so ostali le kržljaki
kržljàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
nav. ekspr.
slabo razvit, zakrnel:
hodil je med kržljavimi hrasti
/
zajci so bili majhni in kržljavi
/
kržljava rast
/
slabš.
kržljav otrok
kržljávec
-vca
m
(
ȃ
)
ekspr.
slabo razvita, zakrnela žival, rastlina:
ob poti so rasli sami kržljavci
;
v gnezdu ni bilo nobenega kržljavca
/
slabš.
bil je duševni in telesni kržljavec
kržljávost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost kržljavega:
proučuje kržljavost pri živalih
;
kržljavost drevja
ks
[
kś
]
medm.
,
klic psu
napadi
1
,
zgrabi
:
ks, ks, daj ga!
ksantípa
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
zlobna, prepirljiva (zakonska) žena:
ksantipa mu je grenila življenje
/
oženil se je s pravo ksantipo
ksantofíl
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rumeno ali rjavo barvilo v rastlinskih celicah:
ksébni
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
pri vpreženi živini
levi
:
ksebni konj, vol
/
na ksebno stran je vpregel kravo
;
sam.:
pognati ksebnega
ksenofób
-a
m
(
ọ̑
)
kdor čuti sovraštvo, odpor do tujcev in tujega:
zmerjali so ga s ksenofobom
;
rasist, nacionalist in ksenofob
ksenofóben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ksenofobijo:
imeti ksenofoben odnos do manjšin
;
ksenofobna politika
;
biti, postati ksenofoben
ksenofóbičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na ksenofobijo:
imeti ksenofobičen odnos do tuje kulture
;
biti, postati ksenofobičen
;
ksenofobična izjava
;
ksenofobična politika
ksenofobíja
-e
ž
(
ȋ
)
sovraštvo, odpor do tujcev in tujega:
članek obravnava ksenofobijo pri posameznih narodih
ksénon
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
težek žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Xe:
s ksenonom napolnjena cevka
ksero...
ali
ksêro...
prvi del zloženk
(
ȇ
)
nanašajoč se na izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku:
kserografija
;
kserokopija
/
kseroizpis
in
ksero izpis
kserofít
-a
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina, ki uspeva na suhih tleh:
med kserofite spada poleg puščavskih rastlin tudi planika
kserográf
-a
m
(
ȃ
)
tisk.
naprava za izdelavo kopij po elektrostatičnem postopku:
kserografíja
-e
ž
(
ȋ
)
tisk.
izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku:
pri svojem delu si je veliko pomagal s kserografijo
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim izdelovanjem kopij:
razvoj kserografije
kserografírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
tisk.
izdelovati kopije po elektrostatičnem postopku:
ksêroks
-a
m
(
ȇ
)
tisk.
kserograf
:
kupiti kseroks
;
v prid. rabi:
kseroks kopija
ksêroksen
-sna -o
prid.
(
ȇ
)
tisk.
nanašajoč se na izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku:
kseroksna kopija
/
kseroksni papir
kseroksírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
izdelovati kopije po elektrostatičnem postopku:
fotografirati in kseroksirati
/
kseroksirati dokumente
ksíht
-a
m
(
ȋ
)
nižje pog.,
nav. slabš.
obraz
:
nakremžil je ksiht
ksilén
-a
m
(
ẹ̑
)
kem.
benzen z dvema metilnima skupinama:
ksilít
-a
m
(
ȋ
)
petr.
premog, v katerem je lesna zgradba jasno vidna, lesni premog:
v kupu lignita je tudi nekaj ksilita
ksilofón
-a
m
(
ọ̑
)
glasb.
glasbilo z lesenimi ploščicami, na katere se udarja z lesenima
paličicama:
igrati na ksilofon
ksilografíja
-e
ž
(
ȋ
)
um.
grafična tehnika, pri kateri se z žlebičastimi dleti in raznimi noži
reže v leseno ploščo;
lesorez
:
uspehi ksilografije
ksilográfski
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od ksilografija:
ksilografska tehnika
ksilól
-a
m
(
ọ̑
)
kem.
ksilen
ksilolít
-a
m
(
ȋ
)
grad.
zmes lesne moke, žganega magnezita, raztopine magnezijevega klorida za
pode:
ksilolíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
grad.
ki je iz ksilolita:
ksilolitni tlak
kšèft
kšêfta
in
kšéft -a
m
(
ȅ é; ẹ̑
)
nižje pog.
trgovska dejavnost, trgovanje, ki prinaša navadno večji dobiček:
ima smisel za kšeft
/
naredil je dober kšeft
kupčijo
//
delo
,
opravek
:
ta kšeft mu ne gre od rok
kúb
1
-a
m
(
ȗ
)
mat.
tretja potenca števila:
izračunati kub
/
x na kub [x
3
]
kúba
-e
ž
(
ȗ
)
cigara iz srednje dobrih vrst tobaka, krajša od havane:
kaditi kubo
kubánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Kubance ali Kubo:
kubanski revolucionarji
♦
gastr.
kubanski rum
originalni rum z manj močno aromo in manjšo stopnjo alkohola
kubatúra
-e
ž
(
ȗ
)
prostornina, navadno kot izraz količine:
kubatura stavbe je zelo velika
/
izračunati kubaturo izkopane zemlje
//
strojn.
prostornina, ki jo opiše bat pri svojem gibanju v valju;
gibna prostornina
:
vozila z različnimi kubaturami
/
kubatura motorja
kúben
-bna -o
prid.
(
ȗ
)
mat.
kubičen
2
:
kubna enačba, funkcija
/
kubni meter
kúbičen
1
-čna -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kubus:
kubična gmota podstavka
/
kubična masovnost kraške hiše
kubíčen
2
in
kúbičen -čna -o
prid.
(
ȋ; ú
)
1.
nanašajoč se na kub:
kubični koren
;
kubična enačba, funkcija
2.
v zvezi
kubični meter
enota za merjenje prostornine:
kupiti tri kubične metre drv
;
izkopali so več kubičnih metrov [m
3
] zemlje
/
kubični centimeter
●
pog.
koliko kubičen je motor
kolikšna je njegova gibna prostornina
♦
min.
kubični silikat
silikat, ki se pojavlja v kristalih kubičnega sistema
;
kubični sistem
sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako
dolge
kúbičnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
lastnost, značilnost kúbičnega:
kubičnost kamnitnega podstavka
;
poudaril je kubičnost predmetov
/
masivna kubičnost
kubík
-a
m
(
ȋ
)
pog.
kubični meter:
za kubik lesa je dobil precej denarja
;
odmetati več kubikov snega
/
meriti v kubikih
//
med. žarg.
kubični centimeter:
vbrizgal mu je več kubikov zdravila
/
koliko kubikov ima motor tvojega avtomobila
kubíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kubirati:
kubiranje binoma
kubírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
mat.
računati tretjo potenco števila:
kubirati in kvadrirati
kubíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik kubizma:
skupina ekstremnih kubistov
kubístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kubiste ali kubizem:
kubistična slika
/
kubistična razstava
/
ekspr.
na steni je visel čisto kubističen portret
kubízem
-zma
m
(
ī
)
um.
zahodnoevropska umetnostna smer v slikarstvu v začetku 20. stoletja,
ki upodablja naravo tako, da jo razstavlja na osnovne prostorske
oblike:
predstavnik kubizma
kúbus
tudi
kúb -a
m
(
ȗ
)
knjiž.
kocka
1
:
izračunati prostornino kubusa
/
stavba je bila podobna velikanskemu kubusu
kúcelj
-clja
m
(
ú
)
nar. zahodno
grič
,
vzpetina
:
na kuclju je stala cerkev
♦
alp.
nižja skala z zaobljenim vrhom
kúcljast
-a -o
prid.
(
ú
)
nar. zahodno
ki ima kuclje:
kucljasta pokrajina
kúčanovec
-vca
m
(
ȗ
)
pristaš, privrženec nazorov slovenskega politika Milana Kučana:
ni niti kučanovec niti politično opredeljen
kúčma
-e
ž
(
ȗ
)
okroglo krzneno pokrivalo, ki sega do ušes:
pokriti se s kučmo
;
z astrahanom obšita kučma
;
kučma iz bobrovega krzna
//
ekspr.,
navadno z rodilnikom
kar kaj pokriva:
z velikim naporom so dosegli sneženo kučmo vrha
kúčmar
-ja
m
(
ȗ
)
izdelovalec kučem:
kučmarji in klobučarji
//
ekspr.
kdor nosi kučmo:
pozimi je bilo videti veliko kučmarjev
kúčmast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben kučmi:
debela kučmasta kapa
kúčmica
-e
ž
(
ȗ
)
manjšalnica od kučma:
pokrila se je s kučmico
kúdovec
-vca
m
(
ȗ
)
član Kulturno-umetniškega društva France Prešeren iz Ljubljane:
kudovci so za prireditev pridobili različne sponzorje
kudú
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
antilopa z dolgimi, šilastimi rogovi, Strepsiceros:
kúfer
-fra
m
(
ú
)
nižje pog.
kovček
:
nosil je težek kufer
●
pog.
kufre gor, kufre dol
izraža odpor do ponavljajočega se dela, zlasti preseljevanja
kúga
-e
ž
(
ú
)
1.
huda nalezljiva bolezen bezgavk, pljuč ali krvi:
v mestu je kuga
;
izbruhnila je epidemija kuge
;
povzročitelj kuge
;
smrdi kot kuga
;
bolezen se je širila kot kuga
zelo hitro
;
ogibajo se ga kot kuge
/
ekspr.
črna kuga
/
kot vzklik:
da bi te kuga
;
kuga te poberi
//
ekspr.,
v povedni rabi
izraža težko ozdravljivost ali neozdravljivost, navadno zelo
razširjene bolezni:
rak je grozljiva kuga
/
ta bolezen je prava kuga
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar ima množično uničujoče, pogubne posledice:
take ideje so kuga sodobne družbe
;
kuga fašizma se širi po Evropi
/
alkoholna kuga
●
publ.
bela kuga
neodločanje staršev za rojstvo otrok in s tem povezan upad
prebivalstva; tuberkuloza
♦
bot.
vodna kuga
vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in
dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis
;
kem.
cinova kuga
razpadanje cina v prah
;
med.
bubonska kuga
pri kateri otečejo bezgavke
;
pljučna kuga
;
vet.
goveja kuga
nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil
;
kokošja kuga
nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil
;
pasja kuga
nalezljiva bolezen psov zlasti z vnetjem dihal, prebavil in
osrednjega živčevja
;
prašičja kuga
nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in
vnetjem prebavil
kúgav
-a -o
prid.
(
ú
)
bolan za kugo:
kugav človek
kúgavec
-vca
m
(
ú
)
ekspr.
kdor ima kugo:
kugavec in gobavec
kúguar
-ja
m
(
ȗ
)
zool.
srednje velika, svetlemu panterju podobna zver, ki živi v Severni in
Južni Ameriki, Panthera concolor;
puma
kúha
-e
ž
(
ú
)
1.
kuhanje
:
lotila se je kuhe
;
mešati jed med kuho
;
hiteti s kuho
/
prinesti krompirja za eno kuho
2.
ekspr.
jed
,
hrana
:
pripravljati kuho
;
jesti dobro, enolično kuho
/
kuhi je primešala dišave
//
star.
(kuhana) hrana za prašiče:
gosta kuha
;
kotel za kuho
kuhálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je za kuhanje:
kuhalna naprava
/
kuhalna temperatura
/
električni štedilnik s štirimi kuhalnimi ploščami
kúhalica
-e
ž
(
ú
)
nar.
soparica
,
sopara
:
Na trgu je žehtela kuhalica, rejenim muham so gorele kreljutce, prah
se je vzdigoval v strehe
(S. Vuga)
kuhalíšče
-a
s
(
í
)
kuhalna plošča štedilnika:
obrisati kuhališče z mokro krpo
;
pečica in kuhališče
/
indukcijsko kuhališče
;
steklokeramično kuhališče
kuhálnica
tudi
kúhalnica -e
[
kuhau̯nica,
prva oblika tudi
kuhalnica
]
ž
(
ȃ; ú
)
navadno lesena priprava za mešanje jedi med kuhanjem:
premešati omako s kuhalnico
;
kuhalnice in zajemalke
●
ekspr.
zna sukati kuhalnico
dobro kuhati
kuhálnik
-a
m
(
ȃ
)
manjša prenosna naprava za kuhanje:
vključila je kuhalnik
;
lonec s krompirjem je postavila na kuhalnik
;
na kuhalniku si je kuhal čaj
/
dvoploščni kuhalnik
;
električni, plinski kuhalnik
;
kuhalnik na butan, špirit
♦
papir.
odprta ali zaprta posoda za pripravljanje, predelovanje papirne
mase
kúhanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od kuhati:
ukvarjati se s kuhanjem
/
mešati jed med kuhanjem
;
kuhanje mesa
/
posoda za kuhanje turške kave
/
kuhanje žganja
/
s kuhanjem trme ne boš nič dosegel
kúhar
-ja
m
(
ȗ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s kuhanjem:
kuhar kuha kosilo
;
bil je dober kuhar
/
glavni kuhar
;
hotelski, ladijski kuhar
kúharček
-čka
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kuhar:
kuharček je pomagal v kuhinji
kúharica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kuhanjem:
kuharice že kuhajo kosilo
;
ona je odlična kuharica
;
gospodinje in kuharice
/
vzeli so jo za kuharico
/
glavna kuharica v hotelu
;
pog.
farovška kuharica
/
ekspr.
moja mama je dobra kuharica
dobro kuha
2.
pog.
kuharska knjiga:
na polici je imela odprto kuharico
kuharíja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. slabš.
kuhanje
:
hitela je s kuharijo
/
učiti se kuharije
kuharstva
kuháriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
nav. slabš.
kuhati
:
ves dan je doma in kuhari
/
samo kuhari in peče
kúharski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kuharje ali kuharstvo:
cenil je njene kuharske sposobnosti
;
ekspr.
učiti se kuharske umetnosti
/
kuharski recept
;
kuharska knjiga
knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi
/
kuharski pomočnik
kúharstvo
-a
s
(
ȗ
)
dejavnost kuharjev:
posvetil se je kuharstvu
/
pouk kuharstva
kúhati
-am
nedov.
(
ú ȗ
)
1.
delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote:
uči se kuhati
;
zna zelo dobro kuhati
;
kuha in pospravlja
;
pri tej hiši se slabo kuha
/
kuhati kosilo, večerjo
/
kuha le na olju
/
kuhati na elektriko, plin
//
imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna:
kuhati meso, zelenjavo
;
kuhati v pokriti posodi
;
kuha in peče
;
v loncu se kuha krompir
/
kuhati čaj, kavo
;
kuhati juho
/
kuhati kaj do mehkega
/
kuha samo na kuhalniku
//
imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja:
kuhati perilo
2.
pridobivati kaj z delovanjem toplote:
iz sliv kuhati marmelado
;
kuhati žganje
/
kuhati klej
/
kuhati, žgati apno
pridobivati apno z žganjem apnenca
3.
ekspr.
pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno:
možje so kuhali maščevanje
;
neprestano nekaj kuha
;
spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
kar naprej kuha trmo
;
kuhati zavist
/
še vedno kuha jezo nanj
●
pog.
kuhati mulo
kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom
;
ekspr.
bolnika je vso noč kuhala vročina
imel je visoko vročino
;
ekspr.
jezen je, da ga kar kuha
zelo
♦
les.
kuhati les
pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
kúhati se
ekspr.
1.
pojavljati se v visoki stopnji:
v srcu se mu kuha bes, sovraštvo
;
v njem se kuha jeza
2.
biti, zadrževati se v vročini:
ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani
/
bilo je tako vroče, da se je kar kuhal
kuhajóč
-a -e:
težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo
kúhan
-a -o:
jesti kuhan fižol, kostanj
;
na mleku kuhani riž
;
krompir je že kuhan
;
napol kuhana jed
/
kuhano maslo
maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda
;
mehko
ali
v mehko kuhano jajce
jajce z nezakrknjenim rumenjakom
●
rdeč kot kuhan rak
zelo
;
ekspr.
kuhan in pečen je pri njih
pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦
gastr.
kuhano vino
vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
kúhinja
-e
ž
(
ú
)
1.
prostor, v katerem se pripravlja hrana:
gospodinja je bila v kuhinji
;
svetla, velika kuhinja
/
bivalna kuhinja
ki vključuje jedilni prostor
;
kuhinja z jedilnim kotom
/
čajna kuhinja
soba za pripravljanje toplih pijač in malic v bolnišnicah in
zavodih
;
pren.,
slabš.
politična kuhinja
//
pohištvo za ta prostor:
kupil je sodobno kuhinjo
;
kuhinje in spalnice
/
švedska kuhinja
funkcionalno oblikovani in razporejeni kuhinjski elementi
2.
navadno s prilastkom
hrana, jedi, pripravljene na določen način:
pri njih imajo dobro kuhinjo
;
rad ima izbrano kuhinjo
/
domača kuhinja mu dobro de
doma pripravljena hrana
;
francoska in kitajska kuhinja
;
v hotelu imajo priznano mednarodno kuhinjo
hrano, jedi, značilne za različne narode, dežele
//
ekspr.
kuhanje
,
kuha
:
ves dan se ukvarja s kuhinjo
3.
navadno s prilastkom
organizirano prehranjevanje določene skupine ljudi:
tovarna ima svojo kuhinjo
/
hotel z lastno kuhinjo
/
delavska, javna, šolska kuhinja
/
mlečna kuhinja
v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih
izdelkov
/
šef kuhinje
♦
agr.
svinjska kuhinja
manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za
prašiče
;
etn.
črna kuhinja
v kateri dim ni speljan skozi dimnik
;
voj.
poljska kuhinja
kúhinjica
-e
ž
(
ú
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kuhinja:
sedeli so v kuhinjici
kúhinjski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kuhinjo:
ima veliko kuhinjskega dela
/
kuhinjski odpadki
;
kuhinjsko okno gleda na dvorišče
/
kuhinjski element
kos kuhinjskega pohištva, ki se lahko uporablja sam ali se
kombinira z drugimi kosi
;
rezati s kuhinjskim nožem
;
kuhinjska deska
za rezanje, sekljanje hrane
;
kuhinjska kredenca, miza
;
kuhinjska krpa
;
pomivati (kuhinjsko) posodo
;
(kuhinjska) sol
;
kuhinjska tehtnica
/
kuhinjski otok
sklop kuhinjskih elementov, postavljen sredi prostora
/
slabš.
kuhinjska filozofija
●
ekspr.
kuhinjski muc
kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi
kúhlja
-e
ž
(
ȗ
)
nar. vzhodno
kuhalnica
:
v roki je držala kuhljo
kúhnja
-e
ž
(
ȗ
)
nar. primorsko
(kuhana) hrana za prašiče:
pripravljala je kuhnjo
kújanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od kujati se:
naveličala se je kujanja
;
trmoglavo kujanje
/
njeno kujanje ga je prizadelo
kújast
-a -o
prid.
(
ú
)
kujav
:
kujasta ženska
kújati se
-am se
nedov.
(
ú
)
1.
kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom:
še vedno se kuja
;
nenadoma se je začel kujati
/
šel se je kujat v kot
//
upirati se:
sprva se je kujal, češ da ne bo tega storil
2.
ekspr.
postajati slabši:
vreme se kuja
/
stara peč se je začela kujati
kújav
-a -o
prid.
(
ú
)
ki se (rad) kuja:
kujav človek
/
spregovorila je s kujavim glasom
/
ekspr.
kujavo vreme
kújavec
-vca
m
(
ú
)
kdor se (rad) kuja:
bil je kujavec in trmoglavec
kújavka
-e
ž
(
ú
)
ženska, ki se (rada) kuja:
kujavka in trmoglavka
kújavost
-i
ž
(
ú
)
lastnost kujavega človeka:
njena kujavost ga je zelo motila
/
počasi je kujavost popustila
kujón
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
grdoba
,
porednež
:
takemu kujonu ne moreš zaupati
;
vražji kujon
/
to je pa star kujon
/
kot nagovor
nikar se ne izgovarjaj, kujon kujonasti
kujónček
-čka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od kujon:
lažnivi kujonček
/
ljubk.
mali kujonček
kujonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
dražiti
2
,
jeziti
1
,
zafrkavati
:
ne dovolim, da bi me kujoniral
kúk
-a
m
(
ȗ
)
nar.
grič
,
hrib
:
povzpel se je na kuk
kúka
-e
ž
(
ū
)
nar. primorsko,
navadno v zvezi
kuko biti, zbijati
otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi
ga prevrnili;
kozo biti
kukálce
-a
s
(
ā
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kukalo:
dama s kukalcem
/
preden odpre vrata, pogleda skozi kukalce
kukálnik
-a
m
(
ȃ
)
majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo;
kukalo
:
pogledati skozi kukalnik
kukálo
-a
s
(
á
)
1.
daljnogled z majhno povečavo, navadno za gledališče:
gledati, opazovati skozi kukalo
;
lepo izdelano kukalo
/
gledališko kukalo
//
ekspr.
daljnogled sploh:
čez ramo je imel obešeno kukalo
2.
majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo:
pogledal je skozi kukalo, kdo je zunaj
kúkanje
1
-a
s
(
ū
)
glagolnik od kukati
1
:
iz gozda se sliši glasno kukanje
/
kukanje ure ga moti
kúkanje
2
-a
s
(
ū
)
glagolnik od kukati
2
:
kukanje izza vogla
kúkarica
-e
ž
(
ū
)
nar.
koruza
:
Kukarica na drugi strani proti Muri je ovenela in čakala trgatve
(M. Kranjec)
kúkati
1
-am
nedov.
(
ū ȗ
)
1.
oglašati se z glasom kuku:
kukavica kuka
2.
navadno v zvezi z
ura
z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznanjati čas:
ima uro, ki kuka
kúkati
2
-am
nedov.
(
ū ȗ
)
1.
nav. ekspr.
gledati, navadno skrivoma, pritajeno:
kukati izza drevesa, vogla
;
kukati skozi ključavnico
;
priprl je vrata in kukal v kuhinjo
/
iz luknje je kukala lisica
;
pren.
izza oblakov je kukalo sonce
2.
ekspr.
izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice;
gledati
:
izpod krila ji kukajo čipke
/
prvi zvončki že kukajo iz zemlje
kukáva
-e
ž
(
ȃ
)
geogr.
večja kraška kotanja z navadno navpičnimi stenami:
kúkaven
-vna -o
prid.
(
ū
)
zastar.
beden
,
žalosten
:
njegovo življenje je bilo kukavno
/
znašel se je v prav kukavnem stanju
kúkavica
-e
ž
(
ú
)
1.
ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk:
kukavica kuka
;
iz gozda je bilo slišati kukavico
●
iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica
zvočni signal ljubljanske radijske postaje
;
ura s kukavico
ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice
//
ekspr.
tuj, nezakonski otrok (v družini):
podtaknila mu je kukavico
2.
bot.,
navadno v zvezi
navadna kukavica
rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis
morio:
šopek navadnih kukavic
3.
zastar.
bojazljivec
,
strahopetec
:
ne bodi takšna kukavica
kúkavičji
-a -e
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na kukavice:
eno jajce v taščičinem gnezdu je bilo kukavičje
/
kukavičji mladič
●
ekspr.
kukavičje jajce
problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega
♦
bot.
kukavičja lučca
travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos
cuculi
kukavíčnica
in
kúkavičnica -e
ž
(
ȋ; ú
)
nav. mn.,
bot.
rastline s celorobimi listi in cveti v grozdih ali klasih,
Orchidaceae:
kukavíčnik
in
kúkavičnik
in
kukovíčnik
in
kúkovičnik -a
m
(
ȋ; ú
)
bot.
rastlina s črtalastimi listi in z navadno svetlo rdečimi cveti v
klasih, Gymnadenia:
kúkec
-kca
m
(
ȗ
)
1.
zool.
hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu;
trdoglav
1
:
v baraki je polno kukcev in drugega mrčesa
2.
ekspr.
žuželka
,
hrošč
,
črv
:
zbirati kukce
kúki
in
cookie
-ja
[
kúki
]
m
(
ȗ
)
1.
pog.
piškot okrogle oblike z dodatkom čokolade ali sadja v koščkih:
peka kukijev
;
kava in kuki
/
kukiji s koščki čokolade
//
tako pecivo z dodatkom marihuane:
na zabavo je prinesel kukije
2.
rač.
podatek o uporabniku, ki ga spletni brskalnik shrani na računalniku
ali drugi elektronski napravi za možnost nadaljnje uporabe;
piškotek
:
števci obiskanosti spletnih strani delujejo na osnovi kukijev
ku-klux-klan
in
kúklúksklán -a
[
kú-klúks-klán
]
m
(
ȗ-ȗ-ȃ
)
v Združenih državah Amerike
tajna teroristična organizacija, ki se bori zlasti proti
enakopravnosti črncev:
člani ku-klux-klana
kúkma
-e
ž
(
ȗ
)
nar. vzhodno
lasje, potisnjeni izpod rute nad čelo:
narediti si kukmo
/
kokoš ima kukmo
čop
kúkmak
-a
m
(
ȗ
)
bot.
navadno užitna goba z belim ali rjavkastim klobukom in obročkom na
betu, Psalliota:
poljski, travniški kukmak
kúkmast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nar. vzhodno,
v zvezi s
kokoš
čopast
kúks
-a
m
(
ȗ
)
ekon.,
pravn.,
nekdaj
delež družabnika rudarske družbe:
lastnik kuksa
kukú
1
-ja
tudi
--
m
(
ȗ
)
posamezen glas pri kukanju, oglašanju:
kukavica mu je nakukala trinajst kukujev
kúkú
2
medm.
(
ȗ-ȗ
)
1.
posnema glas kukavice:
kuku, kuku, se oglaša kukavica iz gozda
2.
otr.,
pri igri
izraža opozorilo nase:
kuku, tukaj sem
kúkúc
medm.
(
ȗ-ȗ
)
otr.,
pri igri
izraža opozorilo nase:
odkrije si obraz in reče otroku: kukuc
kúkúk
medm.
(
ȗ-ȗ
)
1.
posnema glas kukavice:
po gozdu odmeva: kukuk, kukuk
2.
otr.,
pri igri
izraža opozorilo nase:
kukuk, me vidiš?
kukurícati
-am
nedov.
(
ī
)
zastar.
kikirikati
,
kukurikati
:
petelinček kukurica na dvorišču
kukurícniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
kikirikniti
,
zakikirikati
:
na dvorišču je kukuricnil petelin
kukuričnják
-a
m
(
á
)
nar. prekmursko
stavba za sušenje in hranjenje koruze:
kukuričnjak je bil poln
kukuríkati
-am
nedov.
(
ī
)
oglašati se z glasom kukuru:
petelin je glasno kukurikal
kukurú
medm.
(
ȗ
)
posnema glas petelina:
kukuru, kukuru, vabi petelin kokoši
kúl
tudi
cool
--
[
kúl
]
prid.
(
ȗ
)
pog.,
zlasti v sproščenem ožjem krogu
ki privlači, vzbuja dober vtis in povzroča odobravanje ljudi:
kul film
;
kul tip
;
kul bejba
kúl
tudi
cool
prisl.
,
v povedni rabi
:
kul je, če te imajo ljudje radi
kúla
-e
ž
(
ȗ
)
v orientalskem okolju
stolp, navadno obrambni:
od trdnjave je ostala le še kula
/
mesto slovi po džamijah in kulah
kulák
-a
m
(
á
)
1.
v carski Rusiji in prva leta po državljanski vojni
lastnik velikega posestva, ki ga obdeluje navadno z najeto delovno
silo:
kulaki so se upirali kolektivizaciji
2.
slabš.,
prva leta po 1945
velik kmet, gruntar:
Kulakom je treba pokazati zobe. Bati se nas morajo
(K. Grabeljšek)
kulán
-a
m
(
ȃ
)
zool.
oslu podobna žival, ki živi v centralni Aziji, Equus hemionus
hemionus:
kulánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ustrežljiv
,
uslužen
:
kulanten trgovec
kuláški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kulake:
bil je iz kulaške družine
/
kulaška miselnost
kuláštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
v carski Rusiji in prva leta po državljanski vojni
družbeni sloj kulakov:
kulaštvo se upira kolektivizaciji
//
miselnost kulakov:
nekaj kulaštva je še vedno v njih
2.
slabš.,
prva leta po 1945
gruntarstvo
:
za težave so časopisi krivili kulaštvo
kúli
1
-ja
m
(
ȗ
)
v nekaterih azijskih deželah
nekvalificirani delavec, težak:
najeti kulije
;
siromašni kmetje in kuliji
;
pren.,
ekspr.
časnikarski kuli
kúli
2
-ja
m
(
ȗ
)
pog.
kemični svinčnik:
pisati s kulijem
/
rdeči kuli
kúlica
-e
ž
(
ȗ
)
pog.
kemični svinčnik:
barvna kulica
;
papir in kulica
kulináričen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kulinariko:
kulinarična specialiteta
/
izkazati se s kulinarično spretnostjo
/
kulinarična razstava
kulinárika
-e
ž
(
á
)
1.
spretnost, znanje pripravljanja in aranžiranja jedi:
izkušnje sodobne kulinarike
//
nauk o tem:
knjige s področja kulinarike
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
jed
,
hrana
:
ljubitelj ribje kulinarike
/
domača, srbska kulinarika
kulinárski
-a -o
prid.
(
á
)
kulinaričen
:
kulinarski izdelki
kulísa
-e
ž
(
ȋ
)
na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in
predstavlja del prizorišča:
na oder so postavili kulise
;
stopiti za kuliso
;
mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa
/
kulisa te komedije je bil trg
;
pren.
med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija
//
nav. mn.,
ekspr.
kar zakriva resnično podobo, stanje česa:
ograditi se s kulisami
;
vse je bilo le varljiva kulisa
●
ekspr.
pogledati za kulise
spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna
;
ekspr.
narediti kaj za kulisami
naskrivaj
♦
gled.
kaširati kulise
z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči
plastičnost
;
rad.
zvočna kulisa
posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča
;
teh.
kulisa
del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga
;
vrtn.
parkovna kulisa
rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor
kulisárna
-e
ž
(
ȃ
)
gled.
delavnica za izdelovanje kulis:
kulisarna in šivalnica
//
(priročno) skladišče kulis ob gledališkem odru:
kulise so odnesli v kulisarno
kulísast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben kulisi:
kulisasti griči
kulísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kuliso:
kulisen okvir
/
kulisna stena
/
kulisna delavnica
kulisarna
kuliseríja
-e
ž
(
ȋ
)
kulise, ki predstavljajo prizorišče gledališkega, filmskega dela:
kuliserija je lepo imitirala naravno prizorišče
;
pren.
za propagandno kuliserijo se je skrivala povsem drugačna resničnost
//
ozadje, okolje kakega dogajanja:
avtorju služi pisana pokrajina le za kuliserijo
/
ekspr.
živeti v kuliseriji strmih streh
kulminácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
višek
,
vrhunec
:
poslovno sodelovanje je doseglo kulminacijo
;
kulminacija moči, napora
/
prešel je že svojo kulminacijo
//
vzpon
,
rast
:
priče smo nove kulminacije kulture
/
ta akcija je v kulminaciji
♦
astron.
prehod nebesnega telesa čez poldnevnik
kulminacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kulminacijo:
kulminacijska doba kapitalizma
/
kriza je dosegla kulminacijsko točko
višek, vrhunec
kulminírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
doseči višek, vrhunec:
politična kriza je kulminirala
/
epidemija kulminira poleti
kuloár
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
knjiž.
hodnik, stranski prostor v večjih, reprezentativnejših stavbah:
sprehajati se po kuloarjih
;
kuloarji gledališča
;
sejne sobe in kuloarji
●
nav. slabš.
o tem se govori samo po kuloarjih
neuradno
♦
alp.
ozek strm prehod med stenama
kuloárski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kuloar:
kuloarski prostori
●
nav. slabš.
kuloarske diskusije
neuradne
kúlt
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje:
poganski kult
;
kult boga, svetnikov
/
kult mrtvih
;
kult narave, rodovitnosti
/
verski kult
//
izkazovanje časti, navadno pretirano, čaščenje:
kult mladine
;
kult rase
;
gojiti kult umetnosti
/
kult cvetja na Japonskem
/
ekspr.
z njim uganjajo pravi kult
kúlten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kult:
kultni predmeti, prostori
;
kultni spomeniki
/
kultna glasba
/
kultni plesi
obredni plesi
kúltičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
kulten
:
kultična glasba
/
kultični plesi
obredni plesi
kultivácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od kultivirati:
kultivacija zemlje
/
kultivacija umetnostnih slogov
kultivár
-ja
m
(
ā
)
agr.
s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina:
kultivátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
agr.
priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju:
rahljati zemljo s kultivatorjem in brano
;
nogače kultivatorja
2.
knjiž.
kdor kaj kultivira, gojitelj:
ta ljudstva so bila prvi kultivatorji tega puščavskega sveta
/
kultivator impresionistične umetnosti
kultivíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kultiviran človek:
kultiviranci zahoda
kultivíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kultivirati:
pravilno kultiviranje zemlje
;
tla, primerna za kultiviranje
/
kultiviranje pisane besede
;
kultiviranje jezika
/
kultiviranje človeka
♦
biol.
kultiviranje tkiva
kultivíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kultiviranega:
človekova kultiviranost in civiliziranost
/
kultiviranost gibov, glasu
/
kultiviranost pesnikovega izraza
/
koncert zahteva od poslušalca precejšnjo glasbeno kultiviranost
izobraženost
kultivírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin:
kultivirati polja
;
kultivirati peščeno zemljo
/
človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
//
načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene:
kultivirati bombaž, pšenico
;
kultivirati vinsko trto
/
kultivirati eksotične rastline
2.
knjiž.
načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo,
popolnejšo obliko:
pisatelj skrbno kultivira besedo
;
kultivirati gibe, glas
//
načrtno se ukvarjati s čim sploh:
kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
//
krepiti
,
razvijati
,
utrjevati
:
kultivirati svoje sposobnosti
/
kultivirati otrokov značaj
kultivíran
-a -o
1.
deležnik od kultivirati:
kultiviran svet
/
kultivirana rastlina
/
pevec s kultiviranim glasom
;
kultiviran jezik
/
kultiviran okus
2.
ki ima splošno veljavnim načelom, normam, pravilom ustrezajoče
lastnosti:
bil je pošten in kultiviran
;
kultivirano dekle
/
kultivirano vedenje
/
kultivirana dežela
kultúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega
delovanja, ustvarjanja:
raziskovati stare kulture
;
spomeniki izumrlih kultur
;
stičišče dveh kultur
;
antična, srednjeveška kultura
;
evropska, orientalska kultura
;
gotska, grška, rimska kultura
/
duhovna
zlasti na področju miselnega ustvarjanja
, materialna kultura
zlasti na področju tehničnega ustvarjanja
//
človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te
vrednote:
mešanje kultur na območju Evrope
;
razvoj novejših kultur
;
vplivi grške, rimske kulture
;
kultura in civilizacija
2.
ed.
dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega
delovanja, ustvarjanja:
financiranje kulture in znanosti
;
področje kulture
;
skrbeti za hitrejši razvoj kulture
/
dom kulture
/
razvoj filmske, glasbene kulture
/
v socializmu
sekretariat za prosveto in kulturo
//
dosežki te dejavnosti:
ustvarjati kulturo
;
je dober poznavalec slovenske sodobne kulture
;
zanimanje za kulturo
/
publ.
množična kultura
namenjena širokemu krogu ljudi
/
poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture
3.
ed.,
navadno s prilastkom
lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih
načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju:
imeti zelo visoko kulturo
;
ekspr.
s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture
;
človek brez kulture
/
splošna kultura in razgledanost
;
pomanjkanje srčne kulture
//
s prilastkom
lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih
načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu:
ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo
;
uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo
;
igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo
;
zbori s precej visoko pevsko kulturo
;
tehniška kultura naših ljudi
;
prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo
/
kultura pesnikovega izraza
;
kultura mišljenja
/
kultura trgovanja še ni dovolj razvita
4.
ed.,
v zvezi
telesna kultura
dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje
človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti:
posvetiti večjo skrb telesni kulturi
;
ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture
;
doseči množičnost v telesni kulturi
/
visoka šola za telesno kulturo
5.
agr.
rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko)
predelavo:
menjavati kulture na istem zemljišču
;
uvajati donosnejše kulture
;
proti mrazu odporne kulture
/
jesenska kultura
;
krmne kulture
;
oljka in druge mediteranske kulture
//
gojenje take rastline:
pospeševati kulturo bombaža
;
zemlja, primerna za kulturo riža
6.
biol.
umetno razmnoženi mikrobi, celice:
kultura je negativna
;
zasejati kulturo na novo gojišče
;
čistost kulture
//
gojenje teh mikrobov, celic:
preiskati kri, tkivo s kulturo
♦
arheol.
belobrdska kultura
materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka
;
halštatska kultura
;
kesteljska kultura
avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s
središčem v Panoniji
;
ketlaška kultura
materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v
jugovzhodnih Alpah
;
latenska kultura
;
megalitska kultura
;
kultura žarnih grobišč
;
kultura mostiščarjev
;
etn.
ljudska kultura
materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva,
naroda
;
jezikosl.
jezikovna kultura
gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na
obvladanje jezika
kultúrbúnd
-a
m
(
ȗ-ȗ
)
med obema vojnama
organizacija nemške narodne manjšine v predvojni Jugoslaviji, v kateri
so leta 1939 prevzeli vodstvo nacisti:
kultúrbúndovec
-vca
m
(
ȗ-ȗ
)
med obema vojnama
član kulturbunda:
petokolonaška dejavnost kulturbundovcev
kultúren
-rna -o
prid.
, kultúrnejši
(
ú
)
nanašajoč se na kulturo:
a)
kulturni ostanki, spomeniki
;
kulturna dediščina
;
kulturno izročilo
/
kulturna žarišča
/
kulturni narodi
;
kulturna ljudstva
/
kulturni antropolog
b)
kulturni napredek
;
bogata kulturna preteklost, tradicija
;
kulturna zaostalost
c)
kulturne prvine, značilnosti
;
širiti kulturno obzorje
/
kulturni boj
;
kulturni stiki
;
kulturna ustvarjalnost
;
plodno kulturno sodelovanje med državami
/
kulturno področje
/
referent za kulturna vprašanja
č)
pomemben kulturni dogodek
;
prireditev s pestrim kulturnim sporedom
;
publ.
o tem je bila obveščena vsa kulturna javnost
/
kulturni center [KC]
ustanova, ki usmerja in vodi kulturno dejavnost
;
kulturni delavec
kdor se (poklicno) ukvarja s kulturno dejavnostjo
;
prireditev bo v kulturnem domu
;
kulturni praznik
/
podpisati kulturno konvencijo
;
kulturna kritika in publicistika
;
pripraviti kulturno oddajo, reportažo
oddajo, reportažo o kulturni problematiki
;
kulturne organizacije in ustanove
;
urednik kulturne strani
strani v časopisu, reviji, namenjene obravnavanju kulturne
problematike
d)
prizadevati si za zdrave, kulturnejše odnose med ljudmi
;
je zelo kulturen
;
kulturno obnašanje
/
kulturno razvedrilo
/
kulturen prevoz potnikov
;
v tem lokalu je kulturna postrežba
♦
bot.
kulturna rastlina
s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina
kultúrno
prisl.
:
kulturno delovati
;
biti kulturno postrežen
kultúrnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nav. ekspr.
kulturna delavka:
kulturnice in umetnice
/
status kulturnice
2.
med narodnoosvobodilnim bojem
ženska, ki se ukvarja s kulturno-prosvetnim delom zlasti v brigadi in
na osvobojenem ozemlju:
četna kulturnica
kultúrnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
nav. ekspr.
kulturni delavec:
zbrali so se številni znani kulturniki
;
delež slovenskih kulturnikov pri ustvarjanju kulture
;
kulturniki in umetniki
2.
med narodnoosvobodilnim bojem
kdor se ukvarja s kulturno-prosvetnim delom zlasti v brigadi in na
osvobojenem ozemlju:
kulturniki so priredili miting
;
brigadni kulturnik
;
kulturniki Šercerjeve brigade
kultúrniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kulturnike ali kulturništvo:
kulturniška skupina je priredila miting
/
kulturniški krogi
/
spremljanje kulturniške problematike
kultúrništvo
-a
s
(
ȗ
)
nav. ekspr.
dejavnost kulturnih delavcev:
ukvarjati se s kulturništvom
/
publ.
oddaja, narejena s precejšnjo mero kulturništva in elegance
lastnosti kulturnih delavcev
kulturnobójen
in
kulturnobôjen -jna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
nanašajoč se na kulturni boj:
kulturnobojni načrti
/
kulturnobojno razpoloženje
kultúrnopolítičen
-čna -o
prid.
(
ȗ-í
)
nanašajoč se na kulturno politiko:
sprejeti kulturnopolitični program
;
zanimali so se za kulturnopolitična dogajanja
/
kulturnopolitična publicistika
;
kulturnopolitična zgodovina
kultúrnost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost kulturnega:
to dokazuje njegovo visoko kulturnost
/
kulturnost družbe, naroda
/
duhovna kulturnost
/
kulturnost postrežbe
kultúrnozgodovínski
-a -o
prid.
(
ȗ-ȋ
)
nanašajoč se na kulturno zgodovino:
kulturnozgodovinska študija
kulturo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na kulturo:
kulturoljuben, kulturonosec, kulturoslovec
kulturologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o kulturi:
sociologija in kulturologija
kulturolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kulturologijo:
kulturološki simpozij
;
kulturološka študija, raziskava
kulturonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
nav. iron.
kdor širi, prinaša kulturo:
pripadla mu je vloga nekakega kulturonosca
kulturotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ki ima sposobnost za tvorjenje, ustvarjanje kulture:
kulturotvorna dejavnost
;
narod kot izvor kulturotvornih sil
kultúrtréger
-ja
m
(
ȗ-ẹ̄
)
slabš.
kulturonosec
:
nacistični kulturtregerji
kúluk
-a
m
(
ȗ
)
v stari Jugoslaviji
obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti:
odrediti kuluk
;
pren.,
ekspr.
veliko so jih pozaprli in nagnali na kuluk
kúm
-a
m
(
ȗ
)
nar.
boter
:
iti komu za kuma
;
krstni kum
/
ne verjamem ti, kum
kúma
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
botra
:
soseda mu je bila za kumo
/
sosedova kuma
kúmara
-e
ž
(
ú
)
1.
kulturna rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti ali njen
sad:
jesti kumare
;
olupiti kumaro
/
solata iz kumar
/
kisle, vložene kumare
2.
slabš.
nos
:
ima veliko kumaro
/
povsod vtika svojo kumaro
♦
zool.
morska kumara
na morskem dnu živeči, kumari podoben iglokožec z bradavičastimi
bodicami, Cucumaria
kúmarast
-a -o
prid.
(
ú
)
ekspr.
podoben kumari:
kumarast nos
kúmaren
-rna -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kumara 1:
kumarni nasadi
/
kumarna rastlina
kúmarica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kumara:
kozarec za vlaganje kumaric
/
kisla kumarica
●
publ.
čas kislih kumaric
čas, navadno med počitnicami, ko ni novic
kúmaričen
-čna -o
prid.
(
ú
)
ki je iz kumar:
pripraviti kumarično omako
;
kumarična solata
/
kumarični sok
kumarín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
bela, močno dišeča snov, katere spojine se uporabljajo proti
strjevanju krvi:
diši po kumarinu
kúmče
-ta
s
(
ȗ
)
nar.
krščen človek v odnosu do svojega botra;
krščenec
:
deklica je bila njegovo kumče
kúmek
-mka
m
(
ȗ
)
nar.
botrček
:
biti za kumka
/
kumek, ste prišli na obisk
kúmen
-a
in
-mna
m
(
ū
)
nar. vzhodno
polica pred odprtino kmečke peči:
na kumenu je stalo več loncev
kúmica
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
botrica
:
izbrati kumico
/
dober dan, kumica
kúmina
-e
ž
(
ú
)
dvoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z belimi in rožnatimi
cveti v kobulih ali njeno dišeče seme:
dodati hrani kumino
;
potresti zelje s kumino
;
janež in kumina
kúminov
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kumino:
kuminovo olje
/
kuminov kolač
kúminovec
-vca
m
(
ú
)
žganje iz kumine:
postreči s kuminovcem
kumís
-a
m
(
ȋ
)
zlasti v azijskem okolju
kisla alkoholna pijača iz kvašenega kobiljega mleka:
piti kumis
/
ekspr.
po žrebičkovem smrčku so lezle kaplje kumisa
kobiljega mleka
kumováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
knjiž.
biti glavni vzrok česa:
tej nazorski usmerjenosti je kumovala predvsem vzgoja
2.
nar.
biti za botra, botrovati:
kumoval je skoraj vsem otrokom v vasi
kúmp
-a
m
(
ȗ
)
nar. prekmursko,
na Muri
čolnu podobna priprava, ki drži mlin nad vodo:
ob kumpih je šumela voda
kumpán
-a
m
(
ȃ
)
star.
tovariš
,
prijatelj
:
srečal se je s starim kumpanom
kúmrn
-a -o
prid.
(
ú
)
nižje pog.
suh
,
mršav
:
ima kumrne konje
;
kumrna lica
kúmstvo
-a
s
(
ȗ
)
nar.
botrina
,
botrstvo
:
biti v kumstvu
kumulácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
zbiranje
,
nabiranje
,
kopičenje
:
kumulacija podatkov
/
kumulacija tožb pri odvetniku
kumulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
zbran
,
združen
,
skupen
:
kumulativna odgovornost
/
kumulativno delovanje pobud
♦
med.
kumulativno delovanje zdravila
delovanje, ki se pojavi šele po določenem nakopičenju zdravila v
organizmu
;
voj.
kumulativni učinek
učinek eksplozivnih plinov, ki so usmerjeni v eno točko in imajo
tu veliko prebojno moč
kumulatívno
prisl.
:
pobude delujejo kumulativno
kumulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
zbirati
,
nabirati
,
kopičiti
:
kumulirati podatke
/
kumulirati podobne primere
kumulonímbus
-a
m
,
mn.
kumulonímbi
tudi
kumulonímbusi
(
ȋ
)
meteor.
kopast oblak, v katerem nastaja nevihta, nevihtni oblak:
kúmulus
-a
m
,
mn.
kúmuli
tudi
kúmulusi
(
ȗ
)
meteor.
posamezen kopast oblak:
nevihtni kumulusi
kúna
1
-e
ž
(
ú
)
roparska žival vitkega telesa in kratkih nog:
lov na kune
♦
zool.
kuna belica
z belo liso na prsih, Martes foina
;
kuna zlatica
z rumeno liso na prsih, Martes martes
//
pog.
kunje krzno:
ovratnik iz kune
kúna
2
-e
ž
(
ū
)
od 1994
denarna enota Hrvaške:
plačeval je v kunah
;
vrednost kune na deviznem trgu
/
hrvaška kuna
kúnar
-ja
m
(
ȗ
)
lov.
lovec na kune:
kunar in polhar
kuncerêja
in
kunčjerêja -e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo kuncev:
pospeševanje kuncereje
kuncerêjec
in
kunčjerêjec -jca
m
(
ȇ
)
kdor redi, vzreja kunce:
društvo kuncerejcev
kunčerêja
-e
ž
(
ȇ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo kuncev:
kmetom je treba pomagati pri kunčereji in reji nojev
;
pasemska kunčereja
kunčevína
-e
ž
(
í
)
1.
kunčje krzno:
podloga iz kunčevine
2.
kunčje meso:
za kosilo so pripravili kunčevino
kúnčica
-e
ž
(
ū
)
samica kunca:
breja kunčica
kúnčji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kunce:
kunčji mladiči
/
kunčji hlevček, rov
/
kunčje meso
/
kunčje krzno
kúnčnica
-e
ž
(
ȗ
)
kunčji hlevček, zajčnik:
pred hlevom je postavil novo kunčnico
kúndak
-a
m
(
ȗ
)
star.
puškino kopito:
kundak in bajonet
kúnec
-nca
m
(
ū
)
zajcu podoben glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen:
gojiti kunce
;
meso kuncev
/
angorski kunec
kúngfú
in
kúng fú
-ja
m
(
ȗ-ȗ
)
različne kitajske borilne veščine za samoobrambo:
obvladati, trenirati kungfu
;
mojster kungfuja
kunína
-e
ž
(
ī
)
kunje krzno:
ovratnik iz kunine
kúnji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kune:
kunje meso
/
kunje krzno
kunktátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
omahljiv, neodločen človek, zlasti vladar ali vojskovodja:
vladal jim je kunktator
kunovína
-e
ž
(
í
)
kunje krzno:
kapa iz kunovine
kùnšt
kúnšti
ž
(
ȕ ȗ
)
nižje pog.,
navadno v povedni rabi
umetnost
,
znanost
:
to narediti je velika kunšt
kúnšten
-tna -o
prid.
(
ú ū
)
nižje pog.
bister
,
pameten
,
učen
:
kunšten človek
/
kunštne besede
/
ne bodi tako kunšten
kuomintáng
-a
m
(
ȃ
)
polit.
kitajska ljudsko-socialna stranka, ki je pod Čangkajškovim vodstvom
dobila protirevolucionarni značaj:
ustanovitev kuomintanga
//
publ.
protirevolucionarna Čangkajškova vlada:
kuomintángovec
-vca
m
(
ȃ
)
pristaš kuomintanga:
kuomintangovci in komunisti
/
hudi boji s kuomintangovci
kuomintánški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kuomintang:
kuomintanške čete
/
kuomintanška vlada
kúp
1
-a
m
(
ȗ
)
star.
kupčija
:
ogoljufati koga pri kupu
/
skleniti kup
/
kup gre dobro
●
star.
dobiti dober kup
poceni kupiti
;
star.
pridelki imajo dober kup
lahko se drago prodajajo
kùp
2
kúpa
m
(
ȕ ú
)
1.
s prilastkom
kar je navadno brez reda združeno v obliko polkrogle:
gnojni kupi
;
iz kupa knjig je vzel najnovejšo izdajo
;
brskal je po kupu pepela, smeti
;
velik kup slame
;
kupi zemlje
/
z oslabljenim pomenom:
znašel se je pred kupom razvalin
;
zaril se je v kup sena in zaspal
//
določena količina kake snovi, predmetov:
zložiti kaj v kupe
;
knjige, zložene v treh kupih
//
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
kup bankovcev je vzel s seboj
;
pred njim je ležal kup časopisov
;
dobil je cel kup pisem
/
zbral je kup dokazov
;
kup novic, vprašanj
;
imam še kup opravkov
/
pri hiši je kup žensk
;
kup deklet se je zbralo okrog njega
2.
v prislovni rabi,
v zvezi z
na, v
izraža, da se kaj navadno brez reda združuje v obliki polkrogle:
nametati kaj na kup
;
dračje je nosil, spravljal na kup
/
seno je že na kupu
/
ekspr.
v kupih se dviguje para
//
ekspr.
izraža, da je kaj drugo poleg drugega:
še nikoli ni bilo na kupu toliko ljudi
/
ima veliko denarja na kupu
/
star.
vse je prišlo na (en) kup
naenkrat
//
mn.,
ekspr.
izraža veliko količino, množino:
takega blaga je na kupe
;
zasluži na kupe denarja
●
zna grabiti na kup
kopičiti, večati si premoženje
;
vse grmi na kup
se podira, propada
;
ekspr.
denar mu kar leti na kup
ga na lahek način zasluži
;
ekspr.
hiša že leze na kup
se podira, razpada
;
star.
vse v (en) kup ti je
vseeno
;
drži se kot kup nesreče
obupano, žalostno
kúpa
-e
ž
(
ú
)
1.
vznes.
boljši kozarec kelihaste oblike:
v kupi se je lesketalo vino
;
kristalna, srebrna kupa
//
vsebina kupe:
izpil je kupo do dna
;
pren.
kupa bridkosti, trpljenja
2.
zastar.
kozarec sploh:
napolnil je kupo
;
polna kupa vina
♦
gastr.
sadna kupa
sadje s smetano, sladoledom, servirano navadno v kozarcih
kupávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar. zahodno
kupovati
:
same obleke kupava
kúpčar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
zool.
ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu, Oenanthe oenanthe:
gnezda ščinkavcev in kupčarjev
2.
nar. koroško
kdor nalaga, meče kaj na kup:
privlekel je steljo do kupčarja
kúpček
-čka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od kùp:
a)
kupček graha, pšenice
;
kupček kamenja
/
ima že lep kupček denarja
b)
spravljati pesek na kupček
/
veliko prihrankov ima že na kupčku
●
otr.
dojenčku se je kupček podrl
spahnilo se mu je
;
ekspr.
kupček mu raste
premoženje, zlasti količina denarja se mu veča
;
evfem.
narediti kupček
opraviti veliko potrebo
kupčeválec
-lca
[
kupčevau̯ca
tudi
kupčevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kupčuje:
na trgu so se gnetli kupčevalci in prodajalci
;
konjski kupčevalec
//
star.
trgovec
,
prekupčevalec
:
kupčevalec z vinom
kupčeválka
-e
[
kupčevau̯ka
tudi
kupčevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kupčuje:
kupčevalka z vinom
kupčeválski
-a -o
[
kupčevalski
in
kupčevau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kupčevalce:
kupčevalska natančnost
/
kupčevalska strast
kupčeválstvo
-a
[
kupčevalstvo
in
kupčevau̯stvo
]
s
(
ȃ
)
dejavnost kupčevalcev:
kupčevalstvo se je razcvetelo
/
star.
ukvarja se s kupčevalstvom
s trgovino
kupčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kupčevati:
ukvarjati se s kupčevanjem
;
kupčevanje z lesom, vinom
;
donosnost kupčevanja
/
kupčevanje na drobno
kupčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
kupovati in vzporedno prodajati:
zelo veliko kupčuje
;
kupčevati z lesom, vinom
//
star.
trgovati
,
kupovati
:
kmetuje in tudi kupčuje
/
kupčevati na debelo
kúpčevski
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na kupce:
ni mogel prodreti v bistvo kupčevskega sveta
/
kupčevski in kmečki stan
kupčíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
sprememba lastništva česa tako, da se plača dogovorjena cena:
ogoljufati koga pri kupčiji
;
izpolniti pogoje kupčije
/
napraviti dobro kupčijo
/
ekspr.
prevzel je umazano kupčijo
;
pren.,
ekspr.
politična kupčija
//
dogovor o taki spremembi:
sklepati novo kupčijo
/
ekspr.
razdreti kupčijo
2.
trgovanje
,
trgovina
:
lesna, vinska kupčija
;
kupčija z žitom
;
donosnost kupčije
/
borzna, denarna kupčija
/
kupčija z devizami cvete
●
slabš.
kravja kupčija
ravnanje, pri katerem stranki iščeta osebne koristi na škodo
tretje osebe
♦
ekon.
distančna kupčija
kupčija med dvema osebama na različnih krajih
kupčíjica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od kupčija:
napravil je dobro kupčijico
;
skleniti kupčijico
kupčíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kupčijo:
kupčijski pogoj
;
slabe kupčijske možnosti
/
kupčijska dejavnost
;
pojavila se je velika kupčijska kriza
//
star.
trgovski
,
trgovinski
:
kupčijske zveze s sosednjo državo
/
kupčijska šola, zbornica
kupčíjstvo
-a
s
(
ȋ
)
star.
trgovanje
,
trgovina
:
ukvarja se s kupčijstvom
;
kupčijstvo s pridelki
/
kupčijstvo je bilo prepovedano
kúpčkanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od kupčkati:
kadrovsko, politično, strankarsko kupčkanje
;
kupčkanje denarja
;
kupčkanje z glasovi volivcev
/
kupčkanje z delnicami, zemljišči
/
kupčkanje starih knjig po policah
kúpčkati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
dogovarjati se o razdelitvi denarja, položajev, navadno na moralno
sporen način:
kupčkati za razdelitev proračunskega denarja
;
kupčkati z denarjem davkoplačevalcev
/
pod mizo so kupčkali za prevzem državnega podjetja
2.
razporejati:
program kupčka dele besedila po skupnih frazah, besedah ali temah
//
ekspr.
delati kupčke:
kupčkati pesek
//
igr. žarg.
igrati s kartami, zloženimi v kupčke:
kupčkali so za denar
kupé
1
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
zaprt prostor v potniškem vagonu:
sedeti v kupeju
;
prazen kupe
;
okno kupeja
/
kupe (vagona) prvega razreda
kúpec
1
-pca
m
(
ú
)
1.
kdor kaj kupi:
kupec velike količine blaga
;
kupec in prodajalec
/
dobil je kupca za konja
//
kdor namerava, hoče kaj kupiti:
na živilskem trgu je bilo veliko kupcev
2.
star.
trgovec
:
bogat kupec
;
kupci, mesarji in kmetje
kúpec
2
-pca
m
(
ȗ
)
nav. ekspr.
kupček
:
kupec kamenja, zrnja
/
ima lep kupec denarja
/
metati krompir na kupec
kúpen
-pna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na kupovanje, trgovanje:
denar kot kupno sredstvo
/
kupni fond potrošnikov pada
denarna sredstva, s katerimi se razpolaga v določenem časovnem
obdobju
;
kupna cena
cena, po kateri kupec dobi blago
♦
ekon.
kupna moč denarja
veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno
enoto
kúpica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kupa:
dvignil je kupico in nazdravil
;
kristalne kupice
/
spil je kupico vina
/
nalil mu je polno kupico
kupíček
-čka
m
(
ȋ
)
zastar.
kupovanje
,
nakup
kupído
-a
m
(
ȋ
)
um.
kip ali podoba krilatega dečka, ki predstavlja boga Kupida:
ob vodometu je stal kamniti kupido
kupílen
-lna -o
[
kupilna
in
kupiu̯na
]
prid.
(
ȋ
)
nar.
kupljen
:
kupilna koruzna moka
;
kupilno blago
/
kupilni kruh
kupílo
-a
s
(
í
)
zastar.
kar je kupljeno, nakup:
kupilo je zložila v cekar
●
zastar.
na kupilu kuhati in se greti
s kupljenimi drvmi, kupljenim gorivom
kupinár
-ja
m
(
á
)
nar. prekmursko
moški, ki se ukvarja s preprodajanjem perutnine:
pred hišo je kupinar tehtal piščance
kupírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
vet.
na kratko odrezati, odsekati živali zlasti rep;
skrajšati
,
prisekati
:
kupirati psu rep
kupíran
-a -o:
pes s kupiranimi uhlji
kupíti
in
kúpiti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
dobiti kaj tako, da se plača dogovorjena cena:
kupiti avto, hišo
;
mleko imamo že doma, kupiti je treba še kruh
;
kupiti veliko posestvo
;
avto je kupil od znanca
;
kupila je obleko za otroka
;
kupiti na semnju, v trgovini
;
pri katerem trgovcu si to kupil
/
pog.
vse kupi v samopostrežni trgovini
kupuje
/
kupiti za dolarje
/
kupi mi časopis
/
ekspr.
kupiti za smešno ceno
poceni
;
ekspr.
kupiti za drag, majhen denar
veliko, malo plačati za kaj
;
kupiti po nizki, visoki, znižani ceni
/
pog.
kupiti z evri
plačati z evri
/
kupiti na kredit
;
kupiti na upanje
//
dobiti pravico do uporabe s plačilom:
kupiti ložo v gledališču
/
kupiti pravico do privatnega trgovanja
/
kupiti licenco
2.
ekspr.
podkupiti
:
kupili so ga z zlatom
;
sodnik se ni dal kupiti
//
dobiti kaj s podkupovanjem:
ljubezen je skušal kupiti
;
čast, slavo (si) je moral kupiti
/
kupiti glasove na volitvah
3.
izraža, da je kaj kje kupcem na razpolago:
vstopnice (lahko) kupite tudi tik pred predstavo
;
brezoseb.
to se kupi samo za devize
4.
igr.
dobiti, vzeti po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno:
zdaj ti kupiš
;
kupiti asa
●
evfem.
pri sosedovih bodo kupili
soseda bo rodila
;
star.
ženinu so leta kupili
dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti
;
ekspr.
kupiti mačka v žaklju
kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl
;
pog.
avto je kupil pod roko
nezakonito, skrivaj
;
kakor sem kupil, tako prodam
povem, kakor sem slišal
kúpljen
-a -o:
blago je kupljeno v trgovini
●
knjiž.
kupljena ljubezen
ljubezen, pri kateri je treba partnerja plačati
kupleráj
-a
m
(
ȃ
)
vulg.
javna hiša:
hoditi v kupleraj
kuplét
-a
m
(
ẹ̑
)
pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine:
peti kuplete v kabaretu
/
tekst za kuplet
kupletíst
-a
m
(
ȋ
)
pevec kupletov:
pariški kupletist
kupljénik
-a
m
(
ẹ̄
)
nar. belokranjsko
mernik
:
stresti iz kupljenika
/
pridelal je dvajset kupljenikov pšenice
kupljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ekspr.
ki se da podkupiti:
ta človek je kupljiv
/
kupljiva ženska
vlačuga, prostitutka
kupljívost
-i
ž
(
í
)
ekspr.
lastnost kupljivega človeka:
nazorno je opisal njegovo kupljivost
kupnína
-e
ž
(
ī
)
denarno nadomestilo za kupljeno blago:
plačati kupnino
;
prodati za visoko kupnino
//
izkupiček
:
kupnina od lesa
kúpnja
-e
ž
(
ȗ
)
star.
kupovanje
:
kupnja in prodaja
/
ta predmet ni za kupnjo
kúpola
-e
ž
(
ȗ
)
1.
streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle:
bela, pozlačena kupola
;
mogočna kupola cerkve
;
stolpi in kupole mesta
;
ogrodje, vrh kupole
/
bivališče ima obliko kupole
//
strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko
polkrogle:
nad oltarjem je bila visoka kupola
/
akrobat v kupoli nad manežo
2.
kar kaj pokriva kot taka streha:
kip je bil pod stekleno kupolo
/
v kupoli so bili različni razstavni predmeti
//
ekspr.,
navadno z rodilnikom
kar je po obliki podobno taki strehi:
zelene kupole dreves
;
kupola neba
♦
arhit.
čebulasta kupola
kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za
rusko arhitekturo
;
voj.
kupola tanka
zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z
mitraljezom
kúpolast
-a -o
prid.
(
ȗ
)
podoben kupoli:
kupolast šotor
;
kupolasta streha
/
kupolasta oblika česa
/
ekspr.
kupolasti griči
♦
arhit.
kupolasti obok
obok v obliki kupole
//
ki ima kupolo:
kupolasta cerkev, zgradba
/
kupolasta dvorana
kúpolen
-lna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kupolo:
kupolna stavba
/
velika kupolna dvorana
kupolasta
/
kupolna konstrukcija
♦
metal.
kupolna peč
kupolka
kúpolka
-e
ž
(
ȗ
)
metal.
talilna peč za sivo litino:
iz kupolke je priteklo lito železo
kúpoma
prisl.
(
ȗ
)
knjiž.
v kupih:
knjige ležijo kupoma po mizi
;
iz kotla se kupoma vzdiguje para
/
star.
ljudje so kupoma stali na cesti
v gručah
kupón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
papirnat, kartonast dokument, ki daje imetniku pravico do določenih
ugodnosti:
kupon za nakup vozila
/
izrezovati nagradne kupone iz časopisov
;
premijski kupon
//
dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago;
bon
:
unovčiti kupon
;
kuponi za usnje
/
blago je na kupone
2.
del listine, dokumenta, ki se pri uporabi odtrga:
odtrgati kupon vstopnice
//
ekon.
del vrednostnega papirja, ki ga imetnik uporablja kot potrdilo o
pravici do česa:
predložili so obrestne kupone
/
strigel je kupone
♦
ptt,
nekdaj
mednarodni kupon za odgovor
kupónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na kupon:
kuponski sistem
/
kuponski listek
kúpoprodája
-e
ž
(
ȗ-ȃ
)
ekon.
izmenjava pravice do lastništva s plačilom te pravice:
mednarodna kupoprodaja
/
kupoprodaja deviz
kúpoprodájen
-jna -o
prid.
(
ȗ-ȃ
)
nanašajoč se na kupoprodajo:
kupoprodajni odnosi
/
kupoprodajne špekulacije
/
kupoprodajna pogodba
kupoválec
-lca
[
kupovau̯ca
tudi
kupovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj kupuje:
vztrajen kupovalec cigaret
//
star.
kupec
1
:
našel se je kupovalec za hišo
kupoválka
-e
[
kupovau̯ka
tudi
kupovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj kupi, kupuje:
zvesta kupovalka
;
kupovalka knjig
//
ženska, ki namerava, hoče kaj kupiti:
v trgovino je vstopila še ena kupovalka
kupovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kupovati:
kupovanje daril
/
kupovanje služb
kupováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
dobivati kaj tako, da se plačuje dogovorjena cena:
kupuje samo knjige
;
zelenjavo kupuje od sosede
;
kupuje večinoma na trgu
;
pridelke kupuje pri kmetih
/
kupuje otrokom igrače
/
kupuje si za praznike
/
kupovati na debelo, na drobno
/
časopis kupuje že nekaj let
je naročen nanj
/
kupuje na deželi, v mestu pa prodaja
//
odkupovati
,
nakupovati
:
kupuje staro železo in cunje
;
podjetje kupuje surovine od privatnika
2.
imeti namen kupiti:
kupovala je čevlje, pa jih ni dobila
;
kupuje novo pohištvo
;
zemljo kupuje zaradi otrok
/
njegovih knjig ni nihče kupoval
3.
ekspr.
podkupovati
:
vedno je koga kupoval
//
dobivati kaj s podkupovanjem:
kupuje (si) otrokovo ljubezen
4.
igr.
dobivati, jemati po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno:
kupoval je same dobre karte
●
evfem.
kupujejo same deklice
rojevajo se jim samo hčere
kupovína
-e
ž
(
í
)
star.
kar je kupljeno, nakup:
o tej kupovini nikomur ne pripoveduj
kuprít
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina kubični bakrov oksid:
kúra
1
-e
ž
(
ú
)
velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom;
kokoš
:
kura je znesla jajce
;
rediti kure
;
grahasta kura
;
zbegan kot kura
/
jesti kuro
●
ekspr.
hoditi s kurami spat
zelo zgodaj
;
preg.
tudi slepa kura včasih zrno najde
tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
♦
zool.
divje kure
v gozdovih, na travnikih živeče velike ptice, katerih samci nimajo
ostrog, Tetraonidae
kúra
2
-e
ž
(
ȗ
)
1.
med.,
navadno s prilastkom
izboljševanje zdravstvenega stanja z načrtnim dajanjem zdravil, dieto,
razgibavanjem telesa, s kopelmi, zdravljenje:
napraviti kuro
;
priporočiti kako kuro
;
hitra kura
/
ležalna, mlečna kura
2.
navadno v zvezi
shujševalna kura
manjšanje telesne teže z uporabo kake diete, razgibavanjem telesa:
uspehi shujševalne kure so bili že vidni
kuracíja
-e
ž
(
ȋ
)
rel.
ekspozitura
,
lokalija
:
ustanoviti kuracijo
kuránten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
vsakdanji
,
tekoč
:
kurantne potrebe
/
kurantno blago
blago, ki se lahko, dobro prodaja
♦
ekon.
kurantni denar
denar, ki se v določeni državi uporablja kot plačilno sredstvo
kuráre
-a
m
(
ȃ
)
farm.
izvleček iz južnoameriških rastlin, ki se uporablja kot mišično
hromilo:
kurát
-a
m
(
ȃ
)
1.
vojaški duhovnik:
med prvo svetovno vojno je bil kurat
//
navadno s prilastkom
duhovnik, ki službuje v kaki ustanovi, zavodu:
bolniški, jetniški kurat
2.
rel.
duhovnik, ki službuje na kuraciji:
prišel je za kurata v oddaljeno vas
kuratéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
dejavnost kuratorjev;
skrbništvo
:
prenehal je s kuratelo
/
priti pod kuratelo
kuratíva
-e
ž
(
ȋ
)
med. žarg.
zdravljenje
:
stroški kurative so zelo visoki
;
skrb za kurativo
/
oddelek za kurativo
/
ukvarjati se s kurativo
s kurativno medicino
kuratívec
-vca
m
(
ȋ
)
med. žarg.
zdravnik, ki se ukvarja (zlasti) z zdravljenjem:
posvetovanje preventivcev in kurativcev
kuratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na zdravljenje:
kurativni preparati
/
kurativno delovanje zdravila
zdravilno
/
preventivna in kurativna skrb za družino
♦
med.
kurativna medicina
veda o zdravljenju
kurátor
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove;
skrbnik
:
določili so mu kuratorja
;
kurator šole
/
bil je kurator njegovega premoženja
kuratórij
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
kolektivni organ, ki skrbi za določeno stvar ali področje, skrbništvo:
njegovo premoženje upravlja kuratorij
/
kuratorij študentskih domov
kurátorka
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
skrbnica muzeja, galerije ali (umetniške) ustanove:
kuratorka galerije, muzeja
;
kuratorka, kritičarka in zgodovinarka
/
kuratorka razstave
kúrba
-e
ž
(
ȗ
)
vulg.
vlačuga
,
prostitutka
:
postala je kurba
;
imeli so jo za kurbo
/
kot psovka
kurba stara
kurbánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kurbati se:
pijančevanje in kurbanje
kurbaríja
-e
ž
(
ȋ
)
vulg.
vlačugarstvo
:
dokazati komu kurbarijo
kurbáti se
-ám se
nedov.
(
á ȃ
)
vulg.
vlačugati se, vlačiti se:
že ves čas se kurba
kúrbica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kurba:
čedna kurbica
kúrbin
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od kurba:
kurbír
-ja
m
(
í
)
vulg.
vlačugar
:
bil je razbrzdanec in kurbir
/
kot psovka
kurbir stari
kurbírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kurbe, kurbirje ali kurbirstvo:
kurbirski izraz
/
kurbirska dejavnost
kurbírstvo
-a
s
(
ī
)
vulg.
vlačugarstvo
:
obsojali so jo zaradi kurbirstva
/
vsem je bilo znano njegovo kurbirstvo
kurbíšče
-a
s
(
í
)
vulg.
javna hiša:
hoditi v kurbišča
kúrčev
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od kurec:
preklinjal je in se jezil na kurčeve odnose v službi
kúrdski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Kurde:
kurdski jezik
;
kurdski upornik, voditelj
;
kurdska manjšina
kúrec
-rca
m
(
ȗ
)
vulg.
1.
moški spolni ud:
pokazati kurec
2.
ničvreden, slab moški:
ta kurec je vsega zmožen
/
kot psovka
ta prekleti kurec
3.
v členkovni rabi
izraža
a)
jezo, omalovaževanje:
kurec, pa taka družba
/
kurec te gleda
b)
močno zanikanje:
to me pa (en) kurec briga
kurénda
-e
ž
(
ẹ̑
)
zgod.
javno pisno obvestilo, okrožnica:
prevajati kurende
kúrent
-a
m
(
ȗ
)
etn.
pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu in posebnim pokrivalom,
znana v vzhodni Sloveniji:
sprevod s kurentom
kurénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
kuranten
:
kurentno blago
kurentovánje
-a
s
(
ȃ
)
etn.
praznovanje pusta z obhodi kurentov in drugih šem, znano v vzhodni
Sloveniji:
barvni film o kurentovanju
;
kurentovanje in kresovanje
kúrentovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kurente:
kurentovska pesem
/
smešna kurentovska postava
kúretina
in
kuretína -e
ž
(
ú; í
)
1.
kokošje meso:
rad je kuretino
2.
star.
kokoši
,
perutnina
:
goji kuretino
kurgán
-a
m
(
ȃ
)
arheol.
grobna gomila, predvsem v Rusiji, Ukrajini in Anatoliji:
skitski kurgani
kuriálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kurijo:
kurialni poslanci
/
kurialni volilni sistem
kúrica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od kura
1
:
kurice so tekale po dvorišču
/
ekspr.
hranila je svoje kurice
kúrija
-e
ž
(
ú
)
1.
v stari Avstriji
volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih
razredih:
veleposestniška kurija
/
volitve po kurijah
2.
rel.
rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj:
preureditev kurije
/
(rimska) kurija
♦
zgod.
kurija
pri starih Rimljanih
skupnost več gensov
kuríkul
in
kuríkulum
-a
m
(
ȋ
)
učni program:
šolski kurikul
;
kurikul za vrtce
;
obvezni izbirni predmeti so sestavni del kurikula
kurikuláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kurikul:
kurikularni svet
;
kurikularna komisija
;
kurikularna prenova
kurílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kurjenje:
konec kurilne dobe
/
kurilni plin
;
kurilna naprava
naprava za pridobivanje toplote iz goriva
;
kurilna vratca
vratca kurišča
;
kurilno olje
tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte
♦
teh.
kurilna vrednost goriva
količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju
kurílnica
-e
ž
(
ȋ
)
1.
prostor, v katerem je peč manjše centralne kurjave:
poleg kleti je bila še kurilnica
2.
žel.
stavba, v kateri se pripravi parna lokomotiva za vožnjo:
delavci v kurilnici
kurílniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kurilnico:
kurilniški prostor
/
kurilniška služba
kurílnost
-i
ž
(
ȋ
)
teh.
kurilna vrednost:
visoka kurilnost črnega premoga
kuriózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nenavaden
,
poseben
,
znamenit
:
ima kuriozne ideje
;
kuriozno vprašanje
/
kuriozna osebnost
kuriozitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
nenavadnost
,
posebnost
,
znamenitost
:
zanimajo ga razne kuriozitete
;
gledališka kurioziteta
/
knjigo mi je poslal kot kurioziteto
kurióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
nenavadnost
,
posebnost
,
znamenitost
:
privoščil si je različne kurioznosti
/
knjiga je presenetila s svojo kurioznostjo
kuriózum
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
nenavadnost
,
posebnost
,
znamenitost
:
to delo poznamo le še kot kuriozum
kurír
-ja
m
(
í
)
1.
kdor v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša pošto,
sporočila:
vabila je prinesel kurir
;
kurir in telefonist
/
poslati vest po kurirju
/
razpisati delovno mesto kurirja
//
kdor prinaša kako novico ali sporočilo:
pismo mu je izročil tajni kurir
2.
kdor posreduje, prenaša mamila, kaj prepovedanega:
kurir v organizirani mreži preprodajalcev mamil
;
po kurirju so poslali podkupnino
;
mafijski kurir
3.
vojak, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte:
kurir se je vrnil iz štaba brigade
/
kurir je predal zavitek
med narodnoosvobodilnim bojem
oborožen terenski delavec, ki prenaša poštne pošiljke
/
partizanski kurir
kurírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
zdraviti
,
negovati
:
kuriral ga je samo s čajem
kurírček
-čka
m
(
í
)
manjšalnica od kurir:
pismo je odnesel kurirček
/
partizanski kurirček
kurírčkov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kurirčke:
kurirčkova pot
●
kurirčkova pošta
v socializmu
prireditev, pri kateri se prenašajo čestitke pionirjev Slovenije
Titu za rojstni dan
kurírka
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša
pošto, sporočila:
pisma je prenašala kurirka
/
sprejeti delo kurirke
//
ženska, ki prinaša kako novico ali sporočilo:
vest mu je sporočila kurirka
2.
ženska, ki posreduje, prenaša mamila, kaj prepovedanega:
kurirko so obsodili
;
mafijska kurirka
/
kurirka za mamila
3.
vojakinja, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte:
nasprotniki so ujeli kurirko
/
v partizanih je postala kurirka
med narodnoosvobodilnim bojem
oborožena terenska delavka, ki prenaša poštne pošiljke
/
partizanska kurirka
kurírski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kurirje:
težka kurirska torba
/
kurirska služba
;
opravljal je tudi kurirsko delo
/
kurirska postojanka
;
kurirske zveze
kuríšče
-a
s
(
í
)
prostor v kurilni napravi, kjer se kuri:
nalagati premog v kurišče
;
kurišče talilne peči
;
vratca kurišča
/
kurišče pod kotlom
//
gorišče
:
na kurišču je ostal kupček pepela
;
kurišče ob cesti
kuríščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kurišče:
kuriščni prostor
/
kuriščna vratca
kuríti
in
kúriti -im
nedov.
(
ī ú
)
1.
delati in vzdrževati ogenj:
kuriti z drvmi, s premogom
;
kuriti na ognjišču, v peči
/
pastirji so kurili na travniku
/
kuriti kres, ogenj
//
pog.
ogrevati
,
segrevati
:
sobo bodo kurili
;
stanovanje kurijo tudi poleti
;
dobro, slabo kuriti
/
kuriti parne kotle
;
v kabinetu si kuri
2.
ekspr.
hujskati
,
ščuvati
:
kar naprej ga je kuril
;
kuril jih je proti vodstvu
●
brezoseb.,
ekspr.
kuri ga v čelo
ima zelo vroče, razgreto čelo
;
pog.,
ekspr.
kuril jo je proti domu
tekel
kúrjen
-a -o:
vsi prostori so kurjeni
kurívo
-a
s
(
í
)
gorljiva snov, s katero se kuri:
kot glavno kurivo so uporabljali les
/
velika poraba kuriva
kurjáč
-a
m
(
á
)
delavec, ki kuri peč centralne kurjave, parnega kotla:
tovarna je zaposlila več kurjačev
/
ladijski kurjač
;
kurjač na lokomotivi
kurjád
-i
ž
(
ȃ
)
več kokoši, kokoši:
prepodil je vso kurjad z dvorišča
/
fazani in druga divja kurjad
kúrjak
tudi
kúrjek -a
m
(
ȗ
)
kokošji iztrebek:
gnojiti s kurjaki
kurjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kurjače:
kurjaška služba
/
kurjaški izpit
kurjáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar se uporablja za kurjenje, ogrevanje:
zmanjkalo je kurjave
;
preskrbeti kurjavo za zimo
/
drva, les za kurjavo
2.
navadno s prilastkom
način kurjenja, ogrevanja:
električna, plinska kurjava
;
kurjava na olje
/
parna kurjava se je pokvarila
naprava za kurjenje, ogrevanje
//
kurjenje
:
kurjava peči je draga
3.
v zvezi
centralna kurjava
naprava iz več ogrevalnih naprav na toplo vodo ali paro s skupno
kurilno napravo:
montirati novo centralno kurjavo
/
hiša ima centralno kurjavo
kúrjenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od kuriti:
lotil se je kurjenja peči
/
kurjenje ognja
/
kurjenje stanovanjskih prostorov
kúrji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kure:
kurje jajce, meso
;
kurje perje
;
pot se vleče kot (kurja) čreva
zelo
/
kurja obara
/
kurja polt
zaradi mraza ali groze naježena koža
;
kurje prsi
ozke, izbočene prsi
;
kurja slepota
zmanjšana sposobnost za videnje v mraku
;
kurje oko
kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
●
vulg.
imel je trojen podbradek in kurji britof
velik trebuh
;
ekspr.
biti kurje pameti
neinteligenten
♦
bot.
kurja čreva, črevca
njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti,
Stellaria media
kúrjica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nar. gorenjsko
teloh
:
nabirati kurjice
2.
star.
kurnik
,
kokošnjak
:
odprl je vrata kurjice
kurkúma
-e
ž
(
ȗ
)
1.
rastlina, katere posušene in zdrobljene korenine se uporabljajo v
prehrambene in zdravilne namene, po izvoru iz Azije:
korenine kurkume
2.
živo rumen začimbni prašek, ki ga pridobivajo iz oranžne korenine te
rastline:
med kuhanjem dodati kurkumo
;
žlička kurkume
kúrnica
-e
ž
(
ȗ
)
zaprt prostor za kokoši:
postaviti kurnico
kúrnik
-a
m
(
ȗ
)
1.
zaprt prostor za kokoši:
očistiti, postaviti kurnik
;
odprl je vrata kurnika
//
iz palic narejen zaboj zlasti za prevažanje perutnine:
vzeti kokoši iz kurnika
2.
slabš.
tesen, zaprt prostor:
stanuje v podstrešnem kurniku
kúrnjak
-a
m
(
ȗ
)
star.
kurnik
,
kokošnjak
:
kurnjaki in golobnjaki
kurtizána
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
lahkoživa ženska, prostitutka:
obiskoval je znano rimsko kurtizano
;
lepa kurtizana
/
ekspr.
postala je kurtizana
vlačuga, prostitutka sploh
kurtizánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kurtizane:
kurtizansko obnašanje
/
bila je kurtizanske narave
kurtoázen
-zna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
vljuden
,
galanten
:
kurtoazna pazljivost
/
bil je na kurtoaznem obisku
kurtoazíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vljudnost
,
galantnost
:
dejanje je samo odraz njegove kurtoazije
/
to je storil iz kurtoazije
kurúlski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
navadno v zvezi
kurulski stol
, pri starih Rimjanih
bogato okrašen uradni stol pomembnejših predstavnikov oblasti:
kúrva
1
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
krivulja
,
vijuga
:
risati kurve
/
kurva temperature je padla
kúrva
2
-e
ž
(
ȗ
)
nar. vzhodno
vlačuga
,
prostitutka
:
postala je kurva
kúrz
-a
m
(
ȗ
)
1.
aer.,
navt.
smer gibanja, zlasti ladje, letala:
določiti kurz
;
menjati, spremeniti kurz in hitrost
/
izračunati kurz
/
pluti po kurzu
2.
publ.,
navadno s prilastkom
organizirana dejavnost z določeno tendenco:
začel se je kurz preusmeritve v našem gospodarstvu
/
spremeniti dosedanji politični kurz
/
ekspr.
ta profesor ima strog kurz
3.
navadno s prilastkom
skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno
usposobljenost;
tečaj
:
končati bolničarski kurz
;
obvezen pripravljalni kurz
;
udeležiti se kurza plavanja
/
ustanoviti kurz za učitelje
4.
fin.,
navadno s prilastkom
cena valute in vrednostnih papirjev;
tečaj
:
devizni kurz
;
kurz dolarja, evra
;
kurz jena je padel
/
emisijski kurz
//
cena blaga na borzi;
tečaj
kúrzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na kurz:
kurzni koti
/
kurzni način usposabljanja kadrov
;
kurzna doba
/
kurzna razlika, vrednost
kurzírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
gibati se, krožiti:
blago kurzira od proizvajalca do kupca
kurzíst
-a
m
(
ȋ
)
publ.
udeleženec tečaja;
tečajnik
:
seznaniti kurzista z izpitnimi vprašanji
kurzív
-a
m
(
ȋ
)
publ.
tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami;
kurziva
:
za naslov je uporabil kurziv
kurzíva
-e
ž
(
ȋ
)
tisk.
tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami:
posamezne besede so bile v kurzivi
kurzíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kurzivo:
kurzivna pisava
/
kurzivne črke
kúrzor
-ja
m
(
ȗ
)
grafični element, ki kaže trenutni položaj na zaslonu in ga upravljamo
z miško ali drugo kazalno napravo, kazalec:
premikati kurzor po zaslonu
;
utripajoči kurzor
;
položaj kurzorja
kúskus
-a
m
(
ȗ
)
iz posebne vrste pšenice narejen zdrob, po izvoru iz severne Afrike:
primešati kuskus
;
instantni kuskus
;
skodelica kuskusa
;
juha, meso, solata s kuskusom
kustódinja
-e
ž
(
ọ̑
)
muzejska uslužbenka z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje
muzejske predmete:
izkopavanje je vodila kustodinja
kústos
-a
m
(
ȗ
)
muzejski uslužbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje
muzejske predmete:
razstavo je pripravil kustos
/
biti imenovan za kustosa
/
galerijski, muzejski kustos
kústosinja
-e
ž
(
ȗ
)
muzejska uslužbenka z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje
muzejske predmete:
razstavo je pripravila kustosinja
;
zgodovinarka in kustosinja
/
višja kustosinja v muzeju
kùš
medm.
(
ȕ
)
1.
klic psu
lezi
1
,
miruj
:
kuš, tukaj ostani
2.
nizko,
klic človeku
bodi tiho, molči:
kuš, babe
kúščar
-ja
m
(
ū
)
1.
plazilec s štirimi kratkimi nogami in dolgim repom:
izumrli kuščarji
;
anatomija kuščarjev
;
razvaline so zdaj prebivališče kač in kuščarjev
♦
zool.
kuščarji
luskarji, ki imajo navadno razvite noge, Sauria
//
nar.
zelenec
:
na skali je zagledal (zelenega) kuščarja
;
od jeze je zelen kot kuščar
2.
nar.
priprava za prižiganje možnarjev:
V malem ognju se je grel kuščar, a po robu je čepelo nad trideset
nabitih možnarjev
(Prežihov)
kúščarica
-e
ž
(
ū
)
star.
kuščar
:
v skalovju je veliko kuščaric
♦
zool.
kraška kuščarica
kuščar, ki živi na krasu, Lacerta melisellensis
;
siva kuščarica
martinček
;
živorodna kuščarica
ki koti žive mladiče, Lacerta vivipara
kušét
-a
tudi
kušé -êja
m
(
ẹ̑; ẹ̑ ȇ
)
žel.
ležalni vagon:
rezervirati si prostor v kušetu
;
v prid. rabi:
kušet vagon
kuševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
nižje pog.
poljubljati
:
kuševal ji je roko
kúšniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
nižje pog.
poljubiti
:
kušnil jo je na lice
kúšter
-tra
m
(
ú
)
ekspr.
koder
1
:
imela je lepe črne kuštre
/
čelo so mu pokrivali kuštri
kúštra
-e
ž
(
ȗ
)
ekspr.
razmršeni lasje:
grdo ga je pogledal izpod svoje kuštre
/
otroška kuštra
razmršena, kodrasta glava
kúštrast
-a -o
prid.
(
ū
)
ekspr.
razmršen
:
kuštrasto dekle
/
kuštrasta okrogla glava
kúštrati
-am
nedov.
(
ȗ
)
ekspr.
delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase;
mršiti
:
nikar ga ne kuštraj
;
s prsti se kuštra
/
veter mu kuštra brado, lase
kúštrav
-a -o
prid.
(
ū
)
ekspr.
1.
ki ima zelo goste, navadno kodraste lase:
kuštrav fant
/
skozi okno je pomolil kuštravo glavo
/
kuštravi lasje
2.
razmršen
:
bil je kuštrav in neobrit
kúštravček
-čka
m
(
ū
)
ljubk.
razmršen, kodrast otrok:
mali kuštravček
kúštravec
-vca
m
(
ū
)
ekspr.
razmršen, kodrast človek, zlasti otrok:
rdečelasi kuštravec
/
poklical je malega kuštravca
kuštroglàv
in
kuštrogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ekspr.
ki ima razmršeno, kodrasto glavo:
kuštroglavo dekle
kúta
-e
ž
(
ú
)
dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco
in močnim pasom:
nositi, obleči kuto
;
črna, rjava kuta
/
frančiškanska, meniška kuta
kútar
-ja
m
(
ȗ
)
slabš.
menih
,
redovnik
:
iz samostana je stopilo več kutarjev
kúter
-ja
m
(
ū
)
navt.
enojamborna jadrnica z glavnim jadrom, vršnim jadrom in več floki:
v pristanišču je bil zasidran kuter
/
ribiški kuter
kutíkula
-e
ž
(
ȋ
)
biol.
varovalna plast na površini povrhnjice:
debela, tanka kutikula
;
zgradba kutikule
/
lasna kutikula
kutín
-a
m
(
ȋ
)
kem.
organska spojina, ki tvori kutikulo:
lignin in kutin
kútina
-e
ž
(
ū
)
sadno drevo ali njegov dišeči rumeni, jabolku ali hruški podobni sad:
obirati, rezati kutine
;
na vrtu je rastlo več kutin
♦
vrtn.
japonska kutina
okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles
japonica
kútinov
-a -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na kutino:
kutinov kompot
/
kutinovo drevo
kuvêrta
-e
ž
(
ȇ
)
papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za
pisma:
odpreti, zalepiti kuverto
;
napisati naslov na kuverto
;
dati pismo v kuverto
●
ekspr.
vsakega prvega ji da kuverto
ves denar, ki ga prejme
;
ekspr.
prejemal je težke kuverte
visoke denarne podkupnine
kuvêrten
-tna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na kuverto:
kuvertno lepilo
♦
papir.
kuvertni papir
pisalni papir z eno ali obema gladkima stranema
kuvertírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ptt
dati, vložiti v kuverto:
kuvertirati pismo
♦
šah.
kuvertirati potezo
zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti,
navadno ob prekinitvi igre
kuvertíran
-a -o:
kuvertirana poteza
kúzla
-e
ž
(
ȗ
)
nizko
psica
:
kuzla je divje lajala
/
kot psovka
kuzla stara
kúzlica
-e
ž
(
ȗ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od kuzla:
pred hišo je renčala kuzlica
kuzmáti
-ám
tudi
kúzmati -am
nedov.
(
á ȃ; ȗ
)
star.
mršiti
,
kuštrati
:
veter mu kuzma brado
kúža
-a
tudi
-e
m
(
ȗ
)
ljubk.
pes
:
črn, lisast kuža
;
muca in kuža
kúže
1
-ta
m
(
ȗ
)
ekspr.
pes
:
razposajen mlad kuže
kúže
2
-ta
s
(
ȗ
)
ekspr.
pes
:
razposajeno mlado kuže
kúžek
-žka
m
(
ȗ
)
manjšalnica od kuža:
kosmat kužek
;
drži se kakor polit kužek
boječe, preplašeno
kúžen
-žna -o
prid.
(
ú
)
1.
nalezljiv
:
kužna bolezen
2.
ki lahko okuži:
osamitev kužnega bolnika
;
ogiba se ga, kot bi bil kužen
♦
med.
kužen
infekcijski
;
kužna klica
bolezenski mikrob, mikroorganizem
;
um.
kužno znamenje
znamenje, postavljeno v spomin na kugo
kužílo
-a
s
(
í
)
med.,
vet.
kar povzroča okužbo:
prenašalec kužila
kúžiti
-im
nedov.
(
ú ȗ
)
okuževati
:
s kašljanjem je kužil otroka
/
bolnik kuži zrak
;
pren.,
ekspr.
nova misel je kužila evropski proletariat
kužljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
med.
ki lahko okuži:
kužljiv bolnik
/
kužljive ošpice
kužnína
-e
ž
(
ī
)
med.
kužna snov:
laboratorijska preiskava kužnine
/
odstraniti kužnino in drugo nesnago
kúžnost
-i
ž
(
ú
)
med.
sposobnost za okužitev:
v tem stadiju bolezni je kužnost največja
;
proučevati kužnost tifusa
kvá
[
tudi
ku̯a
]
medm.
(
ȃ
)
posnema glas race, žabe:
kva, kva, kva, se oglašajo preplašene race
kváčica
-e
ž
(
ȃ
)
kljukica
:
kvačica je že zarjavela
kváčka
-e
ž
(
ȃ
)
podolgovat tanjši, na enem koncu ukrivljen predmet za kvačkanje:
oviti nit okrog kvačke
;
koščena kvačka
kváčkanec
-nca
m
(
ȃ
)
obrt.
sukanec za kvačkanje:
klobčič kvačkanca
kváčkanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kvačkati:
lotila se je kvačkanja
;
kvačkanje in pletenje
/
sukanec za kvačkanje
/
ekspr.
v rokah je imela kvačkanje
kváčkati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati tekstilne izdelke s kvačko:
kvačkati prt, pulover
/
zna kvačkati
kváčkan
-a -o:
obleka s kvačkanim ovratnikom
kváder
-dra
m
(
á
)
1.
geom.
telo, ki ga omejuje šest pravokotnikov:
izračunati prostornino kvadra
/
narisati kvader
2.
kos kakega materiala take ali podobne oblike:
veliki kamniti kvadri
;
težki kvadri marmorja
;
zidovje iz kvadrov
/
slama, stisnjena v kvadre
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je po obliki podobno kvadru:
v daljavi so se videli kvadri hiš
;
sivi kvadri tovarn
kvadránt
-a
m
(
ā
)
geom.
četrtina kroga:
narisati kvadrant
♦
astron.
priprava za merjenje višine
;
voj.
priprava pri topu za merjenje naklonskega kota
kvádrast
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima obliko kvadra:
kvadrast kamen
;
visok kvadrast spomenik
/
kvadrasta oblika
kvadrát
-a
m
(
ȃ
)
1.
geom.
četverokotnik z enakimi stranicami in enakimi koti:
narisati kvadrat
;
tloris ima obliko kvadrata
;
izračunati obseg, ploščino kvadrata
2.
kar je po obliki podobno temu liku:
vpisati v prvi kvadrat
;
kvadrati in krogi
/
na listu so bili različni kvadrati
/
v kvadrat pristrižena brada
3.
mat.
druga potenca števila:
izračunati kvadrat
/
vzgon raste s kvadratom hitrosti
/
x na kvadrat [x
2
]
●
pog.,
ekspr.
ta človek je sumljiv na kvadrat
zelo, izredno
kvadrátast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima obliko kvadrata:
kvadratasta ribiška mreža
;
kvadrataste strehe stavb
/
kvadratasta soba
/
kvadratasta ali pravokotna oblika
/
ekspr.
velika kvadratasta usta
kvadrátek
-tka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od kvadrat:
izrezovati kvadratke
/
vpisati v kvadratek
/
prt s kvadratki
/
dobil je kvadratek čokolade
kvadráten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kvadrat:
kvadratna osnovna ploskev
;
velika kvadratna okna
/
kvadratni prerez cevi
;
kvadratna oblika
/
kvadratni koren
;
kvadratna enačba, funkcija
2.
v zvezi
kvadratni meter
enota za merjenje ploščine in površine:
soba meri petnajst kvadratnih metrov [m
2
]
/
kvadratni centimeter, kilometer
♦
glasb.
kvadratna notacija
notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna
zlasti za koral
kvadrátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
kvadraten
:
kvadratično dvorišče
;
kvadratična okenca
/
kvadratičen prerez stavbnega lesa
kvadrátkast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ima vzorec v obliki majhnih kvadratov, pravokotnikov:
nosil je kvadratkaste hlače
kvadrátnica
-e
ž
(
ȃ
)
biol.
koščica, ki povezuje čeljustni lok z lobanjo in je zlasti pri
plazilcih z njo najbolj gibljivo povezana:
gibljiva kvadratnica
kvadratúra
-e
ž
(
ȗ
)
ploščina, površina, navadno kot izraz količine:
kvadratura stanovanja je zelo velika
♦
astron.
kvadratura
konfiguracija, pri kateri tvorita navidezni smeri med premičnico
in Soncem pravi kot
;
geom.
kvadratura kroga
konstrukcija (stranic) kvadrata z enako ploščino kot dani krog, ki
naj bi bila izdelana z ravnilom in šestilom
kvadríga
-e
ž
(
ȋ
)
pri starih Rimljanih
dvokolesni voz s štirimi vštric vpreženimi konji:
ulica je bila razrita od kolesnic kvadrige
/
na pročelju stavbe je bila pozlačena kvadriga
upodobitev tega voza
kvadrilijón
-a
m
(
ọ̑
)
mat.
četrta potenca milijona:
kvadrílja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti
si stoječa para;
četvorka
kvadríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kvadrirati:
kvadriranje in korenjenje
kvadrírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
mat.
računati drugo potenco števila:
kvadrirati enačbo
kvadrívij
-a
m
(
í
)
v srednjem veku
višja stopnja elementarne, začetne šole:
v kvadriviju so se učenci seznanili z aritmetiko, geometrijo,
astronomijo in glasbo
//
skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji:
pouk kvadrivija
kvadrofoníja
-e
ž
(
ȋ
)
elektr.
štirikanalno snemanje ali predvajanje zvoka za ustvarjanje
prostorskega občutka:
uporaba kvadrofonije
kvága
-e
ž
(
ā
)
zool.
zebri podobna izumrla južnoafriška žival, Equus quagga quagga:
gazele in kvage
kvák
[
tudi
ku̯ak
]
medm.
(
ȃ
)
posnema glas žabe:
v mlaki pojejo žabe: kvak, kvak
kváka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
kavelj
1
,
kljuka
:
s kvako se je oprijemal vrvi
//
slabš.
čačka
:
papir je poln kvak
/
težko berem njegove kvake
kvakáč
-a
m
(
á
)
zool.
nočna močvirska ptica, ki dobro pleza, Nycticorax nycticorax:
kvákanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kvakati:
kvakanje žab
kvákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
oglašati se z glasom kva(k):
v mlaki kvakajo žabe
2.
nizko
govoriti
,
pripovedovati
:
ves večer je kvakal
kvakajóč
-a -e:
kvakajoče žabe
kvákniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
1.
oglasiti se z glasom kva(k):
zdaj je kvaknila ta, zdaj ona žaba
2.
nizko
reči
,
povedati
:
no, kvakni, kaj misliš
kvalificíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od kvalificirati:
sistematično kvalificiranje delovne sile
/
pojavljajo se nasprotja o kvalificiranju take komisije
kvalificíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost kvalificiranega:
kvalificiranost delovne sile
/
kvalificiranost odgovorov
kvalificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela, usposobiti:
kvalificirati turistične delavce
;
kvalificirati je treba delovno silo
;
kvalificiral se je z delom in učenjem
/
šola jih je kvalificirala za različne dejavnosti
//
publ.
označiti
,
opredeliti
:
to dejanje je težko kvalificirati
♦
jezikosl.
kvalificirati besedo
določiti ji kvalifikator
kvalificírati se
šport.
z zmago v tekmovanju priti v višje ali končno tekmovanje:
celotna ekipa se je kvalificirala v finale
kvalificíran
-a -o:
bil je kvalificiran za telesno delo
/
kvalificirani delavec
delavec na delovnem mestu, za katero je potrebna poleg
osnovnošolske še nižja strokovna ali poklicna izobrazba
♦
soc.
kvalificirana večina glasov pri volitvah
več kot dvotretjinska večina glasov
kvalifikácija
-e
ž
(
á
)
1.
sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost:
za to delo si je pridobil kvalifikacijo
;
predpisana, strokovna kvalifikacija
/
izpit za kvalifikacijo šoferja
//
publ.,
navadno s prilastkom
oznaka
,
opredelitev
:
moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja
/
svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2.
šport.
tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje:
kvalifikacija za svetovno prvenstvo
/
šport. žarg.
igrati naporne kvalifikacije
kvalifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvalifikacijo:
kvalifikacijska struktura prebivalstva
/
kvalifikacijski izpit
♦
šport.
kvalifikacijsko tekmovanje
tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje
kvalifikátor
-ja
m
(
ȃ
)
jezikosl.
beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in
slovnično kategorijo, označevalnik:
stilni, terminološki kvalifikator
kvalifikátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.,
navadno v zvezi
kvalifikatorsko pojasnilo
(dogovorjena) besedna zveza, ki natančneje opredeljuje pomen
leksikalne enote ali njene sintaktične značilnosti:
kvalitatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvaliteto:
pomemben kvalitativni razvoj gospodarstva
;
kvantitativne in kvalitativne razlike
;
kvalitativne spremembe človekove narave
/
kvalitativno proučevanje
♦
kem.
kvalitativna analiza
postopek, pri katerem se s kemičnimi reakcijami ugotavljajo vrste
sestavin kake snovi
kvalitatívno
prisl.
:
kvalitativno menjati metode
;
kvalitativno določena vrednost
kvalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
navadno s prilastkom
kar opredeljuje kaj glede na pozitivno vsebino, kakovost:
kvaliteta pri proizvodih raste
;
pojavila se je zahteva po kvaliteti
/
glede na kvaliteto je to blago slabše
/
izhajati iz kriterijev kvalitete
/
prehod od kvantitete h kvaliteti
//
kar opredeljuje kaj glede na vsebino:
izboljšati, popraviti kvaliteto kruha
;
določanje kvalitete papirja
;
seznaniti se s kvaliteto dela
;
predpis o kvaliteti izdelkov
/
dobra kvaliteta surovin
;
kvaliteta pouka je slaba
/
material se loči po kvaliteti
2.
nav. mn.,
publ.
pozitivne lastnosti, značilnosti:
ta človek je brez kvalitet
;
pesniška zbirka ima veliko kvalitet
;
spoznati kvalitete mladine
/
za tako dejanje so potrebne moralne kvalitete
/
ekspr.
pisatelj izjemnih, močnih kvalitet
zelo dober
♦
jezikosl.
kvaliteta
kvalitetna opozicija; izgovor glasu glede na odprtostno stopnjo
govorilnih organov
;
šah.
izgubiti, žrtvovati kvaliteto
dati trdnjavo za lovca ali skakača
kvalitéten
-tna -o
prid.
, kvalitétnejši
(
ẹ̑
)
1.
ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri, dober:
kvaliteten material
;
kvalitetno blago
;
proizvodi morajo biti kvalitetni
/
pogoji za kvaliteten pouk
2.
kvalitativen
:
kvalitetni premik v družbenih odnosih
;
gospodarstvo je doživelo kvalitetni vzpon
♦
jezikosl.
kvalitetna opozicija
pomenskorazločevalna neenakost glasov glede na odprtostno stopnjo
govorilnih organov
kvalitétno
prisl.
:
kvalitetno pripravljeni strokovni tečaji
kvalitétnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost kvalitetnega:
pesniško zbirko odlikujeta kvalitetnost in originalnost
/
skrbeti za kvalitetnost pouka
kvánt
-a
m
(
ȃ
)
fiz.
točno določena energija, ki jo lahko sprejme ali odda atom, molekula:
izmeriti oddane kvante
/
svetlobni kvant
foton
kvánta
-e
ž
(
ȃ
)
1.
ekspr.
prostaška, nespodobna šala:
rad pripoveduje kvante
;
naslajati se ob kvantah
;
gostilniška, grda kvanta
/
nehaj že s svojimi kvantami
//
zastar.
prostaška, nespodobna pesem:
brunda, poje umazano kvanto
2.
čenča
:
ne verjemi tem kvantam
;
za kvante se ne meni
kvantáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) kvanta:
je velik kvantač
;
druži se s kvantači in pretepači
kvantánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kvantati:
kar tekmujeta v kvantanju
;
kvantanje in pijančevanje
/
prazno kvantanje žensk
kvántarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvantače ali kvanto:
zelo je kvantarski
;
kvantarske šale
/
kvantarske pesmi
/
kvantarske čenče
;
sam.:
govorili so take kvantarske, da je šla ven
kvantarske šale, dovtipe
kvantáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kvantače ali kvantanje:
kvantaški pogovor
/
kvantaški izrazi
kvantáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
ekspr.
pripovedovati kvante:
zardeva, kadar kvantajo
;
zabavala se je, ko so kvantali
//
prostaško, nespodobno govoriti:
že spet kvanta
2.
čenčati
:
nekaj je kvantal o njem
kvánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvant:
kvantna fizika
/
kvantna mehanika
veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju
ne more določiti tir
;
kvantna teorija
teorija o osnovnih delcih, atomih, molekulah in izmenjavanju
energije med njimi
;
kvantno število
število, ki določa energijo atoma, molekule
kvantificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
adm.
izražati, prikazovati kvantitativno istovrstne pojave s števili:
proučiti in kvantificirati socialne premike
kvantifikácija
-e
ž
(
á
)
adm.
izražanje, prikazovanje kvantitativno istovrstnih pojavov s števili:
kvantifikacija procesa diferenciacije v družbi
/
kvantifikacija podatkov
kvantitatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvantiteto:
kvantitativne in kvalitativne razlike
/
kvantitativni odnosi med predmeti
♦
kem.
kvantitativna analiza
postopek, pri katerem se s kemičnimi reakcijami ugotavlja
procentualna količina sestavin kake snovi
;
lit.
kvantitativni metrični sistem
kvantitatívno
prisl.
:
kvantitativno dobra prehrana
kvantitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
navadno s prilastkom
kar opredeljuje kaj glede na obseg, količina:
izdelek mora imeti predpisano kvantiteto
/
kvantiteta lepote
/
prehod iz kvantitete v kvaliteto
♦
jezikosl.
kvantitetna opozicija; izgovor glasu glede na trajanje
kvantitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
kvantitativen
:
kvantitetna sprememba programa
/
kvantitetna raven prireditve
♦
jezikosl.
kvantitetna opozicija
pomenskorazločevalna neenakost glasov v trajanju
kvántum
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.,
navadno z rodilnikom
količina
,
množina
:
imel je predpisani kvantum hrane
;
velik kvantum gradiva
/
kvantum presežnega dela
kvár
1
-a
m
(
ȃ
)
1.
kvarjenje
:
v tem prostoru so živila izpostavljena kvaru
;
prišlo je do hitrega kvara moke
/
obvarovati mladino pred kvarom
2.
star.
škoda
1
:
kvar mora poravnati
/
drug drugemu delata kvar
//
okvara
:
na električnem daljnovodu je nastal kvar
kvár
2
-i
in
-í
ž
(
ȃ
)
star.
škoda
1
:
s tem je napravil mnogo kvari
/
to mu je v moralno kvar
kvára
-e
ž
(
á
)
star.
škoda
1
:
veliko kvare mu je napravil
/
to je vsem na kvaro
kvaražugón
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
črnoglednež
,
pesimist
:
je pravi kvaražugon
kvárc
-a
m
(
ȃ
)
kremen
1
:
zrna kvarca
kvarcít
-a
m
(
ȋ
)
min.
metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz kremena:
kvarcíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvarcit:
kvarcitne skale
/
kvarcitna plošča
kvárčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
kremenov
:
kvarčni pesek
kváren
-rna -o
prid.
(
á ā
)
škodljiv, slab, zlasti moralno:
čutiti je bilo kvarne posledice njegovega delovanja
kvárno
prisl.
:
kvarno vplivati na mladino
kvárgelj
-glja
tudi
-na
[
kvargəlj
]
m
(
á
)
gastr.
mehki sir močnega vonja in ostrega okusa:
izdelovati kvargelj
/
za vso družbo je naročil kvarglje
kvarítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor kvari, zlasti moralno:
s svojimi nauki je postal kvaritelj ljudstva
kváriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
1.
vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti:
ne kvari razpoloženja s takim pripovedovanjem
;
ni mu hotel kvariti sreče
;
ta misel mu kvari veselje do vojaškega življenja
/
ni hotel kvariti prijetne družbe
//
vplivati moralno negativno:
s svojim vedenjem kvari otroke
/
to mu kvari značaj
2.
delati kaj manj popolno, dovršeno:
slika kvari simetrijo
;
napaka kvari smisel zgodbe
/
nikar (si) ne kvari oči
/
z rezanjem pločevine kvariš škarje
kváriti se
postajati neužiten, slab:
vino se je začelo kvariti
/
v tej vročini se hrana kvari
//
postajati slabši, neuporaben:
igrače se kvarijo
;
avtomobil se je začel kvariti
●
vreme se kvari
postaja deževno, mrzlo
kvárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od kvariti:
to vino je zelo podvrženo kvarjenju
;
kvarjenje živil
/
kvarjenje otrok
kvarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se (rad) kvari:
kvarljivo blago
;
hitro kvarljiva živila
2.
zastar.
škodljiv
:
kvarljive živali
kvarljívec
-vca
m
(
ȋ
)
kdor kvari, zlasti moralno:
zapeljivci in kvarljivci ljudstva
//
star.
škodljivec
:
kvarljivec sadnega drevja
;
zatiranje kvarljivcev
kvarljívka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
škodljivka
:
kvarljivke silaže, vina
kvarljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost kvarljivega:
kvarljivost živil
kvárnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost kvarnega:
čutiti je bilo kvarnost njegovega delovanja
/
kvarnost alkoholizma
kvárt
-a
m
(
ȃ
)
1.
del mesta s posebnimi značilnostmi;
četrt
2
:
stanuje v delavskem kvartu
/
revni kvarti prestolnice
//
prva leta po 1945
najmanjša upravna enota v mestu:
kvart in rajon
2.
biblio.
velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm, četverka:
roman je natisnjen v kvartu [4⁰]
/
polica za kvarte
3.
angleška prostorninska mera, približno 1 l:
kvart piva
/
razstava majolik in kvartov
;
v prid. rabi:
knjiga v kvart formatu
kvárta
1
-e
ž
(
ȃ
)
glasb.
interval v obsegu štirih diatoničnih stopenj:
zaigrati kvarto
//
četrta diatonična stopnja glede na dani ton:
kvárta
2
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
karta
2
:
začeli so metati kvarte
;
iz kvart prerokovati
;
igrati na kvarte
;
kupček kvart
kvartáč
-a
m
(
á
)
nav. ekspr.
kdor kvarta:
kvartači so se zatopili v igro
;
postal je strasten kvartač
kvartál
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
četrtletje
:
prvi kvartal preteklega leta
;
konec tretjega kvartala
kvartálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvartal, četrtleten:
izdajajo kvartalni bilten
;
letni in kvartalni načrti
♦
med.
kvartalni pijanec
človek, občasno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač
kvartána
-e
ž
(
ȃ
)
med.
malarija z napadi na štiri dni;
četrtnica
,
četrtodnevnica
:
zdraviti kvartano
kvartánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kvartati:
kratkočasiti se s kvartanjem
;
kvartanje in kockanje
kvartár
-ja
m
(
ȃ
)
geol.
obdobje kenozoika, v katerem se je pojavil človek:
raziskuje podnebne razmere v kvartarju
kvartáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na kvartar:
kvartarne plasti
/
kvartarno rastlinstvo
2.
ekon.,
navadno v zvezi
kvartarne dejavnosti
zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, državna uprava:
kvartáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na kvartače ali kvartanje:
kvartaški izraz
;
kvartaška pravila
/
kvartaška soba
/
kvartaški dolgovi
kvartáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
igrati igro s kartami;
kartati
:
ves večer so kvartali
;
kvartati za denar
;
kvarta in pijančuje
kvartávec
-vca
m
(
ȃ
)
star.
kvartač
:
kvartavci so sedeli za mizo in kvartali
kvárten
1
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvart:
mestni in kvartni odbori
/
kvartni format
kvárten
2
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvarta
1
:
kvartni interval
/
kvartni akord
sestavljen iz kvart
kvartét
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
glasb.
skladba za štiri glasove ali štiri različna glasbila:
na sporedu je kvartet znanega skladatelja
/
zbirka kvartetov in sonat
/
godalni kvartet
//
izvajanje take skladbe:
vadijo kvartet
2.
glasb.
ansambel, sestavljen iz štirih instrumentalistov ali pevcev:
kvartet izvaja skladbe
;
kvartet in solisti
/
godalni, instrumentalni, vokalni kvartet
3.
publ.
skupina štirih oseb, ki navadno nastopajo skupaj, četverica:
znani igralski kvartet
;
nastopa kvartet odličnih telovadcev
kvartéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
lit.
štirivrstična kitica soneta:
dve kvarteti in terceti
kvartéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
lit.,
v zvezi
kvartetni del soneta
del soneta, sestavljen iz dveh štirivrstičnih kitic:
kvartín
-a
m
(
ȋ
)
nar. primorsko
četrt litra, četrtinka:
naročil je kvartin vina
/
sedi pred praznim kvartinom
kvartína
-e
ž
(
ȋ
)
lit.
štirivrstična kitica soneta:
dve kvartini in tercini
kvartínček
-čka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od kvartin:
vsak dan pride na kvartinček
kvartír
-ja
m
(
ī
)
pog.
stanovanje
,
bivališče
:
dobiti, plačati kvartir
;
odpovedali so mu kvartir
;
daje mu kvartir in hrano
/
vzeti koga na kvartir
kvartírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
zastar.
nastanjevati
:
vojaki so kvartirali konje pri kmetih
kvartírmójster
-tra
m
(
ī-ọ́
)
zastar.
vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske;
nastanjevalec
:
po vaseh je hodil kvartirmojster
kvartírnik
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske;
nastanjevalec
:
v vas je prišel kvartirnik
kvartopírec
-rca
m
(
ȋ
)
kdor kvarta za denar:
postal je strasten kvartopirec
;
družba pijancev in kvartopircev
kvartopíriti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
kvartati za denar:
kvartopiri in pijančuje
kvartopírski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvartopirce ali kvartopirstvo:
kvartopirska družba
/
prevzela ga je kvartopirska strast
kvartopírstvo
-a
s
(
ȋ
)
kvartanje za denar:
vdajati se kvartopirstvu
;
bogastvo si je pridobil s kvartopirstvom
kvás
-a
m
(
ȃ
)
1.
snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa:
razdrobiti kvas
;
star, svež kvas
;
zamesiti testo brez kvasa, s kvasom
/
kupiti kos kvasa
/
tovarna kvasa
/
pivski kvas
//
ekspr.
kar daje spodbudo, moč:
drobna misel postane kvas, potreben pri rojevanju idej
/
mladina je kvas revolucionarnega gibanja
●
ekspr.
dežela je sedaj v kvasu
ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev
2.
navadno v ruskem okolju
osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada:
poln vrč kvasa
kvasáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor vsebinsko prazno, nespametno govori:
predrzen kvasač
kvasánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od kvasati:
njegovega kvasanja ni mogel več poslušati
/
kvasanje neumnosti
kvasárna
-e
ž
(
ȃ
)
tovarna kvasa:
modernizirati kvasarno
kvasáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
kvasiti
1
:
nikar ne kvasajte
kvásec
-sca
m
(
ȃ
)
kvasni nastavek:
pripraviti kvasec
kvásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvas:
kvasna pena
♦
biol.
kvasne glivice
glive kvasovke
;
gastr.
kvasni nastavek
zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa
kvaseníca
-e
ž
(
í
)
gastr.
jed iz kvašenega razvaljanega testa s skutnim namazom, znana v vzhodni
Sloveniji:
gibanice in kvasenice
kvásija
-e
ž
(
á
)
bot.
tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov, Quassia
amara:
uporabljati izvleček iz kvasije proti listnim ušem
kvasílo
-a
s
(
í
)
zastar.
beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator;
encim
:
prebavno kvasilo
kvasína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator;
encim
:
tvorba kvasin
kvásiti
1
-im
nedov.
(
á ā
)
slabš.
vsebinsko prazno, nespametno govoriti:
nehajte že kvasiti
;
začel je nekaj kvasiti o kulturi
/
kvasiti bedarije, neumnosti
kvásiti
2
-im
tudi
kvasíti -ím
nedov.
(
ā ȃ; ī í
)
1.
povzročati, da postaja kaj (zaradi vrenja) kislo;
kisati
:
kvasiti kumare, zelje
;
sok je začel vreti in se kvasiti
//
zastar.
namakati
,
močiti
:
roke je dolgo kvasil v vodi
2.
dajati, dodajati kvas:
kvasiti testo
/
kvasiti flancate
♦
gastr.
kvasiti divjačino
povzročati, da postaja v kvaši mehkejša in da dobiva določen okus
kvásiti se
,
tudi
kvasíti se
vzhajati
2
:
kruh se kvasi
kvášen
-a -o
tudi
kvašèn -êna -o:
kvašeno testo
kvásnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
biol.
kvasovka
:
delovanje kvasnic
/
vinske kvasnice
kvásovka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
biol.
enocelični rastlinski organizem brez klorofila z encimi, ki povzročajo
alkoholno vrenje:
delovanje kvasovk
;
skrbno gojene kulture kvasovk in bakterij
/
glive kvasovke
/
pivska kvasovka
ki povzroča spremembo slada v pivo
;
vinska kvasovka
ki povzroča spremembo mošta v vino
kvásta
-e
ž
(
ȃ
)
kozm.
priprava, navadno iz mehkejše tkanine, za nanašanje pudra:
okrogla kvasta
kváša
-e
ž
(
á
)
gastr.
zmes zelenjave, začimb in kisa, v kateri se kvasi meso, navadno meso
divjačine:
dati zajca v kvašo
;
kuhana, surova kvaša
/
suha kvaša
kvášenje
tudi
kvašênje -a
s
(
ā; é
)
glagolnik od kvasiti, kisati:
povzročitelji kvašenja
/
mehčati meso s kvašenjem
kvatêrna
-e
ž
(
ȇ
)
štiri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki:
kvaterna in činkvin
//
dobitek pri tomboli, večji od terne:
dobiti kvaterno
kvatêrnij
-a
m
(
é
)
biblio.
iz štirih pol sestavljen del kodeksa:
pergamentni kvaternij
kvátre
kváter
ž
mn.
(
á ȃ
)
rel.
vsak od štirih tednov z določenimi postnimi dnevi, porazdeljenimi na
celotno (cerkveno) leto:
začele se bodo kvatre
/
jesenske kvatre
kvatrni teden, ki je v jeseni
●
ekspr.
(na) vsake kvatre (enkrat) mu piše
zelo poredko
kvátrn
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na kvatre:
kvatrni post
/
kvatrni petek
;
začel se je kvatrni teden
;
kvatrna nedelja
/
kvatrna noč
/
kvatrni dnevi
♦
etn.
kvatrna baba
pehtra baba
kvátrnica
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
kvatre
:
pomladanska kvatrnica
♦
etn.
pehtra baba
kvázar
-ja
m
(
ȃ
)
nav. mn.,
astron.
zelo oddaljen, zvezdi podoben izvor močnega radijskega sevanja:
odkritje kvazarjev
kvázi...
predpona v sestavljenkah
(
ȃ
)
nanašajoč se na lažen:
kvazikultura, kvazistrokovnjak
kvázistrokovnják
-a
m
(
ȃ-á
)
ekspr.
kdor v resnici ni strokovnjak, čeprav se kot tak kaže:
ne verjamem tem kvazistrokovnjakom
kvéčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
kriviti
,
upogibati
:
starost ga kveči
kvéčjemu
člen.
(
ẹ̑
)
izraža omejevanje na najvišjo mogočo mero:
burja bo pihala kvečjemu tri dni
;
jezero je globoko pet, kvečjemu šest metrov
/
danes ne bo prišel, kvečjemu jutri
/
ta knjiga je razumljiva kvečjemu za strokovnjaka
//
izraža tako omejevanje z nepričakovano nasprotno trditvijo:
s popuščanjem otroka ne boš vzgojil, kvečjemu pokvaril
kvéder
-dra
m
(
ẹ́
)
nav. mn.
grob, težek čevelj, pri katerem je podplat prišit na oglavje tako, da
so šivi vidni:
obuti kvedre
;
žeblji za kvedre
/
čevlji na kveder
kvédrast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kveder:
kvedrasti čevlji
/
ekspr.
kvedrast človek
neroden
kvédrovček
-čka
m
(
ẹ́
)
manjšalnica od kveder:
obuti kvedrovčke
kvédrovec
-vca
m
(
ẹ́
)
1.
nav. mn.
gojzar
:
obuti kvedrovce
;
okovani, težki kvedrovci
2.
obrt.
žebelj za podkovanje kvedrov:
kvékast
-a -o
prid.
(
ẹ̄
)
slabš.
sključen
,
upognjen
:
kvekast starec
kvéker
-ja
m
(
ẹ́
)
v Angliji in Združenih državah Amerike
pripadnik iz protestantizma nastale verske ločine, ki se sklicuje na
notranje versko spoznanje in na Biblijo:
zborovanje kvekerjev
kvékerski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na kvekerje:
kvekersko oblačilo
/
s kvekersko vztrajnostjo jo je prepričeval
kverulánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
prepirljivec
,
sitnež
:
nepopravljiv kverulant
;
kverulant in cinik
kverulántstvo
-a
s
(
ā
)
knjiž.
prepirljivost
,
sitnost
:
pripisovali so mu kverulantstvo in cinizem
kvéstor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
v Italiji
najvišji policijski uradnik v provinci:
župan in kvestor
/
biti imenovan za kvestorja
2.
zgod.,
pri starih Rimljanih
nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve:
kvestorji in cenzorji
kvestúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
v Italiji
najvišji policijski urad v provinci:
odpeljali so ga na kvesturo
2.
nekdaj
vpisni urad na univerzi:
kvesturín
-a
m
(
ȋ
)
slabš.,
v fašistični Italiji
policist
:
skupina črno oblečenih kvesturinov
kvietístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na kvietizem:
zavzemal je kvietistično stališče
/
kvietistična morala
kvietízem
-zma
m
(
ī
)
filoz.
religiozno etični nazor, ki izpoveduje pasiven odnos do življenja:
nagnjenje h kvietizmu
;
asketstvo in kvietizem
kvìk
medm.
(
ȉ
)
posnema glas prašička, miši:
kvik, kvik, cvili pujsek
kvíkati
-am
nedov.
(
ī
)
oglašati se z visokim, zategnjenim glasom:
kavke so vreščale, kvikale
kvinár
-ja
m
(
á
)
num.
rimski srebrnik v vrednosti pol denarija:
asi in kvinarji
kvinója
-e
ž
(
ọ̑
)
semena rastline Chenopodium quinoa, po izvoru iz Južne Amerike, ki se
uporabljajo kot živilo:
glavni jedi dodati kuhano kvinojo
;
kalčki kvinoje
;
proso, leča in kvinoja
kvínta
-e
ž
(
ȋ
)
glasb.
interval v obsegu petih diatoničnih stopenj:
zaigrati kvinto
//
peta diatonična stopnja glede na dani ton:
kvíntakord
in
kvintakórd -a
m
(
ȋ; ọ̑
)
glasb.
akord iz prime, terce in kvinte:
durov, molov kvintakord
kvintál
-a
m
(
ȃ
)
star.
utežna mera, 100 kg:
voz tehta nekaj kvintalov
;
prodal je več kvintalov sena
●
ekspr.
na kvintale sadja je šlo v izgubo
zelo veliko
kvínten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvinto:
terčni in kvintni melodični postopek
/
kvintni interval
;
kvintni krog
razvrstitev tonovskih načinov navzgor in navzdol v razmikih kvinte
kvintêrna
-e
ž
(
ȇ
)
pet izžrebanih številk v eni vrsti na tombolski srečki:
zadeti kvinterno
//
dobitek pri tomboli, večji od kvaterne:
dobiti kvinterno
kvintesénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
bistvo
,
jedro
:
kvintesenca problema
;
umetnost kot kvintesenca kulture
kvintét
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
ansambel, sestavljen iz petih instrumentalistov ali pevcev:
kvintet je zapel več pesmi
/
pevski kvintet
//
skladba za tak ansambel:
zbirka kvintetov in sonat
kvintilijón
-a
m
(
ọ̑
)
mat.
peta potenca milijona:
kvíšku
prisl.
(
ȋ
)
izraža gibanje ali smer navpično navzgor:
držati roko kvišku
;
veje štrlijo kvišku
;
plamen švigne kvišku
/
ekspr.
letalo se požene kvišku
navzgor
/
planiti, skočiti kvišku
//
v medmetni rabi
izraža ukaz, zahtevo:
fantje, kvišku
/
kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji
roke kvišku
●
star.
stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal
zelo hitro
;
vznes.
kvišku srca
izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti
kvít
povdk.
(
ȋ
)
pog.
brez dolga, brez obveznosti, na čistem:
vračam ti, zdaj sva kvit
kvitírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
sprejeti
,
vzeti
:
hvaležno kvitirati
;
dano dejstvo je kvitiral s cinizmom
2.
v stari Avstriji
odpovedati se vojaški, navadno častniški službi:
odločil se je, da bo kvitiral
kvíz
-a
m
(
ȋ
)
tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja,
navadno iz določenih tem:
nastopati v kvizu
/
mladinski kviz
;
v prid. rabi:
kviz oddaje
kvízling
tudi
kvísling -a
m
(
ȋ
)
1.
med drugo svetovno vojno
kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem:
organiziranje špijonov in kvizlingov
2.
slabš.
izdajalec (domovine):
likvidacija (domačih) kvizlingov
kvízlingovec
tudi
kvíslingovec -vca
m
(
ȋ
)
kvizling
:
boj proti kvizlingovcem
kvízlinški
tudi
kvíslinški -a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na kvizlinge:
okupatorske in kvizlinške čete
/
kvizlinška vlada
/
kvizlinški emigranti
kvócient
-a
m
(
ọ̑
)
mat.
število, ki se dobi pri deljenju, količnik:
izračunati kvocient
/
diferenčni kvocient
kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke
♦
psih.
inteligenčni kvocient
s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske
razvitosti
kvóčenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od kvočiti:
s kvočenjem je klicala piščančke
kvóčiti
-im
nedov.
(
ọ́ ọ̑
)
nar.
kokati
,
klokati
:
kokoš že dolgo kvoči
kvóčka
-e
ž
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
koklja
:
kvočka vabi piščance
kvódlibet
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
mešanica
,
zmes
:
ta kvodlibet jezikov mu je ugajal
//
zmeda
,
zmešnjava
:
vsesplošen kvodlibet
kvókati
-am
in
kvóčem
nedov.
(
ọ̑
)
nar. vzhodno
kokati
,
klokati
:
kokoš že dolgo kvoka
kvórum
-a
m
(
ọ̑
)
pravn.
za sklepčnost potrebno število članov, glasovalcev:
kvorum komisije je pet članov
;
določba o kvorumu
/
za sestanek ni bilo kvoruma
kvóta
in
kvôta -e
ž
(
ọ́; ó
)
navadno s prilastkom
količina
,
delež
:
določiti kvoto uvoza
;
povečati kvoto industrijskega lesa
;
letna kvota deviz
;
skupna kvota prispevkov
/
nav. mn.
ženska kvota
predpisani odstotek žensk, ki deluje na kakem področju