k 1 -- in -ja [ kə̀ kə̀ja in ká kája ] m ( ə̏; ā )
dvanajsta črka slovenske abecede: mali k ; pisano z velikim K ; trije tiskani k-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:

k 2 predl. , pred k in g h, z dajalnikom
1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu ; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu ; sesti k peči / iti k brivcu ; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo ; pren. iti k izpitu, k poroki ; prisiliti k pokorščini
// za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu ; steza pelje k vodi ; pren. nagnjenje k jezi
2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku ; prispevek k varnosti v cestnem prometu ; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici ; priključitev Primorske (k) Sloveniji
3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem ; prištevajo ga k modernistom
4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju ; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju ; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod ; star. zaigrati k plesu za ples
// za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu?
5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu
6. za izražanje bližine časovni meji; proti 2 : napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu
ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj ; k sebi klic živini na levo ; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen ; nižje pog. iti k nogam peš ; star. vrne se k letu čez eno leto ; star. to mu ne bo k pridu v prid ; zastar. obsoditi k smrti na smrt ; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič ; pog. iti k vojakom služit vojaški rok ; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič







1 in ka prisl. ( ā )
zastar. uvaja vprašanje; ali 1 : ka nisva prijatelja?

ka 2 vez. , zastar., v pripovednih in vzročnih odvisnih stavkih
da 2 : rekel je, ka je to sramota za devetnajsto stoletje / žal nam je, ka smo bili prisiljeni to povedati

kabála tudi kábala -e ž ( ȃ; ȃ )
1. zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji nauk, po katerem je svet nastal iz desetih najpopolnejših, božanskih bitij: proučevati kabalo
2. knjiž., navadno s prilastkom skrivnostnost , nerazumljivost : kabala številk in besed

kabalíst -a m ( ȋ )
zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji kdor se ukvarja s kabalo ali kabalistiko: kabalisti in alkimisti

kabalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kabaliste ali kabalistiko: kabalistični simboli, znaki / stare kabalistične knjige ; kabalistična mistika besed in številk / delal je kabalistične čarovnije

kabalístika -e ž ( í )
1. zlasti v srednjem veku, v judovski filozofiji in religiji proučevanje, raziskovanje kabale: posvečati se kabalistiki / biblijska kabalistika
2. knjiž. skrivnostna umetnost, čarovnija: to je kabalistika, ne pa znanost / znala je ugibati iz kart, a ni nikomur izdala te svoje kabalistike

kabarét -a m ( ẹ̑ )
1. nočni gostinski zabavni lokal z odrskimi, zlasti glasbenimi in plesnimi točkami: zahajati v kabarete ; nastopati, peti, plesati v kabaretu / dekleta iz kabaretov / ustanovil je svoj kabaret kabaretno skupino
// predstava v takem lokalu: na sporedu je nov kabaret / slabš. ta igra je na ravni kabareta
2. lit. zabavno odrsko delo, navadno sestavljeno iz skečev, pevskih in recitacijskih točk: napisati kabaret / literarno-satirični kabaret ; televizijski kabaret

kabaréten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kabaret: kabaretna pevka, plesalka ; kabaretna skupina / kabaretni spored ; kabaretna točka / slabš. kabaretna literatura slaba, plehka

kabaretíst -a m ( ȋ )
kdor nastopa v kabaretu: duhovit kabaretist in konferansje

kabaretístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki nastopa v kabaretu: kabaretistka in pevka kupletov

kabarétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kabareten : kabaretski program / kabaretski satirični skeč / kabaretska literatura

kábel 1 -bla m ( á )
1. električni vodnik iz ene ali več med seboj izoliranih žic, obdan z zaščitnim slojem: napeljati, speljati kabel v novo naselje / polagati kabel / poslati sporočilo po kablu / gumeni kabel / rabi se samostojno ali s prilastkom: električni, telefonski kabel ; nadzemni, podmorski, podvodni kabel ; antenski kabel ki povezuje anteno s sprejemnikom ali oddajnikom ; kabel za električni kuhalnik / optični kabel kabel iz tankih upogljivih steklenih vlaken, ki se uporablja za prenos svetlobnega signala
elektr. armirani kabel kabel s kabelsko armaturo ; enožilni, večžilni kabel ; inštalacijski kabel ; koaksialni kabel ; nizkonapetostni, visokonapetostni kabel
2. močna vrv, narejena iz zvitih jeklenih vrvi: obrabljeni kabel se je pod težo bremena pretrgal ; montirali so kable za žičnico ; kabli visečega mostu
3. navt. dolžinska mera, desetina morske milje: ladja se je zasidrala nekaj kablov od pomola

kábel 2 -bla [ kabəu̯ ] m ( á )
star. škaf : nesla je poln kabel vode

kábelski -a -o [ kabəlski ] prid. ( á )
nanašajoč se na kabel:
a) kabelska linija ; vzpostaviti kabelsko zvezo / položiti kabelsko omrežje / kabelska izolacija / kabelski vod
b) vozički s kabelsko vleko
c) kabelska dolžina
elektr. kabelski boben boben za navijanje kabla ; kabelski plašč cevast sloj kabelske izolacije ; kabelska armatura zunanji zaščitni sloji kabelskega plašča ; navt. kabelska ladja ladja, opremljena za prevoz in polaganje podvodnih kablov ; ptt kabelski jarek jarek, v katerega se položi kabel ; kabelska cev cev za napeljavo in zaščito kabla v stavbi ; kabelska kanalizacijska cev cev za napeljavo in zaščito kabla v zemlji ; kabelska hišica zaprt prostor, v katerem se na podzemni ali podvodni kabel priključi nadzemni vod ; kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel ; strojn. kabelski bager bager, pri katerem se viseče zajemalo premika po jekleni vrvi, razpeti čez strugo, dolino ; kabelski žerjav žerjav, pri katerem se maček premika po jekleni vrvi, razpeti nad deloviščem

kabernét -a m ( ẹ̑ )
agr. trta z večjimi, temno rdečimi grozdi: gojiti kabernet
// kakovostno temno rdeče vino iz grozdja te trte: buteljka kaberneta

kabína -e ž ( ȋ )
rabi se samostojno ali s prilastkom manjši zaprt prostor za začasno bivanje, samovoljno osamitev: zaprla se je v kopališko kabino ; telefonska kabina telefonska celica ; kabina za pomerjanje oblek / (potniška) kabina na ladji / kabina dvigala ; kabina žičnice gondola
// manjši, navadno zaprt del vozila za posadko: šofer je sedel v kabino in vžgal motor / pilotska, poveljniška kabina
teh. komandna kabina iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav ; navigacijska kabina ; vesoljska kabina

kabinét -a m ( ẹ̑ )
1. majhna soba, zlasti kot sestavni del stanovanja: dobil je v najem opremljen kabinet ; stanovanje ima dve sobi in kabinet / otroški kabinet
// takšna soba kot delovni prostor: profesor ga je sprejel v svojem kabinetu / delovni kabinet
2. prostor z zbirkami, učili: šola ima nove predavalnice, laboratorije in kabinete / mineraloški, biološki kabinet ; v muzeju bodo odprli numizmatični kabinet ; šolski kabinet ; kabinet za fiziko
3. oddelek, urad, ki za visokega (državnega) funkcionarja opravlja različna strokovna dela: kabinet predsednika države, vlade / šef kabineta / ministrski kabinet / kabinet župana
4. v nekaterih državah ministrski svet, vlada: sestaviti kabinet ; Churchillov kabinet ; demisija kabineta

kabinéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na kabinet: kabinetno pohištvo / kabinetna zbirka / razprava je plod terenskega in kabinetnega študija / kabinetna pisarna / kabinetni minister
2. slabš. nepovezan z življenjem, neživljenjski: kabinetni učenjaki ; kabinetna znanost / kabinetno reševanje javnih zadev nedostopno večjemu številu ljudi
3. ekspr. imeniten , izbran : glavni junak drame je prav kabinetna figura / kabinetna umetnina
agr. kabinetno sadje izbrano namizno sadje ; ped. kabinetni pouk pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici

kabinétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kabineten : kabinetski študij / vzgojni domovi so bili odtrgani od življenja in so postali kabinetski

kabínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kabino: kabinsko okence ; zapahi kabinskih vrat / kabinski potniki

káblast -a -o prid. ( á )
podoben kablu: kablasta vrv

káblica in kablíca -e ž ( á; í )
star. posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida : prinesla je polno kablico mleka

káblič -a in kablìč -íča m ( á; ȉ í )
star. čebrič , škaf : poln kablič smeti / v kabliču se je hladila steklenica šampanjca

kablírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. pog. položiti, napeljati kabel: kablirali so telefonsko in telegrafsko omrežje
2. ptt, nekdaj sporočiti po kablu: kablirala mu je o bratovi smrti

kablográm -a m ( ȃ )
ptt, nekdaj brzojavka, poslana po kablu: dobil je kablogram iz Amerike

kablovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava iz kablov in drugih delov za prenos električne energije in telekomunikacijskih signalov: zgradili so daljnovode in kablovode / električni kablovod

káblovski -a -o prid. ( á )
kabelski : kablovska mreža / kablovski jarek

kabotáža -e ž ( ȃ )
navt. promet po obalnem morju med pristanišči iste države; obalna plovba : predpisi za kabotažo

kabotážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kabotažo: kabotažna trgovina / kabotažna plovba

kabriolét -a m ( ẹ̑ )
osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani: pripeljal se je z novim športnim kabrioletom
// nekdaj lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj: v kabriolet je bil vprežen isker vranec

kábrnek -nka m ( ā )
agr. grozd, dokler še nima razvitih jagod: na trti so šele kabrnki

kacáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. nar. mazati , packati : otroci kacajo z blatom po zidu ; pazi, nikar se ne kacaj
2. ekspr., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: z nizkega neba je začel kacati moker sneg / med mu kaca z žlice na mizo kaplja, pada

kacét -a m ( ẹ̑ )
pog. (koncentracijsko) taborišče: bil je tri leta v kacetu

kacétar -ja m ( ẹ̑ )
pog. interniranec , taboriščnik : mučenje kacetarjev

kacétnik -a m ( ẹ̑ )
pog. interniranec , taboriščnik : izčrpani kacetniki

kacík -a m ( ȋ ) v latinskoameriškem okolju
1. nav. slabš. vaški bogataš: biti odvisen od kacika
2. v indijanskem okolju, nekdaj (plemenski) poglavar: njegov prednik je bil kacik

káč -a m ( ȃ )
nar. kača : ubiti pisanega kača

káča -e ž ( á )
1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika ; kača se je plazila med šopi trave ; dolga, marogasta kača ; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila ; denar skriva kot kača noge ; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj ; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak
ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen ; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja ; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni ; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker ; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala ; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil
3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska
etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah ; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina ; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae

kačák in káčak -a m ( á; ȃ )
zlasti v albanskem okolju, nekdaj ropar, razbojnik, živeč navadno v gorah: napadi kačakov

káčar -ja m ( ȃ )
1. kdor lovi kače: spreten kačar
2. zool. velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti s kačami, Circaetus gallicus: kanja in kačar

káčast -a -o prid. ( á )
nav. ekspr. podoben kači: kačasta oblika telesa / kačasto gibanje / kačasti zavoji ceste
les. kačasti sveder sveder za vrtanje globokih lukenj v les

kačélica -e ž ( ẹ̑ )
star. piškur : loviti kačelice

kačepíčen tudi kačjepíčen -čna -o prid. ( ī )
ekspr. piker , zbadljiv : kačepična opazka / postala je kačepična ženska

káčica -e ž ( á )
1. manjšalnica od kača: mlade kačice so se grele na toplem kamenju / ekspr. v klobčič zvita kačica
2. nav. mn., zool. členonožci, ki imajo po dva obročka zrasla in na takem podvojenem obročku po dva para nog, Diplopoda: kačice in strige / železna kačica svetlikajoča se temno rjava kačica, ki živi zlasti na vlažnih tleh, Julus terrestris

káčiti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. zelo jeziti, dražiti: ugovarjanje ga je kačilo

káčjak -a m ( ȃ )
bot. rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera:

kačjeók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima kači podobne oči: kačjeoka spogledljivka

kačjerép in kačjerèp -épa m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
nav. mn., zool. na morskem dnu živeči iglokožci s petimi vitkimi, gibčnimi kraki, Ophiuroidea: kraki krhkega kačjerepa ; morske zvezde in kačjerepi

káčji -a -e prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kače: kačji pik, ugriz ; kačji rep / kačje sikanje / hud kačji strup / kačji lev / našel je kačje gnezdo / kačji samec / ekspr. oklenila se ga je s prav kačjo gibčnostjo / slabš. ošinil ga je s kačjim pogledom
2. v zvezi kačji pastir velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom: nad vodo se spreletavajo živobarvni kačji pastirji ; kačji pastir z zelenimi prozornimi krili ; ličinka kačjega pastirja
ekspr. ima kačji jezik je zelo odrezav, piker ; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita ; pog., šalj. kačja slina žganje
bot. kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum

káčka -e ž ( ȃ )
nar. trikotno prirezani konec slemena pri dvokapni strehi; (strešni) čop 1 :

kačkaválj -a m ( ȃ )
gastr. trdi sir ostrega okusa iz ovčjega ali mešanega ovčjega in kravjega mleka: hlebec kačkavalja

káčnica -e ž ( ȃ )
nar. rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih; ostri mleček

káčnik -a m ( ȃ )
bot., navadno v zvezi pegasti kačnik rastlina vlažnih, senčnatih krajev s socvetjem, ki ga obdaja zelenkast, belkast ali rdečkast tulec, Arum maculatum:

kačón -a m ( ọ̑ )
ekspr. kača, navadno velika: marogast kačon

kačúnka -e ž ( ȗ )
bot., navadno v zvezi močvirska kačunka rastlina z votlo koreniko in socvetjem, ki ga obdaja bel tulec, Calla palustris:

kačúr -ja m ( ú )
nav. slabš. kača, navadno velika: dolg, marogast kačur

kačúrjevski -a -o prid. ( ú )
nav. ekspr. tak kot pri Cankarjevem Martinu Kačurju: kačurjevski idealizem / njegova kačurjevska narava

kàd ž ( ȁ )
1. velika, zgoraj širša, odprta lesena posoda: kad se je razsušila ; z zeljem so napolnili vse kadi in čebre ; tlačiti grozdje v kadi
// velika odprta posoda sploh: mešati barvo v kadi ; kamnita, steklena, železna kad ; kad za kisline / sirarska kad
2. navadno v zvezi kopalna kad velika posoda za kopanje: montirati, vzidati kopalno kad ; emajlirana kopalna kad / masažna kad kopalna kad z masažnimi šobami, navadno s toplejšo vodo ; sedežna kad / masažna kad kopalna kad z masažnimi šobami, navadno s toplejšo vodo
fot. fiksirna kad plitva posoda za fiksiranje ; teh. elektrolizna kad

kàdar stil. kadàr vez. ( ȁ; ȁ )
1. v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja: naj me obišče, kadar hoče ; ekspr. bila sta skupaj, kadar in kjer sta mogla / kadar je treba cementa, ga ni ; kadar koli ga sreča, je vselej vesel kadarkoli
// v časovno-pogojnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: ljudje vas spoštujejo, kadar ravnate premišljeno ; alga in gliva si dajeta hranilne snovi, kadar živita skupaj v obliki lišaja
preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti
2. star. za izražanje istočasnosti ali predčasnosti dejanja v prihodnosti ali preteklosti; ko 1 : kadar bo zrasel, bo šofer ; kadar umrjem, naj vzame otroke teta / zastar. kadar je dorasel, je moral na vojsko

kàdarkóli 1 in kàdar kóli prisl. ( ȁ-ọ̑ )
izraža poljubnost časa: ker so bili sosedje, jo je lahko videl kadarkoli

kàdarkóli 2 in kàdar kóli vez. ( ȁ-ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti časa, v katerem se dejanje dogaja: lahko pride, kadarkoli želi

kadáver -vra m ( á )
knjiž. mrtvo telo, truplo: povsod so ležali človeški in živalski kadavri / slabš. zanj je svet samo še gnijoč kadaver
med., vet. secirati kadaver

kádca -e ž , rod. mn. kádic ( ȃ )
kadica : presaditi rastlino iz lončka v kadco

káden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kad: kadne kopeli / kadno zelje
teh. kadna peč peč za taljenje stekla

kadénca -e ž ( ẹ̑ ) glasb.
1. zaporedje akordov, s katerim se končuje glasbena misel, skladba: melodija se konča z ustaljeno kadenco / avtentična, plagalna kadenca
// knjiž., navadno s prilastkom zvok , zven : poznala je kadenco njegovih korakov / kadence smeha
2. virtuozni vokalni ali instrumentalni solistični del skladbe: pevka je zapela učinkovito kadenco
jezikosl. padajoči tonski potek na koncu stavka

kadencíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kadencirati: kadenciranje na vodilnem tonu / način kadenciranja

kadencírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
glasb. končati glasbeno misel, skladbo z zaporedjem akordov: pianist je kadenciral temo vedno na drugačen način

káder 1 -dra m ( á )
publ. delavci, usposobljeni za določeno področje, stroko: dobiti, usposobiti kadre ; sistematično razvrstiti nov kader / skrb za kadre za vzgojo kadrov / center za izobraževanje kadrov / z oslabljenim pomenom: gostinski, medicinski kader ; vodilni kader / revolucionarni kadri
publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih

káder 2 -dra m ( á )
film. najmanjša vsebinska in oblikovna enota filma: snemajo zadnje kadre novega filma / razdeliti prizor, scenarij na kadre / iz filma so izrezali cele kadre / filmski, televizijski kader

kadét -a m ( ẹ̑ )
1. gojenec šole za policiste: v šoli za notranje zadeve je letos večje število kadetov / policijski kadeti
2. v nekaterih državah gojenec, ki se v vojaški šoli usposablja za častnika: v boj so morali tudi kadeti
3. športnik v kategoriji med petnajstim in šestnajstim letom: ekipno so bili naši kadeti najboljši
4. tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel: pred hišo se je ustavil (opel) kadet
5. v carski Rusiji, med državljansko vojno član buržoazne protirevolucionarne stranke: kadeti in menjševiki
navt. pripravnik za oficirja krova v trgovski mornarici

kadéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
kadetski : opraviti kadetni staž

kadétinja -e ž ( ẹ̑ )
športnica v kategoriji med petnajstim in šestnajstim letom: reprezentanca kadetinj ; državno prvenstvo za kadetinje ; kadeti in kadetinje

kadétnica -e ž ( ẹ̑ )
v nekaterih državah vojaška šola, v kateri se gojenci usposabljajo za častnike: absolvent kadetnice
// poslopje te šole: stala sta pred kadetnico

kadétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kadete: kadetska uniforma / kadetski staž absolventov pomorske šole / kadetski način šolanja policistov

kádi -ja m ( ȃ )
v turškem okolju sodnik : sprla sta se in šla h kadiju ; pravični kadi

kadíca -e ž ( í )
manjšalnica od kad: pred hišo stojijo oleandri v kadicah in čebricah ; lesena kadica / ribe je imel v stekleni kadici

kadíčka -e ž ( í )
manjšalnica od kadica: raznobarvne ribice v kadičkah in akvarijih

kádija -e m ( ȃ )
v muslimanskem okolju, nekdaj sodnik : hajduki so ubili kadijo

kadílec -lca [ kadiu̯ca in kadilca ] m ( ȋ )
kdor (redno) kadi: biti kadilec ; hud, strasten kadilec ; kadilci in nekadilci / priložnosten kadilec ; verižni kadilec kdor kadi cigareto za cigareto / kadilci opija / oddelek za kadilce

kadílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kajenje: metati na žerjavico kadilna zrnca / kadilni pribor ; kadilni salon ; kadilna soba

kadílka -e [ kadiu̯ka in kadilka ] ž ( ȋ )
ženska, ki (redno) kadi: bila je strastna kadilka / pasivna kadilka ; verižna kadilka ženska, ki kadi cigareto za cigareto

kadílnica -e ž ( ȋ )
1. soba za kajenje: kaditi v kadilnici ; kadilnica v gledališču / opijske kadilnice
2. posoda za zažiganje kadila, ki se uporablja zlasti pri verskih obredih: dati kadilo v kadilnico ; okrašena, srebrna kadilnica / kaditi s kadilnico
ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga

kadílnik -a m ( ȋ )
čeb. priprava za dimljenje čebel: dimiti s kadilnikom / kadilnik na meh

kadílo -a s ( í )
1. smolast izcedek nekaterih tropskih dreves, ki pri tlenju oddaja dišeč dim: prižigati, zažigati kadilo / skozi cerkvena vrata je zadišalo po kadilu / dišeče kadilo
ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga
2. kadivo : kupiti različna kadila

kadílski -a -o [ kadilski tudi kadiu̯ski ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kadilce: kadilski kašelj / kadilski pribor kadilni

kadíti -ím nedov. , kajèn ( ī í )
1. vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: prižgal si je cigareto in kadil ; že ves večer kadi ; kaditi opij, tobak / kaditi cigareto, cigaro / za skednjem smo dečki kadili suh srobot / ne kadi in ne pije ; strastno kaditi ; ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim ; ekspr. ali se pri vas doma kadi? ali pri vas doma kadite ; kadi ko Turek veliko, pogosto / z nedoločnikom odvaditi se kaditi / kot opozorilo kaditi prepovedano
2. povzročati, da se dela, razširja dim: v vinogradu kadijo / v krščanskem okolju ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu ; kaditi s kadilnico / ekspr. kamin, peč kadi se kadi ; avt. žarg. avto kadi iz izpušne cevi prihaja gost dim
3. izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja; prekajevati : kaditi meso / kaditi sode z žveplom žveplati
4. ekspr., z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: vsi kadijo novemu županu ; zdaj mi pa že preveč kadiš ; drug drugemu (si) kadita / star. kadil ne bom več vaju brez preudarka (F. Prešeren)

kadívo -a s ( í )
snov, ki (pri tlenju) dela, razširja dim: za dimljenje čebel uporabljajo drevesne gobe in druga kadiva / ekspr. kadilci so ostali brez kadiva cigaret, tobaka

kádmij -a m ( á )
kem. cinku podobna mehka težka kovina, element Cd: nikelj in kadmij

kádmijev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kadmij: kadmijeve spojine / kadmijevo rumenilo kadmijev sulfid za oljnato rumeno barvo

kadmírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kadmija: kadmirati kovinske dele proti rji

kadrílja -e ž ( ȋ )
knjiž. francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti si stoječa para; četvorka : plesati kadriljo

kadríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kadrirati: imeti smisel za kadriranje ; zastarel način kadriranja

kadrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
film. določati obliko, vsebino, število kadrov: ta režiser zna dobro kadrirati / kadrirati film

kadrovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kadrovati: posvetili so več pozornosti sistematičnemu kadrovanju / kadrovanje strokovnih in vodilnih kadrov

kadrováti -újem nedov. ( á ȗ )
usposabljati, pridobivati delavce za določeno področje, stroko: kadrovali so mlade ljudi / starejše delavce so kadrovali iz agrarnih območij

kádrovec -vca m ( á )
nekdaj kdor služi kadrovski rok: dati podpore rodbinam kadrovcev
zeleni kadrovec med prvo svetovno vojno dezerter avstrijske vojske, ki se skriva v gozdovih

kádrovik in kadrovík -a m ( á; í )
1. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec, ki skrbi zlasti za moralno-politična vprašanja na določenem področju: komisar in kadrovik
2. uslužbenec, ki skrbi za pridobivanje, razvrščanje delavcev, uslužbencev: kadrovik podjetja

kádrovski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kader: voditi kadrovsko politiko ; kadrovska vprašanja ; različna kadrovska zasedba / kadrovski oddelek podjetja ; kadrovska komisija
voj. kadrovski rok nekdaj čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski

kádrski -a -o prid. ( á )
kadrovski : kadrska politika / kadrska komisija

kaducitéta -e ž ( ẹ̑ )
pravn. dejstvo, da zapuščina brez dedičev postane družbena lastnina: nastop kaducitete

kadúlja -e ž ( ú )
bot. grmičasta rastlina suhih tal z modrimi, rdečimi ali rumenimi cveti, Salvia: veter je prinašal vonj cvetočih kadulj / travniška kadulja

kadúljin -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na kaduljo: kaduljini cveti / kaduljin čaj

kadúnja -e ž ( ú )
plitvejša vdolbina, kotanja v zemljišču: z grmičevjem porasla kadunja ; okroglasta kadunja
// votlina, vdolbina sploh: v led vsekati kadunje ; kamnita kadunja
etn. miza s koritom za mesenje

kadúnjast -a -o prid. ( ú )
podoben kadunji: kadunjast žleb / na kadunjastih mestih so nasuli peska / kadunjast svet poln kadunj

kadúnjica -e ž ( ú )
manjšalnica od kadunja: porasla kadunjica / lepo izrezljane kadunjice

kafeteríja -e ž ( ȋ )
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice; kavarna : piti kavo v kafeteriji

kafìč -íča m ( ȉ í ) pog.
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice; kavarna : posedati po kafičih ; lastnik kafiča ; bifeji in kafiči

kafileríja -e ž ( ȋ )
vet. obrat za predelovanje klavniških odpadkov in trupel poginulih živali: poleg skladišča je tudi kafilerija

káfkovski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Kafki: kafkovski nadrealizem

kafón -a m ( ọ̑ )
nav. slabš., v italijanskem okolju kmet : revni kafoni

káfra -e ž ( ȃ )
zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov: mazilo iz kafre ; vonj po kafri ; izginiti kot kafra / pog. mazati se s kafro kafrnim oljem

káfrn -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kafro ali kafrovec: kafrno mazilo / zaboj iz kafrnega lesa / kafrno drevo
farm. kafrno olje oljna raztopina kafre

káfrov -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kafrovec: kafrov les / kafrovo drevo
farm. kafrovo olje eterično olje iz lesa kafrovcev

káfrovec -vca m ( ā )
vzhodnoazijsko drevo, ki daje kafro: visoki kafrovci

káfrski -a -o prid. ( ȃ )
zool., v zvezi kafrski bivol divje afriško govedo z debelimi, na čelu sploščenimi rogovi, Syncerus caffer:

kaftán -a m ( ȃ )
v orientalskem okolju plašču podobno ohlapno vrhnje oblačilo: dolg, črn kaftan

kagán -a m ( ȃ )
pri Mongolih in nekaterih drugih stepskih ljudstvih, nekdaj vrhovni poglavar, vladar: avarski, hazarski kagan

kaganát -a m ( ȃ )
zlasti pri Mongolih, nekdaj območje, na katerem ima oblast kagan: ozemlje kaganata

kaheksíja -e ž ( ȋ )
med. izčrpanost , oslabelost : bolnik je umrl zaradi kaheksije

kahéktičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
med. izčrpan , oslabel : kahektičen bolnik

káhla -e ž ( ȃ )
1. nižje pog. nočna posoda: dati kahlo pod posteljo / iti na kahlo
nižje pog. brez nas bi bili na kahli brez naše pomoči bi bili v neprijetnem položaju
2. pog. plošča iz žgane gline za zunanje stene (lončene) peči; pečnica : peč z zelenimi kahlami

káhlast -a -o prid. ( ȃ )
etn., navadno v zvezi kahlasta peč lončena peč z vbočenimi pečnicami:

káhlica -e ž ( ȃ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od kahla: emajlirana kahlica / otrok še hodi na kahlico opravlja potrebo v nočno posodo / peč z rjavimi kahlicami
2. pog. tanjši ploščat izdelek iz žgane gline za oblaganje sten, tal; (keramična) ploščica : kopalnica, obložena s kahlicami / polagati kahlice / ekspr. kuhinja je vsa v kahlicah

kahljáti se -ám se nedov. ( á ȃ )
star. hahljati se: vedno se kahlja

káj 1 čésa zaim. , čému, káj, čém, čím ( ā ẹ̄ )
1. izraža vprašanje po neznani stvari, pojavu: kaj leži na mizi? kaj se je zgodilo? iz česa je to narejeno? čemu se smeješ? kaj vidiš? na kaj misliš? po kaj si prišla? o čem govoriš? s čim se igraš? / nav. ekspr., s samostalniško rabljenim pridevnikom: kaj lepega si prinesel? kaj takega si mu povedal, da je ves prebledel? ; kaj bo dobrega? kot nagovor kakšne novice prinašate; kaj želite / elipt.: kaj boš pa zdaj ; kaj pa, če ga ne bo? E, kaj, nič ne bo ; kaj pa dežnik, ali ga imaš ; denar ima, ali kaj, ko pa ne ve kam z njim ; pog. Kaj? kot vprašanje po nerazumljeni trditvi prosim / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vseeno mi je, kaj ljudje govorijo ; elipt. s tovariši se pogovori, kako in kaj
// v neosebni rabi izraža vprašanje po neznanem sploh: kaj je švignilo čez cesto, maček ali senca? kaj je zaropotalo po stopnicah?
2. v povedni rabi izraža vprašanje po opredelitvi, stanju osebka: kaj je ta človek (po poklicu)? kaj je to? / elipt. menda je pijan ali kaj
kaj (pa) je kaj se dogaja ; ekspr. kaj je spet izraža nestrpnost, nejevoljo ; kaj ti je, ali si bolna izraža vprašanje po stanju, razpoloženju ; ekspr. le kaj je na njej, da je tako privlačna izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej ; ekspr. kaj bo iz tega izraža skrb, strah pred prihodnostjo ; ekspr. misli, da je bogve kaj zelo pomemben, imeniten ; pog. kaj, če bi šla v kino izraža željo, predlog ; ekspr. kaj revež, da je le pošten izraža pomembnost prve, predhodne trditve ; ekspr. kaj za to, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega ; ekspr. to so res velike reči, kaj meniš izraža močno podkrepitev trditve ; ekspr. kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj ; ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela ; ekspr. kaj hočemo, stari smo izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi ; pog. kaj si imel v matematiki katero oceno ; ekspr. kaj ne poveste, da je res ušel izraža začudenje, presenečenje ; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo ; ekspr. kaj vse ti (ne) pride na misel izraža začudenje, zavrnitev ; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam ; pog., ekspr. bilo jih je kaj jaz vem koliko zelo veliko ; ekspr. toliko piješ, le čemu je to podobno izraža nejevoljo ; po čem je vino izraža vprašanje po ceni ; ne vem, pri čem sem kakšen je moj položaj ; ne ve, s čim naj plača s katerim plačilnim sredstvom; izraža nezmožnost plačila ; ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna ; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako

kàj 2 čésa zaim. , čému, kàj, čém, čím ( ȁ ẹ̄ )
izraža nedoločeno, poljubno stvar, pojav: če se bo kaj spremenilo, mi sporoči ; ali ti je še česa treba ; dati, očitati komu kaj ; nimaš se za kaj jeziti ; dvomiti o čem / v zvezi s samostalniško rabljenim pridevnikom: čuditi se čemu nenavadnemu ; storiti kaj dobrega ; očistiti z glicerinom ali s čim drugim
// ekspr. izraža stvar, pojav, kot ga določa sobesedilo: nima kaj obleči ; toliko se trudi, pa nima kaj pokazati ; dokler ni izšla ta vadnica, učitelji niso imeli kaj v roke vzeti / elipt.: naj se oglasi, kdor ima kaj proti temu ; kot vljudnostni odgovor pri zahvali »Hvala!« »Ni za kaj.«
spreten kot le kaj zelo, močno ; pog., ekspr. pa še kaj! izraža močno zavrnitev ; ekspr. kaj takega! izraža veliko začudenje ; ekspr. no, slišiš, (ali) bo že kaj brž povej; brž naredi ; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo ; pog. stvar je sklenjena, tu ni kaj nič se ne da spremeniti ; pog. hiša je lepa, ni kaj reči je zares lepa ; ekspr. tam ni kaj vzeti tam so zelo revni ; pog. ali je imela kaj z njim ljubezensko razmerje ; nar. ne more vsemu kaj vsega narediti, opraviti ; pog. ali ta obrtnik za kaj naredi dobro, solidno ; evfem. bojim se, da si iz obupa kaj ne naredi napravi samomor ; evfem. njega se rado kaj prime krade ; pog., ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam

káj 3 prisl. ( ā ) nav. ekspr.
1. vprašuje po vzroku: kaj me tako začudeno gledate? / kaj se otrok joka, saj mu nič nočem / kaj nam je tega treba / v vezniški rabi ne vem, kaj je tako potrt
2. vprašuje po namenu: kaj ti bo knjiga, če ne znaš brati
3. navadno v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kaj bi se branil kruha ; kaj siliš v nesrečo ; kaj bi se ne ženil, saj ima dobro službo / pojdiva, kaj se obotavljate
// v členkovni zvezi s še, šele izraža močno zanikanje, zavrnitev: menite, da ga je bilo sram? Kaj še ; osebe v povesti niso plastične, kaj šele psihološko izdelane
4. vprašuje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kaj da gostov še ni? kaj pa, da si se ti spet pri nas pokazal? / kaj da ne moreš, včeraj si pa lahko / ali ga poznaš? Kaj ne, saj je naš sosed
5. pog. vprašuje po količini; koliko : kaj stane avto? natakar, kaj sem dolžen koliko moram plačati ; kaj je bil star, kakih petdeset let / v vezniški rabi zdaj se je pokazalo, kaj je vredna njegova teorija
// izraža veliko količino ali mero: kaj skrbi sem imel, da sem vse uredil ; kaj vse več koristi bi imel, če bi me poslušal / nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja
ekspr. kaj čuda, če se ga je naveličala ni čudno
6. v členkovni rabi izraža
a) začudenje, nejevoljo: kaj, ti si še zmeraj tu ; kaj, meni ne verjameš
b) grožnjo: kaj, še ne bo miru
c) ravnodušnost, vdanost: pa kaj, saj nič ne pomaga
// izraža pričakovanje pritrditve: Janez ni slab delavec, kaj ; kaj, prebrisan pa je

káj 4 in kaj člen. ( ā )
1. uvaja vprašanje: kaj je res bolan? kaj že greste?
2. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: stotak, kaj je to kak denar ; pohiti, kaj naj čakam do sodnega dne
// izraža ukaz, grajo: kaj te ni sram, da se potepaš
// izraža nejevoljo, presenečenje: ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk

kàj 5 in kaj prisl. ( ȁ )
1. izraža manjšo količino ali mero: gotovo ima kaj dolga ; prinesi čaja pa še kaj prigrizka / fant rad kaj pomaga pri hiši ; najbrž sta se kaj sprla / ekspr. bolnik komaj kaj spi / ekspr. pa nikar kaj ne zamerite
2. v vprašalnih ali odvisnih stavkih izraža nedoločeno količino ali mero: ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš kaj rada? / ekspr. če si kaj pameten, boš prišel / ali se kaj spozna na avto?
3. ekspr. izraža precejšnjo mero ali stopnjo: življenje je kaj žalostno ; vročina je kaj kmalu padla / požirek brinovca bi se mu kaj prilegel
// v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: delati se mu nič kaj ne ljubi ; nič kaj dobro nisem spal / letos ne bo kaj prida pridelka
4. v vprašalnih stavkih posplošuje vprašanje: kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to? / poglejmo, kako kaj gospodarijo / elipt.: kaj pa kaj mati, ali je zdrava? ; pog. kako ste kaj? kot nagovor pri srečanju kako (je) kaj (z vami)?
ekspr. fant je neroden kot le kaj, da je kaj zelo ; ne vem, ali bo kaj z njim, s tem izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo ; ekspr. udari, če te je kaj če si upaš ; ekspr. vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi hoje ni niti za pol ure ; ekspr. daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil izraža močno zanikanje ; ekspr. ne more si kaj, da se ne bi smejal mora se smejati; ne more se zdržati smeha ; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega ; pog. vrne se čez leto dni ali kaj približno čez eno leto

kája -e ž ( á )
nav. ekspr. kajenje : odvaditi se kaje ; veliko denarja porabi za kajo / zbolel je od pijače in kaje / ponudil mu je kajo cigareto, tobak

kájak -a m ( ȃ )
1. lahek, na obeh koncih koničast čoln z dvostranskim veslom: veslati v kajaku ; voziti se s kajakom
// šport. športno veslanje s takim čolnom: tekmovanje v kajaku / prvak v kajaku
2. majhen eskimski čoln iz lesenega ogrodja in živalskih kož z dvostranskim veslom: na ribolov so šli s kajaki

kajakáš -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kajakom: naši kajakaši so dosegli lepe športne uspehe ; tekmovanje kajakašev

kajakášica -e ž ( á )
športnica, ki se ukvarja z veslanjem v kajaku: kajakašica na mirnih vodah ; kanuisti in kajakašice bodo v finalu nastopili v nedeljo

kajakáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kajakaše: kajakaški klub / kajakaški šport / kajakaško prvenstvo

kajakáštvo -a s ( ȃ )
šport, pri katerem se vozi s kajaki: kajakaštvo na divjih vodah

kájba -e ž ( ȃ )
1. star. kletka , gajba : ujetega lisjaka so zaprli v kajbo ; železna kajba
// ekspr. tesen, zaprt prostor: hišnica je zlezla iz svoje kajbe
2. ekspr. majhna, preprosta hiša: s slamo krita kajba ; siromašna kajba / pasja kajba hišica

kájbica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od kajba: železna kajbica / ves dan je presedel v svoji kajbici

kajênje -a s ( é )
glagolnik od kaditi:
a) odvaditi se kajenja ; opustiti kajenje / kajenje tobaka
b) kajenje proti pozebi, slani / božično kajenje
c) pogasili so, kajenje pa še dolgo ni ponehalo

kájfež -a m ( ȃ )
priprava za ugašanje ali prižiganje (višje postavljenih) sveč: pogasiti (sveče) s kajfežem ; cerkovnik je hodil po cerkvi z dolgim kajfežem v roki

kájha -e ž ( ȃ )
nar. vzhodnoštajersko zapor , ječa : žandarji so ga odgnali v kajho / sedeti v kajhi

kájkavec -vca m ( ā )
jezikosl. kdor govori kajkavščino: sodelavci revije so večinoma kajkavci

kájkavski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kajkavce ali kajkavščino: kajkavska književnost / kajkavsko narečje

kájkavščina -e ž ( ā )
jezikosl. hrvaška narečna skupina z vprašalnim zaimkom kaj: značilnosti kajkavščine / knjiga je napisana v kajkavščini

kájkrat prisl. ( ā )
knjiž. velikokrat , večkrat : kajkrat sem ga že prosila, naj zvečer ostaja doma

kájla -e ž ( ȃ )
nižje pog. zagozda : izbiti kajlo izpod podpornika / odreži mi kajlo kruha
pog., ekspr. dati, zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

kájmak -a m ( ȃ )
gastr. soljena smetana s kuhanega kravjega in ovčjega mleka: namazati kajmak na kruh ; pleskavica s kajmakom

kajmakám -a m ( ȃ )
v Turčiji, nekdaj visok civilni ali vojaški oblastnik:

kájman -a m ( ȃ )
krokodil s širokim gobcem, ki živi v južni Ameriki: loviti kajmane

kajnè člen. ( ȅ )
izraža vprašanje ob pričakovanju pritrditve: saj pojdeš z menoj, kajne ; kajne, tega nisi mislil zares ; kajne, da ga imaš rada / saj ne boš več lagal, kajne da ne

kajnèda člen. ( ȅ )
izraža vprašanje ob pričakovanju pritrditve: saj greš z nami, kajneda ; kajneda, včeraj smo se sijajno zabavali

kajnít -a m ( ȋ )
min. rudnina kalijev klorid in magnezijev sulfat z vodo: nahajališče kajnita / posipati deteljišče s kajnitom

Kájnov -a -o prid. ( ȃ )
rel. nanašajoč se na Kajna: Kajnov zločin
knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci

kájnovski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. tak kot pri Kajnu: kajnovski zločin

kájnovstvo -a s ( ȃ )
knjiž. lastnost ali ravnanje, podobno Kajnovemu: bratomorilsko kajnovstvo

kajón -a m ( ọ̑ )
nar. zahodno grdoba , porednež : temu kajonu ni da bi verjel / kot nagovor ti kajon ti, samo zdraho delaš

kajónček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od kajon: dva navihana kajončka ima

kajónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kajone: kajonska druščina / kot nagovor kajon kajonski, domov pojdi

kájpa člen. ( ā )
izraža samoumevnost trditve; seveda : nevarnosti kajpa niti ne sluti ; pričeska jo dela mlajšo, kajpa / hočeš požirek vina? Kajpa! Kar natoči!

kájpada člen. ( ā )
izraža samoumevnost trditve; seveda : otrok se je kajpada prestrašil ; tovariši so mu zavidali, kajpada ; kajpada, te napake bi lahko odpravili / vprašal si, če ga poznam. Kajpada!

kájpak člen. ( ā )
izraža samoumevnost trditve; seveda : v zaporu kajpak ni bilo pernice ; kajpak, stvar je premisleka vredna / boš prišel? Kajpak! se je zasmejal

kájsi prisl. ( ā )
star., navadno v nikalnih stavkih posebno , preveč : fant ni bil kajsi spreten ; starec se ni kajsi vznemiril

kájstvo -a s ( ȃ )
filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo : kajstvo pojava, sveta

kájt -a m ( ȃ )
jadralnemu padalu podobna priprava za kajtanje: surfati s kajtom

kájtanje -a s ( ȃ )
šport, pri katerem se s pomočjo jadralnemu padalu podobne priprave stoji na deski in vozi po vodi, snegu: šola kajtanja in deskanja na vodi ; oprema za kajtanje

kájtar -ja m ( ȃ )
kdor kajta: zbirališče kajtarjev ; deskarji in kajtarji
// športnik, ki se ukvarja s kajtanjem: postal je eden najhitrejših kajtarjev na svetu

kájtarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kajtarje ali kajtanje: velika peščena plaža ponuja ogromno prostora za kajtarske dogodivščine / kajtarsko tekmovanje

kájtati -am nedov. ( ȃ )
ukvarjati se s športom, pri katerem se s pomočjo jadralnemu padalu podobne priprave stoji na deski in vozi po vodi, snegu: na morju se je naučil kajtati / kajtati po snegu

kájti in kajti vez. ( ā )
v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: nobeden ne spi, kajti napad pričakujejo vsak trenutek ; skrb je odveč, kajti delavci so zanesljivi / prav, da si se spametoval. Kajti kjer ni pameti, pomaga samo palica / zastar. deklet ne mara, kajti je z njimi preveč sitnosti ker

kajúta -e ž ( ȗ )
knjiž. kabina (na ladji): spati v kajuti pod krovom / kajute je zalila voda / krmarska kajuta ; potniške kajute

kajúten -tna -o ( ȗ )
pridevnik od kajuta: okroglo kajutno okence

kájzer -ja m ( á )
nižje pog. (nemški) cesar: kajzer Viljem II.

kájzerica -e ž ( á )
hlebčku podobno krušno pecivo, ki ima zgoraj več, iz sredine potekajočih polkrožnih zarez: dunajske kajzerice ; ponujati še tople kajzerice / žemlje in kajzerice

kájža -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. majhna, preprosta hiša: kupiti si kajžo ; kmečka kajža ; samotna kajža ob robu gozda
// majhno posestvo: priženiti se na kajžo

kájžar -ja m ( ȃ )
nav. ekspr. lastnik majhnega posestva: kajžarji in mali kmetje

kájžarica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. lastnica majhnega posestva ali kajžarjeva žena: revna kajžarica

kájžarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kajžarje: kajžarski otroci / kajžarsko življenje ; sam.: s kajžarsko se je oženil

kájžarstvo -a s ( ȃ )
nav. ekspr. revnejši vaški družbeni sloj: nastanek kajžarstva ; problem kajžarstva

kájžica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od kajža: lesena kajžica

kák 1 -- prid. ( á )
otr. umazan : že spet imaš kak rokice ; pusti, to je kak

kák 2 -a -o zaim. ( ā )
1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti; kakšen 1 : kake novice nam prinašaš? / vprašal ga je, po kaki ceni prodaja
2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kako ime so ji dali? iz kakega kraja si? katerega
3. navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: so to tisti tvoji prijatelji? Kaki prijatelji neki
4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kako krivico smo mu delali ; kaka škoda zanj
// izraža začudenje, presenečenje: kak čudovit prizor ; sam.: le kake se je znebil

kàk 3 -a -o zaim. ( ȁ )
1. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari: prenočili bomo v kaki koči ; ekspr. ne dam si ukazovati od kakega direktorčka / nav. ekspr., z oslabljenim pomenom: verjetno se je zgodila kaka nesreča ; oblači se kakor kaka princesa / problem bomo že uredili na kak način kako
2. z izrazom količine izraža približnost: za kak teden bi šel na deželo ; redi kakih osem glav živine ; pridem kako uro pozneje
// pog., v prislovni rabi nekako , približno : obiskal sem ga kake trikrat ; prišel bom ob kake štirih

kakadú -ja m ( ȗ )
velika avstralska papiga s perjanico na glavi: vreščanje kakadujev / črni kakadu

kakáo -a m ( ȃ )
kakav : pridelovati kakao / mleti kakao / kakao z mlekom

kákati -am nedov. ( ā )
otr. opravljati veliko potrebo: lulati in kakati moraš v kahlico

kakáv -a m ( ȃ )
1. rjav prah iz praženih semen kakavovca: dodati mleku kakav ; potresti narastek s kakavom
// pijača iz tega prahu: piti, skuhati kakav ; vroč kakav / skodelica kakava
2. plodovi kakavovca: obiranje kakava / vreče s kakavom s semeni kakavovca

kakávast -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. po barvi podoben kakavu: kakavasta polt

kakáven -vna -o prid. ( ȃ )
ki je iz kakava: tovarna kakavnih izdelkov / kakavne rezine

kakávov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kakav ali kakavovec: kakavovo seme ; kakavova zrna / kakavov prah kakav ; kakavovo maslo belo rumena snov, ki se uporablja v slaščičarstvu, kozmetiki in zdravilstvu / kakavova potica

kakávovec -vca m ( ȃ )
tropsko drevo, iz semen katerega se pridobiva kakav: nasadi kakavovcev

kákec -kca m ( ȃ )
otr. blato , iztrebek : mama, kakec sem naredil / evfem. golobji, konjski kakec

káki 1 -ja m ( ȃ )
južno drevo z velikimi listi ali njegov sladki, paradižniku podoben sad: nasad kakijev ; polna gajba kakijev

káki 2 -ja m ( ȃ )
pog. tkanina kaki barve, navadno platnena: imel je tropsko čelado in srajco iz kakija
// obleka iz take tkanine: kaki z velikimi žepi

káki 3 -- prid. ( ȃ )
svetlo rumenkasto rjav: kaki uniforma / kaki barva

kákijev 1 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaki 1 : kakijev nasad / kakijev sad

kákijev 2 -a -o prid. ( ȃ )
navadno v zvezi z barva svetlo rumenkasto rjav: uniforma kakijeve barve

kakó prisl. ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov ; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
// izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v členkovni zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki ; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina ; kako živo si ga predstavljam ; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili ; kako ga je škoda ; kako vesel sem, da si prišel ; elipt. prav ima, pa še kako prav
// v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem ; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi
5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače ; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje ; pog. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju ; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je ; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo ; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost ; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev ; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda ; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako

kakofóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kakofonijo: kakofonična glasba / kakofonična beseda

kakofóničnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost kakofoničnega: kakofoničnost skladbe / kakofoničnost stavka

kakofoníja -e ž ( ȋ )
knjiž. neubranost glasov; neblagoglasje : evfonija in kakofonija / kakofonija besede

kakópa člen. ( ọ̄ )
izraža samoumevnost trditve; seveda : s temi besedami si kakopa cikal name ; mnenja so bila različna, kakopa / pri delu nam boš pomagal? Kakopa!

kakópada člen. ( ọ̄ )
seveda , kajpa : ta dogodek se je kakopada brž razvedel

kakópak člen. ( ọ̄ )
izraža samoumevnost trditve; seveda : kobila se je ustavila. Kakopak, znašla se je pod strmim klancem ; prinesite mi vina, črnega, kakopak / torej misliš zares? Kakopak!

kàkor 1 prisl. ( ȁ )
s členkom izraža poljubnost načina: na tisoče jih je bilo ustreljenih ali kakor že drugače pobitih ; ta beseda je žaljiva, obrni jo kakor si že bodi

kàkor 2 vez. ( ȁ )
I. med členi v stavku
1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče ; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj ; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor
2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče ; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej
3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator ; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid ; naglo kakor blisk ; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo
4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju ; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil ; zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam
5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati ; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti
6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki ; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji ; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in
7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot 2 : jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko ; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
II. v odvisnih stavkih
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6
a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih ; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil ; izdali smo prav toliko, kakor smo se namenili kolikor
b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval
c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da : maha z rokami, kakor bi orehe klatil ; zdi se, kakor da ni rešitve ; dela se, kakor da me ne bi poznal
č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo ; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
// z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala ; vstopajo, kakor kdo pride ; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina ; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj ; pošten kakor je, ni zahteval potrdila
// nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš ; kakor je videti, še ne bo miru ; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam ; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »Ostal boš doma!« »Kakor ukazujete.«
2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot ; vprašam ga, kakor hitro se vrne ; kakor je ura devet, že sedi v krčmi
3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe ; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil ; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad / star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav
5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede ; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd.
6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »Kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor kakšna.« ; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje ; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje
pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši ; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo ; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro ; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo ; »Ne bom se uklonil.« »Kakor misliš.« izraža obzirno zavrnitev povedanega ; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič ; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel

kàkorkóli 1 in kàkor kóli prisl. ( ȁ-ọ̑ )
izraža poljubnost načina: naj bo že kakorkoli, moj sklep je dokončen ; skušal se je rešiti kakorkoli / elipt. kakorkoli, v izdatkih se moraš omejiti

kàkorkóli 2 in kàkor kóli vez. ( ȁ-ọ̑ )
1. v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti načina: pomagaj mu, kakorkoli moreš
2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih čeprav, če še tako: kakorkoli je bilo spoznanje grenko, je bilo potrebno

kákošen 1 -šna -o zaim. ( ā )
zastar. kakšen 1 : kakošen je neki cesar

kàkošen 2 -šna -o zaim. ( ȁ )
zastar. kakšen 2 : vzemi k sebi kakošno siroto

kàkov 1 -a -o zaim. ( ȁ )
zastar. kakšen 2 : kakovih petdeset let star mož

kakôv 2 tudi kákov -a -o zaim. ( ó; ā )
zastar. kakšen 1 : bogve kakova ženska je to

kakôvost -i ž ( ó )
1. kar opredeljuje kaj glede na pozitivne lastnosti: predpisana kakovost surovin ; oceniti kakovost mleka, sira / dobra, slaba kakovost izdelka / te snovi so po kakovosti zelo različne
2. kar opredeljuje kaj glede na veliko mero pozitivnih lastnosti; kvaliteta : pri izdelkih se zahteva tudi določena kakovost

kakôvosten -tna -o prid. ( ó )
1. nanašajoč se na kakovost: kakovostna izenačenost izdelkov ; kakovostne spremembe materiala / visoka kakovostna raven pouka / določiti kakovostni razred lesa
2. dober , kvaliteten : kakovostni proizvodi ; prodajajo samo kakovostno sadje / skrbeti je treba za kakovostno zdravstvo
jezikosl. kakovostni pridevnik ; kakovostni rodilnik

kákršen -šna -o zaim. ( ȃ )
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa osebo ali stvar v nadrednem stavku glede na kakovost, lastnost, značilnost: dobila je takšnega moža, kakršnega si je želela ; pokazal se je takšnega, kakršen je v resnici ; dobil je odgovor, kakršnega ni bil vajen ; to so nova določila, kakršnih ne najdemo v prvotnem osnutku / dela s takšno vnemo, kakršno sicer težko najdeš / ekspr. tak, kakršen je, ne more ravnati drugače / ekspr., z oslabljenim pomenom z njim bom ravnal kakor s capinom, kakršen tudi je
preg. kakršna mati, takšna hči
2. s členkom izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari: naj bo kakršna že, rad jo ima ; tako se izogneš kakršne že koli nevarnosti / lahko vam dodelimo kakršnega hočete pomočnika

kákršenkóli -šna- -o- in kákršen -šna -o kóli zaim. ( ȃ-ọ̑ )
izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari: prikazuje življenje brez kakršnegakoli olepševanja ; išče kakršnokoli službo / ekspr. ali ima to kakršnokoli zvezo z menoj? / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih kakršnekoli so posledice, zdaj se zdijo nepomembne

kákršensibódi -šna- -o- in kákršen -šna -o si bódi zaim. ( ȃ-ọ́ )
kakršenkoli : ali imaš kakršnosibodi delo zame?

kákšen 1 -šna -o zaim. ( ā )
1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj ; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki ; da ni zdrava? Kakšna pa ; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo – neumnost
4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma ; kakšna škoda zanj ; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne ; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to z njimi ; joj, kakšno (čudovito) obleko ima ; kakšno vprašanje ; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel ; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano ; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples

kàkšen 2 -šna -o zaim. ( ȁ )
1. izraža nedoločnost, poljubnost osebe ali stvari: fanta bodo dali v kakšno šolo ; ali načrt predvideva kakšna nova naselja? / nav. ekspr., z oslabljenim pomenom: oblači se kakor kakšna princesa ; zmeraj ima kakšne težave ; pesnik je, kakšen Prešeren pa seveda ni / zadeva se bo že na kakšen način uredila kako / tu so jajca, kakšno je sveže, kakšno pa tudi ne
2. z izrazom količine izraža približnost: tale možakar ima kakšnih štirideset let ; trajalo bo kakšno uro
// pog., v prislovni rabi nekako , približno : obiskal sem ga kakšne trikrat ; prišel bom ob kakšne štirih ; sam.: ali veš za kakšno, ki dobro kuha ; reci že kakšno

kàkšenkrat [ kakšənkrat ] prisl. ( ȁ )
pog. kdaj pa kdaj, včasih: dobički so bili kakšenkrat zelo veliki / če se kakšenkrat spomnim na to, mi je zelo hudo kdaj

kákšnost -i ž ( ā )
filoz. kar opredeljuje kaj glede na lastnosti, značilnosti:

kákt -a m ( ȃ )
zastar. kaktus , kakteja : v puščavi je bilo polno kaktov ; cvetoči kakti

kakteíst -a m ( ȋ )
kdor goji kaktuse: izkušen kakteist / društvo kakteistov

kaktêja -e ž ( ȇ )
na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne: gojiti kakteje ; cvetoča kakteja

káktica -e ž ( ȃ )
star. kaktus , kakteja : visoke kaktice

káktovec -vca m ( ȃ )
zastar. kaktus , kakteja : cvetoči kaktovec

káktus -a m ( ȃ )
na suhih tleh rastoča rastlina z mesnatim steblom in listi, spremenjenimi navadno v trne: gojiti, zbirati kaktuse ; jezdili so mimo visokih kaktusov ; cveti kaktusov
vrtn. božični kaktus

káktusov -a -o ( ȃ )
pridevnik od kaktus: kaktusov cvet ; kaktusove bodice

kál 1 -a [ kau̯ ] m ( ȃ )
1. plitvejša kotanja s stoječo vodo; mlaka : po dežju so se napolnili vsi kali ; piti vodo iz kala ; izsušeni kali / napajati živino na kalu / umazan kal voda v kalu
// razmočen, močviren kraj: pod pobočjem je veliko kalov
2. agr. drobni delci, ki lebdijo v tekočini; kalež : kal se useda / vino ima kal

kál 2 [ kal in kau̯ ] ž ( ȃ )
1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile ; seme poganja, žene kal ; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki ; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora ; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica : uničiti kali ; škodljive kali / bolezenske kali
ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina

kála -e ž ( ȃ )
vrtn. na vlažnih tleh rastoča rastlina s socvetjem, ki ga obdaja velik bel tulec: gojiti kale

kalálnik -a [ kalau̯nik ] m ( ȃ )
nar. zahodno vedro : zlivati vodo iz kalalnika

kalamár -a m ( ȃ )
nav. mn. jed iz lignjev, sip: ocvrti kalamari
// pog. ligenj : med ribami v mreži je bilo polno kalamarov

kalambúr -ja m ( ȗ )
lit. besedna igra: besedni dovtipi od najcenejšega kalamburja do duhovitega domisleka

kalamína in kalámina -e ž ( ȋ; ȃ ) min.
1. rudnina cinkov silikat s hidroksilno skupino in vodo: nahajališča kalamine
2. v zvezi draga kalamina rudnina cinkov karbonat; smitsonit

kalamít -a m ( ȋ )
pal. izumrlo, preslici podobno drevo iz karbona: fosili kalamitov

kalamitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. agr. čezmerno razmnoževanje škodljivih živali, zlasti žuželk: proučevati kalamiteto
2. zastar. stiska , težava : bil je v nenehnih denarnih kalamitetah

kalánder -dra m ( á )
teh. stroj iz jeklenih in elastičnih valjev, med katerimi se premika tkanina, papirna plast, usnje, da se zgladi: obdelovati tkanino s kalandrom

kalandrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh. obdelovati s kalandrom: kalandrirati tkanino

kálanica -e ž ( ȃ )
1. klano poleno, navadno dolgo; cepanica : kurijo z bukovimi kalanicami / skladovnica kalanic
2. skodla : streha je bila krita z jelovimi kalanicami

kálanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kálati: kalanje drv

kálanka -e ž ( ȃ )
agr. sad, katerega meso se rado loči od koščice, zlasti breskev: debele, okusne kalanke / breskev kalanka

kalášnikov -a m ( ȃ )
polavtomatska puška z značilnim ukrivljenim nabojnikom, enostavna za uporabo in popravilo: streljati s kalašnikovom ; puška kalašnikov ; rafali iz kalašnikova

kalášnikovka -e ž ( ȃ )
polavtomatska puška z značilnim ukrivljenim nabojnikom, enostavna za uporabo in popravilo: streljati s kalašnikovko ; avtomatska puška kalašnikovka ; naboji za kalašnikovko

kálati 1 -am nedov. ( ȃ )
star. cepiti , klati : kalati doge, drva ; les se dobro kala / kalati v skodle

kaláti 2 -ám nedov. ( á ȃ )
nar. zahodno vzdigovati, pretakati vodo iz vodnjaka, studenca, zajemati: kalala je z velikim vedrom / kalati v korito

kálavec -vca m ( ȃ )
min. rudnina, ki se po določenih ploskvah popolno, lepo kolje:

kalcedón -a m ( ọ̑ )
min. rudnina, vlaknata oblika kremenice: različki kalcedona

kalcedónijski -a -o prid. ( ọ́ )
bot., v zvezi kalcedonijska lučca dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti, Lychnis chalcedonica:

kalcificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. dodajati apno, apnene snovi; apniti : kalcificirati zemljišče
2. prepajati se s kalcijevim karbonatom; apneti : tkivo je začelo kalcificirati

kalcifikácija -e ž ( á )
glagolnik od kalcificirati: kalcifikacija kislih tal / kalcifikacija žil

kálcij -a m ( á )
kem. mehka, na vlažnem zraku neobstojna lahka kovina, element Ca: kalcij v spojinah ; izguba kalcija iz kosti

kálcijev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kalcij: kalcijeve soli, spojine / kalcijev alumosilikat, hidrid ; kalcijev karbid spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen ; kalcijev karbonat, silikat

kalcinácija -e ž ( á )
glagolnik od kalcinirati: oplemenititi rudo s kalcinacijo / peč za kalcinacijo

kalcinírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. segrevati, žgati trdno snov do kemijskega razkroja: kalcinirati rudo

kalcít -a m ( ȋ )
min. rudnina heksagonalni kalcijev karbonat: kristali kalcita

kálček -čka [ tudi kau̯čək ] m ( ȃ )
bot. iz oplojene jajčne celice nastajajoča rastlinica do kalitve: kalček je še skrit v semenu ; riževi, žitni kalčki ; razvoj kalčkov

kálčkov -a -o [ tudi kau̯čkov- ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kalček: kalčkovo stebelce
kalčkova moka moka iz žitnih kalčkov

kaldêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Kaldejce: kaldejski jezik ; kaldejska država
rel. kaldejska cerkev katoliška cerkev vzhodnosirskega obreda

káldrma -e ž ( ȃ )
v balkanskem okolju cesta, ulica, tlakovana z debelim kamenjem: strma kaldrma
// kamniti tlak na taki cesti, ulici: med kaldrmo je zrasla trava

kalejdoskóp tudi kalejdoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
1. naprava v obliki valja z ogledalci in barvnimi steklenimi drobci, ki pri obračanju ustvarjajo pisane like: gledati v kalejdoskop ; vtisi so se vrstili in spreminjali kot v kalejdoskopu / barvni, pisan kalejdoskop ; pren., ekspr. osebe in dogodki v filmu tvorijo popoln kalejdoskop velikega mesta
2. ekspr., z rodilnikom množina raznovrstnih stvari: kalejdoskop barv, dogodkov

kalejdoskópski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kalejdoskop: kalejdoskopska slika / kalejdoskopski vtisi

kálen -lna -o prid. ( á )
1. ki vsebuje drobne, lebdeče delce: kalna tekočina, voda ; kalno vino / kalen ribnik ; narasla, kalna reka
2. ki je brez močnega sijaja, leska; moten : kalna svetloba / imel je trudne, kalne oči ; pren. kalen pogled pijanca
3. ekspr. nejasen , moten : položaj v podjetju je kalen

kalendárij -a m ( á )
zastar. koledar : že več dni pregleduje Mohorjev kalendarij
rel. seznam cerkvenih praznikov, godov v cerkvenem letu

kalénde -lénd ž mn. ( ẹ̑ )
pri starih Rimljanih prvi dan v mesecu: zgodilo se je ob kalendah

kálež -a m ( ȃ )
drobni delci, ki lebdijo v tekočini: kalež v vinu se useda

káli in ká-li člen. ( ā )
star. izraža vprašanje po potrditvi domneve; ali ne , ali káj : menda spiš, kali ; najbrž je že odšel, kali / ali je bolan, kali / poldrugo leto je ali kali, kar je odšel ali kàj
// najbrž , menda : resnica bo kali ta, da ni več živ

káliban -a m ( ȃ )
knjiž. surov, grob človek: obnaša se kot kaliban

kalíber -bra m ( í )
1. navadno s prilastkom notranji premer cevi ali premer izstrelka pri strelnem orožju: kaliber puške ; novi top ima večji kaliber / krogla kalibra 7,9 mm ; top kalibra 75 mm / kaliber cevi
2. ekspr., s prilastkom stopnja glede na kvaliteto; pomen , vrednost : bil je politik velikega kalibra / v mestu delujejo vohuni največjih kalibrov / to je človek drugačnega kalibra / policisti so prijeli dva težja kalibra huda kriminalca
3. strojn. natančna priprava brez gibljivih delov, s katero se preverja ustreznost mer kakega predmeta: potisniti kaliber v cev / navojni kaliber
4. teh. odprtina med valjema, ki daje valjanemu, vlečenemu izdelku natančno obliko, mero: kalibri za tirnice

kalibrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. teh. z valjanjem, vlečenjem dajati izdelku natančno obliko, mero: kalibrirati kovinske palice / kalibrirati papir
2. strojn. preverjati ustreznost mer kakega predmeta s kalibrom: kalibrirati navoje
3. teh. določevati in označevati merilne enote na merilnih pripravah; umerjati : v laboratoriju sami kalibrirajo termometre

kalíbrski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kaliber: kalibrsko merilo / kalibrski obroč

kalíca -e ž ( í )
1. star. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal 2 : kalice so ovenele / krompirjeve kalice cime
2. bot. klični list: kalček z eno kalico

kalìč -íča m ( ȉ í )
mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal 2 : nežni, zeleni kaliči / krompir odganja kaliče cime

kalíf -a m ( ȋ ) nekdaj
1. v arabskem okolju vladar : Mohamedovi nasledniki so se imenovali kalifi / bagdadski kalif
2. naslov za turškega sultana kot verskega poglavarja muslimanov:

kalifát -a m ( ȃ )
v arabskem okolju, nekdaj območje, na katerem ima oblast kalif: bagdadski kalifat

kalifórnij -a m ( ọ́ )
kem. umetno pridobljen redek radioaktivni element, Cf:

kalifórnijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na Kalifornijo: kalifornijska obala
agr. kalifornijska brozga škropivo iz žvepla in apna ; zool. kalifornijski kapar ameriški kapar ; kalifornijska postrv postrv z rdečkasto progo vzdolž telesa; šarenka

kaligráf -a m ( ȃ )
kdor piše z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisec: po poklicu je bil kaligraf v kraljevi pisarni / kartografski risar in kaligraf

kaligráfičen -čna -o prid. ( á )
star. kaligrafski : drobna, kaligrafična pisava

kaligrafíja -e ž ( ȋ )
pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje: učiti se kaligrafije ; srednjeveška kaligrafija / kaligrafija ornamentov ; pren. v umetnikovem grafičnem izrazu je značilna likovna kaligrafija
// rokopis : ponarejena kaligrafija

kaligráfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaligrafe ali kaligrafijo: tekoča, kaligrafska pisava / ekspr. prepisoval je s prav kaligrafsko skrbnostjo

kálij -a m ( á )
kem. mehka, na zraku in v vodi neobstojna lahka kovina, element K: uporaba gnojil, ki vsebujejo kalij ; kopičenje kalija v rastlinah

kálijev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kalij: kalijeve spojine / kalijev cianid, karbonat ; kalijeva sol ; kalijevo milo mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom

kalikánt -a m ( ā )
bot. prijetno dišeč okrasni grm; dišeči les

kalikó -ja m ( ọ̑ )
tekst. redka bombažna tkanina v platneni vezavi: povoji iz kalikoja

kalilec gl. kalivec

kalílen 1 -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kaljenje 2 : kalilna temperatura / kalilno olje, sredstvo / kalilna peč

kalílen 2 -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kaljenje 3 : dati seme v kalilne posodice / kalilna zrelost

kalílnica -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za kaljenje kovinskih predmetov: tovarna ima kovačnico in kalilnico

kalílnik 1 -a m ( ȋ )
teh. posoda s tekočino za kaljenje kovinskih predmetov: kalilnik pri kovaškem ognjišču

kalílnik 2 -a m ( ȋ )
agr. priprava za preizkušanje kalivosti (semen):

kalílo -a s ( í )
metal. sredstvo za hlajenje pri kaljenju (kovinskih predmetov): izbirati primerna kalila

kalimêro -a m ( ȇ ) ekspr.
kdor se neprestano pritožuje, da se mu godi krivica: obnašati se kot užaljeni kalimero

kalimêrovski -a -o prid. ( ȇ )
značilen za kalimere: kalimerovski sindrom ; kalimerovska drža ; kalimerovsko tarnanje

kalimêrovstvo -a s ( ȇ ) ekspr.
lastnost osebe, ki se neprestano pritožuje, da se ji godi krivica: časi tarnanja in kalimerovstva so minili

kalín -a m ( ȋ )
1. zool., navadno v zvezi veliki kalin ptica pevka s kratkim, debelim kljunom, Pyrrhula pyrrhula: ob hudem mrazu so tudi kalini prileteli v bližino hiš
2. ekspr. moški, navadno prebrisan, sleparski: ta kalin noče ničesar razumeti / slabo se je počutil med starimi kalini / kot psovka ne smej se, kalin nemarni

kalína -e ž ( ī )
bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami, Ligustrum vulgare: kalina se je razrasla v gosto živo mejo

kalírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
trg. zmanjšati se po teži, prostornini ali kvaliteti med prevozom, predelavo, skladiščenjem: živina je med prevozom kalirala

kalíšče -a s ( í )
agr. prostor ali posoda, kjer seme kali: navadno, umetno kališče

kalítev 1 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od kaliti 1 : kalitev vode / kalitev (nočnega) miru

kalítev 2 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od kaliti 2 : kalitev jekla

kalítev 3 -tve ž ( ȋ )
glagolnik od kaliti 3 : pomen vlage za kalitev / kalitev semen

kalíti 1 -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj kalno, motno: race kalijo vodo v potoku / blatna usedlina je kalila tekočino / knjiž. neba ni kalil noben oblak ; pren. strah jim kali razsodnost
ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost
2. nav. ekspr. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: neprijeten spomin, skrb kali veselje ; kaliti komu srečo / slabo vreme ni kalilo dobre volje / nenehni prepiri so kalili tovarištvo ; privilegiji kalijo odnose med ljudmi / kaliti (nočni) mir

kalíti 2 -ím nedov. ( ī í )
razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo
metal. površinsko kaliti

kalíti 3 -ím nedov. ( ī í )
poganjati kal(i): pšenica kali ; ekspr. vse že kali in brsti / semena so že začela kaliti / v topli kleti začne krompir kaliti poganjati cimo ; pren., pesn. seme zla kali
// knjiž. biti 2 , nastajati : v njem kali sovraštvo

kalív tudi kaljív -a -o prid. ( ī í )
ki ima sposobnost, da (vz)kali: kalivo seme, zrno

kalívec 1 -vca in kalílec -lca [ kaliu̯ca ] m ( ȋ )
ekspr. kdor kali (normalen potek česa): vse kalivce so odstranili s konference / kazen za kalivce (nočnega) miru

kalívec 2 -vca in kalílec -lca [ kaliu̯ca ] m ( ȋ )
delavec, ki kali kovinske predmete: visokokvalificirani kalivec

kalívost tudi kaljívost -i ž ( í )
sposobnost semena, da (vz)kali: ugotoviti, če ima seme ustrezno kalivost ; ohraniti, preveriti kalivost / kalivost semena

kalíž -a m ( í )
star. kalež : gost kaliž

kaljênje 1 -a s ( é )
glagolnik od kaliti 1 : kaljenje tekočine / plačati kazen zaradi kaljenja (nočnega) miru

kaljênje 2 -a s ( é )
glagolnik od kaliti 2 : kaljenje jekla / olje za kaljenje

kaljênje 3 -a s ( é )
poganjanje kali: kaljenje žitnih zrn ; spremembe v semenu med kaljenjem

kaljív 1 -a -o prid. ( ī í )
metal. ki se da kaliti: kaljiva kovina

kaljiv 2
ki (vz)kali ipd. gl. kaliv ipd.

kaljívost -i ž ( í )
metal. sposobnost kovine, da se da kaliti: kaljivost jekla

kálk -a m ( ȃ )
jezikosl. beseda ali besedna zveza, nastala z dobesednim prevodom sestavin istopomenske tuje besede: kalk iz nemščine ; kalki in izposojenke

kalkírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
jezikosl. dobesedno prevajati za kak tuj jezik značilne izraze: kalkirati nemške izraze

kalkulácija -e ž ( á )
ekon. računsko ugotavljanje stroškov zaradi določitve cene proizvodu ali storitvi; izračunavanje , preračunavanje : osnovan na točni kalkulaciji / ukvarjati se s kalkulacijo / po dosedanjih kalkulacijah so stroški veliki / kalkulacija nabavne, prodajne cene / oddelek za kalkulacijo
// predračun , račun 1 : napraviti kalkulacijo stroškov ; med kalkulacijo in obračunom je bila velika razlika

kalkulacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kalkulacijo: kalkulacijski postopek / visoke cene so bile posledica napačne kalkulacijske politike podjetij / kalkulacijska cena

kalkulánt -a m ( ā á )
1. ekon., nekdaj kdor se poklicno ukvarja s kalkuliranjem: kalkulanti in analitiki
2. preračunljivec , računar : ne bodi tak kalkulant

kalkulántka -e ž ( ā )
ekon., nekdaj ženska, ki se poklicno ukvarja s kalkuliranjem: razpisati delovno mesto kalkulantke

kalkulatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kalkuliranje: kalkulativni osebni dohodki / kalkulativne cene

kalkulátor -ja m ( ȃ )
pog. računski stroj: integrator in kalkulator

kalkulíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kalkulirati: kalkuliranje stroškov / kalkuliranje dohodka podjetij

kalkulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
ekon. delati kalkulacijo, izračunavati: analizirati in kalkulirati / obračun je pokazal, da so dobro kalkulirali / kalkulirati stroške

kalmúk in kálmuk -a m ( ȗ; ȃ )
tekst. debela flanela z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve: odeja iz kalmuka

kálnica -e ž ( ȃ )
zool. čebeli podobna žuželka, katere repata ličinka živi v kalni, umazani vodi, Eristalis tenax:

kálnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost kalnega: kalnost vina, vode / kalnost oči / povzročati kalnost

kálo -a m ( ȃ )
zmanjšanje teže, prostornine ali kvalitete, ki nastane pri blagu med prevozom, predelavo, skladiščenjem: izguba zaradi prevelikega kala ; dovoljevati dva procenta kala / upoštevati kalo v ceni / prevozni, skladiščni kalo
// nav. ekspr. količina blaga, ki gre pri tem v izgubo: zaračunati pri pošiljki tudi kalo

kalokagatíja -e ž ( ȋ )
pri starih Grkih idealna skladnost med lepim in dobrim:

kalomél -a m ( ẹ̑ )
kem. živosrebrov klorid: uporaba kalomela v zdravilstvu

kalónce prisl. ( ọ̑ )
nar. tolminsko, navadno pri prenašanju človeka na hrbtu ali na plečih; štuporamo : nesti otroka kalonce

kalòp -ôpa m , mest. ed. tudi kalópu ( ȍ ó )
pog. zelo hiter tek, zlasti pri konju; galop : kalop je konja utrudil / pognati konja v kalop
// ekspr., v prislovni rabi izraža veliko hitrost, naglico: zlezel je ven in (v) kalop na policijo

kalóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kalorije: kalorična jed ; prehrana mora biti kalorična in hranilna / kalorična vrednost hrane vrednost hrane, merjena glede na energijo, potrebno za opravljanje bioloških funkcij in obstoj organizma / premog je zelo kaloričen
elektr. kalorična elektrarna termoelektrarna ; teh. kalorična vrednost goriva kurilna vrednost goriva

kalóričnost -i ž ( ọ́ )
kalorična vrednost: skrbeti za zadostno kaloričnost prehrane ; nizka kaloričnost
teh. kaloričnost zemeljskega plina kurilnost

kalorifêr -ja m ( ȇ )
teh. električna priprava, iz katere piha topel zrak za ogrevanje prostorov: sobni kalorifer

kaloríja -e ž ( ȋ )
enota za merjenje toplote: dnevni obrok hrane znaša 2.400 kalorij / ta premog ima 4.500 kalorij / meriti v kalorijah
fiz. mala kalorija ; velika kalorija kilokalorija
// ekspr. (kalorična) hrana: preveč kalorij si si naložil na krožnik

kaloríjski -a -o prid. ( ȋ )
kaloričen : kalorijska vrednost živila

kalórika -e ž ( ọ́ )
fiz. nauk o toploti: poglavja iz kalorike

kaloriméter -tra m ( ẹ̄ )
fiz. priprava za merjenje toplote: poskus s kalorimetrom / vodni kalorimeter

kalorimetríja -e ž ( ȋ )
fiz. nauk o merjenju toplote:

kalóta -e ž ( ọ̑ )
1. arhit. polkrogelni del kupole: mogočna kalota cerkvene kupole
2. grad. zidani obok v predoru: zidati kalote s kamnom
anat. (lobanjska) kalota lobanjski svod

kálovnica -e ž ( á )
zastar. klano poleno, navadno dolgo; cepanica : skladovnica kalovnic

kálpak in kalpák -a m ( ȃ; ā )
1. v tatarskem okolju krzneno pokrivalo, kučma: kalpak iz ovčje kože
2. nekdaj okrašena kučma pri narodni noši ali uniformi: kalpak z orlovim peresom

kalumét -a m ( ẹ̑ )
knjiž., pri Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; pipa miru : prižgati kalumet

kalúp -a m ( ȗ )
1. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: izdelovati kalupe ; leseni, mavčni kalupi ; kalup v tleh / vlivati v kalup / kalup za zidake
teh. peščeni kalup
2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec , vzorec : umetnost je zavrgla vse kalupe / verze je hotel preliti v neki metrični kalup / hotel jo je oblikovati po svojem kalupu

kalúpar -ja m ( ȗ )
teh. delavec, ki izdeluje (livarske) kalupe: ročni kalupar / livar kalupar

kalupárna -e ž ( ȃ )
teh. delavnica, obrat za izdelovanje kalupov: strojna kaluparna

kalúpen -pna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kalup: kalupni izdelek / kalupna umetnost

kálus -a m ( ȃ )
med. tkivo, ki se razvije na zlomljenem delu kosti: vezivni kalus
// agr. rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjeni ploskvi stebla ali veje:

kalúža -e ž ( ú )
1. luža , mlaka : pasti, stopiti v kalužo ; blatna, motna kaluža
2. navt. prostor pri dvojnem ladijskem dnu, v katerem se nabira voda: črpati vodo iz kaluže

kalúžast -a -o prid. ( ú )
poln luž, kaluž: razmočena in kalužasta cesta

kalúžati se -am se nedov. ( ū ȗ )
slabš. kopati se, navadno v luži, mlaki, blatu: divji prašiči so se kalužali in čohali ob drevesa

kalúžen -žna -o prid. ( ū )
kalen , umazan : kalužna voda

kalúžnica -e ž ( ȗ )
1. ob vodah rastoča rastlina z zlato rumenimi cveti: ob jarku je bilo polno kalužnic in spominčic
2. zool., navadno v zvezi živorodna kalužnica v stoječih vodah živeči polž, katerega samica koti žive mladiče, Viviparus viviparus:

kalvárija -e ž ( á )
ekspr. veliko trpljenje, bolečina: v izgnanstvu se je začela njegova kalvarija ; njeno življenje je ena sama kalvarija

kalvíl -a m ( ȋ )
agr. zelo okusno belo, rumeno ali rdeče jabolko koničaste oblike:

kalvínec -nca m ( ȋ )
pripadnik kalvinizma: nasprotja med kalvinci in cvinglijanci

kalvinístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kalvince ali kalvinizem: kalvinistični nazori / kalvinistična cerkev

kalvinízem -zma m ( ī )
smer protestantizma, ki priznava Kristusovo navzočnost v evharistiji: vpliv kalvinizma

kalvínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kalvince: kalvinska rigoroznost / kalvinska vera

kám 1 prisl. ( ā )
1. izraža vprašanje po kraju, proti kateremu je dejanje usmerjeno ali ga doseže: kam greš? kam je izginil? kam boš to zapisal? / kam si se zagledal ; elipt.: kam zdaj? od kod in kam, tovariš? kam pa, kam, bratec? skril se je v klet ali kam menda v klet / ekspr. kam boš (šel) sam ob tej pozni uri! saj ne moreš nikamor; nikar ne hodi / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kam bi sedel ; vidiš, kam si zašel ; pokazal je, do kam naj odkosijo ; elipt. rad bi šel na počitnice, pa ne ve kam
2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža začudenje, odklonitev: kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje ; le kam je gledal, ko se je oženil z njo
ekspr. le kam boš z denarjem denarja imaš toliko, da ga ne boš mogel porabiti ; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je ; ekspr. odšel je kaj vem kam ne ve se kam ; ekspr. zdaj pa ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda ; star. takemu človeku ne bi zaupal psa, kam šele sina kaj šele; prim. bogve , kdove

kàm 2 prisl. ( ȁ )
izraža usmerjenost v nedoločen, poljuben kraj ali dosego tega kraja: ali boš kam odpotoval? le redko ga kam povabijo ; pojdi v Ljubljano ali kam drugam ; skril se bom kam, kjer me ne poznajo, v hribe kam / dospeti, priti kam ; elipt. fant mora kam proč / mislili smo, da si kam šel ; pridelka je toliko, da ga ne bodo imeli kam spraviti
ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se ; nar. pojdi kam, da se res ženi beži no, beži; saj ni mogoče; prim. malokam , marsikam , redkokam

kamambêr -a in -ja tudi camembert -a [ kamambêr ] m ( ȇ )
gastr. kamamberski sir: hlebček kamambera

kamambêrski -a -o prid. ( ȇ )
1. gastr., v zvezi kamamberski sir mehki sir v obliki hlebčka s plesnijo na površini: fina aroma kamamberskega sira
2. agr., v zvezi kamamberska plesen žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju kamamberskega sira: bela, modra kamamberska plesen

kamaríla -e ž ( ȋ )
nav. slabš., navadno v monarhističnih državah skupina vplivnih oseb, ki zaradi lastnih koristi posega v odločanje vladarja ali vlade: spletke dvorne kamarile / kraljičina kamarila

kámba -e ž ( ȃ )
ukrivljena lesena palica pri jarmu, ki objame vpreženi živali vrat od spodaj: vstaviti kambo v jarem

kámbala -e ž ( ȃ )
zool. na morskem dnu živeča ploščata riba, ki ima na koži bradavičaste izrastke, Pleuronectes flesus: jeseter, polenovka in kambala

kámbast -a -o prid. ( ȃ )
podoben kambi: kambasta palica

kámbij -a m ( á )
bot. tkivo, ki proizvaja celice za prevajanje vode in hranilnih snovi: delitev celic v kambiju / žilni kambij

kámbijski -a -o ( á )
pridevnik od kambij: kambijske celice

kámbrij -a m ( á )
geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile alge in nekatere vrste nevretenčarjev: usedline iz kambrija

kámbrijski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kambrij: kambrijska kamnina / kambrijska doba

kambrík -a m ( ȋ )
tekst. bombažna tkanina v platneni vezavi: blazina iz kambrika

kambríkast -a -o prid. ( ȋ )
tekst. ki je iz kambrika: kambrikasta ruta

kambúza -e ž ( ȗ )
navt. prostor navadno na manjši ladji za shranjevanje jedil, ladijska shramba: jahta je imela tudi kambuzo

kamêja -e ž ( ȇ )
um. poldrag kamen z reliefno podobo: ogrlica iz kamej ; prstan s kamejo / rimska kameja

kaméla -e ž ( ẹ̑ )
1. afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama: beduini s kamelami / dolga karavana kamel
2. etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival: pustna kamela

kamélar -ja m ( ẹ̑ )
kdor goni, vodi kamelo: kamelar mu je pomagal v sedlo

kaméleon -a tudi -óna m ( ẹ̑, ọ̑ )
plazilec toplih krajev, ki živi na drevju in lahko spreminja barvo kože: lepljiv jezik kameleona ; spreminja barvo kot kameleon
// slabš. kdor zaradi koristi prilagaja svoje prepričanje trenutnim razmeram: malomeščanski politični kameleoni

kameleónka tudi kaméleonka -e ž ( ọ̑; ẹ̑ ) ekspr.
ženska, ki pogosto spreminja svoj videz, slog oblačenja: kar se tiče pričesk, je prava kameleonka ; modna kameleonka

kameleónski tudi kaméleonski -a -o prid. ( ọ̑; ẹ̑ )
nanašajoč se na kameleone: lenobna kameleonska drža / kameleonske oči / kameleonske lastnosti ; kameleonsko ravnanje

kameleónstvo tudi kaméleonstvo -a s ( ọ̑; ẹ̑ )
slabš. ravnanje, prepričanje, zaradi koristi prilagojeno trenutnim razmeram: politično kameleonstvo ; klečeplazenje in kameleonstvo

kamélija -e ž ( ẹ́ )
zimzelen okrasni grm ali lončnica z usnjatimi, bleščečimi se listi in belimi ali rdečimi cveti: rdeča kamelija ; šopek kamelij

kamélji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kamele: kamelja dlaka ; kamelje meso, mleko / kamelji tovor / kamelja volna

kamelovína -e ž ( í )
kamelje meso: kamelovina in zajčevina

kámen 1 -mna m ( á )
1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka ; dež izpira kamen ; oster, trd kamen ; kamen in pesek ; gluh kakor kamen popolnoma gluh ; molči kot kamen ; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna ; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen ; lahki kamen lehnjak ; sekira iz kamna kamnita sekira
// kos te snovi: metati kamne v vodo ; vreči, zagnati kamen ; zvaliti kamen s poti ; debel, okrogel, težek kamen ; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material
2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca ; kamen mu leži na duši
3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen ; mejni kamen ; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen ; kresilni kamen kremen ; nagrobni kamen nagrobnik ; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov ; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili ; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo ; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten ; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik ; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak ; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha ; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka ; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis ; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa ; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo ; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo ; um. žarg. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna ; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten ; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda ; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom ; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v seču ; zobni kamen ; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine ; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu ; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje ; strojn. kotelni kamen kotlovec ; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju

kamén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki je iz kamna; kamnit : kameni most ; kamena miza ; kameno orodje
zastar. kameno olje nafta
arheol. kamena doba predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja ; mlajša kamena doba ; geol. kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev ; min. kamena strela ; zool. kamene korale

kamen... prim. kamn...

kamenáta -e ž ( ȃ )
nekdaj (grajska) soba s kaminom: pusta, neprijazna kamenata

kámenc -a [ kamənc in kamenc ] m ( ā )
zastar. kamenček : drobni kamenci

kámenček -čka [ kamənčək ] m ( ā )
1. manjšalnica od kamen: vreči kamenček v okno ; raznobarvni kamenčki v rečnem produ ; hiše so bile videti kot drobni beli kamenčki / kamenčki v mozaiku
anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu
2. košček iz zlitine cerija, ki pri kresanju (v vžigalniku) oddaja iskre: vstaviti nov kamenček v vžigalnik / kresilni kamenčki
3. nekdaj paličica iz skrilavca za pisanje na kamnito tablico: takrat so v osnovni šoli še pisali s kamenčkom

kámenčkati se -am se tudi kámenčkati -am [ kamənčkati se ] nedov. ( ā )
igrati se otroško igro, pri kateri se kamenčki izmenično mečejo v zrak in se spet lovijo: dečki so se žogali in kamenčkali

kámenica -e ž ( ȃ )
morska školjka, ki živi prirasla na podlago; ostriga : gojišče kamenic; prim. kamnica

kamenína -e ž ( ī )
obrt. loščena žgana glina boljše vrste: posoda, vrč iz kamenine
// izdelek iz take gline, navadno reliefno okrašen: prim. kamnina

kamenínast -a -o ( ī )
pridevnik od kamenina: kameninasti izdelki ; kameninast lonec

kamenjáti -ám in kamnáti -ám nedov. ( á ȃ )
metati kamne v koga: kamenjali so pritepenega psa / kamenjati do smrti ; pren., knjiž. prišel jim je pomagat, oni pa so ga kamenjali

kámenje tudi kaménje tudi kámnje -a s ( ȃ; ẹ̑; ȃ )
več kamnov, kamni: med rudo je tudi kamenje ; kamenje pada, se usuje na cesto ; metati, valiti kamenje ; zasuti jamo s kamenjem ; debelo, drobno, okroglo, ostro kamenje ; kup kamenja / ekspr. nanj se je usul plaz, toča kamenja / drago, poldrago, žlahtno kamenje kamni
ekspr. ti mi že ne boš ukazoval, raje grem kamenje tolč raje grem opravljat slabo, težaško delo

kámenkóst in kámen kóst -- [ kamənkost ] ž ( á-ọ̑ )
star., v zvezi trden, trd kakor kamenkost zelo trden, trd: drenov les je trden kakor kamenkost

kamenodôben -bna -o prid. ( ó ō )
nanašajoč se na kameno dobo: kamenodobna jama, naselbina / kamenodobno orožje

kámera -e ž ( ȃ )
optična priprava, s katero se slika predmeta prenaša na filmski trak: snemati s kamero ; brnenje kamer / rabi se samostojno ali s prilastkom: filmska, snemalna kamera ; 35-milimetrska kamera ; podvodna kamera za snemanje pod vodo ; televizijska kamera ki sprejeto sliko spremeni v televizijski signal ; spletna kamera ki posneto sliko prenaša prek spleta
// elipt., publ. snemanje (s kamero): nagrado za kamero je dobil XY / kot označba avtorstva kamera XY
// (fotografski) aparat: vstaviti film v kamero / fotografska kamera
publ. igralka je spet stopila pred kamere spet je začela igrati v filmu, na televiziji
film. asistent kamere ; čuvar kamere ; hod kamere hitrost delovanja kamere, izražena s številom ekspozicij na sekundo ; objektiv kamere ; fot. boks kamera ; zrcalna kamera ; maloslikovna, polaroidna kamera

kamerád -a m ( ȃ )
1. nižje pog. tovariš , prijatelj : sedeti s kameradi v gostilni ; star kamerad / bila sta kamerada, v rudniku sta delala skupaj
2. zastar. vojni tovariš: kameradi iz prve svetovne vojne / vojni kamerad

kamerálen -lna -o prid. ( ȃ )
zgod., v 17. in 18. stoletju nanašajoč se na deželo ali državo: kameralni dohodki ; kameralna posest, uprava / kameralna veda kameralistika

kameralístika -e ž ( í )
zgod., v 17. in 18. stoletju veda o upravljanju državnih posestev in o državnem gospodarstvu:

kámeren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kamero: kamerni objektiv ; kamerno stojalo
rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor

kámerjúnker -ja m ( ā-ú )
v carski Rusiji mlad plemič, ki na dvoru opravlja nižjo službo: car ga je imenoval za kamerjunkerja

kamerléngo -a m ( ẹ̑ )
rel. najstarejši kardinal, ki po papeževi smrti upravlja apostolski sedež do izvolitve novega papeža:

kámerman -a m ( ȃ )
film. kdor upravlja televizijsko kamero: kamermani in snemalci

kàmgárn -a m ( ȁ-á )
tkanina iz česane volnene preje: kostim, obleka iz kamgarna

kàmgárnast -a -o prid. ( ȁ-á )
ki je iz kamgarna: najrajši nosi kamgarnaste obleke

kamikáze -e in -a m ( ȃ )
v japonskem okolju, med drugo svetovno vojno pilot, ki se s posebnim letalom ali torpedom zaleti v sovražno ladjo: kamikaze je potopil letalonosilko ; napad kamikaz / ekspr. ta šofer je pravi kamikaze

kamílica -e ž ( ī )
nav. mn. grmičasta zdravilna rastlina z drobnimi listi in belimi cveti: na sončnih grobljah je polno kamilic / nabirati, sušiti kamilice cvete kamilice
// posušeni cveti te rastline: skuhati čaj iz kamilic
// čaj iz teh cvetov: dajati otroku kamilice ; izpirati oči s kamilicami
bot. pasja kamilica rastlina z belimi ali rumenimi cveti v koških, Anthemis

kamíličen -čna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na kamilice: kamilični cveti / kamilični čaj ; kamilično olje

kamín -a m ( ȋ )
1. vzidana peč z odprtim kuriščem: greti se, sedeti pri kaminu ; v kaminu so gorela velika polena ; širok marmornat kamin ; polica nad kaminom / angleški kamin
// nižja, manjša sobna peč: zakuriti v kaminu / sobni kamin
2. nar. zahodno dimnik : omesti kamin
3. alp. strma razpoka v skalovju z vzporednima stenama: gvozditi po kaminu ; navpičen kamin

kamínast -a -o prid. ( ȋ )
alp. podoben kaminu: kaminasta grapa / kaminasti žleb širši žleb s položnim dnom

kamínček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od kamin: greti se ob kaminčku / sobni kaminček / preplezati skozi ozki kaminček

kamínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kamin: kaminska polica / kaminska ura / kaminsko brezno

kamión -a m ( ọ̑ )
večji avtomobil za prevoz tovorov; tovornjak , tovorni avtomobil : iztovarjati, natovarjati kamion ; kabina kamiona ; voznik kamiona / pripeljati kamion peska / pettonski kamion ; kamion cisterna ; kamion hladilnik

kamiónar -ja m ( ọ̑ ) pog.
kdor vozi kamion: konvoj kamionarjev ; malice za kamionarje

kamiónček -čka m ( ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od kamion: peljati se s kamiončkom ; otroški avtomobilčki in kamiončki

kamionét -a m ( ẹ̑ )
avt. manjši avtomobil za prevoz tovorov: natovoriti kamionet ; kabina kamioneta

kamioníst -a m ( ȋ )
kdor vozi kamion: kamionist je zapeljal s cestišča

kamiónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kamion: brnenje kamionskih motorjev ; kamionska kabina / kamionski prevoz, promet

kamižóla -e ž ( ọ̑ )
nekdaj kratek moški suknjič, navadno oprijet: obleči, zapeti si kamižolo ; platnena, suknena kamižola / prišli so vojaki v rdečih hlačah in belih kamižolah

kamižólica -e ž ( ọ̑ )
nav. ekspr. kamižola : kamižolica z veliko gumbi

kamkórder -ja m ( ọ́ ) teh.
kamera, ki ima poleg možnosti snemanja videoposnetkov prek objektiva tudi možnost snemanja z drugega zunanjega vira, npr. televizije: posneti video s kamkorderjem ; digitalni kamkorder

kamn... prim. kamen...

kamnár -ja m ( á )
1. nav. ekspr. kdor dela v kamnolomu: minerji in kamnarji / nabrežinski kamnarji
2. kamnosek : kamnarji obdelujejo velike granitne bloke

kamnárski -a -o ( á )
pridevnik od kamnar: kamnarsko kladivo

kámnat -a -o prid. ( ȃ )
1. poln kamenja: kamnat svet ; kamnata zemlja / kamnata cesta, pot
2. star. kamnit : kamnata ograja ; kamnate stopnice

kamnén tudi kamenén -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. kamnit : kamnen kip, steber / kamnena tla

kamnéti -ím in kamenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati kamnit: les je v vodi počasi kamnel ; pren., ekspr. škrtal je z zobmi in pesti so mu kamnele
2. ekspr. postajati negiben, tog: od začudenja smo kamneli / obraz mu kamni

kámnica tudi kámenica -e ž ( ȃ )
1. zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih; kotorna : v rušju je gnezdila kamnica
2. bot. užitna goba, ki z micelijem poveže apnenčasto zemljo v debelo, lehnjaku podobno kepo, Polyporellus tuberaster: prim. kamenica

kámničan -a m ( ȃ )
1. vlak, ki vozi med Kamnikom in Ljubljano: voziti se s kamničanom v šolo
2. alp. žarg. vzdolžni ali prečni klin, izdelan v Kamniku: ponavljalcem smeri plezalec priporoča štiri kamničane, dva debela in en profilni klin

kamniktít -a m ( ȋ )
kem. varnostno razstrelivo, katerega glavna sestavina je amonijev nitrat: uporaba kamniktita v rudnikih in kamnolomih

kamnína in kamenína -e ž ( ī )
trdni sestavni del zemeljske skorje: proučevati kamnino ; določevati rudnine v kamnini ; krhka, zelo trda kamnina ; različne plasti kamnine ; izračunati starost kamnine ; razpoke v kamnini / apnena, dolomitska kamnina ; vulkanska kamnina
geol. eruptivna kamnina ; inkrustirana kamnina ; magmatska kamnina nastala iz magme ; petr. kavernozna kamnina ki ima veliko votlin ; metamorfna kamnina; prim. kamenina

kamnínast in kamenínast -a -o prid. ( ī )
podoben kamnini: premog kamninaste strukture

kamnínski in kamenínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kamnino: kamninska plast / kamninski sestav doline

kamníšče tudi kameníšče -a s ( í )
ekspr. s kamenjem pokrit svet: kraško kamnišče
// večji kup kamenja: od hiše je ostalo le kamnišče

kamnít tudi kamenít -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz kamna: kamnit most, steber ; kamnita miza ; strme kamnite stopnice ; pren., ekspr. kamnito srce
// ki ima veliko kamenja: voz je zdrsel po kamnitem pobočju ; svet je zelo kamnit

kamníten tudi kameníten -tna -o prid. ( ȋ )
ki je iz kamna: kamniten most ; kamnitna klop, miza ; kamnitne stopnice / kamniten svet kamnit

kamníti -ím in kameníti -ím nedov. ( ī í )
ekspr. povzročati negibnost, togost: strah je kamnil ljudi / bolečina mu kamni srce

kamnítost tudi kamenítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kamnitega: kamnitost kraških tal

kamno... ali kámno... prvi del zloženk ( ā )
nanašajoč se na kamen: kamnolom, kamnosek, kamnoseški ; kamnotisk, kamnotiskar

kamnokràs in kamnokrás tudi kamenokràs in kamenokrás -ása m ( ȁ á; ȃ )
bot. nizka gorska rastlina z drobnimi vijoličastimi cveti, Petrocallis: goste blazinice kamnokrasa

kamnokréč tudi kamenokréč -a m ( ẹ̑ )
bot. blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto socvetje združenimi cveti, Saxifraga: nasršeni, skorjasti kamnokreč

kamnolòm -ôma m ( ȍ ó )
kraj, prostor, kjer se pridobiva, lomi kamen: delati v kamnolomu ; izčrpan, opuščen kamnolom / granitni kamnolom

kamnolómec -mca m ( ọ̑ )
kdor dela v kamnolomu: služil si je kruh kot kamnolomec / klesarji in kamnolomci

kamnolómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kamnolomce ali kamnolom: kamnolomski delavec, mojster
obrt. kamnolomski sveder

kamnomèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. grad. plast večjih kamnov za utrditev brega, nasipa, opornika: narediti, položiti kamnomet
2. v starem in srednjem veku vojaška priprava za metanje kamenja:

kamnorèz in kamnoréz -éza m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
kamnosek : kamnorez je izdelal več nagrobnih spomenikov
// brusilec (dragih, poldragih kamnov): kamnorez in draguljar

kamnorézec -zca m ( ẹ̑ )
kamnosek : dalmatinski kamnorezci
// brusilec (dragih, poldragih kamnov): znan kamnorezec

kamnosèk in kamnosék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z obdelovanjem, oblikovanjem kamna: kamnosek je zbrusil marmorno ploščo in vklesal napis ; palačo gradijo najboljši zidarji in kamnoseki

kamnoséški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kamnoseke ali kamnoseštvo: kamnoseški delavec, mojster / kamnoseška obrt / kamnoseško podjetje
teh. kamnoseška žaga

kamnoséštvo -a s ( ẹ̑ )
kamnoseška obrt: učiti se kamnoseštva / temelji hiše pričajo o visoki stopnji takratnega kamnoseštva / opustiti kamnoseštvo opravljanje kamnoseškega poklica

kamnotísk -a m ( ȋ )
um. grafična tehnika, pri kateri se risba na kamnito ploščo odtiskuje s ploskim tiskom; litografija : stiskalnica za kamnotisk
// odtis v tej tehniki: barvni kamnotisk

kámnotiskár -ja m ( ā-á )
kdor dela litografije; litograf : kamnotiskar mu je izdelal vizitke

kamnotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
geol. nanašajoč se na nastajanje kamna, kamnine: te korale so kamnotvorne / kamnotvorni procesi

kamnovŕt tudi kamenovŕt -a m ( ȓ ) zool.
1. majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava rugosa: rovi kamnovrtov
2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les; zavrtač

kámoli prisl. ( ȃ )
zastar. kaj šele: junak romana ne vzbuja niti zanimanja, kamoli sočustvovanje

kámor 1 prisl. ( ȃ )
navadno s členkom izraža poljubnost usmerjenosti: želi si stran, kamor si že bodi ; lastovke so sedale na žlebove ali kamor že / piše se tudi brez vejice udari, naj pade kamor hoče; prim. kamorkoli 1

kámor 2 vez. ( ȃ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje kraja, proti kateremu je dejanje usmerjeno ali ga doseže: šla sva, kamor je kazal kažipot ; ni tam, kamor sem ga postavil / to je črta, do kamor seže povodenj do katere ; ni mogel na univerzo, kamor ga je mikalo
vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati
// za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je usmerjeno dejanje, ali dosege tega kraja: povsod, kamor je prišel, so ga lepo sprejeli ; ekspr.: kamor pogledaš, sama voda ; ne boš več hodil z doma, kadar in kamor te bo volja

kamóra -e ž ( ọ̑ )
nekdaj tajna teroristična organizacija v Neaplju: mafija in kamora sta strahovali ljudi

kámorkóli 1 in kámor kóli prisl. ( ȃ-ọ̑ )
izraža poljubnost usmerjenosti: hoče stran, kamorkoli ; doma ne strpi, mora v kino, kavarno ali kamorkoli

kámorkóli 2 in kámor kóli vez. ( ȃ-ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, proti kateremu je usmerjeno dejanje, ali dosege takega kraja: kamorkoli je stopil, povsod je bilo vlažno ; termiti so huda nadloga, kamorkoli pridejo

kámp tudi camp -a [ druga oblika kámp in kêmp ] m ( ȃ; ȇ )
urejen in opremljen prostor za športno taborjenje: biti, preživeti počitnice v kampu / avtomobilski kamp avtokamp ; v prid. rabi: kamp oprema

kámpa -e ž ( ȃ )
zastar. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; druščina : kampa navihancev

kampaníl -a m ( ȋ )
um. kampanile

kampaníle -a m ( ȋ )
um. zvonik, ki stoji samostojno ob cerkvi: kampanile stolne cerkve

kampánja 1 -e ž ( á )
1. nav. ekspr. organizirana, široko zasnovana dejavnost z določenim ciljem: začeti kampanjo ; sodelovati v kampanji ; dolgotrajna, množična kampanja ; kampanja proti vojni ; kampanja za pridobivanje novih članov / mirovna kampanja ; predvolilna, volilna kampanja / z oslabljenim pomenom državi sta opustili kampanjo medsebojnega obtoževanja / proti njemu so uprizorili pravo kampanjo gonjo
2. publ., s prilastkom delo, dejavnost, navadno v določenem času: spomladanska odkupna kampanja ; jesenska setvena kampanja / sladkorna kampanja

kampánja 2 -e ž ( ā )
knjiž., v italijanskem okolju ravnina, ravna pokrajina: vozila sva se po toskanski kampanji

kampánjec -jca m ( ȃ ) pog.
kdor se uči kampanjsko: pomagati kampanjcem ; bistri kampanjci

kampánjski -a -o prid. ( ȃ )
nav. slabš. ki poteka, traja močneje le v krajših obdobjih: učenje ne sme biti kampanjsko, ampak trajno / kampanjske akcije

kampánjščina -e ž ( ȃ )
kampanjsko delo: kritizirati metodo kampanjščine

kámpeljc -a [ kampəljc ] m ( ȃ )
pog., ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: kdo bi si mislil, da je tak kampeljc ; kampeljc in pol

kámping in camping -a [ druga oblika kámping- in kêmping- ] m ( ȃ; ȇ )
urejen in opremljen prostor za športno taborjenje: urediti kamping
// bivanje, taborjenje na takem prostoru: iti na kamping ; oprema za kamping ; v prid. rabi: kamping prostor ; kamping oprema

kampíranje tudi campiranje -a [ druga oblika kampíranje in kempíranje ] s ( ȋ )
glagolnik od kampirati: v gozdičku so uredili prostor za kampiranje ; taksa za kampiranje

kampírati -am tudi campirati -am [ druga oblika kampírati in kempírati ] nedov. ( ȋ )
pog. bivati, živeti v kampu: ni stanoval v hotelu, raje je kampiral ; kampirati na morski obali / ob robu gozda kampirajo vojaki taborijo

kampíst tudi campist -a [ druga oblika kampíst in kempíst ] m ( ȋ )
pog. kdor biva, živi v kampu: šotori kampistov

kámpo -a m ( ȃ )
pog., zlasti v italijanskem okolju (koncentracijsko) taborišče: v kampo je prišel nov komandant

kámpus -a m ( ȃ )
prostor, obdan z zelenimi površinami, na katerem se nahajajo fakultete, knjižnice, študentski domovi: na obrobju mesta so zgradili nov kampus ; študentski, univerzitetni kampus ; lokacija, zemljišče za kampus

kámra -e ž ( ȃ )
1. nar. manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje: po majavih stopnicah se je šlo v kamro ; v kamri ima lepo skrinjo
2. pog., ekspr. soba, navadno manjša: živi v podstrešni kamri
3. nar. vzhodno shramba

kámrica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od kamra: spala je v kamrici poleg izbe ; svetla, tesna kamrica / podstrešna kamrica

kamrík -a m ( ȋ )
tekst. bombažna tkanina v platneni vezavi: blazina iz kamrika

kamríkast -a -o prid. ( ȋ )
tekst. ki je iz kamrika: oblečena je v kamrikasto krilo

kamufláža -e ž ( ȃ )
voj. zakrivanje vojakov, vojaških objektov, navadno s prilagoditvijo okolici: dobra kamuflaža ; kamuflaža bunkerja / narediti kamuflažo / za kamuflažo so jamo prekrili z vejevjem ; pren., ekspr. ukvarjal se je s tihotapstvom, delavnico je imel le za kamuflažo
// priprava, sredstvo za to: odstraniti z vozil kamuflažo

kamuflážen -žna -o prid. ( ȃ )
voj. ki je za kamufliranje: kamuflažna barva / topove so prekrili s kamuflažnimi mrežami / kamuflažno govorjenje

kamuflíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kamuflirati: takoj so začeli s kamufliranjem položajev / to govorjenje je samo kamufliranje pravih namenov

kamuflírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
voj. zakrivati vojake, vojaške objekte, navadno s prilagoditvijo okolici: tanke so kamuflirali na robu gozda ; vojak se zna dobro kamuflirati ; pren., ekspr. kamuflirali so svojo dejavnost

kán 1 -a m ( ȃ )
1. zlasti pri Mongolih, nekdaj poglavar , vladar : prijezdil je kan s svojimi konjeniki / kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne osebe Džingis kan
2. kot zapostavljeni pristavek k moškemu imenu, v nekaterih azijskih deželah plemič : Jahija kan

kán 2 -a m ( ȃ )
agr. glivična bolezen na vinu, sadjevcu, navadno v obliki belkaste prevleke: vino ima kan

kán 3 -a tudi m ( ȃ )
star. kanec , kanček : kan vina

kána -e ž ( ā )
bot. visoka okrasna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Canna generalis:

kanábis -a m ( ȃ )
konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov; indijska konoplja : pridelovanje kanabisa ; sadika kanabisa ; zdravilo iz kanabisa
// mamilo iz posušenih vršičkov, cvetov in listov te rastline; marihuana : legalizacija kanabisa

kanácija -e ž ( á )
zastar. ničvreden človek, malopridnež: ta človek je zvita kanacija ; o, ti kanacija! / kot vzklik kanacija, prav mu je

kanádka -e ž ( ȃ )
zimsko jabolko z rumenkastim, krhkim in sočnim mesom:

kanádski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Kanado: kanadski gozdovi ; kanadska jezera / kanadski balzam balzam, ki se pridobiva iz kanadske jelke ; kanadska pšenica
bot. kanadski topol ; (kanadska) čuga ; kanadska jelka ; zool. kanadski bober

kánafas -a m ( ȃ )
tekst. trda bombažna ali lanena tkanina, zlasti za vmesno podlogo pri oblekah: všiti kanafas / krojaški kanafas

kanál -a m ( ȃ )
1. cevast prostor pod zemljo za odvajanje odplak, vode od padavin: narediti kanal ; betonski kanal ; čiščenje kanala ; smrad iz kanalov ; izkopati zemljo za kanal / odtočni, odvodni, zbirni kanal / obcestni kanal obcestni jarek
// cevast prostor, skozi katerega kaj prehaja ali se povezuje: odmašiti kanal / dimni, zračni kanal
2. v zemljo narejena široka vdolbina za dovajanje, odvajanje vode: kanal povezuje reki / dovodni, namakalni kanal ; kanal za izsuševanje / plovni kanal
// morje med bližnjima deloma kopnega: otok loči od celine globok kanal / morski kanal
3. elektr. frekvenčno območje, po katerem oddaja določena postaja svoje signale: centrala ima več kanalov / pog. ta kanal se je pokvaril, ne dela / komunikacijski kanal
// položaj kanalnega preklopnika, ki omogoča televizijskemu sprejemniku sprejem določenih kanalov: vključiti tretji kanal ; preiti s petega na šesti kanal
4. ekspr. način prenašanja, posredovanja, navadno česa tajnega, nedovoljenega: niso mogli odkriti kanala, po katerem so prihajale vesti ; skriti kanali / organizirati kanal za ilegalno literaturo / poročila so dobivali po kanalih / vohunski kanali
aer. vetrovni kanal vetrovnik ; anat. kanal cevasti del organa, po katerem kaj prehaja ali se pretaka ; hrbtenični kanal ki poteka skozi vretenca hrbtenice ; nosni, sečni kanal ; strojn. izpušni kanal v glavi valja za odvajanje plinov iz zgorevalnega prostora ; teh. kanal prostor med loputami turbine

kanálček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kanal: izkopati kanalček / odtočni kanalček / ribji plavalni mehur je z ozkim kanalčkom povezan s črevesom / ekspr. denar je odtekal po mnogih kanalčkih

kanálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kanal: kanalne cevi / kanalna črta / kanalni preklopnik

kanalizácija -e ž ( á )
1. naprava iz več med seboj povezanih kanalov za odvajanje odplak, vode od padavin: napeljati, položiti kanalizacijo / cestna kanalizacija ; javna, mestna kanalizacija / kanalizacija naselja kanaliziranje
2. sistem jarkov in kanalov za odvajanje, dovajanje vode: urediti kanalizacijo za izsuševanje močvirja / namakalna kanalizacija
teh. usposabljanje rečne struge za plovbo

kanalizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kanalizacijo: kanalizacijska dela ; kanalizacijska inštalacija / kanalizacijske cevi ; kanalizacijsko omrežje

kanalizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kanalizirati: pospešiti kanaliziranje novega naselja / kanaliziranje močvirja / kanaliziranje političnega pritiska

kanalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. zgraditi, urediti kanalizacijo: kanalizirati mestno četrt / kanalizirati močvirski svet
teh. usposobiti rečno strugo za plovbo
2. publ. usmeriti , urediti : kanalizirati družbeno dejavnost ; kanalizirati interese učencev v pravo smer / kanalizirati nesoglasja

kanálja -e ž ( á )
1. slabš. ničvreden človek, malopridnež: ta kanalja se sploh ni zmenil zame / kot psovka molči, kanalja
2. drhal , sodrga , svojat : kanalja se zbira po ulicah

kanálnik -a m ( ȃ )
elektr. visokofrekvenčni del sprejemnika za uglaševanje, nastavljanje televizijskega sprejemnika na frekvenco oddajnika: kanalnik za sprejem satelitskih programov

kanálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kanal: kanalski smrad / kanalski odtok / kanalske cevi ; kanalska mreža kanalsko omrežje
teh. kanalska sušilnica sušilnica, pri kateri se snov, ki se suši, pomika skozi sušilno komoro

kanálščina -e ž ( ȃ )
pristojbina za uporabo kanalizacije: plačevati, pobirati kanalščino

kanapé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
fotelju podoben oblazinjen sedež za več oseb: leči, sesti, zlekniti se na kanape ; salon s fotelji in kanapejem
gastr. zelo majhna rezina opečenega obloženega kruha

kanárček -čka m ( ȃ )
manjša, navadno rumena ptica s kratkim kljunom: kletka z živo rumenim kanarčkom ; poje kot kanarček

kanárčkast -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. ki je rumene barve kot kanarček: kanarčkasta jopica

kanárčkov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kanarčke: kanarčkovo petje

kanárec -rca m ( ȃ )
star. kanarček : gojiti kanarce

kanárka -e ž ( ȃ )
samica kanarčka: križanec kanarke in čižka

kanárski -a -o prid. ( ȃ )
geogr., v zvezi kanarski tok morski tok, ki teče od severa mimo Kanarskih otokov in ob afriški obali proti jugu: hladen kanarski tok

kánast -a -o prid. ( ȃ )
agr. ki ima kan, glivično bolezen: kanasto vino

kanásta -e ž ( ȃ )
igr. igra, navadno z dvema snopoma po dvainpetdeset kart in štirimi jokerji: igrati kanasto

kanát -a m ( ȃ )
zlasti pri Mongolih, nekdaj območje, na katerem ima oblast kan:

kánava -e ž ( ȃ )
tekst. vezava, ki daje tkanini luknjičav videz: tkati v kanavi
// bombažna, lanena tkanina v tej vezavi: moder kostim iz kanave

kancelár -ja m ( á )
zastar. kancler

kancelaríja -e ž ( ȋ )
star. dvorna pisarna: priti v kancelarijo

káncelj -na tudi -clja [ kancəlj ] m ( á )
nar. prižnica : pridigati s kanceljna

káncer -ja m ( á )
med. skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak: kancer in sarkom

kancerogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
med. ki povzroča raka, rakotvoren: kancerogene snovi / kancerogeno delovanje

kancerogenéza -e ž ( ẹ̑ ) med.
nastanek rakave bolezni: zdi se, da je proces kancerogeneze mogoče ustaviti z majhnimi odmerki protivnetnih zdravil

kancerogénost -i ž ( ẹ̑ ) med.
lastnost določene snovi, da povzroča raka: sum na kancerogenost snovi ; dokazi o kancerogenosti za ljudi ; toksičnost in kancerogenost

kancerológ -a m ( ọ̑ )
med. strokovnjak za kancerologijo: bil je znan kancerolog

kancerologíja -e ž ( ȋ )
med. veda o raku: je strokovnjak za kancerologijo

kancerózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. rakav : kancerozne celice / kancerozno obolenje

káncler -ja m ( á )
1. v nekaterih državah ministrski predsednik: kancler je obiskal več držav ; avstrijski, nemški kancler / zvezni kancler
// visok dostojanstvenik, ki vodi navadno najvišjo državno pisarno: vladni kancler / univerzitetni kancler
2. zgod. najvišji dvorni uradnik, ki pripravlja javne listine: cesarski kancler / dvorni kancler
rel. duhovnik na škofijskem ordinariatu, ki sprejema vloge, ureja akte

kánclerka -e ž ( á )
v nekaterih državah ministrska predsednica: koalicija, vlada nemške kanclerke ; imenovana je bila za kanclerko / zvezna kanclerka

kánclerski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kanclerje: kanclerski položaj / kanclerska služba / kanclerska čast

kánclerstvo -a s ( á )
v nekaterih državah naslov, dejavnost kanclerjev: potegovati se za kanclerstvo / zadnja leta njegovega kanclerstva
// urad kanclerja: straža pred vrati kanclerstva / sekretar kanclerstva

kanclíja -e ž ( ȋ )
nižje pog., nav. slabš. pisarna , urad : cel dan čepi v kancliji ; birokratska kanclija / grajska kanclija

kanclíjski -a -o prid. ( ȋ )
pog., nav. slabš. pisarniški , uradniški : kanclijski odnos do človeka ; kanclijska miselnost / kanclijski papir
pog. dolga leta je presedel za kanclijsko mizo delal kot uradnik

kanclíjščina -e ž ( ȋ )
pog., slabš. formalistično, neživljenjsko poslovanje uradništva: boj proti kanclijščini

kanclíst -a m ( ȋ )
pog., nav. slabš. uradnik , uslužbenec : brezdušen, birokratski kanclist

kancóna -e ž ( ọ̑ )
v italijanskem okolju popevka : pevec popularnih kancon
glasb. večglasna vokalna skladba lahkotnejšega značaja ; lit. romanska lirska pesem v kiticah

kanconiêr tudi kanconjêr -a tudi -ja m ( ȇ )
lit. zbirka (starih) romanskih lirskih pesmi: prebirati kanconiere

kánček -čka m ( ā )
manjšalnica od kanec: kanček vina / kanček voska / v tej razlagi je kanček resnice / za kanček daljša obleka

kándahar -ja m ( ȃ )
šport. smuška vez, ki omogoča gibljivost pete v navpični smeri: smuči s kandaharjem ; v prid. rabi: kandahar vez

kandéla -e ž ( ẹ̑ )
fiz. enota za merjenje svetilnosti, sveča:

kandeláber -bra m ( á )
1. drog, stojalo, na katerem je ulična svetilka: kandelabri v drevoredu ; železni kandelaber / plinski kandelaber
// pog. (električni) drog: nasloniti se na kandelaber
2. star. svečnik : kandelaber s tremi svečami ; alabastrov, zlat kandelaber

kandelábrski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kandelaber: kandelabrska svetilka / kandelabrska cestna razsvetljava

kandidacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kandidiranje: kandidacijski postopek ; kandidacijska kampanja / kandidacijska komisija ; kandidacijska lista kandidatna lista

kandidát -a m ( ȃ )
1. kdor si prizadeva, se poteguje za kaj: prijavilo se je več kandidatov ; kandidat za razpisano delovno mesto / opozicijski, poslanski, predsedniški kandidat / ekspr. sem kandidat za odhod bom odšel
// kdor izpolnjuje pogoje za kaj: predlagati kandidata ; niso mogli dobiti primernega kandidata ; kandidat za naslov svetovnega prvaka ; kot kandidat bi prišel v poštev samo on / ekspr. v takšnih pogojih je resen kandidat bolezni bo zbolel
šah. mojstrski kandidat ; šport. olimpijski kandidat športnik, ki izpolnjuje pogoje za tekmovanje na olimpijskih igrah
2. kdor se prijavi k izpitu ali opravlja izpit: vsi kandidati so opravili izpit ; oceniti kandidata / izpitni kandidat

kandidáten -tna -o prid. ( ȃ )
navadno v zvezi kandidatna lista imena kandidatov, predlaganih v izvolitev za določene funkcije: objaviti kandidatno listo

kandidátinja -e ž ( ȃ )
kandidatka : dati prednost kandidatinji s prakso / izpitna kandidatinja

kandidátka -e ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ustanova, ki si prizadeva, se poteguje za kaj: izbirati med več kandidatkami ; predsedniška kandidatka ; kandidatka za službo / status kandidatke za članico v Evropski uniji ; država kandidatka
// ženska ali država, ustanova, ki izpolnjuje pogoje za kaj: bila je primerna kandidatka za razpisano delovno mesto ; kandidatke in kandidati za bodoče štipendiste / olimpijska kandidatka športnica, ki izpolnjuje pogoje za tekmovanje na olimpijskih igrah
2. ženska, ki se prijavi k izpitu ali opravlja izpit: kandidatka je uspešno opravila ustni del izpita ; kandidatka za vozniški izpit / izpitna kandidatka

kandidátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kandidate: kandidatski staž / kandidatski turnir

kandidatúra -e ž ( ȗ )
prizadevanje, potegovanje za izvolitev, službo, naslov: vsi so podprli, sprejeli njegovo kandidaturo ; javno nasprotovanje kandidaturi / med kandidaturo je imel več zborovanj med kandidiranjem
// kar je potrebno za tako prizadevanje: predložiti kandidaturo / nazadnje je umaknil svojo kandidaturo / ponuditi komu kandidaturo

kandidíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kandidirati: med kandidiranjem je veliko obljubljal / nasprotoval je njegovemu kandidiranju kandidaturi / način, postopek kandidiranja

kandidírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prizadevati si, potegovati se, navadno za službo, naslov: odločil se je, da bo kandidiral ; kandidira za poslanca / publ. na razpisano delovno mesto lahko kandidirajo osebe s prakso / kandidirati za svojo stranko
// predlagati za kandidata: na kongresu so ga kandidirali za predsednika / v svet kandidirajo strokovnjake

kandírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
gastr. prepajati sadje z gosto sladkorno raztopino: kandirati grozdje

kándis -a m ( ȃ )
sladkor v velikih prosojnih kristalih: otroci so kupovali kandis ; v prid. rabi: kandis sladkor

kándisov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kandis: kandisov okus / kandisov sladkor

kandít -a m ( ȋ )
trdi polnjeni ali nepolnjeni bonboni: deset dekagramov kanditov ; v prid. rabi: kandit bonboni

kánec -nca m ( ā )
1. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina, navadno tekočine: dodala je kanec olja / v njegovih žilah je kanec ciganske krvi / niti kanca pijače nimamo prav nič / odšel je brez kanca upanja / v prislovni rabi priti za kanec prepozno
2. nar. zahodno kaplja : na plašču so se poznali dežni kanci

kanelírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
arhit. delati kanelure, izžlebljati: kanelirati steber

kanelón -a m ( ọ̑ ) nav. mn.
paniran izdelek iz testa cevaste oblike z velikim premerom, navadno z nadevom: mesni, zelenjavni kaneloni ; kaneloni z gobami ; kaneloni s špinačo, šunko

kanelúra in kanelíra -e ž ( ȗ; ȋ )
nav. mn., arhit. podolžni žleb, navadno na antičnem stebru: poškodovane kanelure / narediti kanelure na steni

kángla -e ž ( ȃ )
valjasta posoda, navadno z gibljivim ročajem, za prenašanje tekočin: v vsaki roki je nesla kanglo / kangla za mleko

kánglica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od kangla: malico si je nosil v kanglici ; priti po vodo s kanglico

kanibál tudi kánibal -a m ( ȃ; ȃ )
1. človek, ki jé človeško meso, ljudožerec: lovci na glave in kanibali
2. zool. žival, ki jé pripadnike svoje vrste: pajki kanibali

kanibalízem -zma m ( ī )
1. pojav, da človek jé človeško meso, ljudožerstvo: kanibalizem primitivnih plemen ; mistični izvor kanibalizma
2. zool. pojav, da žival jé pripadnike svoje vrste: kanibalizem pri ribah

kanibálka tudi kánibalka -e ž ( ȃ; ȃ )
1. ženska, ki jé človeško meso, ljudožerka: kanibali in kanibalke
2. zool. žival ženskega spola, ki jé pripadnike svoje vrste: nekatere ribe so kanibalke

kanibálski tudi kánibalski -a -o prid. ( ȃ; ȃ )
nanašajoč se na kanibale, ljudožerski: kanibalski ples / kanibalsko pleme / kanibalski nagon
// ekspr. divji , krut : kanibalsko ravnanje / s kanibalskim tekom se je lotil jedi

kanibálstvo tudi kánibalstvo -a s ( ȃ; ȃ )
kanibalizem : raziskovati vzroke kanibalstva

kaníla -e ž ( ȋ )
med. cevka, ki se da, vstavi, navadno v žilo:

kaníster -tra m ( í )
knjiž. kanta : kanister, poln bencina, olja

kániti 1 -em, in kaníti in kániti -em dov. ( á ȃ; ī á ā )
nav. 3. os. pasti v obliki kaplje: solza kane na lice / kaplja kane / brezoseb. od ledene sveče je kanilo ; pren., knjiž. sončni žarek kane v sobo
// preh. povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje: kaniti v omako nekaj kapljic vina
pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja ; ekspr. sosed kane v hišo nepričakovano vstopi ; star. včasih kaj prinese, včasih pa nič, kakor kane nanese, se primeri

kániti 2 -im, tudi kaníti in kániti -im nedov. ( á ā; ī á ā )
knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: kanim ostati tukaj ; kani se poročiti ; zdaj držim in ne kanim izpustiti / elipt.: kdaj kaniš v hribe? ne vem, kaj kani

kánja -e ž ( á )
velika ptica ujeda, ki se hrani zlasti z mišmi: nad gozdom jadra v krogih kanja

kánjec -jca m ( ȃ )
nar. kosir , vejnik : Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk)

kanjón tudi kánjon -a m ( ọ̑; ȃ )
ozka rečna dolina s strmimi, navadno navpičnimi pobočji: globok kanjon / kanjon Kolorada, Neretve

kanjóning -a m ( ọ̑ ) pog.
šport, pri katerem se spušča po soteskah s pomočjo vrvi in druge zaščitne opreme; soteskanje : odpravili so se na kanjoning ; kanjoning po potoku

kanjónski tudi kánjonski -a -o prid. ( ọ̑; ȃ )
nanašajoč se na kanjon: približal se je kanjonskemu robu / kanjonsko območje Kolorada / kanjonska dolina, soteska

kanjúh -a m ( ū )
nar. štajersko jastreb : nad sotesko je jadral kanjuh

kankán -a m ( ȃ )
zlasti v francoskem okolju odrski ples s telovadnimi elementi, zlasti z visokim dviganjem nog: kankan je navdušil gledalce

kánkole -kol ž mn. ( á ȃ )
nar. samokolnica brez zgornjega dela: Karlek je vozil zvrhane košare na kankolah v klet (I. Potrč)

kánon 1 -a m ( ȃ )
1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona ; veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni
// seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon
2. glasb. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon ; štiriglasni kanon
rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše ; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig ; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov ; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa

kanón 2 -a m ( ọ̑ )
1. pog. top 1 : streljajo s kanoni ; grmenje kanonov ; natreskan, pijan kot kanon
2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni

kanonáda -e ž ( ȃ )
pog. topovsko streljanje: začela se je kanonada ; grmenje kanonade
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kanonada kletvic

kanónček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od kanón: zraven kanončkov je postavljal kositrne vojake

kanóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kánon:
a) kanoničen umetniški izraz / kanoničen spis pristen, neponarejen
b) kanonična melodija
c) kanonične knjige knjige svetopisemskega kanona / kanonična starost starost, ki jo določa cerkveno pravo za dosego določene stopnje v cerkveni hierarhiji

kanónik -a m ( ọ́ )
duhovnik, ki ga imenuje škof za svojega svetovalca: postati kanonik
rel. stolni kanonik

kanonikát -a m ( ȃ )
naslov in službeno mesto kanonika: dobiti, potegovati se za kanonikat
rel. beneficij, dodeljen kanoniku

kanonír -ja m ( í )
zastar. topničar : služil je pri kanonirjih ; kanonirji in dragonci

kanonírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kanonirje: kanonirska uniforma / kanonirski polk

kanoníst -a m ( ȋ )
rel. strokovnjak za cerkveno pravo: priznan kanonist

kanóniški -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kanonike: kanoniška obleka / kanoniška inštalacija

kanonizácija -e ž ( á )
1. rel. razglasitev za svetnika: svečana kanonizacija ; predlog za kanonizacijo
2. knjiž. uzakonitev , kodifikacija : kanonizacija moralnih norm / kanonizacija umetnostne smeri

kanonizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. rel. razglasiti za svetnika: kmalu po smrti so ga kanonizirali
2. knjiž. uzakoniti , kodificirati : hoteli so kanonizirati umetniško smer

kánonski 1 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kánon: kanonski spisi / kanonske knjige kanonične knjige / kanonsko pravo cerkveno pravo

kanónski 2 -a -o prid. ( ọ̑ )
pog. topovski : kanonska krogla

Kanosa gl. Canossa

kànt -- m ( ȁ )
pog., v prislovni rabi, v zvezi priti, spraviti na kant obubožati, gospodarsko propasti: pil je, dokler ni prišel na kant ; sin ga je spravil na kant

kánta -e ž ( ȃ )
ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti bencin v kanto / bencinska kanta ; kanta za nafto, olje
// nav. ekspr. večja posoda, navadno s pokrovom: imajo polne kante masti / kanta za smeti

kantaridín -a m ( ȋ )
farm. strup iz španske muhe:

kantáta -e ž ( ȃ )
glasb. večja vokalna in instrumentalna skladba za soliste, zbor in orkester: izvajati kantato ; slavnostna kantata ; skladatelj kantat in oratorijev

kantáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kantato: skladba je bolj operna kot kantatna / kantatni slog

kántávtor -ja m ( ȃ-ā )
skladatelj in pevec lastne skladbe: nastop italijanskega kantavtorja

kántávtorica -e ž ( ȃ-ā )
skladateljica in pevka lastne skladbe: uveljavljena kantavtorica ; koncert, nastop kantavtorice ; pesnica, pevka in kantavtorica

kántávtorski -a -o prid. ( ȃ-ā )
nanašajoč se na kantavtorje ali kantavtorstvo: kantavtorski festival, koncert, večer ; kantavtorska glasba, pesem, plošča

kántávtorstvo -a s ( ȃ-ā )
dejavnost kantavtorjev: slovensko kantavtorstvo ; festival kantavtorstva

kántica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od kanta: napolniti kantico / škropivo prodajajo v kanticah / kantica za mast

kantiléna -e ž ( ẹ̑ )
glasb. manjša kantata: nežna kantilena ; pren., knjiž. kantilena violine

kantína -e ž ( ȋ )
majhna trgovina s pijačo, prigrizki, drobnimi predmeti, zlasti v tovarni, vojašnici: imajo klubske prostore in kantino ; po večerji so se zbirali v kantini / tovarniška, vojaška, železniška kantina

kantinêr -ja m ( ȇ )
pog. prodajalec v kantini:

kantinêrka -e ž ( ȇ )
pog. prodajalka v kantini:

kantínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kantino: kantinska baraka / ekspr. kantinske cene

kantón -a m ( ọ̑ )
1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni
// v Švici federalna enota: pravice kantonov
2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti ; zaleteti se v kanton
zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta

kantonálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kanton: kantonalna uprava / kantonalna zastava

kantonizácija -e ž ( á )
delitev na kantone: kantonizacija države, pokrajine ; predlog za kantonizacijo ; kantonizacija in decentralizacija

kantónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kanton: kantonska oblast / kantonski kamen obcestni kamen, smernik

kántor -ja m ( ȃ )
nekdaj pevec, ki začenja in vodi petje v cerkvi: bil je kantor in skladatelj

kántorski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. tak kot pri Cankarjevem Kantorju: kantorska brezobzirnost

kántorstvo -a s ( ȃ )
knjiž. lastnosti, kakršne je imel Cankarjev Kantor: nemoralnost in kantorstvo

kántovec -vca m ( ȃ )
filoz. pristaš kantovstva: dela sodobnih kantovcev

kántovstvo -a s ( ȃ )
filoz. Kantova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: Plehanov je kritiziral kantovstvo

kantri gl. country

kanú -ja m ( ȗ )
1. lahek, na obeh koncih navzgor upognjen čoln s kratkim veslom, ki ima eno lopato: voziti se s kanujem
// šport. športno veslanje s takim čolnom: tekmovanje v kanuju na divjih vodah / prvak v kanuju
2. lahek, odprt indijanski čoln iz drevesne skorje, z veslom, ki ima eno lopato: poslikani bojni kanuji

kanuíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z veslanjem s kanujem: na tekmovanju sodelujejo najboljši kanuisti ; kajakaši in kanuisti

kánvas -a m ( ȃ )
šport. telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir, prožna ponjava:

kaolín -a m ( ȋ )
petr. glina najboljše vrste, ki se uporablja za izdelavo porcelana: pridobivati kaolin / separacija kaolina

kaolínast -a -o prid. ( ȋ )
petr. ki vsebuje kaolin: kaolinasta mešanica ; kaolinasta zemlja / kaolinasta posoda iz kaolina

kaolinít -a m ( ȋ )
min. rudnina aluminijev silikat s hidroksilno skupino in vodo: plavljeni, surovi kaolinit

kaolínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kaolin: kaolinska keramika / kaolinska glina

káos -a m ( ȃ )
1. knjiž. velik nered, zmeda: v mestu je bil popoln kaos ; najti izhod iz kaosa / gospodarski, idejni, politični kaos / kaos glasov
2. po nazoru starih Grkov neizmeren prazen prostor, iz katerega je nastal svet: kaos in kozmos

kaótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. zelo neurejen, zmeden: kaotične razmere / kaotična doba / kaotično duševno stanje

kaótičnost -i ž ( ọ́ )
knjiž. velika neurejenost, zmedenost: kaotičnost gospodarstva / kaotičnost svetovnega nazora

káp 1 -a m , mn. tudi kapôvi ( ȃ )
1. najnižji rob strehe, s katerega se odteka voda: popraviti kap / s kapa je kapljalo / strešni kap
// nav. ekspr. voda, kapljajoča, odtekajoča s strehe, z drevesa: mlada stebla je uničil kap / kap bije zid
2. napušč , pristrešek : hiša ima širok kap / pod kapom so se sušile deske
ekspr. pijanca so postavili pod kap s silo so ga spravili ven ; ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo
agr. gnojiti drevo pod kapom na koncu korenin

káp 2 ž ( ȃ )
naglo prenehanje delovanja življenjsko pomembnih organov zaradi krvavitve ali zamašitve žile: zdraviti se zaradi kapi / kap ga je zadela / umreti za kapjo
ekspr. kap me bo (zadela) od presenečenja zelo sem presenečen
med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil ; srčna kap ; vročinska kap

káp 3 ž ( ȃ )
kap 1 : popraviti kap / stala je pod kapjo in čakala, da bo nehalo deževati

kápa -e ž ( á )
1. pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: potegniti, potisniti si kapo čez ušesa ; pokriti se s kapo ; krznena, žametna kapa ; kapa iz moherja / kuharja v visokih belih kapah / kopalna, plavalna kapa ; škofovska kapa mitra ; vojaška kapa ; kapa s ščitkom / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
ekspr. hrib ima kapo oblak zakriva vrh hriba ; pog., ekspr. ta ga ima pod kapo je vinjen
2. rabi se samostojno ali s prilastkom kapi podobna priprava ali del priprave: kapa električnega zvonca ; kapa pri žganjarskem kotlu / sušilna kapa priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las
arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno ; avt. razdelilna kapa

kapacitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. sposobnost vsebovati, sprejeti kaj vase, zlasti v večji količini, zmogljivost: imeti kapaciteto ; majhna, velika kapaciteta ; kapaciteta skladišča je tisoč kubičnih metrov / kapaciteta ceste, pristanišča ; kapaciteta ladje nosilnost ; pren. umska kapaciteta
// sposobnost obrata, tovarne, da naredi, proizvede določeno količino izdelkov: kuhinja je povečala svojo kapaciteto / premogovnik dela s polno kapaciteto
2. mn., publ., navadno s prilastkom vse razpoložljive naprave, sredstva, ki kot celota služijo za opravljanje kake dejavnosti: gostinske, industrijske, predelovalne kapacitete ; izkoriščanje, rekonstrukcija obstoječih kapacitet / hotel je oddal vse proste kapacitete
3. ekspr. kdor zelo obvlada kako področje, zlasti znanstveno: on je velika kapaciteta ; pri raziskavah sodelujejo same znane kapacitete ; kapaciteta za biologijo
elektr. kapaciteta akumulatorja sposobnost akumulatorja, izražena v množini elektrine, ki jo lahko odda ; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo ; med. vitalna kapaciteta pljuč dihalna sposobnost pljuč, izražena v količini zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu

kapacitíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kapacitivnost: kapacitivna upornost

kapacitívnost -i ž ( ȋ )
elektr. razmerje med množino elektrine in napetostjo na kondenzatorju: obratovalna kapacitivnost / enota kapacitivnosti

kapálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapanje: kapalno olje / kapalna cevka ; kapalna steklenička
strojn. kapalna mazalka mazalka nad ležajem, iz katere priteka olje v ležaj po kapljah

kapálka -e ž ( ȃ )
cevka, navadno steklena, za odmerjanje tekočine po kapljah: dati si kapljice s kapalko / kapalka na steklenički / kapalka za oči

kápanje -a s ( ā )
glagolnik od kapati: poslušal je enakomerno kapanje s stropa / kapanje vode / priprava za kapanje

kápar -ja m ( ȃ )
majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove: na drevju se je pojavil kapar / ličinka kaparja / škropiti proti kaparju
zool. ameriški kapar ; češpljev, smrekov kapar

kápast -a -o prid. ( á )
podoben kapi: kapast pokrov ; kapasta streha
elektr. kapasti izolator izolator, ki se da sestavljati v izolatorsko verigo

kápati -am in -ljem nedov. ( ā ȃ )
1. nav. 3. os. padati v obliki kapelj: kri kapa iz rane ; brezoseb. iz pipe je začelo kapati / ekspr. solze mu kapajo po licih tečejo
// ekspr. padati sploh: zrele hruške kapajo na tla / cekini so kar kapali v mošnjo
2. preh. povzročati, da kaj pada v obliki kapelj: kapati limonin sok v omako
3. ekspr. v presledkih drug za drugim prihajati: od vsepovsod kapajo ljudje ; gostje so kapali v hišo

kápavica -e ž ( ā )
med. nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom; gonoreja : dobiti, imeti kapavico

kápavičen -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kapavico; gonoroičen : kapavični izcedek / kapavični bolnik

kapéla -e ž ( ẹ̑ )
1. rel. v steno poglobljen ali prizidan prostor z oltarjem v stranskem delu cerkve: maševati v kapeli ; ljudje so stali tudi v kapelah
// manjša stavba s sveto podobo, kipom, namenjena navadno za bogoslužje: ob cesti stoji kapela / krstna kapela krstilnica / pokopališka kapela
2. glasb. manjši orkester, godba: kapela je zaigrala koračnico / vojaška kapela

kapelét -a m ( ẹ̑ ) nav. mn.
izdelek iz testa obročaste oblike z nadevom: sirovi kapeleti ; kapeleti z zelenjavo, s pršutom

kapélica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od kapela: stranska kapelica / romarska kapelica / na razpotju so sezidali kapelico

kápelj -na [ kapəlj ] m ( ā )
sladkovodna riba z zelo veliko in široko glavo: v potoku je bil kapelj skoraj pod vsakim kamnom

kapélnik -a m ( ẹ̑ )
kdor umetniško vodi, usmerja, zlasti vojaško godbo: na prireditvi sodeluje znani kapelnik / star. koncert pod vodstvom kapelnika dirigenta

kápen -pna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kap 1 : kapna vrsta opeke
grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov

kápera -e ž ( ȃ )
nav. mn., gastr. kapra : sesekljane kapere

kapesánta -e ž ( ȃ )
rjavkasto rdeča morska školjka z neenakima, pahljačasto rebrastima lupinama: prodajati kapesante ; izluščiti meso iz kapesant / gratinirane, pečene kapesante ; kapesante in škampi na žaru

kapétan -a m ( ẹ̑ )
1. čin v kopenski vojski ali v letalstvu, za stopnjo višji od poročnika, ali nosilec tega čina: četi poveljuje kapetan / napredovati v kapetana
voj. kapetan fregate nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od kapetana korvete, ali nosilec tega čina ; kapetan korvete ; kapetan bojne ladje čin, za stopnjo višji od kapetana fregate, ali nosilec tega čina ; kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina
2. šport. vodja tekmovalnega moštva: kapetan reprezentance / zvezni kapetan

kapetánica -e ž ( ȃ )
star. kapetanova žena: gospa kapetanica

kapetaníja -e ž ( ȋ )
navt. kapitanija : luška, pristaniška kapitanija

kapétanka -e ž ( ẹ̑ )
šport. vodja tekmovalnega moštva: kapetanka ženske reprezentance / dolgoletna kapetanka ; nekdanja kapetanka

kapétanski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kapetane: kapetanske oznake / kapetanska uniforma

kápica -e ž ( á )
1. manjšalnica od kapa: pokriti se s kapico ; volnena kapica ; kapica s cofom
nar. farške kapice trdoleska
2. rabi se samostojno ali s prilastkom majhni kapi podoben del česa: lakaste kapice na čevljih / steklenica se zapira z gumijasto kapico / vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva
bot. koreninska kapica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin ; geom. krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle ; zool. kapica del želodca prežvekovalcev, v katerem se hrana sprijema v kepe

kápič -a m ( ȃ )
kapelj

kápičar -ja m ( ā )
bot., v zvezi lasasti kapičar mah, ki ima na vrhnjem delu pokrivalu podobno, spodaj nacefrano tvorbo, Polytrichum:

kápičast -a -o prid. ( á )
podoben kapici: pokrovček kapičaste oblike
strojn. kapičasta matica matica, ki je na eni strani zaprta

kapilára -e ž ( ȃ )
1. anat. najtanjša krvna ali mezgovna žila: obolelost kapilar / kožne, pljučne kapilare / krvne kapilare / skleroza kapilar
2. fiz. zelo tanka cevka, ki ima veliko površino glede na prostornino vsebovane tekočine: alkohol v kapilari

kapiláren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapilaro: kapilarni in limfni obtok / kapilarna krvavitev / kapilarna cevka

kapilárka -e ž ( ȃ )
fiz., med. kapilara

kapilárnost -i ž ( ȃ )
fiz. pojav, pri katerem se tekočina v kapilari dvigne ali zniža glede na zunanjo gladino: proučevati kapilarnost / sila kapilarnosti

kapírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
nižje pog. razumeti , dojeti : trikrat sem mu povedal, pa še ni kapiral

kapitál -a m ( ȃ )
1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo ; tvegani kapital oblika lastniškega kapitala, ki ga lastniki želijo vložiti v najobetavnejša nova podjetja z vidika rasti in donosnosti / denarni kapital / državni, privatni kapital ; ustanovitveni kapital kapital v obliki denarnih in stvarnih vložkov, ki je potreben za ustanovitev podjetja ; kapital delniške družbe
ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela ; cirkulirajoči kapital ; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo ; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital ; izvoz kapitala ; uvoz kapitala ; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke
2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala ; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital
// s prilastkom vrednost , vrednota : duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital
// navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital
3. publ. lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital ; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital

kapitálček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od kapital 2: pridobil si je precejšen kapitalček / politični kapitalček

kapitálen 1 -lna -o prid. ( ȃ )
1. ekon. ki predstavlja osnovo za razvoj gospodarstva: graditi kapitalne objekte / kapitalna graditev / kapitalna investicija investicija v stroje, naprave za proizvodnjo ; kapitalna oprema stroji, naprave za proizvodnjo
// publ. osnoven , temeljen : odnose med državama zastrupljajo kapitalna vprašanja
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: družil se je s kapitalnimi izgubljenci ; je kapitalna avša / napraviti kapitalno napako veliko, hudo
3. lov. ki ima glede na okolje nadpovprečno razvito rogovje, kožuh, čekane: kapitalni jelen, medved, merjasec / kapitalna trofeja
obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi ; pravn. kapitalna kazen smrtna kazen ; kapitalno hudodelstvo hudodelstvo, za katerega je predvidena smrtna kazen

kapitálen 2 -lna -o ( ȃ )
pridevnik od kapital: kapitalne transakcije

kapitalíst -a m ( ȋ )
pripadnik družbenega razreda, ki je lastnik proizvajalnih sredstev: vpliv kapitalistov na politiko ; kapitalisti in delavci
slabš. to ti je pravi kapitalist kdor ima česa več, veliko
ekon. denarni kapitalist ki posoja denar na obresti ; industrijski kapitalist ki se ukvarja z industrijsko proizvodnjo

kapitalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kapitaliste ali kapitalizem: kapitalistična miselnost, morala / odprava kapitalističnih odnosov ; kapitalistično izkoriščanje / kapitalistični sistem kapitalizem ; kapitalistična družbena ureditev / kapitalistični razred kapitalisti ; kapitalistična družba razredna družba, v kateri je delavski razred v mezdnem odnosu z lastniki proizvajalnih sredstev ; kapitalistična država ; kapitalistična ekonomika ; kapitalistična industrija industrija, ki temelji na privatni lastnini proizvajalnih sredstev ; kapitalistična proizvodnja ; kapitalistično gospodarstvo
soc. kapitalistični lastnik individualni ali kolektivni lastnik kapitala ; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina

kapitalístka -e ž ( ȋ )
pripadnica družbenega razreda, ki je lastnica proizvajalnih sredstev: zgodba o podjetni kapitalistki
slabš. novodobna kapitalistka ženska, ki ima česa več, veliko

kapitalizácija -e ž ( á )
1. nav. ekspr. sprememba v kapitalista, v kapitaliste: kapitalizacija privatnih proizvajalcev / kapitalizacija Amerike nastanek kapitalizma v Ameriki
2. ekon. izračunanje vrednosti kapitala na osnovi njegovega donosa: kapitalizacija dobička
fin. kapitalizacija obresti pripis h glavnici

kapitalízem -zma m ( ī )
gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v privatni lasti: kapitalizem nastaja, se spreminja ; značilnosti kapitalizma ; prehod iz socializma v kapitalizem
polit. državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje ; klasični, liberalni ali predmonopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca ; monopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole

kapitalizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kapitalizirati: kapitaliziranje Evrope

kapitalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. nav. ekspr. napraviti kaj kapitalistično: kapitalizirati obrt / nove razmere so ta družbeni razred kapitalizirale
2. ekon. spremeniti v kapital: kapitalizirati prihranke ; pren., ekspr. kapitalizirati znanost
// izračunati vrednost kapitala na osnovi njegovega donosa: kapitalizirati dohodek ; kapitalizirati zemljiško rento
fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici

kapitálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapital 1: začetek kapitalske koncentracije / kapitalska družba družba s kapitalom več lastnikov, ki se ukvarja s proizvodnjo, trgovino ali s finančnimi posli

kapitán -a m ( ȃ )
1. poveljnik ladje: kapitan je bil star pomorščak ; kapitan čezoceanske, trgovske ladje
aer. kapitan poveljnik letala v civilnem letalstvu ; navt. luški kapitan ; kapitan dolge plovbe najvišji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega čina
2. star. stotnik , kapetan : konjeniški kapitan

kapitanát -a m ( ȃ )
star. kapitanija : pristaniški kapitanat

kapitaníja -e ž ( ȋ )
navt., navadno v zvezi luška kapitanija urad v luki, ki skrbi za varno plovbo in pristajanje ladij, vodi registre ladij: predstojnik luške kapitanije
// poslopje tega urada: ladja je zasidrana pred kapitanijo

kapitániti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. biti kapitan: dolga leta je kapitanil

kapitánka -e ž ( ȃ )
1. poveljnica ladje: postati kapitanka ; kapitanka dolge plovbe
2. star. kapitanova žena: kapitanka in dacarka

kapitánov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapitane: kapitanova kabina / kapitanov pomočnik

kapitánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapitane: kapitanska služba / kapitanski našitki
navt. kapitanski most poveljniški most

kapítel 1 -tla m ( í )
star. poglavje : dvanajsti kapitel povesti / to je pa poseben kapitel

kapitél 2 -a m ( ẹ̑ )
um. zgornji zaključni del stebra: figuralno okrašeni kapiteli / jedro kapitela / brstni kapitel ; jonski kapitel z volutami na oglih ; korintski kapitel z volutami na oglih in akantovimi listi

kapítelj -tlja m ( í )
rel., v zvezah: (kolegiatni) kapitelj zbor kanonikov nestolne cerkve, določen za skupno bogoslužje ; (stolni) kapitelj zbor kanonikov stolne cerkve, določen za skupno bogoslužje in za svetovanje škofu

kapíteljski -a -o [ kapitəljski ] prid. ( í )
nanašajoč se na kapitelj: kapiteljski arhiv / kapiteljska cerkev h kolegiatnemu kapitlju spadajoča cerkev

kapitélka -e ž ( ẹ̑ )
tisk. velika črka v velikosti male: prva beseda kitice je postavljena s kapitelkami

kapitulácija -e ž ( á )
dokončno prenehanje bojevanja na podlagi sporazuma z nasprotnikom, vdaja: po kapitulaciji Italije so odšli v partizane ; kapitulacija nemške vojske ; pogoji kapitulacije / opraviti kapitulacijo / brezpogojna kapitulacija pri kateri za stran, ki kapitulira, ni olajševalnih določb ; delna kapitulacija dela oboroženih sil / podpisati kapitulacijo dokument o tem
// ekspr. prenehanje prizadevanj za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, nesmiseln: kapitulacija pred napori ; kompromisi in kapitulacije
pravn. kapitulacija nekdaj meddržavna pogodba, s katero država zagotovi konzulom pravosodno oblast nad svojimi državljani na ozemlju druge države

kapitulacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kapitulacijo: kapitulacijski pogoji / kapitulacijska pogajanja

kapitulánt in kapitulànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
slabš. kdor (rad) kapitulira: boriti se proti kapitulantom ; kapitulanti in izdajalci / že po naravi je slabič in kapitulant

kapitulántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kapitulante ali kapitulantstvo: med vojaki se je širilo kapitulantsko razpoloženje / kapitulantska politika

kapitulántstvo -a s ( ā )
slabš. lastnosti ali ravnanje kapitulantov: novi nacionalizmi v strpnosti vidijo kapitulantstvo / pojav defetizma in kapitulantstva

kapitulár 1 -ja m ( á )
rel. član (stolnega) kapitlja:

kapitulár 2 -ja tudi kapitulárij -a m ( á )
zgod. predpis frankovskega kralja: kapitularji Karla Velikega

kapitulírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dokončno prenehati z bojevanjem na osnovi sporazuma z nasprotnikom, vdati se: nemška armada je kapitulirala / kapitulirati pred močnejšim nasprotnikom / trdnjava je kapitulirala
// ekspr. prenehati s prizadevanjem za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč, nesmiseln: v nekaj dneh je tudi on kapituliral / samoupravljalci so kapitulirali pred kapitalizmom / nazadnje so kapitulirali pred njihovimi zahtevami so popustili njihovim zahtevam

kaplán -a m ( ȃ )
duhovnik, ki pomaga župniku ali župnemu upravitelju: kaplan in župnik / biti nameščen za kaplana
rel. stolni kaplan

kaplánček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od kaplan: mladi kaplančki

kaplaníja -e ž ( ȋ )
hiša, namenjena za prebivanje kaplana: zbrali so se v kaplaniji ; popravilo župnišča in kaplanije
zgod. teritorialna enota Katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki zlasti iz nepremičnin

Káplanov -a -o prid. ( ȃ )
strojn., v zvezi Kaplanova turbina in kaplanova turbina vodna turbina za majhne padce in velike količine vode:

kaplanovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kaplanovati: dolgoletno kaplanovanje

kaplanováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. biti kaplan, delovati kot kaplan: kaplanoval je v različnih krajih

kaplánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaplane: opravljanje kaplanskih poslov / kaplanski izpit

káplar -ja m ( ȃ )
v stari Jugoslaviji čin komandirja desetine ali nosilec tega čina, desetnik: kaplarji in naredniki

káplarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaplarje: kaplarski čin / ekspr. surove kaplarske metode

káplja -e ž ( á )
1. tekočina v obliki kroglice: kaplja kane, pade ; debele, drobne, težke, velike kaplje ; kaplja olja ; podobna sta si kot kaplja kaplji / deževne kaplje ; potne kaplje ; rosne, vodne kaplje / voda se nabira kaplja za kapljo ; ekspr. ljudje so prihajali po kapljah v presledkih drug za drugim ; vlaga sili iz zidu v kapljah ; ekspr. popiti do zadnje kaplje vse
// madež, lisa, ki ga povzroči takšna tekočina: na cesti so se poznale velike kaplje / strjena kaplja krvi / obrisati kaplje z okna
pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo ; pesn. človek je kot kaplja na veji njegova usoda je negotova; je nepomemben, neznaten
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: privoščiti si vsaj kapljo vina ; zadnja kaplja krvi ji je izginila z obraza / boriti, braniti se do zadnje kaplje krvi dokler bo še kdo živ ; pri izviru ni bilo niti kaplje vode prav nič ; pren., knjiž. rad bi zaužil vsaj kapljo sreče
3. pog., navadno s prilastkom alkoholna pijača, zlasti vino; kapljica : v tej gostilni imajo dobro kapljo / vinska kaplja

kápljast -a -o prid. ( á )
ekspr. po obliki podoben kaplji: kapljast trup vaze

kapljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. nav. 3. os. padati v obliki kapelj: kri kaplja iz rane ; brezoseb. iz pipe kaplja / znoj ji je kapljal s čela ; pren., pesn. sončni žarki so kapljali skozi veje
2. ekspr. v presledkih drug za drugim prihajati: skozi vrata avtobusa so začeli kapljati turisti / kapljati drug za drugim, eden po eden ; pren. novice so le počasi kapljale
3. preh. povzročati, da kaj pada v obliki kapelj; kapati : kapljati zdravilo na žličko
ekspr. v žep mu je začel kapljati denar začel je dobivati, služiti denar

kápljema prisl. ( ā )
knjiž. v kapljah, po kapljah: kapljema mu teče po čelu / begunci se vračajo kapljema

kapljevína -e ž ( í )
knjiž. kar se nakaplja: v posodi se zbira kapljevina
fiz. snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino

kápljica -e ž ( á )
1. manjšalnica od kaplja 1, 2:
a) kapljice padajo / deževne, vodne, znojne kapljice / razpršiti tekočino v drobne kapljice / jemati zdravilo po kapljicah ; sprememba je nastajala počasi, kakor po kapljicah / grenka kapljica spoznanja
b) po kosilu spije samo kapljico vina / ko bi imel vsaj kapljico poguma
2. pog., navadno s prilastkom alkoholna pijača, zlasti vino: točijo dolenjsko kapljico ; pristna, žlahtna kapljica / vinska kapljica
3. mn. tekoče zdravilo, katerega količina se za uporabo odmerja s številom kapljic: zdravnik predpiše kapljice ; dajati si kapljice v uho / jemati kapljice uživati jih / kapljice za oči / baldrijanove kapljice

kápljičast -a -o prid. ( á )
ekspr. po obliki podoben kaplji, kapljici: kapljičast ornament

kápljičen -čna -o prid. ( á )
med., navadno v zvezi kapljična infekcija infekcija, ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju:

kapljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) kaplja: kapljiva tekočina / težko kapljivo olje

kápna -e ž ( ā )
pog. prevleka za (prešito) odejo: kapna z rombastim izrezom

kapníca -e ž ( í )
voda, zbrana, prestrežena ob padavinah, navadno s strehe: piti, uporabljati kapnico / rezervoar s kapnico
// star. vodnjak za tako vodo: betonirati kapnico / zajemati vodo iz kapnice
geogr. voda, ki pronica skozi kamnino in kaplja s stropa kraških jam

kápnik 1 -a m ( ȃ )
podolgovata tvorba v kraških jamah, nastala s kristalizacijo raztopljenih rudnin: nad vhodom v jamo visi nekaj kapnikov ; jama s kapniki / stoječi, viseči kapnik

kapník 2 in kápnik -a m ( í; ȃ )
gozd. drevo, ki je zaradi sosednjih višjih dreves zaostalo v rasti:

kápniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kápnik: kapniške tvorbe / kapniški steber steber, ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik

kápniti -em dov. ( á ȃ )
nav. 3. os. pasti v obliki kaplje; kaniti 1 : mleko, voda kapne ; brezoseb. z veje je kapnilo
// preh. povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje: kapniti kaj na rano
pog. tu in tam mu kaj kapne (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja

kápo -a stil. -ta m ( ȃ )
med drugo svetovno vojno jetnik v koncentracijskem taborišču, ki opravlja pazniška dela: biti kapo ; kapo barake, celice / jetniški kapo

kápok -a m ( ȃ )
tekst. svilnato vlakno iz plodov nekaterih tropskih dreves: polniti rešilne pasove s kapokom ; bombaž in kapok

kaporál -a m ( ȃ )
star. korporal , desetnik : ves čas je bil kaporal

kápovski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri jetniških paznikih v koncentracijskem taborišču: kapovska čepica / kapovska zarota

kápra -e ž ( ȃ )
nav. mn., gastr. popek kaprovca, ki se uporablja kot začimba: vložiti kapre v kis ; sesekljane kapre / omaka iz kaper

kápri tudi capri -- [ kápri ] v prid. rabi ( ȃ )
ki sega do tri četrt navadne dolžine hlačnic: nosil je rdečo majico in bele kapri hlače ; kapri pižama

kapríca -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. kar kaže, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: nenaden odhod ni bil njihova kaprica ; ustreči vsem kapricam gostov ; boriti se proti otrokovim kapricam / ta ženska ima, pog. zganja kaprice
// kar kaže, izraža pretirano težnjo po posebnem, nenavadnem: te figure se sprva zdijo le kaprice, vendar sloni zgradba skladbe na njih / posnemati tuje modne kaprice
ekspr. njegova revolucionarnost je samo kaprica je nepristna, neiskrena ; ekspr. napraviti kaj iz kaprice iz kljubovalnosti, trme

kaprícast -a -o prid. ( ȋ )
nav. ekspr. ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: kapricasta ženska / kapricasta navada navada, ki kaže, izraža pretiravanje, samovoljnost

kapriciózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. kapricast , muhast : kapriciozni otroci ; kapriciozna dama / kapriciozen obraz

kapricióznost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost : kapricioznost mestnih žensk ; kapricioznost in razdražljivost / to dejanje je izraz njene kapricioznosti / ustregel je vsem kapricioznostim kapricam
// nenavadnost , presenetljivost : kapricioznost sloga

kapricírati se -am se nedov. ( ȋ )
nav. ekspr. kazati, izražati pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: glede hrane se ne kapricira ; noče ji več šivati, ker se preveč kapricira
ekspr. kapricira se ravno na tako barvo jo hoče, zahteva

kaprióla -e ž ( ọ̑ )
knjiž. kozolec , poskok : delati kapriole

káprn -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapro: kaprni okus / kaprna omaka

kapról -a m ( ọ̑ )
star. korporal , desetnik : ves čas je bil kaprol

kaprólski -a -o prid. ( ọ̑ )
star. korporalski , desetniški : kaprolski čin

káprovec -vca m ( ȃ )
bot., navadno v zvezi navadni kaprovec trnat grm z okroglimi listi in belkastimi cveti, Capparis rupestris: kaprovci in oleandri

kápselj -na [ kapsəlj ] m ( á )
nižje pog. vžigalna kapica: udariti po kapseljnu
// naboj za (otroške) pištole: kapselj poči / pištolica na kapseljne

kápsula -e ž ( ȃ )
1. zdravilo v želatinastem ali škrobnem ovoju: pogoltniti kapsulo ; kapsule in tablete / prodajati zdravilo v obliki kapsul / ricinusovo olje v kapsulah
2. teh. del vesoljske ladje brez osnovnih potisnih raket: kapsula z dvema članoma posadke / kapsula vesoljske ladje / kapsula pristane na luni lunarni modul
3. anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ; ovojnica : ledvična, sklepna kapsula
biol. bakterijska kapsula trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije, bakterijska ovojnica

kaptáža -e ž ( ȃ )
grad. umetna zajezitev izvira zaradi izkoriščanja; zajetje : kaptaža zemeljskega plina ; konstrukcija za kaptažo / kaptaža vrelcev mineralne vode

kapúca -e ž ( ȗ )
koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu: potegniti si kapuco čez glavo, na glavo ; dežni plašč s kapuco

kapúcast -a -o prid. ( ȗ )
ekspr. podoben kapuci: kapucasti vrhovi
anat. kapucasta mišica mišica, ki povezuje vrat in hrbet

kapucín -a m ( ȋ )
1. član strožjega reda frančiškanov: bratje, patri kapucini ; pridigarji kapucini ; maša pri kapucinih ; kapucini in minoriti / škofjeloški kapucini / red kapucinov
2. pog. pijača iz kave in spenjenega mleka; kapučino : piti kapucin / naročiti dva kapucina

kapucináda -e ž ( ȃ )
zastar. moralistični sestavek, govor, pridiga: ni mogel poslušati njegove kapucinade / zaiti v kapucinado pridiganje, moraliziranje

kapucínar -ja m ( ȋ )
ekspr. kapucin : srečati kapucinarja / pog. naročiti kapucinar
igr. otroška igra, pri kateri igralec sprašuje druge, kdo ima izgubljeno kapo gospoda kapucinarja

kapucínček -čka m ( ȋ )
kapucinka : petunije in kapucinčki

kapucínec -nca m ( ȋ )
1. kapucinka : cvetoči kapucinci
2. star. kapucin : škofjeloški kapucinci

kapucínka -e ž ( ȋ )
okrasna rastlina s poleglim ali vzpenjajočim se steblom in navadno z rumenimi ali oranžnimi cveti: posaditi kapucinke ; močno dišeče kapucinke
zool. kapucinke opice, ki imajo oprijemalni rep in roke brez palca, Cebidae

kapucínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kapucine: kapucinski samostan / kapucinski red

kapučíno tudi kapučín -a m ( ȋ )
pijača iz kave in spenjenega mleka: naročiti, srkati jutranji kapučino ; klepet ob kapučinu ; skodelica za kapučino

kápus -a m ( ȃ )
1. zelje : gojiti kapus
2. bot. (divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd., Brassica oleracea: veliki modrikasti listi kapusa / divji kapus
vrtn. brstnati kapus brstični ohrovt ; kodrasti kapus listnati ohrovt

kápusen -sna -o prid. ( ȃ )
zool., navadno v zvezi kapusna muha muhi podobna žuželka, ki uničuje zlasti kapusnice, Chortophila brassicae:

kápusnica -e ž ( ȃ )
agr. kulturna rastlina, ki se goji zaradi listov ali omesenelega socvetja, stebla: saditi kapusnice ; pomen kapusnic za zimsko prehrano ; zelje, cvetača in druge kapusnice

kápusov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kapus: kapusovi listi
zool. kapusov belin dnevni metulj z belimi krili, katerega gosenice objedajo liste kapusnic, Pieris brassicae ; kapusov goseničar žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice kapusovega belina, Apanteles glomeratus

kapút -- prid. ( ȗ ) nižje pog., v povedni rabi
1. mrtev , ubit : če ne bežite, boste kaput
2. uničen , razbit : avto je kaput

kàr 1 čésar zaim. , čémur, kàr, čémer, čímer [ čemər, čimər ] ( ȁ ẹ̑ )
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo ; nekaj je na njem, kar odbija ; to je najpametnejše, česar si se mogel domisliti ; naredi, kar hočeš ; mnogo je takega, kar moramo odklanjati ; to je edino, s čimer se ne strinjam / elipt. stori, kar veš, da moraš / prejel sem Vaše pismo, za kar se zahvaljujem ; neprav. v knjigi ni nič takega, kar bi ne znal česar
ekspr. kar je, (to) je izraža sprijaznjenje z nastalim položajem ; ekspr. bo, kar bo izraža vdanost v usodo ; ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje ; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi
2. za uvajanje stavka, ki dopolnjuje vsebino nadrednega stavka: še kava je bila na mizi, kar je bilo takrat redkost ; publ. tudi minister je odstopil, s čimer se je položaj še bolj zapletel (in) s tem
3. s členkom izraža poljubnost stvari, pojava: zadovoljen bo s čimer (že) bodi ; ekspr. poročen je s tisto igralko, ali kar že je; prim. karkoli , karsibodi

kàr 2 prisl. ( ȁ ) nav. ekspr.
1. poudarja intenzivnost dejanja: kar čakajo, da planejo po njem ; kar sijal je od ponosa
// izraža močno zanikanje: tega kar verjeti ne morem ; tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam / profesor dijaka kar ne more prehvaliti
2. krepi pomen prislovnega izraza: mnenje je spremenil kar čez noč ; smeti mečejo kar skozi okno ; kar naenkrat je stal pred menoj ; kar nič se ni obotavljal / spi kar oblečen ; čakati je moral kar pet ur ; kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti
3. s presežnikom izraža najvišjo mogočo mero: prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe / glej, da boš kar najbolje opravil ; v tipkopisu naj bo kar najmanj napak
4. izraža rahlo omejitev: dekle je kar prikupno ; to bo kar držalo / čevlji so še kar dobri ; kako pa kaj oče? Še kar
5. izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja: zakaj si kar obmolknil ; kar vstal je in šel / v vezniški rabi: nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti ; komaj je to rekel, kar se zabliska
// v členkovni zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako so ga vrgli iz službe / pog. to sem rekel kar tako
6. izraža spodbudo, poziv: kar brez skrbi bodi ; kar vstopite ; ali bi kar začeli / elipt.: kar na dan z besedo ; kar naprej, prosim ; pravi, da bo tožil. Kar (naj)
ekspr. kar misli si, da te bom zastonj redil izraža močno zavrnitev ; ekspr. kar po njem udari, napadi ga ; pog., ekspr. to ni kar tak metulj, to je admiral ni navaden metulj ; kar tako pog., ekspr. mož ni kar tako je pomembna oseba ; pog., ekspr. ne maram denarja, dam ti kar tako zastonj ; pog., ekspr. to ne bo šlo kar tako brez ovir; brez posledic, truda ; pog., ekspr. živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; prim. karseda

kàr 3 vez. ( ȁ )
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku; kolikor : les, kar ga je treba, dobiš v zadrugi
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je falot, kar ga je ; kosci so hiteli, kar se je dalo ; beži, kar ga nesejo noge / izgubil je še tisto malo upanja, kar ga je imel / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice: naj stane kar hoče ; odgovoril je kar se da prijazno karseda / to je najbolj usodna odločitev, kar jih pozna naša zgodovina
2. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka; odkar : ni še deset minut, kar je šel tod mimo ; kar je oženjen, ne zahaja več v gostilno ; ta lipa stoji, kar vaščani pomnijo

karabín -a m ( ȋ )
podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje; vponka : pas s karabinom

karabínar -ja m ( ȋ )
pog. vponka , karabin : pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem / vrvi, klini in karabinarji

karabinjêr -ja m ( ȇ )
v italijanskem okolju policist , policaj : pokazati karabinjerju potni list ; italijanski vojaki in karabinjerji
voj. karabinjer nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko

karabinjêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na karabinjerje: karabinjerski oficir / karabinjerska postaja

karabínka -e ž ( ȋ )
manjša puška, navadno repetirka: nositi karabinko čez ramo / ameriška, italijanska karabinka

karáfa -e ž ( ȃ )
knjiž. steklena posoda, podobna vrču, navadno brušena: natočiti vodo iz karafe / karafa iz kristalnega stekla

karafína -e ž ( ȋ )
knjiž. majhna karafa, navadno s steklenim zamaškom: karafine in vrčki / karafina za kis in olje

karáka -e ž ( ȃ )
navt., nekdaj velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter zadnjim delom: dubrovniške karake

karakál -a m ( ȃ )
zool. ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije; puščavski ris 2 :

karákter -ja m ( á )
1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj : skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter ; pren. karakter slovenskega naroda
2. nav. ekspr. oseba kot nosilec
a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti ; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju
b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje ; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter
pog. igrati karakterje karakterne vloge
// v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter
3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke ; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov

karaktêren -rna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na karakter; značajski : karakterne lastnosti, napake, spremembe / Hamlet je ena najboljših karakternih figur
// ekspr. značajen , vztrajen : ta človek je zelo karakteren
gled. karakterni igralec igralec, ki igra karakterne vloge ; karakterna komika komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb ; karakterna vloga vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem ; kor. karakterni ples umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave ; karakterna plesalka plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese ; lit. karakterna drama drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji oseb ; karakterna komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb

karakterístičen -čna -o prid. , karakterístičnejši ( í )
ki osebo, stvar, pojav pomembno opredeljuje, določa; značilen , tipičen : ugotoviti karakteristične znake bolezni / karakteristične lastnosti pisatelja / za to fazo kapitalizma je karakteristično vmešavanje države v gospodarstvo
ptt karakteristična številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka
// nenavaden , poseben , svojevrsten : obraz s karakterističnim nosom / karakteristična pisava

karakterístičnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost karakterističnega: karakterističnost njegovih potez / karakterističnost razmer / navesti, poudariti karakterističnosti

karakterístika -e ž ( í )
1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči
a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka , opredelitev : avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist
b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe ; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije
// publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika ; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa
2. dokument, pisna izjava o delu, družbeni dejavnosti, obnašanju koga; ocena , mnenje : dati, napisati karakteristiko ; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / pog. imeti dobro karakteristiko
3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine ; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami
4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko ; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki ; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrosti
mat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma

karakterístikon -a m ( ī )
knjiž. značilnost , posebnost : ugotoviti karakteristikon pisca

karakterizácija -e ž ( á )
glagolnik od karakterizirati: karakterizacija stanja v delovni organizaciji ; karakterizacija in ovrednotenje pisatelja / neuspela, ostra karakterizacija oseb / pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem

karakterizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od karakterizirati 1: karakteriziranje oseb

karakterizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati , opredeljevati : karakterizirati dobo, pisatelja ; dobro karakterizirati značaje ; kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika
// dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov
2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost ; strank ne karakterizirajo njihovi programi

karakterologíja -e ž ( ȋ )
1. proučevanje značajev (ljudi): karakterologija in tipologija
2. knjiž. značajske lastnosti, značaj: prispevki o karakterologiji Štajercev

karakterolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na karakterologijo: sodobne karakterološke šole / karakterološka kritika
2. publ. značajski , karakteren : karakterološka prepričljivost glavnih oseb / karakterološke značilnosti

karakúl -- v prid. rabi ( ȗ )
v zvezah: agr. karakul ovca ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije ; usnj. karakul krzno dragoceno krzno karakul ovce

karamázovščina -e ž ( ȃ )
ekspr. miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za roman Dostojevskega Bratje Karamazovi: karamazovščina in oblomovščina

karamból -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. udarec vozečega vozila, navadno ob drugo vozeče vozilo; trčenje , trk 1 : poškodovati se pri karambolu ; karambol osebnega avtomobila in tovornjaka / s tem avtomobilom je imel že večkrat karambol / povzročiti karambol / razmere na cesti ob karambolu
// pog. spor , prepir : prišlo je do karambola med delavci in vodstvom

karámbola -e ž ( ȃ )
rumeni tropski sad zvezdaste oblike: narezati karambolo na kolobarje ; rezine karambole ; kivi, banana in karambola

karambolírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ekspr. udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo; zaleteti se , trčiti : na poti sta ubežnika karambolirala in se vrnila z avtobusom / lani je vsak tretji avtobus karamboliral
// preh. poškodovati z udarcem, trčenjem: karambolirati avto

karamél -a m ( ẹ̑ )
gastr. rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; praženi sladkor , žgani sladkor : raztopiti karamel ; obarvati, prevleči s karamelom

karaméla -e ž ( ẹ̑ )
mehek bonbon iz žganega sladkorja in dodatkov: kupiti karamele ; odviti karamelo ; lešnikove karamele / prsne karamele trdi bonboni iz žganega sladkorja z dodatkom eteričnih olj

karamélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na karamel: karamelna glazura / karamelni bonboni / ekspr. karamelna barva sten

karamelizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
spreminjati v karamel: karamelizirati sladkor / snov (se) karamelizira

káranje -a s ( ā )
glagolnik od karati: naveličati se karanja

karantánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Karantance ali Karantanijo: karantanski knez / karantanski Slovenci

karanténa -e ž ( ẹ̑ )
osamitev zaradi suma okuženosti: prestati karanteno ; zahtevati pri določenih boleznih karanteno ; večdnevna karantena ; predpisi o karanteni / biti v karanteni ; pren., publ. idejna karantena
agr. karantena ukrep za preprečitev prenašanja bolezni ali plevela z okuženim semenom ; navt. ladja je v karanteni ostati mora na sidrišču ali ob pomolu, ne da bi se blago in ljudje izkrcali
// prostor, stavba za tako osamitev: priti v karanteno ; zidovje karantene

karantenírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pog. dati v karanteno: karantenirati živali

karanténski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na karanteno: karantenski predpisi ; karantenski ukrep / karantenski čas predpisano trajanje karantene za določeno bolezen, ki ustreza navadno njeni najdaljši inkubacijski dobi ; karantenska bolezen bolezen, za katero je pri sumu okuženosti predpisana karantena ; karantenska postaja v orientalskem okolju prostor, stavba, kjer morajo ostati popotniki ali ladje zaradi karantene

karaóke -ók ž mn. ( ọ̑ )
način zabave, pri katerem posamezniki pojejo znane pesmi na zvočno matrico, besedilo pesmi pa se jim izpisuje na ekranu: tekmovanje v karaokah ; naprava, oprema za karaoke / peti na karaokah ; bar s karaokami / peti karaoke

karárski -a -o prid. ( ȃ )
v zvezi kararski marmor marmor iz okolice italijanskega mesta Carrara: kip iz kararskega marmorja

káras -a m ( ȃ )
zool. manjša, krapu podobna sladkovodna riba; koreselj : karasi z izrazitimi luskami

karát -a m ( ȃ ) obrt.
1. utežna mera za drage kamne, 0,2 g: najdeni diamant je tehtal dvaindvajset karatov / cena za karat smaragda
2. enota za merjenje čistote žlahtnih kovin: čisto zlato ima štiriindvajset karatov

karaté -êja tudi karáte -ja m ( ẹ̑ ȇ; ȃ )
šport, pri katerem tekmovalca napadata drug drugega z nakazanimi udarci, sunki rok in nog: judo in karate / državno prvenstvo v karateju ; v prid. rabi: karate udarec

karateíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja s karatejem: karateisti in judoisti

karateístka -e ž ( ȋ )
športnica, ki se ukvarja s karatejem: najboljša športnica minulega leta je mlada karateistka ; navdušena, odlična, uspešna karateistka ; karateisti in karateistke

karáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karat: okraski iz 18-karatnega zlata / karatna mera priprava za približno ugotavljanje karatov pri briljantih ; karatna tehtnica tehtnica, ki kaže težo dragega kamna v karatih

kárati -am nedov. ( ā )
knjiž. opominjati , oštevati : večkrat kara otroke ; karal ga je zaradi malomarnosti ; karal ga je, da govori nespodobno / če je jokal, ga je karal

karaván tudi caravan -a [ karaván ] m ( ȃ )
1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v karavanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel karavan
2. tur. stanovanjska prikolica: udoben karavan z mizico in posteljama ; v prid. rabi: karoserija v karavan izvedbi

karavána -e ž ( ȃ )
1. v orientalskem okolju skupina zaradi varnosti skupaj potujočih ljudi, zlasti trgovcev, romarjev: karavana počiva, potuje skozi puščavo ; priključiti se karavani / trgovske karavane
2. publ., navadno s prilastkom kolona , skupina : karavana avtobusov ; pisana karavana kolesarjev / srečati karavano žensk zelo veliko ; pren., knjiž. karavana misli
publ. bela karavana skupina smučarjev in njihovih spremljevalcev, ki se udeležujejo zimskih smučarskih tekmovanj v različnih krajih ; karavana prijateljstva organizirano potovanje skupine prebivalcev določenega kraja v drug kraj zaradi medsebojnega spoznavanja, prijateljstva ; preg. psi lajajo, karavana gre dalje kljub napadom, nasprotovanju se nadaljuje določeno delo, delovanje

karaváning tudi caravaning -a [ karaváning- ] m ( ȃ )
prostor za turiste z avtomobili s stanovanjskimi prikolicami: ob jezeru so uredili kamping in karavaning

karavánseráj in karaván-seráj -a m ( ȃ-ȃ )
v orientalskem okolju gostišče (za karavane): sezidati karavanseraj

karavánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karavana 1: karavanske poti / karavanski promet

karavánški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Karavanke: karavanški greben ; karavanško stavbarstvo / karavanški fen / karavanški pokal / karavanški predor

karavéla -e ž ( ẹ̑ )
navt., v 15. in 16. stoletju velika jadrnica s tremi ali štirimi jambori in latinskimi ali latinskimi in križnimi jadri: Kolumbova karavela ; portugalske karavele

karávla -e ž ( ȃ )
manjša stavba ob državni meji za graničarje: jugoslovanska karavla / življenje v karavli / graničarska karavla

karbamíd -a m ( ȋ )
kem. brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina : umetno pridobivati karbamid ; uporabljati karbamid za umetna gnojila

karbíd -a m ( ȋ )
1. kem. spojina kovine, silicija ali bora z ogljikom: značilnosti karbidov / železov karbid
2. spojina kalcija in ogljika, ki z vodo tvori acetilen, kem. kalcijev karbid: drobiti karbid / uporabljati karbid za razsvetljavo

karbíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na karbid: karbidna zrnca / karbidna svetilka acetilenska svetilka
kem. karbidno apno gašeno apno, ki ga tvori kalcijev karbid z vodo ; metal. karbidna trdina zelo trda zlitina iz kovinskega karbida in kovinskega veziva

karbídka -e ž ( ȋ )
pog. acetilenska svetilka: svetiti s karbidko

karbídovka -e ž ( ȋ )
pog. acetilenska svetilka: prižgati karbidovko ; razsvetljevati jame s karbidovkami ; petrolejke in karbidovke

karboksíl -a m ( ȋ )
kem. atomska skupina iz enega atoma ogljika, dveh atomov kisika in enega atoma vodika, ki se v vodni raztopini odceplja kot ion:

karboksílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na karboksil: karboksilna skupina / karboksilna kislina

karból -a m ( ọ̑ )
kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino, kem. fenol : razkužiti s karbolom ; vonj po karbolu
// raztopina te snovi: umiti si roke s karbolom

karbólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na karbol: karbolna raztopina / karbolno milo

karbolinêj -a m ( ȇ )
kem. oljnata tekočina iz premogovega katrana, ki se uporablja za impregniranje lesa in zatiranje drevesnih škodljivcev: premazati, prepojiti s karbolinejem ; vonj po karbolineju

karbolinêjski -a -o ( ȇ )
pridevnik od karbolinej:

karbón -a m ( ọ̑ )
1. geol. obdobje mlajšega paleozoika, v katerem so se pojavili prvi iglavci in plazilci: bujno rastlinstvo v karbonu
2. pog. karbon papir: vstaviti med liste karbon ; v prid. rabi: karbon papir papir za kopiranje, prevlečen s črno snovjo

karbonár -ja m ( á )
zgod., v Italiji član tajnega društva za osvoboditev in združitev Italije v začetku 19. stoletja: preganjati karbonarje

karbonárski -a -o ( á )
pridevnik od karbonar: karbonarsko gibanje

karbonárstvo -a s ( ȃ )
zgod., v Italiji dejavnost karbonarjev: obtožili so ga karbonarstva ; organizatorji karbonarstva

karbonát -a m ( ȃ )
kem. sol ogljikove kisline: razkroj karbonatov / bakrov, cinkov, kalcijev, kalijev, magnezijev, natrijev, železov karbonat

karbonáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karbonat: karbonatne kamnine, rude / karbonatna trdota vode trdota, ki jo povzročata v njej raztopljena kalcijev in magnezijev hidrogenkarbonat

karbonizácija -e ž ( á )
glagolnik od karbonizirati: karbonizacija lesa / karbonizacija kosti pri močnih opeklinah / karbonizacija volne

karbonizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
spreminjati v oglje; ogleniti : karbonizirati les / v kopi les karbonizira se spreminja v oglje
tekst. karbonizirati volno povzročati razpad rastlinskih primesi v volni z močnimi kislinami, visoko temperaturo

karbónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na karbon: karbonske praproti / knjiž. karbonski papir karbon papir

karborúnd -a m ( ȗ )
teh. zelo trdo brusilno sredstvo: obdelovati material s karborundom
min. spojina silicija z ogljikom

karbúnkel -kla tudi karbúnkul -a m ( ú )
med. tvor z več strženi:

karburátor -ja m ( ȃ )
strojn. priprava pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v kateri se meša hlapljivo gorivo z zračnim tokom; uplinjač

kárcer -ja m ( á )
šol., v stari Avstriji disciplinska kazen, pri kateri mora biti učenec določen del prostega časa v šoli: dati, dobiti štiri ure karcerja

karcinogén 1 -a m ( ẹ̑ )
med. karcinogena snov: ugotavljanje karcinogenov v tobaku

karcinogén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
med. ki povzroča raka, rakotvoren: karcinogena snov

karcinóm -a m ( ọ̑ )
med. skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak: karcinom in sarkom

karcinómski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od karcinom: karcinomske celice

kardamóm -a m ( ọ̑ )
bot. tropska rastlina z zelenkasto belimi cveti, katere plodovi se uporabljajo kot začimba, Elettaria cardamomum: gojiti kardamom
// gastr. posušeni plodovi te rastline: kardamom in cimet

kardamon gl. kardamom

kardánski -a -o prid. ( ȃ )
v zvezah: navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi ; strojn. kardanski pogon pogon, ki ima kardansko gred ; kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot ; kardanska gred dvodelna gred s kardanskim zgibom v sredi

kárdigan -a m ( ȃ )
obl. jopica ali plašč brez ovratnika, z eno vrsto gumbov spredaj: v modi so kardigani ; v prid. rabi: kardigan jopica

kardinál -a m ( ȃ )
1. najvišji dostojanstvenik v Rimskokatoliški cerkvi: kardinali volijo papeža / imenovati nove kardinale
2. agr. jesensko jabolko z rdečimi progami ali kardinalsko rdeče barve: trgati kardinale / pisani kardinal ; rdeči kardinal
agr. kardinal trta z zgodaj zorečimi rdečimi grozdi z debelimi jagodami; breskev z rumenkastim mesom in rdečo lupino ; zool. kardinali ptice pevke z živo pisanim perjem in perjanico, ki živijo v Severni Ameriki, Fringillinae

kardinálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. glaven 1 , bistven : odkriti v drami kardinalne točke, ob katerih se dogajanje lomi / kardinalne strani neba / to dejstvo je kardinalnega pomena za razjasnitev nesoglasij
2. ekspr. zelo velik: narediti kardinalno napako
mat. kardinalno število število, ki izraža moč množice

kardinálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kardinale: kardinalsko življenje / dobiti kardinalsko čast / kardinalski klobuk trd, črn klobuk z okroglo štulo in širokimi krajevci ; ekspr. dobiti kardinalski klobuk postati kardinal
rel. kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge

kardio... ali kárdio... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na srce: kardiogram, kardiolog ; kardiokirurgija

kárdiofítnes -a m ( ȃ-ȋ )
1. telesna vadba za aerobno vzdržljivost, navadno vodena računalniško: pozitivni učinki kardiofitnesa se kažejo v zmanjšanem krvnemu pritisku in holesterolu v krvi
2. sklop naprav za aerobno vzdržljivost, navadno vodenih računalniško: v ponudbi centra je najsodobnejši kardiofitnes ; v prid. rabi: kardiofitnes center ; kardiofitnes program

kardiográf -a m ( ȃ )
med. aparat, ki grafično prikazuje bitje srca: rentgenski aparat in kardiograf

kardiográm -a m ( ȃ )
med. grafični prikaz bitja srca: dobiti kardiogram ; pren., knjiž. kardiogram družbe

kardiológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za kardiologijo: iti na pregled h kardiologu ; izkušen, vrhunski kardiolog ; priznan, ugleden kardiolog ; internist kardiolog / kongres, srečanje kardiologov ; združenje kardiologov

kardiologíja -e ž ( ȋ )
veda o srcu in srčnih boleznih: strokovnjak za kardiologijo

kardiológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za kardiologijo: vrhunska kardiologinja ; pregled pri kardiologinji / otroška kardiologinja

kardiolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kardiologijo: kardiološki center, oddelek ; kardiološki pregled ; kardiološka diagnostika ; kardiološko društvo / kardiološka ambulanta

kardiomobíl -a m ( ȋ )
ustrezno prirejeno in opremljeno prevozno sredstvo, ki služi za opravljanje preventivnih zdravstvenih dejavnosti, predvsem s področja srčno-žilnih bolezni: avtodom kardiomobil ; ekipa kardiomobila ; akcije s kardiomobilom

kárdiovaskuláren -rna -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na srce in ožilje; srčno-žilen : kardiovaskularni sistem ; kardiovaskularne bolezni ; kardiovaskularna kirurgija

karé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
1. knjiž. kvadratast, četverokoten kompleks: kare z jablanami / zazidalni kare
2. voj. vojaška enota, razporejena v obliki četverokotnika: na trgu je stal kare / vojaki so napravili kare / postaviti četo v kare
// nekdaj večja vojaška enota, razporejena za boj v obliki četverokotnika: zagnati se proti kareju
3. gastr. telečji ali svinjski hrbet s kostmi: razrezati kare / kilogram kareja

karénca -e ž ( ẹ̑ )
1. med. pomanjkanje kake snovi v organizmu: karenca vitaminov
2. pravn. čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti; čakalni čas , čakalni rok : skleniti zavarovanje s karenco

karénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
pravn., v zvezi karenčna doba čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti; čakalni čas , čakalni rok : podaljšati karenčno dobo

karéta 1 -e ž ( ẹ̑ )
1. kočija : peljati se v lepi kareti
2. pog. voz na dveh kolesih: naložiti vrečo na kareto
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: kaj pa boš s to kareto

karéta 2 -e ž ( ẹ̑ )
zool., navadno v zvezi prava kareta morska želva z oklepom iz dragocene prosojne roževine, Erethmochelys imbricata:

karfijóla -e ž ( ọ̑ )
kulturna rastlina z omesenelim socvetjem; cvetača : gojiti karfijolo

karfijólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na karfijolo; cvetačen : karfijolni listi / karfijolna juha

kárgo 1 -a m ( ȃ )
pravn. žarg. kargo zavarovanje: domači kargo / zračni kargo

kárgo 2 -- v prid. rabi ( ȃ )
pravn., v zvezi kargo zavarovanje zavarovanje tovora za več nevarnosti: uvesti kargo zavarovanje

kári in curry -ja [ kári ] m ( ȃ ) gastr.
1. ostra indijska začimba, mešanica raznih dišav: s karijem začinjena jed
2. orientalska jed, navadno iz mesa in zelenjave, začinjena z ostrimi indijskimi začimbami: obožuje kari, ki ga pripravi moj oče ; kari s kozicami ; v prid. rabi: kari omaka

kariatída -e ž ( ȋ )
um. kip ženske, ki podpira razne stavbne elemente: marmornate kariatide / vhod s kariatidama

Karíbda -e ž ( ȋ )
knjiž., ekspr., v zvezi Scila in Karibda nevarnost 2 : zavedal se je vseh Scil in Karibd pri prenosu romana na oder
knjiž. priti med Scilo in Karibdo v položaj, ko se vsaj eni izmed dveh pretečih nevarnosti ne da izogniti

karibú -ja m ( ȗ )
zool. severni jelen, ki živi v severnem delu Severne Amerike, Rangifer caribou: karibuji in moškatno govedo

kariêra -e ž ( ȇ )
nav. ekspr. (hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: v tem poklicu se ji obeta kariera ; zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe ; s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero / hitra kariera
ekspr. narediti kariero uspeti
// navadno s prilastkom delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje: začel je z advokatsko kariero ; uspešna igralska kariera ; za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero ; znanstvena kariera ; dvomljiva kariera pevca / bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere / kratkotrajna športna kariera

kariêren -rna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kariero: karierni center ; karierni cilj ; vzpostavitev kariernega sistema napredovanja / karierna pot / karierni diplomat poklicni diplomat / karierni razred razred poimenovanj nazivov za javne uslužbence

karieríst -a m ( ȋ )
slabš. kdor se bori, si prizadeva (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: politični karierist ; karieristi in kruhoborci

karierístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na karieriste ali karierizem: narediti kaj iz karierističnih pobud / karieristični uradnik

karierístka -e ž ( ȋ )
slabš. ženska, ki se bori, si prizadeva (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: ambiciozna, preračunljiva karieristka ; brezobzirna, zagrizena karieristka ; spretna, uspešna karieristka / neporočene, samske karieristke

karierízem -zma m ( ī )
slabš. boj, prizadevanje (samo) za hitro uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: karierizem in oportunizem

káries -a m ( ȃ )
med. kostna, zobna gniloba: preprečevanje kariesa ; širjenje kariesa / kostni, zobni karies

kárijev in curryjev -a -o [ kárijev- ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kari: karijev prah, prašek ; karijev riž ; karijeva juha, omaka / najraje ima karijeve jedi

karikatúra -e ž ( ȗ )
risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka: duhovita karikatura ; karikatura znane osebnosti / risati karikature / ekspr. pri pisanju je zašel v karikaturo karikiranje
// ekspr., navadno s prilastkom izmaličena, popačena podoba česa: to je le karikatura njegovih nazorov ; karikatura resnice / pooseb. v romanu nastopajo bedne karikature

karikatúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na karikaturo: karikaturna senca igralčeve glave / začrtati karikaturne obrise značajev / karikaturno pretiravanje

karikaturíst -a m ( ȋ )
kdor riše karikature: duhovit, izvrsten karikaturist ; ilustrator in karikaturist

karikaturístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki riše karikature: znana karikaturistka ; karikaturistka in ilustratorka

karikíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od karikirati: bistvo satire je karikiranje ; karikiranje učenjakarstva

karikíranost -i ž ( ȋ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost karikiranega: igralec je odigral svojo vlogo z veliko mero karikiranosti in grotesknosti

karikírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. ekspr. smešiti z močnim poudarjanjem značilnih potez, lastnosti: karikira čustvenost njegovih pesmi / zlobno koga karikirati

karióka -e ž ( ọ̑ )
ples v dvočetrtinskem ali štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Južne Amerike: plesati karioko ; samba in karioka
// skladba za ta ples: rad je poslušal karioke

kariokinéza -e ž ( ẹ̑ )
biol. delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; mitoza

kariózen -zna -o ( ọ̑ )
pridevnik od karies: zdraviti kariozne zobe ; kariozna kost

karíran -a -o prid. ( ȋ )
ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog: kariran jopič ; karirana obleka / karirano blago / karirani zvezek zvezek, ki ima pravokotno se križajoče črte / karirani vzorec

karírast -a -o prid. ( ȋ )
ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog: karirast plašč ; karirasta ruta ; karirasto krilo / karirasto blago / karirasti zvezek zvezek, ki ima pravokotno se križajoče črte / karirasti vzorec

káritas 1 -a m ( ȃ )
v krščanskem okolju organizacija, ki se ukvarja z dobrodelnostjo: darovati karitasu

káritas 2 -- ž ( ȃ )
1. v krščanskem okolju dobrodelnost : karitas je v njihovi župniji zelo razvita
// organizacija, ki se ukvarja z dobrodelnostjo: ustanoviti karitas / Slovenska karitas
2. knjiž. ljubezen do sočloveka:

karitatíven -vna -o prid. ( ȋ )
v krščanskem okolju dobrodelen : karitativne ustanove / prireditev v karitativne namene

karízma tudi harízma -e ž ( ȋ )
rel. nadnaravna sposobnost, dana posamezniku zlasti v korist drugih: imeti, prejeti karizmo / karizma zdravljenja

karizmátičen tudi harizmátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na karizmo: karizmatična oseba / karizmatični dar

karizmátičnost -i ž ( á )
dejstvo, da je kdo karizmatičen: izžareval je svojo karizmatičnost ; karizmatičnost, samozavest in komunikativnost

karjóla -e ž ( ọ̑ )
nižje pog. samokolnica : voziti s karjolo

kàrkóli čésarkóli in kàr kóli čésar kóli zaim. ( ȁ-ọ̑ ẹ̑-ọ̑ )
izraža poljubno stvar, pojav: naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen ; nekaj človek mora imeti, karkoli ; kadi pipo in razmišlja o čemerkoli / ekspr. fevdalni gospod nikoli ni mogel priznati, da ima karkoli skupnega s kmetom / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: nič se mu ni posrečilo, česarkoli se je lotil ; karkoli sem rekel, vse je res ; ekspr. oglasi se, kdorkoli in karkoli si

karkolízem -zma m ( ī )
vseenost, ravnodušnost, brezbrižnost: karkolizem v teatru ; karkolizem in relativizem

karlíst -a m ( ȋ )
pristaš Karla Burbonskega ali dinastije Burbonov:

karlovárski in kárlovarski -a -o prid. ( ȃ; ȃ )
nanašajoč se na Karlove Vare: karlovarske znamenitosti
med. karlovarska sol odvajalno sredstvo iz natrijevih in kalijevih soli

kárma -e ž ( ȃ )
v indijskih religijah dobra in slaba dejanja človeka, ki vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju: imeti dobro, slabo karmo ; zakon karme

karmeličàn in karmeličán -ána m ( ȁ á; ȃ )
rel. menih reda, imenovanega po gori Karmel: patri, redovniki karmeličani ; karmeličani in kartuzijanci / red karmeličanov

karmeličánka -e ž ( ȃ )
redovnica reda, imenovanega po gori Karmel: sestre karmeličanke ; samostan karmeličank v Sori / red karmeličank

karmeličánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karmeličane: karmeličanska kuta / karmeličanski red

karmenáteljc -a [ karmenatəljc ] m ( ȃ )
pog. kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta; zarebrnica : kupiti karmenateljce / svinjski, telečji karmenateljc / naročil je telečji karmenateljc in solato

karmezín -a m ( ȋ )
zastar. modrikasto rdeča barva: izrazit karmezin

karmezínast -a -o prid. ( ȋ )
zastar. po barvi podoben karmezinu: karmezinast žamet

kármičen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karmo: karmični nauk, vpliv, zakon / karmična astrologija astrologija, ki vzorce v rojstnem horoskopu povezuje s preteklimi življenji, sedanjim življenjem in prihodnjimi življenji ; karmična diagnostika

karmín -a m ( ȋ )
1. kem. rdeče barvilo iz košeniljke: uporabljati karmin za barvanje živil
2. knjiž. modrikasto rdeča barva: karmin njenih lic

karmína in kármina -e ž ( ȋ; ȃ )
nav. mn., nar. pogrebščina : pripraviti karmine

karmínast -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. po barvi podoben karminu: karminasto krilo / cvet karminaste barve

karmínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od karmin: karminska barva

karnalít -a m ( ȋ )
min. rudnina kalijev in magnezijev klorid z vodo:

karneól -a m ( ọ̑ )
poldrag kamen mesno rdeče barve: prstan s karneolom

kárner -ja m ( á )
knjiž. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica : kapelica je bila nekdaj karner bližnje cerkve

karnét -a m ( ẹ̑ )
avt. dokument za začasni uvoz vozila v tujo državo:

karnevál -a m ( ȃ )
praznovanje pusta, zlasti v večjih mestih: v Riu de Janeiru se je začel karneval ; organizirati karneval / karneval je šel po vseh glavnih ulicah karnevalski sprevod
// knjiž. pustovanje , pust 1 : udeležiti se karnevala ; pren., ekspr. vse naše življenje je karneval

karneválski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karneval: karnevalski ples / po ulici se je pomikal pisan karnevalski sprevod / karnevalsko razpoloženje pustno

karnísa -e ž ( ȋ )
priprava z drogom ali s tirnicami, na katere se obešajo zavese: izdelovati karnise ; lesena karnisa ; karnisa iz nerjavečega materiala

káro -a m ( ȃ )
1. večbarven vzorec, navadno na tkanini, v obliki pravokotno se križajočih črt, prog: med vzorci prevladujejo črte, nekaj je tudi kara ; majhen, velik karo
tekst. škotski karo
// ekspr. karirasto blago: krilo iz kara
2. igralna karta z enim ali več znaki v obliki romba: zamenjati srce za karo ; v prid. rabi: karo kralj ; karo vzorec

karolínški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Karolinge: karolinška monarhija / karolinška doba
um. karolinška renesansa renesansa, ki se je razvila v času vladanja Karla Velikega ; zgod. karolinška minuskula minuskula, ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja

karoseríja -e ž ( ȋ )
zgornji del avtomobila za motor in za potnike ali tovor: tovarna izdeluje karoserije ; karoserija avtobusa, tovornjaka / avtomobilska karoserija
avt. odprta karoserija s premično ali zložljivo streho ; samonosna karoserija s toliko okrepljenim dnom, da ne potrebuje šasije

karoseríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na karoserijo: karoserijska delavnica / karoserijska pločevina

karoseríst -a m ( ȋ )
kdor načrtuje ali izdeluje karoserije: vodilni italijanski karoseristi

karotín -a m ( ȋ )
bot. rdeče ali oranžno barvilo, ki je zlasti v cvetih in plodovih nekaterih rastlin:

károv -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karo 2: karov as ; karova desetka

kàrp kárpa m ( ȁ á )
zastar. krap 1 : ujeti karpa

karpáčo in carpaccio -a [ karpáčo ] m ( ȃ )
gastr. jed iz tankih rezin surovega mesa ali zelenjave, navadno z dodatkom olivnega olja, limoninega soka in parmezana: bučni karpačo ; goveji, jelenov karpačo ; karpačo z rukolo

kàrsedá in kàr se dá prisl. ( ȁ-á )
izraža najvišjo mogočo mero: premika se karseda previdno ; razlage so karseda različne ; v karseda sproščeni obliki / karseda utrditi položaj

kàrsibódi čésarsibódi in kàr si bódi čésar si bódi zaim. ( ȁ-ọ́ ẹ̑-ọ́ )
karkoli : naj bo gospod ali karsibodi, ukazoval nam ne bo ; osel je zadovoljen s čimersibodi
ekspr. tak visok obisk, to ni karsibodi je zelo pomemben dogodek

kárt -a m ( ȃ )
šport. majhen dirkalni avtomobil s šasijo iz jeklenih cevi, navadno brez karoserije in menjalnika: tekmovanje s karti

kárta 1 -e ž ( ȃ )
1. papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu; zemljevid : obesiti karto na steno ; izdelovanje kart / karta Slovenije, sveta
2. s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: geološka, hidrološka karta ; meteorološka karta / dialektološka karta ki prikazuje obseg dialektov; ki prikazuje prostorsko razširjenost narečnih (jezikovnih) pojavov
3. pog. pravokoten kos papirja, kartona, navadno z okvirnim besedilom, ki daje imetniku pravico
a) do vstopa zlasti v gledališče, kino; vstopnica : karte so že razprodane / kupiti karte za gledališče, koncert
b) do vožnje s prevoznim sredstvom; vozovnica : kupiti karto ; pokazati karto sprevodniku / avtobusna, letalska karta ; karta za žičnico / ob nakupu vozovnice dve karti do Maribora, prosim / mesečna karta ki velja za eno osebo en mesec na določeni progi z navadno neomejenim številom voženj ; povratna karta za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj / vozna karta
4. pog., zlasti v vojnem času živilska nakaznica: razdeljevati karte / krušna, sladkorna karta / dobiti, prodajati živila na karte ; ekspr. živeti na karte / živilska karta
5. pog. dopisnica , razglednica : napisati komu karto / oglasil se je z dvema kartama
6. izkaznica , legitimacija : pokazati karto / članska karta
pog. imate karto več pri kupovanju, preprodajanju zunaj blagajne vstopnico, ki je ne potrebujete, ki jo lahko prodate ; pog. uvesti karte izdati živilske nakaznice, da se življenjske potrebščine načrtno in enakomerno razdelijo med prebivalstvo
avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino ; geogr. fizična karta ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja ; generalna karta generalka ; osnovna karta ; politična karta ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote ; tematska karta ; meteor. sinoptična karta ki prikazuje vremenske razmere in vremenske procese na določenem območju v določenem času ; navt. pomorska karta ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti ; ptt karta nekdaj dokument, ki ga uporablja pošta pri izmenjavi knjiženih pošiljk ; žel. peronska karta ki daje imetniku pravico do vstopa na peron

kárta 2 -e ž ( ȃ )
1. manjši kos trdega papirja z natisnjenimi znaki ali figurami, ki se uporablja pri nekaterih družabnih igrah: razdeliti karte ; vzeti karto s kupa ; karta visoke vrednosti ; kup kart ; trik s kartami / hazardna igra s kartami / položiti karte na mizo / mešati karte / pog. metati karte kartati / dobre karte s katerimi je mogoče dobro igrati, zmagati ; močna karta visoke vrednosti, ki daje možnost vzetka / pog. pri kartah je izgubil veliko denarja pri igranju kart, kartanju / igrati (na) karte / igralna karta
igr. izigrati karto dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti ; kupiti karto dobiti, vzeti jo po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno ; polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca ; založiti karto uvrstiti določeno karto v skupino dobljenih kart ; francoske karte katerih barve so karo, križ, pik in srce ; mrtva karta ki se pri igri ne uporabi ; tarok karte ki se uporabljajo pri igranju taroka ; tarot karte snopič igralnih kart, ki se uporablja za vedeževanje
2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: to je naša zadnja karta ; imeti močne karte v rokah prepričljive dokaze za kaj / igrali, stavili so na napačno karto / publ., z oslabljenim pomenom igrati na karto ekstremizma
ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene ; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene ; ekspr. hišica iz kart kar je krhko, neuresničljivo

kartáč -a m ( á )
kvartač : bil je kartač in ponočnjak

kártanje tudi kartánje -a s ( ȃ; ȃ )
glagolnik od kartati: izgubljati, zmagovati pri kartanju za denar ; krajšati si čas s kartanjem ; tekmovanje, turnir v kartanju ; miza za kartanje ; šah in kartanje s prijatelji

kártati -am tudi kartáti -ám nedov. ( ȃ; á ȃ )
igrati igro s kartami: rad karta s prijatelji, sosedi ; kartati za denar ; klepetati in kartati do poznih ur

kartávžar -ja m ( ȃ )
star. (navadni) nagelj: rdeči kartavžarji

kartéča -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj topovski naboj, napolnjen z jeklenimi kroglicami: vložiti kartečo v top

kartéčen -čna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od karteča: kartečne kroglice

kartél -a m ( ẹ̑ )
združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču: ustanoviti kartel / združevati se v kartele / mednarodni kartel / sladkorni, železarski kartel

kartélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kartel: kartelni dogovor, sporazum / kartelna cena / kartelno združenje

kartelírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
združiti se v kartel: podjetja se kartelirajo

kartelíst -a m ( ȋ )
član kartela:

kartelizácija -e ž ( á )
združevanje v kartel: podpirati kartelizacijo gospodarstva

kartélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kartelen : kartelski dogovor

kárten 1 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karta 1 : razprava s kartnimi ilustracijami
papir. kartni papir kartografski papir

kárten 2 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na karta 2 : večji kartni format
papir. kartni papir papir za izdelovanje kart

kárter -ja m ( á )
strojn. spodnji del okrova pri motorjih z notranjim zgorevanjem, v katerem je olje: izprazniti karter

kartezianízem -zma m ( ī )
filoz. Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš kartezianizma

kartézičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
mat., navadno v zvezi kartezični koordinatni sistem pravokotni koordinatni sistem, pri katerem so merske enote na koordinatnih oseh enake:

kartezijánec -nca m ( ȃ )
filoz. pristaš kartezijanstva:

kartezijánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kartezijance ali kartezijanstvo: kartezijanski nazori / njegovo delo je zgrajeno na osnovah kartezijanske filozofije

kartezijánstvo -a s ( ȃ )
filoz. Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš kartezijanstva ; kartezijanstvo in kantovstvo

kartézijski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kartezijance ali kartezijanstvo: kartezijski racionalizem
mat. kartezijski koordinatni sistem pravokotni koordinatni sistem, pri katerem so merske enote na koordinatnih oseh enake

kártica -e ž ( ȃ )
1. pravokoten kos papirja, kartona z rubrikami za vnašanje podatkov: vzeti kartico iz kartoteke ; vpisati v kartico / inventarna kartica ; kartica materiala
elektr. luknjana kartica na kateri so informacije po sistemu kombinacij luknjic
2. ekspr. dopisnica , razglednica : dobiti, poslati kartico
3. ploščat, pravokoten kos plastike, ki vsebuje navadno strojno berljive osebne podatke: bančna kartica ; imetnik kartice ugodnosti / magnetna kartica z magnetnim trakom ; plastična kartica kartica iz plastične mase z magnetnim trakom ali vdelanim čipom, ki se uporablja za identifikacijo in poslovanje, navadno v bančništvu / kreditna kartica plastična kartica, ki se uporablja kot negotovinsko plačilno sredstvo za plačilo s kreditnega računa uporabnika z odlogom ali za dvig gotovine na bančnih avtomatih ; plačilna kartica za brezgotovinsko plačevanje / telefonska kartica za uporabo javnega stacionarnega telefona ali za polnjenje računa mobilnega telefona / zdravstvena kartica s katero zavarovanec izkazuje upravičenost do (brezplačnih) zdravstvenih storitev
4. naprava ali del naprave, s katero se razširi ali doda namembnost elektronski napravi: računalnik lahko nadgradimo z različnimi karticami / grafična kartica plošča tiskanega vezja v računalniku, ki omogoča prikaz slik, podatkov na računalniškem ekranu ; mrežna kartica ki omogoča hiter prenos podatkov po lokalnem omrežju in povezavo računalnika s svetovnim spletom ; omrežna kartica ki omogoča povezavo računalnika z računalniškim omrežjem ; pomnilniška kartica majhni kartici podobna elektronska naprava brez pomičnih delov za shranjevanje digitalnih podatkov, najpogosteje v digitalnih fotoaparatih, dlančnikih in prenosnikih ; zvočna ali glasbena kartica plošča tiskanega vezja v računalniku, ki omogoča snemanje in predvajanje zvoka

kártičen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kartico 3, 4: kartični sistem ; kartična tehnologija ; kartično poslovanje / kartični modem

kárting -a m ( ȃ )
športna panoga, ki se ukvarja z dirkanjem z gokarti: ukvarjati se s kartingom / zmagati v kartingu / prirediti karting tekmovanje v tej panogi

kartíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kartirati: organizirati kartiranje / geološko kartiranje vegetacije

kartírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
geogr. vnašati podatke na karto, zemljevid, navadno na terenu: to pokrajino je kartiral znani kartograf

kartíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja s kartingom: kartisti so odpeljali zadnjo dirko državnega prvenstva

kartodróm -a m ( ọ̑ )
posebej urejen prostor za tekmovanja v kartingu: rekreativne vožnje in dirke prirejajo na kartodromih in parkiriščih ; tekmovanje na kartodromu

kartográf -a m ( ȃ )
geogr. strokovnjak za kartografijo: posvetovanje kartografov

kartografíja -e ž ( ȋ )
geogr. izdelovanje kart, zemljevidov: fotogrametrija in kartografija
// nauk o tem: razvoj kartografije

kartografírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
geogr. izdelovati karte, zemljevide: ekspedicija je imela nalogo, da preišče in kartografira obalo Južne Amerike

kartográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kartografe ali kartografijo: kartografska metoda / kartografski znaki / kartografska projekcija projekcija ukrivljene zemeljske površine na ravno ploskev karte / kartografski oddelek, zavod / kartografski risar risar kart

kartográm -a m ( ȃ )
geogr. na karti, zemljevidu z osnovnimi topografskimi oznakami grafično prikazani statistični podatki: tekst dopolnjujejo kartogrami ; kartogram gostote naseljenosti

kartomát -a m ( ȃ )
avtomat za prodajo vstopnic, vozovnic: uvajanje kartomatov ; prodaja vstopnic po internetu in na kartomatih ; vrsta pred kartomatom

kartón -a m ( ọ̑ )
1. papirni izdelek iz več plasti z enako ali različno mešanico vlaken, navadno tanjši in kvalitetnejši od lepenke: izdelovati karton ; škatlica iz kartona / embalažni karton ; karton za mape, razglednice
2. kos trdega papirja, navadno z rubrikami, s podatki za evidenco: izločiti karton iz kartoteke ; vložiti karton / garancijski karton ; karton tehničnega pregleda vozila
3. pog. papirnata škatla: zlagati prazne kartone na kup / knjigo prodajajo v ličnem zaščitnem kartonu / prinesel je karton grozdja
papir. dupleks karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi ; dvoplastni karton iz dveh plasti, ki sta obe iz enake snovi ; dvoplastni valoviti karton iz ene ravne in ene valovite plasti, ki sta zlepljeni v suhem stanju ; fascikel karton ; šport. rdeči karton kazenski ukrep pri nekaterih športih, ki ga sodnik podeli igralcu za resen prekršek, in pomeni takojšnjo prepoved nadaljevanja igre ; rumeni karton kazenski ukrep pri nekaterih športih, ki ga sodnik izreče igralcu kot opozorilo ali kot začasno izključitev iz igre ; um. karton risba v originalni velikosti kot osnova zlasti za izdelavo freske, večje slike

kartónast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz kartona: kartonasta škatla

kartonáža -e ž ( ȃ )
tovarna, delavnica predmetov iz kartona, lepenke: delavci v kartonaži
// ekspr. izdelki iz kartona, lepenke: na podsteršju se je nabralo veliko kartonaže

kartonážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kartonažo: kartonažni delavci / kartonažna tovarna / kartonažni izdelki ; kartonažna embalaža
papir. kartonažna lepenka lepenka za kartonažne izdelke

kartonažêr -ja m ( ȇ )
izdelovalec predmetov iz kartona, lepenke: delovno mesto kvalificiranega kartonažerja

kartónček -čka m ( ọ̑ )
1. kos trdega papirja, navadno z rubrikami, s podatki za evidenco: vzeti kartonček iz kartoteke
2. manjšalnica od karton 3: kupiti kartonček kamilic

kartonírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
obrt. spenjati (natisnjene) pole v kartonske platnice s platnenim hrbtom: tisoč izvodov knjige so kartonirali

kartónka -e ž ( ọ̑ )
pog. manjša posoda iz kartona za pijače in tekoča živila: proizvodnja kartonk / vino v kartonkah

kartónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na karton: kartonski sod ; kartonska škatla / kartonski stroj

kartotéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kartoteko: pregledati kartotečne sezname / kartotečni listek ; kartotečna škatla / kartotečni sistem
adm. kartotečni jezdec predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje

kartotéka -e ž ( ẹ̑ )
sistematično urejena zbirka listkov, kartončkov s kakimi podatki: izpopolniti kartoteko ; kartoteka članov ; kartoteka knjig in revij / vpisati v kartoteko / voditi kartoteko

kartulár -ja m ( á )
zgod. zbirka prepisov listin kakega prejemnika: pleterski kartular

kartúša -e ž ( ȗ )
1. posodica s tekočim barvilom za tiskanje, ki se vstavi v tiskalnik: izpraznjena, izrabljena kartuša ; neoriginalna, originalna kartuša ; cene kartuš ; izdelovalec združljivih kartuš ; menjava, polnjenje kartuše ; tonerji in kartuše / barvna, črna kartuša
2. um. okviru podoben arhitekturni okras, navadno nad portalom: baročna kartuša
3. voj., nekdaj posoda za smodnik, ki se nosi ob pasu:

kartuzíja tudi kartúzija -e ž ( ȋ; ú )
samostan kartuzijanskega reda: kartuzija v Pleterjah

kartuziján -a m ( ȃ )
menih reda, imenovanega po samostanu Cartusia: stroga pravila kartuzijanov

kartuzijánec -nca m ( ȃ )
menih reda, imenovanega po samostanu Cartusia: pleterski kartuzijanci

kartuzijánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kartuzijan(c)e: kartuzijanski samostan / kartuzijanski red

kárving in carving -a [ kárving- ] m ( ȃ )
smučanje z nekoliko krajšimi smučmi, ki so razširjene na koncih in tako omogočajo lažje zavijanje in vodljivost: tekmovanje v karvingu / smuči za karving ; v prid. rabi: karving tehnika ; karving smuči

kárželj -žlja tudi -na [ karžəlj ] m ( á )
užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom: zaščiteni karželj

kás -a m ( ȃ )
vet. hiter tek konja, pri katerem se istočasno premikata diagonalna para nog: kas je konja utrudil / pognati v kas ; jahati v kasu

kása -e ž ( ȃ )
pog. blagajna : izprazniti kaso ; ključ od kase / imeti skupno kaso

kasácija -e ž ( á )
pravn. razveljavitev sodne odločbe, ki jo izvrši kasacijsko sodišče: kasacija sodbe
// kasacijsko sodišče:

kasacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kasacijo: kasacijska pritožba / kasacijsko sodišče sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč

kasáč -a m ( á )
vet. dirkalni konj, ki tekmuje v kasu: vzgajati kasače ; tekmovanje kasačev / ameriški kasač

kasár -ja m ( ȃ )
navt. dvignjeni del zadnjega dela krme s prostori za častnike: stati na kasarju

kasárna -e ž ( ȃ )
pog. vojašnica : zgraditi kasarno ; vojaki so se vračali v kasarno / zaprt je bil v belgijski kasarni v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zapori / spremeniti šolo v kasarno
// slabš. večstanovanjsko poslopje, navadno staro, enolično: stanovalci dvonadstropne delavske kasarne / stanovanjska kasarna

kasárniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kasarno: dolg kasarniški hodnik ; kasarniško dvorišče dvorišče vojašnice / enolično kasarniško življenje / kasarniški videz stavbe

kasárnski -a -o ( ȃ )
pridevnik od kasarna: kasarnsko dvorišče

kasaskónto -a m ( ọ̑ )
ekon. blagajniški popust: izkoristiti kasaskonto

kasáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kasače ali kas: kasaško društvo / zmagovalec v kasaški vožnji / kasaški konj kasač

kasáta -e ž ( ȃ )
gastr. slaščica iz več vrst sladoleda, kandiranega sadja:

kasáva -e ž ( ȃ )
v tropskem okolju moka iz gomoljev manioka: posode, napolnjene s kasavo / kruh iz kasave

kásaz in kasáz -a m ( ā; ȃ )
zgod. kosez

kásen -sna -o tudi prid. , kasnêjši ( á )
1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa; pozen : bil je kasen, ker se je pokvaril avtobus ; kasni ste za v gledališče / ekspr. malo kasni ste z opravičilom že prej bi se morali opravičiti / kasni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: kasen izid knjige ; kasen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako kasnim uspehom zapoznelim / kasna setev ; danes imamo kasno kosilo pozno kosimo ; letos je sadje zelo kasno pozno dozorelo
// ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov kasni prihod me je zmotil ; kasno branje jo utruja / ekspr. danes bom kasen bom pozno prišel (domov)
3. v zvezi z večer, popoldne od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že kasen večer, ko smo se razšli ; kasno popoldne / prišel je v kasnih (večernih) urah pozno zvečer / kasni srednji vek zadnje obdobje
4. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti kasnejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma ; delo je napisal zelo zgodaj, kasnejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v kasnejšem razvoju ; ta in tudi kasnejše operacije so bile neuspešne / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, kasnejših prijav ne bomo sprejemali ; preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
5. zastar. počasen , zamuden 1 : kasna in težavna vožnja

kaséta -e ž ( ẹ̑ )
1. priprava, navadno kvadrataste oblike, prirejena za shranjevanje določenega predmeta: vzeti kaj iz kasete ; kaseta za orodje, plošče ; knjige, izdane v skupni kaseti ; kaseta s predali / zastar. kaseta za radio, televizor ohišje, okrov
// star. škatla, škatlica, zlasti za shranjevanje dragocenosti: zakleniti kaseto ; kaseta z nakitom ; pisemski papir v kasetah
2. priprava s trajno nameščenima kolutoma, na katerih je navit magnetofonski trak: vložiti kaseto / magnetofonska kaseta
// priprava, v kateri je fotografski film: kupuje filme brez kaset / filmska kaseta priprava s kinematografskim filmom
3. arhit. vsako od navadno pravokotno poglobljenih polj stropa: renesančne kasete / strop s kasetami

kasétar -ja m ( ẹ̑ ) pog.
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami; kasetofon : vključiti, ugasniti kasetar ; radio s kasetarjem / prenosni kasetar

kaséten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kaseto:
a) kasetna obloga
b) kasetna produkcija / kasetni magnetofon magnetofon, v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete
c) kasetno dno, poslikano z ornamenti / kasetni strop kasetirani strop

kasetírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
pog. dati, vložiti v kaseto: kasetirati gramofonske plošče

kasétnik -a m ( ẹ̑ ) pog.
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami; kasetofon : ugasniti kasetnik ; posneti pogovor na kasetnik / prenosni kasetnik

kasetofón -a m ( ọ̑ )
priprava za snemanje in predvajanje zvoka s kasetami: vključiti, ugasniti kasetofon / prenosni kasetofon

kásija -e ž ( á )
bot. tropska rastlina s pernatimi listi in navadno rumenimi cveti v grozdastem socvetju, Cassia:

kasíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kasirati: kasiranje denarja / kasiranje članarine

kasírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. pog. sprejeti denar za prodano blago: kasiral bo glavni natakar / ves dan kasira in šteje denar
// dobiti, izterjati denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: dimnikar je prišel samo kasirat / kasirati (za) vodarino, stanarino
// dobiti , prejeti : ta dan so kasirali tisoč evrov / ves dobiček je sam kasiral
2. star. razveljaviti , odpraviti : kasirati odločbo, ukrep

kasírka -e ž ( í )
pog. blagajničarka : bila je kasirka v trgovini

kasiterít -a m ( ȋ )
min. rudnina kositrov oksid: fluorit in kasiterit

kaskáda -e ž ( ȃ )
knjiž. manjši stopničasti slap: umetno narejena kaskada ; kaskade in fontane / voda pada v več kaskadah ; pren., ekspr. kaskada besed, smeha
geogr. brzica ; grad. del odtočnega kanala v obliki stopnice, ki omogoča v strmem terenu predpisani padec kanala; zaporedje takih delov

kaskáden -dna -o prid. ( ȃ )
teh. postavljen zaporedno, v padajočih stopnjah: kaskadna hidroelektrarna / kaskadna vezava

kaskadêr -ja m ( ȇ )
film. kdor je izurjen za izvajanje zahtevnih telesnih spretnosti in nadomešča igralca v nevarnih prizorih: dubler in kaskader / filmski kaskader

kásko 1 -a m ( ȃ )
kasko zavarovanje: vpeljati pri kasku nov način zavarovanja

kásko 2 -- v prid. rabi ( ȃ )
pravn., v zvezi kasko zavarovanje zavarovanje prevoznega sredstva za več nevarnosti: kasko zavarovanje avtomobilov, ladij

kasnè -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. počasnež : težko je gledati kasneta

kasnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž. imeti zamudo, biti pozen: le malo je kasnel / njegov duševni razvoj kasni zaostaja

kasnítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. zamuda , zamujanje : kasnitve kooperantov / kasnitev z dobavljanjem

kasníti -ím nedov. ( ī í )
knjiž. imeti zamudo, biti pozen: vlak kasni / gledal je na uro, da ne bi kasnil zamudil / kasniti z deli zaostajati

kasón -a m ( ọ̑ )
pog. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu; keson : naložiti na kason ; stranica kasona ; tovorni avto s štiri metre dolgim kasonom

kasónar -ja m ( ọ̑ )
pog. tovorni avtomobil s kasonom: kupil si je kasonar ; pettonski kasonar

kásta -e ž ( ȃ )
1. zlasti v Indiji zaprta družbena skupina z določenim položajem, odnosom do drugih takih skupin: izobčiti iz kaste ; kasta brahmanov / družbena delitev na kaste
2. slabš., navadno s prilastkom zaprta poklicna ali družbena skupina sploh: biti, postajati posebna kasta ; privilegirana birokratska kasta ; plemiška kasta ; vodilna kasta

kastanjéta -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., glasb. glasbilo iz dveh školjkastih ploščic, ki udarjata druga ob drugo: natakniti kastanjete ; udarjati s kastanjetami

kastél -a m ( ẹ̑ )
1. arheol. rimska utrdba kvadratne oblike: zavarovati mejo s kasteli ; kasteli ob Donavi
2. knjiž. grad 2 , trdnjava : španski kasteli

kastelán -a m ( ȃ )
knjiž. gospodar ali poveljnik gradu, gradnik: obmejni kastelani ; vojvode in kastelani

kastelánka -e ž ( ȃ )
knjiž. gospodarica ali poveljnica gradu: lepa kastelanka

kastelologíja -e ž ( ȋ )
veda o gradovih: ukvarjati se s kastelologijo

kásten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kasto: indijski kastni sistem / kastna ureditev / kastni odnosi v podjetju

kastíljščina tudi kastílščina -e ž ( ȋ )
1. narečje, ki se govori v Kastilji: proučevati kastiljščino
2. knjiž. španščina

kásting in casting -a [ kásting- ] m ( ȃ )
1. izbira igralcev, udeležencev ali nastopajočih, zlasti v športu, umetnosti in manekenstvu, in razdeljevanje vlog: izbrana je bila na kastingu ; filmski kasting ; žirija za kasting
2. rib. športni ribolov, pri katerem se z obale, brega meče v vodo ribiška vrvica, ribolov z obale: kasting so predstavili na ribiškem krožku ; državno prvenstvo v kastingu ; tekmovalci v kastingu ; v prid. rabi: kasting center

kastórec -rca m ( ọ̑ )
star. nekoliko kosmat klobuk iz zajčje dlake: pokriti se s kastorcem

kástovstvo -a s ( ȃ )
nav. ekspr. delitev na kaste: vpliv kastovstva na gospodarsko stanje dežele / socialno kastovstvo / slabš. boj proti birokratskemu kastovstvu

kastrácija -e ž ( á )
med., vet. odstranitev spolnih žlez; skopljenje : posledice kastracije ; kastracija in sterilizacija / napraviti kastracijo

kastrát -a m ( ȃ )
med., vet. kdor je skopljen; skopljenec : srednjeveški kastrati ; nastop žrebcev in kastratov ; pren., ekspr. duševni kastrat

kastrátski -a -o prid. ( ȃ )
med., vet. tak kot pri skopljencih: kastratski glas

kastríranec -nca m ( ȋ )
med., vet. kdor je skopljen; skopljenec : pitani bikci in kastriranci

kastríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kastrirati: kastriranje svinj za pitanje

kastrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med., vet. odstraniti spolne žleze; skopiti : kastrirati vprežne živali
biol. kastrirati cvet odstraniti mu prašnike

kastróla -e ž ( ọ̑ )
nižje pog. kozica 1 , posoda 2 : pomivati kastrole

kástrum -ra in -a m ( ȃ )
arheol. utrjena rimska vojaška postojanka: oblegati kastrum

káša -e ž ( á )
1. jed iz oluščenega prosa: kuhati, mešati kašo ; zabeliti kašo z maslom / češpljeva kaša v kateri so slive ; mlečna kaša kuhana na mleku / nadevati klobase s kašo s kuhanim pšenom / prosena kaša
// oluščena zrna nekaterih žit ali jed iz takih zrn sploh: oprati, prebrati kašo / ajdova kaša ; ječmenova kaša ješprenj ; (prosena) kaša pšeno
2. s prilastkom gosta jed iz pretlačenega krompirja, sadja, zelenjave: jabolčna kaša ; sadna kaša ; krompirjeva kaša krompirjev pire, pire krompir
3. nav. ekspr. mešanica iz zdrobljene, zmlete snovi in tekočine: narediti iz mavca gosto kašo / zmešati cement, pesek in vodo v kašo ; pren. vse njegovo pisanje je dolgočasna kaša
4. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: to ti je bila kaša ; potegniti, spraviti koga iz kaše ; biti, znajti se v kaši / zabredli, zašli so v lepo kašo v zelo neprijeten, zapleten položaj / ne vmešavaj se v to kašo neprijetno, zapleteno zadevo
star. ne bo več dolgo jedel kaše kmalu bo umrl ; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval ; ekspr. lepo kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju ; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema
gastr. ribana kaša kaši podobna jušna zakuha iz rezančnega testa ; med. barijeva kaša raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem presvetljevanju, slikanju prebavne cevi ; meteor. babja kaša babje pšeno

kášast -a -o prid. ( á )
ki je po sestavi, obliki podoben kaši: uživati kašasto hrano / kašasta snov
agr. kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev

kášča -e ž ( á )
prostor ali stavba za shranjevanje žita: nositi žito v kaščo ; lesena, zidana kašča
zgod. kašča v fevdalizmu shramba za naturalne dajatve podložnikov

káščar -ja m ( ȃ )
zgod., v fevdalizmu upravnik shrambe za naturalne dajatve podložnikov: kaščar in mestni sodnik

kášelj -šlja m ( á )
sunkovito, glasno izdihavanje zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: premagovati, zadrževati kašelj ; draži ga h kašlju, na kašelj ; krčevit, močen kašelj / kašelj ga duši ; med govorjenjem ga je napadel kašelj je začel kašljati / nastop kašlja zaradi prehlada / lajajoči kašelj zelo glasen in suh ; suhi kašelj brez izmečka ; vlažni kašelj z izmečkom
med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih

kašelót -a m ( ọ̑ )
zool. roparski kit z zelo veliko štirioglato glavo, Physeter catodon:

kášen -šna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kašo: kašni lonec
agr. kašno žito žito, ki se navadno stopa, lušči in uporablja za kašo

kašêr -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja s kaširanjem: gledališče išče kašerje in mizarje

kášica -e ž ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od kaša: skuhati kašico / drobna kašica

kašíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kaširati: kaširanje lepenke / kaširanje slik / kaširanje rekvizitov

kašírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) teh.
1. prekrivati kaj s tanjšo plastjo papirja ali s folijo z lepljenjem; oblepljati , prelepljati : kaširati lepenko, platnice / kaširati z okrasnim papirjem
// z lepilom pritrjevati na močnejšo podlago: kaširati lepak na lepenko ; kaširati sliko, zemljevid
2. izdelovati, oblikovati kaj z lepljenjem plasti papirja na model: kaširati glavice lutk / kaširati rekvizite

kašljáč -a m ( á )
slabš. kdor (pogosto) kašlja: bledi kašljač

kašljáj -a m ( ȃ )
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: z nekaj kašljaji je spravil koščico iz grla

kášljanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kašljati: kašljanje je motilo govornika ; pomodreti od kašljanja ; pritajeno kašljanje / kašljanje brzostrelk

kášljati -am nedov. ( ȃ )
1. sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v grlu, sapniku: zaradi dima je kašljala ; utihnil je, dokler niso nehali kašljati ; krčevito, pritajeno kašljati / otrok ne sme na igrišče, ker kašlja / iz zadrege se je prestopal in kašljal pokašljeval / pog. kašlja kri izkašljuje
šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
2. ekspr. dajati kašljanju podobne glasove: motor je začel kašljati in hropsti ; črno žrelo topa je strašno kašljalo

kašljàv -áva -o in kášljav -a -o prid. ( ȁ á; ā )
ekspr. ki (pogosto) kašlja: kašljav bolnik ; kašljav starček

kašljávec in kášljavec -vca m ( ȃ; ā )
ekspr. kdor (pogosto) kašlja: kašljavci in nahodneži

kašmír -ja in -a tudi kášmir -ja in -a m ( ī; ȃ )
tekst. mehka tkanina iz dlak kašmirske koze: ruta iz dragocenega kašmirja
// zelo mehka tkanina, navadno iz volne ali svile: izdelovati kašmir / obleka iz kašmirja

kašmírka -e ž ( ȋ )
koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije: gojiti kašmirke zaradi volne

kašmírski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kašmir: kašmirska tkanina / kašmirska volna dlaka kašmirske koze
kašmirska koza koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
tekst. kašmirski šal zelo mehek šal, sešit iz majhnih pletenih krpic iz kašmirske volne

kášnat -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kašo: kašnati žganci ; kašnate klobase / skleda je bila vsa kašnata / kašnata hruška / kašnat sneg kašast

kášnica -e ž ( ȃ )
nar. vzhodnoštajersko krvavica : kašnice s kislim zeljem

kášta -e ž ( ȃ )
1. star. prostor ali stavba za shranjevanje žita; kašča : peljati koga v kašto / izprazniti kašte
2. zastar. skladovnica (žaganega lesa), kopa: narediti kašto / zložiti deske v kašte
3. nar. obtežilni kamen (stiskalnice): Marsikje so plesali, ko so zmetali grozdje v naloženi koš in obesili kašto (I. Koprivec)
grad. objekt, zložen navadno iz betonskih ali lesenih kosov in zapolnjen s kamenjem, zlasti za utrjevanje bregov

kaštél -a m ( ẹ̑ )
navt. dvignjeni del prednjega dela premca s prostori za mornarje ali ladijske vrvi: streljati iz kaštela ; biti na kaštelu, v kaštelu

kašúbščina -e ž ( ȗ )
jezikosl. severozahodna skupina poljskih narečij:

kata... ali káta... predpona v sestavljenkah ( ȃ )
za izražanje česa spodaj, pod: katatermometer, katastopnja ; katapult

kátadiópter -tra m ( ȃ-ọ́ )
avt. svetlobni odbojnik:

katafálk -a m ( ȃ )
oder, na katerega se položi žara, krsta z mrličem ob pogrebnih svečanostih: prenesti krsto iz mrliške vežice na katafalk ; govoriti ob katafalku / položiti pokojnika na katafalk na mrtvaški oder
rel. črno pregrnjen oder v cerkvi ob obredu za pokojnika

kataklízma -e ž ( ȋ )
knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju: uničenje vsega živega v strahotni kataklizmi ; vesoljska kataklizma ; izginotje Atlantide zaradi kataklizme na zemeljski skorji / ekspr. šele čez nekaj časa po kataklizmi se je prebivalstvo zavedelo nesreče po hudi katastrofi

katakómbe -kómb ž mn. ( ọ̑ )
podzemeljski hodniki z grobovi zlasti prvih kristjanov: katakombe ležijo, se razprostirajo pod mestom ; ogledati si rimske katakombe ; zbiranje kristjanov v katakombah / ekspr. delavci so se razkropili po katakombah rudnika rovih, hodnikih ; pren., pesn. romati po tihih katakombah srca

katakómbski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na katakombe: katakombski mučenci
um. katakombsko slikarstvo starokrščansko slikarstvo, značilno za katakombe

kataléktičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
lit., v zvezi katalektični verz verz z nepopolno zadnjo stopico:

katalénščica -e ž ( ẹ̑ )
nar. krizantema : Po zapuščenih vrtovih so vzcvetele katalenščice (M. Kranjec)

katalepsíja -e ž ( ȋ )
mišična otrdelost kot psihomotorno bolezensko znamenje: pojav katalepsije pri bolniku

kataléptičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na katalepsijo: kataleptično stanje / kataleptična otrplost

katalítičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na katalizo: katalitična funkcija encimov ; imeti katalitične lastnosti
teh. katalitična peč plinska peč za ogrevanje s platinskim katalizatorjem

katalítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na katalizatorje ali katalizo: katalitska reakcija / katalitski filter

katalíza -e ž ( ȋ )
kem. sprememba hitrosti kemične reakcije zaradi katalizatorja: raziskovati katalizo

katalizátor -ja m ( ȃ )
1. kem. snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije: uporabljati za sintezo katalizator ; pospešiti reakcijo s katalizatorjem / prisotnost katalizatorja
teh. platinski katalizator porozna ploščica, ki je prevlečena s platino za popolno oksidacijo ogljikovega monoksida
2. publ. pobudnik , usmerjevalec : omenjena ideja je bila katalizator, ob katerem so se združile različne skupine ; čustveni katalizator / znanost je katalizator novih načinov proizvodnje

katalizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. spreminjati hitrost kemične reakcije: beljakovinske molekule katalizirajo kemične reakcije v organizmu

katalóg -a m ( ọ̑ )
1. sistematični seznam knjig z določenimi podatki: izdelati, sestavljati katalog ; poiskati signaturo knjige v katalogu ; moderno urejeni katalogi ; katalog knjižnice / prostori za katalog / pog. iti v katalog v oddelek za katalogizacijo
// s prilastkom seznam česa z določenimi podatki sploh: zvezdni katalog ; katalog umetnin ; katalog znamk ; pren., publ. katalog človekovih pravic / katalog znanj ali katalog znanja sistematično urejen seznam zahtevanih znanj in spretnosti z določenega strokovnega področja kot podlaga za postopke preverjanja in potrjevanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij
2. publikacija s seznamom določenih del in nekaterimi podatki: galerijski katalog ; katalog s predgovorom
3. seznam vsega blaga proizvodne ali trgovske organizacije, opremljen s podatki o kvaliteti, s ceno in sliko: katalogi in prospekti / naročiti blago po katalogu
4. zastar. dnevnik , redovalnica : odprl je katalog in začel spraševati
biblio. abecedni katalog ; avtorski katalog narejen po abecedi avtorjev ; listkovni katalog ; stvarni katalog narejen po določenih vidikih glede na vsebino del ; šol. katalog nekdaj uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju

katalógen -gna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na katalog: katalogni listek / katalogni podatek / katalogni oddelek knjižnice

katalogizácija -e ž ( á )
popisovanje (knjig, časopisov) za katalog: izboljšanje katalogizacije v knjižnicah / opravljati katalogizacijo / oddelek za katalogizacijo

katalogizátor -ja m ( ȃ )
kdor katalogizira: delovno mesto katalogizatorja v knjižnici
biblio. knjižničar katalogizator

katalogizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od katalogizirati: problemi katalogiziranja

katalogizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
popisovati (knjige, časopise) za katalog: nestrokovno katalogizirati / katalogizirati svetovno literaturo / katalogizirati knjige

katalónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Katalonce ali Katalonijo: katalonski jezik / katalonska pokrajina

katalónščina -e ž ( ọ̑ )
katalonski jezik: zatiranje katalonščine / govoriti v katalonščini

katalóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na katalog: kataloška cena / kataloški seznam

katalóžen -žna -o ( ọ̑ )
pridevnik od katalog 3: kataložne cene knjig, znamk

katálpa -e ž ( ȃ )
vrtn. okrasno drevo z velikimi srčastimi listi in tankimi, cigaram podobnimi plodovi, Catalpa bignonioides: beli cveti katalpe

katamarán tudi katámaran -a m ( ȃ; ȃ )
1. zlasti v indijskem in južnoameriškem okolju splav iz dveh vzporednih, med seboj povezanih hlodov: uporabljati katamaran za prevažanje ob obali
2. navt. ladja ali čoln z dvema vzporednima, med seboj povezanima trupoma: velika stabilnost katamaranov / potniški katamaran

katána -e ž ( ȃ )
zelo oster rahlo ukrivljen, izvorno japonski (samurajski) meč: zabodel ga je s katano ; japonska katana ; samuraji s katanami

katánec -nca m ( ȃ )
bot., v zvezi rumeni katanec rastlina z rumenimi cveti v gostih socvetjih, Reseda lutea: zaprašeni šopi rumenega katanca

katapúlt -a m ( ȗ )
1. v starem in srednjem veku vojaška priprava, navadno v obliki ogrodja z veliko žlico, pračo ali protiutežjo za metanje izstrelkov, zlasti kamnitih: metati s katapulti ; katapulti in baliste
2. aer. naprava na ladji, ki da letalu pri vzletu potrebno hitrost: katapult potisne letalo ; paluba s katapulti / parni katapult
// priprava za urjenje letalcev, ki omogoča podobne pospeške, kot jih ima letalo: uporabljati za vajo katapulte

katapúlten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na katapult: katapultna krogla / katapultni sedež sedež v letalu ali vesoljski ladji, s katerim vred se ob nesreči pilot lahko izstreli ; katapultne sani premični del katapulta, na katerega se namesti letalo

katapultírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) aer.
1. s katapultom omogočiti vzlet: katapultirati letala
2. s posebno pripravo potisniti s sedežem vred iz letala, vesoljske ladje: katapultirati pilota ; katapultirati se iz gorečega letala

katár -ja m ( ȃ )
vnetje sluznice, pri katerem se izloča sokrvca, sluz ali gnoj: dobiti, imeti katar / črevesni, očesni, želodčni katar
med. bronhialni katar bronhitis

katarákt -a m ( ȃ )
geogr. brzica, zlasti večja: nilski katarakti

katarákta -e ž ( ȃ )
med. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena 1 : imeti katarakto ; ozdraviti katarakto z operacijo

katarálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na katar: kataralni pojavi, znaki / kataralno obolenje dihalnih organov / kronično kataralno vnetje

katárec -rca m ( ȃ )
zgod. pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji in severni Italiji: katarci in patareni

katarínka -e ž ( ȋ )
nar. vzhodno krizantema : venec iz katarink

katárza -e ž ( ȃ )
knjiž. moralna sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev, (moralno) očiščenje: doseči katarzo s trpljenjem ; smrt moža povzroči njeno katarzo ; njegovi spomini so obračun s samim seboj in njegova katarza / čustvena, duhovna, moralna katarza
filoz. katarza po Aristotelu moralna sprostitev ob umetniškem delu , zlasti ob tragediji in glasbi

katárzičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na katarzo: katarzično doživetje / katarzičen učinek umetnosti

katáster -tra m ( á )
uradni seznam zemljišč s podatki o parcelah: izdelati, napraviti kataster ; meriti zemljišča za kataster / odmeriti davek na osnovi katastra / zemljiški kataster / pog. iti na kataster v katastrski urad
// s prilastkom uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt njihove razporeditve: gozdni, vodni kataster ; kataster cest, lovišč / kataster davčnih zavezancev uradni seznam, popis
pravn. davčni kataster uradni seznam tistega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih zavezancev in davčne osnove ; zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije

katastrálen -lna -o prid. ( ȃ )
katastrski : katastralna meja / katastralna mapa

katastrófa -e ž ( ọ̑ )
1. dogodek v naravi, ki povzroči veliko razdejanje, uničenje: katastrofa je uničila deželo ; ugotavljati škodo po katastrofi ; potresna, vodna katastrofa ; posledice katastrofe ; vedenje živali med katastrofo / publ. atomska katastrofa razdejanje, uničenje, ki bi ga povzročila uporaba atomskih bomb ; vesoljske katastrofe dogodki, ki povzročijo velike spremembe v vesolju / naravna katastrofa
2. nav. ekspr. zelo hud, neprijeten dogodek z usodnimi posledicami, nesreča: katastrofe so ga utrdile ; doživljati same katastrofe ; vojna in druge katastrofe / kakšen popravni izpit še ni taka katastrofa / publ. aprilska katastrofa kapitulacija stare Jugoslavije ob fašističnem napadu
3. nav. ekspr. uničenje , propad : katastrofa se bliža, prihaja ; podjetje je pred katastrofo ; naselitev krapa v teh vodah je povzročila ribjo katastrofo ; katastrofa družine / napovedovati politično, socialno katastrofo prevrat
// ekspr. prenehanje življenja, smrt: zdravnik se boji, da bo nastopila katastrofa ; zdravila so preprečila katastrofo
geol. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju ; lit. razplet s tragičnim koncem

katastrofálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč: katastrofalen potres, požar ; katastrofalna eksplozija
// nav. ekspr. ki ima zelo hude posledice; poguben , usoden 1 : napraviti katastrofalno napako ; katastrofalna zmota / katastrofalno spoznanje / katastrofalen dvig cen zelo velik
2. ekspr. zelo slab, neugoden: katastrofalen potek bitke ; preteklo leto je bilo v gospodarstvu naravnost katastrofalno / našli so ga v katastrofalnem stanju / katastrofalne posledice
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: doživeti katastrofalen polom, poraz

katastrofálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost katastrofalnega: katastrofalnost potresa / ekspr. katastrofalnost tega zgodovinskega dogodka

katastrófičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na katastrofo: katastrofične dobe v zgodovini zemlje / katastrofična rešitev njegovega notranjega problema / katastrofična dokumentacija

katástrski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kataster: katastrski podatki ; katastrska meja / katastrska imena zemljišč / katastrsko merjenje / katastrski urad urad, ki vodi (zemljiški) kataster po katastrskih občinah in obračunava katastrski dohodek ; katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja
fin. katastrski dohodek ; katastrski donos ; geod. katastrski načrt ali katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel ; kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta

katatoníja -e ž ( ȋ )
med. skupek psihomotornih bolezenskih znamenj: pojav katatonije pri shizofreniji

katéder -dra m ( ẹ́ )
1. miza za učitelja v razredu: vstati izza katedra ; iti h katedru ; položiti zvezke na kateder ; sesti za kateder ; rjav kateder
ekspr. o šolskih stvareh odločajo ljudje, ki še niso sedeli za katedrom poučevali
// vzvišen prostor pred tablo s to mizo, oder: stopiti na kateder ; nekateri učenci so bili vprašani na katedru, drugi v klopeh
2. govorniški oder, tribuna: ko je odhajal s katedra, so mu ploskali

kátedra -e ž ( ȃ )
1. izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za določeno študijsko področje, stolica: razpisati mesto asistenta pri katedri za splošno kemijo ; katedra za slovenski jezik ; predstojnik katedre / sestanek katedre učiteljskega zbora te enote
// učiteljsko mesto na taki enoti: dali, poverili so mu katedro za matematiko
2. zastar. govorniški oder, tribuna: slišati žaljive besede s katedre

katedrála -e ž ( ȃ )
velika cerkvena stavba, navadno arhitektonsko pomembna: zidati katedralo ; stara katedrala / mogočna gotska katedrala
// knjiž. stolnica 1 : maševati v katedrali

katedrálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na katedralo: katedralne plastike / katedralna ura
arhit. katedralno steklo steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično oblikovano; ornamentno steklo

katédrski -a -o prid. ( ẹ́ )
ekspr. tog , neživljenjski : katedrska učenost ; katedrsko premlevanje idej
// uraden , avtoritativen : povedati v katedrskem tonu / katedrska strogost
polit. katedrski socialist ob koncu 19. stoletja pripadnik smeri, ki je nasproti marksizmu uveljavljala teorije o reformah v buržoazni družbi

kategoriálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kategorija 2, 3: kategorialni sistem / kategorialna analiza / kategorialni par istovetnost in različnost / kategorialni okviri določenega časovnega obdobja

kategóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. ki ne dopušča pomislekov, dvomov; odločen , neomahljiv : kategorične izjave, trditve ; kategorične zahteve / bil je kategoričen v boju za pravice dosleden / na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor
// nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ
filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati ; kategorična sodba sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v nepogojni obliki ; pravn. kategorična pravna norma

kategóričnost -i ž ( ọ́ )
knjiž. lastnost, značilnost kategoričnega: kategoričnost trditev / z vso kategoričnostjo zanikati

kategoríja -e ž ( ȋ )
1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina , vrsta , razred : beseda pripada določeni pojmovni kategoriji ; velikostne kategorije lesnih obratov ; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode / publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti / ceste iste kategorije
2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija ; proučevati literarne kategorije ; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma ; stare kategorije mišljenja načini
3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije
publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod ; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben ; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev
avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo ; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg ; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo ; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev ; jezikosl. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva ; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih ; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo ; lahka kategorija

kategoríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kategorija 1: kategorijske oznake / kategorijska razdelitev igralcev
šport. doseči kategorijski rekord v razredu prikolic

kategorizácija -e ž ( á )
razvrščanje v kategorije: kategorizacija delavcev po kvalifikaciji ; kategorizacija stanovanj, šol, zemljišč ; odlok o kategorizaciji / izvršiti kategorizacijo

kategorizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kategorizirati: kategoriziranje tekmovalcev / izvesti, opraviti kategoriziranje

kategorizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
razvrstiti v kategorije: kategorizirati ceste ; kategorizirati šole po številu oddelkov / kategorizirati odgovore v konkretne in splošne razvrščati, deliti ; publ. ni mogoče ene fakultete kategorizirati za pomembnejšo od druge imeti za, šteti za

katehét -a m ( ẹ̑ )
rel. kdor poučuje verouk, zlasti duhovnik, veroučitelj: zborovanje katehetov / dobiti mladega duhovnika za kateheta

katehétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na katehetiko ali katehezo: katehetični obrazci ; prevod katehetičnih besedil / katehetična razlaga zakramenta

katehétika -e ž ( ẹ́ )
rel. nauk o poučevanju verouka: predavati katehetiko / zahteve katehetike

katehétinja -e ž ( ẹ̑ )
rel. ženska, ki poučuje verouk; katehistinja : tečaj za katehetinje

katehétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na katehete ali katehetiko: domača književnost v tej dobi ni presegla katehetskih potreb / katehetsko društvo
ped. katehetski razgovor razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov

katehéza -e ž ( ẹ̑ ) rel.
1. metodična obravnava kakega zaključenega verskega vprašanja: pisati, sestavljati kateheze
2. poučevanje verouka: župnijska kateheza ; vzgoja, zgledi pri katehezi

katehístinja -e ž ( ȋ )
rel. ženska, ki poučuje verouk: več let je bila katehistinja

katehizírati -am nedov. ( ȋ )
rel. poučevati verouk: pridigati in katehizirati

katehúmen -a m ( ū )
rel. kdor se pripravlja na krst: sprejeti koga med katehumene ; tečaj za katehumene

katehumenát -a m ( ȃ ) rel.
uvajanje odraslih v svet (krščanske) vere in priprava na prejem krsta, obhajila in birme: katehumenat se navadno prične po prvi postni nedelji

katekízem -zma m ( ī )
rel. knjiga z osnovami krščanskega nauka, navadno v obliki vprašanj in odgovorov: izdati katekizem / znati katekizem na pamet / katoliški katekizem / ekspr. knjiga je katekizem pametnega gospodarjenja

katekízemski -a -o [ katekizəmski ] prid. ( ī )
nanašajoč se na katekizem: katekizemski odlomek / katekizemska vprašanja in odgovori / ekspr. katekizemsko modrovanje

kateksohén prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. v pravem pomenu besede, v najvišji stopnji: to je znanost kateksohen

katéri 1 -a -o zaim. ( ẹ̄ )
1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »Mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava ; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
// izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj?
2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi ; dobile so, kar je katera zaslužila ; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino ; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme
navihana je kot le katera zelo ; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri , redkokateri

katéri 2 -a -o zaim. ( ẹ̑ ) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih
1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku
a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo ; žena, do katere je imela zaupanje ; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero
b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru ; to je tisti, kateremu je vse zaupal / star. on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme ; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki
// star. za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite ; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo
2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane ; ljudstvo, v katerega imenu nastopate ; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina
3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal ; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel ; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale
zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster ; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli , katerisibodi

katérič prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju: pojma ni imel, katerič že je to počel, tretjič ali četrtič
2. ekspr. izraža nedoločeno ali neznano, navadno veliko število ponovitev: zapil se ga je in že kdo ve katerič izgubil službo ; naročniki že nekaj časa plačujemo – kdo ve katerič že – višjo naročnino / jadrnica se mu je že ne vem katerič prevrnila

katérikóli -a- -o- in katéri -a -o kóli zaim. ( ẹ̑-ọ̑ )
ki izraža poljubnost osebe ali stvari: pomaga mi več kot katerikoli sorodnik ; na sprehod greš lahko v katerikoli obleki / udarec lahko pride od katerekoli strani / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih utrgaj si rožo, katerokoli hočeš ; sam.: kateregakoli bi doletela ta čast, naj jo sprejme

katérikrat prisl. ( ẹ̄ )
star. kdaj 2 : ali si bil že katerikrat na Triglavu / katerikrat je deževalo, katerikrat je padala sodra včasih

katérisibódi -a- -o- in katéri -a -o si bódi zaim. ( ẹ̑-ọ́ )
katerikoli : zapojte katerosibodi slovensko pesem

katéta -e ž ( ẹ̑ )
geom. vsaka od stranic pravokotnega trikotnika, ki leži ostremu kotu nasproti: kvadrat nad kateto

katéter -tra m ( ẹ́ )
med. cevka za uvajanje v telesno votlino, v izvodilo, v organ: izprazniti sečnik s katetrom ; gumijast, steklen kateter / trajni kateter ki ostane v sečniku za stalno izpraznjevanje (seča)

kateterizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. uvajati kateter v telesno votlino, v izvodilo, v organ: kateterizirati sečnik, srce / kateterizirati bolnika
// odvajati, dovajati tekočino s katetrom: kateterizirati seč

kátgut -a m ( ȃ )
med. nit iz živalskega črevesa, ki se v telesu razpusti: šivati s katgutom ; sterilizirani katgut

katión -a m ( ọ̑ )
fiz. pozitivno naelektren ion: soli v vodni raztopini razpadejo na anione in katione ; vodikovi kationi

katjúša -e ž ( ū )
zlasti med drugo svetovno vojno raketomet sovjetskega tipa, ki s predirljivim piskom izstreljuje rakete s tirnih ramp, nameščen navadno na tovornjak: Nemci so se katjuš zelo bali ; znamenita katjuša ; napad s katjušami

katóda -e ž ( ọ̑ )
elektr. elektroda za odvajanje električnega toka: katoda elektronke / katoda in anoda / izločanje cinka na katodi

katóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na katodo: katodna zaščita ; katodno tlenje / katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka
kem. katodna reakcija elektrokemična reakcija, ki poteka na katodi ; metal. katodni baker baker, pridobljen na katodi

katolicízem -zma m ( ī )
nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: vpliv katolicizma ; odpor proti katolicizmu / v njegovih delih se kaže katolicizem

katoličàn in katoličán -ána m ( ȁ á; ȃ )
pripadnik katoliške vere: katoličani in pravoslavni

katoličánka -e ž ( ȃ )
pripadnica katoliške vere: mati je bila katoličanka

katoličánstvo -a s ( ȃ ) star.
1. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri; katolištvo , katolicizem : njegovi prijatelji so vedeli za njegovo katoličanstvo
2. katoliška vera: prestopiti h katoličanstvu

katólik tudi katolík -a m ( ọ̑; ȋ )
pripadnik katoliške vere: katoliki in protestanti

katóliški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo: katoliški duhovnik ; katoliško prebivalstvo / katoliško časopisje / Katoliška cerkev
rel. katoliška vera krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja

katólištvo -a s ( ọ̑ )
1. krščanska vera, ki priznava papeža za vrhovnega poglavarja: katolištvo in pravoslavje / katolištvo posamezne pokrajine
2. nazor, ideologija, ki temelji na katoliški veri: njegovo katolištvo je upadalo / katolištvo literarnega dela

katónski tudi kátonski -a -o prid. ( ọ̑; ȃ )
knjiž. nanašajoč se na rimskega politika Katona Utičana: katonski reki / katonska strogost

kátorga tudi katórga -e ž ( ȃ; ọ̑ )
v carski Rusiji kraj, prostor izgona, zapora in težkega prisilnega dela: pobegniti iz katorge ; poslati v katorgo ; sibirska katorga
// kazen, ki se prestaja v takih okoliščinah: prestajati katorgo ; obsoditi na katorgo

kátoržnik tudi katóržnik -a m ( ȃ; ọ̑ )
v carski Rusiji kdor prestaja kazen v katorgi: zapiski katoržnika

katrán -a m ( ȃ )
gost, črn stranski proizvod pri destilaciji premoga, lesa: pridobivati katran ; namazati s katranom / smrdi po katranu / tobakov katran ki nastaja pri kajenju
kem. lesni katran ki nastane pri suhi destilaciji lesa ; premogov katran ; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike

katránast -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. podoben katranu: s streh je odtekala katranasta voda / katranasto morje / katranasta obleka umazana od katrana

katranírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. teh. prepajati, mazati s katranom: katranirati železniške pragove
2. nar. zahodno asfaltirati : katranirati cesto

katranizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh. prepajati, mazati s katranom: katranizirati deske

katránov -a -o ( ȃ )
pridevnik od katran: katranov duh

katránski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na katran: katranski derivati, izdelki ; katranska barvila
kem. katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte ; katransko milo ; katransko olje ; teh. katranski premaz premaz za zaščito pred vlago in gnitjem

kátrca -e ž ( ȃ )
pog. tip francoskega osebnega avtomobila znamke Renault: kupiti si katrco

katún -a m ( ȗ )
tekst. tanka, navadno potiskana bombažna tkanina: bel, vzorčast katun ; obleka iz katuna

katúnast -a -o prid. ( ȗ )
tekst. ki je iz katuna: katunasta obleka ; katunaste zavese

kautskijanstvo -a [ kau̯tskijánstvo ] s ( ȃ )
nazori nemškega politika Kautskega: Leninova polemika s kautskijanstvom

káva -e ž ( á )
1. zrna, dobljena iz semen kavovca: mleti, pražiti kavo / kava v prahu / mlinček za kavo za mletje kave
// pijača iz teh zrn: po kosilu so pili kavo ; skuhala je močno kavo ; kava s smetano / servis, skodelice za kavo / elipt. prosim kavo skodelico kave ; prerokovati iz kave iz usedline v skodelici kave / bela kava z dodatkom mleka ; črna kava brez dodatka mleka / prava kava
gastr. ekspresna kava pripravljena z ekspresnim aparatom ; ledena kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane ; turška kava ki se kuha navadno skupaj s sladkorjem in servira z usedlino
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno kava: povabiti na kavo
2. navadno s prilastkom pijača iz kavnega nadomestka: za malico dobi kavo s kruhom / piti ječmenovo, žitno kavo ; knajpova kava iz žganega ječmenovega slada
3. pog. kavovec : plantaže kave

kavál -a m ( ȃ )
igr. igralna karta z moško figuro na konju: poleg kralja je dobil še kavala

kavaleríja -e ž ( ȋ )
star. konjenica : oddelek kavalerije

kavaleríjski -a -o prid. ( ȋ )
star. konjeniški : kavalerijska uniforma

kavaleríst -a m ( ȋ )
star. konjenik : kavaleristi in artileristi

kavalét -a m ( ẹ̑ )
nar. zložljiva železna postelja: spati na kavaletu

kavalír -ja m ( í )
1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir ; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
// nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja
2. zastar. plemič , vitez : srednjeveški kavalirji

kavalírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kavalirje: kavalirski poklon ; kavalirsko vedenje / oddolžil se jim je za njihovo kavalirsko dejanje / do žensk je zelo kavalirski / ekspr. dal je kavalirsko besedo / kavalirska čast

kavalírstvo -a s ( ī )
lastnosti ali ravnanje kavalirjev: moral se bo učiti kavalirstva / tega ne dela iz kavalirstva

kavalkáda -e ž ( ȃ )
knjiž. skupina jezdecev, zlasti v paradi: mimo se pomika kavalkada / kavalkada oficirjev / divja kavalkada jahanje, jezdenje
// z rodilnikom velika količina, množina: kavalkada avtomobilov in drugih motornih vozil

kavárna -e ž ( ȃ )
gostinski lokal, navadno manjši, kjer se strežejo pijača in slaščice: odprli so novo kavarno ; hodi v kavarno brat časopise ; vse popoldneve je presedel v kavarni

kavárnar -ja m ( ȃ )
lastnik, upravnik kavarne: bil je posestnik in kavarnar

kavárnica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od kavarna: odprl je prijetno kavarnico
// zastar. kavarna : rad zahaja v kavarnice

kavárniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kavarno: kavarniški prostori ; kavarniške mize ; kavarniška terasa / kavarniški gostje / kavarniški pogovor ; kavarniško razpoloženje / slabš.: igra le osladne valčke in kavarniške popevke ; gre za navadno kavarniško politiziranje

kavatína -e ž ( ȋ )
glasb., v 18. in 19. stoletju kratka, preprosta pesem brez ponavljanja besed, stavkov, zlasti v operi: arije in kavatine

kaváz -a m ( ȃ )
zlasti v turškem okolju, nekdaj telesni stražar kake politične osebe, dostojanstvenika: prišel je v spremstvu kavaza
// stražnik , stražar : na vsakem vogalu je stal kavaz

kávboj -a m ( ȃ )
v ameriškem okolju pastir na konju: skupina kavbojev / služil je za kavboja
// tak pastir kot junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu: kavboj in šerif / otroci se igrajo indijance in kavboje

kávbojec -jca m ( ȃ ) v ameriškem okolju
pastir na konju; kavboj : kavbojci so žigosali krave, da so vedeli, čigave so
// tak pastir kot junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu; kavboj : film o kavbojcih in indijancih

kávbojka -e ž ( ȃ )
film iz življenja kavbojev: gledati, predvajati kavbojko / slabš. film je povprečna kavbojka / bere kavbojke kavbojske povesti, romane

kávbojke -bojk ž mn. ( ȃ )
kavbojske hlače: oblekel je stare kavbojke ; tesne, obrabljene kavbojke

kávbojski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kavboje: kavbojsko življenje / rad ima kavbojske filme ; kavbojski romani / kavbojski klobuk klobuk s širokimi, ob straneh precej zavihanimi krajevci ; kavbojske hlače dolge, navadno modre hlače iz bombažnega blaga

kávcija -e ž ( á )
1. vsota, ki se da za zagotovitev vračila, varščina: dati, plačati kavcijo za pribor ; povečati kavcijo / položiti kavcijo za posojilo
// odškodnina (za obrabo): moral je plačati visoko kavcijo
2. vsota, ki se da, da se kdo začasno izpusti na prostost: zanj je bila dana kavcija
3. nekdaj vsota, ki se da, da se kdo sme poročiti:

kávcijski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kavcijo, varščinski: kavcijski kredit / plačati kavcijske obresti
pravn. kavcijska menica

kavcírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
trg. žarg. zaračunati kavcijo: steklenice smo vam kavcirali

kávč -a m ( ȃ )
oblazinjeno, navadno široko ležišče s tremi stranicami: sedeti, spati na kavču ; širok, udoben kavč / raztegljivi kavč

kávčina -e ž ( ȃ )
agr. trta s temno modrimi grozdi: vinograd je zasajen s kavčino
// rdeče vino iz grozdja te trte:

kávčuk -a m ( ȃ )
elastična snov, iz katere se z vulkanizacijo izdeluje guma: vulkanizirati kavčuk ; duh po kavčuku / naravni kavčuk ; sintetični kavčuk / pog.: plantaža kavčuka kavčukovcev ; cevi iz kavčuka gumija, gume

kávčukast -a -o prid. ( ȃ )
gumijast : kavčukasta obloga / ekspr. kavčukaste ustnice

kávčukov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kavčuk: kavčukova barva ; kavčukove značilnosti / kavčukova cev gumijasta / kavčukovo drevo kavčukovec

kávčukovec -vca m ( ȃ )
tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk: plantaže kavčukovcev
bot. brazilski kavčukovec ki daje največ kavčuka, Hevea brasiliensis

kavdálen -lna -o prid. ( ȃ )
anat. ki je bližje trtici, repu: kavdalni del požiralnika / kavdalna lega organa
zool. kavdalna plavut repna plavut

kavdráti -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se z visokim, tresočim se glasom: puran kavdra

kávelj 1 -vlja m ( á )
priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za
a) obešanje česa: zabiti kavelj v steno ; sneti hlače s kavlja ; meso je obesil na kavelj ; železni kavlji
b) prijemanje, vlečenje: hlod je premaknil s kavljem / čolnarski kavelj ; nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu ; prijemalni kavelj
c) pritrjevanje, pričvrščanje: lestev je oprl s kavlji na polico / kretnice so pritrjene s kavlji
med. kavelj priprava za pričvrščanje robov rane ; žel. kavelj priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive ; vlečni kavelj za vlečenje in spajanje posameznih vagonov

kávelj 2 -na in -vlja [ kavəlj ] m ( á )
ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ta je pa kavelj! kdo bi si mislil, da je tak kavelj
// krepek, čvrst človek: čeprav je že star, je še zmeraj kavelj

káveljc -a [ kavəljc ] m ( ȃ ) ekspr.
1. kavelj, navadno manjši: obleka visi na lesenem kaveljcu
2. del manjše priprave za zapenjanje; kaveljček : prišiti mora še kaveljce
3. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ti si pa res kaveljc

káveljčast -a -o [ kavəljčast ] prid. ( ȃ )
podoben kaveljčku: kaveljčasti izrastki ; v gobcu ima kaveljčaste zobe / je kaveljčaste oblike

káveljček -čka [ kavəljčək ] m ( ȃ )
1. manjšalnica od kavelj: sneti ključe s kaveljčka ; krilo je obesila na kaveljčka obešalnika ; lesen kaveljček
2. del manjše priprave za napenjanje: s kaveljčki zapeta obleka
3. kaveljčasti izrastek: oprijemalni kaveljčki stebla / klòp ima ob straneh na sesalu kaveljčke

káven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kavo: kavna usedlina / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži / jopica kavne barve / pili so kavni liker ; kavna torta / kavni mlinček mlinček za kavo ; dobila je kavni servis / dodaj kavno žličko paprike količino male žličke

káver -vra m ( á )
nar. planinska kavka: priletela je jata črnih kavrov

kavêrna -e ž ( ȇ )
1. med. rana, nastala zaradi razpada tkiva, navadno v pljučih: imeti kaverno / odprta kaverna
2. voj. jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom, zaklonišče: skrivati se v kaverni

kavernózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kaverno: kavernozna pljuča / kavernozni rovi
petr. kavernozna kamnina kamnina, ki ima veliko votlin

káviar -ja m ( ȃ )
gastr. jed, pripravljena iz nasoljenih iker, zlasti beluge, jesetra: postreči s kaviarjem / omaka iz kaviarja iz nasoljenih iker teh rib / ruski kaviar

káviarjev -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaviar: kaviarjeva konzerva / kaviarjeva predjed

kávica -e ž ( á )
ekspr. manjšalnica od kava: kavica bi se mi prilegla ; piti kavico po kosilu / ste za kavico? bi pili kavo

kávin -a -o prid. ( ȃ )
kaven : naredila je kavino kremo, torto / kavin nadomestek / kavina zrna

kavitácija -e ž ( á )
teh. nastajanje in izginjanje parnih mehurčkov v vodi: izkoristek vijaka zmanjšuje kavitacija ; turbinske lopate so poškodovane od kavitacije

kávka 1 -e ž ( ȃ )
1. ptica golobje velikosti s srebrno sivimi očmi: kričeče kavke ; stolp je obletavala jata črnih kavk
zool. planinska kavka gorska ptica s črnim perjem, rumenkastim kljunom in rdečkastimi nogami, Pyrrhocorax graculus
2. slabš. neumna, nespametna ženska: stare kavke spet regljajo ; je prava kavka / kot psovka ti prekleta kavka

kávka 2 -e ž ( ȃ )
star. nerazločno napisana črka; čačka : tistih njegovih kavk ne znam prebrati

kávkanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kavkati: kavkanje vran

kavkáški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Kavkaz: kavkaški narodi / kavkaški tobak
bot. kavkaška jelka visoko parkovno drevo, po izvoru s Kavkaza, Abies nordmanniana ; zool. kavkaška čebela čebela sive barve, Apis mellifera caucasica

kávkati -am nedov. ( ȃ )
star. krakati : kavke kavkajo

kavkljáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. gorenjsko nadlegovati, vsiljevati se: dolgo ga je kavkljal

kávla -e ž ( ȃ )
nar. dolenjsko rumena koleraba: saditi kavlo

kávljast -a -o prid. ( á )
podoben kavlju: ima ostre zobe in kavljast kljun / kavljasta oblika

kávnat -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. po barvi podoben kavi: ima kavnate lase / kavnata barva

kávnik -a m ( ȃ )
gastr. posoda za serviranje kave: iz kavnika naliti v skodelice ; porcelanast kavnik

kavomát -a m ( ȃ )
avtomat za kavo: gostinski kavomat

kavopívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) pije kavo: strasten kavopivec ; kadilci in kavopivci

kavopívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) pije kavo: navdušena kavopivka

kávov -a -o ( á )
pridevnik od kava 3: kavove plantaže

kavovár -a in -ja m ( ȃ )
zastar. posoda za kuhanje kave: naliti kavo iz kavovara / kavovar na špirit

kávovec -vca m ( á )
tropsko drevo ali grm, iz semen katerega se pridobiva kava: nasadi, plantaže kavovca

kavovína -e ž ( í )
kavni nadomestek: tovarna za izdelovanje kavovin

kávper -ja m ( á )
metal. naprava, ki omogoča segrevanje zraka pri plavžu s toploto dimnih plinov: plavž z dvema kavperjema

kávra -e ž ( ȃ )
nar. dolenjsko rumena koleraba: za kosilo bo spet kavra

kavráč -a m ( á )
star. puran : jezijo se kakor kavrači nad rdečo ruto

kávri -ja m ( ȃ )
zool. polž s porcelanasto hišico, ki živi v Indijskem oceanu, Cypraea moneta: majhni kavriji / okrog vratu je imel obešene svetleče kavrije hišice kavrijev

kávs -a m ( ȃ )
1. ekspr., navadno v zvezi ravs in kavs prepir , prerekanje , pretep : v tej hiši je večen ravs in kavs ; kmalu je nastal ravs in kavs
2. kavsanje : kavs petelinov

kávsanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kavsati: kavsanje petelinov / v hiši je spet ravsanje in kavsanje

kávsati -am nedov. ( ȃ )
1. nav. ekspr. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoši kavsajo travo, zrnje
// udarjati, tolči s kljunom: koklja jezno kavsa
2. vulg. imeti spolne odnose, opravljati spolno združitev (s kom): kavsati babe, kurbe

kavsljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. (na rahlo) kavsati: piščanček kavslja zrnca

kávsniti -em dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. hitro, sunkovito seči s kljunom po čem: kokoš je kavsnila zrno
// udariti s kljunom: papiga ga je kavsnila ; pren., ekspr. spet je kavsnil vmes s svojo besedo

kávstičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na kavstiko: kavstična tekočina / kavstična operacija
// knjiž. ki najeda, razjeda snov ali tkivo; jedek : kavstična tekočina
kem. kavstična soda natrijev hidroksid

kávstika -e ž ( á )
med. uničevanje tkiva z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami; izžiganje , jedkanje : igla za kavstiko

kavtéla -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. previdnostni ukrep: kavtela zoper zlorabo

kavterizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. uničevati tkivo z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami; izžigati , jedkati : kavterizirati rano

kavzálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na vzrok, vzročen: kavzalna utemeljenost / kavzalni odnosi
med. kavzalna terapija ; pravn. kavzalna zveza zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico

kavzalitéta -e ž ( ẹ̑ )
kavzalnost : odkril je kavzaliteto dogajanja

kavzálnost -i ž ( ȃ )
značilnost vzročnega, vzročnost: dokazoval je, da smotrnost ni v nasprotju s kavzalnostjo ; absolutna kavzalnost

kávzativen in kavzatíven -vna -o prid. ( ȃ; ȋ )
jezikosl., v zvezi kavzativni glagol glagol, ki izraža povzročitev dejanja:

kazačók in kazačòk -óka m ( ọ̑; ȍ ọ̑ )
hiter ruski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: plesati kazačok
// glasba za ta ples:

kazák -a m ( á )
obl. daljše vrhnje oblačilo za čez hlače ali krilo: nosi hlače in kazak ; kazak iz platna

kazálček -čka [ kazau̯čək tudi kazalčək ] m ( ȃ )
manjšalnica od kazalec: s kazalčkom je pokazala proti hiši / kazalček nam meri čas

kazálčen -čna -o [ kazalčən in kazau̯čən ] ( ȃ )
pridevnik od kazalec 2: nadzirati elektronske in kazalčne instrumente

kazálec -lca [ kazau̯ca tudi kazalca ] m ( ȃ )
1. prst (roke) med palcem in sredincem: s kazalcem pokaže nanj ; kazalec desne roke / dvignil je kazalec in mu požugal
// smernik , kažipot : s stene so sneli kazalec
2. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke: kazalec kaže enajsto (uro) ; kazalec na uri se je premaknil na pet ; kazalec na manometru, tehtnici / minutni, sekundni kazalec ki kaže minute, sekunde ; v smeri urnega kazalca od leve proti desni
3. grafični element, ki kaže trenutni položaj na zaslonu in ga upravljamo z miško ali drugo kazalno napravo: premikati kazalec po zaslonu ; prilepiti besedilo na mesto kazalca
4. publ., navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa: gre za pomemben časovni in stilni kazalec ; kazalec življenjskih vrednot
// ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: finančni kazalec ; izračun kazalcev poslovnega uspeha
avt. smerni kazalec luč na motornem vozilu za nakazovanje smeri vožnje ; teh. svetlobni kazalec svetlobno znamenje, ki kaže določene podatke, navadno na skali

kazálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kazanje: kazalni instrumenti
elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost ; jezikosl. kazalni zaimek zaimek, ki kaže na določeno osebo ali stvar, njeno lastnost, velikost ali vrsto ; teh. kazalno steklo steklo, na katerem se vidi višina gladine v posodi

kazálka -e [ tudi kazau̯ka ] ž ( ȃ )
1. zastar. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec : kazalka tehtnice kaže na nič
2. jezikosl. beseda, znak, ki opozarja navadno na pogostejšo, nevtralnejšo besedo, obliko: slovar ima tudi kazalke

kazálnik -a m ( ȃ )
1. publ., navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa: upoštevati kazalnike dejanskih razmer ; kazalniki gibanja proizvodnje
// ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: analitična obdelava ekonomskih kazalnikov ; finančni kazalniki
2. zastar. kazalec (pri uri): kazalnika stenske ure sta bila pokvarjena

kazálo -a s ( á )
1. seznam poglavij, sestavkov, v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani: knjiga nima kazala / abecedno kazalo
2. zastar. podolgovat del naprave, ki na številčnici, skali kaže določene podatke; kazalec : pogledal je na kazalo ure
biblio. avtorsko kazalo urejeno po imenih avtorjev ; imensko, stvarno, vsebinsko kazalo ; navt. krmilno kazalo priprava na poveljniškem mostu, ki kaže položaj krmila ; teh. oljno, vodno kazalo priprava, ki kaže višino olja, vode v posodi

kázan -a m ( ȃ )
voj. žarg. (vojaški) kotel: z menažkami v rokah so stali pred kazanom

kazánje tudi kázanje -a s ( ȃ; á )
glagolnik od kazati: kazanje dokumentov / kazanje jezika, zob
ped. metoda kazanja metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti

kazátelj -a m ( ȃ )
publ., navadno s prilastkom kazalec , kazalnik : tako bo mogoče priti do realnih kazateljev za planiranje zdravstvenih ustanov

kázati tudi kazáti kážem nedov. ( á á á )
1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente ; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom ; kazala je na desno stran, za njim ; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi 1 , usmerjati : ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot ; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo ; dvorišče kaže red in snago ; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle ; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje ; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna ; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli ; kaže, da ima prav ; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže ; sadje lepo kaže ; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal ; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. delati vidno, opazno
a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo ; javno ne kaže svoje ljubezni do nje ; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let ; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo ; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice ; murve so kazale prvo brstje
7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti ; ne kaže hoditi tja ; niti minute ne kaže izgubljati ; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo ; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti ; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev ; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici ; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj ; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran ; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja ; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu ; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh ; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake ; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje ; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik ; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel ; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja ; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati ; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi ; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral ; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega ; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne ; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev

kázba -e ž ( ȃ )
zlasti v severni Afriki osrednji del trdnjave ali mesta, pripravljen za samostojno obrambo: v kazbi je bila posadka sto petdesetih mož ; poveljnik kazbe
// mestna četrt: kazba je imela hiše stisnjene drugo ob drugi

kazeín -a m ( ȋ )
biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira
// agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina
teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les

kazeínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kazein: izdelan na kazeinski osnovi / kazeinska barva barva, ki ima kot vezivo kazein
teh. kazeinski klej klej iz kazeina, apna in dodatkov

kazemáta -e ž ( ȃ ) nekdaj
1. zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi: v kazemati je bila skupina vojakov
// utrjen prostor na vojni ladji za nameščanje topov: kazemate v ladijskem trebuhu
2. temnica (v trdnjavi): kazemate goriškega gradu

kázen 1 -zni ž ( ȃ )
1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali ; pog. kazen odsedeti, odslužiti ; zaslužila je kazen ; mila, stroga kazen ; groziti s kaznijo ; kazen za tatvino ; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati ; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma ; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem
// dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni
2. pravn. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen ; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba ; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v zavodu za prestajanje kazni zapora ; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo ; telesna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa ; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo ; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica ; kazen zaplembe premoženja
ped. vzgojna kazen ; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti ; šol. pisati kazen nekdaj zaradi nediscipline prepisovati kak tekst

kázen 2 -zna -o prid. ( á )
1. star. ki obeta uspeh; obetajoč , uspešen : kazen učenec ; tak začetek ni kazen / žito je letos kazno
2. zastar. lep 2 , postaven 1 : bil je prav kazen fant ; bila je kazno dekletce

kázenski -a -o [ kazənski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kazen ali kaznovanje:
a) materini kazenski ukrepi se niso obnesli / kazenska premestitev / kazenska ekspedicija vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati ; kazenska kolonija nekdaj območje zunaj domovine, kamor se pošiljajo kaznjenci v pregnanstvo
šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče ; kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška
b) izdati kazenski nalog ; kazenski predpis / sprožiti, uvesti, ustaviti kazenski postopek postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje ; kazenski pregon ; kazenski proces ; kazenski ukrep ; kazenski zakonik zakonik, ki obsega sistematično razvrščene določbe materialnega kazenskega prava ; kazenski poboljševalni dom nekdaj zavod, v katerem prestajajo daljše kazni odvzema prostosti odrasli obsojenci ; kazenski poboljševalni zavod nekdaj zavod za prestajanje kazni odvzema prostosti ; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja ; kazenska preiskava ; kazenska sankcija ; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij

kázenskopráven -vna -o [ kazənskopravən ] prid. ( ȃ-ā )
nanašajoč se na kazensko pravo: kazenskopravni ukrepi ; kazenskopravna odgovornost

kazeózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. po videzu, zgradbi podoben zrnatemu siru ali skuti, sirast: kazeozna bezgavka / kazeozna pljučna tuberkuloza

kazína -e ž ( ȋ )
1. nekdaj poslopje, prostor za družabne sestanke, zabavo: večkrat je šel v kazino ; godba v kazini
2. častniški ali podčastniški dom z restavracijo: hrani se v kazini / šef častniške kazine

kazíno -a in kazinó -ja m ( ȋ; ọ̑ )
1. nekdaj poslopje, prostor za družabne sestanke, zabavo: v kazinu je godba in ples ; gledališča in kazini / družabna prireditev v dvorani kazina
2. podjetje, ustanova, ki se ukvarja z organizacijo hazardnih iger, igralnica: spet igra v kazinu
3. častniški ali podčastniški dom z restavracijo: kosila sta v kazinu / oficirski kazino

kazínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kazino: kazinski ples / kazinska dvorana

kazíti -ím nedov. , kažèn in kazèn ( ī í )
1. delati kaj manj lepo: kazil ga je debel vrat ; lice ji je kazila bradavica ; to jo zelo kazi
// nav. ekspr. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: njeno nerazpoloženje mi je kazilo srečo, veselje / slabo vreme ni kazilo dobre volje
2. star. vplivati moralno negativno; kvariti : s takim govorjenjem kazi mladino, otroke

kaznílnica -e ž ( ȋ )
do 1945 zavod za prestajanje daljših kazni odvzema prostosti za odrasle obsojence: bil je paznik v kaznilnici

kaznílniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kaznilnico: kaznilniška obleka / kaznilniški paznik

kázniti -im dov. in nedov. ( ȃ )
zastar. kaznovati : kaznili so ga za njegovo svojevoljno dejanje ; gosposka je znala ostro kazniti

kaznív -a -o prid. ( ī í )
ki zasluži kazen: kaznivo prekupčevanje
// pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja ; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje ; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja ; storilec kaznivega dejanja

kaznívost -i ž ( í )
pravn. dejstvo, da je kaj kaznivo: kaznivost dejanja

káznjenec -nca m ( ȃ )
oseba, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost: kaznjence vodijo na delo ; odpuščeni kaznjenci
pravn. kaznjenec do 1945 kdor prestaja daljšo kazen odvzema prostosti v kaznilnici

káznjenka -e ž ( ȃ )
ženska, ki ji je za dalj časa odvzeta prostost: stražiti kaznjenke

káznjenski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaznjence: kaznjenski oddelki / kaznjenska obleka

kaznoválec -lca [ kaznovau̯ca in kaznovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor kaznuje: bil je sodnik in kaznovalec

kaznoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kaznovanje: kaznovalni organi ; uprli so se zoper kaznovalno oblast / kaznovalni ukrepi ; sodišče je poostrilo kaznovalno politiko
pravn. kaznovalna pravica pravica kaznovanja

kaznovánec -nca m ( á )
knjiž. kdor je kaznovan: mati je kaznovancu odpustila
// kaznjenec : javil se je bivši kaznovanec

kaznovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kaznovati: v kaznovanju je bil neusmiljen / kaznovanje otroka je zaleglo

kaznováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dati, določiti komu kazen: kaznovati otroka ; kaznovali so jo zaradi nereda ; v šoli so ga kaznovali, ker je motil pouk ; milo, ostro kaznovati / fanta so eksemplarično kaznovali / kaznovati zločince ; sleparja so kaznovali brez usmiljenja ; kaznovati koga z globo, smrtjo / to dejanje se kaznuje z zaporom do enega leta

kazuár tudi kázuar -ja m ( ā; ȃ )
zool. noju podobna ptica, ki živi v gozdovih Nove Gvineje in Avstralije, Casuarius casuarius: emu in kazuar

kazuíst -a m ( ȋ )
knjiž. kdor se ukvarja s kazuistiko: navdušen kazuist

kazuístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kazuiste ali kazuistiko: kazuistično reševanje konkretnih primerov / kazuistično mišljenje

kazuístika -e ž ( í )
knjiž. razreševanje, pojasnjevanje posameznega dejstva z analognim dejstvom: ukvarjati se s kazuistiko ; kazuistiko je zamenjala empirija / slabš. izgubljal se je v kazuistiki pravil
rel. del moralke, ki ob konkretnih primerih razlaga splošna moralna načela

kázula -e ž ( ȃ )
rel. mašni plašč: imel je črno, težko kazulo

kázus -a m ( ȃ )
knjiž. (konkretni) primer: glede tega je sedanji kazus drugačen
jezikosl. sklon

kážipót -a m ( ȃ-ọ́ )
tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj: postaviti kažipot ; ob cesti stoji lesen kažipot
// ekspr. svetovalec , vodnik 2 : dolgo je bil njegov kažipot ; pren. priročnik nam bo dober kažipot po literaturi

kažipóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kažipot: kažipotni napisi / kažipotne table na križiščih ; kažipotno znamenje

kdáj 1 prisl. ( ā )
1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti ; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas ; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj
2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali ; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve , kdove

kdàj 2 prisl. ( ȁ )
1. izraža, da se dejanje dogaja v nedoločenem času: pridi še kdaj / kdo bi bil kdaj pomislil na to / to bo moral kdaj popraviti ; zdi se mi, da sem ga kdaj že videl ; o tem spregovorimo kdaj drugič
// izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času: kdor ga je kdaj videl, ga ni mogel pozabiti ; danes si lepša kakor kdaj poprej ; ali je sploh kdaj doma? elipt. če kdaj, danes si lahko zadovoljen
2. navadno v zvezi kdaj – kdaj izraža zapovrstnost pri menjavanju, izmenjavanju: pomaga kdaj temu, kdaj onemu ; v hotelu je po sto, kdaj tudi po dvesto gostov
// v zvezi kdaj pa kdaj izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: tudi take reči se kdaj pa kdaj primerijo / kdaj pa kdaj se ozre nazaj
elipt. rad bi se pogovoril z njim, pa ni(ma) kdaj ni(ma) časa, ne utegne ; ekspr. bila je lepa kot le kdaj zelo lepa; prim. malokdaj , redkokdaj

kdàjkóli in kdàj kóli prisl. ( ȁ-ọ̑ )
knjiž. izraža, da se dejanje dogaja v poljubnem času; kdaj 2 : bil je najboljši prijatelj, kar jih je kdajkoli imela ; enotnost je potrebna bolj kakor kdajkoli poprej
// nar. kadarkoli 1 : Nekoč, kdajkoli, bo prišel (N. Gaborovič)

kdó kóga zaim. , kómu, kóga, kóm, kóm ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo ; takrat je stopil v razred – kdo? Sam nadzornik ; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem ; zdaj vidiš, s kom imaš opravka ; elipt. bomo videli, kdo bo koga
2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče ; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina?
3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika ; dati komu kaj ; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo ; gorje, če bi te kdo slišal ; če kdo, on to zna
4. nar. vzhodno kdor : kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal
dela ima kot le kdo zelo veliko ; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev ; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje ; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe ; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo ; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove

kdór tudi kdòr kógar zaim. , kómur, kógar, kómer, kómer [ komər ] ( ọ̑; ȍ ọ̑ )
1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico za osebo, nakazano v nadrednem stavku: kdor je to storil, naj pove ; nagajal je, komur je mogel ; ni nikogar, s komer bi lahko govoril / kogar je srečal, vsakega je pozdravil / ne ustrašim se ga, pa naj pride, kdor hoče ; ekspr. kdor že si, postoj za hip
preg. kdor išče, najde ; preg. kdor laže, ta krade
2. s členkom izraža poljubnost osebe: naj nas vodi kdor že bodi ; poseda s komer že; prim. kdorkoli , kdorsibodi

kdórkóli tudi kdòrkóli kógarkóli in kdór kóli tudi kdòr kóli kógar kóli zaim. ( ọ̑-ọ̑; ȍ-ọ̑ ọ̑-ọ̑ )
izraža poljubno osebo: to pismo lahko bere kdorkoli / ekspr. od kogarkoli si pa res ne dam ukazovati / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: kdorkoli bo pisal o tem, ne bo mogel mimo tega dogodka ; kdorkoli to trdi, laže

kdórsibódi tudi kdòrsibódi kógarsibódi in kdór si bódi tudi kdòr si bódi kógar si bódi zaim. ( ọ̑-ọ́; ȍ-ọ́ ọ̑-ọ́ )
kdorkoli : skrivnost je moral kdo izdati, kdorsibodi / nikar se ne brati s komersibodi
ekspr. on ni kdorsibodi je pomembna oseba

kdóvé in kdó vé prisl. ( ọ̄-ẹ́ )
izraža negotovost, nedoločnost: kdove ali je zdrava ; morda je še živ, kdove ; odšel je kdove kam ; to je izrezek iz kdove katere revije ; prišel je kdove od kod
// ekspr., z zaimkom ali zaimenskim prislovom poudarja veliko mero: misli, da je kdove kaj ; kdove kolikokrat si ga že srečal / ne računajo na kdove kolikšen obisk ; nimamo kdove kaj denarja imamo malo denarja / piše se tudi skupaj: vino ni kdovekaj prida ; odšel je kdovekam

kebáb -a m ( ȃ )
1. gastr. jed iz mariniranega govejega, piščančjega ali jagnječjega mesa, v plasteh nataknjenega na raženj, z dodano zelenjavo in omako, navadno v posebni vrsti kruha: prodajalna kebaba ; burek, hamburger in kebab / piščančji kebab / iti na kebab
2. meso, namenjeno za take jedi: prodajalec je pekel kebab

kébast -a -o prid. ( ẹ́ )
nar. dolenjsko prekratek , premajhen : ta obleka je kebasta

kébček -čka m ( ẹ̄ )
zool. s puhom porasel ptičji mladič; mahovec : fazanji kebček

kebèl -blà tudi kèbel -bla [ kəbəu̯ ] m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
nar. manjša, nizka, navadno lesena posoda z dvema ušesoma; škaf : kebel vode ; ženske s kebli na glavi

kéber -bra m ( ẹ́ )
pog. majski hrošč: letos je veliko kebrov
star. pili so, dokler je bilo kaj kebrov denarja

keblíca -e [ kəblica ] ž ( í )
nar. manjša posoda, navadno z enim ušesom: ženske s keblicami na glavi / keblica prosa / vzela je keblico in pomolzla kravo golido

keblìč -íča [ kəblič ] m ( ȉ í )
manjšalnica od kebel: prodajal je lesene žlice, kuhalnice in kebliče

keblíček -čka [ kəbličək ] m ( ȋ )
manjšalnica od kebel: kebliček vode

kébrček -čka m ( ẹ̄ )
1. manjšalnica od keber: na drevju je polno kebrčkov
2. ekspr. ljubka, mikavna ženska: njegovo dekle je pa res kebrček

kèc 1 in -a in kèc kêca in kéc kéca [ prva oblika kəc ] m ( ə̏ ȁ, ə̀; ȅ é; ẹ̑ )
1. zastar. igralna karta z enim znakom na sredi, navadno z najvišjo vrednostjo; as 1 : dobiti kec
2. nar. košček , grižljaj : daj mi kec kruha

kèc 2 [ kəc ] medm. ( ə̏ )
klic mački beži , pojdi : kec z mize

kéčap -a m ( ẹ̑ ) gastr.
omaka iz paradižnika, kisa in začimb: krompirček s kečapom / paradižnikov kečap ; v prid. rabi: kečap omaka

kečíga -e ž ( í )
zool. sladkovodna riba s hrustančastim ogrodjem, Acipenser ruthenus: loviti kečige ; kaviar iz iker kečige

kêčka in kéčka -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
nar. vzhodno kita (las): zgrabil jo je za kečko

kečup gl. kečap

kedaj gl. kdaj 1

kedív -a m ( ȋ )
zgod., od 1867 do 1914 naslov za egiptovskega vladarja:

kefalopod gl. cefalopod

kefír -ja m ( ī )
gastr. kislo mleko iz segretega mleka z dodatkom mlečnokislinskih bakterij in kvasnic: sirotka, jogurt in kefir

kêgelj tudi kégelj -glja m ( é; ẹ́ )
kiju podoben predmet, uporabljan pri kegljanju: postavljati keglje / premagali so jih za štirinajst kegljev

kêgeljen tudi kégeljen -jna -o [ kegəljən ] prid. ( ȇ; ẹ̑ )
šport., v zvezi kegeljni križ kvadratast predmet z železnimi podstavki za keglje:

kegljáč -a m ( á )
igralec pri kegljanju: balinarji in kegljači / kegljači na ledu

kegljáčica -e ž ( á )
igralka pri kegljanju: nastop kegljačic

kegljánje -a s ( ȃ )
(športna) igra, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: ukvarjati se s kegljanjem / mednarodni turnir, prvenstvo v kegljanju / kegljanje na ledu

kegljáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kegljače ali kegljanje: član kegljaškega kluba / kegljaška tekma

kegljáti -ám nedov. ( á ȃ )
igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle proti kegljem, postavljenim v določenem redu: karta in keglja

kegljávec -vca m ( ȃ )
kegljač : bil je izvrsten kegljavec

kegljávka -e ž ( ȃ )
kegljačica : mednarodno tekmovanje kegljavk

kegljíšče -a s ( í )
igrišče za kegljanje: balinišče in kegljišče / dvostezno kegljišče

kéha -e ž ( ẹ̑ )
nižje pog. zapor , ječa : pobegniti iz kehe ; je že dve leti v kehi / dobil je štiri tedne kehe

kehljáti -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se z grgravim glasom: svinje kehljajo

kêj 1 -a m ( ȇ )
knjiž. urejeno, navadno utrjeno obrežje: mesto je dobilo nove ceste, keje in mostove

kêj 2 -a m ( ȇ )
knjiž. biljardna palica:

kèk medm. ( ȅ )
posnema glas koklje, lisice, ponirka: ponirki se enolično oglašajo: kek, kek

keketáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglašati se z glasom kek: lisice keketajo

kéks -a m ( ẹ̑ )
ploščato pecivo okrogle, pravokotne oblike, navadno iz krhkega testa: ponuditi kekse ; doma pečeni keksi ; zavitek keksov ; škatla s keksi / medeni keksi ; otroški keksi

keksárna -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje keksov: pekarna in keksarna

kéla -e ž ( ẹ́ )
nižje pog. zidarska žlica: opazoval je zidarja s kelo v roki

kélih -a m ( ẹ́ )
1. rel. dragocena obredna posoda, zožena proti podstavku: zlat kelih ; pren., pesn. kelih trpljenja
2. boljši kozarec s tankim, navadno visokim podstavkom: kristalni kelihi ; kelihi in navadni kozarci / kelih vina
3. knjiž. kar je po obliki podobno kelihu: rože so dvigale svoje težke kelihe proti soncu / cvetni kelih

kélihast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben kelihu: kelihasti kozarci / kelihasta oblika

kélnar -ja m ( ẹ́ )
nižje pog. natakar : plačati kelnarju

kélnarica -e ž ( ẹ́ )
nižje pog. natakarica : prijazna kelnarica

kelnáriti -im nedov. ( á ȃ ) pog.
delati kot natakar: med počitnicami je kelnarila v lokalu

kéltski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Kelte: keltska plemena / keltski jeziki

kélvin -a m ( ẹ̑ )
fiz. enota za merjenje temperature po lestvici z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja: temperatura tristo kelvinov [K]

Kélvinov -a -o prid. ( ẹ̑ )
fiz., v zvezi Kelvinova lestvica lestvica za merjenje temperature z izhodiščno točko pri absolutni ničli in z enako veliko stopinjo, kot je Celzijeva stopinja: uporabljati Kelvinovo lestvico

kémbelj -blja tudi -na [ kembəlj ] m ( ẹ́ )
1. podolgovat, proti koncu odebeljen kovinski predmet, gibljivo pritrjen v zvon: slišali so se le udarci kemblja
2. pog. (gibljiva) utež: tehtnica s kembljem

kémbeljček -čka [ kembəljčək ] m ( ẹ̄ )
manjšalnica od kembelj: zvon z bakrenim kembeljčkom

kémičarka -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja za kemijo: zaposlena je kot kemičarka v tekstilni tovarni ; fizičarka in kemičarka

kémičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav ; kemična sestava tal, vode ; kemična zgradba ; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo ; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom ; kemično črnilo / kemična čistilnica
kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh ; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element ; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi ; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina ; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni
// kemijski : kemični inštitut ; kemični laboratorij ; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije

kemigráf -a m ( ȃ )
tisk. izdelovalec klišejev: litograf in kemigraf

kemigrafíja -e ž ( ȋ )
1. tisk. obdelava cinkove plošče ali drugega materiala z jedkimi kemikalijami, da nastane kliše:
2. um. grafična tehnika, pri kateri se risba na cinkovo ploščo odtiskuje s ploskim tiskom: razvoj kemigrafije

kemíja -e ž ( ȋ )
veda o lastnostih in spremembah snovi: uporabna kemija / jedrska, nuklearna kemija / fizikalna kemija ki proučuje fizikalne pojave pri kemičnih reakcijah ; fiziološka kemija ki raziskuje kemične procese v organizmih ; forenzična kemija ki se ukvarja z dokazovanjem zastrupitev / študira fiziko in kemijo ; inženir, profesor kemije
kem. analitična kemija ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh ; anorganska ki proučuje anorganske , organska kemija ki proučuje organske spojine

kémijski tudi kemíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
nanašajoč se na kemijo: kemijski inštitut ; kemijski laboratorij / kemijski tehnik / kemijske razlage
kem. kemijska kinetika fizikalna kemija, ki proučuje pogoje in potek kakega procesa
// kemičen : fizikalne in kemijske lastnosti snovi / kemijska energija ; kemijska reakcija

kémik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak za kemijo: industrijski, kmetijski kemik ; kemik za organsko kemijo ; fiziki in kemiki / pog. kemik iz drugega letnika slušatelj kemije

kemikálija -e ž ( á )
nav. mn., kem. kemična spojina, ki se uporablja za kemične reakcije: nekatere snovi so obstojne proti kemikalijam

kémiluminiscénca tudi kémiluminescénca -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
fiz. sevanje za snovi značilne svetlobe kot posledica kemične reakcije:

kemizácija -e ž ( á )
vsestransko izkoriščanje izsledkov kemije v industriji, poljedelstvu: kemizacija narodnega gospodarstva ; mehanizacija in kemizacija

kemízem -zma m ( ī )
kem. kemična sestava česa: masti in olja so po svojem kemizmu spojine glicerina in raznih organskih kislin ; kemizem tal ; kemizem zemljišča
// kemični procesi: kemizem v človeškem in živalskem telesu

kémoluminiscénca tudi kémoluminescénca -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
fiz. kemiluminiscenca

kemometríja -e ž ( ȋ )
veda, ki se ukvarja z matematičnimi in statističnimi postopki ter metodami za obdelavo kemijskih podatkov: laboratorij za kemometrijo ; kemometrija in računalniška obdelava podatkov

kémosintéza -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
bot. asimilacija ogljikovega dioksida in vode v nekaterih bakterijah pod vplivom energije, ki se sprošča pri oksidaciji anorganskih spojin:

kémotéhnik -a m ( ẹ̑-ẹ́ )
publ. kemijski tehnik: tovarna razpisuje delovno mesto kemotehnika

kémoterapévtičen -čna -o ( ẹ̑-ẹ́ )
pridevnik od kemoterapija: kemoterapevtično sredstvo

kémoterapévtik -a m ( ẹ̑-ẹ́ ) farm.
zdravilo, ki ga navadno kot infuzijo dajejo bolnikom z rakavimi obolenji: zdravljenje s kemoterapevtiki ; antibiotiki in kemoterapevtiki

kémoterapíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
med. zdravljenje s kemičnimi sredstvi: kemoterapija raka, tuberkuloze

kemp ipd. gl. kamp ipd.

kengurú -ja m ( ȗ )
avstralska žival, ki nosi mladiča v trebušni vreči: dolgi skoki kengurujev

kengurújček -čka m ( ȗ )
pripomoček za prenašanje dojenčka, manjšega otroka na sprednji strani telesa: otroka je nosila v kengurujčku

kengurújčkanje -a s ( ȗ )
pestovanje golega novorojenčka, zlasti nedonošenčka, na goli koži: kengurujčkanje očeta, matere z novorojenčkom ; počivalnik za kengurujčkanje

kengurújski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kenguruje: kengurujski skoki / kengurujsko usnje

kenotáf -a m ( ȃ )
knjiž. spomenik, nagrobnik umrlemu v tujini ali neznano kje, postavljen v domovini: postaviti kenotaf

kenozóik -a m ( ọ́ )
geol. vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku, novi zemeljski vek: členitev kenozoika ; sredina, začetek kenozoika ; intenzivno vulkansko delovanje v poznem kenozoiku

kenozójski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od kenozoik: kenozojska doba

kentáver -vra m ( á )
v grški mitologiji bitje, ki je od pasu navzdol konj: lokostrelci kentavri ; kentavri, favni in satiri

kentávrski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kentavre: slišal se je topot kentavrskih kopit / ekspr. iz grla se mu je izvil kentavrski krik

kéntumski -a -o prid. ( ẹ̑ )
jezikosl., v zvezi kentumski jeziki skupina indoevropskih jezikov, pri katerih so se prvotni srednjenebni zaporniki spremenili v mehkonebne:

kép -a m ( ẹ̑ )
obl. kratko ogrinjalo, navadno žensko: imela je večerno obleko s krznenim kepom ; kepu podoben plašč

képa -e ž ( ẹ́ )
1. sneg, stisnjen v kroglasto obliko: otroci delajo kepe ; metati kepe ; obmetavati se s kepami / snež(e)ne kepe / kepa snega je priletela v okno
2. navadno s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: kepa blata ; prinesla je veliko kepo masti ; otiral se je s kepo konjske žime / črne kepe premoga kosi / sladkor je v kepah kepast / zmečkati kaj v kepo
3. kos sprijete prsti; gruda : na njivi tolče kepe ; trda, velika kepa
4. v zvezi snežene kepe okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih: na mizi ima vazo s sneženimi kepami

képanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od kepati: začne se s kepanjem, neha pa s pretepom

képast -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kepo: kepasta zemlja / kepast premog ki je v kepah / na nebu so bili črni, kepasti oblaki kopasti

képati -am nedov. ( ẹ̄ )
metati kepe (snega): spet ga kepa ; otroci se kepajo

kepén -a m ( ẹ̑ )
star. podlasici podobna žival, ki ima pozimi belo dlako in črno liso na koncu repa; hermelin : ujeti kepena
// krzno te živali: ovratnik iz kepenov

képer -pra m ( ẹ́ )
tekst. vezava, ki daje tkanini izrazite poševne črte: tkati v kepru
// bombažna, svilena, volnena tkanina v tej vezavi: hlače iz rjavega kepra ; keper za obleko, podlogo ; v prid. rabi: keper trak

képica -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od kepa: metati kepice ; kepica snega / svinčena kepica ; kepice premoga / moka je bila v kepicah

képiti se -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
sprijemati se (v kepe): sneg se kepi / zemlja se kepi

képrast -a -o prid. ( ẹ́ )
tekst. keprov : tkanine v keprasti vezavi so mehkejše

képrov -a -o prid. ( ẹ́ )
tekst., navadno v zvezi keprova vezava vezava, ki daje tkanini izrazite poševne črte: tkanine v keprovi vezavi

ker vez. , v vzročnih odvisnih stavkih
za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: ker resnice ni smel povedati, je rajši molčal ; ker ga je doma zeblo, je šel v kavarno ; nanj sem se obrnil zato, ker vem, da je pošten / zdelo se jima je zelo zabavno, ker sta ušla od doma da
// ekspr. za vzročno pojasnjevanje prej povedanega: skrb je odveč, ker delavci so zanesljivi kajti, zakaj, saj

kerámičar -ja m ( á )
1. izdelovalec predmetov iz žgane gline; keramik : keramičarji se udeležujejo strokovnih ekskurzij in obiskov mednarodnih bienalnih razstav
2. polagalec keramičnih ploščic: keramičar je položil ploščice v kuhinji in kopalnici ; kvalificirani in priučeni keramičarji ; vodoinštalater in keramičar

kerámičarka -e ž ( á )
izdelovalka predmetov iz žgane gline: je spretna keramičarka

kerámičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na keramike ali keramiko: keramični delavci ; keramična industrija / keramična barva ; (keramične) ploščice / keramični predmeti keramika

kerámik -a m ( á )
izdelovalec predmetov iz žgane gline: keramiki in steklarji

kerámika -e ž ( á )
izdelki iz žgane gline: izdeluje keramiko ; fina, groba keramika ; keramika, okrašena z rastlinskimi motivi ; grafike in keramike / dekorativna keramika
um. dipilonska keramika z geometrično stiliziranimi liki
// izdelovanje takih izdelkov: ukvarja se s keramiko

keratín -a m ( ȋ )
biol., kem. beljakovinska snov, glavni sestavni del las, nohtov, rogov: nekatere glivice se hranijo s keratinom ; sinteza, tvorba keratina / lasni keratin ; balzam za lase z dodanim keratinom / beljakovina keratin

kêrempuhovski -a -o prid. ( ȇ )
tak kot pri Krleževem Kerempuhu: kerempuhovski način govorjenja

kerénščina -e ž ( ẹ̑ )
v Rusiji, po februarski revoluciji leta 1917 meščansko-kapitalistična politika, imenovana po Aleksandru Kerenskem: poraz kerenščine

kêrija -e ž ( é )
vrtn. okrasni grm z zlato rumenimi cveti, Kerria japonica:

kêrlc -a m ( ȇ )
pog., ekspr. postaven, sposoben moški: to ti je kerlc

kerling gl. curling

kerosin gl. kerozin

kerozín -a m ( ȋ )
kem. frakcija nafte z vreliščem med 180 °C in 300 °C: več tisoč litrov, ton kerozina ; mešanica kerozina in tekočega kisika / natočiti kerozin ; kerozin za letala ; cene, obdavčitev kerozina ; izlitje, iztekanje kerozina ; polni rezervoarji kerozina ; zgorevanje kerozina

kêrub -a m ( ȇ )
rel. angel, za stopnjo nižji od serafa: zbori kerubov in serafov ; pren., ekspr. ni se mogel nagledati tega svojega keruba

kerubín -a m ( ȋ )
rel. kerub : kerubini in serafini

kerubínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od kerubin: kerubinske pesmi

kêrubov -a -o ( ȇ )
pridevnik od kerub: kerubov meč

kêrubski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kerube: kerubski spev / ima obrazek s kerubsko milino

kès -a tudi [ kəs ] m ( ə̏ ə̄, ȁ )
knjiž. kesanje : prevzel ga je kes ; globok kes / v srcu ni čutila kesa

kesánje -a [ kəsanje ] s ( ȃ )
neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje ; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja
rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja ; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi

kesáti se -ám se [ kəsati se ] nedov. ( á ȃ )
imeti, čutiti kesanje: kesa se svojega dejanja, obljube / kesal se je, da je bil prepozen / ekspr. še kesal se boš!

kesón -a m ( ọ̑ )
1. grad. spodaj odprta velika, navadno armiranobetonska posoda za dela pod vodo: kopati v kesonu / del predora bodo zgradili s pomočjo kesonov
2. teh. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava za tovor na vozilu, zlasti tovornem avtomobilu: napolniti keson ; stranica kesona

kesónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na keson: oba opornika bi morali izdelati v kesonskem sistemu ; kesonska gradnja / kesonski delavec
med. kesonska bolezen bolezen zaradi prehitrega prehoda z velikega pritiska na navadnega

késteljski tudi késtheljski -a -o prid. ( ẹ̑ )
arheol., v zvezi kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji:

kêš -a m ( ȇ )
pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu gotovina : nimam keša, plačal bom s čekom

ketering gl. catering

kétlaški tudi kötlaški -a -o [ kétlaški ] prid. ( ẹ̑ )
arheol., v zvezi ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah:

ketón -a m ( ọ̑ )
kem. spojina, ki nastane z oksidacijo sekundarnega alkohola: aldehidi in ketoni

kévder -dra m ( ẹ́ )
nižje pog. klet : šla je v kevder po jabolka / vinski kevder

kévdrc -a m ( ẹ̑ )
nižje pog. klet : vrata kevdrca

kfórjevec -vca m ( ọ̑ ) na Kosovu od 1999 dalje
pripadnik mednarodnih mirovnih sil KFOR: kforjevci so postavili več nadzornih točk, vendar ropanja niso mogli preprečiti

kh [ kh̀ ] medm.
posnema glas jezne mačke: mačka se zažene v psa in puha: kh, kh, kh

ki zaim. , v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih
1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku
a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege ; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop ; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši ; elipt. molči, ki nič ne veš
b) zastar., v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje ; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš
2. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil poslanec, ki je govoril dobro uro ; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl
3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker : to imaš, ki si ji dajal potuho ; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš
star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki ; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen ; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar

kianizíranje -a s ( ȋ )
les. postopek, pri katerem se les prepoji z živosrebrovim kloridom, da se mu poveča trajnost:

kíber in cyber -- [ druga oblika sájbər ] v prid. rabi ( í; á )
nanašajoč se na računalnik, splet: kiber prostor ; kiber generacija ; kiber kavarna

kíber... prvi del zloženk ( í )
nanašajoč se na računalnik, splet: kiberprostor in kiber prostor ; kiberkavarna in kiber kavarna

kíberkavárna in kíber kavárna in cyber kavárna -e [ tretja oblika sájbər kavárna ] ž ( í-ȃ; á, ȃ )
kavarna, ki nudi dostop do interneta: igranje spletnih iger v kiberkavarni ; storitve kiberkavarn

kibernétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na kibernetiko: kibernetične metode / kibernetični stroji ; kibernetična naprava / kibernetični laboratorij
2. ki je v zvezi z računalnikom, spletom: kibernetični prostor ; kibernetična kavarna / kibernetični kriminal, napad / kibernetična kultura, umetnost

kibernétik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak za kibernetiko: kibernetiki in fiziki

kibernétika -e ž ( ẹ́ )
veda, ki raziskuje podobnost med delovanjem strojev in živo naravo: nagel razvoj kibernetike / strokovnjak za kibernetiko

kibernetizácija -e ž ( á )
računalniško avtomatiziran nadzor nad proizvodnjo: kibernetizacija dela, zabave, življenja ; avtomatizacija in kibernetizacija procesov

kibernétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kibernetičen : kibernetski stroji ; kibernetska tehnika / kibernetski kriminal, napad ; kibernetski prostor ; kibernetska kavarna ; kibernetska kultura, umetnost

kíberprôstor in kíber prôstor in cyber prôstor -óra [ tretja oblika sájbər prôstor ] m ( í-ó í-ọ́; á, ó ọ́ )
računalniško, internetno okolje: deskanje po kiberprostoru ; vzdevek v kiberprostoru

kiberščák -a m ( á ) rač. žarg.
kdor pogosto uporablja internet: kiberščaki s hitrimi internetnimi povezavami radi poslušajo spletne radijske postaje

kíbic -a m ( ȋ )
igr. žarg. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: kibici so se razburjeno vmešavali v igro ; bil je navdušen kibic
// pog. kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijač : nogometni kibici

kíbicati -am nedov. ( ȋ ) pog.
1. dražiti koga z namenom spodbuditi ga h kakšnemu dejanju: začel sem ga kibicati, če bi z mano tekmoval v teku
2. vsebinsko prazno se pogovarjati, izražati svoje mnenje o kaki stvari: kibicati o nogometu ; stali so ob strani in kibicali

kibicírati -am nedov. ( ȋ )
igr. žarg. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: ko so šahirali, je kibiciral preko ograje ; rad kibicira pri kartah
// pog. ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijati : na tekmi kibicira za domače nogometaše

kibítka -e ž ( ȋ )
1. v ruskem okolju pokrit, navadno daljši kmečki voz: potovati v kibitki
2. pri srednjeazijskih nomadih (kožnat) šotor:

kíbla -e ž ( ȋ )
nižje pog. vedro , vedrica : kibla za smeti, vodo / v kotu celice je stala kibla

kíborg -a m ( ȋ )
organizem, ki vsebuje deloma organske in deloma umetne dele: prebivalci planeta so postali kiborgi ; ljudje in kiborgi

kibúc -a m ( ȗ )
v izraelskem okolju prostovoljna zadružna skupnost kmetov: preseliti se v kibuc ; živeti v kibucu ; član, prebivalec, pripadnik kibuca ; enakost v kibucu

kickbox gl. kikboks

kickboxing in kíkbôksing -a [ kígbôksing- ] m ( ȋ-ȏ )
kikboks : ukvarjati se s kickboxingom ; trening kickboxinga ; prvakinja v kickboxingu ; v prid. rabi: kickboxing klub

kíč -a m ( ȋ )
nav. slabš. okrasni predmet brez umetniške vrednosti: doma ima polno kiča
// delo brez umetniške vrednosti: filmski, literarni kič / to je navaden propagandni kič

kíčast -a -o prid. ( ȋ )
nav. slabš. ki je brez umetniške vrednosti: prodajajo kičaste izdelke, okraske ; ima kičaste figure iz porcelana ; kičasta slika / piše kičaste zgodbe

kidáč -a m ( á )
kdor kida: kidača sta metala gnoj na voz / več kidačev odstranjuje sneg s ceste

kídanje -a s ( í )
glagolnik od kidati: lopata za kidanje snega / kidanje gnoja

kídati -am nedov. ( í ȋ )
1. odstranjevati :
a) sneg: kidali smo pozno v noč / sneži, spet bo treba kidati / kidati sneg s ceste, pločnika
b) gnoj, blato: kidati prašičem ; kidati izpod živine / kidati hlev čistiti ga / kidati gnoj na voz nalagati, nakladati
2. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: ta ga pa kida, ta ; spet ga kida

kídoven -vna -o prid. ( í )
nar., v zvezi kidovne vile gnojne vile:

kífeljc -a [ kifəljc ] m ( ȋ ) pog.
1. pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike; rogljič : imajo sveže kifeljce ; maslen kifeljc ; žemlje in kifeljci
// pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom: orehovi kifeljci
2. slabš. policaj , miličnik : kifeljci ga že iščejo

kífeljčar -ja [ kifəljčar ] m ( ȋ )
agr. boljši krompir domačih in tujih sort z belim ali rumenim mesom ter rogljičasto obliko gomoljev: njivo so posadili s kifeljčarjem

kífeljček -čka [ kifəljčək ] m ( ȋ )
manjšalnica od kifeljc: iz pekarne diši po svežih kifeljčkih ; kupila je žemljo in dva kifeljčka / orehovi, vanilijevi kifeljčki

kifóza -e ž ( ọ̑ )
med. povečana ukrivljenost hrbtenice nazaj:

kíh 1 -a m ( ȋ )
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom

kìh 2 medm. ( ȉ )
posnema glas pri kihanju: zasrbi ga v nosu in kihne: kih, kih, čih

kihálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki povzroča kihanje: vzel je kihalni prašek

kihálo -a s ( á )
knjiž. sredstvo za kihanje:

kíhanje -a s ( í )
glagolnik od kihati: kašljanje in kihanje

kíhati -am nedov. ( í ȋ )
sunkovito, glasno izdihavati zrak zaradi dražljajev v nosu: ima nahod, zato kiha

kíhavec -vca m ( í )
1. bojni plin, ki povzroča kihanje: s kihavcem so preprečili nastop govornikov
2. ekspr. kdor (pogosto) kiha: srečal je sosedovega kihavca

kíhavica -e ž ( í )
knjiž. vnetje sluznice v nosu, ki povzroča kihanje: imela je stalno kihavico

kíhavka -e ž ( í )
ekspr. ženska, ki (pogosto) kiha:

kihljáj -a m ( ȃ )
sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: kihljaj napoveduje nahod

kíhniti -em dov. ( í ȋ )
1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: kihnil je, morda je prehlajen ; brezoseb. kihnilo se mi je
2. pog., navadno z nikalnico spregovoriti , reči : tam še kihniti ne smeš ; niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven

kíj -a m ( ȋ )
1. kratka palica z odebeljenim koncem: težek kij ; sekira in kij
šport. telovadno orodje za vaje z rokami
2. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju; bat : slišali so se udarci sekire in kija

kijáča -e ž ( á )
star. kij : udaril ga je s kijačo / zabiti kol s kijačo z batom

kíjast -a -o prid. ( ȋ )
podoben kiju: kijasta oblika
bot. kijasti lisičjak rastlina s plazečim se ali pokončnim steblom, ki je gosto poraslo z iglicam podobnimi listi, Lycopodium clavatum

kíjec -jca m ( ȋ )
manjšalnica od kij: v roki je stiskal svoj kijec / udarjati s kijci po deski

kíkbôks tudi kickbox -a [ kígbôks ] m ( ȋ-ȏ )
boksu podoben šport, pri katerem se tekmovalca udarjata s pestmi in nogami: trenirati kikboks ; evropski prvak v kikboksu ; turnir v kikboksu

kikboksing gl. kickboxing

kikirík -a m ( ȋ )
posamezen glas pri kikirikanju; kikiriki 1 :

kikiríkanje -a s ( ī )
glagolnik od kikirikati: kikirikanje petelinov

kikiríkati -am nedov. ( ī )
oglašati se z glasom kikiriki: na dvorišču je glasno kikirikal petelin
// ekspr. govoriti z glasom, podobnim kikirikanju: ves dan kikirika po hiši

kikirikí 1 -ja m ( ȋ )
posamezen glas pri kikirikanju: na dvorišču se je oglasil čvrst kikiriki ; kikiriki petelina

kikiríki 2 tudi kikirikí -ja m ( ȋ; ȋ )
nav. mn. nizka tropska rastlina ali njen sad, ki dozori v zemlji: luščiti kikirikije

kikirikí 3 medm. ( ȋ )
posnema glas petelina: na dvorišču zapoje petelin: kikiriki

kikiríkijev -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kikiriki 2 : kikirikijevo maslo ; kikirikijevo olje

kikiríkniti -em dov. ( í ȋ )
oglasiti se z glasom kikiriki: petelin je kikiriknil

kíkla -e ž ( ȋ )
pog. žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo 2 : kikla se ji opleta okrog nog ; na sebi je imela dolgo, nabrano, ozko kiklo / spodnja kikla
// ekspr. ženska, navadno v odnosu do moškega: nobene kikle ne pusti pri miru ; že lazi, leta, nori za kiklami

kíklica -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od kikla: nosila je kratko, rdečo kiklico

kiklóp -a m ( ọ̑ )
1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela: to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov
2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek: kdo se ne bi bal takega kiklopa

kiklópski -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž., ekspr. nenavadno velik, velikanski: strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki ; kiklopski gorski velikani
arhit. kiklopski zid zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami

kíks -a m ( ȋ )
pog. spodrsljaj , napaka : oddaja je bila prezahtevna in kiksi so se vrstili drug za drugim ; igralčev kiks

kíksniti -em dov. ( í ȋ )
pog. narediti napako, zmotiti se: spet sem kiksnil / vrgel je žogo in kiksnil ni zadel (cilja), je zgrešil

kíla 1 -e ž ( í )
izstop organa ali dela organa skozi nenaravno odprtino: zaradi prevelikega napora je nastopila kila / ima prirojeno kilo / operirati kilo / boleha za kilo
anat. dimeljska, popkovna kila

kíla 2 -e ž ( ȋ )
pog. kilogram : kila krompirja ; zavoji po pet kil / vse skupaj tehta več kil / elipt. dve kili za zrezke, prosim dva kilograma mesa / prodajati na kile
ekspr. kilo za kilo ali pa nič menjati samo za enako količino

kílav -a -o prid. ( í )
1. slabš. šibek , slaboten , bolehen : na pomlad so otroci bolj kilavi ; videti si prav kilav / je kilave postave / ima kilav glas / kilava koza suha, mršava
veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
// slab , nekvaliteten : to so kilava jabolka / produkcija je bila precej kilava / imamo kilavo vreme neprijetno, pusto
2. ki ima bolezen kilo: ker je pretežko dvignil, je postal kilav

kílavec -vca m ( í )
1. slabš. šibek, slaboten, bolehen človek: to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi / ali sta fanta ali sta kilavca boječa, strahopetna človeka
2. bot., navadno v zvezi goli kilavec zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi cveti, Herniaria glabra:

kílavost -i ž ( í )
slabš. lastnost, stanje kilavega človeka: zaradi kilavosti ni mogel delati

kiláža -e ž ( ȃ ) pog.
masa v kilogramih: ustrezna kilaža ; višina in kilaža

kílen -lna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na kila 1 : kilna oteklina
med. kilni pas

kilo... ali kílo... in kilo... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na tisoč: kilocikel, kilopondmeter

kílobájt tudi kilobyte -a [ kílobájt ] m ( ȋ-ȃ ) rač.
osnovna merska enota za količino pomnilnika v računalništvu, 1024 bajtov: dokumenti ne smejo biti večji od 500 kilobajtov [500 kB]

kílobít -a m ( ȋ-ȋ ) rač.
enota za količino pomnilnika, 1024 bitov: prenos podatkov s hitrostjo 9,6 kilobita na sekundo

kilobyte gl. kilobajt

kílocíkel -kla m ( ȋ-ī )
fiz., rad., navadno v zvezi kilocikel na sekundo enota za merjenje frekvence, 1000 ciklov na sekundo:

kilográm tudi kílogram -a m ( ȃ; ȋ )
osnovna enota za merjenje mase: pet kilogramov [5 kg] krompirja / zaboj tehta tri kilograme / za kilogram težji ; prodajati na kilograme
ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati
fiz. masa telesa, ki ga hranijo v mednarodnem uradu za mere in uteži

kilográmski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kilogram: kilogramski zavoj cigaret / kilogramska utež
fiz. kilogramska kalorija kilokalorija

kilohertz in kílohêrc -a [ kílohêrc ] m ( ȋ-ȇ )
fiz. enota za merjenje frekvence, 1000 hertzov:

kílokaloríja -e ž ( ȋ-ȋ )
fiz. enota za merjenje toplote, približno 4.200 joulov: porabiti določeno število kilokalorij / vzdrževati telesno težo z ustreznim vnosom kilokalorij ; nasitni obroki za malo kilokalorij in sladkorja

kilométer -tra m ( ẹ̄ )
1. dolžinska mera, 1000 m: oddaljen je nekaj kilometrov iz mesta ; deset kilometrov [km] dolga pot / število prevoženih kilometrov narašča / vozi sto kilometrov na uro / kubični, kvadratni kilometer
pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil
žel. netotonski kilometer ; potniški kilometer enota za obračunavanje prevoza potnika na razdalji 1 km ; tovorni kilometer enota za obračunavanje prevoza ene tone tovora na razdalji 1 km
2. ekspr., v prislovni rabi izraža nedoločeno veliko razdaljo: kilometre naokoli ni bilo luči

kilometráža -e ž ( ȃ )
1. število prevoženih kilometrov: kilometraža se je povečala / koliko imate kilometraže
// razdalja, izražena v kilometrih: izračunati kilometražo cest
2. kilometrina : izplačati dnevnice in kilometražo

kilometrína -e ž ( ī )
1. znesek, ki se (iz)plača vozniku za prevožene kilometre: odobriti kilometrino / izplačati kilometrino in dnevnice
2. ekspr. znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom; izkušnje : kulinarična, politična kilometrina ; nekaj kilometrine že imam, vendar mi še precej manjka do popolnosti

kilométrnik -a m ( ẹ̑ )
kilometrski kamen: ob cesti so bili postavljeni kilometrniki

kilométrski -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na kilometer: kilometrska razdalja / kilometrska tarifa / kilometrski kamen kamen ob cesti, železniški progi z označbo razdalje v kilometrih
avt. kilometrski števec priprava, ki kaže število prevoženih kilometrov
2. ekspr. zelo dolg: kilometrski trak / kilometrska salama / vedno ima kilometrske govore obširne, obsežne

kílomól -a m ( ȋ-ọ̑ )
kem. masa čiste snovi v kilogramih, ki številčno ustreza njeni molekulski masi: število delcev v enem kilomolu snovi

kílopónd -a m ( ȋ-ọ̑ )
fiz. enota za merjenje sile, približno 10 newtonov:

kílopóndméter -tra m ( ȋ-ọ̑-ẹ̄ )
fiz. enota za merjenje dela, energije in toplote, približno 10 joulov:

kílotóna -e ž ( ȋ-ọ̑ )
fiz. enota za merjenje mase, 1000 ton: več sto kiloton manj emisij ogljikovega dioksida

kilovát -a m ( ȃ )
enota za moč, 1000 W: kilovati [kW] električne energije

kilováten -tna -o prid. ( ȃ )
fiz., navadno v zvezi kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata:

kilovátúra in kilovát-úra -e ž ( ȃ-ū )
fiz. delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata:

kílovólt -a m ( ȋ-ọ̑ )
fiz. enota za merjenje električne napetosti, 1000 V:

kílovólten -tna -o ( ȋ-ọ̑ )
s števnikom pridevnik od kilovolt: 220-kilovoltni daljnovodi

kílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kila 2 : kilski in metrski sistem / kilski zavoj ; kilska vrečka sladkorja / s števnikom 50-kilska vreča moke

kílt -a m ( ȋ )
zlasti v škotskem okolju kratko karirasto krilo za moške: ti vojaki nosijo kilt

kímanje -a s ( ȋ )
glagolnik od kimati: na vprašanja so odgovarjali s kimanjem ali odkimavanjem / njegovo vdano kimanje ji je že presedalo

kímast -a -o prid. ( í )
nav. ekspr. ki (rad) kima, upogiba glavo: kimast človek / kimast klas / kimast cvet
bot. kimasta lepnica rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti, Silene nutans

kímati -am nedov. ( ȋ )
1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo ; pren., pesn. klas trudno kima
2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal ; boječe kima, da razume
// z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže ; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav
slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu
3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati : na vozu je vse kimalo ; oče kima za pečjo
4. ekspr. počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor

kímav -a -o prid. ( í )
kimast : kimav cvet

kímavec -vca m ( í )
1. slabš. kdor nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu: nisem kimavec, to veš ; sem zoper njega in njegove kimavce ; tisti večni kimavci
2. star. september : dne 4. kimavca 1844

kímavka -e ž ( í )
anat. mišica, ki omogoča gibe glave navzdol in navzgor:

kímelj -mlja m ( í )
pog. kumina : kislemu zelju je dodala kimelj

kimljáj stil. kímljaj -a m ( ȃ; ȋ )
gib glave, ki navadno izraža kaj: s kimljajem glave ga je povabil k vratom

kímniti -em dov. ( í ȋ )
1. z glavo narediti gib, navadno navzdol in navzgor: kimniti predse ; kimne od živčne napetosti
2. z gibom glave navzdol in navzgor izraziti soglasje: na vprašanje je le kimnil ; kimne, da je to prav
// z gibom glave izraziti kaj: komaj je še kimnil ženi, naj mu prinese zdravila / prijazno kimniti v slovo

kimóno tudi kímono -a m ( ọ̑; ȋ )
v japonskem okolju vrhnje oblačilo s širokimi rokavi in pasom: oblečena je bila v kimono ; moder, rdeč kimono ; kimono iz zelene svile ; z vezeninami okrašen kimono / japonski kimono
šport. kimono pri judu ohlapna obleka iz belega platna, prevezana s pasom ; v prid. rabi: kimono rokavi

kímpež -a m ( ȋ )
nar. gorenjsko ročni voziček, navadno na dveh kolesih: voziti blago s kimpežem

kína -- v prid. rabi ( ȋ )
v zvezah: kina srebro zlitina bakra, cinka in niklja; novo srebro, alpaka ; kina vino rdeče vino s tinkturo iz lubja kininovca
tekst. kina krep tkanina za ženske obleke, bluze in podlogo iz svile ali rejona; krepdešin

kínč -a m ( ȋ )
zastar. okras : njegov najlepši kinč so bile brke
// nakit , okrasje : na sebi ima polno kinča

kínčati -am nedov. ( ȋ )
zastar. krasiti , lepšati : sobo je kinčala stara podoba ; kinča ga lepa postava

kindžál in kíndžal tudi kinžál -a m ( ȃ; ȋ; ȃ )
v orientalskem okolju dvorezen bojni nož: oborožen s kindžalom in sabljo ; turški kindžal

kinemátika -e ž ( á )
fiz. nauk o gibanju teles brez upoštevanja sil, ki gibanje povzročajo: študirati kinematiko

kinematográf -a m ( ȃ )
poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov: zaradi žalovanja so bili vsi kinematografi zaprti ; kinematografi in zabavišča
// kinematografsko podjetje: kinematograf je predvajal neme filme

kinematografíja -e ž ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja s snemanjem, izdelovanjem in predvajanjem filmov: produktivna in reproduktivna kinematografija / avtorska kinematografija pri kateri je ista oseba režiser, scenarist, snemalec
// ustvarjanje, katerega izrazna oblika je umetniško delo iz slik na filmskem traku: slovenska kinematografija je na dobri poti

kinematográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kinematograf ali kinematografijo: kinematografska mreža / kinematografsko podjetje / kinematografski projektor kinoprojektor ; kinematografska dvorana kinodvorana ; kinematografska predstava filmska predstava

kineskóp tudi kineskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
elektr. velika televizijska elektronka z zaslonom:

kinestétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
anat., navadno v zvezi kinestetični občutek sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju:

kinéta -e ž ( ẹ̑ )
grad. kanal polkrožne ali kvadratne oblike, v katerega se polaga inštalacija:

kinétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kinematiko, kinetiko: kinetična sila vode ; kinetična energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega gibanja
psih. kinetični govor izražanje in izmenjavanje misli z gibi, kretnjami

kinétika -e ž ( ẹ́ )
fiz. kinematika : kinetika in biomehanika
kem. kemijska kinetika

kineziologíja -e ž ( ȋ )
veda o gibanju človeškega telesa: aplikativna kineziologija ; psihološka kineziologija ; študentka kineziologije

kinézioterapíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
med. terapija, zdravljenje z gibanjem: s kinezioterapijo se izboljša gibljivost sklepov in hrbtenice ; organizirana kinezioterapija / kinezioterapija za nosečnice

kíničen -čna -o ( í )
pridevnik od kinik: ustanovitelj kinične šole

kínik -a m ( í )
filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje: sofisti in kiniki

kinín -a m ( ȋ )
zdravilo iz lubja kininovca, uporabljano zlasti proti malariji: ima zalogo kinina

kinínov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kinin: kininova skorja / kininov prašek ; kininovo mazilo

kinínovec -vca m ( ȋ )
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: lubje kininovca

kinínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kinin: kininski preparati / kininsko zdravljenje malarije

kínkati -am nedov. ( ȋ ) ekspr.
1. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati : govor je bil predolg in ljudje so začeli kinkati ; spet kinka za pečjo
2. z glavo delati gibe, navadno med spanjem: smešno je kinkal
// star. kimati : dolgo ji je kinkal
3. star. počasi, okorno stopati: zdolgočaseni so kinkali po cesti

kínkež -a m ( ȋ )
nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: vleči kinkež

kínkniti -em dov. ( í ȋ ) ekspr.
1. zadremati , zaspati : utrujen je kinknil / glava mu je kinknila na prsi
2. star. pokimati : kinknil je z glavo, ne da bi kaj rekel

kíno -a m ( ȋ )
1. poslopje, prostor z napravami za javno predvajanje filmov: do kina nima daleč ; današnje predstave v kinu odpadejo / sklad za modernizacijo kinov kinematografov / kino ni bil zaseden / letni kino ; potujoči kino
// pog. kinematografsko podjetje: ta kino predvaja večinoma kavbojke / dela pri kinu
2. pog. filmska predstava: gledati kino ; vstopnice za kino so razprodane / ob sredah je šolski kino / hoditi v kino

kino... ali kíno... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na kino ali kinematograf
a) s tujko v drugem delu: kinoaparat, kinoprojektor ; kinoskop
b) z domačo besedo v drugem delu: kinoobiskovalec in kino obiskovalec ; kinodvorana in kino dvorana

kínoamatêr -ja m ( ȋ-ȇ )
kdor se nepoklicno ukvarja s snemanjem (filmov): fotoamaterji in kinoamaterji

kínoaparatúra -e ž ( ȋ-ȗ )
aparatura za predvajanje filmov: gre za nakup nove kinoaparature

kínodvorána in kíno dvorána -e ž ( ȋ-ȃ )
dvorana za javno predvajanje filmov: kinodvorana je bila polna / pred kinodvorano je bila velika gneča

kinofikácija -e ž ( á )
publ. uvajanje, razširjanje kinematografov: pospešiti kinofikacijo podeželja / skrbeti za razvoj kinofikacije

kínofílm -a m ( ȋ-í )
fot. film, uporabljan zlasti za snemanje (s filmsko kamero): demonstracija diapozitivov in kinofilmov / normalni širok 35 mm , ozki kinofilm širok 16 mm

kínokámera -e ž ( ȋ-ȃ )
(filmska) kamera: objektiv kinokamere

kinológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za kinologijo, psoslovec: je znan kinolog

kinologíja -e ž ( ȋ )
veda o psih: časopis za lov in kinologijo

kinológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za kinologijo: kinologinja in veterinarka

kinolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kinologe ali kinologijo: kinološka prireditev / kinološka literatura / kinološki sodnik / kinološko društvo

kínoobiskoválec in kíno obiskoválec -lca [ kinoobiskovau̯ca ] m ( ȋ-ȃ )
publ. obiskovalec filmskih predstav: pred poslopjem so stali številni kinoobiskovalci

kínooperatêr -ja m ( ȋ-ȇ )
kdor dela s kinoprojektorjem: razpisano je mesto kvalificiranega kinooperaterja

kínopredstáva in kíno predstáva -e ž ( ȋ-ȃ )
filmska predstava: obiskati kinopredstavo / mladinska, šolska kinopredstava

kínoprográm -a m ( ȋ-ȃ )
publ. program filmskih predstav: kinoprogram za danes

kínoprojéktor -ja m ( ȋ-ẹ́ )
priprava za projiciranje filmov: šola je dobila nov kinoprojektor

kinoskóp tudi kinoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
cinemaskop

kínostúdio -a m ( ȋ-ú )
studio za snemanje (filmov): dela v kinostudiu / v kinostudiih Vesna-filma

kinotéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kinoteko: uporabiti kinotečno in arhivsko gradivo / kinotečni program, spored / kinotečni film ; večerne kinotečne predstave / dobili so novo kinotečno dvorano

kinotéka -e ž ( ẹ̑ )
ustanova, ki sistematično urejuje, hrani ter predvaja pomembnejše stare filme: v kinoteki je na sporedu ruski film / dvorana slovenske kinoteke
// sistematično urejena zbirka pomembnejših starih filmov: filmi iz kinoteke

kínovec -vca m ( ȋ )
tropsko drevo, katerega lubje se uporablja za pridobivanje kinina: kavčukovec in kinovec

kinžal gl. kindžal

kíosk in kiósk -a m ( ȋ; ọ̑ )
majhna hišica na prostem za prodajanje časopisov, jestvin, drobnih predmetov: kupiti časopis v kiosku ; karte prodajajo v kioskih ; kiosk na vogalu / časopisni kiosk ; turistični kiosk v katerem se dajejo informacije, menjavajo valute, prodajajo spominki
// v orientalskem okolju vrtna hišica, paviljon: pod palmami je stal kiosk

kiotski gl. kjotski

kíp 1 -a m ( ȋ )
delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje ali predmet: delati, izklesati kip ; bronast kip ; kip boginje ; kip iz belega marmorja ; sedi, stoji kot kip negibno, togo / postaviti komu kip spomenik / Dolinarjev kip ki ga je naredil, izdelal Dolinar / doprsni kip
// knjiž. podoba , slika , lik 1 : Da kip njegov [pesnikov] bi vam podal, raztresene sem ude zbral (S. Gregorčič)

kíp 2 -- m ( ȋ )
pog., v prislovni rabi, v zvezi na kip zgoraj priprto: dolgotrajno prezračevanje na kip je bistveno slabše in manj energetsko učinkovito

kipár -ja m ( á )
kdor dela, izdeluje kipe: nagrobni spomenik je izklesal kipar ; odprli so razstavo plastik znanega kiparja / um. žarg. kipar v lesu ki dela, izdeluje kipe iz lesa

kipáriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr. delati, izdelovati kipe: že dolgo slika, riše in kipari / um. žarg. kipari v glini, kamnu in lesu dela, izdeluje kipe iz gline, kamna, lesa / kipariti dekorativne plastike ; pren. Če Prijatelj slika, Kidrič mozaično kipari (B. Kreft)

kipárjenje -a s ( á )
glagolnik od kipariti: slikanje in kiparjenje / kiparjenje v lesu

kipárka -e ž ( á )
ženska, ki dela, izdeluje kipe: slikarke in kiparke

kipárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kiparje ali kiparstvo: kiparska razstava ; kiparska in grafična dela / kiparska umetnost in slikarstvo / kiparsko dleto

kipárstvo -a s ( ȃ )
umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem kipov: tehnika kiparstva ; kiparstvo in slikarstvo / ukvarja se s kiparstvom z delanjem, izdelovanjem kipov / dekorativno kiparstvo

kípati -am nedov. ( ȋ ) pog.
stresati tovor s prekucnika, prikolice: kamioni so kipali kamniti gradbeni material ; kipati tovor

kípec -pca m ( ȋ )
manjšalnica od kip: dela lepe kipce ; ženski kipci / doprsni kipec

kipélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
agr. nanašajoč se na alkoholno vrenje: kipelne glivice / kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline

kípen -pna -o prid. ( ȋ )
zastar. plastičen : kipna podoba

kipênje -a s ( é )
glagolnik od kipeti: kipenje mleka / kipenje industrijskega mesta / kipenje kupol
agr. kipenje mošta vrenje mošta

kíper -ja m ( í )
pog. tovorni avtomobil z nagibnim kesonom; prekucnik : proda nov kiper ; sedemtonski kiper / tristranski kiper s kesonom, ki se lahko nagne na tri strani ; v prid. rabi: kamion kiper izvedbe

kipéti -ím nedov. , tudi kípel ( ẹ́ í )
1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir / ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre ; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale
2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri ; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi ; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli / brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila
3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel ; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela ; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni ; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti ; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano ; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena

kípnik -a m ( ȋ )
gastr. močnata jed, kuhana v sopari: orehov, rižev kipnik

kípniti -em nedov. in dov. ( í ȋ )
nar. vzhodno vzhajati 2 , naraščati : testo noče kipniti

kipobórec -rca m ( ọ̑ )
star. ikonoklast : kot kipoborca so ga neusmiljeno mučili

kipovít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. plastičen : kipoviti liki

kirás -a m ( ȃ )
nekdaj prsni oklep brez rokavov: nosi kiras

kirasír -ja m ( í )
nekdaj vojak konjeniške enote s prsnim oklepom, šlemom in rokavicami: šel je polk za polkom: dragonci, kirasirji, artilerija ; švedski kirasir

kirasírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kirasirje: kirasirski polk / kirasirski konj

kiretírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. odstraniti maternično sluznico; izpraskati , postrgati

kírielêjson in kirjelêjson -a m ( ȋ-ȇ; ȇ )
etn. srednjeveška nabožna pesem v ljudskem jeziku z refrenom: Kyrie eleison: najstarejši slovenski kirielejsoni

kirij gl. curij

kirjelejson gl. kirielejson

kíropráktičen -čna -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na kiropraktike ali kiropraktiko: kiropraktični center ; kiropraktični pregled ; kiropraktična masaža, obravnava, terapija ; kiropraktične tehnike ; kiropraktično zdravljenje

kíropráktik -a m ( ȋ-á )
kdor se ukvarja s kiropraktiko: zdravljenje pri kiropraktiku ; bioenergetik in kiropraktik

kíropráktika -e ž ( ȋ-á )
zdravstvena obravnava, ki se ukvarja z diagnostiko, terapijo in preventivo mehanskih nepravilnosti mišično-kostnega sistema ter njihovim vplivom na zdravje: znanje akupunkture, kiropraktike in homeopatije

kirúrg -a m ( ȗ )
zdravnik specialist za kirurgijo: je odličen kirurg ; zborovanje kirurgov / pljučni, srčni kirurg za operacije pljuč, srca ; kirurg ortoped

kirúrgičen -čna -o prid. ( ú )
kirurški : kirurgični instrumenti / kirurgični oddelek

kirurgíja -e ž ( ȋ )
1. veda o zdravljenju bolezni z operacijo: razvoj kirurgije / čeljustna kirurgija ; plastična kirurgija ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa
med. mala kirurgija ki se ukvarja z manjšimi operacijami
// tako zdravljenje: takrat še niso poznali kirurgije
2. pog. kirurški oddelek v bolnišnici: šef kirurgije / leži na kirurgiji

kirúrginja -e ž ( ȗ )
zdravnica specialistka za kirurgijo: kirurginje in stomatologinje

kirúrški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kirurge ali kirurgijo: kirurška odstranitev dela telesa / kirurški instrumenti ; kirurške rokavice / kirurški poseg operacija / kirurški kongres ; kirurško zborovanje / zdravi se na kirurškem oddelku ; kirurška klinika
med. kirurški nož ; kirurška nit

kís -a m ( ȋ )
tekočina kislega okusa, ki se uporablja zlasti kot začimba: dodati, vliti kis na solato ; olje in kis / jabolčni, sadni, vinski kis ; balzamični kis aromatičen, slajši kis navadno temnejše barve, po izvoru iz Modene v Italiji

kisál -i [ kisau̯ ] ž ( ȃ )
nar. zahodno kisla repa ali kislo zelje: poln čeber kisali / svinjsko rebrce s kisaljo
nar. zahodno jed ima preveč kisali je prekisla
// kisla pijača: te kisali ne bom pil

kisálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se uporablja za kisanje: kisalno sredstvo / kisalna posoda posoda, v kateri se kaj kisa

kísanje -a s ( ȋ )
glagolnik od kisati: kisanje mleka / kisanje krme
biol. bakterije mlečnega kisanja

kisárna -e ž ( ȃ )
prostor, obrat za izdelovanje kisa: kisarni so prizidali objekt za konzerviranje zelenjave

kísati -am nedov. ( ȋ )
1. delati kaj kislo: kisati juho ; kisati z vinskim kisom
// povzročati, da postaja kaj kislo: kisati repo, zelje
2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati : kisati travo / kisati krmo

kisáva -e ž ( ȃ )
star. kisla repa ali kislo zelje: kad s kisavo

kísavec -vca m ( í )
ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bodi vesel človek, ne pa kisavec

kísel -sla -o [ kisəu̯ ] prid. ( í )
1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača ; kislo jabolko ; grozdje je še kislo nezrelo ; zelo kisel ; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
// ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana ; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak ; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
// ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata ; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
// navadno v povedni rabi nerazpoložen , nejevoljen : zakaj si tako kisel ; že ves popoldan je kisel
3. kem. ki tvori z bazo 2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija ; kisle soli
pog. kisla voda mineralna voda, slatina ; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega ; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
agr. kisla krma silirana krma ; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh ; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin ; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica ; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom ; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju ; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena

kíselast -a -o prid. ( í )
kiselkast : kiselast kruh / kiselast okus

kíselina 1 tudi kiselína -e ž ( í; í )
nar. kislo zelje ali kisla repa: poln čeber kiseline / kiselina je bila dobro zabeljena

kiselína 2 -e ž ( í )
zastar. kislina : ima preveč kiseline

kiselják tudi kiselák -a m ( á )
1. nar. prekmursko skuta 1 : prinesla je mleko in kiseljak
2. agr. trtni zavijač: grozdje je najedeno od os, muh in kiseljaka

kíselkast -a -o [ kisəlkast in kisəu̯kast ] prid. ( ȋ )
nekoliko kisel: kiselkast kruh / kvas ima kiselkast okus / iz odprte kleti je vel zatohel, kiselkast zrak / ekspr. odgovorila je s kiselkastim nasmehom

kisík -a m ( ȋ )
med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje ; spajati se s kisikom ; jeklenka (napolnjena) s kisikom ; kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik / aparat za kisik
kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini ; prosti kisik ki ni vezan v spojino ; zračni kisik ki je v zraku ; teh. tekoči kisik

kisikárna -e ž ( ȃ )
obrat za pridobivanje kisika iz zraka: dela v kisikarni ; modernizacija kisikarne

kisíkov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kisik: kisikovi dihalni aparati ; kisikova jeklenka jeklenka za kisik / kisikove spojine

kisiláček -čka m ( á )
nar. prekmursko trdi sir v obliki hlebca s tanko, svetlo ali rumeno skorjo: prinesla je kruha in majhnih kisilačkov

kislád -i ž ( ȃ )
ekspr. kisla repa ali kislo zelje: jesti kislad s krompirjem

kíslast -a -o prid. ( í )
kiselkast : kislasta pijača / juha s kislastim okusom

kíslec -a [ kisləc ] m ( ȋ )
zastar. kisik

kíslica -e ž ( í )
1. slabš. kisla pijača, zlasti vino: ne bom pil tiste kislice / kislico prodaja za vino
2. ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bledolična kislica / ta človek je prava kislica
3. bot. rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi drobnimi cveti, Rumex: alpska, lepa kislica

kislína -e ž ( í )
1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje
// nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline
2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam ; jedka kislina ; močna, razredčena kislina ; vodne raztopine kislin ; kisline in lugi / anorganske, organske kisline ; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa ; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone ; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem ; dvobazna kislina ; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja ; ogljikova kislina ; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida
agr. jabolčna, vinska kislina ; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice

kislínast -a -o prid. ( í )
kislinski : kislinasta hrana

kislinomér -a m ( ẹ̑ )
teh. priprava za določanje količine kisline:

kislínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kislino: ne sme uživati kislinske hrane
obrt. kislinska stopnja kruha, mleka količina kisline v kruhu, mleku

kislíti -ím nedov. ( ī í )
knjiž. delati kaj kislo; kisati : Sadje je odpadalo. Vonj po gnilobi pa je kislil zrak (P. Zidar)

kislôba -e ž ( ó )
lastnost, značilnost kislega: občutljiv za sladkobo in kislobo / kisloba jabolčnika, vina kislost

kislôben -bna -o prid. ( ó ō )
nekoliko kisel: kisloben sad / je kislobnega okusa

kislogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž. čemeren , žalosten : kislogleda ženska

kíslost -i ž ( í )
lastnost kisle snovi: kremžila se je od kislosti jagod / kislost mošta / priprava za ugotavljanje kislosti / kislost nasmeha
agr. kislost tal ; kem. kislost galunove raztopine ; med. kislost želodčnega soka

kismet gl. kizmet

kísov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kis: kisov obkladek / kisova omaka / kisova esenca

kíst -a m ( ȋ )
zastar. čopič : slikati s kistom / slikarski kist

kíšta -e ž ( ȋ )
pog. zaboj : tovornjak je bil poln kišt / kupiti kišto piva

kít 1 -a m ( ȋ )
največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: pomagati nasedlemu kitu ; opazovanje kitov ; vrste kitov ; kiti in delfini / ko so kita zadeli s harpuno, je potopil čoln ; lov na kite je danes večinoma prepovedan
zool. grenlandski kit ki ima belkasto sivo progo na korenu repa, Balaena mysticetus ; sinji kit do 34 m dolg, zgoraj jekleno, spodaj svetlo siv kit, Balaenoptera musculus ; vosati ali brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti ; zobati kiti ki imajo v ustih stožčaste zobe, Odontoceti ; kit ubijalec roparski delfin črno-bele barve z izrazito trikotno hrbtno plavutjo, dolg do 9 m, Orcinus orca

kít 2 -a m ( ȋ )
gnetljivo sredstvo, zlasti za
a) pritrjevanje šip v okenske okvire: pripraviti kit / kit za okna / kit že odpada
b) izravnavanje površin: razmazati kit / kit za sode
obrt. lesni ali mizarski kit iz lesne moke in veziva ; minijev kit ki mu je dodan minij ; oljni kit ; pleskarski kit iz krede in veziva ; steklarski kit iz krede ali gline ter veziva

kíta -e ž ( í )
1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite ; odstriči kite ; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las
// kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule
star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja)
2. star., navadno z rodilnikom skupina , vrsta : iz šole se je usula kita otrok ; dolge kite potnikov
3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite ; kite in mišice
4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah

kitájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Kitajce ali Kitajsko: kitajski jezik ; kitajska kultura ; kitajska pisava / kitajski porcelan ; kitajska vaza / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom ; kitajsko srebro novo srebro, alpaka
// ekspr., v zvezi kitajski zid velika ovira, zapreka: med nama je kitajski zid

kitájščina -e ž ( ȃ )
kitajski jezik: uči se kitajščine ; prevesti v kitajščino

kítanje -a s ( ȋ )
glagolnik od kitati: lopatica za kitanje

kitára -e ž ( ȃ )
glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro ; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih
glasb. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav

kitarijáda tudi kitariáda -e ž ( ȃ )
publ. zabavnoglasbena prireditev, na kateri so kitare najpomembnejši instrument: nastopiti na kitarijadi / kitarijada ansamblov električnih kitar

kitaríst -a m ( ȋ )
kdor igra (na) kitaro: nastopil je odličen kitarist ; orkester potrebuje dobrega kitarista

kitarístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki igra (na) kitaro: uspešna kitaristka ; koncert kitaristke ; pevka in kitaristka

kitárski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kitaro: kitarski kvartet, orkester ; kitarski ojačevalec ; izvajalci klasične kitarske glasbe ; peti ob kitarski spremljavi ; kitarske strune ; sijajna kitarska tehnika

kítast -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kito: ima močen, kitast vrat ; kitaste roke / kitasto meso starih živali trdo / jopica s kitastim vzorcem

kítati -am nedov. ( ȋ )
izravnavati površine s kitom: kitati steno ; kitati in gladiti / kitati luknje v lesu
// zadelovati, pritrjevati s kitom šipe, zlasti okenske, v okvire: kitati šipe

kíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kita 3: kitni refleks / kitna ovojnica plast tkiva, ki ovija dolge kite v okončinah

kítica -e ž ( í )
1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice ; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec ; asonirana kitica ki ima asonanco ; dvovrstična, trivrstična kitica ; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico
2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice ; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina

kítičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kitica 1: kitična kompozicija, oblika / kitična pesem

kítičnost -i ž ( í )
lit. značilnost kitičnega: kitičnost ljudske pesmi

kitin ipd. gl. hitin ipd.

kítiti -im nedov. ( í ȋ )
star. krasiti , lepšati : kititi grobove / kitijo jo lepi lasje

kítka -e ž ( í )
nav. ekspr. manjšalnica od kita 1: dekletce nosi kitke ; kitka s pentljo

kítnat -a -o prid. ( ȋ )
star. kitast : kitnata roka

kítnica -e ž ( ȋ )
anat. kitna ovojnica: poškodovati si kitnico

kitolòv -ôva m ( ȍ ō )
lov na kite: kitolov se je zelo razvil s sodobnejšo tehniko

kitolôvec -vca m ( ȏ )
1. lovec na kite: bil je izkušen kitolovec
2. kitolovka : odpluti na kitolovcu

kitolôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kitolov: kitolovno območje / kitolovna postaja / močne kitolovne vrvi

kitolôvka -e ž ( ȏ )
manjša ladja, opremljena s harpuno: krov kitolovke / ladja kitolovka

kitolôvski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kitolovce ali kitolov: kitolovska odprava / kitolovska ladja / kitolovsko leto

kítov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kite: kitova tolšča ; kitova jetra / kitovo olje

kitovína -e ž ( í )
kitovo meso: kos kruha in kitovine

kítovka -e ž ( ȋ )
samica kita: kitovka z mladičem

kivéta -e ž ( ẹ̑ )
med. kovinska posodica, navadno iz več delov, za izdelavo kalupa zobnih protez:

kívi 1 -ja m ( ȋ )
zool. ptica s kratkim vratom in zakrnelimi perutmi, živeča v Novi Zelandiji, Apteryx: brezkrili kivi

kívi 2 -ja m ( ȋ )
sad aktinidije: kupiti kilogram kivijev

kivík medm. ( ȋ )
posnema glas pribe ali nekaterih drugih ptic: kivik, kivik, se oglaša priba

kivíkati -am nedov. ( ī )
oglašati se z glasom kivik: pribe so kivikale

kízmet in kísmet -a m ( ȋ )
po verovanju mohamedancev usoda : vdati se v kizmet

kjántarica -e ž ( ȃ )
pog. opletena trebušasta steklenica, ki drži približno 2 l: piti iz kjantarice / kjantarica vina

kjanti gl. chianti

kjé prisl. ( ẹ̄ )
1. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja: kje imate žogo? kje stanuješ? kdaj in kje je to bilo? ekspr. kje neki tiči? elipt. to se je zgodilo na Gorjancih ali kje menda na Gorjancih / kje hodiš tako dolgo? kod ; od kje si doma? od kod / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: gleda, kje so vrata ; ne ve, kje naj začne ; elipt. daleč, ne vem kje, se je oglasil krik
2. navadno v členkovni zvezi s še, že izraža veliko krajevno ali časovno oddaljenost: kje so časi, ko sem hodil na lov ; kje je še novo leto ; kje je že to za nami ; kje bom že jutri ob tem času
3. navadno v členkovni zvezi z neki, pa izraža močno zanikanje, zavrnitev: kje ima pravico, da odloča sam ; ali se res možiš? Oh, kje ; da bi otrok ubogal, kje neki ; mislite, da so počakali? Kje pa / ne grem v kino, kje pa imam čas ; kje pa naj jaz to vem / pog. če se meni ni posrečilo, kje se bo tebi kako
4. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju: moral se je kje ustaviti ; kje drugje bi to ne bilo mogoče ; knjigo dobiš tam kje na polici ; spet bo obležal kje v jarku / gledal je, da bi ga kje srečal ; ekspr. če si kje dobrodošel, pri nas si ; elipt. če kje, pri njem se dobi / morda si se v računu kje zmotil
ekspr. samo za hrano gre pol plače, kje pa je še vse drugo veliko premalo se zasluži za vse potrebe ; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden ; pog. otroci se nimajo kje igrati nimajo prostora za igranje ; ekspr. le kje imaš oči? ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš ; pog. kje sva že ostala? pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila ; ekspr. kje vse sem že spraševal spraševal sem že v mnogih krajih ; knjiž. kje je kaj kazalo (v knjigi) ; kje pa kje se oglaša kos tu pa tam; prim. bogve , kdove

kjèr 1 in kjér prisl. ( ȅ; ẹ̑ )
s členki izraža nedoločen, poljuben kraj: to se lahko zgodi kjer si že bodi ; počakaj v hiši ali kjer si bodi; prim. kjerkoli 1 , kjersibodi

kjèr 2 in kjér vez. ( ȅ; ẹ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja: naj ostane, kjer je ; odpelji jih tja, kjer ni nevarnosti ; ni šla nikamor, kjer bi ga lahko srečala / napisal je članek, kjer govori o prometu v katerem ; želel je videti hišo, kjer se je rodil v kateri / vrglo ga je v jarek, kjer je obležal in tam je obležal
// za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: povsod, kjer se je ustavil, so ga zapodili ; ekspr. shajata se, kadar in kjer se moreta

kjèrkóli 1 in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli prisl. ( ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑ )
izraža nedoločnost, poljubnost kraja: napil se je v gostilni ali pri sosedih ali kjerkoli ; tam je kmetijstvo naprednejše kakor kjerkoli v Evropi

kjèrkóli 2 in kjérkóli in kjèr kóli in kjér kóli vez. ( ȅ-ọ̑; ẹ̑-ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti kraja, na katerem se dejanje dogaja: kjerkoli se ustaviš, povsod ga najdeš / ustavlja se v vsaki gostilni, kjerkoli imajo dobro vino v kateri

kjèrsibódi in kjérsibódi in kjèr si bódi in kjér si bódi prisl. ( ȅ-ọ́; ẹ̑-ọ́ )
kjerkoli 1 : avtobus se ne ustavlja kjersibodi, ampak samo na postajah ; tu lahko več koristiš kakor kjersibodi drugje

kjótski -a -o prid. ( ọ̑ )
polit., v zvezi kjotski protokol, sporazum mednarodni sporazum o zmanjšanju toplogrednih plinov in preprečevanju segrevanja ozračja: ratifikacija kjotskega protokola

kláda -e ž ( á )
1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda ; klop iz hrastove klade ; je len, pijan kot klada zelo ; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda
// poleno , panj : grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu
2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok : kamnita klada ; klade iz granita
3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara ; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo ; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih ; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok

kladára -e ž ( ā )
star. koča, hiša, navadno iz brun: postaviti kladaro sredi gozda

kládast -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na klado: kladasta stena / kladasta oblika / kot psovka klada kladasta

kláden -dna -o prid. ( ȃ )
kladast : gradnja kladnih sten

kládica -e ž ( á )
manjšalnica od klada: klop iz hrastove kladice
teh. merilna kladica jeklena ploščica, ki se rabi za uravnavanje ali kontroliranje merilnih priprav

kládivar tudi kladívar -ja m ( ā; ȋ )
1. ekspr. kovač : kladivarji in rudarji / za kladivarja se boš kmalu izučil
2. vznes., s prilastkom kdor ima nadpovprečno voljo, sposobnost voditi druge: bil je kladivar koroškega slovenstva ; kladivar usode
strojn. mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi

kladivárna -e ž ( ȃ )
obrat za izdelovanje kladiv: delavec v kladivarni

kládivast in kladívast -a -o prid. ( á; í )
podoben kladivu: kladivasta oblika / kladivasto orodje

kládivce in kladívce -a s ( á; ī )
manjšalnica od kladivo: pribiti žebelj s kladivcem ; udarjati s kladivcem po nakovalu / leseno kladivce / kladivce v zvoniku
anat. slušna koščica, priraščena na bobnič ; glasb. lesena priprava v klavirju, pianinu, ki udarja na struno

kládiven in kladíven -vna -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na kladivo: kladivni ročaj
strojn. kladivni mlin mlin kladivar

kládivišče in kladivíšče -a s ( á; í )
ročaj kladiva: leseno kladivišče

kládivo in kladívo -a s ( á; í )
1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom ; s kladivom zabiti žebelj v steno ; težko kladivo ; kladivo in nakovalo ; besede so padale trdo kot udarci kladiva ; srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo ; leseno kladivo za meso ; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja ; nasaditi kladivo
srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma ; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah ; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga ; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje ; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično ; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje

kládje -a s ( ȃ )
več klad, klade: kup kladja

kládvenica -e ž ( ā )
zool. morski pes s kladivu podobno glavo, Sphryna: jata kladvenic ; hrbtna plavut kladvenice / mala, velika kladvenica

klafáč -a m ( á ) pog., slabš.
1. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega klafača ; to ti je klafač in bahač
2. kvantač : je velik pijanec in klafač

klafánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klafati: koliko časa zapravi s klafanjem / moti jo njegovo klafanje

kláfarski tudi klafárski -a -o prid. ( ȃ; á )
pog., slabš. kvantarski : klafarske besede / spet poje klafarsko pesem

klafáški -a -o prid. ( á )
pog., slabš. kvantarski : klafaške pesmi

klafáti -ám nedov. ( á ȃ ) pog., slabš.
1. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: cele ure klafajo ; klafa kot stara baba
2. kvantati : pijanci spet klafajo

klafédra tudi klafêdra -e ž ( ẹ̑; ȇ )
pog., slabš. grd, ponošen klobuk: nosi tisto klafedro s širokimi krajci

klaféta tudi klafêta -e ž ( ẹ̑; ȇ )
pog., slabš. grd, ponošen klobuk: prišel je umazan in s klafeto na glavi ; nosil je preluknjano klafeto
// klobuk sploh: snemite svojo klafeto, gospod

klafrníca -e ž ( í )
star. klobuk, navadno s širokimi krajevci: na glavo si je dal klafrnico

kláftra -e ž ( ȃ )
1. nekdaj dolžinska mera, 1,896 m: lopa je dolga kakih deset klafter ; meri eno klaftro in pol
ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram
2. star. prostorninska mera, zlasti za drva, približno 4 m 3 : dobil je dve klaftri drv / meriti na klaftre

kláftrski -a -o prid. ( ȃ )
star. metrski : na dvorišču je stala skladovnica klaftrskih drv / delal je klaftrske korake zelo velike, dolge

klája -e ž ( á )
živinska krma: dati klajo živini ; klaja za konje, kravo ; vreča klaje ; slama za klajo / suha, zelena klaja

klájen -jna -o prid. ( ȃ )
agr., v zvezi klajno apno dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor:

klájnica -e ž ( ȃ )
zastar. krmna rastlina:

klák -a m ( ȃ )
zastar. zložljivi cilinder: na glavi je nosil črn klak / prišli so v fraku in klaku

kláka -e ž ( ā )
knjiž., ekspr. najeta skupina ljudi, ki v gledališču, na prireditvah ploska, žvižga: pevka je imela svojo klako / navdušena klaka ploskanje, žvižganje

kláma -e ž ( á )
1. nar. dremavica , omotica : vzdramiti se iz klame / popoldne je preležala v klami
2. ekspr. neroden, neumen človek: ne bodi takšna klama / kot psovka molči, klama klamasta

klámast -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na klamo: bil je še ves klamast in nebogljen / molči, klama klamasta

klamáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr. počasi, nerodno hoditi: nekaj delavcev je klamalo po poljski stezi ; trudno klamati proti domu / klamal je brez cilja
// hoditi : moral je peš klamati več ur
2. nar. gorenjsko sanjati , blesti : vso noč je klamal o gamsu

klámav -a -o prid. ( á )
ekspr. omotičen , mlahav : trop klamavih ovc / bili so že vsi klamavi

klámfa -e ž ( ȃ )
pog. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti klamfo v trama / železna klamfa; prim. penja , skoba

klámfarski tudi klamfárski -a -o prid. ( ȃ; á )
pog., slabš. kvantarski : pojejo samo klamfarske popevke

klámfati 1 -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. sestavljati , zbijati : v prostem času rad kaj klamfa ; pren., ekspr. to nalogo klamfam že ves mesec

klamfáti 2 -ám nedov. ( á ȃ )
pog., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj klamfaš neumnosti

klamotériti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
klamati : klamoteri po stopnicah / kaj pa si klamoteril po hosti hodil

klampáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. klamati : klampati v breg

klán -a m ( ȃ )
1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana ; pripadnik klana krokodila, orla
2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu

klánčast -a -o prid. ( á )
ekspr. ki ima veliko klancev: pot je bila dolga in klančasta

klánček -čka m ( á )
manjšalnica od klanec: zaviti po klančku navzdol / ves klanček je poln trobentic

klančína -e ž ( í )
1. grad. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo: sezidati klančino / bočna klančina
2. knjiž. majhen klanec, vzpetina: pozno ponoči je čez klančino prišlo krdelce

klánčnica -e ž ( ȃ )
1. žel. naprava, s katero se premosti višinska razlika med rampo in vagonom: postaviti klančnico
žel. priprava, gibljivo pritrjena na vagon za prevoz avtomobilov
2. knjiž. majhen klanec, vzpetina: spremila ga je do ovinka prve klančnice

klánec -nca m ( á )
strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu ; šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber
// nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino ; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib
fiz. poševna ravnina

klanfa ipd. gl. klamfa ipd.

klaníca -e ž ( í )
nar. klana deska: zaboj iz klanic / zamenjati lojtrnice s klanicami

klánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od klanjati se: globoko klanjanje / klanjanje pisatelju / hlapčevsko klanjanje pred tujci

klánjati se -am se nedov. ( ȃ )
1. pozdravljati z nagibom glave ali glave in zgornjega dela telesa: že od daleč se ji je klanjal ; globoko se klanjati ; klanjala se je na vse strani / v meščanskem okolju, kot pozdrav klanjam se, gospa ; pren., ekspr. breze se klanjajo do tal
2. ekspr. izkazovati komu čast, spoštovanje: zaslužil je, da so se mu klanjali ; ob njenem zadnjem uspehu se ji je vse klanjalo / vznes. klanjati se njegovemu spominu / ženske rade vidijo, če se jim moški klanjajo če jim laskajo / klanjati se do tal zelo, pretirano
slabš. nikar se ne klanjaj pred njimi ne ponižuj se
3. zastar., z dajalnikom podrejati se, uklanjati se: klanjala se je pač očetovi volji ; v vsem se mora klanjati drugim

klánje -a s ( ā )
glagolnik od klati: klanje goved, prašičev ; namenjen za klanje / spet je prišlo do klanja ; konec svetovnega klanja svetovne vojne / klanje lesa

klánovec -vca m ( ȃ )
slabš. pripadnik klana: sodelovanje klanovcev

klánovski -a -o prid. ( ȃ )
klanski : klanovska skupnost ; vodja klanovske milice / zanašal se je na stare klanovske povezave

klánovstvo -a s ( ȃ ) ekspr.
lastnost, značilnost skupine ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: izborila si je svoj prostor na likovni sceni brez pomoči kogar koli in brez klanovstva ; klanovstvo in nepotizem

klánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klan: klanski poglavar ; klanska družina / med njimi je bila klanska povezanost

klánstvo -a s ( ȃ )
slabš. pripadnost klanu: razlika med klanstvi / kmečko klanstvo

klàp medm. ( ȁ )
posnema glas pri udarcu ob zapiranju: roleta se spusti, klap

klápa 1 -e ž ( á )
pog. skupina , druščina : pripada isti klapi ; hotel se je uveljaviti v klapi / s svojo klapo je šel na izlet / fantje se družijo v večje ali manjše klape / tatinske klape

klápa 2 -e ž ( á )
film. priprava za označevanje sinhronosti zvočnega in filmskega posnetka pri snemanju: tajnica je stopila s klapo pred kamero
film. žarg. padla je prva klapa začelo se je snemanje filma

klápast -a -o prid. ( á )
1. nav. ekspr., navadno v zvezi z uho povešen , ohlapen : pes s klapastimi ušesi
2. ekspr. potrt , pobit : ves zmeden je in klapast / od bolezni je še vsa klapasta brez moči, onemogla

klápati 1 -am nedov. ( ȃ )
nižje pog. biti v redu, ujemati se: tukaj nekaj ne klapa / stvari ne klapajo tako, kakor bi morale

klapáti 2 -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, okorno stopati: klavrno je klapal dalje ; utrujen klapa proti vasi
// star. hoditi : klapal bo še lep kos poti

klápav -a -o prid. ( á )
navadno v zvezi z uho klapast : pes s klapavimi ušesi

klápavica -e ž ( á )
morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah: gojijo ostrige in klapavice

klapoúh -a -o prid. ( ȗ ū )
1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapouh zajec ; klapouha svinja
2. star. potrt , pobit : ves klapouh hodi okrog

klapoúšec -šca m ( ȗ )
ekspr. žival s klapastimi ušesi, navadno zajec: klapoušec ji je požrl vse zelje na vrtu ; pren. pa so res klapoušci ti fantje

klapoúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
1. nav. ekspr. ki ima klapasta ušesa: klapoušen zajec ; klapoušna svinja
2. ekspr. potrt , pobit : vrnil se je klapoušen ; čemerna, klapoušna ženska / kaj bi s takim klapoušnim, bojazljivim možem ponižnim, strahopetnim

klapoúšiti -im nedov. ( ú ȗ ) ekspr.
1. migati s (klapastimi) ušesi: mladi voli so se slinili, stezali vrat in klapoušili
2. potrto, pobito hoditi: kakor bolan maček je klapoušil okoli hiše

klapoúšnica -e ž ( ȗ )
zastar. klofuta , zaušnica : dala mu je dve klapoušnici

klapoúšniti -em dov. ( ú ȗ )
zastar. dati klofuto, čofniti: klapoušnila ga je po obeh licih

klápovka -e ž ( ā )
agr. srednje debela hruška rdečkaste barve:

klarét -a m ( ẹ̑ )
agr. belo vino, dobljeno z neposrednim stiskanjem grozdja: kozarec klareta

klarinét -a m ( ẹ̑ )
pihalni instrument z višjim tonskim obsegom: igrati klarinet / altovski, basovski klarinet

klarinetíst -a m ( ȋ )
kdor igra klarinet: nastop klarinetistov

klarísinja -e ž ( ȋ )
redovnica reda sv. Klare: samostan klarisinj

klás -a m ( ȃ )
1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori ; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori / pšenični, žitni klas
ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje
bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi ; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase
2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase

klása -e ž ( ȃ )
1. pog. kdor se posebno odlikuje v čem, zlasti v znanju: zbrale so se same klase iz našega razreda / ta je pa klasa bistroumen, pameten
2. aer., navt. stopnja kakovosti in uporabnosti, razred: določiti ladji klaso ; spričevalo o klasi / to letalo spada v mednarodno klaso
// dokument, izjava o tej stopnji: dobiti klaso za dolgo plovbo

klásast -a -o prid. ( ȃ )
ki ima klas: klasasta rastlina
bot. klasasto socvetje socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi

klasàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
nav. ekspr. ki ima velike klase: klasata pšenica

klásek -ska m ( ȃ )
manjšalnica od klas: klaski že zorijo ; težki klaski / pšenični klaski
bot. del klasa iz enega ali več cvetov

klásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klas: klasne rese / ekspr. klasno polje žitno

klasênje -a s ( é )
glagolnik od klasiti: klasenje žita

klasicíst -a m ( ȋ )
predstavnik klasicizma: francoski klasicisti ; romantik in klasicist
// strokovnjak za klasiko: odličen klasicist ga je uvajal v lepoto domače in tuje literature

klasicístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na klasiciste ali klasicizem: klasicistična estetika / klasicistična poezija, umetnost / klasicistični slog

klasicízem -zma m ( ī )
um. evropska umetnostna smer od 17. do 19. stoletja, ki posnema staro grško in rimsko umetnost: barok in klasicizem
// obdobje te umetnostne smeri: razcvet literature v klasicizmu

klásičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija ; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog ; klasični jezik stara grščina ali latinščina ; klasična gimnazija gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote
// klasicističen : pravila klasične estetike
2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje ; italijanska klasična umetnost ; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek
3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije ; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije ; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom
4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti ; njihova nevednost je naravnost klasična
grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa ; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov ; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah ; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje

klásičnost -i ž ( á )
značilnost klasičnega: v tem je klasičnost dramaturgije / klasičnost primera

klasificíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od klasificirati: diferenciranje in klasificiranje

klasificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. razvrstiti, razporediti kaj glede na enake ali podobne lastnosti: klasificirati blago ; klasificiral je vse rastline, živali ; analizirati in klasificirati / klasificirati premog po velikosti / njegovo dramo bi težko klasificirali označili, opredelili
navt. klasificirati ladjo določiti ji klaso, razred
2. knjiž. oceniti , ovrednotiti : klasificiral je športne dosežke / zadnje šolske naloge je strogo klasificiral ocenil, redoval

klasifikácija -e ž ( á )
1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga ; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme ; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev
biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu ; pravn., nekdaj antropološka klasifikacija hudodelcev
2. knjiž. ocenitev , ovrednotenje : klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje

klasifikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klasifikacijo: klasifikacijski znak / spremeniti klasifikacijski sistem
navt. klasifikacijska družba ustanova, ki nadzoruje gradnjo ladij in jim določa klaso

klasifikátor -ja m ( ȃ )
kdor klasificira: sistematiki in klasifikatorji
mont. naprava, ki razvršča, razporeja zrna po velikosti, teži

klásik -a m ( á )
1. umetnik del iz dobe starih Grkov in Rimljanov: grški klasiki so ga navduševali ; posnemanje klasikov
2. navadno s prilastkom avtor del, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: prebira ruske klasike ; dela slovenskih klasikov / publ. klasiki marksizma

klásika -e ž ( á )
1. doba starih Grkov in Rimljanov: živel je v klasiki / ljubitelj stare grške klasike umetniških del iz te dobe
2. dela, ki imajo (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: antologija jugoslovanske klasike
// doba nastanka takih del: mojstri dunajske klasike ; začetek glasbene klasike na Slovenskem / glasbena klasika je izpodrinila barok umetnostni slog te dobe
3. pog. nekaj samoumevnega, izredno pogostega: kombinacija črne in bele barve oblačil je klasika

klasína -e ž ( í )
nar. (koruzni) storž brez zrn:

klasíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od klasirati: stroj za klasiranje
mont. mokro v tekočinah , suho klasiranje premoga v zraku

klasírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
klasificirati : klasirati rudo

klásiški -a -o prid. ( á )
zastar. klasičen : njegove pesmi štejemo med klasiška dela

klasíti se -ím se in klasíti -ím nedov. ( ī í )
nav. 3. os., nav. ekspr. delati klase: rž se je začela klasiti

klásje -a s ( á )
več klasov, klasi: klasje že zori ; rumeno klasje / klasje žeti ; povezovati klasje v snope / pšenica gre v klasje / ječmenovo, pšenično klasje
ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje

klásnat -a -o prid. ( ȃ )
ki ima klas: klasnate trave
bot. klasnati jetičnik trajnica z modrimi cveti v grozdih na vrhu stebla, Veronica spicata

klasôvje -a s ( ȏ )
star. klasje : žeti klasovje / žito gre v klasovje

klást ž ( ȃ )
star. (živinska) krma: vreča klasti

klásti kládem nedov. ( á ȃ )
star. dajati živini (živinsko) krmo; pokladati : klade po trikrat na dan

klástičen -čna -o prid. ( á )
petr., navadno v zvezi klastična usedlina usedlina, ki nastane pri preperevanju in drobljenju starejših kamnin:

klatáriti se -im se nedov. ( á ȃ )
slabš. potepati se, pohajkovati: ves dan se klatari okrog

klátenje -a s ( á )
glagolnik od klatiti: klatenje orehov / dosti je bilo klatenja po svetu

kláteški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klateže ali klateštvo: sit je bil tega klateškega življenja / klateški psi

kláteštvo -a s ( ȃ )
klateško življenje: odpovedal se je klateštvu / prijeli so jo zaradi klateštva

klátež -a m ( ȃ )
ekspr. kdor se (rad) potepa, pohajkuje: bil je velik klatež

kláti kóljem nedov. , kôlji koljíte ( á ọ́ )
1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali ; decembra so klali ; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto
2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele ; klati kokoši
// ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja
3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
ekspr. bolhe me koljejo pikajo ; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine ; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice ; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo

klatíti in klátiti -im, tudi klátiti -im nedov. ( ī á; á )
1. povzročati, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padajo sadeži z drevesa: klatiti kostanj, orehe / spet je klatil hruške z drevesa
// ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: klatil je okoli sebe, po zraku
2. slabš. govoriti , pripovedovati : klati neumnosti ; prazne klati
ekspr. nekoliko klati francosko govori, zna govoriti

klativíteški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klativiteze ali klativiteštvo: klativiteško življenje / šel je po svojih klativiteških potih

klativíteštvo -a s ( ȋ )
v srednjem veku pojavljanje klativitezov in njihova dejavnost: klativiteštvo Erazma Predjamskega

klátivítez -a m ( ȃ-ȋ )
1. v srednjem veku (pustolovski) vitez: oprode s slavnimi klativitezi
2. klatež : to ti je klativitez

klávec -vca m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja s klanjem (domačih) živali: dolga leta je bil klavec / klavec prašičev, živine

klavecín tudi clavecin -a [ druga oblika klavecín tudi klavesín ] m ( ȋ )
knjiž. čembalo : igra (na) klavecin

kláven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klanje (živine): klavni odpadki / klavni dan / klavni prašiči ; klavne živali
klavna daritev v različnih religijah daritev, pri kateri se zakolje žival kot obredna žrtev
agr. klavna dobit vse, kar se pridobi z zakolom živali ; klavni kalo ali klavna izguba izguba teže živali pri zakolu ; klavna teža teža zaklane živali

klaviatúra -e ž ( ȗ )
1. bele in črne tipke pri klavirju, orglah, čembalu: glasbila s klaviaturo / ekspr. prsti so drseli po klaviaturi / bele tipke klaviature
glasb. nožna, pedalna klaviatura
// zastar. tipke pri pisalnem, stavnem stroju; tastatura : klaviatura pisalnega stroja
2. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: bogata klaviatura lirike / klaviatura skladateljevega čustvovanja / imel je celo klaviaturo vprašanj

klaviatúre -túr ž mn. ( ȗ )
klavirju podoben glasbeni instrument, ki proizvaja zvok elektronsko: vse instrumente – kitaro, bas, bobne in klaviature – igra sam

klaviaturíst -a m ( ȋ )
glasbenik, ki igra na klaviature: spremljava klaviaturista ; ansambel je sestavljen iz bobnarja, kitarista in klaviaturista

klaviaturístka -e ž ( ȋ )
glasbenica, ki igra na klaviature: klaviaturistka znamenite zasedbe ; pevka in klaviaturistka

klavicímbal -a m ( ȋ )
glasb. čembalo : v kotu sobe je stal klavicimbal ; udarjala je po tipkah klavicimbala

klavičémbalo tudi klavicembalo -a [ klavičémbalo ] m ( ẹ̑ )
glasb. čembalo : od časa do časa udari na klavičembalo

klavikórd -a m ( ọ̑ )
glasb., nekdaj glasbilo s strunami in kovinskimi ploščicami, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: igrati (na) klavikord

klavír -ja m ( ī )
glasbilo s strunami in kladivci, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: sedel je h klavirju, za klavir in začel igrati ; ima star, razglašen klavir / zna igrati (na) klavir / pog. vaditi klavir igranje na klavir
glasb. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah

klaviríst -a m ( ȋ )
ekspr. kdor igra klavir; pianist : nastopil je znan klavirist ; violinisti in klaviristi

klavírski -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na klavir: klavirske tipke / klavirska spremljava / klavirski večer
glasb. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir ; klavirski koncert koncert za klavir in orkester ; klavirski trio ansambel, sestavljen iz violine, violončela in klavirja; skladba za tak ansambel ; klavirska harmonika harmonika s klaviaturo ; klavirska skladba

klávnica -e ž ( ȃ )
stavba, prostor za klanje živali: stanuje zraven klavnice ; gnati, peljati živino v klavnico / perutninska klavnica ; pren., ekspr. strahotna vojna klavnica
agr. industrijska klavnica v kateri se meso zaklanih živali predeluje v mesne izdelke

klávničar -ja m ( ȃ )
kdor dela v klavnici: dela kot klavničar

klávničen -čna -o prid. ( ȃ )
klavniški : klavnični odtok / klavnični odpadki klavni

klavnína -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za zakol živali: plačati klavnino

klávniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klanje ali klavnico: klavniški hlevi ; klavniško dvorišče / klavniška industrija / klavniški odpadki klavni

klávnost -i ž ( ȃ )
agr. uporabnost zaklanih živali, izražena navadno v odstotkih: nizka, visoka klavnost

klávrn -a -o prid. , klávrnejši ( á ) nav. ekspr.
1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek ; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere ; klavrno življenje / klavrn konec
2. s širokim pomenskim obsegom slab , nezadovoljiv : bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje
3. nezadosten , majhen : dobila je klavrno doto ; klavrne plače

klávrnost -i ž ( á )
značilnost klavrnega: klavrnost življenja / ve za vzroke njene klavrnosti

klávski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klavce ali klanje: ni hotel več opravljati svojega klavskega posla / klavski nož

klavstrofobíja -e ž ( ȋ )
psiht. bolezenski strah pred zaprtim prostorom: imeti klavstrofobijo ; napadi klavstrofobije / občutek klavstrofobije

klávščina -e ž ( ȃ )
star. klavnina : zaračunati klavščino

klávzula -e ž ( ȃ )
besedilo, pripomba, ki natančneje določa ali omejuje veljavnost pogodbe, listine: pogodbi pripisati klavzulo / s klavzulo omejen / na spričevalu je klavzula glede veljavnosti ; po tej klavzuli se ne sme nihče vmešavati / konkurenčna klavzula v pogodbi sklenjen dogovor med delodajalcem in delavcem o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja
pravn. blagovna, devizna, valutna, zlata klavzula pri kateri je osnova za določitev vrednosti pogodbene dajatve blago, devize, valuta, zlato ; klavzula največjih ugodnosti klavzula v mednarodnih trgovinskih pogodbah, ki zagotavlja državam podpisnicam enake pogoje pri trgovanju

klavzulírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. določiti klavzulo: klavzulirati in potrditi / klavzulirati pogodbo

klavzúra -e ž ( ȗ )
1. sestanek omejenega števila ljudi, ki je zaprt za javnost: klavzura stranke ; žirija se umakne v klavzuro, kjer odloča o zmagovalcu
2. rel. predpis glede prepovedi vstopa drugim osebam v samostanske prostore: prelomiti, spoštovati klavzuro / samostanska klavzura
// del samostana, v katerega nimajo dostopa zlasti osebe drugega spola: iti v klavzuro
3. šol. žarg. klavzurna naloga: pisali smo klavzuro

klavzúren -rna -o prid. ( ȗ )
1. ki je zaprt za javnost: sesti v klavzurno sobo
2. šol., navadno v zvezi klavzurna naloga nadzorovani pisni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti: pisati klavzurno nalogo

klécanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od klecati: klecanje kolen

klécati -am nedov. ( ẹ̄ )
nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale
// ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam ; po cesti kleca tovorna živina

klécav -a -o prid. ( ẹ̄ )
ki (rad) kleca: klecav berač / klecave noge / prišel je s klecavimi koraki klecajočimi

klécen -cna -o prid. ( ẹ̑ )
elektr., v zvezi klecno stikalo stikalo, katerega vzvod se lahko premakne v eno ali drugo skrajno lego:

klécniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile
// v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom
2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla

kléč 1 -a m ( ẹ̑ )
zastar. kleč 2 : valovi so se razbijali ob kleču

kléč 2 ž ( ẹ̑ )
večja, navadno neostra skala: ladja se je ob kleči razbila / med klečmi in čermi

klečálec -lca [ klečau̯ca tudi klečalca ] m ( ȃ )
kdor kleči: vrsta klečalcev

klečálnik -a [ tudi klečau̯nik ] m ( ȃ )
nizki klopi podobna priprava z oporo za roke, ki se uporablja za klečanje: poklekniti na klečalnik / na klečalniku je bila odprta knjiga

klečálo -a s ( á )
star. klečalnik : poklekniti na klečalo

klečánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klečati: od klečanja so jo bolela kolena

klečáti -ím nedov. , klêči in kléči; klêčal in kléčal ( á í )
biti na nogah, upognjenih v kolenih: stati in klečati v cerkvi / klečati na eni nogi
ekspr. kleči pred tem človekom ponižuje se pred njim; ga obožuje
šport. klečati sonožno
// klečeč prestajati kazen: moral je klečati na koruzi, polenu / klečati za kazen

klêče -éta s ( é ẹ́ )
star. kleč 2 : ladja se je ob klečetu razbila

klečeplástvo -a s ( ȃ )
1. slabš. lastnost klečeplaznega človeka: odbija jo klečeplastvo tega človeka
2. klečeplazenje : hlapčevanje in klečeplastvo pred mogočneži

klečeplàz -áza m ( ȁ á )
star. klečeplazec : dvorni klečeplazi

klečeplázec -zca m ( ȃ )
slabš. kdor si zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadeva za naklonjenost nadrejenih: bil je klečeplazec in karierist

klečeplázen -zna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na klečeplazce ali klečeplazenje: bil je klečeplazen pisar / klečeplazne besede ; pisaril je klečeplazna pisma

klečeplázenje -a s ( á )
glagolnik od klečeplaziti: klečeplazenje pred oblastniki ; klečeplazenje in kameleonstvo

klečepláziti -im nedov. ( á ȃ )
slabš. zaradi koristi ali iz strahu pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost nadrejenih: hlapčeval je in klečeplazil ; klečeplazijo zaradi dobička / klečeplazi pred vsakim režimom
// pretirano, ponižujoče prizadevati si za naklonjenost koga sploh: spet klečeplazi okoli nje
slabš. klečeplazi pred vsem tujim pretirano, navadno neupravičeno hvali, ceni tuje

klečepláznik -a m ( ȃ )
klečeplazec : prišel je on in njegovi klečeplazniki

klečeplázništvo -a s ( ȃ )
klečeplastvo : koristolovstvo in klečeplazništvo

klečepláznost -i ž ( ā )
slabš. lastnost klečeplaznega človeka: njegova klečeplaznost jo je bolela

klečét -i ž ( ẹ̑ )
star. kleč 2 : ladja je zadela ob klečet

klečevít -a -o prid. ( ȋ )
poln kleči: klečevito morje

klečévje -a s ( ẹ̑ )
več kleči, kleči: videlo se je le sivo klečevje

klêj -a m ( ȇ )
lepilo, pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi: premazati, zalepiti s klejem / kuhati klej / klej v tablicah / čevljarski, mizarski klej ; kostni, kožni klej ; rastlinski, živalski klej
teh. hladni klej ki lepi brez segrevanja ; kazeinski klej iz kazeina, apna in dodatkov

klêjar -ja m ( ȇ )
izdelovalec kleja: po poklicu je klejar

klejárna -e ž ( ȃ )
tovarna kleja: dela v klejarni

klêjast -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na klej: klejaste snovi / ima klejast okus / klejasta slina lepljiva

klêjati -am nedov. ( ȇ )
klejiti : klejati les

klêjen -jna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na klej: klejna raztopina, voda / klejni lonec / klejne barve barve, ki imajo kot vezivo klej
papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije

klejênje tudi klêjenje -a s ( é; ȇ )
glagolnik od klejiti: klejenje papirja, platna / stroj za klejenje

klejíti -ím tudi klêjiti -im nedov. ( ī í; ȇ )
premazovati s klejem: klejiti deske
papir. klejiti papir obdelovati papir, papirno snov s klejnimi sredstvi ; tekst. klejiti nit, platno prepajati nit, platno s klejem

klêjnat -a -o prid. ( ȇ )
star. klejen : klejnata tekočina

Klék -a m ( ẹ̑ )
etn., po ljudskem verovanju gora, na kateri se zbirajo čarovnice: vsako noč leta na Klek

klék 1 -a m ( ẹ̑ )
bot. zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki, Thuja: ameriški, vzhodni klek

klèk 2 tudi klék kléka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
šport. klečanje na obeh kolenih: preval iz kleka

klèk 3 klêka in klék -a m ( ȅ é; ẹ̑ )
evfem., navadno kot vzklik hudič , vrag : ti klek ti! da bi te klek! glej ga kleka!

kléka -e ž ( ẹ́ )
slabš. zelo suha, mršava žival, zlasti konj: v hlevu ima staro kleko
// krivenčasto, zvito drevo: posekati kleko

klékarica -e ž ( ẹ̑ )
po ljudskem verovanju čarovnica, ki se z drugimi čarovnicami sestaja na Kleku: gotovo ga je urekla klekarica

klékast -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kleko: klekast konj / klekasto drevo

klékelj -klja tudi -na [ klekəlj ] m ( ẹ́ )
obrt. majhna lesena tuljava za ročno delanje čipk: naviti sukanec na klekelj

klékljanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od klekljati: preživlja se s klekljanjem / blazinica, sukanec za klekljanje / klekljanje čipk / ekspr. odložila je klekljanje

klékljarica -e ž ( ẹ̑ )
izdelovalka klekljanih čipk: bila je klekljarica

klékljarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na klekljarice ali klekljanje: klekljarsko delo / klekljarski sukanec / klekljarska šola

klékljarstvo -a s ( ẹ̑ )
klekljarska obrt: klekljarstvo je v teh krajih zelo razvito

klékljati -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, izdelovati čipke s kleklji: sedela je na peči in klekljala / zna klekljati

klékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
star. poklekniti : čakal je, da vdano klekne predenj
// pasti, zgruditi se: zajokala je in kleknila na stol

kléman -a -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. presnet , preklet : klemani sitnež, spet je tukaj ; klemane babe

klementína -e ž ( ȋ )
južno drevo, križanec mandarine in pomaranče, ali njegov sad: olupiti klementine ; narezani krhlji klementine

klémpati 1 -am nedov. ( ẹ̑ ) ekspr.
1. slabo, nevešče
a) igrati (na klavir): klempa, da me bolijo ušesa / slabš. kar naprej klempa igra
b) tipkati: nehaj že klempati / slabš. naučil se je klempati tipkati
2. sestavljati , zbijati : iz desk nekaj klempa

klempáti 2 -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, okorno stopati: s težavo je klempal ob hiši navzgor

klémprati -am nedov. ( ẹ̑ )
klempati 1 : spet klempra / klemprati po klavirju

klèn 1 kléna m ( ȅ ẹ́ )
sladkovodna riba z veliko glavo in zlato rumeno liso na bokih: klen in postrvi

klèn 2 kléna m ( ȅ ẹ́ )
maklen : les klena

klén 3 -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. knjiž. čvrst , krepek : klen rod ; mož je še klen / klen značaj
// nazoren , sočen : klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku
2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav , poln : klena pšenica

klenìč -íča m ( ȉ í )
zool. manjša sladkovodna riba s temno sivo liso na bokih, Leuciscus leuciscus:

kleníti -ím nedov. ( ī í )
knjiž. krepiti , utrjevati : dialog kleni že tako krepko dogajanje drame

klènk 1 in klénk klénka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
posamezen glas pri klenkanju: razločil je klenke / klenk kose

klènk 2 medm. ( ȅ )
posnema glas pri udarcu po zvoncu, kovini: klenk klenk, odmeva po trgu

klénkanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od klenkati: slišalo se je le klenkanje / klenkanje klavirja

klénkati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. nav. ekspr. zvoniti, navadno ob nesreči, smrti: že nekaj časa klenka / mrtvaški zvon klenka / začelo je klenkati zvoniti
// nar. pritrkavati , potrkavati : pred prazniki so klenkali
2. ekspr. slabo, nevešče igrati (na klavir): klenka, da je ne morem poslušati / slabš. zna klenkati igrati
teh. neurejeno izgorevati zaradi previsokega tlaka v valju motorja

klénkniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zazvoniti, navadno ob nesreči, smrti: mali zvon je klenknil in vsi so utihnili / v trgovini je klenknil zvonček
2. dati glas kot pri udarcu po zvonu, kovini: železna vrata so glasno klenknila

klénost -i ž ( ẹ̄ )
knjiž. čvrstost , krepkost : klenost mladega človeka / klenost značaja
// nazornost , sočnost : klenost stilnega izraza

kléntati -am in klentáti -ám nedov. ( ẹ̑; á ȃ )
nar. težko hoditi, šepati: ob palici je klental za njim

klèp 1 klêpa in klépa m ( ȅ é, ẹ́ )
1. ostrina (kose, srpa): klep nabrusiti / ima dober, slab, tanek klep / klep kose je obrabljen
2. klepanje : slišal se je klep

klép 2 ž ( ẹ̑ ) nar.
1. mn. klepalnik : nabavil si je klepi in žago
2. klep 1 : kosa z dobro, tanko klepjo

klèp 3 medm. ( ȅ )
posnema glas pri klepanju: s travnika se razlega: klep, klep

klepáč -a m ( á )
1. kladivo za klepanje: tolči, udarjati s klepačem
2. ekspr. kdor kleplje: bil je dober klepač in kosec

klepálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za klepanje: klepalno kladivo, orodje

klepálnik -a [ klepau̯nik in klepalnik ] m ( ȃ )
priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje: pripravil si je kladivo, srpe in klepalnik / sedel je na klepalnik in začel tolči na stolček klepalnika
// kladivo za klepanje: udarjati s klepalnikom

klepálo -a s ( á )
zastar. zgornji del klepalnika; babica : položil je srp na klepalo in udaril

klepánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klepati: klepanje kose / poslušal je enakomerno klepanje kladiv / klepanje divjega petelina
vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja

klepár -ja m ( á )
kdor z udarci kladiva oblikuje, obdeluje pločevino: že vrsto let je klepar / uči se za kleparja / krovski klepar ; avto klepar avtoklepar

klepárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kleparje ali kleparstvo: kleparska delavnica / kleparske škarje ; kleparsko kladivo / kleparska obrt

klepárstvo -a s ( ȃ )
obrt za oblikovanje, obdelovanje pločevine: ukvarjati se s kleparstvom / opustil je kleparstvo opravljanje kleparskega poklica
// podjetje, delavnica za to obrt:

klepáti klépljem nedov. , klêplji klepljíte; klêpal ( á ẹ́ )
1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje ; pren., ekspr. kleplje nas usoda
// z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči , udarjati : raje grem na cesto kamenje klepat ; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce
// slabo, nevešče
a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati
b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali
3. ekspr. počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku
4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol ; v petek in svetek klepljejo krompir
ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl ; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše ; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti ; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali
lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva ; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino

klêpec -pca m ( é )
kladivo za klepanje; klepač : enakomerno udarjati s klepcem

klepèt -éta in -êta m ( ȅ ẹ́, é )
nav. ekspr. živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje
// v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet
// sinhrona komunikacija med uporabniki interneta: spletni klepet ; program za klepet po internetu ; osebni stik v današnjem času velikokrat zamenjamo za internetni klepet
vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja

klepetáč -a m ( á )
nav. slabš. kdor (rad) veliko govori: imeli so ga za širokoustneža in klepetača ; bil je neznosen klepetač

klepetálast -a -o prid. ( á )
slabš. ki (rad) veliko govori: klepetalaste ženske

klepetalec gl. klepetavec

klepetálnica -e ž ( ȃ )
internetna storitev, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki: moderator klepetalnice ; forum in klepetalnica / elektronska, spletna klepetalnica

klepetálo -a s ( á )
slabš. kdor (rad) veliko govori: ta človek je neznosno klepetalo

klepetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klepetati: zapravlja čas z neumnim klepetanjem / vedno je bil razpoložen za klepetanje / kanali za klepetanje so med mladimi zelo priljubljeni / klepetanje moti pouk / poslušali smo klepetanje štorklje

klepetáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. nav. ekspr. živahno, sproščeno se pogovarjati o nepomembnih stvareh: spet klepeta pred hišo ; klepetajo že celo uro / z njo rada klepetam se pogovarjam
// pogovarjati se prek internetne storitve, ki omogoča sinhrono komunikacijo med uporabniki: klepetati po spletu ; klepetati s pomočjo računalniške tipkovnice
// govoriti , pripovedovati : ne ve, kaj klepeta / klepeta neumnosti / učenka rada klepeta
2. dajati ostre glasove z udarjanjem zgornjega dela kljuna ob spodnji del: čaplje, štorklje glasno klepetajo
// v zvezi z zobje šklepetati : zobje so mu klepetali od mraza

klepetàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nav. ekspr. ki (rad) veliko govori: klepetave ženske / je precej klepetav

klepetávec -vca in klepetálec -lca [ klepetau̯ca ] m ( ȃ )
1. ekspr. kdor (rad) veliko govori: je lahkomiseln klepetavec
2. kdor sodeluje v internetnih klepetalnicah: odgovarjati na vprašanja klepetavcev / spletni klepetavci

klepetávost -i ž ( á )
ekspr. lastnost, značilnost klepetavega človeka: jezila ga je njena klepetavost / ne zameri moji klepetavosti / v pesmih je s klepetavostjo skušal skriti pomanjkanje globlje misli z gostobesednostjo

klepêtec -tca m ( é )
1. lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove; klopotec : na jablanah in v vinogradih so se oglašali klepetci ; vrti se kot klepetec v vetru
// nar. raglja , ropotalo : vrteti klepetec
2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klepetec

klepetúlja -e ž ( ú )
slabš. kdor (rad) veliko govori: je stara klepetulja, nikoli ne bo drugačen / ta učenka je prava klepetulja
// kdor (rad) pove kaj zaupnega: klepetulja pa nisem ; ne skrbi, v naši družbi ni nobene klepetulje

klepetúljast -a -o prid. ( ú )
slabš. ki (rad) veliko govori: klepetuljasta gospodinja

klepetún -a m ( ȗ )
slabš. kdor (rad) veliko govori: je klepetun brez primere

klepíšče -a s ( í )
nar. priprava iz stolčka in babice, namenjena za klepanje; klepalnik : prinesel je koso in klepišče

klêpniti -em in klepníti klépnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
dati glas kot pri udarcu po kovini, lesu: v sobi je klepnil pokrov skrinje / klepniti s petami
// ekspr. udariti, zadeti (pri padcu): kos opeke ga je klepnil po čelu

klepsídra -e ž ( ȋ )
pri starih Grkih vodna ali peščena ura: štel je ure na klepsidri ; pren., knjiž. dan se izteka v klepsidro preteklosti

kleptokracíja -e ž ( ȋ ) ekspr.
vladavina tatov: njegova vlada je kmalu dobila sloves kleptokracije / politična kleptokracija

kleptomán -a m ( ȃ )
kdor je bolezensko nagnjen h kraji: je kleptoman ; prebrisanec in kleptoman / terapija za kleptomane

kleptomaníja -e ž ( ȋ )
bolezensko nagnjenje h kraji: trpi za kleptomanijo

kleptománka -e ž ( ȃ )
ženska, ki je bolezensko nagnjena h kraji: je neozdravljiva kleptomanka ; premetena kleptomanka

kleptománski -a -o ( ȃ )
pridevnik od kleptoman: kleptomansko nagnjenje

klêr -a m ( ȇ )
knjiž. duhovniki , duhovščina : akcijo je podprl tudi katoliški kler ; kler ljubljanske nadškofije ; vpliv klera / nižji, visoki kler

klêrik -a m ( é )
rel. pripravnik za duhovniški poklic ali duhovnik: kleriki in laiki
// nekdaj pripravnik za duhovniški poklic, na najnižji stopnji: posvetitev klerikov

klerikálec -lca m ( ȃ )
1. zlasti v 19. stol. in prvi polovici 20. stol. član, pristaš Slovenske ljudske stranke: slovenski liberalci in klerikalci
2. nav. slabš. pristaš klerikalizma: je zagrizen klerikalec
// nazadnjak , konservativec : klerikalci in desničarji

klerikálen -lna -o prid. ( ȃ )
nav. slabš. ki izhaja iz klerikalizma: klerikalni nazori ; klerikalna miselnost / klerikalna politika / klerikalna stranka

klerikalizácija -e ž ( á ) ekspr.
povečanje vpliva cerkve na določenem področju, območju: klerikalizacija javnega življenja

klerikalízem -zma m ( ī )
nav. slabš. nazor, ki zagovarja cerkveno vodstvo javnega življenja: boriti se proti klerikalizmu / politični klerikalizem
// nazadnjaštvo , konservativizem : za to skupino je značilen klerikalizem

klerikálka -e ž ( ȃ )
nav. slabš. pristašinja klerikalizma: bila je vneta klerikalka
// konservativka

klerikálstvo -a s ( ȃ )
slabš. klerikalni nazori, klerikalna miselnost: znan je bil zlasti zaradi svojega klerikalstva
// star. klerikalizem : širjenje klerikalstva

klêriški -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na klerike: kleriška obleka / kleriški stan

klêrofašíst -a m ( ȇ-ȋ )
slabš. pristaš klerofašizma: zbrani so bili četniki, ustaši in klerofašisti

klêrofašístičen -čna -o prid. ( ȇ-í )
nanašajoč se na klerofašiste ali klerofašizem: klerofašistično nasilje / klerofašistični režim ; klerofašistična organizacija

klêrofašízem -zma m ( ȇ-ī )
nav. slabš. politično sodelovanje Cerkve s fašizmom: bil je vodja upora proti klerofašizmu
// gibanje za tako sodelovanje: pojav klerofašizma

kleržó -ja m ( ọ̑ )
agr. debela zimska hruška bakreno rdeče barve: kleržo letos močno gnije

klesánec -nca m ( á )
grad. v obliki kvadra obdelan kamen: hiše, zgrajene iz klesanca

klesánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klesati: ukvarja se s klesanjem / klesanje kamna / klesanje kipov / gre za klesanje njihovih značajev

klesár -ja m ( á )
kdor se ukvarja s klesanjem: kamnoseki in klesarji / o kiparjih, klesarjih in rezbarjih teh spomenikov je malo znanega / spada med klesarje slovenske besede

klesárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na klesarje ali klesarstvo: klesarska tehnika / klesarsko dleto / klesarska obrt

klesárstvo -a s ( ȃ )
klesarska obrt: kamnoseštvo in klesarstvo / preživlja se s klesarstvom z opravljanjem klesarskega poklica

klesáti kléšem nedov. , klêši klešíte; klêsal ( á ẹ́ )
1. z dletom obdelovati kamen: klesal je ves dan ; spretno klesati / klesati in lomiti kamen, marmor
// s klesanjem delati, oblikovati: klesati stopnico / v kamen je klesal podobe
2. ekspr. dajati čemu bolj izdelano podobo: tako se ustvarja in kleše jezik / klesati svoj značaj

kléstenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od klestiti: klestenje drevja

klestílnik -a m ( ȋ )
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: s klestilnikom je naklestil kup vej

kléstiti -im nedov. , kléščen ( ẹ́ ẹ̄ )
1. s sekiro odstranjevati (drevesu) veje: klesti in seka ; ves dan že klestijo / klestiti bukev / klestiti veje z drevesa
// ekspr. udarjati, tolči (s kljunom): žolna je klestila po deblu / težko krilo ji je klestilo po nogah
ekspr. po vinogradu je klestila toča z močnim padanjem povzročala škodo
2. ekspr. tepsti , pretepati : oče ga klesti ; klestiti po glavi ; klestili so se s palicami
3. slabš. govoriti , pripovedovati : spet klesti neumnosti

kléstje -a s ( ẹ̑ )
nav. ekspr. odkleščene veje: iti po klestje ; smrekovo klestje

klèšč kléšča m ( ȅ ẹ́ )
star. klop 1 : izdreti klešča ; drži se me kot klešč

kléščar -ja m ( ẹ̑ )
1. nar. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče; rogač : pajki in kleščarji
2. kdor klesti: kleščarji in tesarji

kléščast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben kleščam: kleščaste čeljusti / ima kleščaste roke
vet. kleščasto zobovje

kléšče kléšč ž mn. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče ; držati, prijeti železo s kleščami ; s kleščami potegniti žebelj iz deske ; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi ; koničaste s koničastimi , ploščate klešče s ploščatimi čeljustmi ; kovaške klešče
// navadno s prilastkom kleščam podobna priprava: lesene klešče ; klešče ščipalke za ščipanje, preščipavanje, zlasti žice ; klešče za kodranje las ; klešče za orehe, pecivo
2. ekspr., s predlogom položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče: dobila ga je v svoje klešče ; biti v kleščah ; držati, imeti koga v kleščah / z oslabljenim pomenom iztrgati se iz klešč imperializma
elektr. izolirne klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo ; gozd. gozdarske klešče orodje za merjenje debeline lesa ; med. ekstrakcijske klešče ; porod s kleščami kleščni porod ; teh. cevne klešče za prijemanje in vpenjanje cevi ; razperilne klešče za upogibanje zob pri žagi na eno in drugo stran ; vet. kopitne klešče orodje za odstranjevanje odvečne roževine na kopitu ; voj. klešče položaj, ko koloni napadata sovražnika z bokov ; zool. klešče kleščam podoben prvi par nog pri rakih

kléščen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na klešče: kleščni prijem / kleščne čeljusti / kleščni napad
med. kleščni porod

kléščenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od klestiti: kleščenje in sekanje / kleščenje drevja

kléščevec -vca m ( ẹ́ )
okleščeno deblo: bukov kleščevec

kléščevje -a s ( ẹ́ )
nav. ekspr. odkleščene veje: na ognjišču je dogorevalo kleščevje

kléščice -čic ž mn. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. manjšalnica od klešče: kladivce in kleščice / kleščice za preščipavanje vozovnic ; kleščice za sladkor

kléščiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. utesnjevati , omejevati : kleščili so njeno dejavnost

kléščman -a m ( ẹ̑ )
nar. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče; rogač : ulovila sva nekaj kleščmanov

kléščnica -e ž ( ẹ̑ )
teh. vsak od dveh delov klešč: ena kleščnica je zlomljena

kléščnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. sekalec (pri živalih): kleščnik spodnje čeljusti

kléštra -e ž ( ẹ̑ )
nar. zanemarjen, neurejen, neroden človek: s to kleštro se ne boš več družil

klét ž , daj., mest. ed. kléti ( ẹ̑ )
1. del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji: klet je hladna, vlažna ; obokana klet ; šel je v klet po drva / dati jabolka, ozimnico v klet / pog. stanuje v kleti v kletnem stanovanju
// navadno v zvezi vinska klet stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina: zgradili so novo vinsko klet
2. nar. vzhodno manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina; zidanica : iz kleti se je slišalo petje

kletár -ja m ( á )
strokovnjak za kletarstvo: pivovarji in kletarji / po poklicu je kletar
// zastar. natakar : pokliči kletarja

kletaríca -e ž ( í )
zastar. natakarica : krčmarica in kletarica sta hiteli s strežbo

kletáriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr. ukvarjati se s predelovanjem, hranjenjem vina: kletari že več let / kletariti vino

kletárjenje -a s ( á )
glagolnik od kletariti: stiskanje grozdja in kletarjenje

kletárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kletarje ali kletarstvo: kletarske potrebščine / kletarska zadruga

kletárstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja s predelovanjem, hranjenjem vina: pomen kletarstva / dognanja kletarstva

kléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na klet: kletne stopnice ; kletno okno je razbito / kletni prostori / dobila je kletno stanovanje

klétev -tve ž ( ẹ̑ )
z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila ; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode
// star. kletvica : govoril je grde, grozne, robate kletve ; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje ; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel
rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh

kléti kôlnem [ kou̯nem ] nedov. , kolníte tudi kôlnite; klél; nam. klét in klèt ( ẹ́ ó )
1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti ; vozniki so vpili in kleli ; kolne kot Turek zelo ; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je po tihem klel
2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh

klétka -e ž ( ẹ̑ )
1. navadno s kovinskimi palicami ograjen prostor za (divje) živali: zver so zaprli v kletko ; levja kletka ; kletka za tigre ; tu je tesno kot v kletki ; pren., knjiž. ujet sem v kletko velemesta
// navadno v zvezi ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice: na oknu visi ptičja kletka ; kupil je kletko za kanarčka
2. evfem. zapor , ječa : po nekaj letih so ga izpustili iz kletke / če bo kradla, bo prišla v kletko
ekspr. še dva koraka in že sva se znašla v kletki v zasedi, v pasti
elektr. motor s kletko asinhronski motor z navitjem v obliki valjasto razporejenih palic ; mont. kletka košu podobna kabina dvigala pri rudniku

klétkar -ja m ( ẹ̑ )
1. izdelovalec ali prodajalec (ptičjih) kletk: zaposlen je kot kletkar
2. ekspr. ptica, ki živi v kletki: ima več kletkarjev: kanarčka, taščico in papigo

klétkast -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. tak kot pri kletki: kletkasta ograja
2. star. karirast , kockast : kletkast prt ; kletkasto blago
elektr. kletkasto navitje navitje v obliki valjasto razporejenih palic

klétvica -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: grda kletvica

kletvína -e ž ( í )
ekspr. groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu; kletev : izreči kletvino / odgnali so ga s kletvinami / iz gostilne se je slišalo vpitje in kletvina preklinjanje

klevéta -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. neresnična, zlonamerna izjava, s katero se jemlje komu ugled: klevete so ga zelo prizadele ; grde, umazane klevete / širiti klevete o kom obrekovati koga ; obmetavali so ga s psovkami in klevetami

klevetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klevetati: to je navadno klevetanje / klevetanje naše države

klevetáti -ám nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr. dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled; obrekovati : tekmeci nas klevetajo / rada kleveta

klevétnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. obrekovalec : je velik klevetnik / klevetniki naše družbe

klevétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na klevetnike ali klevete: proti nam se je začela klevetniška gonja, kampanja / klevetniški članki

klíc -a m ( ȋ )
1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice ; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu
// oglašanje , petje : petelinji klic ; klici škrjancev
// nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja
2. poskus vzpostavitve zveze s kom z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: dobiti, prejeti telefonski klic ; preveriti sporočila in neodgovorjene klice na mobilnem telefonu ; odgovoriti, oglasiti se na klic ; klici na različne številke v mobilnem, stacionarnem omrežju ; številka, tipka za klic / anonimni klic pri katerem identiteta, številka klicatelja ni znana ; dohodni klic na telefonsko številko imetnika telefonskega aparata ; odhodni klic s telefonske številke imetnika telefonskega aparata
// pogovor, ki sledi vzpostavitvi take zveze: klic je trajal deset minut ; znižati cene mednarodnih klicev ; brezplačni klic ; tarife za minuto klica
3. glasno izražena želja, zahteva po
a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli
b) kaki dejavnosti: klici na pomoč ; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente
// ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi
4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni ; oglaša se klic vesti / klic pomladi
lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad

klíca -e ž ( í )
1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice ; zatreti razvoj klic / bolezenske klice ; klice jetike
2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada ; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja
3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal 2 : iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime
med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem

klicáj -a m ( ȃ )
1. jezikosl. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja ; klicaj in vprašaj
// knjiž., ekspr. opozorilo , zapoved : stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja
2. zastar. klic , krik : slišal je klicaje, ki so se mu bližali
3. zastar. lučaj , streljaj : kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge

klicálec -lca [ klicau̯ca in klicalca ] m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor kliče: klicalec je zahteval k telefonu urednika ; spoznati klicalca po glasu

klicálen -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl. vzkličen : klicalni in vprašalni stavki

klícanje in klicánje -a s ( í; ȃ )
glagolnik od klicati: njegovega klicanja ni slišal / klicanju h kosilu se ni odzval / klicanje na pomoč / klicanje na odgovornost / klicanje k uporu / klicanje duhov / klicanje petelinov oglašanje, petje

klicár -ja m ( á )
1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik 2 : bil je klicar miru ; klicar prebujajočega se slovenstva
knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec
2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom ; klicarji in trobentači

klicáriti -im nedov. ( á ȃ ) ekspr.
večkrat, pogosto klicati: še po toliko letih ji pisari pisma, jo klicari in zasleduje na vsakem koraku ; nenehno klicariti

klicátelj -a m ( ȃ )
kdor kliče po telefonu: identiteta, številka klicatelja ; pogovor s klicateljem / anonimni klicatelj čigar identiteta, številka ni znana

klícati klíčem nedov. , klícala in klicála ( í ȋ )
1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti ; vztrajno kliče mater ; že dolgo te kličem ; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče ; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti
// oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance ; ptice se kličejo
// glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical ; vsi so (jima) klicali: dobrodošla ; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati
2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po
a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo ; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo ; takoj jo grem klicat poklicat ; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče
b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu ; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / klicali so gasilce, policijo ; beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek ; pren., ekspr. sirena kliče na delo ; zvon kliče k molitvi
c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje ; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga
// ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. buditi , zbujati : zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati
4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta
// dov. dati, določiti ime; imenovati : kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime
5. prizadevati si vzpostaviti s kom zvezo z napravo, navadno telefonom, ali računalniškim programom za prenašanje govora na daljavo: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo ; klicati policijo ; klicati na številko 112 / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral ; telefon kliče zvoni / klicati na (mobilni) telefon, po (mobilnem) telefonu
vznes. Bog ga kliče umrl bo ; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom ; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi ; petelin že kliče dan naznanja s petjem ; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi ; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura ; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda ; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder ; šol. žarg. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost ; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom
igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri ; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom

klícen -cna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klicanje: klicni center ; klicna naprava
ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi ; klicna številka znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena telefonska ali telegrafska zveza

klicenósec -sca m ( ọ̑ )
med. kdor ima bolezenske klice in jih prenaša na druge: klicenosec griže, paratifusa

klíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klica 3: klična gniloba / klični poganjek
biol. klična pola zarodna plast ; bot. klični list prvi list, ki se razvije na kalčku

kliènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika ; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij
// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka : že več let je njihov klient ; trgovec s svojimi klienti
2. ekspr. oseba v odnosu do prostitutke, prostituta: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti

klientéla -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. več klientov, klienti: ta odvetnik ima veliko klientelo / trgovec s svojo klientelo

klientelístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na klientelizem: klientelistični interesi ; očitajo mu klientelistično in koruptivno ravnanje

klientelízem -zma m ( ī )
sistem odnosov, v katerem imajo prednost znanci vplivnih oseb, ne glede na merila kakovosti in sposobnosti: politični klientelizem ; sum klientelizma ; boj proti klientelizmu ; korupcija, nepotizem in klientelizem

kliêntka tudi kliéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: odvetnik je dal nasvet svoji klientki
// nav. ekspr. ženska v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka : frizer je izgubil vse mlajše klientke

klík 1 -a m ( ȋ )
1. pritisk navadno levega gumba na računalniški miški: potrditi izbor z dvakratnim klikom ; klik na gumb ; klik na povezavo
2. ekspr. nenadno spoznanje, premik v mišljenju: klik v glavi

klík 2 -a m ( ȋ )
knjiž. klic , krik : po planini so odmevali kliki pastirjev / slediti klikom na pomoč

klìk 3 medm. ( ȉ )
posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: klik, klik, so se zadevale kroglice / pritisne na žepno uro, klik, in pokrovček se odpre

klíka -e ž ( ī )
slabš. navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih: nastajanje klik v podjetjih / vladajoča klika ; politična, vojaška klika

klíkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od klikati 1 : premikati se po dokumentu s klikanjem ; dvakratno klikanje ; tipkanje in klikanje

klíkar -ja m ( ȋ )
slabš. pripadnik klike: bratil se je s klikarji ; zagrizen klikar

klíkarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klikarje ali klikarstvo: klikarski interesi / klikarska kritika

klíkarstvo -a s ( ȋ )
slabš. pojavljanje, obstajanje klik: inteligenci so očitali klikarstvo / boriti se proti klikarstvu in strankarstvu / literarno klikarstvo

klíkati 1 -am nedov. ( ȋ )
pritiskati navadno levi gumb na računalniški miški in s tem izbirati možnosti, funkcije, prikazane na zaslonu računalnika: uporabniki občasno klikajo tudi na povezave, ki jim jih ponujajo oglaševalci ; klikati po internetu

klíkati 2 -am nedov. ( ī ȋ )
knjiž. klicati , kričati : ljudje so drug drugemu klikali

klíkniti 1 -em dov. ( í ȋ )
1. pritisniti navadno levi gumb na računalniški miški in s tem izbrati možnost, funkcijo, prikazano na zaslonu računalnika: klikniti ikono ; klikniti na gumb ; klikniti na sliko, povezavo ; klikniti za povečavo slike na element, ki poveča sliko ; klikniti z desno tipko
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti , spoznati : končno mu je kliknilo

klíkniti 2 -em dov. ( í ȋ )
knjiž. zaklicati , zakričati : prestrašeno je kliknila ; klikniti od strahu / stoj! je kliknil

klíkovstvo -a s ( ī )
zastar. klikarstvo : klikovstvo in strankarstvo

klíma -e ž ( ī )
1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali območje, podnebje: nezdrava klima ; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima ; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima
geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem ; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem ; subtropska klima
// publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima ; ti dogodki so povzročili težko politično klimo ; ustvarjanje neznosne klime v podjetju
2. klimatska naprava: klima ni delovala

klímaks -a m ( ȋ )
lit. besedna figura, ki stopnjuje učinek povedanega z navajanjem pomensko vedno močnejših besed, izrazov, stopnjevanje: klimaks v stavku: ne boj, mesarsko klanje
gozd. končna razvojna stopnja vegetacije ; med. klimakterij

klimaktêričen -čna -o prid. ( é )
nanašajoč se na klimakterij: klimakterični znaki ; klimakterične težave / klimakterična bolníca

klimaktêrij -a m ( é )
knjiž. doba med zrelostjo in starostjo, ko pride pri ženskah do usihanja delovanja spolnih žlez in s tem do nekaterih telesnih in duševnih sprememb, mena: biti v klimakteriju / težave klimakterija

klimaktêrijski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na klimakterij: klimakterijske težave / klimakterijska leta

klimát -a m ( ȃ )
knjiž. klima , podnebje : za ta klimat so značilne mile zime / razvoj civilizacije v toplih klimatih
// duhovno ozračje, vzdušje: s tem ustvarja svojstven klimat smrti

klimátičen -čna -o prid. ( á )
knjiž. klimatski : klimatični faktorji ; gre za ugodne klimatične razmere / klimatično zdravljenje / klimatične naprave

klimatizácija -e ž ( á )
1. uravnavanje temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem prostoru: klimatizacija prostorov ; podjetje se ukvarja s klimatizacijo tovarn / klimatizacija zraka / naprava za klimatizacijo in ventilacijo
2. teh. klimatska naprava: napeljati klimatizacijo

klimatizátor -ja m ( ȃ )
naprava za uravnavanje temperature, vlažnosti in menjavanja zraka v zaprtem prostoru: vključiti klimatizator

klimatizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: klimatizirati dvorano
les. klimatizirati les umetno uravnavati vlažnost lesa

klimatológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za klimatologijo: predavanje znanega klimatologa

klimatologíja -e ž ( ȋ )
veda, ki na osnovi meteoroloških podatkov proučuje klimo: študirati klimatologijo ; meteorologija in klimatologija

klimatológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za klimatologijo: intervju, pogovor s priznano klimatologinjo ; klimatologinja in profesorica na biotehniški fakulteti

klimatolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na klimatologe ali klimatologijo: klimatološki študij / klimatološko raziskovanje / klimatološke razmere klimatske

klimátski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na klimo, podneben: kraj ima ugodne klimatske pogoje ; klimatske razmere / gorsko, morsko klimatsko letovišče ; je v klimatskem zdravilišču
geogr. klimatski letni čas del leta s posebnimi vremenskimi značilnostmi
2. v zvezi klimatska naprava naprava, ki uravnava temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru: zgradba ima klimatsko napravo ; avtobusi z vgrajenimi klimatskimi napravami

klìn tudi klín klína m ( ȉ í; ȋ ī )
1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti ; zabiti klin v zemljo ; luknja za klin ; suh je kakor drenov klin zelo
// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin
2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin ; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina ; lestev z desetimi klini ; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina ; obesiti suknjo na klin ; puška visi na klinu
5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane ; iti, plezati po klinih / plezalni klini
ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo ; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje ; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu ; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju ; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom ; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon

klína -e ž ( í )
pog. rezilo : klina pri slamoreznici je skrhana ; nabrusiti klino ; noževa klina / žepni nožek z dvema klinama / priviti klino v aparat britvico

klínast -a -o prid. ( ī )
1. podoben klinu: klinast predmet / žleb klinaste oblike / ekspr. ima kratke, klinaste prste koničaste
teh. klinasti jermen jermen, ki ima trapezast prerez
2. arheol. klinopisen : zarezovati klinaste znake v glinaste plošče

klínč -a m ( ȋ )
šport. prijem nasprotnika pri boksu za preprečitev udarcev: prešel je v klinč

klínček -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od klin: obesiti predpasnik na klinček ; lesen klinček
// temu podobna stvar: pisali so s klinčki / nar. prsti so gibčno premetavali klinčke kleklje / zastar. smotko je prižgal s klinčkom vžigalico
2. lesen žebljiček: zabijati klinčke v podplate
3. nar. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka : vrečka za klinčke
4. okrasna rastlina z nasprotno stoječimi listi in dišečimi belimi, rdečimi, rumenimi, pisanimi cveti; nagelj : na oknih so cveteli klinčki ; odtrgati klinček ; šopek rdečih klinčkov
bot. Sternbergov klinček rastlina z nizkim steblom in dišečimi, navadno rožnato rdečimi cveti, Dianthus sternbergii
5. nav. mn. posušeni cvetni popki klinčevca, ki se uporabljajo kot dišava; nageljnova žbica : dodamo še cimeta in nekaj klinčkov

klínčevec -vca m ( ȋ )
bot., navadno v zvezi dišavni klinčevec tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Caryophyllus aromaticus:

klínčnica -e ž ( ȋ )
nav. mn., bot. rastlina z navadno nasprotno stoječimi listi in dvojnim cvetnim odevalom, Caryophyllaceae: praprotnice in klinčnice

klínec -nca m ( ȋ )
1. nav. ekspr. klin : zabiti klinec v steno ; lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček
// nar. zobotrebec : doma delajo klince
2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec
3. v členkovni rabi izraža
a) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj
b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar

klínica -e ž ( í )
manjšalnica od klina: nožek z eno klinico / priviti klinico v aparat britvico

klíničen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kliniko: klinični pregled ; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni / klinična bolnišnica in klinični center [KC] bolnišnica, ki združuje več klinik / ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko
med. klinična diagnoza ; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče ; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi

klínik -a m ( í )
med. žarg. zdravnik na kliniki: pregledal ga je klinik

klínika -e ž ( í )
bolnišnica za določeno medicinsko panogo, namenjena tudi znanstvenemu raziskovanju in pouku: zidajo novo kliniko / zaposlen je na kliniki / dermatološka, infekcijska, interna, očesna, otroška, stomatološka klinika ; klinika za čeljustno kirurgijo / klinika za male živali za hišne ljubljenčke, zlasti pse, mačke in glodalce

klìnk medm. ( ȉ )
posnema glas udarca po zvoncu: klink, zazvoni nad vrati

klinkáč -a m ( á )
zool., v zvezi mali klinkač ptica ujeda, živeča v gozdovih vzhodne Evrope in Male Azije, Aquila pomarina:

klínkati -am nedov. ( ȋ )
ekspr. dajati kratke, zveneče glasove: klinkal je z verigo

klínker -ja m ( í )
grad. zelo trda, dvakrat žgana, tanjša opeka: fasada, obložena s klinkerjem
// žgana nezmleta zmes laporja in apnenca, iz katere se pridobiva portlandski cement: mlin za mletje klinkerja ; v prid. rabi: klinker zidaki ; klinker ploščice

klínkerski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na klinker: klinkerska zidava / klinkerska opeka

klinométer -tra m ( ẹ̄ )
teh. priprava za določanje nagiba, naklona: geološki kompas s klinometrom

klinopís -a m ( ȋ )
arheol. pisava s klinastimi znaki, vtisnjenimi navadno v glinaste ploščice, ki se je uporabljala zlasti v Mezopotamiji: hieroglifi in klinopis

klinopísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klinopis: brati klinopisne spomenike / klinopisni znaki

klínovje -a s ( ī )
nav. ekspr. več klinov, klini: okno je zavarovano z železnim klinovjem ; klinovje kletke / brez klinovja smo srečno dospeli na vrh

klínton -a m ( ȋ )
agr. samorodna trta z majhnimi, temno modrimi grozdi: vinograd je zasajen s klintonom

klìp in klíp medm. ( ȉ; ȋ )
posnema glas naprav v mlinu na vodo: od mlina se sliši klip klip / klip klop

klíper -ja m ( ī )
navt., nekdaj zelo hitra trgovska jadrnica z več jambori: ob bregu je bil zasidran kliper

klíping -a m ( ȋ )
spremljanje poročanja medijev za določenega naročnika: ponudniki klipinga ; agencija za kliping ; ukvarjati se s klipingom / priprava klipinga
// nav. mn. izbor iz poročanja medijev, navadno članek, nanašajoč se na določeno podjetje, ustanovo ali posameznika: iz klipingov je razviden širši kontekst referendumske iniciative ; v prid. rabi: kliping agencija klipinška agencija

klípinški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kliping: klipinška agencija, družba

klípsna -e ž ( ȋ )
nižje pog. zaponka , sponka : kolesar si je spel hlačnice s klipsnami / smučarski čevlji na klipsne

klíring tudi clearing -a [ klíring- ] m ( ȋ )
ekon. obračunavanje zunanjetrgovinskih terjatev in obveznosti med dvema državama v valuti, določeni s sporazumom: referent za kliring / blagovni, turistični kliring / plačevati v kliringu

klírinški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kliring: klirinški dogovor, sporazum / publ. izvoz v klirinške države / klirinška valuta valuta, ki se uporablja v kliringu

klistír -ja m ( í )
med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko: dobiti klistir / hranilni, odvajalni, zdravilni klistir
// dajanje takega sredstva: začeti s klistirjem / delati klistir

klistíra -e ž ( ȋ )
zastar. klistir : dobiti klistiro

klistíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od klistirati: cevka za klistiranje

klistírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. dajati klistir: klistirati otroka
// nižje pog. biti pretirano vsiljiv, radoveden: klistiral me je celo pot do doma

klistíren -rna -o prid. ( ȋ )
med. ki je za klistiranje: klistirna brizgalka

klistírka -e ž ( ȋ )
med. priprava za klistiranje:

klišár -ja m ( á )
tisk. žarg. kemigraf : klišar je naredil odtise v več barvah

klišárna -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za izdelovanje klišejev: barvne klišeje so naredili v klišarni Ljudske pravice ; ročna stavnica in klišarna

klišé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
1. tisk. na osnovi risbe ali fotografije narejena, navadno kovinska plošča za tiskanje slik: klišeji so že izrabljeni ; zamenjati kliše ; gost, redek raster v klišeju / tisk s klišeja / črtni kliše s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov ; kovinski kliše ; rastrski kliše ki izkazuje poltone
2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec , vzorec : umetnost je zavrgla vse klišeje / piše po zastarelih klišejih / ta stavek je časopisni kliše ; scenarij kazijo nekateri literarni klišeji

klišêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kliše 2: klišejska zgodba / klišejsko upodabljanje oseb in dogodkov

klišíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kliširati: tehnika kliširanja

klišírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
tisk. izdelovati klišeje: kliširal je slabo

klíti klíjem nedov. ( í )
poganjati kal(i); kaliti 3 : rž klije ; semena klijejo
// knjiž. biti 2 , nastajati : mlada ljubezen ji klije v srcu

klítje -a s ( í )
glagolnik od kliti: dati semenom vlago za klitje / klitje narave

klítoris -a m ( ȋ )
anat. majhen nabrekljiv organ zunanjega ženskega spolovila, ščegetavček: draženje, stimulacija klitorisa ; glavica klitorisa / odstranitev klitorisa

klívija -e ž ( í )
vrtn. rastlina z dolgimi črtalastimi listi in oranžnimi ali rdečimi cveti v socvetju, Clivia: goji begonije in klivije

klízma -e ž ( ȋ )
med. klistir : dobiti klizmo

kljúb predl. ( ȗ )
z dajalnikom za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči: iti na sprehod kljub dežju ; zborovati kljub prepovedi ; uspeti kljub vsem težavam
// v prislovni rabi, navadno v zvezi kljub temu izraža nasprotje s prej povedanim: reven je. Kljub temu je radodaren ; ranjen je bil, pa je kljub temu prišel do tovarišev / kljub vsemu ga ima še rada

kljubést -i ž ( ẹ̑ )
zastar. kljubovalnost : prevzela jo je kljubest in jeza / iz kljubesti ni spregovoril

kljubésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. kljubovalen : kljubestno obnašanje

kljúbica -e ž ( ȗ )
knjiž. kljubovalnost : to je naredil iz kljubice

kljubôten -tna -o prid. ( ó )
zastar. kljubovalen : bil je jezljiv in kljuboten

kljuboválec -lca [ kljubovau̯ca tudi kljubovalca ] m ( ȃ )
kdor (rad) kljubuje: fant je velik kljubovalec / ekspr. orel, ta kljubovalec viharjev

kljuboválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kljubovanje: bila je ošabna in kljubovalna / kljubovalen pogled
ped. kljubovalna doba doba, navadno med drugim in tretjim letom starosti in v puberteti

kljuboválnost -i ž ( ȃ )
lastnost kljubovalnega človeka: mladostna kljubovalnost / to je naredil iz kljubovalnosti

kljubovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kljubovati: kljubovanje očetu / to je naredil iz kljubovanja

kljubováti -újem nedov. ( á ȗ ) z dajalnikom
1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje ; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu
2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem
// uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti

kljúč -a m ( ú )
1. kovinska priprava za zaklepanje in odklepanje ključavnice: vzeti ključ iz žepa ; vtakniti ključ v ključavnico ; odkleniti, zakleniti s ključem ; ponarejen ključ ; ključ od stanovanja, hišnih vrat ; šop ključev / ključ slabo odpira, ne prime / patentni ključ
// takšna priprava za navijanje česa: avtomobilček ima tudi ključ / ura s ključem
2. priprava za odpiranje konzerv: s ključem odpreti škatlo sardin / ključ za odpiranje konzerv
3. priprava za odvijanje in privijanje matic in nekaterih vijakov: uporabljati ključ / te vijake je treba priviti s ključem / francoski ključ francoz / ključi za matice
4. navadno s prilastkom z dogovorom določen način, sistem, po katerem se kaj rešuje: seznaniti se s ključem za delitev dohodka / ceniki so narejeni po enotnem, zadnjem ključu / dešifrirni ključ
// ekspr. kar omogoča, da se kaj doseže, razjasni, reši: najti ključ do sreče, uspeha / prav v tem je ključ za razumevanje, rešitev problema
5. nav. mn., nar. serpentina , vijuga : na ključih se je voz nagibal / jarek preseka pot v velikem ključu ovinku
6. prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB: podatki so shranjeni na ključu ; pametni, pomnilniški ključ / ključ USB
ekspr. jutri dobijo ključe se lahko vselijo (v stanovanje, hišo) ; ekspr. izročiti ključe od blagajne prepustiti blagajno in blagajniške posle ; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil ; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo ; ekspr. vse ima pod ključem zaklenjeno
agr. ključ odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto ; biol., min. določevalni ključ ; geogr. dom v ključu dom, pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih ; glasb. ključ znak, ki določa višino not na črtovju ; altovski ključ ; basovski ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f ; G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g ; violinski ključ G ključ na drugi črti črtovja ; ptt šifrirni ključ ali ključ šifre znamenja iz črk, številk za sestavo ali razreševanje šifriranega besedila ; teh. cevni ključ ; brada ključa del ključa, ki prijemlje v ključavnico

ključánica -e ž ( ȃ )
zastar. ključavnica : zarjavela ključanica

ključár -ja m ( á )
1. rel. kdor pomaga cerkvenemu predstojniku pri upravljanju, vodenju gospodarskih zadev: dolga leta je bil ključar ; zaupali so mu službo ključarja pri podružnici / cerkveni ključar
2. ekspr. vratar : odprl je prileten ključar / ključar odpre temnico paznik
// kdor ima, hrani ključe: ključar blagajne

ključaríca -e ž ( í )
1. nekdaj hišnica , oskrbnica : za ta dela je skrbela ključarica
2. ekspr. vratarica : samostanska ključarica

ključárka -e ž ( á )
ekspr. vratarica : ključarka je odklenila vrata ; samostanska ključarka

ključárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ključarje: ključarska opravila / ključarski pomočnik

ključávnica -e ž ( ȃ )
1. priprava, ki zapira kaj tako, da se lahko odpre samo s ključem: kupiti ključavnico ; ključavnico odpreti, zakleniti / ključavnica se je zaskočila / cilindrična ključavnica ki se odpira s ploščatim, po eni strani nazobčanim ključem ; dozična ključavnica ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado ; električna ključavnica ; patentna ključavnica ; pohištvena, stavbna ključavnica ; verthajm(ska) ključavnica
teh. kretnična ključavnica
// priprava, pritrjena navadno na vrata z odprtino za ključ: vtakniti ključ v ključavnico / gledati skozi ključavnico odprtino ključavnice
ekspr. daj si ključavnico na usta nehaj govoriti, molči
2. nar. gorenjsko narcisa : natrgati šopek ključavnic

ključávničar -ja m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem manjših kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic: mehaniki in ključavničarji / je kvalificiran ključavničar / orodni ključavničar ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja za obdelavo kovin ; strojni ključavničar ki zna ravnati s stroji za obdelavo kovin

ključávničarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ključavničarje ali ključavničarstvo: ključavničarsko kladivo, orodje / ključavničarska obrt / ključavničarski vajenec

ključávničarstvo -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje in popravljanje manjših kovinskih predmetov, zlasti ključev, ključavnic: mizarstvo in ključavničarstvo / splošno ključavničarstvo ; stavbno, strojno ključavničarstvo
// podjetje, delavnica za to obrt:

ključávničen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ključavnico: ključavnična vzmet / vrata z veliko ključavnično luknjo

kljúček -čka m ( ú )
1. nav. ekspr. manjšalnica od ključ: zakleniti s ključkom / naviti avtomobilček s ključkom
2. prenosna pomnilniška naprava s priklopom USB: podatki so shranjeni na ključku ; pomnilniški, spominski ključek ; ikona za varno odstranjevanje ključka iz računalnika / ključek USB
bot. rastlina z gomolji ali korenikami ter belo rumenimi ali rdečimi cveti v socvetju; petelinček

kljúčen -čna -o prid. ( ȗ )
od katerega je odvisen nadaljnji potek, razjasnitev, rešitev česa: zavzeti ključne položaje ; ključna postojanka / v tem je ključni problem njegove poezije ; gre za rešitev ključnega vprašanja / povečanje izvoza je ključna točka v naporih za napredek
voj. ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja
// ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven 1 : dograditev poštnega poslopja in drugih ključnih objektov ; ključne predmete so poučevali učitelji z diplomo druge stopnje / izpisati ključne besede besede, besedne zveze, ki so z vsebinskega stališča v kakem besedilu najpomembnejše / ključni dosežki človekovega uma

kljúčica -e ž ( ú )
star. kljukica : ključica vrat
bot. zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin

kljúčiti -im nedov. ( ú ȗ )
knjiž. kriviti , upogibati : ključiti hrbet, rame ; ključiti se pod bremenom / skrb ga je ključila

kljúčnica -e ž ( ȗ )
anat. podolgovata parna kost med lopatico in prsnico: zlomil si je ključnico ; lopatici in ključnici

kljúčničen -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na ključnico: ključnični del prsne mišice

kljúka -e ž ( ú )
1. gibljiva priprava na vratih, oknih za odpiranje, zapiranje: kljuka se je pokvarila ; pritisnila je na kljuko in odprla vrata ; prijeti za kljuko / ta kljuka se ne zapira / okenska kljuka ; kljuka vrat
2. priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem za prijemanje, vlečenje, obešanje: droga sta opremljena z dvema kljukama / pritrditi lestenec na kljuko / s kljuko potegniti čoln s kavljem / kljuke za gugalnice
// na eni strani ukrivljen predmet, zabit v steno, rabljen za obešanje: sneti torbo s kljuke ; obesiti plašč na kljuko
3. ukrivljeni del dežnika, palice za držanje ali opiranje: držati dežnik za kljuko ; opirati se na kljuko palice
4. šol. žarg., nekdaj negativna ocena (v šoli): dobil je kljuko iz matematike ; ima kljuko v angleščini
5. slabš. nerazločno napisana črka: kdo bo te njegove kljuke bral
6. zastar. vijuga , zavoj : zajec dela kljuke / v kljukah voziti
7. slabš. suha, okorna, navadno velika ženska: oženil se je s staro kljuko
ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo ; ekspr. tega ne morem kar s kljuke sneti hitro, na lahek način dobiti; izmisliti si ; ekspr. obesiti študij na kljuko opustiti študiranje ; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito
agr. sodarska kljuka kovinska priprava za vstavljanje dna v sod ; S kljuka ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici

kljúkast -a -o prid. ( ú )
1. podoben kljuki: kljukast nastavek / ima kljukast nos / kljukasta palica
2. v zvezi kljukasti križ , v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma: zastava s kljukastim križem
arheol. kljukasti križ tak križ zlasti kot simbol sonca; svastika

kljúkati -am nedov. ( ȗ )
pritiskati na kljuko (vrat): kljukali in trkali so, a zaman
// star. na rahlo udarjati, trkati: nekdo kljuka na šipo

kljúkec -kca m ( ȗ )
1. nar. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti kljukec ; rezati grozde s kljukcem
2. ekspr. šaljiv, navihan človek: to ti je kljukec / lažnivi kljukec

kljúkica -e ž ( ú )
1. manjšalnica od kljuka: pritisne na kljukico in vrata se odprejo / vzvod s kljukico / plašč je obesila na kljukico
2. pog. majhna priprava za pripenjanje, obešanje perila; ščipalka : otrok ji je z veseljem podajal kljukice / kljukice za perilo
3. majhen, kljuki podoben znak nad črko ali pod njo kot njen sestavni del: ko piše, rad izpušča kljukice ; kljukica na č
anat. laktna kljukica kaveljčast izrastek podlahtnice v komolcu, ki preprečuje njeno pregibanje nazaj ; bot. kljukica zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin

kljukonós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima ukrivljen nos: bil je suh, kljukonos človek

kljukovít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. ovinkast , vijugast : kljukovita cesta / plašč s kljukovitim vzorcem

kljún -a m ( ȗ )
1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun ; udariti s kljunom ; čapljin kljun ; kljun gosi
2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun ; kljun ladje, parnika
// nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo ; kljun pluga
ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok ; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati ; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci ; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo ; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom ; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir

kljunáč -a m ( á ) zool.
1. ptica vlažnih gozdov z dolgim kljunom; sloka : po gozdu je iskal kljunače
2. ptica blatnih obrežij z zaokroženo konico kljuna, Limosa: črnorepi, veliki kljunač

kljúnast -a -o prid. ( ȗ )
nav. ekspr. podoben kljunu: ima kljunast nos / kljunasta skodelica s podaljškom za lažje zlivanje tekočine
glasb. kljunasta flavta flavta s kljunastim ustnikom, ki se med uporabo drži naravnost predse ; teh. kljunasto merilo veliki črki F podobna priprava za merjenje

kljunáš -a m ( á )
zool. sesalec s kljunom in ploščatim repom, Ornithorhynchus anatinus: avstralski kljunaš ; gnezdo kljunaša

kljunàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima kljun ali kljunu podoben organ: kljunata žival
zool. kljunati ježek ježu podobna žival, ki živi v Avstraliji, Echidna aculeata ; kljunate žuželke žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo

kljúnček -čka m ( ȗ )
manjšalnica od kljun: v kljunčku nese črvička
bot. ptičji kljunček enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina

kljúnčkati -am nedov. ( ȗ )
1. s kljunom se dotikati kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja: golob kljunčka grlico ; ptici se kljunčkata
// šalj. poljubljati : kljunčkala ga je in božala
2. kljuvati : škrjanček kljunčka travnate bilke / kokoši kljunčkajo po zemlji

kljúnec -nca m ( ȗ )
zool. proti koncu zoženo sesalo pri nekaterih žuželkah: napadeno žival izsesa s kljuncem
bot. zakrivljen izrastek na plodovih nekaterih rastlin

kljúniti -em dov. ( ú ȗ ) nar.
1. udariti s kljunom; kavsniti : koklja je kljunila pišče / petelin ga je kljunil v roko
// hitro, sunkovito seči s kljunom po čem: kokoš je kljunila pšenico, travo / galebi so tu in tam kljunili po bilkah
2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): kljuni malo žganja / rad ga kljune

kljúnka -e ž ( ȗ )
bot. rastlina z belimi, rjavimi ali rdečkastimi klaski in črtalastimi listi, Rhynchospora: bela, rjava kljunka

kljunotáj -a m ( ȃ )
zool. majhen črn hrošč, ki uničuje zelje; rilčkar

kljús -a m ( ȗ )
vet., zlasti v ameriškem okolju tek konja, pri katerem se istočasno premikata nogi leve oziroma desne strani: kljus in kas / dirkati v kljusu

kljúsa -e ž ( ú )
ekspr. star, onemogel konj: osedlali, zapregli so ubogo kljuso / stara, suha kljusa
// slabš. konj sploh: kaj bo on s tisto svojo kljuso / kot psovka ali ti ni nič povedala, prekleta kljusa

kljusáč -a m ( á )
vet., zlasti v ameriškem okolju konj, ki pri teku istočasno premika nogi leve oziroma desne strani: kljusači in kasači

kljúsast -a -o prid. ( ú )
ekspr. star 2 , onemogel : kljusasti konji

kljúsati -am in kljusáti -ám nedov. ( ú; á ȃ )
ekspr. počasi, okorno stopati: konj je utrujeno kljusal za svojim gospodarjem

kljúse -ta in kljusè -éta s ( ú; ȅ ẹ́ )
ekspr. star, onemogel konj: kljuse je s težavo vleklo voz ; jahati na kljusetu
// slabš. konj sploh: kaj pa ima razen tistih treh kljuset

kljúsica -e ž ( ú )
zastar. star, onemogel konj: v hlevu smo našli le garjavo kljusico

kljúvanje in kljuvánje -a s ( ú; ȃ )
glagolnik od kljuvati: kljuvanje piščancev / čutil je kljuvanje v rami

kljúvati -am in kljújem tudi kljuváti kljúvam in kljújem nedov. , kljúval tudi kljuvál ( ú; á ú )
1. hitro, sunkovito segati s kljunom po čem: kokoš kljuva zrnje ; ptice so vneto kljuvale črvičke / kokoši so začele kljuvati zobati
// udarjati, tolči s kljunom: žolna kljuva po deblu / kokoš kljuva pišče
2. brezoseb. imeti ostre, ponavljajoče se bolečine: v prstu mi kljuje ; v sencih mu je neznosno kljuvalo
3. ekspr. povzročati neugoden duševni občutek: v njem je kljuvala zavest krivde ; v srcu ji kljuje skrb ; brezoseb. v duši mu je neprestano kljuvalo

kló -ja m ( ọ̑ )
prva leta po 1945 krajevni ljudski odbor: kloji so že razposlali vabila

kloáka -e ž ( ȃ )
knjiž. (odtočni) kanal, navadno v mestu: kloaka ni mogla več požirati vode ; blato iz kloak / ostanki rimskih kloak ; pren. kloaka laži in klevet
zool. votlina v zadnjem delu telesa nekaterih živali, v katero se izteka črevo

klòb klôba tudi klòp klôpa m ( ȍ ó )
klobčič, svitek, navadno velik: klob vrvi / lase si zvija v klob

klobása -e ž ( á )
1. drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: delati, kuhati, peči klobase ; cela klobasa ; prekajene, sveže klobase ; nekoliko premastna klobasa ; odrezati kolobarček, košček klobase ; pol klobase ; špiljenje klobas / nadevati klobase / za malico ima klobaso in sir / krvave klobase krvavice ; mesene klobase z nadevom iz mesa
// kar je po obliki podobno klobasi: nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso / ekspr. otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase
2. ekspr. navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico: od udarcev so se mu delale klobase ; na hrbtu ima klobase
3. tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje: odrezati od klobase čik / dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka
slabš. kdo bo poslušal njegove klobase razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje ; ekspr. zašpiliti klobaso vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti
aer. klobasa vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra ; gastr. bela klobasa ; jetrna klobasa ; kranjska klobasa ; lovska klobasa ; suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa ; zool. morska klobasa na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria

klobasáč -a m ( á )
slabš. kdor veliko in nespametno govori: bahač in klobasač

klobasánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klobasati: siti smo tvojega klobasanja / klobasanja o potovanju ni bilo ne konca ne kraja

klobásar 1 -ja m ( ȃ )
klobasičar : naročiti klobase pri klobasarju

klobasár 2 -ja m ( á )
slabš. kdor veliko in nespametno govori: težko poslušam tega klobasarja

klobásarica -e ž ( ȃ )
agr. starejša krava, katere meso se predeluje v klobase: zaklati klobasarico

klobasaríja -e ž ( ȋ )
slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: za klobasarije se ne menim
// literarno delo, sestavek brez vrednosti: te klobasarije ne bom več bral

klobasáriti -im nedov. ( á ȃ )
slabš. veliko in nespametno govoriti: spet besedičijo in klobasarijo
// nizko govoriti , pripovedovati : nekaj je klobasaril o enoličnosti

klobásast -a -o prid. ( á )
ekspr. podoben klobasi: klobasasti prsti / pretepli so ga, da je bil ves klobasast otekel, marogast
med. klobasasto blato

klobasáti -ám nedov. ( á ȃ )
slabš. veliko in nespametno govoriti: nehaj že klobasati ; ne zna drugega kot klobasati
// nizko govoriti , pripovedovati : le kaj ji klobasa / klobasati neumnosti / nekaj je klobasal o meni

klobásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na klobaso: odrezal je klobasni kolobar / klobasni izdelki

klobásica tudi klobasíca -e ž ( á; í )
nav. ekspr. manjšalnica od klobasa: jedel sem izvrstno klobasico / kranjska klobasica / dal mi je klobasico tobaka

klobásičar in klobasíčar -ja m ( á; ȋ )
kdor dela, izdeluje klobase: mesar in klobasičar / razpisano je mesto mesarja klobasičarja

klobásičarski in klobasíčarski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na klobasičarje: klobasičarski stroji / klobasičarska stroka

klôbčast tudi klôpčast -a -o prid. ( ó )
podoben klobčiču: klobčaste korenine
bot. klobčasta zvončnica gozdna ali travniška rastlina z modrimi zvončastimi cveti v socvetju, Campanula glomerata

klôbček tudi klôpček -čka m ( ó )
klobčič : klobček volne / ježek se je zvil v klobček

klôbčič -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m ( ó; ȉ í )
1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič
// ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, na videz neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli ; zašel je v klobčič protislovij
// ekspr., navadno z rodilnikom skupina , gruča : okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi
2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri
a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež ; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek
b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih

klôbčičast tudi klôpčičast in klobčíčast tudi klopčíčast -a -o prid. ( ó; í )
podoben klobčiču: klobčičasta oblika

klôbec -bca tudi klôpec -pca m ( ó )
nar. klobčič : pletilke je zataknila v klobec / klobec volne / fant se je zvil v klobec

klôbek -bka in klôpek -pka m ( ó )
klobčič : klobek se je zavozlal / klobek črne volne / zvit je v klobek

klôbka tudi klôpka -e ž ( ó )
klobčič : odviti klobko sukanca / maček spi zvit v klobko / stala je sredi klobke svojih otrok

klôbko -a tudi klobkò -à tudi klôpko -a tudi klopkò -à s ( ó; ȍ ȁ )
star. klobčič : klobko sukanca / rokavico je zmečkal v klobko / stisnil se je v klobko

klobučár -ja m ( á )
izdelovalec klobukov: klobučarji so razstavili kape in klobuke ; klobučarji in klobučarke

klobučárka -e ž ( á )
izdelovalka klobukov: naročila je klobuk pri znani klobučarki

klobučárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na klobučarje ali klobučarstvo: ima klobučarski salon / klobučarska obrt

klobučárstvo -a s ( ȃ )
klobučarska obrt: pomen šivalnega stroja za šiviljstvo, krojaštvo, klobučarstvo / preživlja se s klobučarstvom z opravljanjem klobučarskega poklica

klobúčast -a -o prid. ( ú )
ekspr. podoben klobuku: klobučaste krošnje dreves

klobúček -čka m ( ū )
manjšalnica od klobuk: na glavo si je dala klobuček ; ima črn klobuček / jurčki s sivimi klobučki

klobúčen -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na klobuk: klobučni krajci so se pobesili
papir. klobučni papir tanek, na eni strani gladek ovojni papir

klobučevína -e ž ( í )
blago iz med seboj prepletenih ali zlepljenih, navadno volnenih vlaken ali zajčjih dlak: klobuk iz klobučevine / volnena klobučevina

klobučevínast -a -o prid. ( í )
ki je iz klobučevine: nosi klobučevinaste copate, škornje

klobučína -e ž ( í )
star. klobučevina : copate iz klobučine

klobučínast -a -o prid. ( í )
star. klobučevinast : klobučinast plašč

klobúčnica -e ž ( ȗ )
škatla za klobuk: spraviti klobuk v klobučnico

klobučnják -a m ( á )
1. nav. mn., zool. klobuku podobni ožigalkarji s spolnim in nespolnim rodom, Scyphozoa: uhati klobučnjak
2. nar. gorenjsko dimolovec : nad ognjiščem imajo klobučnjak

klobúk -a m ( ú )
1. navadno trše pokrivalo s krajevci in štulo: dati klobuk na glavo ; dvignil je klobuk v pozdrav ; na glavi ima klobuk ; potegniti, potisniti si klobuk na oči ; pokriti se s klobukom ; črn klobuk ; klobuk iz zajčje dlake ; tovarna klobukov ; škatla za klobuke / mehki, trdi klobuki ; nizki, visoki klobuk ; slamnati klobuk slamnik ; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik / prodajanje damskih klobukov ; kardinalski klobuk
2. zgornji, klobuku podobni del gobe: jurčki imajo bet in klobuk
3. ekspr., navadno s prilastkom klobuku podoben del česa: klobuki najvišjih gor so bili oviti v meglo
ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili ; ekspr. gledal je izpod klobuka grdo, jezno ; pog. imeti ga pod klobukom biti vinjen ; pog. imeti jih pod klobukom biti navihan ; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu
agr. klobuk kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju ; bot. zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon ; zool. morski klobuk meduza

klobúštra -e ž ( ȗ )
1. pog., slabš. grd, ponošen klobuk: spet je prišel s tisto klobuštro na glavi
2. klobuštrač : težko posluša to klobuštro

klobuštráč -a m ( á )
ekspr. kdor veliko in nespametno govori: sit sem že tega klobuštrača

klobuštráti -ám nedov. ( á ȃ ) ekspr.
1. veliko in nespametno govoriti: nehaj že klobuštrati
// slabš. govoriti , pripovedovati : že spet klobuštra neumnosti
2. počasi, okorno stopati: konj je klobuštral po temnih ulicah
// slabš. hoditi : bos klobuštra po vrtu

klobuštríja -e ž ( ȋ )
ekspr. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne more več poslušati njegove klobuštrije

klócati -am nedov. ( ọ̑ )
zastar. slišno udarjati: krogle žvižgajo in klocajo okoli nas

klóček -čka m ( ọ̑ )
bot. grm s pernatimi listi in belimi ali rožnatimi cveti v socvetju, Staphylea: navadni kloček

klóčiti -im nedov. ( ọ́ ọ̑ )
navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši so skoraj vse leto kločile

klòf medm. ( ȍ )
posnema glas pri klofuti: klof, ga je udarila po licu

klófati -am nedov. ( ọ̑ )
nižje pog. iztepati , iztresati : na dvorišču klofa / klofati odejo, preprogo

kloféta tudi klofêta -e ž ( ẹ̑; ȇ )
pog., slabš. grd, ponošen klobuk: ima raztrgano obleko in klofeto na glavi ; preluknjana klofeta
// klobuk sploh: dajte z glave svojo klofeto, gospod

klôfniti -em dov. ( ó ȏ )
dati (komu) klofuto: pošteno ga je klofnil ; klofniti po obrazu

klofúta -e ž ( ú )
udarec, navadno s plosko roko: dati, dobiti krepko klofuto / pog. primazal, pripeljal ji je dve klofuti okrog ušes
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: za njegovo delo mu daje le klofute ; gre za moralno klofuto / to je bila prava klofuta njegovemu prizadevanju

klofutánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klofutati: spet to prerekanje in klofutanje

klofutáti -ám nedov. ( á ȃ )
dajati (komu) klofute: klofutal ga je po glavi ; besno so se klofutali

klofútniti -em dov. ( ú ȗ )
klofniti : z vso močjo ga je klofutnila po obrazu

klójec -jca m ( ọ̑ )
nar. vzhodno posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka; krhelj : dala je vsakemu pest klojcev

klòk medm. ( ȍ )
1. posnema glas koklje, divjega petelina: klok, klok, vabi koklja
2. posnema glas tekočine pri prelivanju skozi ozko odprtino: iz posode je teklo v grlo: klok, klok, klok

klókan -a m ( ọ̑ )
zool. kenguru : veliki klokan

klókanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od klokati: koklja je vabila piščeta z živahnim klokanjem / slišati je bilo le klokanje vina

klókati -am tudi klóčem nedov. ( ọ̑ )
1. oglašati se z glasom klok: koklja je glasno klokala in vabila piščance
// navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoš nič ne nese, spet kloka
2. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: voda se je ob skalah penila in klokala / nagnil je kozarec in pil, da je pijača glasno klokala / brezoseb. pod nogami mu je klokalo
// ekspr. slišno, hlastno piti: glej ga, kako kloka / ne klokaj, da se ti ne zaleti
3. ekspr. dajati pretrgane, zamolkle glasove: od smeha se je kar tresel in klokal

klokòt -ôta m ( ȍ ó )
klokotanje : od daleč se je zaslišal klokot

klokotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klokotati: zamolklo klokotanje odtekajoče se vode / klokotanje strojnic / slišalo se je le klokotanje vina po grlu

klokotáti -ám in -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
nav. ekspr. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju vode čez kako oviro: med bregovi je klokotal potok ; v zamašenih žlebovih klokota voda / deževnica je klokotala v odtočne jarke klokotaje tekla ; vino mu je klokotalo po grlu / brezoseb. v čevljih mi klokota
// dajati tem podobne glasove: v daljavi so klokotale strojnice

klón 1 -a in klòn klôna m ( ọ̑; ȍ ó )
1. umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak drugemu organizmu: človeški klon ; ustvarili so prvi klon iz odrasle celice sesalca
// kdor je komu podoben: novo dekle je popolni klon prejšnjega
2. agr. vegetativno razmnoženo potomstvo ene same matične rastline:

klòn 2 klôna m ( ȍ ó )
šport. gib trupa naprej, nazaj, vstran: preizkušnja klonov / vaditi klone trupa / biti v klonu

klonêr -ja m ( ȇ )
kdor ustvarja identične kopije izvirnega organizma ali stvari: ni še ocen o tem, koliko so spletni klonerji pri nepoštenem poslu iztržili

kloníca -e ž ( í )
1. star. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica : potegniti voz iz klonice ; v klonici je stala kočija
// pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil; remiza : zadnji tramvaj je odhajal v klonico / lokomotivna klonica
2. knjiž. zavetje, zaklon, navadno v naravi: pred dežjem so se zatekli v klonico / v klonici je bilo nekaj konj

klóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
med., navadno v zvezi klonični krč kratkotrajni krč, ki mu sledi ohlapitev:

kloníranec -nca m ( ȋ )
umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak drugemu organizmui; klon 1 : prototipe klonirancev spremljajo visoki stroški
// kdor je podoben komu: predsedniku je žal, da nima vsaj dveh klonirancev

kloníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od klonirati: reprodukcijsko kloniranje ; kloniranje človeka, živali

klonírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
ustvarjati identične kopije izvirnega organizma ali stvari: uspešno klonirati človeka, ovco

kloníti 1 klónem dov. ( ī ọ́ )
1. knjiž. vdati se, odnehati: kljub junaškemu odporu so morali kloniti ; kloniti pred močnejšim nasprotnikom / moralno ne bo klonil / pod težo dokazov je klonil ni več vztrajal pri prejšnji trditvi, ni več tajil krivde
2. dov. in nedov. , zastar. upogniti se, skloniti se: glava ji je počasi klonila na prsi

kloníti 2 klónim nedov. ( ī ọ́ )
knjiž. upogibati , sklanjati : sneg kloni veje ; glava se mu kloni na prsi

klónkati -am nedov. ( ọ̑ )
nav. ekspr. dajati kratke, zamolkle glasove ob premikanju tekočine v nepolni posodi: v čutari mu je klonkalo vino / brezoseb. iz soda je pretakal petrolej, da je glasno klonkalo klokotalo

klòp 1 klôpa m ( ȍ ó )
majhen zajedavec na koži človeka in nekaterih živali, s trdim, nazobčanim sesalom: izdreti klopa ; fant se me drži ko klop
zool. golobji klop

klóp 2 ž , daj., mest. ed. klópi ( ọ̑ )
podolgovata lesena, kamnita priprava z nogami, podstavki za sedenje (več oseb): pred hišo je stala klop ; leči na klop ; sekiro je vrgel pod klop ; sedeti na klopi ; kamnita, lesena klop ; klop ob steni, pri peči / posedli so po klopeh / kotna klop iz dveh krakov ; vrtna klop ; klop za obtožence
// priprava v (šolskem) razredu iz sedeža in mize: sedi v prvi, zadnji klopi / knjige so spravili pod klop na polico klopi / oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci
// taka priprava s klečalnikom: ko je stopil v cerkev, so bile klopi že zasedene / sedi v stranski klopi
pog. kar hitro ga je položil na klop premagal ; ekspr. nismo kar za pod klop nismo še tako slabi, brez moči ; poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno ; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo ; vznes. zasedel je poslansko klop postal je poslanec ; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja ; pog. drgniti, guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo ; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati
šport. kazenska klop pri hokeju na ledu klop za igralce, začasno izključene iz igre zaradi prekrška ; (telovadna) klop nizka klop za telovadne vaje, zlasti v sedenju, ležanju

klòp 3 medm. ( ȍ )
posnema peket ali odsekan glas pri hoji: klop, klop, peketa konj ; klop, klop, klop, ropota s coklicami
// posnema odsekan glas pri udarcu, trkanju: potrka na vrata: klop, klop, klop

klop 4
klobčič ipd. gl. klob ipd.

klôpati -am nedov. ( ō ȏ )
star. klopotati : cokle so klopale po tlaku

klópca in klópica -e ž ( ọ̑; ọ̄ )
manjšalnica od klop 2 : v parku je sedla na klopco / vrtna klopca

klópen 1 -pna -o ( ọ̑ )
pridevnik od klop 2 : klopna deska

klôpen 2 -pna -o prid. ( ȏ )
med., v zvezi klopni meningitis virusni meningitis, ki ga prenaša določen klop:

klôpniti -em dov. ( ó ȏ )
nav. ekspr. dati glas kot pri udarcu po kovini, lesu: v kleti je klopnila past
// udariti , butniti : s praznim vrčem jezno klopne ob mizo

klopòt -ôta m ( ȍ ó )
klopotanje : slišal se je le klopot cokel / klopot konjskih podkev / klopot kastanjet

klopotáča -e ž ( á )
zool. ameriška strupena kača, ki ima na repu rožene obročke, Crotalus horridus: gozdna, kobrasta klopotača

klopotálo -a s ( á )
slabš. kdor (rad) veliko govori: njegov prijatelj je veliko klopotalo
nizko pazi na svoje klopotalo, da ne bo joj besede, jezik

klopotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od klopotati: klopotanje cokel / sliši se klopotanje konjskih kopit / klopotanje mlinskih koles / klopotanje štorkelj

klopotáti -ám in -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
1. nav. ekspr. slišno, odsekano udarjati ob tla: cokle so klopotale po kamnitem tlaku / po kamenju klopotajo konjska kopita peketajo
// dajati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so klopotale na strehi / čaplje so klopotale s kljuni ; pren., ekspr. v sobi so klopotali pisalni stroji
star. zobje so jim klopotali od mraza šklepetali
// klopotaje premikati se: po hodniku so že zgodaj klopotali bolniki / konj je počasi klopotal naprej
2. slabš. govoriti , pripovedovati : ne ve, kaj klopota / klopota neumnosti

klopotàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nav. ekspr. ki klopota: klopotava igrača / pločevinasto klopotav glas

klopôtec -tca m ( ó )
1. lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove: klopotci v vinogradih drdrajo, klopotajo ; s klopotcem je preganjal vrabce in škorce ; vrti se kot klopotec v vetru
2. ekspr. kdor (rad) veliko govori: to ti je čvekač in klopotec
3. jajce, ki zaradi posušene, pokvarjene vsebine klopota: med jajci sta bila dva klopotca

klopôtniti -em dov. ( ó ȏ )
nav. ekspr. dati odsekan glas: zvonec je klopotnil, ko se je žival premaknila / slabš. če se mu to kdaj omeni, takoj klopotne odgovori z odsekanim glasom

klór -a m ( ọ̑ )
kem. dušljiv, strupen plin rumeno zelene barve, element Cl: razkužiti vodo s klorom

klór... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na klor: kloramin, klorbenzen

klorál -a m ( ȃ )
kem. brezbarvna, ostro dišeča tekočina, ki se uporablja zlasti za izdelavo diditija:

klorámfenikól -a m ( ȃ-ọ̑ )
zelo učinkovit antibiotik širokega spektra, a z možnostjo resnih neželenih učinkov: prepovedani kloramfenikol ; vsebnost kloramfenikola v mleku

klorámfenikólski -a -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na kloramfenikol: kloramfenikolska afera ; kloramfenikolske kapljice za oči ; vzorci kloramfenikolskega mleka

klóramín -a m ( ọ̑-ȋ )
kem. organska snov, ki se uporablja zlasti za razkuževanje in razbarvanje:

klorát -a m ( ȃ )
kem. sol klorove kisline: kalijev klorat

kloréla -e ž ( ẹ̑ )
bot. enocelična zelena alga z enim vrčastim kloroplastom, Chlorella:

kloríd -a m ( ȋ )
kem. spojina vodika ali kovine s klorom: cinkov, kalijev, natrijev klorid ; vodikov klorid

klorírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) kem.
1. uvajati klor v spojine: klorirati benzen
2. raztapljati klor, derivat klora v vodi za razkuževanje: klorirati vodo

klorít -a m ( ȋ )
min. rudnina magnezijev železov alumosilikat:

klórkávčuk -a m ( ọ̑-ȃ )
kem. kloriran naravni kavčuk:

kloro... ali klóro... prvi del zloženk ( ọ̑ )
kem. nanašajoč se na klor: klorovodik

klorofíl -a m ( ȋ )
bot. zeleno barvilo, ki omogoča v rastlinski celici nastajanje ogljikovih hidratov, listno zelenilo: molekule klorofila ; tvorba klorofila ; vsebnost, količina klorofila v listih / barvilo klorofil

klorofílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na klorofil: klorofilna barva / klorofilno telesce del žive vsebine celice, ki vsebuje klorofil

klorofórm -a m ( ọ́ )
med., vet. brezbarvna hlapljiva tekočina, ki ima narkotični učinek: omamiti bolnika s kloroformom
kem. metan, ki ima tri vodikove atome nadomeščene s klorom; triklormetan

kloroformírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med., vet. omamiti s kloroformom: kloroformirati ranjenca ; pren., knjiž. morali so kloroformirati njegovo nezaupnost

kloroplást -a m ( ȃ )
bot. del žive vsebine celice, ki vsebuje klorofil: membrane kloroplasta ; fotosinteza v kloroplastih

klorótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na klorozo: klorotični listi

klórov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na klor: klorova kislina, spojina / klorova voda raztopina klora v vodi

kloróza -e ž ( ọ̑ )
agr. bolezenska bledo zelena barva rastlin: kloroza listja

klóšar tudi klošár -ja m ( ọ̑; á )
brezdomec , potepuh : je eden izmed klošarjev in klatežev

klošáriti -im nedov. ( á ȃ )
biti, živeti kot brezdomec, potepuh: nehala je delati in začela klošariti ; klošariti po Ljubljani

klošárjenje -a s ( á )
brezdomski, potepuški način življenja: ker nimajo kje bivati, jim preostane klošarjenje ; beračenje in klošarjenje

klóšarka tudi klošárka -e ž ( ọ̑; á )
brezdomka, potepuhinja: bila je klošarka, veliko je pila in se zdravila zaradi psihičnih težav

klóšarski tudi klošárski -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na klošarje: klošarski videz / klošarsko življenje

klóšarstvo tudi klošárstvo -a s ( ọ̑; ȃ )
dejstvo, da kdo je, živi kot brezdomec, potepuh: v komunizmu sta bila klošarstvo ter prosjačenje za drobiž na javnih mestih strogo prepovedana

klòšč klôšča m ( ȍ ó )
nar. klop 1 : na roki je našel klošča ; oklenil se ga je kot klošč

klôščevec -vca m ( ó )
bot. grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinovo olje, Ricinus communis: plantaže kloščevca

klóšter -tra m ( ọ̑ )
nižje pog. samostan : vzgojena je v kloštru / iti v klošter / nunski klošter

klóštrski -a -o prid. ( ọ̑ )
nižje pog. samostanski : kloštrsko življenje / slabš. vidi se, da je imela kloštrsko vzgojo

klót -a m ( ọ̑ )
gladka enobarvna bombažna tkanina za podloge, delovne halje, prešite odeje: halja iz črnega klota / klot za podlogo

klótast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz klota: klotast dežnik ; klotasta šolska halja

klôvn -a m ( ó )
komedijant, burkež z značilno namazanim obrazom: nastop klovna / cirkuški klovn

klovnésa -e ž ( ẹ̑ )
komedijantka z značilno namazanim obrazom: na prireditvi je nastopila tudi klovnesa ; igralka, žonglerka in klovnesa

klôvnovski -a -o prid. ( ó )
klovnski : klovnovski obraz / klovnovski prizor ; sam.: njene oči so imele nekaj klovnovskega na sebi

klôvnski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na klovne: klovnski humor ; klovnska šala / zabavajo ga klovnski prizori

klôvnstvo -a s ( ó )
lastnosti ali ravnanje, značilno za klovne: režiser njegovega klovnstva ni zabrisal ; pren., ekspr. politično klovnstvo

klozét -a m ( ẹ̑ )
nižje pog. stranišče : ribal je hodnike in klozete / iti na klozet ; v prid. rabi: klozet papir

klozéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nižje pog. straniščen : klozetni papir ; klozetna školjka

klóža -e ž ( ọ̄ )
alp. plast iz snega, ki ga je nanesel in stisnil veter: komaj se je rešil izpod klože / sneg se je v kložah valil v dolino

klóžast -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na kložo: sneg je bil kložast / kložasti plazovi

klóžnja -e ž ( ọ̑ )
nar. krama , ropotija : pospravi že to svojo kložnjo

klúb -a m ( ȗ )
1. organizacija, ki združuje ljudi s skupnimi interesi: osnovali so več klubov ; postal je član kluba / alpinistični, filmski, športni klub ; avto-moto klub ; golf klub / klub poslancev
// prostor te organizacije: klub so zaprli ; redno prihaja v klub
2. organizacija, ki združuje ljudi navadno enakega socialnega izvora, zlasti zaradi družabnih stikov: je le uradnik in ne more postati član kluba
// poslopje, prostor te organizacije: jest hodi v klub

klubáš -a m ( á )
pog. (navdušen) pripadnik kluba, zlasti športnega: navijači in klubaši

klubáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na klubaše ali klubaštvo: klubaško gledanje športnikov / klubaške, nezdrave tendence

klubáštvo -a s ( ȃ )
pog. (navdušena) pripadnost klubu, zlasti športnemu: očitajo jim klubaštvo / klubaštvo v športnih organizacijah sebično, ozko pojmovanje ali ravnanje

klúbovec -vca m ( ȗ )
član kluba: klubovci so pri plezanju dosegli drugo mesto / je vnet klubovec pripadnik kluba, zlasti športnega

klúbski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na klub: klubska dejavnost ; razmah klubskega življenja / klubski večeri so bili čudoviti / klubska garnitura fotelji s klubsko mizico in navadno tudi s kavčem ; klubska mizica nizka manjša miza ; klubska soba družabni prostor, navadno v javni zgradbi
šport. klubski dres oblačilo določene barve z znakom kluba, organizacije

klúmp -a m ( ȗ )
pog., slabš. malo vredno, nekoristno blago: prodajajo sam klump ; kam boš z vsem tem klumpom

klúpa -e ž ( ú )
gozd. orodje za merjenje debeline lesa:

kmálu prisl. ( ȃ )
1. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: kmalu se je utrudil ; kmalu potem so se poslovili ; prav kmalu prinesi ; ne bo ga tako kmalu / ekspr. kmalu, prekmalu je minilo / nar. zbudil se je kmalu zjutraj zgodaj
ekspr. voda je dobra, da je ni kmalu take je zelo dobra
2. nav. ekspr. izraža majhno razdaljo: trgovina je kmalu za voglom
3. v členkovni rabi, s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: kmalu bi nam (bil) umrl ; kako kmalu bi se (bila) zgodila nesreča
4. zastar. izraža istočasnost; hkrati : prišla sva oba kmalu

kméčki -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kmete: kmečko dekle ; kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju ; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji ; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu ; kmečki voz ; kmečka hiša ; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih ; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva ; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet ; v stanovanju si je uredil kmečko sobo ; kmečko delo delo na polju in pri živini ; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko / vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta ; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica ; pravn. kmečko zavarovanje ; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje ; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju ; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva ; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rustica

kméčkost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost kmečkega človeka: njena kmečkost mu je ugajala

kmèt kméta m , im. mn. kmétje stil. kméti ( ȅ ẹ́ )
1. kdor ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: kmetje so zemljo že zorali ; siromašni kmetje / ekspr. kmet je kralj / po poklicu je bil kmet / mali kmet ki ima navadno do 5 ha zemlje ; srednji kmet ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje ; veliki kmet ki ima navadno nad 10 ha zemlje / do odprave tlačanstva: podložni, svobodni kmetje ; kmet tlačan ; upori kmetov / po rodu je kmet pripadnik kmečkega sloja
2. slabš. neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet ; dopovej mu, ko pa je tak kmet neumen, omejen človek
3. mn., nav. ekspr., s predlogom dežela , podeželje : prišel je s kmetov ; iti na kmete ; na kmetih, po kmetih je teh imen še dosti
4. šah. šahovska figura, ki se giblje v pravokotni smeri naravnost: dobiti, izgubiti, žrtvovati kmeta / blokirati kmeta zapreti mu pot ; fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje ; forsirati kmeta izsiliti kmetu prosto pot ; izolirati kmeta ločiti ga od ostalih kmetov iste barve ; dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji ; gambitni kmet ; prosti kmet ; kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani ; dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta

kmetáč -a m ( á )
star. kmet : kaj hoče ta kmetač

kmetávz tudi kmetávs -a m ( ȃ )
slabš. kmet : skopi kmetavz ga spet ni izplačal ; ti hribovski kmetavzi / imenoval jih je tepce in kmetavze

kmetávzar -ja m ( ȃ )
slabš. kmet : je navaden kmetavzar ; obnaša se kot pravi kmetavzar / ne bodi tak kmetavzar

kmetávzarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kmetavzarje: nosi kmetavzarske škornje / imajo kmetavzarske navade

kmetávzarstvo -a s ( ȃ )
slabš. neotesanost , nerodnost : otresi se že tega kmetavzarstva / to so posledice kmetavzarstva pri nas

kmetíca -e ž ( í )
ženska, ki ima zemljo in jo obdeluje ter se s tem preživlja: je bolj revna kmetica ; kmetje in kmetice

kmétič -a in kmetìč -íča m ( ẹ̑; ȉ í )
nav. ekspr. manjšalnica od kmet: soseda sta bila bogata kmetiča ; reven kmetič / spada med male kmetiče

kmetíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od kmetič: ubog kmetiček ; tam so stale hišice kmetičkov in kočarjev

kmetíja -e ž ( ȋ )
zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri ; imajo kmetijo ; kupiti, prodati kmetijo ; samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja / cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha ; ekološka, biološka kmetija na kateri se hrana prideluje v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja ; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha ; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha ; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha / turistična kmetija objekt, kjer se izvaja dejavnost kmečkega turizma ; kmetija odprtih vrat izletniška kmetija, ki ima poleg svoje primarne dejavnosti še gostinsko in turistično ponudbo, ne nudi pa nastanitev
zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha

kmetíjec -jca m ( ȋ )
kdor se poklicno ukvarja s kmetijstvom: kmetijci in gozdarji / klub mladih kmetijcev

kmetíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kmetijce ali kmetijstvo: kmetijski pridelki ; povečanje kmetijske proizvodnje / kmetijski obrat ; kmetijska (delovna) zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, ki združuje kmete v kolektivno lastništvo in proizvodnjo / kmetijsko gospodarstvo, posestvo ; tehnično izboljšanje kmetijskih zemljišč / je kmetijski tehnik ; srednja kmetijska šola / kmetijska država

kmetíjstvo -a s ( ȋ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom: v kmetijstvu so dosegli lepe uspehe / živi od kmetijstva / industrializacija in kolektivizacija kmetijstva / oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo

kmétiški in kmetíški -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
star. kmečki : je kmetiškega rodu / kmetiško delo

kmétištvo in kmetíštvo -a s ( ẹ̑; ȋ )
star. kmetstvo : z učenjem jezika je hotela zabrisati svoje kmetištvo / opozarjal je na brezpravnost takratnega kmetištva

kmétiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. kmetovati : pomagal je očetu kmetiti

kmétov -a -o ( ẹ́ )
svojilni pridevnik od kmet: kmetov gozd / kmetovo prizadevanje je bilo zaman

kmetoválec -lca [ kmetovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor se ukvarja s kmetovanjem: je dober kmetovalec / šole za kmetovalce

kmetoválka -e [ kmetovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki se ukvarja s kmetovanjem: ekološka kmetovalka ; kmetovalka in gospodinja

kmetoválstvo -a [ kmetovau̯stvo in kmetovalstvo ] s ( ȃ )
knjiž. kmetovanje : ukvarjal se je s kmetovalstvom

kmetovánje in kmétovanje -a s ( ȃ; ẹ́ )
glagolnik od kmetovati: lotila se je kmetovanja / na stare dni se je ukvarjal s kmetovanjem

kmetováti -újem in kmétovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ́ )
imeti zemljo in jo obdelovati ter se s tem preživljati: starši so kmetovali, sin pa je študiral / star. te njive ne bom več kmetoval obdeloval

kmétovski -a -o prid. ( ẹ́ )
zastar. kmečki : vzel je kmetovsko hčer / ima kmetovske navade

kmétovstvo -a s ( ẹ́ )
kmetstvo : kmetovstvo propada ; meščanstvo in kmetovstvo

kmétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kmečki : bil je otrok kmetskih staršev ; kmetska dekleta / v bližini je stala velika kmetska hiša / kmetski pridelki

kmétstvo -a s ( ẹ̑ )
1. družbeni sloj kmetov: seznaniti se s problemi kmetstva / ponosen je na svoje kmetstvo na pripadnost temu sloju
// nav. ekspr. kmetje : sproletarizirano kmetstvo ; kmetstvo in delavstvo
2. zastar. kmetovanje : dobil je zemljišče in se je lotil kmetstva

kmísati se -am se nedov. ( ȋ )
nar. cmeriti se, kisati se: spet se kmisa, nekaj mu ni prav

knájp -a m ( ȃ )
pog. knajpova kava: kuhati knajp / knajp in cikorija

knájpanje -a s ( ȃ )
glagolnik od knajpati se: zdravnik mu je priporočil knajpanje / knajpanje v snegu, mrzli vodi

knájpati se -am se nedov. ( ȃ )
med. utrjevati se, zdraviti se po metodi S. Kneippa: že dolga leta se knajpa ; knajpati se dnevno

knájpov -a -o prid. ( ȃ )
navadno v zvezi knajpova kava kavni nadomestek iz žganega ječmenovega slada: skuhati knajpovo kavo

knàp knápa m ( ȁ á )
nižje pog. rudar : knapi so se spustili v jamo

knápovski -a -o prid. ( á )
nižje pog. rudarski : knapovski otroci / knapovsko naselje

knédelj -na tudi -dlja [ knedəlj ] m ( ẹ́ )
nav. mn., nižje pog. cmok 1 : najedel se je knedeljnov

knéftra -e ž ( ẹ̑ )
nižje pog. jermen, ki med čevljarskim delom drži čevelj trdno na kolenih: vajenca je pretepel s kneftro ; močna kneftra

knéginja tudi knegínja -e ž ( ẹ̑; í )
1. plemkinja, za stopnjo višja od grofice: bogata kneginja ; kneginja in grofica
2. knezova žena: knez in kneginja

knéštvo -a s ( ẹ̑ )
knežji naslov: dobiti, doseči kneštvo

knéz -a m ( ẹ̑ )
1. plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi
// vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez
2. rel., v zvezi cerkveni knez , nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi
zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi ; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja ; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis

knézoškòf -ôfa tudi -ófa m , im. mn. knézoškôfi tudi knézoškófi in knézoškôfje tudi knézoškófje ( ẹ̑-ȍ ẹ̑-ó, ẹ̑-ọ́ )
rel., nekdaj škof, ki je hkrati tudi cerkveni knez: knezoškofi in drugi cerkveni dostojanstveniki

knézoškofíjski -a -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na knezoškofa: knezoškofijska kapela / knezoškofijski ordinariat

kneževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kneževati: dolgoletno kneževanje

kneževáti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. biti knez, vladati kot knez: kneževal je več let / tukaj je kneževal slovenski knez

knéževič -a m ( ẹ̑ )
knezov sin: mlad kneževič

kneževína -e ž ( í )
dežela, ki ji vlada knez: država je bila razkosana na kneževine / kneževina Monaco

knéževski -a -o prid. ( ẹ̑ )
knežji : je kneževskega rodu / kneževski sin / dobrote je delila s kneževsko radodarnostjo

knéžič -a m ( ẹ̑ )
1. knezov sin: knezi in knežiči
2. iron. knez : kaj pa bodo takile knežiči

knéžji -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov
zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge ; dobila je naravnost knežja darila

knéžna -e ž ( ẹ̑ )
knezova hči: knez in knežna ; drži se kot kakšna knežna

knittelverz -a [ knítəlvêrz- ] m ( ī-ȇ )
lit. navadno četverostopni jambski verz z zaporedno rimo: pesnitev v knittelverzih

knjíga -e ž ( í )
1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani ; odpreti, zapreti knjigo ; listati po knjigi ; debela, drobna, tanka knjiga ; velik format knjige ; hrbet, platnice knjige ; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga ; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga / omara za knjige
// delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo ; dobra knjiga ; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga ; poučna, zabavna knjiga ; knjiga nabožne vsebine ; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi ; šolske knjige učbeniki ; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja
2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / bela knjiga dogovorno oblikovana zbirka načel, zahtev za urejanje in upravljanje določenega področja ; blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila ; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga ; dolgovna knjiga dolžnikov ; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila ; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov ; matična knjiga
// tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga ; spominska knjiga ; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti znane osebnosti
3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne ; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige ; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla ; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral ; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati ; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira ; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira ; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti ; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene ; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke ; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak ; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov ; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov ; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks ; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu ; pravn. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča

knjigár -ja m ( á )
1. kdor dela v knjigarni, zlasti lastnik knjigarne: knjigarji so pričakovali večji obisk
2. star. knjigarnar : knjigar mu je pošiljal knjižne novosti
// založnik : noben knjigar ni hotel izdati njegovih spisov

knjigárka -e ž ( á )
ženska, ki dela v knjigarni, zlasti lastnica knjigarne: knjigo je kupila na priporočilo knjigarke

knjigárna -e ž ( ȃ )
1. trgovina s knjigami: v tej knjigarni se dobijo tudi najnovejše knjige ; kupiti zgoščenko v knjigarni
2. zastar. knjižnica : v svoji knjigarni je imel veliko dragocenih knjig in rokopisov

knjigárnar -ja m ( ȃ )
1. lastnik knjigarne: stalno kupuje pri istem knjigarnarju
2. ekspr. knjigotržec : knjigarnar mu je pokazal knjižne novosti

knjigárnica -e ž ( ȃ ) zastar.
1. knjižnica : v gradu je bila bogata knjigarnica
2. knjigarna : kupiti knjigo v knjigarnici

knjigárniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na knjigarno: knjigarniška izložba / širiti knjigarniško mrežo

knjigárništvo -a s ( ȃ )
prodaja knjig, navadno v knjigarnah: knjigarništvo je razmeroma mlada trgovska panoga

knjigárstvo -a s ( ȃ )
knjiž. knjigarništvo : knjigarstvo in knjigoveštvo

knjigobŕbec -bca m ( ȓ )
slabš. kdor (rad) veliko bere, išče v knjigah: bil je strasten knjigobrbec

knjigoljúb -a m ( ȗ )
knjiž. ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih; bibliofil : bil je vnet knjigoljub

knjigoljúbec -bca m ( ȗ )
zastar. ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih; bibliofil

knjigomát -a m ( ȃ )
avtomat za izposojo, vračanje knjižničnega gradiva: s knjigomatom si lahko uporabniki sami podaljšujejo in izposojajo knjige

knjigosléd -a m ( ẹ̑ )
tematsko organizirana predstavitev knjig po založbah na knjižnem sejmu: strokovni javnosti je bil namenjen poseben knjigosled z založniki in knjigotržci ; šolski knjigosled

knjigotísk -a m ( ȋ )
tisk. tehnika visokega tiska s črk in klišejev: tiskati v knjigotisku

knjigotiskár -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja s knjigotiskom: razpisati delovno mesto knjigotiskarja

knjigotiskárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na knjigotiskarje: knjigotiskarsko delo / knjigotiskarski strojnik

knjigotŕški -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na knjigotržce ali knjigotrštvo: knjigotrška cena / razširiti knjigotrško mrežo / knjigotrški poklic

knjigotŕštvo -a s ( ȓ )
organizirana prodaja knjig: razvoj knjigotrštva

knjigotŕžec -žca m ( ȓ )
kdor se ukvarja z organizirano prodajo knjig: knjigotržci in založniki

knjigotŕžen -žna -o prid. ( ȓ )
knjigotrški : knjigotržne razmere

knjigotŕžnica -e ž ( ȓ )
zastar. knjigarna : odprli so novo knjigotržnico

knjigovéški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na knjigoveze ali knjigoveštvo: knjigoveška delavnica / knjigoveški nož, stroj ; knjigoveško lepilo

knjigovéštvo -a s ( ẹ̑ )
dejavnost, ki se ukvarja z vezavo knjig: posvetil se je knjigoveštvu

knjigovéz -a m ( ẹ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z vezavo knjig: dober, izkušen knjigovez

knjigovézka -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z vezavo knjig: izšolala se je za knjigovezko

knjigovéznica -e ž ( ẹ̑ )
delavnica, obrat za vezavo knjig: sodobno opremljena knjigoveznica

knjigovódja -e tudi -a m ( ọ̑ )
uslužbenec, ki opravlja knjigovodske posle: knjigovodja v velikem podjetju / razpisati delovno mesto knjigovodje / materialni knjigovodja

knjigovódkinja -e ž ( ọ̑ )
uslužbenka, ki opravlja knjigovodske posle: zdaj je knjigovodkinja v velikem podjetju

knjigovódski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na knjigovodstvo: knjigovodski podatki / dobro organizirana knjigovodska služba / knjigovodski kader / knjigovodski tečaj
adm. knjigovodski mostiček črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig ; fin. knjigovodski račun konto ; knjigovodska listina listina, na temelju katere se zapiše poslovni dogodek v konte

knjigovódstven -a -o prid. ( ọ̑ )
knjigovodski : knjigovodstvena evidenca / knjigovodstveno osebje

knjigovódstvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost, ki se ukvarja z zapisovanjem poslovnih dogodkov v zvezi s premoženjem: knjigovodstvo imajo dobro organizirano / služba družbenega knjigovodstva do 1994 državni organ, ki nadzira uporabljanje družbenega premoženja
fin. dvojno, enojno knjigovodstvo ; materialno knjigovodstvo količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala ; prenosno knjigovodstvo pri katerem se prepiše poslovni dogodek iz dnevnika na konte
// oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja to dejavnost: odšel je v knjigovodstvo

knjigožêr tudi knjigožér -a m ( ȇ; ẹ̑ )
slabš. kdor veliko, hitro bere: postal je pravi knjigožer

knjíštvo -a s ( ȋ )
star. književnost , literatura : nabožno knjištvo / najslavnejša dela svetovnega knjištva

knjížba -e ž ( ȋ )
knjiženje : knjižba dohodkov in izdatkov

knjížen -žna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na knjigo: knjižni hrbet, ovitek ; nagrada za najboljšo knjižno opremo / knjižna omara, polica / knjižni sejem ; novosti s knjižnega trga / knjižni katalog, oglas ; delo je izšlo v priljubljeni knjižni zbirki / uveljavil se je kot knjižni ilustrator / njegove pesmi so izšle v knjižni obliki
ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
// literaren : izdajati knjižni časopis / delo je njegov knjižni prvenec
2. jezikosl. nanašajoč se na kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti: knjižni jezik ; knjižna izreka
3. ki se rabi za knjiženje: knjižni stroj
ekon. knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo ; tisk. knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev

knjíženje -a s ( ī )
glagolnik od knjižiti: kartica za knjiženje izdanega blaga

knjižéven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na književnost: seznanjati se z različnimi književnimi zvrstmi / izdajati književni list ; ta roman je pisateljevo najpomembnejše književno delo / književna umetnost / književni teoretik ; književna kritika
2. knjižen : književni sejem

knjižévnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki piše literarna dela umetniške vrednosti: nadarjena, priznana književnica

knjižévnik -a m ( ẹ̑ )
kdor piše literarna dela umetniške vrednosti: pomemben, ugleden književnik ; brati eseje in kritike znanega književnika ; književniki in publicisti / svobodni književnik ki se poklicno ukvarja s pisanjem takih del ; društvo književnikov

knjižévniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na književnike: posvetil se je književniškemu delu / književniški simpozij

knjižévnost -i ž ( ẹ̄ )
1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik: zanimati se za književnost ; razvoj evropske književnosti ; zgodovina književnosti ; predavanje o ruski književnosti / domača, prevodna, tuja književnost ; klasična, sodobna književnost ; književnost med obema vojnama / študirati svetovno književnost
// navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati mladinsko, otroško književnost ; kupuje angleško, francosko, poljsko književnost
2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva: temeljna dela slovenske književnosti / na fakulteti predava književnost
3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju; literatura : tiskati pedagoško, politično književnost

knjížica -e ž ( í )
manjšalnica od knjiga: brati knjižico ; listati po knjižici ; drobna knjižica praktičnih nasvetov / vpisati v knjižico / čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo ; hranilna knjižica v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti ; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika ; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju
šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja

knjížiti -im nedov. ( í ȋ )
fin. zapisovati poslovne dogodke v konte: knjižiti izdajo blaga, naročila / knjižiti v dobro vpisovati odobritev na desno stran, v desno kolono (knjigovodskih) kontov
// dov. in nedov. vknjižiti : dobiček so knjižili na poseben bančni račun

knjížnica -e ž ( ȋ )
1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja knjige: knjižnica ima nekaj zelo dragocenih rokopisov ; knjižnica vpisuje nove člane ; izposoditi si knjigo v knjižnici / ljudska, pionirska, študijska, znanstvena knjižnica / Narodna in univerzitetna knjižnica
// sistematično urejena zbirka knjig: dopolnjevati knjižnico z novimi knjigami ; ima bogato knjižnico ; zasebna knjižnica
// prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige: študira v knjižnici ; čaka ga pred knjižnico
2. s prilastkom zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine: ima vse knjige knjižnice Sinjega galeba ; urednik Zabavne knjižnice

knjížničar -ja m ( ȋ )
strokovni uslužbenec v knjižnici: knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja
biblio. knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo
// kdor dela v knjižnici: knjižničar mi je prinesel knjigo

knjížničarka -e ž ( ȋ )
strokovna uslužbenka v knjižnici: knjižničarka študijske knjižnice
// ženska, ki dela v knjižnici: profesorica je bila hkrati tudi knjižničarka šolske knjižnice

knjížničarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na knjižničarje ali knjižničarstvo: prirediti knjižničarski tečaj ; delavci knjižničarske stroke / knjižničarski manipulant

knjížničarstvo -a s ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja s sistematičnim zbiranjem, hranjenjem in izposojanjem knjig: knjižničarstvo se je zelo razmahnilo ; naloge slovenskega knjižničarstva
// nauk o delu v knjižnici: članek o knjižničarstvu

knjížničen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na knjižnico: knjižnični inventar ; dopolnjevati knjižnično gradivo / razširiti knjižnično mrežo

knjížnojezikôven -vna -o prid. ( ȋ-ō )
jezikosl. nanašajoč se na knjižni jezik: knjižnojezikovne norme / knjižnojezikovna samostojnost

knjížnost -i ž ( ȋ )
zastar. književnost , literatura : narod z bogato knjižnostjo / leposlovna knjižnost

knjižúra -e ž ( ȗ )
slabš. knjiga, zlasti brez literarne vrednosti: knjižure te vrste naredijo več škode kot koristi

knockdown -a [ nógdáu̯n in nôgdáu̯n ] m ( ọ́-ȃ; ó-ȃ )
šport. stanje pri boksu, ko sodnik zaradi oslabelosti enega od igralcev prekine dvoboj za največ deset sekund: v prvi rundi je bil v knockdownu
// udarec, ki povzroči to stanje: dobil je knockdown

knockout ipd. gl. nokavt ipd.

knòf knôfa m ( ȍ ó )
nižje pog. gumb : pritisniti knof ; obračanje, tiščanje knofa / odleteti, odpasti kot knof

knôfek -fka m ( ọ̄ )
nižje pog. gumbek : oblekica z lepimi, rdečimi knofki

knójevec -vca m ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Korpusa narodne obrambe Jugoslavije: knojevci so uspešno izpolnjevali svoje naloge

knokavt ipd. gl. nokavt ipd.

know-how -a [ nôu̯-háu̯ ] m ( ȏ-ȃ )
knjiž. na raziskovanju, izkušnjah temelječe znanje, zlasti tehnično, za (praktično) uresničitev zastavljenih nalog: biti odvisen od tujega know-howa ; tehnološki know-how

knúta -e ž ( ú )
v ruskem okolju, nekdaj bič s tremi, na koncu razpletenimi jermeni z vozli: udariti s knuto / obsodili so ga na sto udarcev s knuto ; pren., ekspr. trepetati pod knuto izkoriščevalcev

ko 1 vez.
I. v odvisnih stavkih
1. v časovnih odvisnih stavkih za izražanje
a) da se dejanje odvisnega stavka godi istočasno z dejanjem nadrednega: ko sem se bližal domu, me je oče čakal pred vrati ; ko se je prebudil, je stalo sonce že visoko / ekspr. so dnevi, ko ne more nič delati / s prislovom: medtem ko stopa po gozdu, poči strel ; kmet zaloti zajca, ravno ko obira zelnato glavo
b) da se dejanje odvisnega stavka zgodi pred dejanjem v nadrednem: ko prideš domov, napiši pismo ; o tem se pogovoriva, ko se vrnem / s prislovom: brž ko se vreme izboljša, se odpravim na pot ; potem ko so otroci odrasli, so se razkropili po svetu ; pokliči me, takoj ko se vrneš
c) nav. ekspr. da se dejanje odvisnega stavka zgodi po dejanju nadrednega: ne bo dolgo, ko bomo pod svojo streho / s prislovom za novico sem zvedel, še prej ko sem se vrnil preden
// navadno v zvezi medtem ko za poudarjanje nasprotja, različnosti med dejanjem nadrednega in odvisnega stavka: medtem ko sem se jaz moral učiti, so hodili drugi v kino ; oni imajo vino, medtem ko pijemo mi samo vodo / publ.: medtem ko naši prevozniki niso povišali cen, so tuji podvojili stroške prevoza ; lani je imela industrija precej težav, medtem ko je položaj letos mnogo boljši letos pa
2. ekspr., v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: zdaj pa imaš, ko si tako nerodna ; kaj bi tajil, ko pa je res ; ne more brati, ko pa nima očal pri sebi
3. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če : prav rad bi ti posodil, ko bi imel toliko / ko bi se bil fant vsaj malo učil, bi bil izdelal
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje želje ali omiljenega ukaza: ko bi si le dal kaj dopovedati ; ko bi ti vedela, kako je pri nas hudo ; prosil bi vas, ko bi mi dali koga za spremstvo / kaj, ko bi poslali po zdravnika
4. knjiž., nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav : ko bi tudi imel, tebi ne bi dal ; tudi v kuhinjo ni pogledala, ko je sicer rada stopila tja
5. knjiž., v primerjalnih odvisnih stavkih, s pogojnim naklonom ali v zvezi z da za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor 2 , kot 2 : pregiba ustnice, ko da moli ; odskočil je, ko da bi ga (bila) kača pičila
6. ekspr., v primerjalnih odvisnih stavkih, s primernikom za izražanje sorazmernosti z dejanjem nadrednega stavka: bolj ko vpije, manj ga poslušajo ; dalj ko je bral, bolj ga je povest zanimala
II.
pog., med členi v stavku kakor 2 , kot 2 :
a) dela ko v prejšnjih časih
b) letošnja prireditev je lepša ko lanska / ni tako močen ko brat / ni mi pisal več ko enkrat
c) vede se ko gospodar / drži se ga ko klop ; krade ko sraka ; molči ko grob ; bled ko zid ; lačen ko volk ; star ko zemlja ; tema je ko v rogu
č) tega ne povej drugemu ko njemu
nar. zahodno ko hitro je stopil iz hiše, ga je zmrazilo kakor hitro ; ekspr. naj pride prej ko mogoče ali prej ko prej kar se da hitro, kar najhitreje; prim. bržkobrž , prejkoprej , slejkoprej

2 medm. ( ọ̑ )
posnema glas kokoši: ko ko ko, se oglašajo kokoši / koko, kokoko, kokodak

3 medm. ( ȍ )
posnema glas koklje: ko ko ko, vabi koklja

ko... ali kò... predpona v sestavljenkah ( ȍ )
za izražanje
a) obstajanja poleg, vzporedno s tem, kar je pomen osnovne besede: koaksialen, koeksistenca, kovalenten
b) delovanja skupaj s kom, čim: kooperacija, koprodukcija, korepetirati

kòadjútor -ja m ( ȍ-ȗ )
rel. škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik, škof pomočnik:

koagulácija -e ž ( á )
glagolnik od koagulirati: pospešiti koagulacijo ; koagulacija beljakovin / koagulacija krvi strjevanje

koagulát -a m ( ȃ )
kem., med. kar koagulira; skrknjenina , strjenina : naravni koagulati / koagulat krvi strdek

koagulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem., med. prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov; skrknjevati , strjevati se : albumin pri pasteriziranju koagulira / mleko koagulira ; preh. formaldehid koagulira beljakovine

kòaksiálen -lna -o prid. ( ȍ-ȃ )
elektr., navadno v zvezi koaksialni kabel kabel iz dveh, med seboj izoliranih vodnikov, ki imata isto, skupno os: dobivati podatke, signal po koaksialnem kablu ; povezava preko koaksialnega kabla

koála -e ž ( ȃ )
zool. medvedu podoben rastlinojedi avstralski sesalec, Phascolarctus cinereus: mladiči koale ; kenguruji in koale / plišasta koala / medvedek koala

koalícija -e ž ( í )
zveza strank, držav za dosego skupnega cilja: zavezniške države so predstavljale antihitlerjevsko koalicijo / povezati se v koalicijo / koalicija novih strank / vladna koalicija dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi

koalicíjski tudi koalícijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na koalicijo: sestanek predstavnikov koalicijskih strank / koalicijski odnosi / koalicijska vlada vlada, v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank
voj. koalicijska vojna vojna, v kateri se na eni ali na obeh straneh bojuje več, že v mirnem času vojaško povezanih držav

koalírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
publ. povezati se zaradi skupnega cilja: meščanske stranke so se koalirale

kobacáč -a m ( á )
ekspr. kdor kobaca, navadno otrok: opazovala je svoje male kobacače

kobacánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kobacati: nerodno kobacanje

kobacáti -ám nedov. ( á ȃ )
s težavo, nerodno premikati se: otrok že kobaca / kobacati po vseh štirih
// ekspr. nerodno, okorno hoditi: počasi je kobacal po snegu ; mlade mucke kobacajo za materjo / fantiček je začel kobacati hoditi

kobacljáti -ám nedov. ( á ȃ )
kobacati : otrok je kobacljal po sredi ceste

kobáča -e ž ( á )
nar. vzhodno (večja lesena) kletka: kokoši je zaprla v kobačo / vrgli so ga v kobačo zapor, ječo

kobál 1 tudi kobálj -a [ prva oblika kobau̯ in kobal ] m ( ȃ )
star. mesto med nogami, korak: do kobala se je udiralo
star. sklonil se je in pogledal skozi kobal skozi razširjene, razmaknjene noge; prim. okobal

kobál 2 tudi kobálj [ prva oblika kobau̯ in kobal ] prisl. ( ȃ )
star. v razkoračenem položaju kakor pri jahanju; okobal : sedeti kobal na skali, v sedlu / v kobal sesti na hlod, stol

kobálast in kobáljast -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kobaljo ali kobal: kobalast moški / kobalasta stoja / kobalasto drevo

kobáliti -im nedov. ( ā ȃ )
star. okobal sedeti, premikati se: kobaliti na stolu / kobalil je osla skozi vas

kobálja -e ž ( á )
1. star. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila : na voz je naložil tri kobalje / splezati v kobaljo hrasta v prostor med kraki drevesa
2. nav. mn., zastar. noga : potegnil ga je za kobalje iz vode ; dolge, suhe kobalje / v prislovni rabi v kobaljo sedeti okobal
// mesto med nogami, korak: hlače so se v kobalji raztrgale

kóbalt -a m ( ọ̑ )
kem. zelo trda, magnetna težka kovina sive barve, element Co: bogata nahajališča kobalta

kóbalten -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. (kobaltovo) moder: kobaltna barva / kobaltno nebo

kóbaltov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kobalt: kobaltov oksid / pridobivati kobalt iz kobaltovih mineralov / kobaltovo steklo / kobaltovo modrilo pigment v kobaltu modre barve
med. kobaltova bomba aparat za globinsko obsevanje tumorjev

kobíla -e ž ( í )
1. odrasla samica konja: kobila je zarezgetala ; napreči, pognati kobilo / čistokrvna, plemenska kobila ; grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen
preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
2. nizko ženska močne postave, navadno mlajša: zbrale so se same kobile / vse tri hčere so bile prave kobile
3. nar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza : hlod sta položila na kobilo / tesarska kobila
// opornik, navadno pri lesenem mostu; mostna koza : med kobilami je tekel potok / mostna kobila

kobílar 1 -ja m ( ȋ )
zool. ptica pevka rumene barve, s črnimi perutmi, Oriolus oriolus: v vrhu smreke je zažvižgal kobilar

kobílar 2 in kobilár -ja m ( ȋ; á )
zastar. konjar : kobilarji in mešetarji

kobilárna -e ž ( ȃ )
kraj, prostor za vzrejo konj: kupil je konja v kobilarni / kobilarna v Lipici

kobílast -a -o prid. ( í )
nizko velik , neroden 2 : kobilasta ženska

kobílca -e ž ( í ) pog., od 1991 do 2007
bankovec za pet tisoč slovenskih tolarjev: odkrili so ponarejene cankarje in kobilce

kobílica -e ž ( í )
1. žuželka zelene barve z zelo dolgima zadnjima nogama: po travniku so poskakovale kobilice ; cvrčanje kobilic ; vojakov je bilo kot kobilic
2. nav. ekspr. manjšalnica od kobila: svoje kobilice ne bi dal za štiri konje ; pripeljal se je s črno kobilico
3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj : teše kobilico / ladijska kobilica ; kobilica čolna / položiti, postaviti kobilico začeti graditi ladjo, čoln
glasb. kobilica ploščica na trupu godalnih instrumentov, čez katero so napete strune ; zool. kobilica selivka žuželka, ki se v velikih rojih seli in uničuje zelenje, Locusta migratoria

kobíličar -ja m ( í )
zool. ptica pevka, ki živi zlasti na močvirnih tleh, ob vodi, Locustella naevia:

kobíličji -a -e prid. ( ī )
nanašajoč se na kobilice: kobiličja krila ; kobiličje telo / kobiličje leto leto, ko se v velikih množinah pojavijo kobilice selivke

kobílji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kobile: kobilja griva / kobilje mleko / njen kobilji smeh zelo glasen, hrupen

kóbra -e ž ( ọ̑ )
velika, zelo strupena azijska kača: pik kobre

kóbranka -e ž ( ọ̑ )
zool. belouški podobna nestrupena kača, Tropidonotus tesselatus: ujeti kobranko ; razširjenost kobranke

kobúl -a m ( ȗ )
več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov: na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode / odtrgala je kobul cvetja
bot. kobul socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste točke glavne osi ; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi

kobúla -e ž ( ú )
več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov; kobul : lešniki so v bogatih kobulah viseli na vejah
agr. žensko socvetje ali plod hmelja

kobúlast -a -o prid. ( ú )
podoben kobulu: kobulasta oblika / kobulasti cveti
bot. kobulasta vetrnica visokogorska rastlina z deljenimi listi in navadno belimi cveti v kobulu, Anemone narcissiflora

kobúlček -čka m ( ȗ )
manjšalnica od kobul: kobulček jagod
bot. kobulček socvetje na posameznem poganjku sestavljenega kobula ; zali kobulček rastlina z drobnimi cveti v kobulih, ki jih obdajajo beli ali rdečkasti listi, Astrantia

kobúlica -e ž ( ú )
manjšalnica od kobula: kobulica lešnikov

kobúlnica -e ž ( ȗ )
nav. mn., bot. rastline, ki imajo cvete združene v kobule, Apiaceae:

kòc kôca m ( ȍ ó )
pog. (volnena) odeja, zlasti slabša: s seboj je nosil šotorko in koc ; razgrniti koc na tla ; pokriti se s kocem ; debel, volnen koc ; konjski, vojaški koc

kôca -e ž ( ó )
nar. vzhodno (volnena) odeja, zlasti slabša: pokriti se s koco

kôcast -a -o prid. ( ó )
1. pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami: majhen kocast pes ; kocast rep veverice / bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo / kocasta površina tkanine / telovnik iz kocastega blaga ; kocasto posteljno pregrinjalo
2. cunjast : kocaste snežinke

kôcelj -clja m ( ó )
nar. zahodno štor , kocen : zeljni kocelj

kocén -a m ( ẹ̑ )
1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi ; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam
2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten

kocénje -a s ( ẹ̑ )
več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni: košaro kocenja je stresla kravi v jasli

kocína -e ž ( í )
trša dlaka, zlasti pri človeku: izpuliti kocino ; roke je imel poraščene z dolgimi črnimi kocinami ; kocine na bradi, prsih

kocínar -ja m ( ȋ ) ekspr.
1. neobrit, po obrazu s kocinami porasel človek: tega kocinarja bi se človek še pri belem dnevu ustrašil
2. z dlako zelo porasla žival, zlasti medved: kje si pa ustrelil tega kocinarja

kocínast -a -o prid. ( í )
nav. ekspr. porasel s kocinami: kocinast obraz ; kocinasta brada ; prsi je imel zelo kocinaste / zverina ga je zgrabila s svojo kocinasto šapo kosmato / kocinasta kučma s kosmato, dlakavo površino

kocínica -e ž ( í )
nav. ekspr. manjšalnica od kocina: fant si je vsako kocinico sproti obril

kócka 1 -e ž ( ọ̑ )
1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko ; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke
2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa ; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa
// tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko ; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko ; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati
ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je ; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi ; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet

kôcka 2 tudi kócka -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko ; pokriti se s kocko ; topla zimska kocka

kóckanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kockati: oblast je kockanje prepovedala ; kockanje in popivanje / kockanje ceste bo v dveh dneh končano

kóckar -ja m ( ọ̑ )
igralec, ki kocka: postal je strasten kockar / goljuf in kockar hazarder

kóckast -a -o prid. ( ọ̑ )
1. ki ima obliko kocke: kockast kristal ; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti
2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec

kóckati -am nedov. ( ọ̑ )
1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali
// pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka
2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča

kóckica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od kocka: predmet ima obliko kockice

kóckovec -vca m ( ọ̑ )
premog v velikosti od 3 do 6 cm: naročiti dve toni kockovca

kócna -e ž ( ọ̑ )
nar. gorenjsko veriga (za privezovanje goveda k jaslim):

kôcnjast -a -o prid. ( ó )
nar., navadno v zvezi s snežinka velik , cunjast : kocnjaste snežinke

kocnjáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal

koconóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes ; koconoga kokoš
zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus

kòč kôča m ( ȍ ó )
1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč
2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca

kóča -e ž ( ọ́ )
1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana ; prenočila sta v koči / planinska koča
2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča
3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo ; kmečka, lesena koča
// zelo majhno posestvo: na koči se težko živi
rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib

kóčar -ja m ( ọ̑ )
star. bajtar , kajžar : na koncu vasi so živeli kočarji

kóčarica -e ž ( ọ̑ )
star. bajtarica , kajžarica : revna kočarica s kopico otrok

kočaríja -e ž ( ȋ )
nar. vzhodno bajtarija : priženil se je na kočarijo

kóčarka -e ž ( ọ̑ )
star. bajtarica , kajžarica : kmetice in kočarke

kóčarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kočarje: izvira iz kočarskega rodu / kočarska bivališča ; sam.: poročil se je s kočarsko

kôček -čka m ( ō )
nar. gorenjsko prašiček : kočki so rili po blatu

kočemájka -e ž ( ȃ )
nekdaj daljša, oprijeta ženska jopa iz blaga: oblekla je kočemajko ; žametna kočemajka

kočérja -e ž ( ẹ̑ ) pog.
obrok hrane, ki se jé pozno popoldne namesto kosila in večerje: za kočerjo so spekli pico

kočévar -ja m ( ẹ̄ )
pog. premog, ki se koplje v Kočevju: kuriti s kočevarjem

kočévarščina -e ž ( ẹ́ )
kočevska nemščina: društvo je izdalo zgoščenko ter pesmarico s starimi pesmimi v kočevarščini

kočeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj
2. knjiž. zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi

kóčevnik in kočévnik -a m ( ọ̄; ẹ̑ )
zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomad , pastir : taborišče kočevnikov

kóčevniški in kočévniški -a -o prid. ( ọ̄; ẹ̑ )
nanašajoč se na kočevnike: kočevniški način življenja / kočevniška ljudstva

kočévski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Kočevarje, Kočevje ali Kočevsko: kočevski gozdovi / kočevski premog / kočevska nemščina / Kočevski zbor Zbor odposlancev slovenskega naroda

kočévščina -e ž ( ẹ̑ )
kočevska nemščina: ogovoril ga je v kočevščini

kóčica -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od koča: nizka lesena kočica

kóčič -a m ( ọ̄ )
zool. rak, ki živi po kleteh, drvarnicah in pod lubjem; navadni prašiček

kočíja -e ž ( ȋ )
udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo ; zapreči konje v kočijo ; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov
ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom

kočijáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj

kočijáž -a m ( á )
voznik kočije: kočijaž je pognal konja

kočijážiti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let

kočíjen -jna -o ( ȋ )
pridevnik od kočija: kočijne vzmeti ; kočijna vratca

kočíjica -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico

kočíjnik -a m ( ȋ )
knjiž. del kočije, namenjen za potnike: kočijnik se je zazibal / pripeljal se je s poštnim kočijnikom s (poštno) kočijo

kočíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kočijo: kočijsko okno / kočijski konj konj, vprežen v kočijo ; kočijska vprega

kočírati -am nedov. ( ȋ )
kočijažiti : gospodar je sam kočiral

kóčka -e ž ( ọ́ )
nar. vzhodno hišica , bajtica : imel je le njivo in napol podrto kočko

kočljív -a -o prid. , kočljívejši ( ī í )
1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv ; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju
// ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo ; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic
2. zastar. izbirčen , zahteven : otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko

kočljívec -vca m ( ȋ )
1. ekspr. pretirano občutljiv človek: nič se mu ne sme reči, ker je tak kočljivec
2. zastar. izbirčnež , zahtevnež : on ni tak kočljivec, da tega ne bi jedel

kočljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost kočljivega: zaradi kočljivosti položaja se je umaknil / ekspr. takšne kočljivosti me ne zanimajo kočljive stvari

kóčna -e ž ( ọ̄ )
geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline; krnica

kóčnik -a m ( ọ̄ )
zob v stranskem delu čeljusti za drobljenje, mletje hrane: manjkata mu dva kočnika ; otroku že raste kočnik
anat. vsak od šestih zadnjih zob v eni čeljusti

kóčnjak tudi kočnják -a m ( ọ̄; á )
star. kočnik : zlomil se mu je kočnjak

kočúra -e ž ( ȗ )
slabš. grda, slaba hiša: kočura mu je pogorela ; živi v stari kočuri
// hiša sploh: celo življenje je varčeval za to kočuro

kód 1 -a m ( ọ̑ )
sistem dogovorjenih znakov, ki predstavlja določene podatke, informacije: dešifrirati, sestaviti kod ; prevesti sporočilo v kod ; zapisati v kodu ; satelit dobiva povelja v binarnem kodu / vsaka črka ima, predstavlja svoj kod ; izračunati zapisane kode števil ; črkovni, številčni kod / filmski, kulturni kod / jezikovni, komunikacijski kod

kód 2 prisl. ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje: kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad? / do kod hočeš priti? ; od kod si doma? / star. kod bi ušel? kje / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povprašaj, kod se gre na postajo ; ekspr. kod vse je blodil, se ne spominja
ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda
// zastar. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja; kje : kod neki se skriva?
2. star. izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje : ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš ; gotovo se skriva tam kod; prim. bogve , kdove

kóda 1 -e ž ( ọ̑ )
dogovorjen znak, sestavljen iz enega ali več znakov, ki predstavlja določen podatek, informacijo: programska koda ; izračunati zapisane kode števil / abecedna, številčna koda / varnostna koda ; ključavnica s štirištevilčno kodo / bar koda črtna koda ; črtna koda niz temnih črt z vmesnim svetlejšim prostorom, ki elektronski napravi omogoča odčitavanje določenih informacij o proizvodu
// sistem takih znakov: sestaviti kodo ; pisanje kode za operacijski sistem ; rač. urejevalnik kode

kóda 2 -e ž ( ọ̑ )
glasb. zaključni, končni del skladbe, stavka: v celi skladbi je koda najučinkovitejša

kódak -a m ( ọ̑ )
fotografski aparat ameriške tovarne Kodak: turist je s svojim kodakom neprestano fotografiral
// zastar. fotografski aparat sploh:

kodeín -a m ( ȋ )
farm. opijev alkaloid, ki blaži bolečine in zlasti pomirja kašelj:

kódeks -a m ( ọ̑ )
1. zakonik, zbirka zakonov: izdati kodeks ; kodeks kanonskega prava / Napoleonov kodeks
// navadno s prilastkom družbeno priznan in uveljavljen sistem načel, predpisov: moralni kodeks mu tega ne dopušča ; kodeks zdravniške etike ; nespoštovanje poslovnega kodeksa / publ. kodeks cestnih predpisov
2. pravila , pravilnik : seznaniti se s kodeksom / zbiranje podatkov poteka po posebnem kodeksu
3. biblio. rokopisna knjiga iz dobe pred iznajdbo tiska: stari pergamentni kodeksi / supraseljski kodeks
navt. mednarodni signalni kodeks knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh držav

kodélja -e ž ( ẹ̑ )
v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: na preslico je nataknila novo kodeljo ; puliti laneno predivo iz kodelje ; razkuštrana glava, podobna veliki kodelji ; pren., ekspr. njegov obraz je bil ogromna kodelja sivih kocin
tekst. preja iz kratkih konopljenih izčesanih vlaken

kodéljast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben kodelji: kodeljast šop las

kodéljica -e ž ( ẹ̑ )
bot. dozorelo regratovo socvetje: veter raznaša regratove kodeljice

kóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kod 1 ali koda 1 : kodni znak / urediti katalog po kodnem sistemu

kóder 1 -dra m ( ọ́ )
1. zvit, zavit šop las ali dolge dlake: kodri ji silijo na čelo ; gosti črni kodri / ekspr. razčesavati kodre (kodraste) lase ; pren., ekspr. koder cigaretnega dima
2. manjši hišni pes vitke postave z dolgo kodrasto dlako: čistokrvni koder

kóder 2 [ kodər ] prisl. ( ọ̑ )
navadno s členkom izraža nedoločen, poljuben prostor, po katerem se dogaja premikanje: potika se po travnikih, gozdovih, koder že

kóder 3 [ kodər ] vez. ( ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder je divjal vihar, je drevje polomljeno / zapelji, do koder moreš ; odšel je v kraj, od koder ni vrnitve
// za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder hodi, ga spremljajo otroci
// zastar. za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja; kjer 2 : potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki

kóderkóli 1 in kóder kóli [ kodərkoli ] prisl. ( ọ̑-ọ̑ )
izraža nedoločen, poljuben prostor, po katerem se dogaja premikanje: klati se po polju, gozdu, koderkoli

kóderkóli 2 in kóder kóli [ kodərkoli ] vez. ( ọ̑-ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: pes ga je spremljal, koderkoli je hodil

kodicíl -a m ( ȋ )
pravn., zlasti pri starih Rimljanih dostavek (k oporoki):

kodificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava
// knjiž. uzakoniti , normirati : ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezik

kodifikácija -e ž ( á )
združitev različnih zakonov ali nepisanih pravnih določil v enoten (zakonski) tekst: kodifikacija predpisov s področja premoženjskih odnosov ; kodifikacija letalskega prava
// knjiž. uzakonitev , normiranje : kodifikacija načel miroljubne koeksistence

kodíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kodirati: kodiranje podatkov, sporočil

kodírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
spreminjati določene podatke, informacije v kode: kodirati sporočilo, ukaz / kodirati podatke pred vstavitvijo v računalnik

kodíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kodiranje: kodirni ključ, sistem ; kodirna kartica / kodirni algoritem

kodírnik -a m ( ȋ ) rač.
program, ki kodira podatke, informacije: strojni kodirnik videa ; kodirnik mp3

kodráč -a m ( á )
nav. slabš. kdor ima kodraste lase: ne druži se s tistim kodračem

kodrálnik -a m ( ȃ )
električni aparat za kodranje las: konice lahko skodrate s kodralnikom / kodralnik las

kodrálo -a s ( á )
klešče (za kodranje): segreti kodralo

kódranje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kodrati: kodranje las / kodranje krompirjevih listov / klešče (za kodranje) kleščam podobna priprava za kodranje las

kódranka -e ž ( ọ̑ )
tekst. nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken: nogavice iz kodranke

kódrast -a -o prid. ( ọ́ )
1. ki ima kodre: kodrasti lasje ; kodrasta dlaka, volna / kodrast človek ; kodrast psiček
2. podoben kodru: kodrast list rastline / ekspr. nebo je bilo prekrito s kodrastimi oblaki
vrtn. kodrasti ohrovt ohrovt, ki ima zelo kodraste liste

kódrati -am nedov. ( ọ̑ )
delati, oblikovati kodre: česati in kodrati ; sama se kodra / kodrala ji je lase ; pren., ekspr. veter kodra gladino morja

kódrav -a -o prid. ( ọ́ )
kodrast : kodravi lasje ; kodrava volna / kodrava glava

kódravec -vca m ( ọ́ )
ekspr. kodrast človek ali kodrasta žival: otroci so napeto poslušali tistega kodravca

kódravka -e ž ( ọ́ )
1. tekst. nakodrana, prožna preja iz umetnih vlaken: nogavice iz kodravke
2. mn. klešče (za kodranje): kupila si je nove kodravke

kódravost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost kodravega: enakomerna kodravost las / kodravost volne
agr. bolezen rastlin, pri kateri se poganjki in listi kodrajo

kódrc -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od koder: črni kodrci

kodrcíja -e ž ( ȋ )
zastar. zmešnjava , zmeda : vsej tej kodrciji ni mogel biti kos

kódrček -čka m ( ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od koder: izpod rute so ji silili temni kodrčki / delati si kodrčke

kodrčíja -e ž ( ȋ )
zastar. zmešnjava , zmeda : v državi vlada kodrčija / glavo ji obdaja čudna kodrčija črnih las

kódriti -im in kodríti -ím nedov. , kódri; kódren in kodrèn ( ọ̄ ọ̑; ī í )
knjiž. kodrati : česati in kodriti / večkrat ji kodri lase ; izpod klobuka se kodrijo dolgi lasje

kodrlájsast -a -o prid. ( ā )
pog. ki je različnih, nedoločnih barv: ima kodrlajsaste oči / slabš. ta obleka je preveč kodrlajsasta barvno neskladna, pisana

kodroglàv in kodrogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. ki ima kodraste lase: kodroglavi fantič

kodroglávček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kodroglavec:

kodroglávec -vca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima kodraste lase: dekle hodi z nekim kodroglavcem

kodrogrívec -vca m ( ȋ )
nav. slabš. kdor ima kodraste lase: pusti tistega kodrogrivca ; pren. Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši (O. Župančič)

kodrolás in kodrolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima kodraste lase: visok kodrolas fant / kodrolasa glava

kodrolásec -sca m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor ima kodraste lase: kdo je tisti mladi kodrolasec

kodroláska -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. ženska, ki ima kodraste lase: videli so ga v družbi z neko kodrolasko

kodrolášček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kodrolasec: razposajen kodrolašček

kodrolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima nakodrane liste: kodrolistna rastlina

kòedukácija -e ž ( ȍ-á )
knjiž. skupna vzgoja, izobraževanje (mladine obeh spolov):

koeficiènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. fiz., mat. nespremenljiva količina, ki izraža razmerje med dvema ali več spremenljivimi količinami: tabela koeficientov / razteznostni koeficient količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali prostornina telesa ; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo
2. knjiž. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma; količnik : koeficient se je spremenil ; ugotoviti koeficient
ekon. koeficient obračanja število, ki izraža razmerje med porabljenimi in povprečnimi vloženimi sredstvi, navadno v razdobju enega leta ; koeficient produktivnosti število, ki izraža razmerje med količino proizvodnje in številom delavcev

kòeksisténca -e ž ( ȍ-ẹ̑ )
skupno bivanje, obstajanje, zlasti ob medsebojnem razumevanju, spoštovanju, strpnosti: mirna koeksistenca različnih religij
// zunanja politika, ki temelji na enakopravnem sodelovanju in nevmešavanju v notranje zadeve, mednarodno sožitje: zavzemati se za koeksistenco / publ. politika miroljubne koeksistence / aktivna koeksistenca nekdaj politika vsestranskega trajnega sodelovanja in sporazumevanja

kòeksisténčen -čna -o prid. ( ȍ-ẹ̑ )
nanašajoč se na koeksistenco: zavzemati se za bolj koeksistenčna stališča / koeksistenčna politika / koeksistenčno obstajanje

kòeksistírati -am nedov. ( ȍ-ȋ )
publ. živeti po načelih koeksistence: države z različno družbeno ureditvijo bi morale koeksistirati ; pren., knjiž. v reviji so koeksistirale vse literarne smeri

kòencím -a m ( ȍ-ȋ ) kem.
nebeljakovinska spojina, ki se veže z encimi in omogoča njihovo delovanje: jemati koencime ; pomanjkanje vodotopnega koencima ; mešanica aminokislin in koencimov

kofè -éta m ( ȅ ẹ́ )
pog. kava : prinesi zavitek kofeta / ne pijte preveč kofeta ; iz hiše je dišalo po kofetu

kofeín -a m ( ȋ )
farm. alkaloid v kavi, čaju, kakavu, ki poživljajoče deluje na centralno živčevje: kofein in nikotin

kofeínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kofein: kofeinski preparat

kofétar -ja m ( ẹ̑ )
pog. kdor (rad) pije kavo; kavopivec : bil je strasten kadilec in kofetar

kofétarica -e ž ( ẹ̑ ) pog.
1. ženska, ki (rada) pije kavo; kavopivka : njen dom je postal zbirališče klepetavih kofetaric
2. ekspr. vedeževalka (iz kavne usedline): preden se je odločil, je šel h kofetarici

kofétek -tka m ( ẹ̑ )
pog. kavica : skuhaj malo kofetka / danes sem popil že tri kofetke skodelice kave

kofétkanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od kofetkati: kofetkanje s prijateljicami ; nima časa za zabave in kofetkanje v barih

kofétkati -am nedov. ( ẹ̑ ) pog.
piti kavo, pogosto v povezavi z druženjem: redno je kofetkala v bližnjem lokalu

kogá 1 -- zaim. ( á )
nižje pog., v imenovalniku, rodilniku ali tožilniku kaj 1 : koga bo, nič ne bo

kogá 2 prisl. ( á )
nižje pog. kaj 3 : koga me tako gledaš

kògenerácija -e ž ( ȍ-á ) elektr.
hkratno pretvarjanje energije goriva v toplotno in električno energijo: kogeneracija na lesno biomaso ; naložba v kogeneracijo ; plinski motor za kogeneracijo

kognitíven -vna -o prid. ( ȋ )
filoz. spoznaven : kognitivne prvine

koherénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. medsebojna povezanost, odvisnost: novemu naselju manjka oblikovne koherence ; konsistenca in koherenca gospodarskega plana

koherénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. medsebojno povezan, odvisen: izdelana so objektivna in koherentna merila

koheréntnost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost koherentnega: koherentnost pojmovnega sistema

kohezíja -e ž ( ȋ )
fiz. sila, ki privlači molekule iste snovi: kohezija med molekulami vode ; pren., knjiž. kohezija politične zavesti

kohezíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kohezijo: kohezijska sila / kohezijske tendence v družbi

kohezíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kohezijo: sprememba kohezivnega procesa / v družbi se je izoblikovalo več kohezivnih skupin

kohezívnost -i ž ( ȋ )
fiz. sposobnost za kohezijo: neznatna kohezivnost med plinskimi molekulami ; pren., knjiž. povečati kohezivnost delovnega kolektiva

kohórta -e ž ( ọ̑ )
pri starih Rimljanih vojaška enota, deseti del legije: oborožene kohorte ; poveljnik kohorte

koincidénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. (naključno) sovpadanje, (naključno) ujemanje: do takih koincidenc vedno prihaja ; koincidenca interesov posameznika in družbe / ta koincidenca je verjetno čisto slučajna

koincidénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koincidenco: koincidenčni interesi
geom. koincidenčna ravnina v nekaterih projekcijskih sistemih geometrijsko mesto točk, katerih prirejena risa sovpadata

koincidírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. (naključno) sovpadati, (naključno) ujemati se: ta dogodek časovno koincidira z začetkom vojne

koine tudi kojné -- [ kojné ] m , tudi -- ž ( ẹ̑ )
jezikosl. iz več narečij nastali skupni jezik starih Grkov: vpliv govorjenega koine na knjižni jezik
// tako nastalo narečje, jezik sploh: proučevati koine

koitírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. opravljati spolno združitev, imeti spolne odnose (s kom): koitirati žensko ; koitirati z ženskami / podgane lahko v desetih sekundah koitirajo tudi po večkrat

kóitus -a m ( ọ̑ )
knjiž. spolna združitev: prekinitev, trajanje koitusa ; orgazem pri koitusu / nezmožnost koitusa

kój 1 in kòj prisl. ( ọ̑; ȍ ) nar.
1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; takoj , brž : to reče in koj odide / rekli so mu, da mora priti koj nazaj / koj nato se je stemnilo
2. v neposredni bližini; tik 4 : vas je koj za hribom

kòj 2 prisl. ( ȍ )
nar. severno kar 2 : koj čakajo, da planejo po njem / le koj naravnost povej

kója -e ž ( ọ̑ )
knjiž. kabina, navadno na ladji: častnik je odšel počivat v kojo / slačilna koja v ambulanti

kóji -a -e zaim. ( ọ̑ )
zastar. kateri 2 , ki : macesen, pod kojim stojimo

kojíti -ím nedov. ( ī í )
nar. gojiti , rediti 1 : kojiti živino

kojne gl. koine

kojót -a m ( ọ̑ )
zool. severnoameriška stepska zver, podobna volku, Canis latrans: lačni kojoti

kók 1 -a m ( ọ̑ )
biol. bakterija v obliki kroglice: koki in spirili

kòk 2 medm. ( ȍ )
posnema glas koklje: kok, kok, vabi koklja piščeta

kóka 1 -e ž ( ọ̑ )
bot. tropski grm, katerega listi vsebujejo kokain, Erythroxylon coca:

kôka 2 tudi kóka -e ž ( ȏ; ọ̑ )
ljubk. kokoš : klicati koke

kokaín -a m ( ȋ )
farm. močno mamilo iz listov koke: uživajo heroin in kokain ; uporaba kokaina v medicini

kokainíst -a m ( ȋ )
kdor uživa kokain: zašel je v družbo pijancev in kokainistov

kokainístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki uživa kokain: bila je strastna kokainistka

kokaínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od kokain: kokainska anestezija

kókakóla in coca-cola -e [ kóka-kóla ] ž ( ọ̑-ọ̑ )
osvežujoča gazirana brezalkoholna pijača znamke Coca-Cola: kozarec peneče se kokakole ; reklame za kokakolo

kókalj -a m ( ọ́ )
med žitom rastoči plevel s škrlatno rdečimi cveti: kokalj in plavice

kókanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kokati: kokodajsanje in kokanje

kokárda -e ž ( ȃ )
nekdaj znak, navadno z barvami državne zastave ali z grbom: prišiti kokardo na čepico / dijaki s slovenskimi kokardami / fašistična kokarda

kókati -am stil. kóčem nedov. ( ọ̑ )
navadno v zvezi s kokoš kazati nagnjenje za valjenje piščancev: kokoši slabo nesejo, ker jih precej koka
// oglašati se z glasom kok: koklja je glasno kokala in vabila piščančke

kokcídij -a m ( í )
nav. mn., zool. v prebavilih nekaterih živali živeči drobni zajedavec, ki povzroča obolenja teh organov, Eimeria:

kokcidióza -e ž ( ọ̑ )
vet. bolezen, ki jo povzroča kokcidij: zatiranje kokcidioze

kóker [ kokər ] -- v prid. rabi ( ọ́ )
lov., v zvezi koker španjel manjši lovski pes, navadno rdeče rjave ali črne barve z velikimi visečimi uhlji in dolgo, rahlo valovito dlako: gojiti koker španjele

kokéta -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. ženska, ki koketira, spogledljivka: bila je očarljiva koketa ; vede se kot kaka koketa

kokéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nav. ekspr. ki izraža naklonjenost, simpatijo do druge osebe, navadno z opaznim vedenjem ali govorjenjem, spogledljiv: bila je zelo koketna / koketno dekle / koketen nastop, pogled / koketna obleka

koketeríja -e ž ( ȋ )
ekspr. koketiranje : potrebno je bilo precej koketerije, da je pritegnila njegovo pozornost ; njene kretnje so bile polne premišljene koketerije / ne mara se spustiti z njim v koketerijo / uporabila je vso svojo koketerijo sposobnost koketiranja

koketíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od koketirati: njegovo koketiranje ji je zelo prijalo ; preračunljivo koketiranje / koketiranje z dosežki znanosti in razvojem tehnike

koketírati -am nedov. ( ȋ )
1. nav. ekspr. izražati naklonjenost, simpatijo do druge osebe, navadno z opaznim vedenjem ali govorjenjem, spogledovati se: sedela sta v slaščičarni in koketirala / rad je koketiral z mladimi dekleti / igralec je koketiral z občinstvom
// izkazovati, imeti površen, neresen ljubezenski odnos; ljubimkati : vse poletje sta koketirala / koketira s sošolcem
2. ekspr., v zvezi z z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: koketirali so z idejo trializma / koketira z mislijo na uspeh / ta filozofija koketira z idealizmom

kokétka -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. ženska, ki koketira, spogledljivka: postala je prava koketka ; prikupna koketka

kokétnost -i ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost koketnega človeka: njen obraz je bil poln neprikrite koketnosti ; očarala ga je z narejeno koketnostjo / koketnosti se je naučila v mestu koketiranja

kokétstvo -a s ( ẹ̑ )
koketnost : lokavost in koketstvo

kókica 1 tudi kôkica -e ž ( ọ̑; ȏ )
ljubk. kokoš : mati je zelo skrbela za kokice

kôkica 2 -e ž ( ȏ ) nav. mn., pog.
razpočeno in napihnjeno zrno koruze pokovke; pokovka : jesti kokice ob ogledu filma v kinu ; kupiti porcijo kokic ; čips in kokice

kokíla -e ž ( ȋ )
teh. votla kovinska priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina: izdelovati kokile / jeklarska kokila

kokílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kokilo: kokilni premaz / kokilni odlitek

kóklja -e ž ( ọ̑ )
1. kokoš, ki vali, vodi piščance: na dvorišču je bilo več kokoši in koklja s piščanci / koklja čepi na gnezdu / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem ; kot vzklik naj ga koklja brcne
agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev
2. nizko nerodna (starejša) ženska, ki veliko govori: take koklje še nisem videl

kokljáti -ám nedov. ( á ȃ )
oglašati se z glasom kok: koklje so glasno kokljale

kókljica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od koklja: kokljica je glasno vabila svoje piščančke

kokodájca -e ž ( ȃ )
šalj. kokoš : ima dosti kokodajc / Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca (O. Župančič)

kokodájs 1 -a m ( ȃ )
posamezen glas pri kokodajsanju: slišati je bilo le kokodajs
// kokodajsanje : kokoši so se z glasnim kokodajsom razpršile

kokodájs 2 medm. ( ȃ )
posnema glas kokoši, zlasti ko znese jajce: kokodajs, kokodajs, se oglašajo kokoši

kokodájsa -e ž ( ȃ )
šalj. kokoš : kokodajse slabo nesejo ; lisica je zavila vrat naši kokodajsi

kokodájsanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kokodajsati: kokodajsanje se je malo poleglo

kokodájsati -am nedov. ( ȃ )
1. oglašati se z glasom kokodajs: kokoši so začele glasno kokodajsati
2. nizko veliko in glasno govoriti: ženske so žlobudrale in kokodajsale, da ni bilo ne konca ne kraja
// govoriti sploh: kar naprej ji je kokodajsal, da se mož ne bo več vrnil

kokodájska -e ž ( ȃ )
1. šalj. kokoš : lisica je odnesla še eno kokodajsko
2. slabš. ženska, ki veliko in glasno govori: srečal je tisto zoprno kokodajsko

kokodájskati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. kokodakati , kokodajsati : kokoši vsevprek kokodajskajo / nehaj že kokodajskati, kdo te bo le poslušal

kokodájsniti -em dov. ( á ȃ )
1. oglasiti se z glasom kokodajs: kokoši so preplašeno odskočile in kokodajsnile
2. nizko reči , povedati : kaj bo, so kokodajsnile ženske

kokodák 1 -a m ( ȃ )
posamezen glas pri kokodakanju: kokošji kokodak
// kokodakanje : zbudil ga je glasen kokodak

kokodák 2 medm. ( ȃ )
posnema glas kokoši, zlasti ko znese jajce: z dvorišča se oglaša kokoš: kokodak, kokodak

kokodákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kokodakati: slišati je bilo kokodakanje kokoši / tega njenega kokodakanja je že pošteno sit

kokodákati -am nedov. ( ȃ )
1. oglašati se z glasom kokodak: kokoši so kokodakale na dvorišču
2. nizko veliko in glasno govoriti: nehajte že kokodakati, kdo vas bo le poslušal

kókolj -a m ( ọ́ )
med žitom rastoči plevel s škrlatno rdečimi cveti: trgati kokolj

kókoljnat -a -o prid. ( ọ́ )
poln kokolja: kokoljnata njiva, pšenica

kokón -a m ( ọ̑ )
1. zool. iz niti, vlaken narejen ovoj bube nekaterih metuljev; zapredek : okrogel kokon / kokon borovega prelca
2. tekst. tak ovoj sviloprejke, ki se uporablja kot tekstilna surovina: odvijati svilena vlakna kokonov / kokon sviloprejke

kokónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od kokon: kokonska vlakna

kokórik tudi kokorík -a m ( ọ̑; ȋ )
bot. ciklama : kokoriki že začenjajo cveteti

kókos -a m ( ọ̑ )
visoko tropsko drevo z velikimi pernatimi listi ali njegov veliki koščičasti sad: gojiti kokos ; streti kokos
// tekst. kokosova vlakna: predpražnik, preproga iz kokosa

kókosov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kokos: kokosovi listi ; kokosovo deblo / kokosova moka grobo zmleta moka iz mesnatega dela kokosovega oreha ; kokosova preproga preproga iz kokosovih vlaken ; kokosovo milo milo iz kokosovega olja ; kokosovo mleko užitna tekočina v kokosovem orehu ; kokosovo olje olje iz mesnatega dela kokosovega oreha ; kokosovo pecivo pecivo z dodatkom kokosove moke / kokosov oreh ; kokosova palma ; kokosova vlakna močna vlakna iz zunanjega dela kokosovega oreha

kokóš -i ž ( ọ̑ )
velika domača ptica s kratkim vratom in močnim telesom: krmila je kokoši ; zaklati kokoš ; bela, grahasta kokoš ; jata kokoši / kokoši dobro, slabo nesejo / golovrata kokoš ; štajerska kokoš kokoš jerebičaste, rjave ali bele barve, ki se goji zaradi jajc / domača kokoš / danes smo jedli kokoš / šalj., kot podkrepitev pri moji kokoši, tega mi je pa že dovolj
ekspr. hoditi s kokošmi spat zelo zgodaj ; ekspr. po tistem dogodku se je vedel kot mokra kokoš zelo ponižno, boječe
zool. bankivska kokoš zarodnica domače kokoši, Gallus gallus
// samica nekaterih, navadno na tleh živečih ptic: v fazanji jati je več kokoši kot fazanov / divje kokoši; prim. primojkokoš , prmejkokoš

kokošád -i ž ( ȃ )
več kokoši, kokoši: pes je odpodil sosedovo kokošad

kokóšar -ja m ( ọ̑ )
nekdaj moški, ki se ukvarja z nakupovanjem (in preprodajanjem) kokoši: kokošarju je prodala pet kokoši
// evfem. kdor krade kokoši: sumili so, da je kokošar

kokóšarica -e ž ( ọ̑ )
nekdaj ženska, ki goji, prodaja kokoši, perutnino: jajčarice in kokošarice

kokošáriti -im nedov. ( á ȃ )
nekdaj gojiti, prodajati kokoši, perutnino: že več let kokošari

kokošerêja tudi kokošjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem kokoši: prašičereja in kokošereja

kokošerêjec tudi kokošjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor goji kokoši: nasveti za kokošerejce

kokóševec -vca m ( ọ̑ )
bot. rastlina nerodovitnih tal z drobnimi belimi cveti, Cynanchum laxum:

kokóšji -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kokoši: kokošja jajca ; kokošje meso ; kokošje perje / kokošje pasme / kokošja juha
ekspr. biti kokošje pameti neinteligenten
vet. kokošja kuga nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil

kokóška -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od kokoš: petelinček in kokoška / ljubk. zelo je skrbela za svoje kokoške kokoši
zool. vodna kokoška srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom; črna liska

kokóškica -e ž ( ọ̑ )
ljubk. kokoš : kokoškice prav pridno nesejo

kokošnják -a m ( á )
zaprt prostor za kokoši: sodobno urejen kokošnjak ; kokoši so bile že vse v kokošnjaku

kokót 1 -a m ( ọ̑ )
nar. vzhodno petelin : po vasi so se oglašali kokoti
zool. morski kokot na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko glavo, Dactylopterus volitans

kokòt 2 -ôta m ( ȍ ó )
kokotanje : kokot kokoši

kokóta -e ž ( ọ̑ )
v francoskem okolju lahkoživa ženska, prostitutka iz višjih družbenih slojev: postala je kokota ; oblači se kot velemestna kokota

kokotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kokotati: glasno kokotanje kokoši

kokotáti -ám in -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
1. oglašati se z glasom ko: kokoši so glasno kokotale
2. slabš. govoriti, navadno nerazumljivo, hitro: ves čas je kokotala

kokótov -a -o prid. ( ọ̑ )
nar. vzhodno petelinji : kokotovo pero / kokotovo petje

kokovíčnik -a m ( ȋ )
bot., navadno v zvezi gorski kokovičnik zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika : izvleček iz gorskega kokovičnika

kôkpit -a m ( ȏ )
prostor v nekaterih prevoznih sredstvih, od koder se upravlja vozilo: letalski kokpit ; prostoren kokpit ; kokpit dirkalnika, jadrnice ; dirkač v kokpitu

kòks 1 in kôks kôksa m ( ȍ ō; ō )
gorivo velike kalorične vrednosti, pridobljeno z destilacijo črnega premoga: pridobivati koks / peč na koks
metal. metalurški koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela

kòks 2 in kôks kôksa m ( ȍ ō; ō )
agr. fižol s srednje debelimi, rjavimi ali rdeče pisanimi belimi zrni: saditi koks

koksagíz tudi koksagís -a m ( ȋ )
bot. rastlina, ki vsebuje kavčuk, Taraxacum kok-saghyz:

kôksanje -a s ( ō )
glagolnik od koksati: koksanje premoga / peč za koksanje

koksárna -e ž ( ȃ )
tovarna koksa: zgradili so koksarno / železarna ima novo koksarno obrat za pridobivanje koksa

kôksati -am nedov. ( ō )
metal. pridobivati koks: ves mesec so koksali / ta črni premog se da koksati

kôksen -sna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na koks 1 : koksni oddelek tovarne / koksni plini plini, ki nastanejo pri pridobivanju koksa

koksíranje -a s ( ȋ )
metal. koksanje : uporaba plinov, ki se razvijajo ob koksiranju premoga

kôksov -a -o ( ō )
pridevnik od koks 1 : koksov prah

kóktajl in kóktejl tudi cocktail -a [ tretja oblika kóktajl in kóktejl ] m ( ọ̑ )
mešana, odišavljena pijača iz alkoholnih pijač, sadnih sokov in sladkorja: delati, mešati, pripraviti koktajle ; piti koktajl ; čokoladni, sadni koktajl ; večer s koktajli ; pren., ekspr. koktajl ritmov in popevk
// poznopopoldanska družabna prireditev, na kateri se streže stoječim gostom s pijačo in prigrizkom: iti, povabiti na koktajl ; prirediti koktajl na čast gostom ; v prid. rabi: koktajl obleka boljša kratka ženska obleka za popoldanske družabne prireditve

kóktajlski in kóktejlski in cocktailski -a -o [ tretja oblika kóktajlski in kóktejlski ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na koktajl: koktajlska mešanica / koktajlska obleka koktajl obleka

kòl kôla [ kou̯ ] m , mest. mn. stil. koléh ( ȍ ó )
1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol ; zabijati kole v zemljo ; privezati trto h kolu ; udaril ga je s kolom po glavi ; hrastov kol ; hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / upornike so natikali na kol(e) zlasti v srednjem veku mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e) / mučilni kol
ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje ; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju
arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča
2. pog. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole

kóla 1 -e ž ( ọ̑ )
bot. tropsko drevo, katerega semena vsebujejo tein, Cola vera: uporaba plodov kole v farmaciji

kóla 2 kól s mn. ( ó )
star. voz, zlasti kmečki: sedli so na kola ; peljati se s koli / kola se počasi pomikajo po blatnem kolovozu
preg. sila kola lomi v sili je treba storiti marsikaj, kar se sicer ne bi storilo

kolabírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
kolapsirati : brez dodatne finančne pomoči bi naš zdravstveni sistem kolabiral ; kadrovsko kolabirati / po finalnem nastopu je kolabirala in nato nekaj časa preživela v bolnišnici

kolaborácija -e ž ( á )
1. knjiž. sodelovanje : kolaboracija je bila zelo koristna / več knjig sta napisala v kolaboraciji
2. za okupirano prebivalstvo sodelovanje z okupatorjem: obsodili so ga zaradi kolaboracije / kolaboracija s sovražnikom

kolaboracioníst -a m ( ȋ )
za okupirano prebivalstvo kdor sodeluje z okupatorjem: postal je kolaboracionist ; ljudstvo je samo sodilo izdajalcem in kolaboracionistom

kolaboracionístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kolaboracioniste ali kolaboracijo: kolaboracionistična dejavnost ; kolaboracionistična politika / kolaboracionistična reakcija je na vse načine zavirala osvobodilno gibanje

kolaboracionístka -e ž ( ȋ )
za okupirano prebivalstvo ženska, ki sodeluje z okupatorjem: ni vedel, da je kolaboracionistka

kolaboránt -a m ( ā á )
za okupirano prebivalstvo kdor sodeluje z okupatorjem: sodni proces proti kolaborantom

kolaborántstvo -a s ( ā )
za okupirano prebivalstvo sodelovanje z okupatorjem: zaradi kolaborantstva je emigriral / voditelj kolaborantstva

kolacioníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kolacionirati: del časa je porabila za kolacioniranje

kolacionírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
adm. primerjati prepis besedila, listine z izvirnikom, preverjati (točnost prepisa): kolacionirati spričevalo / kolacionirati prepis pogodbe z originalom

koláč -a m ( á )
1. potica okrogle oblike z luknjo v sredi: jesti, razrezati, speči kolač ; kolač z rozinami
// navadno s prilastkom pecivo take oblike z luknjo v sredi ali brez nje: mandeljnovi kolači ; spekla je odlične medene kolače ; skutin kolač s pudingom
2. publ. finančni delež, odmerjen za določeno področje delovanja: finančni kolač ; oglaševalski kolač ; proračunski kolač ; nameniti največji del kolača za obnovo električnega omrežja
3. nav. mn., zastar. pecivo , piškoti : otrokom je vedno prinesel sladkorčke in kolače ; postregli so jim s sadjem in kolači / jabolčni kolač jabolčni zavitek
4. ekspr. kolobar , klobčič : okrog oči je žival imela mesnato rdeče kolače / kolač žice / lisica se je zvila v kolač
5. nar. vzhodno hlebec (kruha): spekla je pet kolačev / kolač rženega kruha

koláčast -a -o prid. ( á )
podoben kolaču: predmet kolačaste oblike

koláček -čka m ( á )
1. manjšalnica od kolač: mati je spekla vsakemu otroku svoj kolaček
2. pecivo, zlasti okroglo, kolobarjasto: jesti kolačke ; postregli so jima s sadnim sokom in krhkimi kolački

kolagén -a m ( ẹ̑ )
biol., kem. beljakovina, ki sestavlja oporni del vezivnega tkiva: vezivno tkivo sestoji iz kolagena, elastina in retikulina

kolagénski -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od kolagen: kolagenska vlakna

kolájna -e ž ( ȃ )
1. ploščat kovinski predmet z reliefno podobo, napisom; medalja : izdelovati kolajne in plakete ; srebrna, zlata kolajna ; težka kolajna ; trgovina s kolajnami
2. tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje: nositi kolajno ; pripeti si kolajno / odlikovati koga s kolajno za hrabrost, zasluge
// tak predmet, ki se uporablja kot odlikovanje za vsakega izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejših) športnih tekmovanjih: razglasiti rezultate in podeliti kolajne / bronasta kolajna ki se podeli za tretje mesto v posameznih športnih disciplinah ; olimpijske kolajne / šport. žarg. favorit je zlata kolajna z olimpijskih iger dobitnik te kolajne
ekspr. dobiti kolajno biti eden izmed treh najboljših tekmovalcev pri (pomembnejšem) športnem tekmovanju
3. nav. ekspr. odlikovanje, priznanje v obliki takega predmeta: dobil je že veliko kolajn / ostal je brez kolajne

koláps tudi kólaps -a m ( ȃ; ọ̑ )
1. prenehanje zadovoljivega delovanja, možnosti obstajanja zaradi neugodnih razmer, slabega upravljanja; razpad , zlom : zaprtje avtoceste je povzročilo prometni kolaps ; biti, znajti se tik pred kolapsom ; kolaps zdravstvenega, bančnega sistema ; popoln kolaps ; finančni, gospodarski kolaps ; država, ustanova na robu kaosa / kolaps dolarja izguba vrednosti in razpad z njo povezanega plačilnega sistema / civilizacijski, moralni kolaps ; socialni kolaps / kolaps imunskega sistema
2. med. nenadna telesna slabost, izguba zavesti zaradi (kratkotrajnega) padca krvnega tlaka: prišlo je do kolapsa / srčni kolaps ; vročinski kolaps ; kolaps krvnega obtoka
3. med. prostorninsko zmanjšanje votlih organov, zlasti pljuč; upad , sesedenje : umetno povzročiti kolaps pljuč

kolapsírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. prenehati (ustrezno) delovati; odpovedati , razpasti : informacijski sistem je zaradi preobremenitve kolapsiral ; država je pričela kolapsirati ; zaradi slabega upravljanja je zdravstveni sistem kolapsiral
2. nenadoma izgubiti zavest, omedleti: v gneči na vlaku so mnogi kolapsirali

kolár 1 -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem lesenih delov vozov: polomljeno kolo odnesi h kolarju / fant se uči za kolarja

kolár 2 -ja m ( ā )
bel, trd ovratnik katoliških duhovnikov: župnik je bil v civilni obleki in brez kolarja
ekspr. za vedno se je poslovil od kolarja opustil je duhovniški poklic

koláriti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. opravljati kolarska dela: poleti kmetuje, pozimi pa predvsem kolari

kolárna -e ž ( ȃ )
1. kolarska delavnica: v kolarni je bilo prijetno toplo
2. kolnica : kolarna je bila čisto prazna

kolárnica -e ž ( ȃ )
1. kolarska delavnica: kolarnico je imel v zadnjem delu hiše
2. nar. kolnica : postavil je nov hlev in kolarnico ; zapelji voz v kolarnico

kolárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kolarje ali kolarstvo: kolarski les ; kolarsko orodje / kolarska obrt

kolárstvo -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje lesenih delov vozov: kolarstvo in sodarstvo

kôlast -a -o prid. ( ó )
ekspr. podoben kolu: kolaste črke / visok kolast fant

koláš -a m ( á )
nar. belokranjsko plesalec kola: fant se je takoj pridružil kolašem

kolášica -e ž ( á )
nar. belokranjsko plesalka kola: belo oblečeni kolaši in kolašice

kòlaterálen -lna -o prid. ( ȍ-ȃ )
publ. stranski, manj bistven, spremljevalen: razpravljajo o kolateralnih ukrepih za razorožitev / pravo je postalo kolateralna žrtev političnih interesov

kólati -am nedov. ( ọ̑ )
nar. belokranjsko plesati kolo: sprva so kolali počasi, nato pa vedno hitreje

kolavdácija -e ž ( á )
teh. strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, z odpravo obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdacija nove šole

kolavdacíjski tudi kolavdácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na kolavdacijo: kolavdacijski ogled stolpnice / kolavdacijska komisija

kolavdírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
teh. strokovno pregledati opravljeno delo, zlasti v gradbeništvu, in odpraviti obveznosti med izvajalcem in investitorjem: kolavdirati most

kolávta -e ž ( ȃ )
nar. štajersko slab, razmajan voz, avto: pripeljal se je s staro polomljeno kolavto
// voz, avto sploh: odkar se vozi s kolavto, me več ne pozna

koláž -a tudi collage -ea [ koláž- ] m ( ȃ )
1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenka: gvaš in kolaž / izdelki v kolažu
// slika v tej tehniki: kupil je lep kolaž
2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirični kolaž / dramski kolaž

kôlc -a [ kou̯c ] m ( ȏ )
glas, ki nastane pri kolcanju: slaboten kolc

kólca 1 -e ž ( ọ̄ )
nar. vzhodno kolesce , kolešček : ena kolca se je zlomila

kólca 2 kólc s mn. ( ọ̄ )
1. priprava z dvema kolesoma, na katero se pripne plug pri oranju: kolca so cvilila ; naložila sta plug, kolca in brano na voz ; fant je potiskal kolca v brazdo / plužna kolca
2. nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: ves krompir je na kolcih zvozil domov

kôlcanje -a [ kou̯canje ] s ( ō )
glagolnik od kolcati: slišalo se je močno kolcanje

kôlcati -am stil. kôlčem [ kou̯cati ] nedov. ( ō )
1. sunkovito, navadno glasno izdihavati zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: pogosto kolca in kašlja ; s smiselnim osebkom v dajalniku: spet se mi kolca ; fantu se je od strahu kolcalo ; nav. elipt., ob kolcanju (kolca se mi), le kdo spet misli name
// nizko govoriti , pripominjati : že dolgo kolcajo o tem, naredijo pa nič ; nehaj kolcati
2. pog., z dajalnikom tožiti se po čem, pogrešati kaj: le malo počakaj, kmalu se ji bo kolcalo po domu / še danes se jim kolca po tistih časih ne morejo jih pozabiti, še si jih želijo

kólce -a s ( ọ̄ )
nar. zahodno kolesce , kolo 3 : sneti kolce z vozička

kôlcniti -em [ kou̯cniti ] dov. ( ó ȏ )
sunkovito, navadno glasno izdihniti zrak iz želodca zaradi krčev v trebušni preponi: moški je glasno kolcnil ; s smiselnim osebkom v dajalniku večkrat se ji kolcne
// nizko reči , pripomniti : ni zdrav, če kaj ne kolcne vmes

kôlč [ kou̯č ] ž ( ȏ )
nar. zahodno odrezan del rozge ameriške trte za cepljenje z žlahtno trto; ključ : rezati kolči

kolčákovec -vca m ( ā )
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik protirevolucionarnih sil admirala Kolčaka: boji s kolčakovci in denikinci

kôlček 1 -čka [ kou̯čək in kolčək ] m ( ȏ; ō )
zool. del noge pri žuželkah, zrasel z oprsnim obročkom:

kôlček 2 -čka [ kou̯čək ] m ( ó )
manjšalnica od kol: zabiti kolček v zemljo

kôlčen -čna -o [ kou̯čən in kolčən ] prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kolk: kolčni sklep ; kolčna kost

kôlčnica -e [ kou̯čnica in kolčnica ] ž ( ȏ )
anat. parna kost medenice: leva in desna kolčnica

kolèb -éba m ( ȅ ẹ́ )
šport. nihajoči gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji: delati kolebe

kolébanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od kolebati: kolebanje cen, temperature / to njeno nenehno kolebanje ga spravlja v slabo voljo / kolebanje telovadca na drogu

kolébati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. star. nihati, spreminjati se: cene zelo kolebajo ; srednja letna temperatura v teh krajih koleba / odpornost proti boleznim je začela pri njem kolebati
2. star. omahovati, pomišljati se: pojdi že in nikar toliko ne kolebaj / kolebali so, ali naj priredijo veliko ali majhno razstavo
3. knjiž. gugati , zibati : valovi so kolebali jadrnico
star. ko je stopal po ozki brvi, je močno kolebal lovil ravnotežje, omahoval
šport. gibati se, nihaje na drogu ali bradlji

kolébav -a -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. ki koleba: kolebave cene / kolebava hoja / fant je bil zmeraj zelo kolebav

kolében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koleb: kolebne vaje
elektr. kolebno stikalo stikalo, pri katerem je hitrost vklapljanja ali izklapljanja odvisna od hitrosti premikanja ročice

kolebljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. omahljiv , obotavljajoč : tega je kriva njegova kolebljiva samozavest / že kot otrok je bil kolebljiv

kolébnica -e ž ( ẹ̑ )
šport. vrv, ki jo telovadec med vrtenjem preskakuje: dolžina kolebnice ; nastop, vaje s kolebnico ; kolebnica in obroč / preskakovanje kolebnice

kôlec -lca [ kou̯ca ] m ( ó )
1. količek , količ : nasekal in ošilil je nekaj kolcev ; zabiti kolec v zemljo
2. nar. kol : mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu

koléda -e ž ( ẹ̑ ) etn.
1. koledovanje : ponekod je bila koleda že zvečer pred božičem / ob koledah je bilo zmeraj veselo
2. voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki; kolednica : prepevati kolede / božične kolede

koledár -ja m ( á )
1. sistematična razdelitev leta na dneve, tedne in mesece: pomanjkljivosti obstoječega koledarja
astron. gregorijanski koledar ki ga je vpeljal Gregor XIII. in je še sedaj veljaven ; julijanski koledar ki ga je vpeljal Julij Cezar
2. list, več listov (papirja) z razdelitvijo leta na dneve, tedne in mesece, navadno s podatki o luninih menah, praznikih: obesiti koledar na steno ; zapisati podatek na koledar / namizni, stenski, žepni koledar ; stoletni koledar s podatki za najmanj sto let
// knjiga, ki vsebuje poleg koledarskih podatkov še praktično poučne in literarne sestavke: prebirati koledar ; marsikaj zanimivega je v tem koledarju / Izseljenski koledar ki ga izdaja Izseljenska matica Slovenije ; koledar Prešernove družbe
3. publ., navadno s prilastkom razpored , red 1 : pripravili so natančen koledar tekmovanj v zimski sezoni / izdelati koledar cvetenja medovitih rastlin

koledárček -čka m ( á )
manjšalnica od koledar 2: pogledati na koledarček / v usnje vezani žepni koledarčki

koledárnik -a m ( ȃ )
ekspr. pisec, sestavljavec koledarja: razprava o slovenskih koledarjih in koledarnikih

koledárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na koledar: priprava nove koledarske reforme ; zapisovanje dogodkov v koledarskem zaporedju / koledarski sestavki sestavki, objavljeni v koledarju / koledarska zima od 21. decembra do (vključno) 20. marca ; koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra

koledárstvo -a s ( ȃ )
nav. ekspr. sestavljanje, izdajanje koledarjev: ukvarja se s koledarstvom

koléden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kolednike ali koledovanje: koledni običaji ; koledni sprevod ; koledne pesmi

kolédnica -e ž ( ẹ̑ ) etn.
1. voščilna pesem, kakršne pojejo koledniki: peti kolednice / božična, novoletna kolednica ; kresna kolednica
2. ženska, ki koleduje: koledniki in kolednice

kolédnik -a m ( ẹ̑ )
etn. kdor koleduje: hodil je s koledniki od vasi do vasi

kolédniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kolednike ali koledovanje: koledniški obhodi ; koledniške navade

koledovánje in kolédovanje -a s ( ȃ; ẹ̑ )
glagolnik od koledovati: koledovanja se je redno udeleževal

koledováti -újem in kolédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
1. etn. hoditi od hiše do hiše, zlasti med 25. decembrom in 6. januarjem, in s petjem ali igranjem želeti srečo: le malokje še koledujejo
2. nar. s petjem ali igranjem nabirati darove: na starost je veliko koledoval
3. nar. zahodno hoditi od hiše do hiše, zlasti zaradi klepetanja; vasovati : sosede so veliko koledovale

koledž gl. kolidž

koléga -a tudi -e m ( ẹ̑ )
1. kdor ima v razmerju do drugega enako izobrazbo ali poklic, navadno akademskega tipa: on je moj kolega ; za pomoč je poprosil mlajšega kolega / kolega iz službe, šolskih let / kot nagovor spoštovani kolega
2. tovariš , prijatelj : ves prosti čas prebije s kolegi ; bila sta dobra kolega / klubski, moštveni, reprezentančni kolega / poslanski, strankarski kolega / stanovski kolega

kolegiálen 1 -lna -o prid. ( ȃ )
pog. tovariški , prijateljski : biti kolegialen / imeti kolegialen odnos do drugih

kolegiálen 2 -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolegij 2: ustanovitev kolegialnih organov / kolegialno vodstvo države

kolegiálnost -i ž ( ȃ )
pog. tovarištvo , prijateljstvo : kolegialnost med sošolci / to je naredil le iz kolegialnosti do njega

kolegiáten -tna -o prid. ( ȃ )
kolegialen 1 : kolegiatni način vodenja
rel. kolegiatni kapitelj zbor kanonikov nestolne cerkve, določen za skupno bogoslužje

kolégica -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki ima v razmerju do drugega enako izobrazbo ali poklic, navadno akademskega tipa: ravnatelj je predstavil novo kolegico ; kolegica iz pisarne / igralska, novinarska kolegica
2. tovarišica , prijateljica : ima veliko kolegic ; njena najboljša kolegica / klubska, reprezentančna kolegica

kolégij -a m ( ẹ́ )
1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal ; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij ; zdravniški kolegij
// nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij ; udeležiti se kolegija
2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor : papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija ; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora
3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju ; jezuitski kolegij
ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli

kolégijski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kolegij: o tem bo razpravljal kolegijski organ / kolegijsko odločanje / sprehajala sta se med starimi kolegijskimi zgradbami

koléginja -e ž ( ẹ̑ )
zastar. kolegica , prijateljica : med koleginjami ni bila priljubljena / postali sta dobri koleginji

kolegnína -e ž ( ī )
nekdaj pristojbina za bivanje v kolegiju in za obiskovanje šole:

kôlek -lka tudi -a m ( ō )
nekdaj nazobčan listek z nominalno vrednostjo, ki se lepi na dokumente, vloge: kupiti kolek ; priloga naj bo kolkovana s kolkom za dvesto tolarjev

kolékcija -e ž ( ẹ́ )
navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih, zbirka: kolekcija slik, vzorcev, znamk / tovarna pletenin je predstavila prve spomladanske kolekcije ; reklama za novo knjižno kolekcijo zbirko / ekspr. kupil ji je celo kolekcijo brisač in krp

kolékta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. nabiranje darov, prostovoljnih prispevkov, zlasti v cerkvi, nabirka: prirediti kolekto
// tako zbrani darovi, prostovoljni prispevki: prisvojil si je vso kolekto

kolektív -a m ( ȋ )
skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi: kolektiv o tem ni bil obveščen ; posvetovati se z delovnim kolektivom ; majhen kolektiv ; upoštevati interese kolektiva ; izlet, sestanek kolektiva ; skrbeti za zdrave odnose v kolektivu / privajanje na življenje v kolektivu / šolski, tovarniški kolektiv / z združitvijo se strinja ves delovni kolektiv vsi člani delovne organizacije / slabo gospodarjenje nekaterih delovnih kolektivov delovnih organizacij / profesorski kolektiv profesorji
ekspr. knjiga je delo kolektiva več ljudi

kolektíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kolektiv:
a) kolektiven odstop vlade ; kolektivna akcija ; kolektivno vodenje ustanove / to so dosegli s kolektivnimi napori / igralci so pokazali dobro kolektivno igro ; knjiga je kolektivno delo / kolektivna odgovornost, zavest / kolektivni dopust ; potovati s kolektivnim potnim listom
b) razred je ustanovil kolektivni fond za izlete / kolektivne dobrine ; kolektivna zemlja
c) biti navezan na kolektivno življenje / čebele so kolektivna bitja
ekon. kolektivna potrošnja potrošnja, ki se financira iz družbenih fondov ali proračunov; splošna potrošnja ; jezikosl. kolektivno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste, skupno ime ; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena ; pravn. kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci

kolektivíst -a m ( ȋ )
pristaš kolektivizma: postal je kolektivist ; nasprotje med individualisti in kolektivisti

kolektivístičen -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na kolektiviste ali kolektivizem: kolektivističen družbeni sistem ; kolektivistična gospodarska načela / usklajevanje individualne svobode s kolektivističnimi težnjami sedanjega časa
2. kolektiven : kolektivistično obdelovanje zemlje

kolektivizácija -e ž ( á )
glagolnik od kolektivizirati: kolektivizacija gospodarstva ; boj za vsesplošno kolektivizacijo / kolektivizacija kmetijstva, vasi / težave pri izvajanju kolektivizacije

kolektivízem -zma m ( ī )
1. nazor, ki poudarja pomen in interese kolektiva, skupnosti: navdušen pristaš kolektivizma / ideje kolektivizma
// miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: duh kolektivizma se je vse bolj širil
2. kolektivno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: boj za gospodarski kolektivizem / kolektivizem patriarhalne družbe

kolektivizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v kolektivno, družbeno, podružbiti: kolektivizirati gospodarstvo
// privatna kmetijska gospodarstva spremeniti v kolektivna, zadružna: kolektivizirati kmetijstvo / kolektivizirati zemljo
2. nepovezano, izolirano obravnavanje česa spremeniti v kolektivno, skupno: v zadnjih desetletjih so vzgojo kolektivizirali / kolektivizirati družbeno zavest

kolektívnost -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost kolektivnega: kolektivnost pri delu ; umetnost kaže pot iz individualizma v kolektivnost
2. vzajemna pripadnost, navezanost med člani kolektiva: vzgoja kolektivnosti in tovarištva ; zavest kolektivnosti ; čut za kolektivnost

koléktor -ja m ( ẹ́ )
1. grad. osrednji kanal v naselju
a) za odplake: razpoka v kolektorju
b) za inštalacije: gradnja kolektorja / inštalacijski kolektor
2. elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke; komutator : kolektor enosmernega generatorja
3. elektr. elektroda v tranzistorju, ki navadno oddaja ojačeni tok: priključiti baterijo na emitor in kolektor
4. knjiž. prodajalec srečk: nekaj zasluži kot kolektor

koléktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
elektr., navadno v zvezi kolektorski motor elektromotor, pri katerem teče električni tok v rotor po komutatorju; komutatorski motor

kolektúra -e ž ( ȗ )
1. nekdaj dajatev cerkvenim ljudem; bera : priti po kolekturo
2. knjiž. prodajalna srečk: prodajati v kolekturi

kolénast -a -o prid. ( ẹ́ )
ki ima eno ali več izrazitih krivin: kolenasti rovi / kolenasta veja

kolénce -a s ( ẹ̄ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od koleno: dekletce je imelo odrgnjena kolenca
2. bot. odebeljeni del votlega stebla, iz katerega poganjajo listi: potaknjenec naj ima vsaj dve kolenci

kolénčast -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki ima eno ali več izrazitih krivin: kolenčast poganjek ; kolenčaste veje
2. bot. ki ima (izrazita) kolenca: kolenčasto steblo
geol. kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana

kolénček -čka m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od kolence, koleno: poškodba kolenčka / odlomiti slamo tik ob kolenčku
bot. visoka rastlina z rumenimi cveti v koških, Lapsana communis

kolénčenje -a s ( ẹ́ )
agr. delanje, razvijanje kolenc: žito je treba poškropiti pred kolenčenjem

kolénčiti se -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
agr. delati, razvijati kolenca: sadika se kolenči

kolénčkati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
ekspr. s kolenom se dotikati kolena osebe drugega spola z namenom dobrikanja, ljubkovanja: ves večer sta se kolenčkala pod mizo

kolénčnik -a m ( ẹ̑ )
zaščitni elastični ovoj za koleno: pri vseh športih uporablja kolenčnik ; kolenčnik za rolanje

kolénka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn. priprava za zavarovanje kolen; nakolenka : gozdarji so pri sečnji uporabljali kolenke / hokejisti so si natikali kolenke

koléno -a s ( ẹ́ )
1. del noge ob sklepu med golenjo in stegnom: koleno ga boli ; poškodovati si koleno ; poklekniti na obe koleni ; oteklo, ranjeno koleno / stopiti do kolen v vodo ; do kolen segajoče krilo / iztegniti, zlomiti si nogo v kolenu / kolena se mu šibijo, tresejo / upogniti koleno nogo v tem delu / ekspr. prikloniti se do kolen z globokim predklonom ; pren. domačija je ležala na kolenu, ki je molelo iz pobočja
// nav. mn. del noge nad kolenom: posaditi si otroka na kolena ; na kolenih mu je ležala odprta knjiga ; pestovati se na kolenih ; od veselja se je tolkel po kolenih
// pog. del oblačila, ki pokriva koleno: hlače imajo izbočena kolena / nogavice so na kolenih spet strgane
ekspr. bilo ga je strah, da so se mu kolena šibila zelo ga je bilo strah ; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino ; ekspr. imeti mehka kolena biti negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti ; ekspr. upogniti koleno pred kom ukloniti, vdati se; podrediti se ; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju ; ekspr. ne seže mu niti do kolen po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden ; star. to poznam že od mladih kolen iz mladosti ; pog. dati otroka čez koleno natepsti ; ekspr. ženske so popadale na kolena in molile pokleknile ; ekspr. spraviti upornike na kolena pokoriti, premagati jih ; ekspr. vrgla se mu je pred kolena pokleknila je predenj ; biti na kolenih klečati; biti poražen ; ekspr. prositi koga na kolenih zelo ; ekspr. po golih kolenih bi šla za njim na vsak način si ga želi pridobiti ; ekspr. po kolenih se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja
2. teh. kos cevi, ukrivljen v obliki četrtine kroga: zamenjati koleno pri dimovodu ; koleno za vodovodno inštalacijo / dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
3. ekspr. krivina , zavoj : reka naredi na tem mestu koleno ; na kolenu reke je stal most / cesta se tam obrne v blagem kolenu
4. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: dokazal je lahko osem kolen plemenitih prednikov ; posledice se lahko pokažejo pri potomcih do tretjega kolena / bratranec v drugem kolenu / zastar. biti kmečkega kolena rodu, izvora
adm. knjigovodsko koleno knjigovodski mostiček

kolénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koleno: kolensko in bočno gibanje / kolenski sklep, zgib ; kolenski ščitnik elastičen povoj za koleno
med. kolenski refleks refleks, ki ga povzroči udarec pod pogačico napetega kolena

kólera -e ž ( ọ̑ )
huda nalezljiva črevesna bolezen z bruhanjem, drisko in znižanjem telesne temperature: cepiti proti koleri ; ljudje so množično umirali za kolero / azijska kolera

kolerába -e ž ( ȃ )
kulturna rastlina s širokimi modrikasto zelenimi listi ali njena odebeljena korenika z rumenim mesom: okopavati kolerabo ; olupiti, razrezati kolerabo / rumena koleraba

kolerábica -e ž ( ȃ )
1. manjšalnica od koleraba: drobne kolerabice
2. kulturna rastlina z dolgopecljatimi listi ali njeno užitno odebeljeno steblo: presajati kolerabice ; kupila je kilogram kolerabic

kolêričen -čna -o prid. ( é )
ki je čustveno zelo prizadet in se hitro razburi: koleričen človek / kolerični temperament

kolêrik -a m ( é )
človek koleričnega temperamenta: težko sodelujeta, ker sta oba kolerika

kolesár tudi kolésar -ja m ( á; ẹ̑ )
kdor se vozi s kolesom: nesrečo je povzročil neprevidni kolesar ; cesta je bila polna kolesarjev / tekmovanja se bodo udeležili vsi najboljši kolesarji / steza za kolesarje kolesarska steza / gorski kolesar

kolesarijáda tudi kolesariáda -e ž ( ȃ )
športno srečanje, namenjeno rekreativnemu kolesarjenju in druženju: kolesarijada je potekala deloma po slovenskih, večinoma pa po hrvaških cestah ; kostelska kolesarijada ; organizator kolesarijade

kolesáriti -im nedov. ( á ȃ )
voziti se s kolesom: tu je pred leti večkrat kolesaril / v prostem času najraje kolesari / že pet let načrtno kolesari se ukvarja s kolesarskim športom

kolesárjenje -a s ( á )
glagolnik od kolesariti: kolesarjenje mu je v veliko veselje / tekmovati v kolesarjenju

kolesárka tudi kolésarka -e ž ( á; ẹ̑ )
ženska, ki se vozi s kolesom: avto je zbil mlado kolesarko

kolesárke -sárk ž mn. ( á ȃ ) pog.
kolesarske hlače: kolesarke imajo poseben vložek, ki omogoča udobno vožnjo tudi na daljše razdalje

kolesárnica -e ž ( ȃ )
pokrit prostor za shranjevanje koles: kolesarnico imajo v kleti ; spraviti kolo v kolesarnico / šolska, tovarniška kolesarnica

kolesárski tudi kolésarski -a -o prid. ( á; ẹ̑ )
nanašajoč se na kolesarje ali kolesarstvo: ukvarja se s kolesarskim športom ; organizirati kolesarske dirke ; kolesarska steza del cestišča, namenjen za vožnjo s kolesom

kolesárstvo tudi kolésarstvo -a s ( ȃ; ẹ̑ )
vožnja s kolesom v prometu ali športu: kolesarstvo je kljub številnim avtomobilom zelo razvito / svetovno prvenstvo v kolesarstvu / gorsko kolesarstvo

kolésast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben kolesu: kolesast predmet ; okoli jedra se naredi kolesasta kepa

kolésce -a s ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od koló: kolesca se vrtijo ; delovati kot kolesca mehanizma / stol na kolescih / gonilno, zobato kolesce ; pren., ekspr. človek je le kolesce v tehničnem in družbenem stroju
pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški
obrt. kopirno kolesce priprava s kolescem za prenašanje krojev s krojne pole na papir ali s kroja na tanjše gladko blago ; rib. (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice
2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: kolesce čebule, limone / pojedel je pet kolesc salame / zrezati korenje na kolesca

kolêselj -slja m ( é )
udoben odprt voz za več oseb: sesti v koleselj ; peljati se s kolesljem / zapreči koleselj

kolêseljček -čka [ kolesəljčək ] m ( ē )
nav. ekspr. manjšalnica od koleselj: pripeljal se je z lahkim koleseljčkom

kolésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koló: kolesni deli / oglušujoč kolesni ropot / kolesni obroč, plašč

kolésje -a s ( ẹ̑ )
1. skupina med seboj funkcionalno povezanih koles: kolesje se vrti ; kolesje ure ; okrov kolesja ; oglušujoč ropot kolesja / pogonsko kolesje ; letalo je spustilo pristajalno kolesje ; zobato kolesje / vse kolesje se je pokvarilo vsa kolesa / ekspr., z oslabljenim pomenom kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje
2. publ., s prilastkom sistem, način (delovanja): spoznavati kolesje obveščevalne službe

kolesníca -e ž ( í )
1. sled, ki jo zapusti kolo vozila: v vlažni zemlji je bilo videti sveže kolesnice ; voz je zarezal globoke kolesnice / zavoziti iz kolesnic ; v kolesnicah je stala voda
2. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: dogodile so se stvari, ki so ga vrgle iz kolesnic ; spet je v starih kolesnicah / hodijo po zvoženih kolesnicah

kolésnik -a m ( ẹ̑ )
bot. gozdna rastlina s podolgovatimi zimzelenimi listi, Euphorbia amygdaloides:

koléšček -čka m ( ẹ̑ ) nav. ekspr.
1. manjšalnica od kolesce, koló: zavrteti kolešček za pol kroga / igrača na koleščkih ; pren. on ni samostojen človek, pač pa le kolešček v mehanizmu administrativnega aparata
pog., šalj. koleščki (v glavi) se mu prepočasi vrtijo je nekoliko čudaški ; pog., šalj. en kolešček v glavi ima preveč, mu manjka je nekoliko čudaški
2. s prilastkom kos, košček snovi, živila v ploščati in okrogli obliki: za prst debeli koleščki žemlje / dodati nekaj koleščkov hrena / zrezati klobaso, korenje na koleščke

kolešévka -e ž ( ẹ̑ )
geogr. koliševka

koléštra -e ž ( ẹ̑ )
nar. gorenjsko neroden, nespreten človek: te koleštre ne bi marala

kolhóz -a m ( ọ̑ )
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 kmetijska proizvajalna organizacija združenih privatnih posestev: kolhozi in sovhozi

kolhózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kolhoz: kolhozna lastnina / kolhozno življenje / kolhozni sistem gospodarjenja

kolhóznica -e ž ( ọ̑ )
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 članica kolhoza: tekmovanje najboljših kolhoznikov in kolhoznic

kolhóznik -a m ( ọ̑ )
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 član kolhoza: sestanek kolhoznikov

kóli 1 -- v prid. rabi ( ọ̑ )
biol., v zvezi koli bacil in bacil koli bacil črevesne flore, ki ustvarja vitamin B:

kóli 2 prisl. ( ọ̑ ) zastar., v vezniški rabi
1. kako : videl sem, koli revna je koča
2. kolikor : pomagaj, koli moreš / koli je velik, toli je neumen
3. čeprav, če še tako: koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim

kóli 3 členica ( ọ̑ )
za oziralnimi zaimki, prislovi ali vezniki za poudarjanje nedoločnosti, poljubnosti, posplošenosti: ostani, kjer koli si kjerkoli ; star.: kar sem koli rekel, vse je res karkoli ; naj gre kamor že koli kamorkoli (že); prim. kakorkoli 1 , kakršenkoli , kdajkoli , kdorkoli , kjerkoli 1 ipd.

kolíba -e ž ( ī )
1. zasilno, občasno prebivališče, navadno iz desk, protja: postaviti kolibo / koliba iz vej / oglarska, smolarska koliba
2. knjiž. majhna, preprosta hiša, bajta: koliba že razpada ; stanuje v siromašni kolibi / lesena koliba

kolíbica -e ž ( ī )
manjšalnica od koliba: iz desk zbita kolibica / živi v kolibici

kolíbri -ja m ( ȋ )
1. nav. mn., zool. majhne živobarvne južnoameriške ptice z dolgim, ozkim kljunom, Trochilidae: let kolibrijev
2. tip lahkega motornega kolesa znamke Tomos: voziti se s kolibrijem

kólica -e ž ( ọ̑ )
nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici ; pripeljati korenje s kolico
zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni

kolìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od kol: zabijati količe v zemljo ; ograja iz vej in količev / vsako drevesce je bilo privezano k svojemu količu

kolíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od kol(ič): priostriti, zabiti količek ; označiti, pritrditi s količki

kolíčenje -a s ( ī )
glagolnik od količiti: količenje vinograda

količína -e ž ( í )
kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: povečati količino proizvodov ; določena količina zdravil / individualna količina dela / vplivati na kakovost in količino hrane / meriti količino padavin / publ., z oslabljenim pomenom dobili so majhno količino blaga malo / mn., nav. ekspr. voda je drla v velikih količinah
fiz. (fizikalna) količina kar je točno opredeljeno zlasti z načinom in enoto merjenja ; jezikosl. izraz količine

količínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na količino: količinske omejitve uvoza ; velike količinske razlike / količinska preskrba z živili je zadovoljiva / količinske in strukturne spremembe snovi / količinski prevzem nabavljenega materiala
ekon. količinski rabat ; količinska carina carina, ki se odmeri od količine carinjenega blaga ; jezikosl. količinski prislov

kolíčiti -im nedov. ( í ȋ )
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo
a) za zaznamovanje na zemljišču: količil je jame v sadovnjaku ; količiti parcele za nove zgradbe
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: saditi in količiti drevesca

kolíčje -a s ( ȋ )
star. kolje 2 : trhlo količje ; količje iz akacijevega, kostanjevega lesa

kóličkaj prisl. ( ọ̑ ) ekspr., navadno v odvisnih stavkih
1. izraža prav majhno, še mogočo mero, stopnjo: na vsakem količkaj pripravnem kamnu je počival / če me imaš le količkaj rad, mi boš pomagal ; odnesli so vse, kar je bilo količkaj vredno / prihajal je, kadar je količkaj mogel / če bo količkaj leto, ne bomo stradali vsaj malo dobra letina
2. izraža prav majhno, še mogočo količino: kjer je bilo količkaj ravnine, so jo zorali / s količkaj sreče boš ujel ribo

kolíčnik -a m ( ȋ )
1. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma: ugotoviti količnik ; povprečni količnik prirastka prebivalstva
2. mat. število, ki se dobi pri deljenju: izračunati količnik
fiz. lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov ; šport. količnik razmerje med številom danih in prejetih golov

kolidírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. biti v nasprotju, navzkrižju: njihovi interesi zelo kolidirajo ; njegovo ravnanje kolidira s predpisi
// biti istočasen, hkraten: prireditvi kolidirata

kólidž -a in college -ea tudi kóledž -a [ druga oblika kólidž- tudi kóledž- ] m ( ọ̑ )
v angleškem in ameriškem okolju višja ali visoka šola ali univerzi pridružena znanstvena ustanova: obiskovati kolidž / vse tri otroke ima na kolidžu

kólik -a -o zaim. ( ọ̄ )
1. kolikšen : v koliki meri se razlike manjšajo? / s kolikim spoštovanjem smo ga gledali
2. v prislovni rabi koliko : kolikim prijateljem si to zaupal? / kolikim nesrečam bi se izognil, če bi bil pazljiv

kólika -e ž ( ọ̄ )
med., vet. krčevite bolečine v trebušnih organih: konja muči kolika ; zgrabila ga je kolika / črevesna kolika

kólikaj prisl. ( ọ̑ )
star. količkaj : pomagaj, če kolikaj moreš / če imaš kolikaj pameti, tega ne boš storil

kólikanj prisl. ( ọ̑ ) zastar.
1. koliko : joj, kolikanj sem pretrpela zaradi njega
2. količkaj : kadar je kolikanj mogel, se je oglasil
3. v vezniški rabi kolikor : kolikanj bolj nesrečna je, tolikanj bolj je vredna usmiljenja

kolikér -a -o zaim. ( ẹ̑ )
star. koliko vrst: kolikero vino toči? sam.: kolikerim je rešil življenje? koliko ljudem

kólikič prisl. ( ọ̄ )
izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju: kolikič je že poročena, ali ne tretjič? / v stolpu je udarila ura ne vem že kolikič

kóliko prisl. ( ọ̄ )
1. vprašuje po številu ali količini: koliko je ena in ena? koliko stane kilogram moke? koliko bratov imaš? koliko ljudem si to povedal? / koliko večji je tvoj brat od tebe? / koliko si star? koliko je ura? koliko je še do praznikov? koliko je (od) tega, kar sva se zadnjič videla? koliko časa že čakaš? / na koliko ceniš sosedov travnik? po koliko prodajate jabolka? s koliko denarja je kupil svet? v koliko letih je treba vrniti dolg? za koliko presega letošnja proizvodnja lansko? / piše se narazen ali skupaj koliko odstotna in kolikoodstotna je raztopina? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, koliko bo dobil vsak izmed nas ; elipt. toliko ima, da sam ne ve koliko ; na pregledu se odloči, če in v koliko pes ustreza normam koliko
2. ekspr. izraža veliko količino ali mero: joj, koliko jih je ; ti otrok ti, koliko skrbi mi delaš / koliko lepše je tu spomladi / bogve koliko težav te še čaka ; bilo jih je kaj jaz vem koliko ; rešil je življenje ne vem koliko ljudem ; elipt.: ljudi nič koliko ; prehodil je nič koliko sveta

kólikokrat prisl. ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje po številu ponovitev: kolikokrat si bil tam? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih izračunaj, kolikokrat je nova proga daljša od stare
2. ekspr. izraža veliko ponovitev: kolikokrat sem mu že rekel, pa ne uboga / kdove kolikokrat nam je že povedal to zgodbo ; ne vem kolikokrat se je že osmešila z izjavami ; nič kolikokrat je že bil pri nas ničkolikokrat

kólikor vez. ( ọ̑ )
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi ; plačaj toliko, kolikor je vredno ; delam, kolikor morem ; elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere
preg. kolikor glav, toliko misli
// ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je ; pridi k nam, kolikor se da hitro ; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak
// nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal ; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam ; kolikor vem, za vse velja enaka pravica
2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi ; ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko
3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če : vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti

kólikorkrat vez. ( ọ̑ )
v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti ponovitev z dejanjem nadrednega stavka: kolikorkrat je poskusil, zmeraj mu je spodletelo

kolikóst tudi kólikost -i ž ( ọ̑; ọ̄ )
knjiž. količina , kvantiteta : predpisana kakovost in kolikost snovi / kolikost alkohola v krvi

kolikósten tudi kólikosten -tna -o prid. ( ọ̑; ọ̄ )
nanašajoč se na kolikost: med njima je precejšnja kolikostna razlika / dvigniti živinorejo tudi v kolikostnem pogledu

kólikrat prisl. ( ọ̄ )
star. kolikokrat : kolikrat si prebral knjigo? / kolikrat je že obljubil, pa ni držal besede

kólikršen -šna -o zaim. ( ọ̑ )
v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa osebo ali stvar v nadrednem stavku glede na mero ali količino: kolikršen je trud, tolikšno bo plačilo

kólikšen -šna -o zaim. ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje po velikosti: kolikšen bo dobiček / v vezniški rabi ni jasno, v kolikšni meri načrt ustreza potrebam
2. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo: kolikšen trud za tako skromen uspeh

kolimátor -ja m ( ȃ )
fiz. leča, s katero se dobi vzporeden curek svetlobe:

kolína -e ž ( í ) nav. mn.
1. pripravljanje zaklanega prašiča za hrano: imeti vse potrebno za koline / čas kolin / pri tej hiši so koline / hoditi, povabiti na koline na pogostitev ob tej priložnosti
2. meso, mesni izdelki, ki se podarjajo ob tej priložnosti: dati, dobiti koline

kolínar -ja m ( ȋ )
nar. vzhodno klavec ali pomočnik pri klanju (prašiča): pogostiti kolinarje

kolíniti -im nedov. ( í ȋ )
nar. vzhodno pripravljati prašiča za hrano; klati : povsod so že kolinili / kolini že več let

kolínski -a -o prid. ( ȋ )
zastar., v zvezi kolinska voda kolonjska voda: v sobi diši po kolinski vodi

kolíščar -ja m ( ȋ )
arheol. prebivalec kolišča: koliščarji na Ljubljanskem barju ; naselbina koliščarjev

kolíščarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koliščarje: koliščarska keramika / koliščarska naselbina / koliščarske najdbe

kolíšče -a s ( í )
arheol. prazgodovinska naselbina ob bregu, zgrajena na kolih, zabitih v dno: ostanki kolišč

kolišévka -e ž ( ẹ̑ )
geogr. večja kraška kotanja, navadno z navpičnimi stenami: vrtače in koliševke

kolítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od koliti: kopanje in kolitev

kolíti -ím in kólim nedov. ( ī í, ọ́ )
postavljati, zasajati kole, količke v zemljo za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju; količiti : obrezovati, kopati in koliti

kolítis -a m ( ȋ )
med. vnetje debelega črevesa: zdraviti kolitis

kolizíja -e ž ( ȋ )
knjiž. nasprotje , navzkrižje : kolizija dolžnosti, interesov ; kolizija med besedami in dejanji ; protislovja in kolizije pisateljevega notranjega sveta / priti v kolizijo s predpisi
// istočasnost, hkratnost česa: kolizija koncertnih prireditev

koljáč -a m ( á )
knjiž., ekspr. morilec , ubijalec : ustaški koljači

koljé 1 -êja m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. ovratni nakit z navadno bogato okrašenim sprednjim delom: verižice, ogrlice in koljeji

kólje 2 -a s ( ọ́ )
več kolov, koli: impregnirati, ostriti kolje ; postavljati kolje k paradižnikom, v vinogradu ; hrastovo, kostanjevo kolje ; trtno, vinogradniško kolje

kóljenec -nca m ( ọ́ )
nar. fižol z ovijajočim se steblom; visoki fižol

kôlk -a [ kou̯k in kolk ] m ( ȏ ō; ō ó )
1. stranski del medenice: operirati kolk / bolečine v kolku
med. izpah kolka
2. star. grič , hrib : domačije, raztresene po kolkih in slemenih

kolkovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kolkovati: kolkovanje prošnje

kolkováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
nalepiti kolek na dokument, prošnjo kot dokaz plačane pristojbine: pritožbe ni treba kolkovati

kolkôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na kolek ali kolkovanje: kolkovna taksa / kolkovna lestvica

kolkovína -e ž ( í )
pristojbina, ki se plača s kolki: visoka kolkovina

kólmež -a m ( ọ̑ )
močvirska rastlina z dišečo koreniko, dolgimi ozkimi listi in socvetjem, ki ga obdaja zelen tulec: sušiti korenike kolmeža / čaj iz kolmeža

kolníca tudi kólnica -e ž ( í; ọ̑ )
pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: ob gostilni je stala velika kolnica ; spraviti voz v kolnico ; otroci so se skrivali v kolnici

kolník -a m ( í )
nar. kolovoz : po kolnikih so ropotali vozovi (M. Kranjec)

kólo 1 -a s ( ọ̑ )
1. ljudski ples, pri katerem so plesalci drug zraven drugega, navadno v krogu: popoldne so zaplesali kolo / metliško kolo iz okolice Metlike ; moravsko kolo iz Pomoravja / zaigrali so kolo skladbo za ta ples
// tak ples sploh: gledati brigadirsko kolo
2. plesalci, razvrščeni pri tem plesu: kolo se je razklenilo, vilo ; priključil se je kolu / zaplesali so v kolu

kólo 2 -a s ( ọ̑ )
šport., navadno s prilastkom del ligaškega tekmovanja ali turnirja, v katerem igrajo nasprotniki po vnaprej določenem razporedu, navadno isti dan: odigrali so osem kol ; po četrtem kolu vodi lanski prvak ; rezultati zadnjega kola / prvenstveno kolo
igr. kolo športne napovedi igra na srečo, pri kateri se napovedujejo izidi nogometnih tekem določenega prvenstvenega kola

koló 3 -ésa s ( ọ̑ ẹ̑ )
1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti ; sneti, zamenjati kolo ; gumijasto, leseno kolo ; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo ; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
// taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa ; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča vodno energijo za pogon mlina
2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal ; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo ; gorsko kolo z močnim okvirjem, širokimi platišči in veliko prestavami za vožnjo po manj urejenih poteh ; mestno kolo za vožnjo po urejenih poteh ; žensko kolo ; kolo na prestave ; kolo s pomožnim motorjem / ergometrično kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih, opremljena z ergometrom ; sobno kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih / snežno kolo kolesu podobno vozilo za vožnjo po snegu
// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom ; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa
3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela ; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka ; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja ; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč ; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil ; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda ; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo ; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri ; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice ; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih ; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu ; zobato kolo z zobmi na obodu ; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah ; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene ; pogonska kolesa ki ženejo vozilo ; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element

kolobár -ja m ( á )
1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja ; središče kolobarja / narisati kolobar
2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji ; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak
// s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame
// v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim
3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline ; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje ; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti ; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili ; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč ; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina
agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa ; astron. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna ; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi ; zool. kolobar člen

kolobárčast -a -o prid. ( á )
podoben kolobarju: na steno je padala kolobarčasta senca / kolobarčasta tvorba
anat. kolobarčasti hrustanec hrustanec grla v obliki pečatnega prstana

kolobárček -čka m ( á )
manjšalnica od kolobar: narisati kolobarček / na juhi so se naredili kolobarčki masti / zrezati čebulo na kolobarčke ; dim se je v kolobarčkih dvigal iz pipe / kolobarčki klobase

kolobáren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolobar: kolobarna oblika / kolobarno gospodarstvo

kolobáriti -im nedov. ( á ȃ )
1. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot; krožiti : v zraku je kolobaril orel ; mušice so kolobarile nad jezerom / deček je kolobaril z rokami krilil
2. ekspr. hoditi brez cilja, orientacije: kolobariti po gozdu ; ure in ure je kolobaril v temi
3. nespretno, opotekaje se hoditi; kolovratiti : pijanec je kolobaril po cesti
4. agr. sistematično, v določenem zaporedju menjavati kmetijske rastline na določenem zemljišču: kmetje so le počasi začeli kolobariti / kolobariti z lucerno, peso
ekspr. kolobaril je in kolobaril, dokler ni prišel s pravo besedo na dan veliko je govoril, preden je povedal to, kar je nameraval

kolobárjast -a -o prid. ( á )
podoben kolobarju: kolobarjasti gumbi / kolobarjast prerez
astron. kolobarjasti sončni mrk mrk, pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca

kolobárjenje -a s ( á )
glagolnik od kolobariti: večurno kolobarjenje po gozdu ga je utrudilo / uvajati sodobno kolobarjenje ; prednosti kolobarjenja / štiriletno, triletno kolobarjenje pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih

kolobárnica -e ž ( ȃ )
bot., navadno v zvezi majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii: nabirati majniške kolobarnice

kolobárnik -a m ( ȃ )
nav. mn., zool. živali, ki imajo členasto telo in so brez nog, Annelida: razvoj členonožcev iz kolobarnikov

kolobócija -e ž ( ọ́ ) pog., ekspr.
1. zmešnjava , zmeda , nered : nastala je kolobocija ; s tem je povzročil veliko kolobocijo / kolobocija prvih vojnih dni
// neprijetnosti , težave : imeti kolobocije s čim ; prireditev se je nadaljevala kljub vsem kolobocijam
2. kar je neurejeno, nesistematično: njegovo pripovedovanje je bilo prava kolobocija ; te kolobocije ne bo nihče bral

kolódij -a m ( ọ́ )
kem. raztopina nitrata celuloze v zmesi alkohola in etra: uporaba kolodija v medicini in fotografiji

kolódijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kolodij: kolodijske barve / kolodijski bombaž

kolodvór tudi kolodvòr -óra m ( ọ̑; ȍ ọ̑ )
osrednja stavba in njej pripadajoči objekti in naprave, ob katerih se ustavljajo vlaki; železniška postaja : dobiva se pred kolodvorom ; zgradili so nov kolodvor / biti v službi na kolodvoru
// kraj, prostor, kjer je taka zgradba: tujec je iskal kolodvor ; v mestu je več kolodvorov / potniški, tovorni kolodvor
etn. majka prišla s kolodvora otroška igra s petjem, pri kateri si ena od deklic izbira hčere

kolodvórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kolodvor: kolodvorska čakalnica, restavracija ; kolodvorska ura

kolofôktar -ja m ( ó )
zastar. šaljivec , pavliha : bil je velik kolofoktar

kolofón -a m ( ọ̑ )
tisk. podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu: kolofon v okvirčku ; kazalo in kolofon / avtor je naveden v kolofonu

kolofónija -e ž ( ọ́ )
smola, ki ostane pri destilaciji terpentina: namazati lok violine s kolofonijo ; uporaba kolofonije v kemijski industriji

koloíd -a m ( ȋ )
kem., min. naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja skozi membrano: koagulacija koloidov / hidrofilni koloidi

koloíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koloid: koloidna raztopina ; koloidno stanje / koloidni delci / koloidno zlato

kolokácija -e ž ( á )
1. jezikosl. zveza dveh ali več besed, ki se v besedilih pogosto pojavljajo skupaj, pri čemer je pomen zveze napovedljiv iz posameznih pomenov besed: kolokacije s primeri so vzete iz korpusa
2. rač. postavitev strežnika v prostore ponudnika dostopa do interneta: kolokacija strežnika

kolokátor -ja m ( ȃ ) jezikosl.
beseda, ki se v besedilih pogosto pojavlja ob drugi izbrani besedi ali besedni zvezi: pomen besede določa šele celotni vzorec njenih kolokatorjev

kolókvij -a m ( ọ́ )
1. šol. manj obsežen izpit na visokih in višjih šolah: opraviti kolokvij / pisni kolokvij
2. organizirano posvetovanje, razpravljanje strokovnjakov o določeni temi, navadno v manjšem obsegu: dvodnevni kolokvij slovenskih arheologov ; mednarodni kolokvij
3. knjiž. pogovor, zlasti o čem pomembnem: imela sta važen kolokvij

kolókvijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kolokvij: kolokvijski in izpitni roki / kolokvijsko vprašanje

kolokvírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
šol. opraviti kolokvij: kolokviral je med prvimi

kolomàz in kolomáz -áza m ( ȁ á; ȃ )
mazivo za os pri kolesu: namazati s kolomazom

kolomáznica -e ž ( ȃ )
posoda za kolomaz: stal je pri vozu z veliko kolomaznico v roki

kolombína -e ž ( ȋ )
mlada, navihana ženska gledališka oseba: igra kolombine in harlekina je bila dobra

kolomíja -e ž ( ȋ )
nar. vzhodnoštajersko sled, ki jo zapusti kolo vozila; kolesnica : v razmočenih tleh je bilo videti cikcakaste kolomije

kólomon in kolomón -a m ( ọ̑; ọ̑ )
po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: mikale so ga skrivnosti starih kolomonov

kólomonov in kolomónov -a -o prid. ( ọ̑; ọ̑ )
v zvezi kolomonov žegen , po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati: prebiral je kolomonov žegen / preganjati bolezen s kolomonovim žegnom

kolón -a m ( ọ̑ )
1. najemnik zemlje: izkoriščanje kolonov / briški koloni
// pri starih Rimljanih svoboden najemnik zemlje: koloni in latifundisti
2. kolonialni veleposestnik: izgnati evropske kolone

kolóna -e ž ( ọ̑ )
1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina
a) ljudi, navadno vojakov: kolona se je bližala naselju ; dolga, nepretrgana kolona / kolona vojakov / biti na čelu kolone spredaj, na začetku / hodili so v koloni po eden drug za drugim / dvostopna kolona / ekspr. na trgu so se zbrale kolone ljudi zelo veliko
b) vozil: kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila ; prehiteval je kolono / voziti na koncu kolone
2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino; stolpec : naslov čez štiri kolone / članek obsega tri kolone
3. v zvezi peta kolona , pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese: organizirati peto kolono / delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije ; pren., ekspr. kominformistična peta kolona
4. nar. zahodno kamnit, obokan vhod, most: kraški portali, kolone in baladurji
adm. z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov ; kem. pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese

kolonáda -e ž ( ȃ )
arhit. stebri, zgoraj povezani z vodoravno gredo ali loki, stebrišče: kolonade pred baziliko ; kolonada iz belega marmorja ; dvorišče z velikimi kolonadami

kolonát -a m ( ȃ )
odnos med lastnikom zemlje in kolonom: kolonat se je v Dalmaciji zelo dolgo obdržal / starorimski kolonat

kolonátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolonat: kolonatski odnosi / kolonatski sistem

kolonél -a m ( ẹ̑ )
tisk. tiskarska črka, po velikosti med nonparejem in petitom:

kolonélo -a m ( ẹ̑ )
v Italiji polkovnik : povelje je izdal kolonelo

koloniále 1 -a tudi -- m ( ȃ )
zastar. trgovina s kolonialnim blagom: kupuje v kolonialu

koloniále 2 -niál ž mn. ( ȃ )
zastar. kolonialno blago: trgovina s kolonialami

koloniálec -lca m ( ȃ )
ekspr. kolonialist : odnos kolonialcev do domorodnega prebivalstva

koloniálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolonialiste ali kolonijo: kolonialna odvisnost ; kolonialne vojne / kolonialni sistem ; obsodba kolonialne politike / izkoriščanje kolonialnih narodov ; kolonialne dežele kolonije ; kolonialne države države, ki imajo kolonije ; izguba kolonialne posesti / kolonialno blago blago iz kolonij, zlasti živila, začimbe
arhit. kolonialni slog slog, ki posnema arhitektonske oblike matične dežele, zlasti Anglije

kolonialíst -a m ( ȋ )
pripadnik kolonialne države, živeč v koloniji: mržnja domačih prebivalcev do kolonialistov / ekspr. beli kolonialisti
// nav. mn., ekspr. kolonialna država: akcija je prekrižala račune kolonialistov

kolonialístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kolonialiste ali kolonializem: kolonialistična intervencija v Kongu / kolonialistična ideologija

kolonialízem -zma m ( ī )
politika gospodarsko močnejših držav, ki temelji na osvajanju, gospodarskem izkoriščanju in političnem zatiranju drugih dežel: boj proti kolonializmu / angleški, klasični kolonializem

koloníja -e ž ( ȋ )
1. dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost ; britanska, francoska kolonija ; eksploatiranje kolonij
2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo ; nekdanje britanske kolonije
3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija ; zdravstvena kolonija
4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija
5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah
um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev ; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja

koloníst -a m ( ȋ )
1. kdor se naseli, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem območju: prvi kolonisti so se ukvarjali zlasti s poljedelstvom in obrtjo ; nemški kolonisti v Vojvodini
2. kolonialist : postopen odhod kolonistov pred razglasitvijo neodvisnosti dosedanje kolonije

kolonístovski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koloniste: kolonistovska naselbina / kolonistovske vojne kolonialne

kolonizácija -e ž ( á )
glagolnik od kolonizirati: srednjeveška nemška kolonizacija Poljanske doline ; kolonizacija notranjosti dežele / evropska kolonizacija Afrike

kolonizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koloniste ali kolonizacijo: deželo so prekrili novi kolonizacijski sloji / kolonizacijsko območje

kolonizátor -ja m ( ȃ )
pripadnik kolonialne države, živeč v koloniji: imperialistični kolonizatorji ; drastični ukrepi kolonizatorjev
// ekspr. kolonialna država: pisatelji ne morejo pisati v jeziku nekdanjega kolonizatorja

kolonizatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
zastar. kolonizacijski : kolonizatorična prizadevanja

kolonizátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolonizatorje: država je s težavo uresničevala svoje kolonizatorske cilje / kolonizatorska politika

kolonizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
načrtno naseljevati ljudi, navadno na nenaseljenem ali narodnostno tujem območju: kolonizirati prostrane severne predele ; Francija je začela kolonizirati Alžirijo leta 1830

kolónjski -a -o prid. ( ọ̑ )
v zvezi kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje: steklenička s kolonjsko vodo / odišaviti se s kolonjsko vodo ; sam., pog.: diši po kolonjski kolonjski vodi

kolonoskopíja -e ž ( ȋ ) med.
preiskava notranjosti danke in debelega črevesja z upogljivim instrumentom, ki omogoča pregledovanje in manjše posege: napotiti pacienta na kolonoskopijo ; gastroskopija in kolonoskopija / pregled s kolonoskopijo / virtualna kolonoskopija z uporabo računalniške tomografije

kolónski 1 -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kolone ali kolonat: kolonski domovi / odprava kolonskih odnosov

kolónski 2 -a -o ( ọ̑ )
s števnikom pridevnik od kolona 2: stran je 8-kolonska

kolónstvo -a s ( ọ̑ )
kolonat : petdeset let je prenašal breme kolonstva

kolòp -ôpa m , mest. ed. tudi kolópu ( ȍ ó )
nar. zelo hiter tek, zlasti pri konju; galop : preiti iz drnca v kolop ; dirjati v kolopu
ekspr. na ves kolop je tekel zelo hitro

kolór 1 -ja tudi -a m ( ọ̑ )
pog. barvna tehnika: snemati v kolorju / posnel je več kolorjev barvnih filmov

kolór 2 -- v prid. rabi ( ọ̑ )
pog. barven : vložiti kolor film v fotografski aparat / kolor tehnika

kolorádar -ja m ( ȃ )
ekspr. koloradski hrošč: uničevanje koloradarjev

kolorádski -a -o prid. ( ȃ )
v zvezah:, vrtn. koloradska jelka iglasto parkovno drevo z dolgimi, sivo modrimi iglicami, Abies concolor ; zool. koloradski hrošč hrošč z rumenimi in črnimi progami na sprednjih krilih, katerega ličinke uničujejo krompirjevo listje, Leptinotarsa decemlineata

koloratúra -e ž ( ȗ )
glasb. glasbeni okrasek v solističnem petju: izvajanje koloratur / melodija z zahtevnimi koloraturami

koloratúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na koloraturo: koloraturno okraševanje / koloraturna pevka / koloraturni sopran ; koloraturna arija arija, ki vsebuje kolorature

koloratúrka -e ž ( ȗ )
glasb. ženska, ki (lahko) izvaja kolorature: nova pevka je izvrstna koloraturka

koloriméter -tra m ( ẹ̄ )
teh. priprava za merjenje intenzivnosti barv:

koloríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kolorirati: ročno koloriranje fotografij / bogato orkestralno koloriranje

kolorírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. obarvati , pobarvati : s svinčnikom narisani obraz je nato še koloriral / kolorirati glas, melodijo / poročilo je nekoliko poetično koloriral

koloríst -a m ( ȋ )
1. um. slikar, ki mu je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo: velja za enega najboljših koloristov ; Tizian in drugi beneški koloristi
2. knjiž. kdor kaj obarva, pobarva: koloristi in barvni retušerji

kolorístičen -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na kolorit: to je temeljna koloristična posebnost njegovih pesmi
2. knjiž. barven : koloristične nianse

kolorístka -e ž ( ȋ )
um. slikarka, ki ji je barva glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo: nadarjena koloristka

kolorít -a m ( ȋ )
1. um. barve, barvni odtenki (na sliki): enoten kolorit / slika ima živahen kolorit
2. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v prevodu je ohranjen orientalski kolorit

kolorízem -zma m ( ī )
um. likovno izražanje, katerega glavno, najpomembnejše izrazno sredstvo je barva: to je zelo vplivalo na njegov kolorizem / spada med vrhove renesančnega kolorizma

kólos tudi kolós -a m ( ọ̑; ọ̑ )
knjiž. zelo velik, velikanski kip: že od daleč opaziš štiri sedeče kolose
// ekspr., navadno s prilastkom kar je zelo veliko, velikansko: ogromni kolosi železa / po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi tanki / bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos

kolosálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. nenavadno velik, velikanski: kupola se dviga nad kolosalno rotundo / ekspr. ima kolosalne želje
2. ekspr. čudovit , sijajen : od tod je kolosalen razgled / kolosalna zabava

kolosálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost kolosalnega: kolosalnost novih stavb / ekspr. kolosalnost njegovih idej

kolosêj -a m ( ē )
pri starih Rimljanih velikemu amfiteatru podobna stavba: graditi kolosej / Kolosej taka stavba v Rimu

kolosèk in kolosék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zastar. kolesnica , tir : od dežja razmočen kolosek / nobena stvar ga ni vrgla iz starega koloseka

kolotéčina -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. kolesnica , tir : kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo ; spotikala sta se po suhih kolotečinah / vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini kolovozu / življenje se spet vrača v stare kolotečine
avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila

kolotèk in koloték -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila: kolotek je tisoč štiristo milimetrov / kolotek sprednjih, zadnjih koles
2. knjiž. krožnica , tir : zvezda ima svoj kolotek ; pren. takšen je kolotek prave kulture

kolovódja -e tudi -a m ( ọ̑ )
slabš. vodja 1 , voditelj : bil je kolovodja mednarodne tolpe ; kolovodje so polovili in pozaprli

kolovòz -óza m ( ȍ ọ́ )
1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši
2. s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica , tir : še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih

kolovózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kolovoz: kolovozne kolesnice / kolovozna pot kolovoz

kolovóznica -e ž ( ọ̑ )
1. kolesnica , tir : v kolovoznicah se je nabirala voda / to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice
2. kolovoz : voz je obstal na razmočeni kolovoznici

kolôvrat -a m ( ȏ )
1. lesena priprava za ročno predenje: poganjati, vrteti kolovrat ; presti na kolovratu ; sedeti pri kolovratu, za kolovratom
2. nar. klepetava ženska, navadno starejša: tega kolovrata ne morem poslušati
etn. kolovrat lesena ali kovinska priprava za zategovanje vrvi pri povezovanju s senom naloženega voza ; lončarski kolovrat lončarsko kolo, vreteno

kolôvraten 1 -tna -o ( ȏ )
pridevnik od kolovrat: kolovratno kolo

kolovráten 2 -tna -o prid. ( á ā )
ekspr. ki (rad) hodi brez cilja: kolovraten fant / kolovratno popotovanje

kolovrátenje -a s ( á )
glagolnik od kolovratiti: kolovratenje po mestnih ulicah / vrnil se je s svojega dolgega kolovratenja po svetu

kolovrátež -a m ( ȃ )
ekspr. kdor (rad) hodi brez cilja: avto je zbil nekega vinjenega kolovrateža

kolovrátiti -im nedov. ( á ȃ ) ekspr.
1. nespretno, opotekaje se hoditi: pijanec je kolovratil po cesti / zgrešil je pot in kolovrati kar počez preko njiv
2. hoditi brez cilja: ves dan je kolovratil okrog ; kolovrati po gozdu
// slabš. hoditi : pogosto kolovrati tod mimo / samo okrog kolovrati, nič ne dela
slabš. dvajset let je kolovratil po svetu bival, živel v različnih krajih zunaj doma

kolovŕt -a m ( ȓ )
zool. kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus natator:

kolportáža -e ž ( ȃ )
prodaja časopisov, revij po ulicah, v trafikah, kioskih: kolportaža je slabo organizirana / opravljati kolportažo / v kolportaži bo časopis dražji

kolportážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kolportažo: kolportažni oddelek ; kolportažna služba / nav. ekspr. kolportažni roman roman, ki se prodaja v kolportaži, po vsebini navadno malo vreden, plehek

kolportêr -ja m ( ȇ )
1. kdor prodaja časopise, revije po ulicah: zaposlil se je kot kolporter / publ. leteči kolporter ki prodaja časopise, revije, hodeč po ulicah, vlakih, avtobusih
2. knjiž., s prilastkom razširjevalec , oznanjevalec : bil je vnet agitator in kolporter slovanstva

kolportêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki prodaja časopise, revije po ulicah: kolporterji in kolporterke

kolportêrski -a -o ( ȇ )
pridevnik od kolporter: kolportersko delo

kolportírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. po ulicah prodajati, zlasti časopise, revije: posebne izdaje dnevnika še ne kolportirajo
2. knjiž. razširjati , oznanjati : anekdoto je kolportiral samo med najožjimi prijatelji

kólt -a m ( ọ̑ )
ameriški revolver ali pištola večjega kalibra: kavboj s koltom za pasom

kolumbárij -a m ( á )
knjiž. zgradba ali zid, navadno pri krematoriju, z vdolbinami za shranjevanje žar: postaviti žaro s pepelom umrlega v kolumbarij

Kolúmbov -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Kolumba: Kolumbovo odkritje Amerike
ekspr. Kolumbovo jajce na videz nerešljiv problem, enostavno in domiselno rešen

kolúmbovski -a -o prid. ( ȗ )
ekspr. tak kot pri Kolumbu: kolumbovski duh odkrivanja še neodkritih svetov

kolúmbovstvo -a s ( ȗ )
knjiž. odkrivanje, iskanje novega, zlasti česa pomembnega: Trubarjevo kolumbovstvo / težnja po novatorstvu, kolumbovstvu v pesniškem izrazu

kolúmna -e ž ( ȗ )
članek v reviji ali časopisu z izrazito poudarjenim osebnim stališčem avtorja, ki navadno izhaja v določenih časovnih presledkih, stolpica: pisati kolumno ; v svojih kolumnah je zagovarjal poteze tedanje oblasti ; časopisna kolumna ; tedenska kolumna

kolumníst -a m ( ȋ )
kdor piše kolumne, stolpičar: ugleden, znan kolumnist ; kolumnist pomembnega časopisa ; novinar, pisatelj in kolumnist

kolumnístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kolumniste ali kolumno: kolumnistični prispevek ; kolumnistično pisanje

kolumnístika -e ž ( í )
dejavnost pisanja kolumen: blogi in množenje mnenj na internetu ne ogrožajo kolumnistike

kolumnístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše kolumne: dolgoletna kolumnistka pri ugledni reviji ; uspešna novinarka, pisateljica in kolumnistka

kolút -a m ( ȗ )
ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti ; kovanci imajo večinoma obliko koluta ; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji
avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika ; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo
// tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut ; previti filmski trak z večjega na manjši kolut ; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih ; kolut v škripčevju

kolúta -e ž ( ȗ )
knjiž. kolut : svetleče se kolute na konjski opremi / vrtenje kolut v dvižnem mehanizmu

kolútast -a -o prid. ( ȗ )
podoben kolutu: kolutast predmet ; kolutasta tuljava
avt. kolutasta zavora kolutna zavora

kolútec -tca m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kolut: lesen kolutec

kolútek -tka m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kolut: svetleči se bakreni koluti in kolutki

kolúten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kolut: kolutna ploskev
avt. kolutna sklopka sklopka s kolutoma, ki ju vežejo sorniki ali čepi ; kolutna zavora zavora, ki jo sestavljajo kolut in zavornika ; teh. kolutna elektroda elektroda v obliki koluta ; kolutno varjenje varjenje s kolutno elektrodo

kóma 1 -e ž ( ọ̑ )
med. popolna, globoka nezavest: bolnik je že dva dni v komi / diabetična koma ki jo povzroči prevelika količina sladkorja v krvi

kóma 2 -e ž ( ọ̑ )
adm. vejica, zlasti decimalna: dve koma pet
fiz. napaka leče, da upodobi točko kot črtico

kóma 3 -e ž ( ọ̑ )
astron. plinski ovoj, ki obdaja jedro kometa: komet je imel okroglo komo in dolg rep

komád -a m ( ȃ )
1. pog. kos 1 , primerek : na zalogi je še nekaj komadov ; svoj komad je razdelil na še manjše dele / meriti z litri in komadi / naročiti petdeset komadov piva petdeset steklenic piva
2. publ., navadno s prilastkom umetniško delo, stvaritev, zlasti gledališka ali glasbena: igrajo tudi umetniško šibkejše komade ; godba igra poskočne plesne komade / gledališki komad

komáden -dna -o prid. ( ȃ )
pog. kosoven : prodaja metrskega in komadnega blaga

kómaj 1 člen. ( ọ̑ )
1. izraža težavno uresničitev dejanja: hodi hitro, da ga komaj dohajamo ; breme komaj nosi ; komaj sem ga pregovoril / razred je komaj komaj izdelal / komaj čakam, da pride nestrpno
2. izraža omejevanje na določeno mero: seže mu komaj do pasu ; do vasi je komaj pol ure ; star komaj štirinajst let ; vredno je komaj tri evre / žganja je komaj za dober požirek / to se posreči med sto komaj enemu ; takrat je o železnici komaj kdo sanjal
3. izraža zelo majhno mero, stopnjo: komaj viden smehljaj ; njegovo znanje je komaj zadostno ; to ni razprava, ampak komaj osnutek zanjo
// izraža neintenzivnost dejanja: odgovor je komaj dahnila ; predtem so ga komaj poznali
4. izraža dvom, negotovost: iz tega bo komaj kaj ; stvar je komaj mogoča ; to bo komaj res ; ta mu bo komaj všeč / elipt. morda bo prihodnjič bolje, pa komaj
// v zvezi s če, da izraža poudarjanje: komaj če sta spregovorila pet besed ; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo
5. izraža pravkaršnjo izvršitev dejanja: kam spet odhajaš, saj si komaj prišel ; sneg je komaj skopnel, noči so še mrzle / zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
ekspr. nista hotela plačati, komaj bi bilo, da bi še vsakemu kaj dal najrajši bi videla ; sam.: skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj pa ga je; prim. komajda

kómaj 2 vez. ( ọ̑ )
ekspr., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: komaj ga opazi, steče v hišo ; komaj se je oženil, pa se že ločuje ; besede, komaj izgovorjene, so že pozabljene / komaj sede, in že ga spet kličejo / komaj da je spregovoril, so že udarili po njem

kómajda prisl. ( ọ̑ )
ekspr. komaj 1 : nesreči smo se komajda ognili / grm je komajda meter visok / v hribih je komajda skopnel sneg / v členkovni rabi ali pride? Komajda najbrž ne

kománda -e ž ( ȃ )
1. kratek ustni ukaz, zlasti v vojski; povelje : na daleč je bilo slišati oficirjeve komande / ustaviti se na komando stoj!
// pog. ukaz, povelje sploh: čakati na komando za odhod / dobili so komando, da se ne smejo upirati / ekspr. komanda je padla povelje je bilo izrečeno; odločeno je / ubogati mora na komando takoj, brez ugovorov
2. skupina vojaških starešin, ki (lahko) poveljuje vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo : komanda se s predlogom ne strinja ; bataljonska, divizijska komanda ; pren., pog. v službi smo dobili novo komando
voj. komanda garnizona vojaška ustanova, odgovorna za skupne zadeve enot garnizona ; komanda mesta do 1957 zaledna vojaška teritorialna enota
// sedež take skupine vojaških starešin: zadržali so ga na komandi / ustavil se je pred komando
3. pog. pravica poveljevati vojaški enoti ali skupini enot; poveljstvo , poveljevanje : komando dati, izročiti najsposobnejšim ; komando nad vojsko je prevzel general / priti pod komando zaveznikov
pog. vso komando ima v svojih rokah vse vodi, o vsem odloča ; pog. popolnoma je pod ženino komando v vsem se ji podreja
4. oddelek, navadno vojakov ali zapornikov, za posebne naloge: delovna komanda ; član taboriščne komande
5. nav. mn., teh. priprava ali del priprave za upravljanje, vodenje strojnih naprav: komande delujejo brezhibno ; nožne, ročne komande / sistem dvojnih komand

komandánt -a m ( ā )
kdor poveljuje vojaški enoti, večji od čete, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: komandanti so se zbrali na posvet / imenovan je za komandanta divizije / vrhovni komandant oboroženih sil Jugoslavije ; pren., ekspr. politiki na vasi ne bi smeli postati komandanti
// poveljnik, vodja sploh: komandant vesoljske ladje ; komandant taborišča / komandant mladinske delovne brigade

komandántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na komandante: komandantska strogost / komandantska opazovalnica

komandantúra -e ž ( ȗ )
knjiž. poveljstvo , komanda : pogosto odhaja na komandanturo / policijska komandantura

kománden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na komando ali komandiranje; poveljniški : imajo odličen komandni kader / komandne položaje v vojski so zasedli tujci / to je bilo povedano v komandnem tonu ukazovalnem, poveljevalnem
navt. komandni most najvišji del krova, od koder se ladja upravlja ; teh. komandni pult ali komandna miza pult, miza z vgrajenimi instrumenti za upravljanje in nadzorovanje strojnih naprav ali tehnoloških procesov ; komandni stolp stolp, iz katerega se vodi in nadzoruje promet na železniški postaji, letališču ; komandna kabina kabina, iz katere se vodi in nadzoruje delovanje strojnih naprav ; voj. komandno mesto mesto, prostor, na katerem je poveljstvo pred bojem in po njem; poveljniško mesto

komandêr -ja m ( ȇ )
v nekaterih državah nosilec odlikovanja srednje stopnje: nosi zvezdo komanderja častne legije

komandír -ja m ( í )
1. kdor poveljuje vojaški enoti, manjši od bataljona, ali ustrezni ustanovi, poveljnik: imel je strogega komandirja ; komandir čete, voda
2. vodja oddelka ali postaje policije: komandir daje navodila dežurnemu policistu / komandir policijske postaje

komandíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od komandirati: glasno komandiranje / komandiranje so zamenjali s prepričevanjem

komandírati -am nedov. ( ȋ )
1. pog. ukazovati , odločati : za delo mu ni mar, samo komandiral bi / pri njih komandira žena
pog. druge bi komandiral, sam pa ni nič boljši jim dajal nauke, se vmešaval v njihovo ravnanje, vedenje
// nedov. in dov. , zastar. poveljevati : desetar je komandiral glasno in razločno / komandirati vojakom
2. nižje pog. skrbeti za koga, negovati: bolnike komandira sama / otroke lepo komandira vzgaja, uči

komandíten -tna -o prid. ( ȋ )
navadno v zvezi komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža:

komándos -a m ( ȃ )
vojak, posebej izurjen za opravljanje diverzij ali sabotaž na sovražnikovem ali okupiranem ozemlju: komandosi so ubili visokega oficirja ; oddelek, skupina komandosov / palestinski komandosi
// oddelek takih vojakov: ustanovili so več manjših enot in komandosov ; pripadniki mornariških komandosov

komár -ja m ( á )
1. majhna žuželka z dolgimi nogami, ki sesa kri: komarji pikajo ; v tem kraju je veliko komarjev ; boj proti komarjem
2. star. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: ob kvartopircih se je zbrala gruča komarjev
ekspr. delati iz komarja slona močno pretiravati
zool. komar mrzličar anofeles

komárati -am in komaráti -ám nedov. ( ȃ; á ȃ )
zastar. mučiti se, truditi se: ljudje so morali pošteno komarati, da je bilo vse o pravem času narejeno

komárča -e ž ( ȃ )
nar. gorenjsko tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme ali kot lestev: postavljati komarče

komárček -čka m ( ā )
bot. visoka dvoletna ali trajna primorska rastlina z nitasto deljenimi listi in cveti v kobulih, Foeniculum: diši po komarčku
vrtn. (sladki) komarček vrtna zdravilna, začimbna ali okrasna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare var. dulce

komáriti -im nedov. ( á ȃ )
star. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: eni so kvartali, drugi pa so vneto komarili ; komariti pri šahu

komárjev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na komarje: komarjeve ličinke / komarjev pik

komárji -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na komarje: komarja samica / komarji pik

komárnik -a m ( ȃ )
mreža, ki varuje človeka pred komarji: spati pod komarnikom ; okno je bilo zastrto s komarnikom

komárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na komarje: to so komarska območja / ekspr. čisto komarske noge ima zelo suhe in dolge

komasácija -e ž ( á )
združitev zemljišč vseh posestnikov na določenem območju v enoten kompleks: izvesti komasacijo in arondacijo ; komasacija gozdov ; zakon o komasaciji / komasacija zemljišč

komasacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komasacijo: komasacijski postopek / komasacijsko zemljišče

komasírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
združiti zemljišča vseh posestnikov na določenem območju v enoten kompleks: zemljo so zaradi lažje obdelave komasirali in arondirali

komát -a m ( ȃ )
z žimo podložena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za konja: komat mu je odrgnil kožo / konjski komat ; pren., ekspr. ti reformatorji so hoteli ljubezni natakniti še hujše komate

komátar -ja m ( ȃ )
zool. večja ptica pevka črne barve s svetlo liso na prsih, Turdus torquatus: z vrha macesna se je oglašal komatar

komatáti -ám nedov. ( á ȃ )
dajati komat na žival, navadno na konja: težko je komatal / ekspr. fant je komatal konje napregal

komátje -a s ( ȃ )
star. več komatov, komati: na steni je viselo komatje

kombájn -a m ( ȃ )
teh. stroj, ki opravlja več pomembnih delovnih operacij hkrati, zlasti pri spravljanju pridelkov: pšenico so poželi s kombajnom / silažni, žitni kombajn

kombájnar -ja m ( ȃ )
kdor dela s kombajnom: traktoristi in kombajnarji

kómbi 1 -ja m ( ọ̑ )
zaprt avtomobil za prevoz blaga ali potnikov: otroke vozijo v šolo s kombijem ; rumen poštni kombi / dostavni kombi ; v prid. rabi:, publ. avto v kombi izvedbi

kómbi 2 -- v prid. rabi ( ọ̑ ) grad., v zvezi kombi plošča
večslojna plošča z jedrom iz kamene volne, ki se uporablja za toplotno in zvočno izolacijo: proizvodnja kombi plošč

kómbibus -a m ( ọ̑ )
kombi za prevoz potnikov, navadno z osmimi sedeži: peljati se s kombibusom

kombinácija -e ž ( á )
1. glagolnik od kombinirati: kombinacija figur, oblik je uspela ; učinkovita je kombinacija z lesom ; kombinacija usnja in krzna / z variacijami in kombinacijami barv dosega močne učinke / zdravilo se uporablja le v kombinaciji z drugimi / imeti dar, smisel za različne kombinacije
2. kar nastane s kombiniranjem, sestav: barvna, modro-bela kombinacija ; v papir je vtisnjena kombinacija šestih točk ; šopki in cvetlične kombinacije / delati, poskušati različne kombinacije
3. nav. ekspr. izbiranje in združevanje več možnosti za rešitev česa: pristane na vsako kombinacijo / ne ve, za katero kombinacijo naj se odloči / nič ni gotovega, to je le kombinacija ugibanje, domnevanje
min. kombinacija več kristalnih oblik na enem kristalu ; šah. kombinacija zaporedne poteze s skupno idejo, ki vodijo k določenemu rezultatu ; dvopotezna kombinacija ; velika kombinacija ki sestoji iz velikega števila potez ; šport. kombinacija med seboj usklajena, navadno vnaprej pripravljena akcija dveh ali več igralcev ; alpska kombinacija smuk in slalom ali smuk, slalom in veleslalom ; klasična ali nordijska kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje

kombinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kombinacijo: ima izreden kombinacijski dar / iskanje kombinacijskih rešitev

kombinát -a m ( ȃ )
gospodarska enota, ki sestoji iz več sorodnih, med seboj tehnološko povezanih proizvodnih obratov, podjetij: ustanavljati kombinate ; kmetijski, lesni, metalurški, tekstilni kombinat / združevanje podjetij v kombinate / zgraditi kombinat težke industrije poslopja te gospodarske enote

kombinátor -ja m ( ȃ )
kdor dela kombinacije: pri takem delu moraš biti spreten kombinator ; navijači so se spremenili v velike kombinatorje / nav. ekspr. to je delo imperialističnih kombinatorjev

kombinatórec -rca m ( ọ̑ )
šport. žarg. športnik, ki tekmuje v klasični kombinaciji: izbirno tekmovanje kombinatorcev

kombinatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kombiniranje: ima velike kombinatorne sposobnosti / nogometaši so se branili s solidno tehniko in kombinatorno igro

kombinatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
kombinatoren : kombinatorični dar / vaja v kombinatoričnem mišljenju

kombinatórik -a m ( ọ́ )
šah. igralec, ki je uspešen zlasti v kombinacijah: premagal je oba najboljša kombinatorika / je spreten kombinatorik in napadalec

kombinatórika -e ž ( ọ́ )
1. nauk ali teorija o kombinacijah: ukvarjati se s problemi kombinatorike
2. kombiniranje : mata ga je rešila le spretna kombinatorika / pri takem delu ni mogoče shajati brez kombinatorike

kombiné -êja m ( ẹ̑ ȇ )
zastar. kombineža : s čipkami obrobljen kombine

kombinezón -a m ( ọ̑ )
enodelno, navadno zaščitno oblačilo iz hlač in bluze: delavec v modrem kombinezonu ; monterski, pilotski, šoferski kombinezon / smučarski kombinezon

kombinéža -e ž ( ẹ̑ )
del ženskega spodnjega perila v obliki obleke brez rokavov: obleči kombinežo ; kombineža s čipkami / bila je v sami kombineži

kombiníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kombinirati: kombiniranje pohištvenih elementov ; kombiniranje izobraževanja s proizvodnim delom / vsakršno računanje in kombiniranje ji je tuje

kombinírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati, da je kaj skupaj tako, da tvori celoto; sestavljati , združevati : pri gradnji hiše je kombiniral les in kamen ; v repertoarju kombinirajo klasična dela z modernimi / sive športne hlače kombinira s karirastim jopičem oblači, nosi skupaj / barve zna lepo kombinirati
// sestavljati , delati : iz starih igrač kombinira nove
2. nav. ekspr. izbirati in združevati več možnosti za rešitev česa: kombinira na vse načine, izhoda pa ne najde / kombiniral je, kako bi denar najkoristneje uporabil razmišljal, preudarjal / o tem ne vedo nič gotovega, samo kombinirajo ugibajo, domnevajo

kombinírke -nírk ž mn. ( ȋ )
pog. klešče s ploščatimi in nekoliko priostrenimi čeljustmi: serija kombinirk različnih velikosti

kombúša -e ž ( ú )
bot. rumenkasta, zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke:

komédija -e ž ( ẹ́ )
1. gledališka igra vesele, šaljive vsebine: pisal je drame in komedije ; antična, sodobna komedija ; lahkotna komedija / igrati, nastopati v komediji / bulvarska komedija ; komedija v treh dejanjih
lit. karakterna komedija
// uprizoritev take igre: gledati komedijo / dobro obiskana komedija / v kinu predvajajo ameriško barvno komedijo
2. ekspr. zabavno, smešno dogajanje: take komedije pa še ne pomnim / v tej hiši je vedno komedija je vedno veselo, zabavno
3. nav. mn., ekspr. neprijetnosti , težave : s teboj so zmeraj komedije ; boji se, da jim ne bi povzročil kakšnih komedij / ne delaj komedij zaradi take malenkosti
ekspr. z menoj že ne bodo zganjali komedije se norčevali iz mene ; ekspr. on opravi take reči brez komedij brez težav, zapletov, zlasti nepotrebnih ; ekspr. dovolj je te komedije, izginita čim prej izraža zahtevo po prenehanju določene aktivnosti, zlasti neprijetne

komedijánt in komedijànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
1. igralec, ki igra komične vloge; komik : gledališče ima dobrega komedijanta / žlahtni komedijant od 1992 igralec, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo komično vlogo
// zastar. (gledališki) igralec sploh: postal je komedijant / potujoči komedijanti
2. kdor (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: komedijant s čašo in kockami ; čarovnije komedijantov / ekspr. ta fant je pa res pravi komedijant
3. ekspr. kdor se kaže drugačnega, kot je, se pretvarja: kakšnega komedijanta pa igraš pred ljudmi / bil je spreten politični komedijant

komedijántka -e ž ( ā )
1. igralka, ki igra komične vloge; komičarka : komedijantka in voditeljica / žlahtna komedijantka od 1992 igralka, ki na festivalu Dnevi komedije dobi nagrado za najboljšo komično vlogo
2. ženska, ki (poklicno) zabava gledalce, zlasti s šalami, rokohitrstvom: nastop komedijantke
3. ekspr. ženska, ki se kaže drugačno, kot je, se pretvarja: odkril je, da je čisto navadna komedijantka

komedijántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na komedijante: ima komedijantski glas / komedijantska zabava / komedijantska pobožnost / to je sad bogate komedijantske tradicije / komedijantski voz

komedijántstvo -a s ( ā )
lastnost, značilnost komedijantskega: njegovo komedijantstvo je bilo občudovanja vredno / ekspr. bil je spreten v političnem komedijantstvu / uprizoritev je bila polna žlahtnega odrskega komedijantstva / ljudem se hoče komedijantstva komedijantskih zabav, šal

komédijski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na komedijo: komedijski zaplet / mojstri komedijske zvrsti / komedijski element drame

komediográf -a m ( ȃ )
kdor piše komedije: največji živeči komediograf

komediografíja -e ž ( ȋ )
lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je komedija: proučevanje komediografije
// komediografska dela, komedije: značilnost Gogoljeve komediografije

komediográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na komediografe ali komediografijo: komediografski avtor / modernistični komediografski poskusi / Nušićeva komediografska dela

komemorácija -e ž ( á )
žalna slovesnost: prirediti komemoracijo ; komemoracija za padlimi tovariši / žalna komemoracija

komemoratíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komemoracijo: komemorativna proslava, seja / na komemorativni slovesnosti se je zbralo več tisoč ljudi

kómen -a in -mna m ( ọ̄ )
1. nar. štajersko vodoraven zid pred odprtino kmečke peči: postaviti lonec na komen
2. nar. prekmursko klop ob kmečki peči: sedeti na komenu

koménda -e ž ( ẹ̑ ) rel.
1. najmanjša upravna enota viteškega reda: posest komende ; predstojnik komende / križniška komenda
// poslopje, kjer je sedež te upravne enote: zidati komendo ; cerkev, grad in komenda
2. nekdaj posestvo, premoženje viteškega reda: dobiti, upravljati komendo ; delavci v komendi

komendátor -ja m ( ȃ )
rel. upravitelj komende: maševal je komendator

koméndnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. komendator : imenovan je bil za komendnika

komentár -ja m ( ā )
1. besedilo, ki kaj pojasnjuje; razlaga , pojasnilo : knjiga, pesem je brez komentarja ; izdati rokopis z obsežnim komentarjem / študije in komentarji o romanu / filmski komentar ; komentar h glasbeni oddaji je imel avtor sam
2. obširnejše, z (avtorjevimi) pojasnili in pripombami opremljeno poročilo, sestavek: napisati, objaviti, prebrati komentar ; komentar o aktualnih zunanjepolitičnih dogodkih ; sestavki in komentarji / športni komentar / televizijski komentar
// nav. ekspr. mnenje , stališče : tvoj komentar nas ne zanima ; duhovit, tehten komentar ; dogodek je povzročil vrsto komentarjev / tu je vsak komentar odveč govorjenje, pojasnjevanje
ekspr. naredi hitro, pa brez komentarja izraža zahtevo, željo, ki ne dopušča ugovora

komentátor -ja m ( ȃ )
1. kdor piše, sestavlja komentarje; razlagalec , pojasnjevalec : komentator Platonovih del ; kritiki in komentatorji pesnitve / avtor in komentator glasbene oddaje
2. kdor obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o čem; poročevalec 1 , novinar : oddajo vodita znana komentatorja / politiki in komentatorji ugotavljajo velik uspeh konference / športni, zunanjepolitični komentator / kabine za radijske in televizijske komentatorje

komentátorka -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki piše, sestavlja komentarje; razlagalka : komentatorka klasikov
2. ženska, ki obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o čem; poročevalka , novinarka : radijska, televizijska komentatorka / politična, športna komentatorka ; strokovna komentatorka

komentíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od komentirati: dogodek je vzbudil živo zanimanje in komentiranje / suhoparno komentiranje besedila

komentírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. napisati razlage, pojasnila k čemu: komentirati knjigo, tekst ; zakonik je komentiralo pet juristov ; izdajo so znanstveno komentirali / avtor je oddajo sam komentiral pojasnjeval, bral spremno besedilo
2. obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poročati o čem: premiere je list sproti komentiral ; reporter je odlično komentiral nogometno tekmo / komentirati aktualne dogodke in probleme
// nav. ekspr. izražati (svoje) mnenje, stališče: novico so povsod živahno komentirali / vedno kaj komentira govori, pojasnjuje

komenzalízem -zma m ( ī )
biol. pojav, da dva različna organizma živita v skupnosti, ki je za enega koristna, za drugega pa ne koristna, ne škodljiva: komenzalizem in parazitizem

komenzurabílen -lna -o prid. ( ȋ )
mat. ki se da izmeriti, izraziti z drugim; soizmerljiv : komenzurabilni količini

komerciála -e ž ( ȃ )
pog. komercialni oddelek v podjetju: imeti sestanek v komerciali / vodja komerciale
// komercialne dejavnosti: komerciala dobro deluje / oddelek za zunanjo trgovino in industrijsko komercialo

komerciálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na nakup in prodajo blaga: izboljšati komercialno poslovanje / komercialni interesi / komercialni oglas, prospekt / komercialni uspeh poslovni, trgovski / komercialni direktor ; komercialni oddelek v podjetju ; komercialni sektor ; višja komercialna šola
2. nav. ekspr. namenjen za prodajo, trgovanje: komercialno blago / komercialna kopija filma ; pošiljka komercialnega stekla
3. publ. narejen tako, da se dobro, uspešno prodaja: komercialni filmi ; izdajanje komercialnih knjig / prireditev je bila izrazito komercialna
// donosen : ta obrt ne velja za komercialno / kulturni in komercialni turizem
ekon. komercialni denar menice, čeki ; komercialni kredit kredit, ki ga da prodajalec kupcu ; komercialna banka banka, ki se ukvarja s kreditiranjem trgovine ; komercialna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od izhodiščne do namembne postaje, in dolžino poti

komercialíst -a m ( ȋ )
uslužbenec, ki opravlja komercialne posle: podjetje ima sposobnega komercialista / po poklicu je komercialist
// strokovnjak za komercialne posle: to je stvar komercialistov / ekspr. filmsko proizvodnjo so prepustili komercialistom

komercialístka -e ž ( ȋ )
uslužbenka, ki vodi komercialne posle: računovodja in komercialistka

komercializácija -e ž ( á )
publ. uvajanje trgovskih, trgovinskih načel v kaj: komercializacija poljedelstva, turizma / komercializacija literature, športa

komercialízem -zma m ( ī )
publ. trgovska, trgovinska načela, odnosi, zlasti v negospodarskih dejavnostih: boj proti komercializmu v športu / v kulturo je vdrl komercializem

komercializírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
publ. uvajati trgovska, trgovinska načela v kaj: komercializirati turistično dejavnost, gostinstvo ; podjetja se vse bolj komercializirajo / komercializirati kulturo, šport

komerciálka -e ž ( ȃ ) pog.
komercialna televizijska hiša: novinarka komercialke ; prispevek na komercialki ; nacionalka in komercialka

komerciálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost komercialnega: sodelovanje na načelih komercialnosti / publ. o tiskanju izvirnih del ne sme odločati le komercialnost

komêrčen -čna -o prid. ( ȇ )
zastar. komercialen , trgovski , trgovinski : komerčne uredbe / imenovan je za komerčnega svetnika
usnj. komerčni krupon trdo podplatno usnje za težko obutev

komêrz -a m ( ȇ )
knjiž. slavnostna zabava, zlasti študentska: priredili so komerz / komerz v čast gostov

komét -a m ( ẹ̑ )
plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in navadno repu podobnim podaljškom, repatica: na nebu se je prikazal komet ; svetel komet ; taka slava je kot komet velika, izrazita, vendar kratkotrajna

kométen -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na komet: kometna svetloba
astron. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi

komfórt -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. oprema, predmeti, ki omogočajo udobno bivanje: hotel, stanovanje z vsem komfortom
// udobje, ugodje (ki ga taka oprema, predmeti nudijo): to je bilo življenje brez komforta

komfortábel -bla m ( á )
nekdaj udobna odprta kočija za prevažanje potnikov: po Dunaju se je vozil v komfortablu

komfórten -tna -o prid. , komfórtnejši ( ọ̑ )
nav. ekspr. opremljen tako, da omogoča udobno bivanje: komfortno stanovanje / gradnja manj komfortnih hotelov

komí -ja m ( ȋ )
star. trgovski pomočnik, prodajalec: komi v delikatesni trgovini / uči se za komija

komícije -cij ž mn. ( í ȋ )
pri starih Rimljanih skupščina, zbor državljanov, vojakov: plebs se je zbral v komicijah

kómičarka -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: filmska, televizijska komičarka ; odlična, priljubljena komičarka / stand up komičarka
2. igralka, ki igra komične vloge: prva komičarka slovenskega gledališča

kómičen -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na komiko: komični konflikt v komediji temelji na zamenjavi oseb ; navadno igra komične vloge / je izrazit komični talent
glasb. komična opera opera z zabavno, veselo vsebino
2. ki vzbuja smeh, smešen: komična ljubezenska pustolovščina ; njegovo ravnanje je komično / znajti se v komičnem položaju
3. šaljiv , humorističen : nova številka komičnega lista ; komične in satirične pesmi

kómičnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost komičnega: komičnost je po režiserjevi krivdi zbledela / komičnost dogodka

komíjevski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komije: komijevska zgovornost / ekspr. sprejel jih je s komijevskimi pokloni

kómik -a m ( ọ́ )
1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: v prvi točki bo nastopil znan komik ; televizijski komik / stand up komik / ekspr. vse življenje je bil velik komik
2. igralec, ki igra komične vloge: gledališče je dobilo dobrega komika ; komik in traged

kómika -e ž ( ọ́ )
kar vzbuja smeh: komika filma temelji na nesporazumih ; imeti smisel za komiko
gled. karakterna komika ; situacijska komika

komilitón -a m ( ọ̑ )
knjiž. sobojevnik , tovariš : komilitoni iz kasarne so se mu posmehovali / kot študent je bil med svojimi komilitoni zelo cenjen

kominfórm -a m ( ọ́ )
informbiro : spor s kominformom

kominformíst -a m ( ȋ )
pristaš politike informbiroja: prizadevanja kominformistov

kominformístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kominformizem: kominformistična politika / nastopil je proti kominformistični praksi

kominformízem -zma m ( ī )
polit. ideologija, politika informbiroja: boj proti kominformizmu

kominfórmovec -vca m ( ọ́ )
pristaš politike informbiroja: iredentisti in kominformovci

kominfórmovski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kominformiste ali kominform: kominformovska propaganda ; kominformovska resolucija / kominformovska obrekovanja Jugoslavije

kominfórmski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kominformiste ali kominform: kominformske države / razsežnost kominformskega spora

komintêrna -e ž ( ȇ )
od 1919 do 1943 Komunistična internacionala: kongres kominterne ; odnos kominterne do nekaterih komunističnih partij

komintêrnski -a -o ( ȇ )
pridevnik od kominterna: kominternski voditelji

komís -a m ( ȋ )
nekdaj vojaški kruh kiselkastega okusa: jesti komis ; oskrbeli so se s komisom in suhim mesom / kos komisa / ekspr. ves mesec je živel ob komisu in vodi
star. to je bilo takrat, ko sem še komis glodal ko sem bil pri vojakih

komisár -ja m ( á )
1. visok funcionar, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali mednarodne organizacije: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije / evropski komisar član kolegija Evropske komisije ; ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave ; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
pravn. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 častnik, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona

komisariát -a m ( ȃ )
v nekaterih državah urad komisarja: iti na komisariat / zglasiti se mora na policijskem komisariatu ; okrajni komisariat ; komisariat za preskrbo / evropski komisariat za energetiko, okolje ; visoki komisariat za begunce / ljudski komisariat v Sovjetski zvezi, do 1946 najvišji organ državne uprave

komisárka -e ž ( á )
1. visoka funkcionarka, ki opravlja uradne dolžnosti v imenu države ali mednarodne organizacije: komisarka se je sestala s predsednikom republike / kmetijska komisarka / evropska komisarka članica kolegija Evropske komisije
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 častnica, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: bataljonska komisarka

komisárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na komisarje: komisarska oblast ; dobil je komisarska pooblastila / komisarska uprava

komisárstvo -a s ( ȃ )
v nekaterih državah naslov, dejavnost komisarjev: za komisarstvo se ni hotel potegovati / moral je oditi še na komisarstvo komisariat

komísen -sna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na komis: kiselkast komisni okus / komisni kruh
slabš. take komisne hrane se kmalu preobješ slabe, nekvalitetne
2. star. vojaški : komisna uniforma / strogi komisni obrazi

komisíja -e ž ( ȋ )
1. skupina ljudi za opravljanje posebnih nalog, izvoljena ali imenovana navadno za določen čas: komisija se sestane, zaseda ; izvoliti, sestaviti komisijo / predlagali so ga v nadzorno komisijo / izpit opravlja pred komisijo ; stalne in občasne komisije / publ. kongres dela v komisijah ločeno po skupinah in obravnavani tematiki / ocenjevalna, preiskovalna komisija ; volilna komisija ki ji je poverjena skrb za organizacijo in pravilno izvedbo volitev ; terminološka komisija ; komisija za delovna razmerja
pog. bolnik mora na komisijo na komisijski pregled ; pog. sosed mu grozi s komisijo s komisijskim ogledom
2. ekon. komisijski posli: imeti dobiček od komisije
3. pog. komisijska trgovina: kolo je kupil v komisiji

komisíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komisijo: komisijski ogled ; komisijska ocena / komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo ; komisijska prodaja / komisijsko blago / komisijska trgovina
les. komisijski les po posebnem naročilu žagan, tesan les

komisionár -ja m ( á )
1. ekon. kdor opravlja trgovske ali bančne posle po nalogu komitenta, trgovski posrednik: delo komisionarja / trgovina uvaža pretežno kot komisionar za industrijo
2. kdor se poklicno ukvarja s prenašanjem prtljage; postrešček : poklicati komisionarja

komisúra -e ž ( ȗ )
anat. vlakna, zlasti v osrednjem živčevju, ki povezujejo somerne dele telesa:

komít -a m ( ȋ )
zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki
// po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem:

komitáš -a m ( á )
zgod. komit : hrabri komitaši

komitát -a m ( ȃ )
v ogrski monarhiji najvišja upravna enota, županija: zastopniki komitatov

komité -êja m ( ẹ̑ ȇ )
1. skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog; odbor : sestaviti komite ; regionalni komiteji ; zasedanje komiteja / olimpijski komite / Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije nekdaj izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
2. v socializmu vodilni organ stranke, zlasti komunističnih partij: izvoliti komite ; sestanek, sklepi komiteja ; tovarniški komite in sindikat / sekretar občinskega komiteja / centralni komite / iti na komite na sedež tega organa

komitènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. (poslovni) partner: komitentom je na uslugo več pomorskih agencij / uradne ure za komitente stranke
2. ekon. pravna ali fizična oseba, za katero trgovski posrednik opravlja trgovske ali bančne posle: banka je prodala vrednostne papirje svojih komitentov ; komitenti in komisionarji

komítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komite: komitske akcije / komitski oddelki

komód -- prid. ( ọ̑ ) pog.
1. neprizadeven , len : to je izredno komod človek / ljudje so vsak dan bolj komod
pog., nav. iron. čez komod ga ni največ je vredno lagodno, udobno življenje
2. udoben , prijeten : imaš pa res komod fotelje ; ta plašč je zelo komod

komóda tudi kómoda -e ž ( ọ̑; ọ̑ )
nizka omara s predali za shranjevanje perila, predalnik: vzeti perilo iz komode ; starinska komoda

komóden -dna -o prid. , komódnejši ( ọ́ ọ̄ ) nav. ekspr.
1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje; lagoden : komodna služba / všeč mu je komodno življenje / naslonjač je prav komoden udoben
2. neprizadeven , len : komoden človek / vodstvo je bilo preveč komodno

komoditéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. komodnost : preganja komoditeto in lenobo / zavladala je vsesplošna komoditeta

komódnež -a m ( ọ̑ )
pog. neprizadeven, len človek: v vodstvu so sami komodneži

komódnost -i ž ( ọ́ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost komodnega: popustil je le zaradi komodnosti / zanemarjanje zdravnikovih navodil iz komodnosti / izredna komodnost in funkcionalnost ležišča / že od nekdaj mu je všeč komodnost

komodór -ja m ( ọ̑ )
1. v stari Jugoslaviji čin, za stopnjo nižji od kontraadmirala, ali nosilec tega čina: komodor in kontraadmiral
2. zlasti v Angliji, med drugo svetovno vojno poveljnik konvoja:

komôlčar -ja [ komou̯čar ] m ( ȏ )
slabš. kdor se brezobzirno bori, si prizadeva za hitro uveljavitev, uspeh: to so sami ciniki in komolčarji / postal je komolčar

komôlčarski -a -o [ komou̯čarski ] prid. ( ȏ )
nanašajoč se na komolčarje: komolčarska bitka / komolčarski človek

komôlčarstvo -a [ komou̯čarstvo ] s ( ȏ )
slabš. lastnost, značilnost komolčarskega človeka: očitali so mu komolčarstvo in ambicioznost / boj proti komolčarstvu

komôlček -čka [ komou̯čək ] m ( ȏ )
nav. ekspr. manjšalnica od komolec: opraskana kolena in komolčki

komôlčen -čna -o [ komou̯čən ] prid. ( ȏ )
nanašajoč se na komolec: komolčni sklep ; komolčna vena / komolčni ščitnik elastičen povoj za komolec
vet. komolčna bula vnetna bula na komolcu nekaterih domačih živali, zlasti kopitarjev

komôlčiti se -im se [ komou̯čiti se ] nedov. ( ó ȏ )
knjiž., ekspr. prerivati se, odrivati (s komolci): komolčil se je med množico, da je prišel do tribune

komôlčnik -a [ komou̯čnik ] m ( ȏ )
1. zaščitni elastični ovoj za komolec: uporaba komolčnika omili športne poškodbe na komolcu
2. naslonjalo za komolec potnika, navadno v avtomobilu: komolčnik med prednjima sedežema

komólec -ôlca [ komou̯ca ] m ( ọ̑ ȏ )
1. del roke ob sklepu med nadlaktom in podlaktom: komolec ga boli ; pri padcu si je poškodoval komolec ; prijel ga je za komolec ; suniti koga s komolcem / ranjeni se je dvignil na komolce ; nasloniti, opreti se s komolci na mizo / pri prerivanju si je pomagal kar s komolci ; teniški komolec vnetje komolca zaradi ponavljajoče se pretirane obremenitve mišic iztegovalk prstov in zapestja, navadno zaradi igranja tenisa ali drugih športov
ekspr. potrebni so bili tudi komolci in zveze brezobziren boj, prizadevanje ; ekspr. do komolca, komolcev zadolžen zelo ; ekspr. ta pa zna uporabljati komolce brezobzirno se boriti, prizadevati si za hitro uveljavitev, uspeh ; star. biti si v komolce s kom zelo dobro se razumeti, ujemati
vet. del prednje noge ob sklepu med nadlaktnico in podlaktnimi kostmi
// pog. rokav na komolcu: komolci so oguljeni, zašiti ; zavarovati komolce z narokavniki / suknjič se mečka v komolcu
2. nekdaj dolžinska mera, 44 cm: tram je dolg osem komolcev / meriti na komolce

komoljíka -e ž ( í )
nar. pelin

kómora -e ž ( ọ̑ )
1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje ; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica ; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila
// teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah ; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov ; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin
2. voj. žarg. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo : komora je ostala v vasi ; brigadna komora / premestili so ga v komoro
navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji ; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo

komoráč -a m ( á )
komarček , koprc : nabirati komorač

komoráš -a m ( á )
voj. žarg. vojak, ki je dodeljen k vodu za oskrbo: komoraši so vozili krompir v skladišča / sprejeli so ga h komorašem

kómoren 1 -rna -o prid. ( ọ̑ )
lit., glasb. ki se izvaja, predvaja
a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba ; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba
b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton
// ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel ; komorni pevski zbor ; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
fiz., glasb. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov ; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov ; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove

kómoren 2 in komóren -rna -o prid. ( ọ̑; ọ̑ )
zastar. dvoren : komorni lakaj, paž

kómornica in komórnica -e ž ( ọ̑; ọ̑ )
zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami

kómornik in komórnik -a m ( ọ̑; ọ̑ )
1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
2. vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov

kómorniški in komórniški -a -o prid. ( ọ̑; ọ̑ )
nanašajoč se na komornike: komorniške dolžnosti / komorniška čast

kómornost -i ž ( ọ̑ )
lit., glasb. značilnost komornega: komornost prireditve

kompákten -tna -o prid. , kompáktnejši ( ȃ )
1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit , enoten : dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
3. publ. nerazcepljen , enoten : impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
4. knjiž. zgoščen , jedrnat : kompakten tekst ; kompaktna epska pripoved
anat. kompaktno kostno tkivo ; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les

kompáktnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost kompaktnega: s tem se kompaktnost snovi poveča / publ. notranja kompaktnost strankinega vodstva slabi

kompaníja -e ž ( ȋ )
1. v stari Avstriji četa : četrta kompanija je ostala na položaju ; napadli so s celo kompanijo / bilo nas je za celo kompanijo
2. pog., ekspr. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba : to je imenitna kompanija ; sprejeli so ga v svojo kompanijo ; fantovska kompanija
pog., ekspr. fanta sta kradla v kompaniji skupaj, družno
3. zastar., navadno s prilastkom podjetje z več solastniki ali delničarji; družba : večino rudnikov so pokupile tuje kompanije ; bil je predsednik velike monopolistične kompanije

kompaníjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kompanijo: kompanijski oficirji ; kompanijska godba / ustanavljanje kompanijskih sindikatov

kompanjón -a m ( ọ̑ )
1. pog. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: izberi si drugega kompanjona / prišel je s svojimi starimi kompanjoni tovariši, prijatelji
2. zastar. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik : nesoglasja med kompanjoni

komparácija -e ž ( á )
ugotavljanje enakosti, podobnosti ali različnosti med dvema ali več lastnostmi, značilnostmi; primerjava : komparacija med starim in novim stanjem
jezikosl. stopnjevanje ; lit. primera

kómparativ -a m ( ọ̑ )
jezikosl. oblika, ki izraža višjo mero tega, kar je osnovni pomen pridevnika ali prislova; primernik : nepravilno tvorjen komparativ

kómparativen in komparatíven -vna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
ki temelji na primerjanju, primerjalen: komparativne metode, znanosti ; komparativno proučevanje / strokovnjak za komparativno gramatiko / oddelek za komparativno književnost
ekon. komparativna prednost prednost v mednarodni menjavi, ki jo ima določena država v odnosu do druge države zaradi manjših proizvodnih stroškov kakega blaga ; sam.:, pog. vpisal se je na komparativno na oddelek za primerjalno književnost

komparativíst -a m ( ȋ )
strokovnjak za primerjalne znanosti, zlasti primerjalno književnost, primerjalec: razprava priznanega komparativista / pog. zbrali so se komparativisti iz prvega letnika slušatelji oddelka za primerjalno književnost

komparativístika -e ž ( í )
veda, ki temelji na uporabi primerjalnih metod, zlasti primerjalna književnost: študij komparativistike

kompáre -ta m ( ȃ )
nar. zahodno boter : kdo bo pa otroku kompare / kot nagovor kako se kaj imaš, kompare?

kómpártija -e ž ( ọ̑-á )
komunistična partija: odnosi med kompartijami

kompárz -a m ( ȃ )
knjiž. statist : nastopilo je nad sto razkošno oblečenih komparzov

komparzeríja -e ž ( ȋ )
knjiž. statisti : režijska zamisel zahteva ogromno komparzerijo ; epizodisti in komparzerija

kómpas tudi kompás -a m ( ọ̑; ȃ )
priprava z magnetno iglo za določanje strani neba: dijake so naučili uporabljati kompas ; orientirati se s pomočjo kompasa
navt. giroskopski kompas girokompas ; navigacijski kompas
// ekspr. (osnovna) usmeritev, orientacija: taka bibliografija je kompas, brez katerega se je v literaturi težko znajti / glavni junak je brez kompasa zajadral v moderno življenje

kómpasen tudi kompásen -sna -o prid. ( ọ̑; ȃ )
nanašajoč se na kompas: kompasna orientacija / kompasna igla
navt. kompasni kotlič naprava iz nemagnetne kovine, v kateri je nameščena magnetna roža ; kompasna hišica naprava iz nemagnetne kovine ali iz lesa, v kateri je nameščen kompasni kotlič

kompatibílen -lna -o prid. ( ȋ )
združljiv , skladen 1 : kompatibilni ljudje ; kompatibilni pojavi ; biti kompatibilen v mišljenju / politično kompatibilni kadri ki ustrezajo določeni politični usmeritvi, jo podpirajo / kompatibilne naprave ; program je popolnoma kompatibilen z različnimi operacijskimi sistemi

kompatibílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kompatibilnega; združljivost , skladnost : kompatibilnost gospodarstev

kompáva -e ž ( ȃ )
bot. rastlina s pernato deljenimi, bodičastimi listi in belkastimi ali rdečkastimi cveti v koških, Carlina: tam raste le kompava in grmovje

kompávnden tudi compounden -dna -o [ kompáu̯ndən ] prid. ( ȃ )
elektr., navadno v zvezi kompavndni motor elektromotor z zaporednim in vzporednim navitjem za vzbujanje magnetnega polja:

kompéndij -a m ( ẹ́ )
knjiž. priročnik z na kratko, pregledno prikazano snovjo določene stroke: napisati kompendij / učiti se iz kompendijev

kompenzácija -e ž ( á )
glagolnik od kompenzirati: takšno pisanje je nekakšna kompenzacija za podzavestne bolečine ; to dela zaradi kompenzacije manjvrednostnega kompleksa / beli je izgubil figuro brez kompenzacije
ekon. kompenzacija obračunavanje terjatev in obveznosti med dvema državama, podjetjema, nastalih iz zamenjave blaga ; pravn. kompenzacija (raz)žalitve opustitev kaznovanja ali milejše kaznovanje zaradi obojestranske (raz)žalitve; pobotanje

kompenzacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kompenzacijo: šport je neke vrste kompenzacijska dejavnost
ekon. kompenzacijski izvoz izvoz, ki ga država uvoznica plača z blagom v enaki vrednosti ; elektr. kompenzacijsko navitje navitje v elektromotorju za zmanjševanje vplivov drugih navitij

kompenzátor -ja m ( ȃ )
teh. naprava za izravnavanje ali odpravljanje razlik v gibanju, raztezanju, električni napetosti: namestiti kompenzator

kompenzatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. kompenzacijski : kompenzatorično uveljavljanje družbene manjvrednosti

kompenzírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti , nadoknaditi : otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na različne načine kompenzirajo ; kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo / šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma
// publ. izravnati , uravnovesiti : povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom / občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom
elektr. kompenzirati izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno ; mat. kompenzirati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe ; med. kompenzirati srčno napako zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice ; navt. kompenzirati kompas čim bolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje kompasa

kompéta -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., nar. noga : spotaknil se je ob njegovih dolgih kompetah

kompeténca -e ž ( ẹ̑ )
obseg, mera odločanja, določena navadno z zakonom; pristojnost 1 , pooblastilo : s tem je presegel svojo kompetenco / poslanci niso priznavali kompetenc državnemu zboru
// področje dejavnosti: razmejitev kompetenc občinskih in državnih služb / izdelava spada v njihovo kompetenco

kompeténčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kompetenco: natančneje bo treba določiti kompetenčna področja posameznih organov
pravn. kompetenčni spor spor med sodišči ali upravnimi organi zaradi kompetenc, spor o pristojnosti

kompetènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. kandidat , prosilec : za to mesto je veliko kompetentov / sprejeli bodo le najbolj kvalificirane kompetente

kompeténten -tna -o prid. , kompeténtnejši ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na kompetenco; pristojen 1 , pooblaščen : ve se, kdo je kompetenten za to odločitev ; ni bil kompetenten, da bi odstavil tajnika / o tem povprašaj na kompetentnem mestu
2. ki temeljito pozna, obvlada določeno področje; usposobljen , poklican : za presojanje umetnosti se ne čuti dovolj kompetentnega ; to je delo enega najkompetentnejših poznavalcev Prešerna / naslonil se je na kompetentne vire zanesljive ; sam.: to presojo prepuščam bolj kompetentnim

kompeténtnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost kompetentnega: skromno je sodil tudi o svoji filozofski kompetentnosti / to presega sodnikovo kompetentnost

kompetírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. kandidirati , prositi : odločil se je, da bo kompetiral

kompetitíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki se meri s kom v kaki dejavnosti, lastnosti z namenom biti boljši, uspešnejši; tekmovalen , konkurenčen : kompetitivna družba ; kompetitivna prednost

kompilácija -e ž ( á )
nav. slabš. knjižno delo, razprava, ki temelji na tujih ugotovitvah, dognanjih: avtor priznava, da je njegovo delo kompilacija ; spretno sestavljena kompilacija
// izdelava, sestavljanje knjižnega dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih: pogosto je zašel v kompilacijo

kompilátor -ja m ( ȃ )
nav. slabš. kdor izdeluje, sestavlja knjižno delo, razpravo po tujih ugotovitvah, dognanjih: spreten kompilator
pravn. kdor sestavlja nove predpise po starih brez bistvenih sprememb

kompilátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kompilatorje ali kompilacijo: ne potrebujemo kompilatorskih del / kompilatorske metode

kompilírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. slabš. izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih: nič izvirnega ni napisal, vse življenje je samo kompiliral / kompiliral je iz različnih virov
pravn. sestavljati nove predpise po starih brez bistvenih sprememb

kompjúter tudi computer -ja [ kompjúter ] m ( ȗ )
pog. računalnik : programi za kompjuterje

kompjuterizácija -e ž ( á )
glagolnik od kompjuterizirati: avtomatizacija in kompjuterizacija letal / kompjuterizacija človeka

kompjuterizírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) pog.
uvesti računalnike, opremiti z računalniki: kompjuterizirati nadzor, proizvodnjo ; pren. kompjuterizirati družbo

kompjúterski -a -o prid. ( ȗ )
pog. računalniški : kompjuterska obdelava podatkov

kompléks -a m ( ẹ̑ )
1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem ; kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu
// nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino
2. navadno s prilastkom predel , del : izsekali so velik gozdni kompleks ; ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak
// z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov
3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov
// skupek , celota : srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame
4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov ; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom ; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta

kompléksen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
vsestranski , celovit : kompleksna osvetlitev problemov ; obravnavanje gospodarske problematike je premalo kompleksno / kompleksne študije, raziskave / kompleksna obnova vinogradov / izbira poklica je kompleksen problem raznovrsten, zapleten
kem. kompleksna spojina spojina, ki sestoji iz več spojin ali ionov ; mat. kompleksno število število, ki je vsota realnega in imaginarnega števila ; šol. kompleksni pouk celostni pouk, globalni pouk

kompleksíja -e ž ( ȋ )
1. antr. skladna obarvanost las, šarenice in kože: v nordijskih deželah prevladujejo ljudje s svetlo kompleksijo / mešana kompleksija
2. mat. skupina zaporedno razvrščenih poljubnih elementov:

kompléksnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost kompleksnega: kompleksnost problematike zahteva strokovno reševanje / o vprašanju razpravljajo v vsej njegovi kompleksnosti / dramatizator je odvzel osrednjemu liku življenjsko kompleksnost in s tem resničnost

komplemènt -ênta m ( ȅ é )
1. biol., med. skupina beljakovin v (krvnem) serumu sesalcev, ki sodeluje pri obrambnih reakcijah: te snovi potrebujejo za svoje delovanje komplement
2. mat. množica, ki sestavlja z drugo množico celoto:

komplementáren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. dopolnilen , dopolnjujoč : poiskal si je donosno komplementarno zaposlitev / tehnika in poezija se zdita mnogim komplementarni / ti dve državi sta z gospodarskega vidika komplementarni
fiz. komplementarni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo ; geom. komplementarna kota kota, ki merita skupaj 90°

komplementárnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost komplementarnega: integracija bo uspešna, če bo temeljila na gospodarski komplementarnosti

komplét -a m ( ẹ̑ ) navadno s prilastkom
1. iz različnih samostojnih delov sestoječa celota, enota: če dobiš komplet, ga kupi, sicer ne / v kompletu je deset vzorcev / priročni sanitetni komplet ; knjižnici manjka nekaj kompletov časopisov ; komplet orodja
2. dvodelno ali večdelno oblačilo, zlasti žensko, navadno iz enakega blaga: prikazali so pletene ženske komplete ; športni komplet ; komplet tričetrtinskega plašča in krila / dvodelni, tridelni komplet

kompléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki obsega vse sestavne dele kompleta: kompletna garnitura pohištva ; kompletna zbirka znamk / gradnja kompletnih industrijskih objektov / naprodaj je kompletna mehanična delavnica prostor z vsemi pripadajočimi napravami, orodjem
2. pog. velik , popoln : to je kompleten nesmisel ; on je kompleten tepec

kompletíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kompletirati: kompletiranje knjižnice z novejšimi deli

kompletírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dodati manjkajoče, izpopolniti: s tem izvodom je kompletiral knjižno zbirko / z dokupom posameznih parcel bodo kompletirali velike zemljiške komplekse

komplíc -a m ( ȋ )
pravn. sokrivec , soudeleženec : prikriva krivdo komplica

komplicíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kompliciranega, zapletenost: pretirana kompliciranost programa / nekatere živali presenečajo s svojo kompliciranostjo / stilna kompliciranost pesmi

komplicírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale ; številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira
med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja
// delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicira

komplikácija -e ž ( á )
1. nav. mn. kar naredi kaj težavno, težje rešljivo; zaplet , ovira : nihče ni računal, da se bodo pojavile komplikacije ; čemu so potrebne tolikšne komplikacije / ekspr. če se mu kaj zgodi, bomo spet imeli komplikacije težave, neprijetnosti
2. med. obolenje, ki se pojavi ob osnovni bolezni: po operaciji so nastopile komplikacije / ta bolezen se običajno pojavlja kot komplikacija sladkorne bolezni

komplimènt -ênta m ( ȅ é )
nav. ekspr. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno, poklon: kompliment ji je prijal ; takšnemu komplimentu ni mogla verjeti / vsi ji dajejo komplimente jo hvalijo ; drug drugemu so delali komplimente / zanje je bil to velik kompliment priznanje
// vljudnost, vljudnostna pohvala: to je rekel samo zaradi komplimenta / prosim za vaše mnenje, pa brez komplimentov

komplimentírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. delati komplimente: kritika je le komplimentirala, namesto da bi stvarno in odkrito ocenjevala

komplót -a m ( ọ̑ )
knjiž. zarota : režim je komplot pravočasno odkril ; nasprotniki pripravljajo komplot / ekspr. bojim se, da so proti meni spet sklenili kak komplot

komponênta in komponénta -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
knjiž. sestavni del, sestavina: najznačilnejša komponenta narodnosti je jezik ; psihološka doživetja so sestavljena iz več komponent / publ. na nastanek umetnine vplivajo številne komponente faktorji
fiz., mat. komponenta vektorja projekcija vektorja na dano smer
// s prilastkom ta sestavni del glede na določeno značilnost: v njegovih delih prevladuje emocionalna komponenta ; individualna in socialna komponenta vzgoje ; važno vlogo ima tudi moralna komponenta

komponibílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. sestavljiv , zložljiv : izbrati komponibilne dele / komponibilne mere / komponibilna kuhinjska oprema

komponíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od komponirati: posvetil se je komponiranju ; v komponiranju ni uspel / komponiranje popevk / teh težav se je slikar pri komponiranju dobro zavedal ; arhitektonsko komponiranje

komponírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo, skladati: to opero je komponiral znani glasbenik / skladatelj veliko komponira / komponira odlično glasbo
// ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: avtor je zgodbo dolgo komponiral
2. knjiž. sestavljati , zlagati : kipar te živalce često komponira v posamezne skupine / pisatelj je komponiral vse dialoge enako

komponíst -a m ( ȋ )
kdor ustvarja, piše glasbena dela, skladbe; skladatelj : zborovanje komponistov ; operni, zborovski komponist ; komponist elektronske glasbe / dela kot komponist pri nekem filmskem podjetju
šah. kdor sestavlja šahovske probleme ali študije

kompóst -a m ( ọ̑ )
gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti: pripraviti kompost ; pognojiti travnike s kompostom ; za hišo je bil velik kup komposta

kompostárna -e ž ( ȃ )
objekt za predelovanje biološko razgradljivih odpadkov: voziti biološko razgradljive odpadke v kompostarno ; gradnja kompostarne

kompósten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kompost: metati odpadke na kompostni kup / kompostna zemlja prst, ki ji je dodan kompost

kompostírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
povzročati, delati, da se kaj spremeni v kompost: kompostirati plevel in listje / šota se kompostira dve leti

kompostíšče -a s ( í )
prostor za pripravljanje, shranjevanje komposta: odlagati odpadke na kompostišče ; skrbno urejeno kompostišče

kompóstnica -e ž ( ọ̑ )
1. vrtn. prst iz dozorelega komposta: pognojiti s kompostnico ; mešanica kompostnice, gnojevke in listovke
// kompostna zemlja: saditi v kompostnico
2. agr. jama za pripravo komposta: izprazniti, napolniti kompostnico

kompóstnik -a m ( ọ̑ )
posoda ali ograjen in pokrit prostor za pripravo komposta, navadno na domačem vrtu: postaviti kompostnik ; gospodinjstvom so razdelili kompostnike za kompostiranje na domačem vrtu ; leseni, plastični kompostnik

kompóstovka -e ž ( ọ̑ )
vrtn. prst iz dozorelega komposta: saditi v kompostovko

kompót -a m ( ọ̑ )
celo ali narezano sadje, kuhano v sladkani, začinjeni vodi: jesti, kuhati kompot ; češnjev, jabolčni kompot / skodelica kompota

kompóten -tna -o ( ọ̑ )
pridevnik od kompot: kompotne skodelice

kompozícija -e ž ( í )
1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami umetniškega dela; gradnja , ustroj : pisati v kompoziciji drame ; kompozicija pesmi, skladbe / v kompoziciji avtor ni izviren / notranja kompozicija romana / šola za arhitekturno kompozicijo ; stebriščna kompozicija stavbe
// nav. ekspr. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami kake celote: izogiba se kričečih barvnih kompozicij / plastična kompozicija predmetov v izložbi razporeditev
2. glasbeno delo, skladba: v spored so uvrstili tudi eno njegovih kompozicij ; klavirska kompozicija
// veda o glasbenem delu: intenziven študij kompozicije / oddelek za kompozicijo na glasbeni akademiji
3. knjiž., navadno s prilastkom umetniško delo, zlasti slikarsko: razstava baročnih kompozicij ; stene so okrašene z mozaičnimi kompozicijami ; končuje oljno kompozicijo / mesto slovi po mogočnih arhitekturnih kompozicijah
4. žel. več za transport pripravljenih, med seboj povezanih vagonov, brez lokomotive: kompozicija je iztirila ; lokomotiva vleče kompozicijo potniških, tovornih vagonov / sestaviti vlakovno kompozicijo vlak

kompozicíjski tudi kompozícijski -a -o prid. ( ȋ; í )
1. nanašajoč se na kompozicijo: drevesa so na tej sliki glavni kompozicijski element / drama ima svoj kompozicijski red / grad je bil s parkom organska kompozicijska celota / v glasbi se je pojavila vrsta novih kompozicijskih sistemov
2. nanašajoč se na komponiranje: skladatelj odlično obvlada kompozicijsko tehniko
glasb. kompozicijski stavek tehnično-kompozicijska uresničitev glasbenih idej

kompozicionálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kompozicijo: kompozicionalne posebnosti posameznih slikarjev / odmik od tradicionalnih kompozicionalnih shem

kompozíten -tna -o prid. ( ȋ )
knjiž. sestavljen , zložen : trdo gorivo kompozitnega tipa
um. kompozitni kapitel kapitel z značilnostmi jonskega in korintskega kapitela

kompózitum -a m , mn. kompózita s tudi kompózitumi m ( ọ̑ )
jezikosl. beseda, nastala z združitvijo dveh ali več besed; zloženka

komprésa -e ž ( ẹ̑ ) med.
1. tkanina, s katero se med operacijo prekrije območje okoli rane zaradi preprečitve okužbe: kompresa iz platna
2. obkladek, zlasti mrzli: zdravnik mu je priporočil komprese

kompresíja -e ž ( ȋ )
1. fiz. manjšanje prostornine plina zaradi večanja tlaka, stiskanje: zrak se pri kompresiji zelo segreje / izotermna kompresija
2. strojn. gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne; kompresijski gib : pred kompresijo se sesalni ventil zapre
med. pritisk na del organizma, ki ga povzroči novotvorba, krvavitev ali vnetje

kompresíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kompresijo: kompresijski tlak ; kompresijska temperatura / kompresijski gib gib bata, pri katerem se plin ali para v valju stisne ; kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi ; kompresijsko razmerje razmerje med prostorninama v valju, ko je bat v eni in v drugi skrajni legi
med. kompresijska obveza obveza za ustavljanje krvavitev iz rane

komprésor -ja m ( ẹ̑ )
strojn. stroj za zgoščevanje, stiskanje plina: strojnica z motorji in kompresorji / dvostopenjski kompresor
// priprava za vrtanje, lomljenje trdih snovi, ki deluje na stisnjeni zrak: s kompresorjem je zavrtal v živo skalo ; sveder kompresorja

komprésorski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kompresor: kompresorska naprava / kompresorsko olje
elektr. kompresorski hladilnik hladilnik, ki deluje na principu zniževanja temperature pri ekspanziji hladilne tekočine ; strojn. kompresorska postaja kraj, prostor s kompresorji in rezervoarji za stisnjeni zrak

komprimíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od komprimirati: priprave za komprimiranje plina / mehansko komprimiranje

komprimírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. fiz. manjšati prostornino plina zaradi večanja tlaka; zgoščati , stiskati 1 : bat komprimira pline v valju ; zrak se ob eksploziji komprimira
2. rač. zgoščevati datoteko, da zavzame manj prostora na disku, stiskati: program komprimira podatke ; komprimirati besedilo z novim programom

kompromís -a m ( ȋ )
sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč ; skleniti kompromis ; politični kompromis ; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom
// nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis ; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma
ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen ; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno

kompromísar -ja m ( ȋ )
nav. slabš. kdor (rad) dela kompromise; nedoslednež , nenačelnež : nikdar ni bil kompromisar ; sebičen kompromisar

kompromísarski -a -o prid. ( ȋ )
nav. slabš. ki (rad) dela kompromise; nedosleden , nenačelen : kompromisarski človek / kompromisarska politika

kompromísarstvo -a s ( ȋ )
nav. slabš. lastnosti ali ravnanje človeka, ki (rad) dela kompromise; nedoslednost , nenačelnost : to ga je zapeljalo v kompromisarstvo ; oportunistično, prakticistično kompromisarstvo / boriti se proti kompromisarstvu

kompromísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kompromis: sprejeli so kompromisen predlog ; najti kompromisno rešitev ; vsebina deklaracije je kompromisna / slikarjeva kompromisna tehnika

kompromísnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kompromisnega: kompromisnost izjave / zanj sta značilni prilagodljivost in kompromisnost

kompromitácija -e ž ( á )
kompromitiranje : kompromitacija dobronamerne akcije

kompromitíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kompromitirati: boji se kompromitiranja ; poskus kompromitiranja ni uspel

kompromitírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
zmanjšati, odvzeti ugled, veljavo komu z razkritjem resničnih ali namišljenih dejstev: kompromitiral je svojega dobrega prijatelja ; kompromitirati koga pred javnostjo / taki posamezniki kompromitirajo celo organizacijo / zadnja akcija ga je popolnoma kompromitirala ; pren., ekspr. kompromitirati ideje o evropski skupnosti

kompulzíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: kompulzivno prenajedanje ; kompulzivno vedenje
psiht. obsesivno-kompulzivna motnja duševna bolezen, ki se v obliki manije ali depresije pojavlja v presledkih

kompulzívnost -i ž ( ȋ )
ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: obsesivna kompulzivnost ; impulzivnost in kompulzivnost

komsomól -a m ( ọ̑ )
v Sovjetski zvezi, od 1918 do 1991 organizacija komunistične mladine: izključili so ga iz komsomola ; delegacija komsomola

komsomólec -lca m ( ọ̑ )
član komsomola: proslavo so organizirali komsomolci

komsomólka -e ž ( ọ̑ )
članica komsomola: postala je komsomolka

komsomólski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na komsomolce ali komsomol: komsomolska organizacija / komsomolske pesmi

komtúr -ja m ( ū )
zgod. predstojnik viteškega reda: postal je komtur ; vojvode in redovni komturji

komúna -e ž ( ȗ )
1. publ. občina : razvite in nerazvite komune / sedež komune
2. polit., v socializmu družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota socialistične družbe: vloga komune ; občina kot komuna
3. zgod., v srednjem veku mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo: razvoj komun v Franciji in Italiji / mestne komune
zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871

komunála -e ž ( ȃ )
pog. komunalne dejavnosti: skrbeti za razvoj komunale / referent za komunalo komunalne zadeve / pog. iti na komunalo komunalni urad

komunálec -lca m ( ȃ )
pog. kdor je zaposlen v komunalnem podjetju: komunalci urejajo park

komunálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na osnovne materialne pogoje življenja v naselju: komunalni objekti, naprave, vodi ; komunalni odpadki ; komunalna infrastruktura / povečana komunalna dejavnost ; pomanjkljivo organizirane komunalne službe ; cena komunalnih storitev / komunalni urad ; komunalno podjetje / komunalni prispevek prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega zemljišča ; komunalne dejavnosti službe, ki vzdržujejo osnovne materialne pogoje življenja v naselju ; komunalna ureditev zazidalnega zemljišča ureditev, ki zajema gradnjo cest, napeljavo vodovoda, elektrike, telefona, kanalizacije
2. publ. občinski : komunalna pristojnost / komunalni gozdovi
polit. komunalni sistem politični sistem, ki temelji na komunah

komunár -ja m ( ā )
zgod. udeleženec pariške komune; komunard : nastopili so proti komunarjem / pariški komunarji

komunárd -a m ( ȃ )
1. zgod. udeleženec pariške komune: preganjanje komunardov / pariški komunardi
2. ekspr. komunist : sodeluje s komunardi

komunicíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od komunicirati: komuniciranje je bilo oteženo zaradi neznanja tujih jezikov ; nujnost komuniciranja / komuniciranje vodstva tovarne s kolektivom / pomen radia in televizije v družbenem komuniciranju / sredstva množičnega komuniciranja obveščanja

komunicírati -am nedov. ( ȋ )
1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku ; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom
2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci

komunikácija -e ž ( á )
1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto ; cestne, železniške komunikacije ; gozdne komunikacije ; javne komunikacije ; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji
2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo : moderne komunikacije ; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje
3. komuniciranje , sporazumevanje : prepovedana je bila sleherna komunikacija ; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji

komunikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na komunikacijo:
a) komunikacijski objekti / komunikacijska dela
b) komunikacijski satelit ; brezžični komunikacijski sistem / komunikacijsko sredstvo ; publ. množična komunikacijska sredstva časopisje, radio, televizija / jezik kot komunikacijsko sredstvo
c) komunikacijske možnosti radia in televizije ; iskanje komunikacijskih zvez med ljudmi
fiz. komunikacijska posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; vezna posoda

komunikatíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki se da razumeti, dojeti; razumljiv , dojemljiv : moderna umetnost je premalo komunikativna ; slikar hoče ostati čim bolj komunikativen / film je dobro komunikativno sredstvo
// nav. ekspr. ki se zna prilagoditi, vključiti v družbo: ta človek je izredno komunikativen
2. komunikacijski : komunikativno tovarniško dvorišče / brezhibno delujoč komunikativni sistem / komunikativna funkcija jezika

komunikatívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost komunikativnega: prepričljivost in komunikativnost prikazanih kratkih filmov / umetnikova težnja po komunikativnosti / ta literatura je brez komunikativnosti

komunikátor -ja m ( ȃ )
1. elektronska naprava, ki združuje funkcije prenosnega računalnika in mobilnega telefona; pametni telefon : manjši komunikator ima tipkovnico, ki ni primerna za hitro tipkanje
2. kdor je spreten v komuniciranju: za vodenje podjetja je treba biti dober komunikator / igralec je zelo dober komunikator

komuniké -êja m ( ẹ̑ ȇ )
uradno sporočilo državnega ali političnega organa, navadno o pomembnem dogodku, vprašanju: izdati, objaviti komunike ; sklepi pogovorov bodo objavljeni v posebnem komunikeju ; komunike o obisku visokega državnika / uradni komunike

komunikológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za komunikologijo: medijski, tržni komunikolog ; sociolog in komunikolog / diplomirani komunikolog

komunikologíja -e ž ( ȋ )
veda o komuniciranju, komunikacijskih sredstvih: strokovnjak za komunikologijo

komunikológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za komunikologijo: komunikologinja in novinarka / diplomirana komunikologinja

komunikolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na komunikologe ali komunikologijo: komunikološka stroka, veda, znanost ; rezultati komunikoloških raziskav

komuníst -a m ( ȋ )
član komunistične organizacije: komunisti so imeli kongres ; jugoslovanski, kitajski, ruski komunisti ; organizirano revolucionarno delo komunistov ; komunisti in socialdemokrati / Zveza komunistov Jugoslavije
// pristaš komunizma: zmerjali so jih s komunisti ; še vedno je zagrizen komunist ; nekdanji, predvojni, povojni komunisti ; spreobrnjeni komunisti ; boj, gonja proti komunistom ; obračuni, spori s komunisti

komunístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na komuniste ali komunizem: države nekdanjega komunističnega bloka ; komunistična kontinuiteta ; komunistična preteklost vzhodnih držav ; komunistična revolucija ; mednarodno delavsko in komunistično gibanje / komunistični režim, sistem ; komunistična družba, država ; komunistična mladina ; komunistične organizacije / komunistični voditelji ; komunistična elita, oblast ; sestanek predstavnikov komunističnih partij, strank / komunistični simboli ; komunistična ideja, ideologija, propaganda ; komunistična literatura / komunistični totalitarizem ; komunistični zločini ; komunistična diktatura ; komunistično nasilje / ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije
zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels ; Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943

komunístka -e ž ( ȋ )
članica komunistične organizacije: sestanek komunistk
// pristašinja komunizma: po prepričanju je komunistka ; bila je ena prvih komunistk ; predvojna komunistka

komunízem -zma m ( ī )
načeloma brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, želji po odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: živeti v komunizmu ; padec, propad, zlom komunizma ; prehod iz komunizma v demokracijo in kapitalizem ; boj, upor proti komunizmu / jugoslovanski, kitajski, sovjetski komunizem ; izgradnja komunizma ; socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom ; borci za komunizem / obsodba brezbožnega komunizma ; zločini komunizma ; žrtve komunizma ; resnica o komunizmu
// gibanje za tako ureditev: komunizem se je krepil ; nasprotniki komunizma ; boji, obračuni s komunizmom
// nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: prelom s komunizmom ; verjeti v komunizem ; biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
soc. utopični komunizem ; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi ; komunizem s človeškim obrazom milejša, ideološko bolj popustljiva, odprta oblika komunizma, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi v 60. letih 20. stoletja

komúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na komuna 1: oblikovanje komunske politike / komunska stanovanja

komutácija -e ž ( á )
1. elektr. spreminjanje smeri električnega toka: nepravilna komutacija
2. ptt omogočanje zvez med priključki v telefonski ali telegrafski centrali, posredovanje: avtomatska, ročna komutacija

komutatíven -vna -o prid. ( ȋ )
mat. zamenljiv : komutativne količine / komutativni zakon pravilo, da vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev

komutatívnost -i ž ( ȋ )
mat. zamenljivost : komutativnost faktorjev pri množenju / zakon komutativnosti

komutátor -ja m ( ȃ )
elektr. priprava iz med seboj izoliranih lamel, po katerih drsijo ščetke: iskrenje na komutatorju

komutátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na komutator: komutatorsko navitje / komutatorski motor elektromotor, pri katerem teče električni tok v rotor po komutatorju

kon... predpona v sestavljenkah
za izražanje združevanja, spajanja: koncentrirati ; konfederacija

kónak -a m ( ọ̑ ) v balkanskem okolju, nekdaj
1. dvorec , palača : prebiva v razkošnem konaku ; vezirjev konak
2. prenočišče : sprejeti koga na konak

koncáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. zahodno plesti, krpati (ribiške mreže): po lovu so mreže koncali

koncedírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. dovoliti , dopustiti : to akcijo bodo vodilni organi koncedirali

kôncem predl. ( ó )
z rodilnikom za izražanje bližine končne meje v časovni enoti; konec 3 : knjiga bo izšla koncem maja
// za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu 1 : hiša koncem vasi
// v zvezi koncem koncev konec koncev: koncem koncev se je spametoval

koncendènt -ênta m ( ȅ é )
naročnik javne službe: soglasje koncendenta ; obveza koncesionarja do koncendenta

koncentrácija -e ž ( á )
1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje , kopičenje : prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih ; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano koncentracijo bogastva koncentriranje / koncentracija oblasti je, se pojavlja v rokah peščice ljudi oblast je koncentrirana / voj. žarg. sovražne koncentracije so se pomikale proti jugu veliko vojakov, vojaških enot
// s prislovnim določilom količina, množina česa v zmesi, raztopini: koncentracija soli v Mrtvem morju narašča ; že majhna koncentracija ogljikovega monoksida v zraku je nevarna / 80-odstotna koncentracija solne kisline / dnevna koncentracija povprečna vrednost vseh urnih povprečnih vrednosti koncentracije posamezne snovi, izmerjenih v enem dnevu
2. (miselna) zbranost, osredotočenost: to delo zahteva precejšnjo koncentracijo ; koncentracija med poukom ; zmožnost popolne koncentracije / miselna koncentracija
ekon. koncentracija kapitala večanje kapitala z akumulacijo, centralizacijo; količina kapitala, s katero kdo razpolaga

koncentracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje: koncentracijska priprava / vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru / koncentracijsko taborišče taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov
šol. koncentracijski pouk pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov z osnovnim predmetom

koncentrát -a m ( ȃ )
snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine in odvečnih sestavin: mesni, paradižnikov koncentrat ; koncentrat iz zelenjave / povečana poraba jušnih koncentratov
// metal. ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin, obogatena ruda: predelava surovin v koncentrate / cinkov, svinčev koncentrat
agr. umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi

koncéntričen tudi koncêntričen -čna -o prid. ( ẹ́; é )
1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih ; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu
2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: nasprotnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani
šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno

koncéntričnost tudi koncêntričnost -i ž ( ẹ́; é )
lastnost koncentričnega: koncentričnost ploskev

koncentríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od koncentrirati: koncentriranje razdrobljenih organizacij v močna društva ; sklad teži h koncentriranju sredstev za najpomembnejše objekte / čutiti je premajhno koncentriranje na osnovne naloge / koncentriranje živil / v takem hrupu je vsakršno koncentriranje nemogoče

koncentríranost -i ž ( ȋ )
značilnost koncentriranega: koncentriranost delavstva v velikih industrijskih središčih ; vedno večja koncentriranost proizvodnje v posameznih panogah / visoka stopnja miselne koncentriranosti

koncentrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati , kopičiti : koncentrirati industrijo v obmorskem predelu ; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati ; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita območja
2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila
kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila ; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo

koncépcija -e ž ( ẹ́ )
navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju, zamisel: z njegovo koncepcijo se je večina strinjala ; neustrezna koncepcija nacionalnega vprašanja / stranki si nasprotujeta po svojih političnih koncepcijah
// osnovni, temeljni načrt, zasnova: koncepcija splošne ljudske obrambe ; najnovejša koncepcija razvoja gospodarstva ; neustreznost zastarelih koncepcij zunanjetrgovinske strategije / jasna koncepcija drame zgradba, struktura
med. zanositev, spočetje

koncépt -a m ( ẹ̑ )
1. sestavek, navadno pisni, ki še ni dokončno izoblikovan, osnutek: prepisati koncept na čisto ; prvi koncept deklaracije ; koncept članka, pisma / prvotni koncept je bil bistveno drugačen od sedanjega
2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju, zamisel: njegovega koncepta niso sprejeli ; problematičnost takšnega političnega koncepta ; seznaniti se s konceptom demokratizacije / kritizirali so režiserjev koncept
// osnovni, temeljni načrt, zasnova: avtor je imel jasen idejni in oblikovalni koncept ; držati se zastavljenega koncepta / koncept enciklopedije je zelo dober / klasicistični koncept parka zgradba, struktura

koncépten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koncept: rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani / za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost
papir. konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine ; pravn. konceptni uradnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradnik v upravnem organu

konceptuálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na koncept 2: prva, konceptualna faza je pri raziskovalnem delu večkrat prepovršno opravljena ; avtor se zelo naslanja na obstoječe konceptualne sheme

konceptualízem -zma m ( ī )
1. umetniška smer v drugi polovici 20. stoletja, ki izhaja iz občutja, da med predmetnostjo in izrazom zanjo ni pravega razločka: moskovski, ruski konceptualizem ; čas konceptualizma ; tradicija konceptualizma / sodobni konceptualizem
2. filoz. srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi niso samo besede, temveč obstajajo tudi v razumu: privrženci konceptualizma

koncêrn -a m ( é )
združenje pravno samostojnih podjetij, v katerem ima odločilen vpliv na poslovanje najmočnejša članica: nastajali so veliki koncerni / združevanje podjetij v koncerne / bančni, časopisni, industrijski koncern

koncêrt -a m ( ȇ )
1. prireditev s predvajanjem glasbenih del po določenem programu: zbor je imel v tujini veliko koncertov ; izredno uspel koncert ; koncert zabavne glasbe ; koncert godbe na pihala / prirediti koncert / iti na koncert / matinejski, promenadni koncert ; simfonični, vokalni koncert
// ekspr. ropot , hrup : tega koncerta ne morem več poslušati / šalj. vsako noč ima pod oknom mačji koncert
2. glasb. skladba za enega ali več solističnih instrumentov in orkester: napisati klavirski, violinski koncert ; koncert za fagot in godala

koncertánt -a m ( ā á )
glasb. kdor nastopi na koncertu: nastop mladega talentiranega koncertanta ; pogovor s koncertantom

koncertánten -tna -o prid. ( ȃ )
glasb. ki je za koncert: skupina koncertantnih instrumentov / solistična, komorna in koncertantna glasba

koncertántka -e ž ( ā )
glasb. ženska, ki nastopi na koncertu: nastopila bo priznana koncertantka

koncêrten -tna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na koncert: koncertna sezona ; bogata koncertna turneja pianista / uspel koncertni nastop / koncertni pevec ; koncertna dvorana ; koncertna poslovalnica ustanova, ki organizira koncerte
glasb. koncertni klavir večji klavir, ki se uporablja zlasti v koncertnih dvoranah ; koncertni mojster vodja violinistov v orkestru

koncertíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od koncertirati: skladatelj se ukvarja tudi s poučevanjem in koncertiranjem ; javno koncertiranje / žabje koncertiranje

koncertírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nastopati na koncertu: koncertirala je že skoraj v vseh evropskih državah ; že večkrat je samostojno koncertiral
// ekspr. povzročati ropot, hrup: nehaj že koncertirati / šalj. žabe so vso noč glasno koncertirale

koncesíja -e ž ( ȋ )
1. nav. mn. kar kdo komu da, odstopi; korist 2 , ugodnost : vlada je dala stranki precej koncesij ; dobili, dosegli so delne koncesije ; izsiliti, zahtevati koncesijo / v zameno so dobili teritorialne koncesije na otoku pravico do ozemlja
// (delno) popuščanje, odstopanje: pripravljen je tudi na koncesije ; pristati na koncesije ; koncesija nasprotnemu stališču / njegov načrt je koncesija nasprotnikom / pisateljeva koncesija malomeščanskemu okusu, tradiciji
2. dovoljenje države zasebni družbi, ustanovi za opravljanje dejavnosti na njenem območju: dati, dobiti koncesijo ; podeliti koncesijo za izvajanje zobozdravstvene dejavnosti ; koncesija za iskanje in črpanje nafte
// s prilastkom dokument, (javna) listina s takim dovoljenjem: dodeliti, odvzeti gostilniško koncesijo ; tiskarska koncesija

koncesíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koncesijo: koncesijski odnosi / koncesijska listina, pogodba

koncesionár -ja m ( á )
kdor dobi, ima koncesijo: izbrati koncesionarja ; zdravnik, zobozdravnik koncesionar ; obveznosti koncesionarjev ; koncendent in koncesionar / koncesionar za izvajanje, opravljanje dimnikarskih storitev ; družba, podjetje, zavod kot koncesionar

koncesionárka -e ž ( á )
ženska ali ustanova, ki dobi, ima koncesijo: postala je koncesionarka ; zdravnica, zobozdravnica koncesionarka ; patronažno dejavnost opravlja kot koncesionarka / banka koncesionarka

koncesionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dodeliti koncesijo: nekatere dejavnosti je morala oblast koncesionirati ; koncesionirati študij

koncesíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl., v zvezi koncesivni stavek dopustni stavek:

koncesnína -e ž ( ī )
plačilo koncesionarja koncendentu: plačevati visoko koncesnino za tretjo generacijo mobilne telefonije ; denar, prihodek od koncesnine

koncíl -a m ( ȋ )
rel. zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev Cerkve, cerkveni zbor: sklicati koncil / ekumenski koncil ; tridentinski, vatikanski koncil

konciliánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. spravljiv , pomirljiv , popustljiv : kritiki naj bi bili konciliantni in v sodbah zadržani ; do podrejenih je bil vedno koncilianten

konciliántnost -i ž ( ȃ )
knjiž. spravljivost , pomirljivost , popustljivost : zanj je značilno globoko razumevanje in konciliantnost

koncílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koncil: koncilski odloki, sklepi ; koncilske komisije so pripravile potrebno gradivo / članek je napisan v koncilskem duhu

koncipiènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
zastar., navadno v zvezi odvetniški koncipient odvetniški pripravnik: službovati je začel kot odvetniški koncipient

koncipírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. napraviti, sestaviti koncept, osnutek: koncipirati pismo, prošnjo ; sodbo je že koncipiral / koncipira opero, nov roman
2. navadno s prislovnim določilom zamisliti, izoblikovati kaj: skladbo je koncipiral v baročnem stilu ; avtor je delo preveč melodramsko koncipiral / romantika je koncipirala vrsto teorij
med. zanositi, spočeti

koncipíst -a m ( ȋ )
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nižji konceptni uradnik: več let je bil koncipist

koncízen -zna -o prid. ( ȋ ) knjiž.
1. jasen, natančno izoblikovan: koncizen in dobro premišljen nauk ; koncizno obdelovanje problemov
2. jedrnat , zgoščen : pisateljev slog je zelo koncizen

koncíznost -i ž ( ȋ ) knjiž.
1. jasnost, natančna izoblikovanost: manjka mu predvsem stilistične konciznosti
2. jedrnatost , zgoščenost : pesnikova konciznost je največja v prvem sonetu

kôncu predl. ( ó )
z rodilnikom, zastar. konec 3 , koncem : koncu leta
// na koncu: koncu vasi

končáj -a m ( ȃ )
1. jezikosl. končni del besede ne glede na njen morfemski sestav: končaji in končnice
2. glasb. znak za konec skladbe ali dela skladbe:
star. da bi te končaj da bi te šment, da bi te vrag

končánje -a s ( ȃ )
glagolnik od končati: ukrepi za končanje vojne / publ. zastoji pri končanju del končevanju

končáti -ám dov. ( á ȃ )
1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu ; likanja še ni končala ; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj ; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali ; publ. končati s poizvedbami ; dvoboj se je že končal ; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / predstava konča ob desetih se konča
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame ; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala ; si že končal nalogo ; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu ; aktivistka je končala pri gestapu ; končal je v ječi ; fant je dobro končal ; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
// umreti : končal je na vislicah ; mnogi so končali kar ob cestah ; pren. knjiga je končala na smetišču
4. star. ubiti , usmrtiti : obsojenca so kmalu končali ; nobene živali ne konča brez potrebe ; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima
// uničiti , ugonobiti : konje je čisto končal ; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več

končávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od končavati: končavanje dela

končávati -am nedov. ( ȃ )
1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti; končevati : končavati beljenje stanovanja ; publ. predsednik je končaval s pozdravljanjem gostov
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: črtico končava s spomini na mladost
2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: že ves popoldan končava nalogo / obrtnik je končaval svoj izdelek
3. star. ubijati , usmrčevati : ropali in končavali so nedolžne ljudi
// uničevati , ugonabljati : prepovedano je končavati gozdove ; pije in si končava zdravje

kônček -čka m ( ó )
manjšalnica od konec 1 : palica ima en konček odebeljen / zbira končke vrvic ; pisati s končkom svinčnika ; lutke izdeluje iz končkov odpadnega lesa / zadnji konček poti

kônčen -čna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na konec:
a) zaupali so jim končno redakcijo zakona ; opraviti morajo še končna montažna dela ; končno oblikovanje predmeta
b) končni rezultat, uspeh ; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
c) najbolj je uspel končni prizor ; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča ; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja ; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov ; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale ; šol. končna ocena ; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji prim. končno

končevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od končevati: končevanje del

končeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor ; publ. z zidavo že končujejo ; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo
2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala ; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
3. star. ubijati , usmrčevati : končevali so vse, kar je bilo živega
// uničevati , ugonabljati : s svojim ravnanjem končuje živali in orodje ; s takšnim delom si samo končuješ oči

kônči člen. ( ō )
zastar. končno , nazadnje : konči je prišla resnica na dan / delal je, da je prislužil konči za davek vsaj

končìč -íča m ( ȉ í )
ekspr. manjšalnica od konec 1 : prižgal si je končič cigarete
anat. živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna

končína -e ž ( í )
1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane ; členaste končine členonožcev ; krt ima lopataste končine ; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga ; zgornja končina roka ; končine pri človeku udi
2. končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu ; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike
strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj ; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen

končíšče -a s ( í )
končni, skrajni del: končišče gozda / na vsakem končišču doline so postavili zasede koncu

končníca -e ž ( í )
1. zaključna faza športne igre: priigrati si odločilno prednost v končnici ; tekma z dramatično končnico
// zaključni del športnega tekmovanja, navadno z izločilnimi tekmami: iz rednega dela tekmovanja napredovati v končnico ; uvrstiti se v finale končnice košarkarskega prvenstva ; tekma drugega kroga končnice državnega prvenstva
// šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil
2. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice ; ima bogato zbirko panjskih končnic
3. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico ; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica
4. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena ; izžrebane so bile številke s končnico pet
jezikosl. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede; del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo ; rač. pripona

končník in kônčnik -a m ( í; ō )
končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla

končníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na (slovnično) končnico: končniški naglasni tip

kônčno člen. ( ó )
1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz ; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
// izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje : po dolgem omahovanju se je končno odločil / končno smo le dočakali rešitev / prišli so. Končno!
2. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči

kônčnost -i ž ( ó )
knjiž. lastnost končnega: človek odkriva smrt v sleherni končnosti ; končnost bivanja v času in prostoru / bal se je končnosti njene ljubezni prenehanja, konca

kônčnoveljáven -vna -o prid. ( ó-á ó-ā )
knjiž. dokončen , nepreklicen : odgovor je končnoveljaven ; sodišče še ni izreklo končnoveljavne sodbe

kondenzácija -e ž ( á )
prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjanje: kondenzacija vodne pare ; drobci anorganskih sestavin pospešujejo kondenzacijo zračne vlage

kondenzacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kondenzacijo: megla je glavna kondenzacijska oblika vodne pare / hlajenje kondenzacijskih naprav
elektr. kondenzacijska elektrarna termoelektrarna s kondenzacijskimi turbinami ; kem. kondenzacijske umetne smole smole, ki nastanejo pri polikondenzaciji; polikondenzacijske umetne smole ; strojn. kondenzacijska turbina turbina, pri kateri se izrabljena para odvaja v kondenzator

kondenzát -a m ( ȃ )
teh. tekočina, nastala s kondenzacijo: rezervoar za kondenzat

kondenzátor -ja m ( ȃ )
1. teh. priprava za spreminjanje pare v tekočino: vodno hlajeni kondenzator
2. elektr. priprava za kratkotrajno shranitev, uskladiščenje elektrine: kondenzator se polni, prazni ; kapacitivnost kondenzatorja / blokirni, elektrolitni kondenzator

kondenzátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kondenzator:
a) kondenzatorski tlak
b) kondenzatorska elektrika / kondenzatorski mikrofon mikrofon, katerega kapacitivnost se pod vplivom zvočnega valovanja spreminja ; kondenzatorski papir tanek izolirni papir, ki ločuje oblogi kondenzatorja ; kondenzatorska baterija več kondenzatorjev, ki tvorijo funkcionalno celoto

kondénzen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kondenzat: kondenzna voda / kondenzni lonec priprava, ki omogoča odtekanje kondenzata iz parovoda

kondenzíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kondenzirati: kondenziranje vodnih hlapov / kondenziranje mleka

kondenzírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) teh.
1. povzročati prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjati: kondenzirati paro ; zračna vlaga se je kondenzirala
2. z odstranjevanjem vode delati kako snov, navadno tekočo, (bolj) gosto; zgoščevati , gostiti 1 : kondenzirati tekoče gorivo ; kondenzirati seč / kondenzirati mleko evaporirati ga in mu dodajati sladkor ; pren., publ. kratki prizori so kondenzirali dogodke

kondénzor -ja m ( ẹ̄ )
fiz. ena ali več leč v projektorju, mikroskopu, ki omogočajo enakomerno osvetlitev slike: kondenzor iz dveh plankonveksnih leč

kondícija -e ž ( í )
stanje pripravljenosti organizma na napore, zlasti telesne; zdržljivost , zmogljivost : nogometaši morajo imeti kondicijo ; gostujoče moštvo se je izkazalo z izredno kondicijo / z vztrajnim treningom si je pridobil kondicijo / trenutno je v odlični kondiciji formi / ekspr. ta pa ima kondicijo dobro kondicijo
// ekspr., navadno s prilastkom stanje, razpoloženje sploh: prizadevanja za boljšo zdravstveno kondicijo občanov / fizična, psihična kondicija

kondícijski tudi kondicíjski -a -o prid. ( í; ȋ )
nanašajoč se na kondicijo: kondicijski tek, trening ; organizirali so redno kondicijsko telovadbo / kondicijsko pripravljenost tekmovalcev so preveč zanemarili

kondicionál -a m ( ȃ )
jezikosl. pogojni naklon: stavek je v kondicionalu
// glagolska oblika za izražanje tega naklona; pogojnik : uporabljati kondicional

kondicionálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. pogojen : kondicionalni dogovor
jezikosl. kondicionalni stavek pogojni stavek

kondicionírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. uravnavati temperaturo, vlažnost in menjavanje zraka v zaprtem prostoru; klimatizirati : kondicionirati dvorano
les. kondicionirati les umetno uravnavati vlažnost lesa ; tekst. kondicionirati vlakna ugotavljati vlažnost vlaken

kondolírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. izreči, izraziti sožalje: vdovi je kondoliral

kondóm -a m ( ọ̑ )
tanka gumijasta prevleka za zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi, zanositvijo, navadno za moški spolni ud: natakniti kondom ; počen kondom ; proizvajalec kondomov ; uporaba kondoma ; seks brez kondoma ; kondomi in diafragma / deliti brezplačne kondome / ženski kondom / zaščita s kondomom

kondomát -a m ( ȃ )
avtomat za prodajo kondomov: namestiti, postaviti kondomat ; mnenje, razprava o kondomatih v srednjih šolah

kondomínij -a m ( í )
pravn. politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; sovladje , skupna uprava : predlog o kondominiju na Svobodnem tržaškem ozemlju
// ozemlje pod tako oblastjo: Sudan je bil angleško-egiptovski kondominij

kóndor -ja m ( ọ̑ )
zool. velik južnoameriški jastreb, Vultur gryphus: po nebu so krožili kondorji

kondotjêr -a in -ja tudi condottiere -a [ druga oblika kondotjêre ] m ( ȇ )
zgod. poveljnik najemniške vojaške enote v Italiji: bronasti kip kondotjera ; bil je sin beneškega kondotjera

kondotjêrski -a -o ( ȇ )
pridevnik od kondotjer: kondotjerske čete

kondúkt -a m ( ȗ )
star. pogrebni sprevod, zlasti slovesnejši: kondukt se je počasi začel premikati / župana so pokopali s konduktom

konduktêr -ja m ( ȇ )
uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik : kondukter na avtobusu, vlaku

kondúktor -ja m ( ú )
elektr. električni prevodnik:

kônec 1 -nca m , mest. mn. stil. koncéh ( ó )
1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od
a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta ; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep ; tudi na koncu travnika je treba pokositi ; postavil se je v vrsto, čisto na koncu
b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske ; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami ; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani ; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd ; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj
2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali ; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas
3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnišnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel ; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki
4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka
a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen ; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo ; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo
b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme ; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo
c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima ; opisoval je konec meščanskega razreda
// navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa
č) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec ; danes je konec šolskega leta ; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo ; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec
d) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma ; premirja je konec ; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali ; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / publ. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi ; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec
e) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale ; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt
// ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo
5. evfem., navadno s prilastkom smrt : njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti
6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec ; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite ; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec ; pren. ta obleka pa že jemlje konec
7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec ; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca
8. v členkovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz ; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe
9. v členkovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov ; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav popolnoma, čisto
// poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu ; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca
10. navadno v členkovni zvezi konec koncev končno , nazadnje : konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil
12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec
13. v členkovni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec ; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed
// z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec
ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam ; ekspr. zaradi sto evrov te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel ; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval ; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati ; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel ; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal ; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo ; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge ; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav ; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati ; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni ; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari ; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja ; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko ; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena ; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati ; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje ; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad ; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj ; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč ; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel ; ekspr. to je začetek konca poraza, propada ; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah ; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje ; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar ; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko ; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve ; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod ; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod ; konec dober, vse dobro ; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca 1

kônec 2 -nca m ( ó )
nar. sukanec : vdeti konec v šivanko

kônec 3 [ konəc ] predl. ( ó ) z rodilnikom
1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja ; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu 1 , ob koncu 1 : sedel je na klopi konec parka ; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
3. navadno v členkovni zvezi konec koncev končno , nazadnje : konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar

konéktor -ja m ( ẹ́ )
elektr. priprava za ločljivo zvezo vodnika in aparature ali dveh vodnikov: konektorji pri računalnikih

konfederácija -e ž ( á )
1. skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev, zveza držav: predlogi za ustanovitev konfederacije
2. knjiž. skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi; zveza , federacija : predsednik konfederacije industrialcev / Generalna konfederacija dela Italije

konfederatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konfederacijo: konfederativni odnosi / združiti se v konfederativno unijo

konfederírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
združiti se v konfederacijo: države so se konfederirale

konfékcija -e ž ( ẹ́ )
1. serijsko, navadno industrijsko izdelana oblačila: ta trgovina ima tudi konfekcijo ; vedno kupuje konfekcijo ; usnjena in tekstilna konfekcija / izdelovati konfekcijo / ekspr. obleči konfekcijo konfekcijsko obleko / damska, moška konfekcija ; posteljna konfekcija posteljno perilo ; konfekcija po meri
obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti ; težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči
// pog. tako izdelani izdelki sploh: stavbno pohištvo je naročil pri mizarju, ni maral konfekcije
2. serijsko, navadno industrijsko izdelovanje oblačil: konfekcija je vse bolj ogrožala obstoj krojačev / tehnologija pletenja in konfekcije
3. pog. podjetje za izdelovanje takih oblačil: nastala je vrsta novih konfekcij / lepo aranžirane izložbe konfekcije konfekcijskih trgovin
4. slabš. neizvirno, shematično literarno ali umetniško delo: ta roman je daleč od sodobne literarne konfekcije

konfékcijski tudi konfekcíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
nanašajoč se na konfekcijo: konfekcijska industrija, tovarna / konfekcijski oddelek veleblagovnice / konfekcijski izdelki ; konfekcijska obleka

konfekcionár -ja m ( á )
izdelovalec, proizvajalec konfekcije: oddati blago konfekcionarju ; konfekcionarji so predstavili vzorčne kolekcije

konfekcioníran -a -o prid. ( ȋ )
nav. ekspr. konfekcijsko izdelan, narejen: prodajajo metrsko blago in konfekcionirane obleke / konfekcionirana zdravila

konfékt -a m ( ẹ̑ )
knjiž. slaščice, drobno pecivo: postregla je s konfekti / industrija konfekta in sladkorčkov

konferánsa -e ž ( ȃ )
knjiž. besedilo, ki ga bere, govori vodja oddaje: konferansa je bila zelo duhovita
// najavljanje in komentiranje programa na prireditvi; vodenje oddaje : kdo bo prevzel konferanso

konferansjé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. kdor na prireditvi najavlja in komentira program; vodja oddaje 1 : duhovit, simpatičen konferansje / nastopil je kot konferansje / televizijski konferansje napovedovalec

konferénca -e ž ( ẹ̑ )
1. sestanek o kaki pomembnejši stvari, navadno z udeležbo funkcionarjev, strokovnjakov: konferenca traja že tri dni ; udeležiti se konference ; sklicati konferenco ; konferenca šefov držav / redna letna konferenca ; mirovna konferenca ; razorožitvena konferenca ; tiskovna konferenca na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji / ekspr. konferenca je ugotovila nekatere nepravilnosti v njihovem ravnanju udeleženci konference
// sestanek učiteljskega zbora, na katerem se obravnava zlasti ocenjevanje in vedenje učencev: na konferenci sodelujejo tudi dijaki / učiteljska konferenca / redovalna, zaključna konferenca / v prvi konferenci, šol. žarg. prvo konferenco se je slabo učil v obdobju do prve redovalne konference; v prvem četrtletju
2. s prilastkom organizacija za določeno področje družbene dejavnosti: evropska konferenca za transfuzijsko medicino
// nekdaj voljen vodstveni organ kake organizacije: republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva
rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem območju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega območja

konferénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na konferenco: konferenčna dvorana, soba / konferenčni zapisnik
publ. sesti za konferenčno mizo začeti reševati nerešena vprašanja s pogajanji, pogovori

konferírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. razpravljati, posvetovati se: udeleženci sestanka so dolgo konferirali ; z njim je pogosto konferiral o prihodnosti pokrajine / načelnik štaba je redno konferiral s komandanti nižjih enot

konfesíja -e ž ( ȋ ) knjiž.
1. veroizpoved, vera, zlasti krščanska: pripada rimskokatoliški konfesiji
// izpovedovanje verskega prepričanja: svoboda konfesije
2. (osebna) izpoved: ta pesem je čudovita avtobiografska konfesija

konfesionálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konfesija 1: konfesionalni sistem / konfesionalni pouk ; konfesionalna šola

konfesionálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. versko prepričanje, vernost: ti ljudje so brez konfesionalnosti / boj zoper uradno konfesionalnost veroizpoved, vero

konfét -a m ( ẹ̑ ) nav. mn.
1. barvast papirček, navadno okrogel, za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah: nagrajenca so obsuli s konfeti ; vrečka živobarvnih konfetov
2. bonbon bele barve z mandeljnom v sredi: nevesta je delila konfete
3. knjiž. slaščica : postreči s konfeti

konféti -ja m ( ẹ̑ )
zastar. barvasti papirčki, navadno okrogli, za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet : dvorana je bila posuta s konfetijem in pisanimi trakovi

konfidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
nav. slabš., za idejne in politične nasprotnike zaupen sodelavec, zaupnik politične, vojaške obveščevalne službe: podatke mu dajejo vtihotapljeni konfidenti ; policijski, vladni konfident ; agenti, konfidenti in denuncianti

konfigurácija -e ž ( á )
1. oblika zemeljskega površja; oblikovitost , izoblikovanost : proučevanje konfiguracije morskega dna ; gostota naseljenosti je odvisna tudi od konfiguracije (tal) / po konfiguraciji sta si pokrajini podobni / konfiguracija smučišča je zelo ugodna
// knjiž. razvrstitev , razporeditev : konfiguracija oseb na sliki
2. astron. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca: zasledovati spreminjanje konfiguracije / Saturn in Mars sta v konfiguraciji konjunkcije
fiz. elektronska konfiguracija razporeditev elektronov v atomu ; med. konfiguracija oblika, zunanji videz organa ; šah. konfiguracija razporeditev, razvrščenost figur med igro

konfín -a m ( ȋ )
1. pog. obcestni kamen, smernik: avto je treščil v konfin ; ljudje so sedeli po travi in na konfinih
2. nar. zahodno meja, zlasti državna: prišli so do konfina
// mejni kamen, mejnik: prestaviti konfin

konfinácija -e ž ( á )
prisilno bivanje v določenem kraju: opozorili so ga, da mu preti konfinacija / odpeljati, poslati v konfinacijo / za zdaj se je izognil konfinaciji

konfiníranec -nca m ( ȋ )
kdor je konfiniran: vrnitev konfinirancev

konfinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
prisiliti koga k bivanju v določenem kraju: upali so, da jih bodo samo konfinirali, ne internirali / vsak dan je pričakoval, da ga bodo konfinirali odpeljali v konfinacijo

konfirmácija -e ž ( á )
1. knjiž. uradna potrditev: to je bila konfirmacija obstoječega pravnega reda
2. rel. birmi podoben obred pri protestantih: pastor ga ni hotel pripustiti h konfirmaciji

konfiscírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) pravn.
1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali
2. odvzeti pravico razpečevanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje , zaseči : konfiscirati časopis, knjigo

konfiskácija -e ž ( á ) pravn.
1. odvzem premoženja ali dela premoženja kot sankcija za kaznivo dejanje, zaplemba: konfiskacija premoženja
2. odvzem pravice razpečevanja določenih tiskanih stvari; prepoved razširjanja , zasega : roman se širi kljub konfiskaciji

konfiskacíjski tudi konfiskácijski -a -o ( ȋ; á )
pridevnik od konfiskacija: konfiskacijski postopek

konfíteor tudi confiteor -ja [ konfíteor ] m ( ȋ )
rel. molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo, očitna spoved: moliti konfiteor ; pren., knjiž. to pismo je bilo njegov konfiteor

konflagrácija -e ž ( á )
knjiž. propad , uničenje : svetu grozi konflagracija / s tem bi se izognili splošni konflagraciji vojaškemu spopadu, vojni

konflíkt -a m ( ȋ )
1. duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj; nasprotje , napetost : taka hotenja nujno povzročajo konflikt ; moralni konflikti / konflikt med hotenjem in nemočjo / duševni konflikt
lit. dramski konflikt akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja
// nav. ekspr. spor , nesoglasje : konflikt med strankama postaja vse resnejši ; ostri politični konflikti / konfliktov se izogiba / pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti nasprotja
ekspr. pogosto je v konfliktu s šefom ne soglaša z njim, mu nasprotuje ; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi
2. publ., navadno s prilastkom vojna , spopad : meddržavni spor je prerasel v konflikt / neizogibnost vojaških konfliktov

konflíkten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konflikt: konfliktni interesi / v drugem dejanju je polno konfliktnih scen / konfliktni odnos med starim in novim / konfliktna situacija kar povzroča konflikt

konflíktnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost konfliktnega: premagovanje konfliktnosti razrednih interesov / publ. njegova poezija izhaja iz življenjske konfliktnosti življenjskih konfliktov

konfórmen -mna -o prid. ( ọ̑ ) knjiž.
1. ki je v skladu z družbenimi ali skupinskimi normami: človekova potreba po konformnem obnašanju, ravnanju / njegovi nazori so konformni z okoljem v skladu
2. usklajen , prilagojen : pravilnik je konformen z zakoni
geogr. konformna projekcija projekcija, pri kateri ostanejo koti in oblike zemeljskega površja na karti nespremenjeni ; geom. konformno upodabljanje geometrijskih tvorb upodabljanje geometrijskih tvorb, pri katerem ostanejo koti nespremenjeni

konformírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. (vsebinsko) uskladiti, prilagoditi: države naj bi konformirale svoja mednarodna zasebna prava

konformíst -a m ( ȋ )
nav. slabš. kdor sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivec: bil je nepoboljšljiv konformist / svetovnonazorski konformist

konformístičen -čna -o prid. ( í )
nav. slabš. ki sprejema in upošteva družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljiv: ljudje so vse bolj konformistični / mirno in konformistično kulturno ozračje

konformízem -zma m ( ī )
nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivost: avtor kritizira konformizem in karierizem / očitajo mu konformizem / utaplja se v topem konformizmu duha

konfórmnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost konformnega: to so zagovorniki družbene konformnosti / vsebinska konformnost pri tem ni pomembna / konformnost z najstarejšimi jeziki sveta

konfrontácija -e ž ( á )
ugotavljanje odnosa med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjava: zahtevajo svobodno konfrontacijo nazorov ; potrebna je konfrontacija mnenj in stališč / konfrontacija dveh življenjskih principov
pravn. zasliševanje priče ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočenje
// potrjevanje veljavnosti, neveljavnosti česa s takim ugotavljanjem, preverjanje: konfrontacija pripovedovanega z dejstvi / publ. gre za veliko konfrontacijo Amerike z drugimi velesilami

konfrontíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konfrontirati: konfrontiranje razvojnih programov / konfrontiranje različnih stališč znotraj stranke / konfrontiranje obtoženca s pričami

konfrontírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom
pravn. zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočati
// s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa, preverjati: vse akte konfrontira z dejanskim stanjem ; svoje misli vedno konfrontira s tujimi

konfucianízem -zma m ( ī )
filoz. filozofsko-nravstveni nauk kitajskega filozofa Konfucija: osnovna načela konfucianizma / stične točke med konfucianizmom in budizmom

konfúzen -zna -o prid. ( ȗ )
nav. ekspr. ki vsebuje elemente, ki otežujejo dostopnost, razumevanje; nejasen , zmeden : konfuzni programi ; konfuzen spis / avtor je zelo konfuzen
// nerazumen , nepriseben : konfuzne ideje ; konfuzno govorjenje, meditiranje / konfuzni ukazi

konfúzija in konfuzíja -e ž ( ú; ȋ )
knjiž. konfuznost : proti koncu dela je avtor zašel v konfuzijo / v državi vlada velika konfuzija
pravn. združitev pravice upnika in obveznosti dolžnika v isti osebi

konfúznost -i ž ( ȗ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost konfuznega: miselna konfuznost ; konfuznost romana / kritiki so mu očitali konfuznost / zapadla je v konfuznost

kongeniálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki je po umskih ali umetniških sposobnostih, nadarjenosti komu enakovreden: velikega misleca lahko dojame le kongenialen človek ; kritik pesniku ni bil kongenialen / njegovi prevodi so kongenialne prepesnitve

kongeniálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost kongenialnega: kritik je s popolno kongenialnostjo interpretiral avtorjevo delo

kongenitálen -lna -o prid. ( ȃ )
biol. ki je ob rojstvu osebka kot njegova dedna ali nededna lastnost, prirojen: kongenitalna anomalija ; kongenitalne bolezni / kongenitalne lastnosti

kongéstija in kongestíja -e ž ( ẹ́; ȋ )
med. pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo, naval krvi: kongestija je nastala zaradi vnetja

konglomerát -a m ( ȃ )
petr. kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom, labora: trdno sprijet konglomerat ; pren. konglomerat političnih in socialnih idej
geol. bazalni konglomerat ki je bil pri prodiranju morja na kopno najprej odložen

konglomeráten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konglomerat: reka odlaga prod in lažji konglomeratni drobir / slap pada s strme konglomeratne stene

kóngo -- v prid. rabi ( ọ̑ )
kem., v zvezi kongo rdečilo in rdečilo kongo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate:

kongregácija -e ž ( á ) rel.
1. najvišji upravni organ za določeno področje v Katoliški cerkvi: odloki kongregacij / kongregacija za širjenje vere / rimska kongregacija
2. nekdaj cerkveno društvo z verskovzgojnimi nameni: član kongregacije
3. red, katerega člani ne delajo slovesnih zaobljub: meniški redovi in kongregacije / kongregacija šolskih sester / redovniška kongregacija

kongregacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kongregacijo: kongregacijski odbori / kongregacijski znak

kongregacioníst -a m ( ȋ )
rel. pripadnik protestantske verske skupnosti, razširjene zlasti v angleško govorečih deželah: starši so bili strogi kongregacionisti

kongrés tudi kongrès -ésa m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa ; zdravniki so imeli v Moskvi kongres ; organizirati, sklicati kongres ; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres ; redni, ustanovni kongres ; kongres geologov
// ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah
2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti ; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona
3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa
rel. evharistični kongres ; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa ; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821

kongrésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kongres: kongresni dnevi ; kongresne prireditve / kongresne razprave o kulturi in šolstvu / kongresni odbor / kongresna knjižnica v Washingtonu / indijska kongresna stranka

kongresíst -a m ( ȋ )
nav. ekspr. udeleženec kongresa: živahne diskusije kongresistov ; skrb za informiranost kongresistov

kongrésnica -e ž ( ẹ̑ )
1. v Združenih državah Amerike članica zakonodajnega telesa, parlamenta: kandidirati za kongresnico ; demokratska, republikanska kongresnica ; kalifornijska kongresnica / ameriška kongresnica
2. udeleženka kongresa: kongresnica je podala svoje mnenje

kongrésnik -a m ( ẹ̑ )
1. v Združenih državah Amerike član zakonodajnega telesa, parlamenta: več let je bil kongresnik ; demokratski, republikanski kongresnik ; kalifornijski kongresnik / ameriški kongresnik
2. udeleženec kongresa: skrb za dobro počutje gostov, zlasti kongresnikov

kongrésovec -vca m ( ẹ̄ ) nav. ekspr.
1. udeleženec kongresa: kongresovci razpravljajo o novih znanstvenih dognanjih
2. v Združenih državah Amerike član kongresa: zasedanje kongresovcev

kóngrua -e ž ( ọ̑ )
star. plača, ki jo dobi duhovnik od države: odpovedati se kongrui

kongruénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. skladnost , ujemanje : ta kongruenca je le navidezna ; kongruenca med prepričanjem in življenjem
geom. enakost geometrijskih likov po obliki in velikosti; skladnost ; jezikosl. ravnanje enega ali več stavčnih členov po drugem v spolu, sklonu, številu in osebi, ujemanje ; mat. odnos med celima številoma, ki dasta, če se delita z istim številom, enak ostanek

kongruénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. skladen, ujemajoč se: kongruentne oblike

kongruéntnost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. skladnost , ujemanje : kongruentnost vprašanj in odgovorov

koníca -e ž ( í )
1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico ; puščična, šivankina konica ; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike
// končni, ožji del česa sploh: konice čevljev ; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov
// tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice ; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico
arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine
2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost ; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice
// navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je konica 140 km na uro ; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek

koníčast -a -o prid. ( í )
ki je na eni strani zožen, izoblikovan v konico: koničasti vrhovi gora / koničasti čevlji / koničasti listi ; mož s koničasto brado / koničasto deblo na enem koncu precej tanjše kot na drugem

kóničen 1 -čna -o prid. ( ọ́ )
teh. stožčast , šilast : konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev ; konični zatič

koníčen 2 -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konica 2: pomanjkanje konične električne energije ; močna konična obremenitev cest

koníčiti -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. šiliti , ožiti : fant je koničil palico

kóničnost -i ž ( ọ́ )
teh. lastnost, značilnost koničnega: koničnost orodja

konídij -a m ( í )
nav. mn., bot. enocelični tros pri nekaterih glivah:

kònj kônja m , mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih ( ȍ ó )
1. večja domača žival z dolgo grivo in dolgim repom, zlasti za ježo in vprego: konj ga je brcnil ; konj bije s kopiti ob tla ; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala ; voz so vlekli štirje konji ; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati ; zajahali so konje ; z bičem udariti po konju ; bel, rjav konj ; rezgetanje konj ; gara kot konj ; je močna kot konj ; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan ; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov ; čistokrven, dirkalni konj ; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje ; poštni konj ; ima tovornega konja ; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj
// igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj
2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj
3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač : vzeti damo s konjem ; vrednost konja
4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez
ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega ; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake ; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati ; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj
vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme ; belgijski konj konj belgijske pasme ; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo ; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec ; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius

konjáč -a m ( á )
kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel: konjač je konja že zakopal / kravo so morali poslati konjaču

kónjaček -čka m ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od kónjak: popil je dve kavi in konjaček

konjačíja -e ž ( ȋ )
prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče : ograditi konjačijo
// poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali: počistiti konjačijo

konják 1 -a m ( á )
star. konjski hlev: konja je spravil v konjak ; v konjaku je šest žrebcev

kónjak 2 -a m ( ọ̑ )
francoska žgana pijača iz vina, narejena po predpisanem postopku, ki jo proizvajajo v okolici mesta Cognac: piti konjak / kozarček konjaka

konjár -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem konj: konjar je krtačil konja
// star. konjski prekupčevalec: prišli so izvedeni konjarji, ki so poznali vse konje tostran Save

konjárna -e ž ( ȃ )
star. konjski hlev: hlapec je odvedel konja iz konjarne ; dvorišče s konjarno in vozarno

konjárski -a -o ( á )
pridevnik od konjar: konjarsko delo

konjárstvo -a s ( ȃ )
zastar. konjereja

kônjec -jca m ( ó )
nar. konjič : privezati konjca

konjedêrec in konjedérec -rca m ( ȇ; ẹ̑ )
1. slabš. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač : konjederec je odpeljal konja, da ga zakoplje ; konjederci in mesarji ; z njim so ravnali kakor konjederci
2. nizko padar , mazač : noben konjederec mu ni mogel več pomagati

konjedêrka in konjedérka -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
1. slabš. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel: oba sta prišla: konjederec in konjederka
2. nizko padarica , mazačka : v tej bolezni mu ni mogla pomagati nobena konjederka

konjedêrnica in konjedérnica -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
slabš. poslopje, stavba za ubijanje bolnih, oslabelih (domačih) živali; konjačija : odpeljati bolnega konja v konjedernico

konjektúra -e ž ( ȗ )
knjiž. ugibanje , domneva : to trdi na osnovi konjekture
lit. dopolnitev, izpolnitev manjkajočega ali pokvarjenega dela besedila po domnevi, sklepanju

konjeníca -e ž ( í )
konji in konjeniki v vojski za preboj in hiter prodor v nasprotnikovo zaledje: konjenica je napadla / policijska konjenica
// rod kopenske vojske s konji in konjeniki: služil je pri konjenici / lahka, težka konjenica

konjeník -a m ( í )
v nekaterih državah vojak konjeniške enote: služil je kot konjenik ; četa konjenikov

konjeníški -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na konjenike ali konjenico: konjeniški polk ; konjeniška enota / konjeniški napad / konjeniška uniforma
2. nanašajoč se na konjeništvo: ukvarja se s konjeniškim športom / konjeniški klub

konjeníštvo -a s ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo jahačev, z vzrejo in dresuro konj, z organizacijo konjskih dirk: v konjeništvu je dosegel lepe uspehe / ukvarja se s konjeništvom s konjeniškim športom

konjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo konj: razvoj konjereje in govedoreje

konjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja konje: bil je znan kot najboljši konjerejec

konjerêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na konjerejce ali konjerejo: na dirkah so sodelovali konji iz vseh konjerejskih krajev / konjerejsko delo

konjétina in konjetína -e ž ( ẹ̑; í )
konjsko meso: pečena konjetina ; zrezki iz konjetine

kônjev -a -o ( ó )
svojilni pridevnik od konj: konjev hrbet

konjevódec -dca m ( ọ̑ )
kdor vodi in oskrbuje konja: dela kot konjevodec / pri vojakih je bil konjevodec

konjíca in kónjica -e ž ( í; ọ̄ )
star. konjenica : imel je izurjeno konjico

konjìč -íča m ( ȉ í )
nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati konjiča ; bel konjič / gugalni konjič

konjíček -čka m ( ȋ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od konj: osedlati, vpreči konjička ; gledala je za dirkajočim konjičkom / gugalni konjiček
ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom
2. najljubše delo v prostem času: zbiranje starin je njegov konjiček / skoraj vsak človek ima svojega konjička
zool. morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus

konjíčkar -ja m ( ȋ )
ekspr. kdor v prostem času opravlja svoje najljubše delo: svoje konjičke so v besedi in sliki predstavili konjičkarji sami

konjík in kónjik -a m ( í; ọ̄ ) star.
1. konjenik : v vas so prihrumeli konjiki / bil je potrjen h konjikom
2. jezdec , jahač : konjik je večkrat prijezdil tod mimo

konjína -e ž ( í ) zastar.
1. konjska koža: predelava konjine
2. konjsko meso: pečena konjina

kónjski tudi kônjski -a -o prid. ( ọ́; ó )
1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep ; konjska griva, koža ; peketanje konjskih kopit ; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj ; konjska figa okrogel iztrebek konja ; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama ; konjsko usnje / konjski hlev ; konjska odeja, oprava ; konjsko čohalo / konjski hlapec ; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport ; kasaške in konjske dirke ; konjska vprega voz z vpreženimi konji ; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke
2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz ; plavolaska s konjskimi zobmi
pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma ; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen
bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli ; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W ; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači ; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi ; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina ; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga ; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus

kónjščak tudi kónjšček -a m ( ọ́ )
konjski iztrebek: na cesti so ležali posušeni konjščaki

konjugácija -e ž ( á )
jezikosl. menjanje končnic pri glagolu; spregatev : konjugacija (glagola) v ednini

konjugírati -am nedov. ( ȋ )
jezikosl. menjavati končnice pri glagolu; spregati : deklinirati in konjugirati

konjúh -a m ( ū ) star.
1. konjar : več let je bil konjuh
2. jezdec , jahač : slišalo se je le vpitje tatarskih konjuhov

konjúnkcija -e ž ( ú )
1. jezikosl. veznik : prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija
2. astron. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem
filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo ; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne

kónjunktiv -a m ( ọ̑ )
jezikosl., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon:

kónjunktiven in konjunktíven -vna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
nanašajoč se na konjunktiv ali konjunkcijo: konjunktivni stavek / konjunktivna sodba

konjunktivítis -a m ( ȋ )
med. vnetje (očesne) veznice: nastanek konjunktivitisa / alergijski, bakterijski, virusni konjunktivitis

konjunktúra -e ž ( ȗ )
stanje, položaj v gospodarstvu, ki je ugoden za prodajo: podpirati, pospeševati, zmanjševati konjunkturo ; vojna konjunktura / gospodarstvo je v visoki konjunkturi / konjunktura za določene proizvode / konjunktura v ameriškem gospodarstvu
ekon. doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti; (gospodarski) razcvet
// publ. stanje, položaj, ko je kaj zelo cenjeno, iskano: konjunktura zdravniškega poklica / kiparstvo je bilo po vojni v močni konjunkturi

konjunktúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na konjunkturo: ustvarjati konjunkturne dobičke / konjunkturni predmeti ; konjunkturno blago / konjunkturni in nekonjunkturni poklici

konjunkturíst -a m ( ȋ )
nav. slabš. kdor se okorišča s konjunkturo: konjunkturist in špekulant

konjunkturístičen -čna -o ( í )
pridevnik od konjunkturist: številni netalentirani in konjunkturistični epigoni

konjunkturízem -zma m ( ī )
nav. slabš. miselnost, lastnosti konjunkturistov: kompromisarstvo in konjunkturizem / boriti se proti konjunkturizmu

konjúšna -e ž ( ȗ )
star. konjušnica : konjušna z dvesto konji

konjúšnica -e ž ( ȗ )
konjski hlev, navadno večji: konji so bili privezani v konjušnici / vojaška konjušnica

konjúšnik -a m ( ȗ )
1. kdor dela v konjušnici: konjušnik je osedlal konja ; več let je bil za konjušnika
2. zlasti v fevdalizmu naslov za plemiča: zbrali so se konjušniki iz vse dežele

konkatedrála -e ž ( ȃ )
pomožna cerkev drugi, predhodno obstoječi stolni cerkvi: slovesna maša je potekala v konkatedrali

konkáven -vna -o prid. ( ȃ )
vbočen , vbokel : zrcalo je konkavno / menjavanje konkavnih in konveksnih ploskev na kipu
fiz. konkavne ali razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini ; geom. konkavni kot kot, manjši od 180°

konkávnost -i ž ( ȃ )
vbočenost , vboklost : konkavnost ploskve

konkláve -a m ( ȃ )
rel. popolnoma ločen, zaprt prostor, v katerem kardinali volijo papeža: osemdeset kardinalov se je zaprlo v konklave
// zasedanje kardinalov v tem prostoru: konklave je trajal do izvolitve papeža / ekspr. sešel se je konklave

konkluzíja in konklúzija -e ž ( ȋ; ú )
knjiž. sklep , zaključek : zanikal je njegovo konkluzijo / delati konkluzije / ustvaril si je napačno konkluzijo sodbo, mnenje

konkordánca -e ž ( ȃ )
1. knjiž. skladnost , ujemanje : konkordanca interesov posameznika in družbe ; konkordanca mnenj
2. nav. mn., biblio. seznam po abecedi razvrščenih besed, pojmov z navedbo vseh mest, ki se nanašajo nanje: analiza na osnovi konkordanc / biblične konkordance
3. jezikosl. prikaz iskane besede ali besedne zveze v sobesedilu v korpusu: analiza, obdelava, pregled, urejanje konkordanc ; izpis, niz konkordanc
geol. vzporednost skladov ; tisk. merska enota v tiskarstvu, okrog 18 mm

konkordánčen -čna -o ( ȃ )
pridevnik od konkordanca 2, 3: konkordančna tabela / konkordančni iskalnik ; konkordančni niz

konkordánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konkordanco: konkordantna pričevanja / konkordantni skladi

konkordát -a m ( ȃ )
pravn. pogodba med državo in Katoliško cerkvijo o ureditvi medsebojnih pravnih odnosov: skleniti konkordat ; določbe konkordata / potrditi s konkordatom

konkordáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konkordat: konkordatna pogajanja
šol. konkordatne šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869

konkordátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konkordat: konkordatska pogajanja
šol. konkordatske šole šole v stari Avstriji od 1855 do 1869

konkréten -tna -o prid. , konkrétnejši ( ẹ̑ )
1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren; ant. abstrakten : trditev je dokazal s konkretnimi podatki ; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje
ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti ; glasb. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta ; jezikosl. konkretni samostalniki
// nazoren , jasen : govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2. izdelan , izoblikovan : bil je brez konkretnega načrta ; konkreten predlog ; konkretne naloge ; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče

konkretizácija -e ž ( á )
1. s prilastkom uresničitev , izpolnitev : konkretizacija ustavnih načel ; prispevali so h konkretizaciji nalog, sklepov / fašizem so prikazali kot konkretizacijo zla upodobitev, utelešenje
2. publ. ponazoritev , pojasnitev : razvoja ne bodo razumeli brez konkretizacije ; gre za zelo subjektivno konkretizacijo

konkretizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konkretizirati: konkretiziranje programa, sporazuma / realistično konkretiziranje posameznih oseb v pesnitvi

konkretizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, povzročiti, da postane kaj zaznavno s čuti; uresničiti , opredmetiti : uspeli so konkretizirati svoje ideje, načrte ; dobljene naloge je treba čim prej konkretizirati ; sklepi so se postopoma konkretizirali
// ponazoriti , pojasniti : abstraktne misli je konkretiziral s primerom / svoje stališče bi radi nekoliko bolj konkretizirali

konkrétnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost konkretnega: življenjska konkretnost ; konkretnost mišljenja / konkretnost njegovega izražanja

konkrétum -a tudi -ta m , mn. konkréta s tudi konkréti m tudi konkrétumi m ( ẹ̑ )
knjiž. kar je, obstaja tako, da je zaznavno s čuti: blago je najenostavnejši ekonomski konkretum / to je utopija, ne pa predstavljanje konkretuma

konkubína -e ž ( ȋ )
1. nekdaj ženska, ki živi pri moškem z visokim družbenim položajem kot njegova podrejena in ima z njim spolne odnose, a ima nižji družbeni položaj od njegove žene ali žena: v haremu so živele sultanove žene in konkubine ; postala je cesarjeva glavna konkubina
2. knjiž. priležnica , ljubica : bila je konkubina visokega uradnika

konkubinát -a m ( ȃ )
knjiž. skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze: s svojo varovanko je živel v konkubinatu / konkubinat med politiko in gospodarstvom

konkurénca -e ž ( ẹ̑ )
1. prizadevanje, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovanje: med podjetjema se je začela konkurenca ; priti do močne, ostre medsebojne konkurence / pritisk konkurence na trgu je popustil / izdelki so dobro zdržali konkurenco / mednarodna konkurenca / pog. kupuje pri konkurenci konkurentu
// prizadevanje, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: v šoli je med nama velika konkurenca / pojavila se je konkurenca na vseh področjih
2. navadno s predlogom akcija, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekma: bil je izločen iz konkurence / zmagal je v konkurenci za naslov prvaka / tekmujejo v članski, ekipni, mladinski konkurenci pri kateri se za tekmovanje določi član, ekipa, mladinec / publ. filmi so prišli v uradno konkurenco ; ogled filma v konkurenci
// pog. tekmec : v nastopu niso imeli konkurence / v razmeroma močni konkurenci je osvojil prvo mesto
delati komu konkurenco biti mu enakovreden tekmec
ekon. nelojalna konkurenca ki ni v skladu z zakonskimi določbami, poslovnimi običaji in poslovno moralo ; nepopolna konkurenca za katero so značilne omejitve glede ponudbe in povpraševanja ; prosta ali svobodna konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja ; notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja ; zunanja konkurenca konkurenti iz tuje države, iz drugega območja ; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

konkurénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na konkurenco ali konkuriranje:
a) konkurenčne dežele ; konkurenčno podjetje ; z modernizacijo strojev so postali konkurenčni / poseči v konkurenčni boj ; čuti se močen konkurenčni pritisk / prodajati po konkurenčnih cenah cenah, ki lahko konkurirajo drugim cenam / gre za konkurenčno sposobnost ali nesposobnost podjetja
ekon. konkurenčni trg trg, za katerega je značilna (svobodna) konkurenca ; konkurenčno gospodarstvo gospodarstvo, za katero je značilna konkurenca ; polit. konkurenčni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca
b) svoje članke objavlja v konkurenčnem listu ; konkurenčna razstava ; konkurenčno tekmovanje / festival konkurenčnih filmov

konkurénčnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost konkurenčnega: doseči konkurenčnost na svetovnem trgu / konkurenčnost naših izdelkov / svobodna konkurenčnost konkurenca

konkurènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec: konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago / podjetje ima v njem močnega konkurenta
// kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta / ekspr. usnje je dobilo konkurenta v gumiju
2. kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmec: v dirki je zmagal proti štirim konkurentom / bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto

konkurêntka tudi konkuréntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
1. ženska, ki si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljša kot nasprotnik, tekmica: v umetnosti ji je bila nevarna konkurentka
// ženska ali država, ustanova, ki si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: bila je njena glavna konkurentka na volitvah / konkurentka za organizacijo iger
2. ženska, ki sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmica: njene konkurentke za uvrstitev na svetovno prvenstvo

konkuríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konkurirati: konkuriranje med podjetji / konkuriranje gledališča s kinom

konkurírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. prizadevati si, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami kdo boljši kot nasprotnik, tekmovati: podjetje uspešno konkurira privatnim proizvajalcem ; družbe so se domenile, da si ne bodo konkurirale
// prizadevati si, da je kdo boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: konkurirati na vseh področjih / rad bi mi tudi v šahu konkuriral bil enakovreden nasprotnik
2. sodelovati v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmovati: konkurirati za nagrado, prvo mesto / njegov film je uspešno konkuriral
3. publ. udeleževati se razpisa, natečaja: tudi on je konkuriral za to učiteljsko mesto

konkúrz -a m ( ȗ )
1. stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov: biti v konkurzu
// sodni postopek za ugotovitev tega stanja: napovedati konkurz
2. knjiž. razpis , natečaj : objaviti konkurz za delovno mesto ; javni konkurz ; konkurz za najboljše dramsko delo

konkúrzen -zna -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na konkurz: konkurzni rok / konkurzni dolžnik ; konkurzni postopek postopek, v katerem se ugotavlja stanje premoženja konkurznega dolžnika ; konkurzno premoženje premoženje konkurznega dolžnika
2. knjiž. razpisen , natečajen : določiti konkurzne pogoje / konkurzni izpit

konkvistadór -ja m ( ọ̑ )
knjiž. osvajalec , pustolovec : konkvistadorji in pirati
// v Srednji in Južni Ameriki, nekdaj španski, portugalski osvajalec: hlepenje konkvistadorjev po zlatu

konòp -ôpa m ( ȍ ó )
konopec : konj se je strgal s konopa

konôpec -pca m ( ó )
(konopljena) vrv, zlasti tanjša: voditi osla na konopcu ; prepasal se je s konopcem / odvezati konopec
ekspr. držati koga na konopcu imeti ga popolnoma v oblasti

konôpeljščica -e [ konopəljščica ] ž ( ó )
zool., navadno v zvezi laška konopeljščica ptica pevka rumeno zelene barve, Carduelis citrinella: petje laške konopeljščice

konôpen -pna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na konopljo: konopna slama ; konopno seme, zrno / konopno platno / konopna vrv

konôplja -e ž ( ó )
visoka kulturna rastlina z dlanastimi listi, ki se goji zaradi vlaken in semena, ali njeno seme: puliti konopljo ; sejati konopljo ; snop konoplje ; raste kot konoplja hitro / treti konopljo / indijska konoplja konoplja, po izvoru iz Indije, ki vsebuje smolo, opojno snov
// predivo iz te rastline: razpukati konopljo
// pog. konopljena tkanina: konoplja se dobro pere / beliti konopljo
agr. (konoplja) belica z moškimi cveti , (konoplja) črnica z ženskimi cveti ; manilska konoplja tropska rastlina, iz katere se pridobivajo trdna, groba vlakna, Musa textilis

konopljárna -e ž ( ȃ )
obrat za predelovanje konoplje: imajo novo konopljarno

konopljén -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na konopljo: konopljena slama ; konopljeno seme, zrno / konopljena preja, tkanina ; konopljeno platno, predivo, vlakno / konopljena srajca, vrv / konopljeno olje olje iz konopljenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov

konopljénka -e ž ( ẹ̄ )
zool. ptica pevka rumeno zelene barve; laška konopeljščica : slišalo se je petje liščkov, kosov in konopljenk

konôpljevka -e ž ( ó )
(konopljena) vrv: privezan s konopljevko

konopljíka -e ž ( í )
bot. visok grm ali nizko drevo z vijoličastimi cveti v latih, Vitex agnus castus:

konôpljin -a -o ( ō )
pridevnik od konoplja: konopljino olje, zrno

konopljína -e ž ( í )
tekst. tkanina iz konopljene preje, navadno v platneni vezavi: hlače iz konopljine

konopljíšče -a s ( í )
njiva, na kateri je rasla konoplja: preorati konopljišče

konopnén -a -o prid. ( ẹ̑ )
konopljen , konopen : konopneno vlakno / konopnena srajca, vrv

konôpnica -e ž ( ȏ )
1. zool. sivo rjavkasta divja raca z rumenim kljunom, Anas strepera: dolgorepka in konopnica
2. bot. gozdna rastlina z belimi, rumenkastimi, rdečimi cveti v grozdih, Dentaria: brstična konopnica

konopnína -e ž ( ī )
1. konopljena slama: konopnina je bila popolnoma suha
2. tekst. konopljina : rjuhe iz konopnine

konosamènt -ênta m ( ȅ é )
trg. listina, s katero se potrjuje sprejem blaga za prevoz po morju in njegova izročitev naslovniku, nakladnica: podpisati konosament ; tovorni list in konosament

konotácija -e ž ( á )
lit. pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen:

konotatíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl., navadno v zvezi konotativni pomen pomen besede, izraza, ki je zlasti čustveno, osebnostno obarvan:

konsekrácija -e ž ( á )
rel. obred, pri katerem se posveti oseba ali stvar; posvetitev , posvečenje : asistiral je pri konsekraciji / konsekracija oltarja

konsekutíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. sledeč si, zaporeden: konsekutivni dnevi
jezikosl. konsekutivni vezniki sklepalni, posledični vezniki

konsekvénca -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav. mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
// sklep , zaključek : iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav. mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc
2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc ; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
// v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta ; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj
3. knjiž. doslednost , načelnost : pravil se je držal z železno konsekvenco

konsekvénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. dosleden , načelen : biti konsekventen / ostal je konsekventen v svojih sklepih / gre za konsekventno naslonitev na njegova dela popolno

konsekvéntnost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. doslednost , načelnost : učiteljeva konsekventnost pri vzgoji / konsekventnost analize ga je v tem primeru zavedla

konsénz -a m ( ẹ̑ )
soglasje , privolitev : konsenz strokovnjakov
pravn. pogodbeni konsenz soglasje pogodbenih strank o glavnih delih pogodbe

konsénzen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na konsenz: konsenzni odbor ; konsenzna skupina ; konsenzna konferenca / konsenzna rešitev soglasna

konsenzuálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konsenz: konsenzualna konferenca ; konsenzualna politika ; konsenzualno odločanje / konsenzualna rešitev soglasna

konsenzuálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost konsenzualnega; soglasnost : politika ni kazala nagnjenosti h konsenzualnosti

konserva ipd. gl. konzerva ipd.

konservatívec in konzervatívec -vca m ( ȋ )
1. član konservativne stranke: voditelj angleških konservativcev
polit. pripadnik konservativne stranke
2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: v teh stvareh je pravi konservativec

konservatíven in konzervatíven -vna -o prid. , konservatívnejši in konzervatívnejši ( ȋ )
1. ki izhaja iz konservativizma: konservativna miselnost ; prevladovalo je konservativno stališče / liberalni mladoslovenci in konservativni staroslovenci ; konservativna stranka
// nanašajoč se na konservativno stranko: podprli so ga konservativni poslanci
2. nav. ekspr. nesodoben , zastarel : ima konservativne nazore o vzgoji / glede mode je zelo konservativna
med. konservativno zdravljenje zdravljenje, pri katerem se skuša ohraniti ali obnoviti okvarjeni del telesa

konservativízem in konzervativízem -zma m ( ī )
1. ekonomska in politična miselnost, nastala v obdobju meščansko-demokratičnih revolucij, ki teži po ohranitvi stare družbene ureditve: začetki konservativizma / konservativizem v notranji politiki / liberalizem in konservativizem
2. nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativizem njegovih nazorov / konservativizem v umetnosti

konservatívka in konzervatívka -e ž ( ȋ )
1. članica konservativne stranke: vodilna nemška konservativka
polit. pripadnica konservativne stranke
2. ekspr. ženska, ki ima nesodobne, zastarele nazore: slovi kot konservativka in nasprotnica splava

konservatívnost in konzervatívnost -i ž ( ȋ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost konservativnega: konservativnost takratnih predpisov / konservativnost pri vzgoji / odbijala jo je njegova konservativnost

konservatízem in konzervatízem -zma m ( ī )
konservativizem : politična aktivnost je bila usmerjena proti konservatizmu in mračnjaštvu / konservatizem in liberalizem / estetski konservatizem

konservátor tudi konzervátor -ja m ( ȃ )
uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev; prim. konzervator

konservatórij -a m ( ọ́ )
šola srednje, višje ali najvišje stopnje za glasbeno umetnost: obiskuje konservatorij ; bil je profesor na konservatoriju

konservatoríst -a m ( ȋ )
dijak, slušatelj konservatorija: poslušali so produkcije konservatoristov / diplomiran konservatorist

konservatorístka -e ž ( ȋ )
dijakinja, slušateljica konservatorija: konservatoristka je pravkar končala vaje

konservátorka tudi konzervátorka -e ž ( ȃ )
uslužbenka spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: konservatorka v muzeju ; konservatorka, restavratorka in zgodovinarka

konsignácija -e ž ( á )
1. ekon. prodajanje iz skladišča za določenega, navadno tujega proizvajalca: razširitev konsignacije / sprejeti blago v konsignacijo
2. knjiž. seznam , spisek : sestaviti konsignacijo

konsignacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konsignacijo: konsignacijsko blago / konsignacijska prodaja / konsignacijsko skladišče

konsisténca tudi konzisténca -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. skladnost: notranja konsistenca in koherenca delovnega načrta
2. fiz. gostota, sprijemljivost snovi, odvisna od razmerja tekočih in trdnih sestavnih delov: določiti, meriti konsistenco ; izboljšati konsistenco barve / ima gosto konsistenco ; mehka, trda konsistenca
agr. konsistenca tal ; grad. konsistenca betona gostota, sprijemljivost betona, odvisna od količine vode, cementa in peska

konsisténten tudi konzisténten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na konsistenco: konsistenten in koherenten / konsistentna politika
teh. konsistentna mast mast iz mila in mineralnega olja

konsisténtnost tudi konzisténtnost -i ž ( ẹ̑ )
konsistenca : za puhlico je značilna velika konsistentnost / kontrolirali so konsistentnost odgovorov

konskrípcija -e ž ( í )
1. knjiž. popis , popisovanje : konskripcija volivcev
2. v stari Avstriji popis vojaških obveznikov: splošna konskripcija
// (vojaški) nabor: fantje so se bali konskripcije
3. v stari Avstriji popis davčnih zavezancev:

konskripcíjski tudi konskrípcijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na konskripcijo: hiša je dobila konskripcijsko številko petnajst / konskripcijska lista lista vojaških obveznikov

konsolidácija -e ž ( á )
knjiž. utrditev , okrepitev : skrb za notranjo konsolidacijo države ; konsolidacija položaja / pripomoči h konsolidaciji v Evropi / izvesti konsolidacijo
fin. združitev več starih dolgov v enega; sprememba kratkoročnega posojila v dolgoročno

konsolidírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. utrditi , okrepiti : konsolidirati obrambne položaje ; družba se je naglo konsolidirala
fin. združiti več starih dolgov v enega; spremeniti kratkoročno posojilo v dolgoročno

konsonánca -e ž ( ȃ )
1. glasb. blagoglasno razmerje dveh ali več tonov: disonanca in konsonanca
2. knjiž. skladnost , soglasje , ubranost : v delu se čuti konsonanca med avtorjevim sporočilom in problemi sodobnosti

konspékt -a m ( ẹ̑ )
knjiž. kratka vsebina, kratek pregled: podal je konspekt njegovega romana / gre za zgoščen konspekt članka
// načrt , osnutek : izdelati konspekt učbenika

konspirácija -e ž ( á )
1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij ; snovati konspiracijo
2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji

konspiratíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konspiracijo: konspirativno delovanje / zbirali so se v konspirativne organizacije / konspirativno ime tajno, ilegalno

konspiratívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost konspirativnega: konspirativnost informacij / borili so se v ilegalnosti in strogi konspirativnosti

konspirátor -ja m ( ȃ )
kdor tajno, prikrito deluje, zlasti za dosego političnega cilja: bil je konspirator in emisar

konspirírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. tajno, prikrito delovati, zlasti za dosego političnega cilja: konspirirali so proti njim / konspiriral je z okupatorjem
2. ohranjati kaj v tajnosti: konspirirati glavni štab

konstánca -e ž ( ȃ )
knjiž. nespremenljivost , stalnost : konstanca v razvoju in zgodovini osebnosti ; načelo konstance
psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje

konstánta -e ž ( ȃ )
1. fiz. količina, ki ne spreminja svoje vrednosti: izmeriti konstanto / plinska konstanta ki povezuje med seboj tlak, temperaturo, prostornino in maso razredčenega plina v ravnovesnem stanju
elektr. dielektrična konstanta dielektričnost ; mat. konstanta količina, ki ne spreminja svoje vrednosti, stalnica ; aditivna konstanta ki se prišteje
2. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar je stalen, nespremenljiv del česa: ti odnosi so konstanta njegove zunanje politike ; mlin, skedenj in kozolec so konstante njegovega slikarstva ; groteska ima pač svoje konstante in zakonitosti

konstánten -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki se ne spreminja, ne spremeni; nespremenljiv , stalen : temperatura je bila ves čas konstantna / bolj ali manj konstantne oblike ustaljene
ekon. konstantni kapital kapital, vložen v produkcijska sredstva ; fiz. konstantna vrednost ; mat. konstantni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen
// publ. nenehen , neprestan : konstantno večanje izvoza
2. vztrajen , trden : v svojih sklepih je bil konstanten

konstántnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost konstantnega; nespremenljivost , stalnost : to kaže na določeno konstantnost porabe / poudarjen je tako moment variabilnosti kot konstantnosti

konstatácija -e ž ( á )
navadno s prilastkom ugotovitev , dognanje : to so že stare konstatacije / zadostuje konstatacija, da to ne drži / konstatacija dejstev

konstatírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ugotoviti , dognati : zdravnik je konstatiral njeno smrt / z žalostjo je konstatiral, da se ne bo več vrnila spoznal, se zavedel

konstelácija -e ž ( á )
1. astron. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje : živalski krog ima dvanajst konstelacij
// s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija
2. astron. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija : spreminjanje konstelacije
3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija ; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija
// položaj , stanje 1 : tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev
4. publ., z rodilnikom razmestitev , razporeditev : konstelacija figur na sliki

konsternácija -e ž ( á )
knjiž. zbeganost , potrtost : vest o tem je povzročila popolno konsternacijo

konsternírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. zbegati , potreti : novica jih je čisto konsternirala

konstituánta -e ž ( ȃ )
polit. ustavodajna skupščina: razpustitev konstituante / volitve v konstituanto

konstitúcija -e ž ( ú )
1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba , (telesni) ustroj : zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije ; telesna konstitucija
2. knjiž. temeljni zakon države; ustava 1 : izdati konstitucijo ; peti člen konstitucije
kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli

konstitucíjski tudi konstitúcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na konstitucijo: konstitucijske bolezni / konstitucijski predlogi

konstitucionálec -lca m ( ȃ )
konstitucionalist : konstitucionalci in žirondisti

konstitucionálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konstitucijo: konstitucionalne anomalije / konstitucionalna monarhija

konstitucionalíst -a m ( ȋ )
pristaš konstitucionalizma: zborovanje konstitucionalistov

konstitucionalízem -zma m ( ī )
politična ureditev, ki temelji na ustavi: prehod iz absolutizma v konstitucionalizem
// prizadevanje za tako ureditev: razvoj konstitucionalizma na Angleškem

konstituíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konstituirati: konstituiranje državnega zbora, vlade / konstituiranje ljudstev v narode / konstituiranje individuuma

konstituírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije: na prvi seji so konstituirali upravni odbor ; konstituiral se je nov nadzorni svet / konstituiral se je v vrhovno zakonodajno telo / v tem procesu so se nekatera ljudstva konstituirala v narode s svojo državo izoblikovala
// nedov. oblikovati , sestavljati : Shakespearovega človeka konstituirajo moralne vrline / moderna je zopet konstituirala celotno človekovo osebnost

konstitutíven -vna -o prid. ( ȋ )
publ. ki določa bistvo, vsebino česa; bistven , pomemben : konstitutivni elementi materije / obrazložiti konstitutivna načela znanstvene dejavnosti
pravn. konstitutivna odločba odločba, ki ustvarja novo pravno razmerje

konstruíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konstruirati: konstruiranje strojev / ima prakso v konstruiranju električnih naprav / tale zgodba diši po konstruiranju

konstruírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. uresničevati svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruirati stroj / konstruiral je nov tip letala
// sestavljati , delati : zvočnike je sam konstruiral
2. ekspr. neprepričljivo, slabo pisati, govoriti: ta pisatelj velikokrat samo konstruira
geom. konstruirati trikotnik narisati, načrtati

konstrúkcija -e ž ( ú )
1. kar nosi, podpira, povezuje stavbo, objekt: postaviti konstrukcijo ; betonska, lesena konstrukcija ; lita, varjena konstrukcija ; konstrukcija iz aluminija / namestitev nove strešne konstrukcije ; ob potresu je bila poškodovana tudi stropna konstrukcija / z oslabljenim pomenom mostna konstrukcija most
2. stavba , objekt : lesene konstrukcije ob cesti
3. uresničitev svojih (izvirnih) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstrukcija letala, stroja mu je uspela / gred se je zvila zaradi napake v konstrukciji
// s prilastkom način, tehnična izvedba take uresničitve: letalo nove konstrukcije / narejen je v solidni konstrukciji
4. knjiž. zgradba , ustroj , kompozicija : podobno konstrukcijo imajo tudi Shakespearove drame ; neslovenska konstrukcija stavkov / poznati konstrukcijo telesa / njegovi junaki so zgolj abstraktne, umetne konstrukcije tvorbe
aer. lupinasta konstrukcija letala po tankosti, ukrivljenosti zunanjih nosilnih sten podobna (jajčni) lupini ; grad. lahka konstrukcija iz lahkega materiala ali iz votlih, izvotljenih elementov ; masivna konstrukcija iz opeke, kamna, litega betona ; mrežasta konstrukcija iz tankih zlasti jeklenih palic ali cevi ; skeletna konstrukcija iz stebrov in vodoravnih plošč ; jezikosl. ablativna konstrukcija v nekaterih jezikih zveza prilastka in odnosnice v ablativu kot prislovno določilo v stavku ; infinitivna konstrukcija nedoločniška konstrukcija

konstrukcíjski tudi konstrúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na konstrukcijo ali konstruiranje: konstrukcijski material / gre za posamezne konstrukcijske dele ; konstrukcijski element / konstrukcijska napaka / konstrukcijski biro tovarne ; konstrukcijski oddelek / strojni in konstrukcijski ključavničar
geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem ; teh. konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije ; konstrukcijsko jeklo jeklo za izdelavo konstrukcij in strojev

konstrúkt -a m ( ȗ )
1. knjiž. neresnična, zavestno sestavljena, narejena tvorba: oblike na njegovih slikah so konstrukti / glavna oseba romana je ideološki konstrukt
2. psih. pomožni pojem, na domnevi temelječi model: pojem zavesti je za nekatere psihologe konstrukt / verbalni konstrukti

konstruktêr -ja m ( ȇ )
konstruktor : modelarski konstrukter / konstrukter črpalke

konstruktíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen , ploden 1 : konstruktivni pogovori ; konstruktivna politika ; kritika naj bo konstruktivna ; konstruktivno delo / konstruktivna kazen
2. konstrukcijski : konstruktivni material / konstruktivni deli gradbenega objekta

konstruktivíst -a m ( ȋ )
predstavnik konstruktivizma: ruski konstruktivist ; kubisti in konstruktivisti

konstruktivístičen -čna -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na konstruktiviste ali konstruktivizem: konstruktivistična smer / konstruktivistično slikarstvo
2. publ. ustvarjalen , graditeljski : pojav konstruktivističnega aktivizma

konstruktivízem -zma m ( ī )
umetnostna smer po prvi svetovni vojni, ki pod vplivom tehničnega razvoja poudarja obliko, konstrukcijo: ruski konstruktivizem ; futurizem in konstruktivizem

konstruktívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost konstruktivnega: poudarja konstruktivnost kritike ; konstruktivnost politike

konstrúktor -ja m ( ú )
1. kdor uresničuje svoje (izvirne) zamisli, zlasti na področju tehnike: konstruktor kmetijskih strojev / inženir konstruktor
2. sestavljavec , oblikovalec : konstruktor kolesa ; pren., ekspr. je domiseln konstruktor novel

konstrúktorski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na konstruktorje: konstruktorsko delo / konstruktorski tečaj / razvoj konstruktorskih sposobnosti pri učencih

konsum ipd. gl. konzum ipd.

kónta 1 -e ž ( ọ̑ )
nar. večja vrtača v visokogorskem svetu: v kontah je še sneg

kónta 2 -e ž ( ọ̑ )
etn. fantovska družba pri ziljskem štehvanju: starešina konte

kontagiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. ki se prenaša z osebe na osebo, nalezljiv: kontagiozna bolezen

kontákt -a m ( ȃ )
1. popolno približanje dveh ali več predmetov; stik 1 , dotik : prišlo je do kontakta med površinama / razletel se je pri kontaktu z zemljo / železo v kontaktu z vodo oksidira v stiku
2. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima možno prehajanje česa, stik: prekiniti kontakt / dober, slab kontakt ; električni kontakt / vključiti kontakt pri avtomobilu / delovni kontakt stanje, ko sta kontaktna elementa sklenjena v delovnem stanju ; mirovni kontakt / ima kontakte ; vtičnica z varnostnim kontaktom
3. odnos, ki omogoča dogovarjanje, sodelovanje; stik 1 , zveza : kontakti med njima so vzpostavljeni / izgubiti kontakt s poslušalci / direkten, indirekten kontakt / z njim je v osebnem, poslovnem kontaktu ; biti v pisnem, stalnem kontaktu / mednarodni, politični kontakt ; kontakt med znanostjo in prakso
// (neposredno) dogovarjanje, sodelovanje: že prvi kontakti kažejo, da so med njimi dobri odnosi
avt. kontakt prekinjevalca kladivce in nakovalce pri motorju avtomobila

kontákten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kontakt: za zvezo med njimi je skrbela kontaktna komisija / kontaktni instrument ; kontaktni ključ ; kontaktne naprave ; kontaktno lepilo
agr. kontaktni insekticid insekticid, ki deluje ob dotiku ; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata ; kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma ; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa ; med. kontaktna infekcija infekcija z dotikom ; kontaktna leča leča, ki se vstavi na roženico ; polit. kontaktni komite posvetovalni odbor avstrijske vlade za stike s predstavniki slovenske in hrvaške manjšine ; voj. kontaktna (podvodna) mina (podvodna) mina, ki se aktivira ob dotiku z ladjo

kontaktíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kontaktirati: njegovo delo zahteva nenehno kontaktiranje z ljudmi / oblike kontaktiranja so različne

kontaktírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
pog. biti v kontaktu s kom: lahko kontaktira / sošolci še vedno kontaktirajo

kontaminácija -e ž ( á )
1. knjiž. spajanje , združevanje : kontaminacija dveh stilov ; kontaminacija prvotne zgodbe s samostojno ljubezensko dramo / nastati s kontaminacijo
2. publ. onesnaženje , okuženje : kontaminacija vode
jezikosl. kontaminacija nastanek novega jezikovnega elementa, pojava zaradi medsebojnega vplivanja dveh različnih jezikovnih elementov, pojavov ; voj. kemična, radioaktivna kontaminacija okuženje s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini

kontaminírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. spojiti , združiti : kontaminirati različne stile
2. publ. onesnažiti , okužiti : kontaminirati zrak
voj. okužiti s kemičnimi sredstvi, radioaktivnimi snovmi, bojnimi plini
// poškodovati , pokvariti : to je kontaminiralo oči

kontêjner -ja m ( ȇ )
1. velik prenosen kovinski zaboj za začasno bivanje, navadno v času dela na terenu, ob naravnih nesrečah ali za shranjevanje zlasti gradbenih orodij in naprav; zabojnik : bivalni kontejner ; gradbeni kontejner na gradbišču avtoceste
2. navadno večji kovinski ali plastični zaboj za odlaganje odpadkov: odvreči časopis v kontejner za papir ; plastični kontejnerji za recikliranje v obliki zvonov
3. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prekladati kontejnerje ; poslati blago v kontejnerjih

kontejnerizácija -e ž ( á )
teh. uvajanje prevažanja blaga v kontejnerjih:

kontêjnerski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kontejner: kontejnerski prevoz / kontejnerski promet, terminal ; kontejnerske ladje

kontékst -a m ( ẹ̑ )
besedilo, v katero spada obravnavani del teksta, sobesedilo: citat so prilagodili kontekstu ; iz konteksta se da sklepati, na kaj je avtor mislil / stavke je nasilno trgal iz konteksta
// publ. kar z določeno stvarjo nastopa, je z njo povezano: urbanizem ne more rasti brez svojega konteksta / iztrgati koga iz družbenega, zgodovinskega konteksta ; idejni, miselni kontekst
knjiž. to ga je spravilo iz konteksta ravnotežja, ravnovesja

kontemplácija -e ž ( á )
knjiž. poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni: sposoben za kontemplacijo in introspekcijo / gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko kontemplacijo ; odmika se v svet filozofske kontemplacije / kontemplacija smrti
filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo ; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah

kontemplatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kontemplacijo: moti jo njegova kontemplativna narava / kontemplativno pojmovanje umetnosti

kontemplatívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost kontemplativnega: kontemplativnost njihove estetike / bil je nagnjen h kontemplativnosti in opazovanju

kónten -tna -o prid. ( ọ̑ )
fin., navadno v zvezi kontni plan seznam kontov, v katerem so konti urejeni po skupinah: poenostavitev kontnega plana

kontenína -e ž ( í )
kotenina : gosta kontenina

kontènt -- prid. ( ȅ )
nižje pog., navadno v povedni rabi zadovoljen : takoj je bila kontent

kontésa -e ž ( ẹ̑ )
grofica : kontesa in njena hči / poročil se je s konteso z grofovo hčerjo

kontestírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. oporekati , ugovarjati : kontestirati cerkveni avtoriteti

kontinènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
velika, sklenjena površina kopnega sveta, celina: prepotoval je ves kontinent / evropski kontinent / publ. črni kontinent Afrika ; pren., knjiž. ples je ustvarjalna umetnost in film je njen novi kontinent

kontinentálec -lca m ( ȃ )
kdor živi v notrajnosti kontinenta, celinec:

kontinentálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kontinent, celinski: to območje ima kontinentalen značaj / kontinentalne države
geogr. kontinentalno podnebje podnebje z ostro zimo in vročim poletjem ; geol. kontinentalni facies
// za Angleže nanašajoč se na evropski kontinent: v tem se je angleški zakonik razlikoval od kontinentalnega

kontingénca -e ž ( ẹ̑ )
filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno; slučajnost , možnost : kontingenca biti

kontingènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ ) navadno s prilastkom
1. ekon. količina ali vrednost blaga za uvoz ali izvoz v določenem obdobju: določiti kontingent / carinski kontingent količina blaga, za katero se plača zmanjšana carina ; izvozni, uvozni kontingent
2. publ. količina blaga, dana uporabniku za določeno obdobje ali za izvršitev določene naloge: kontingent jekla je znašal osemdeset tisoč ton ; kontingent gradbenega materiala / tovor hrane iz kontingenta pomoči
// znesek , prispevek : dati velike kontingente za šolstvo, štipendije
3. publ. skupina ljudi, navadno v določenem, omejenem številu: poslati nov kontingent vojakov / kontingent izseljencev je bil dosežen

kontingênten tudi kontingénten -tna -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na kontingent: kontingentna pogodba ; kontingentna lista lista kontingentiranega blaga / kontingentna vojska
filoz. svet je kontingenten sam v sebi nezadosten, nenujen

kontingentíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kontingentirati: kontingentiranje blaga

kontingentírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ekon. določiti kontingent: kontingentirati blago za široko potrošnjo / kontingentirati uvoz

kontinuíran -a -o prid. ( ȋ )
nepretrgan , neprekinjen : kontinuirana proizvodnja ; tudi preskrba s sadjem bo kontinuirana ; kontinuirano delo / kontinuiran razvoj / kontinuirano reševanje vprašanj sprotno

kontinuíranost -i ž ( ȋ )
nepretrganost , neprekinjenost : kontinuiranost proizvodnega procesa / zanikanje kontinuiranosti v likovnem izrazu

kontinuíren -rna -o prid. ( ȋ )
ki je, poteka brez presledkov, prekinitve; nepretrgan , neprekinjen : kontinuirna produkcija / kontinuirni stroji
grad. kontinuirni nosilec armiranobetonski, jeklen, lesen nosilec, položen čez več podpor

kontinuitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. nepretrganost , neprekinjenost , povezanost : nikjer ni pretrgal kontinuitete pripovedi ; kontinuiteta dela ; kontinuiteta in diskontinuiteta ; pren., knjiž. pretrgana kontinuiteta njegovega življenja
// kar je, poteka brez presledkov, prekinitve: časovna kontinuiteta ; miselna kontinuiteta ; zgodovinska kontinuiteta
2. polit. žarg., od leta 1991 nadaljevanje predhodnega političnega režima: sile, stranke kontinuitete

kontinuitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kontinuiteta 2: kontinuitetna stranka, vlada / kontinuitetna politika

kontínuum -a m ( ȋ )
publ. kontinuiteta : zamenjati organizacijo, ne da bi se pretrgal kontinuum / filmski svet je časovno-prostorski kontinuum

kontírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. na knjigovodski listini označiti konte, na katere je treba knjižiti: kontirati in knjižiti

kontíst -a m ( ȋ )
fin. knjigovodja, ki kontira: razpisali so mesto kontista pri podružnici

kónto -a m ( ọ̑ )
1. fin., navadno s prilastkom sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja, knjigovodski račun: konto dobaviteljev, kupcev ; konto stroškov / odpreti konto narediti prvo vknjižbo ; analitični konto ki obravnava posamezen del sintetičnega konta ; bančni konto bančni račun ; sintetični konto ki prikazuje posamezne skupine sredstev ali vire sredstev
// fin. žarg. knjigovodska kartica, na kateri je posamezen konto: mora še urediti konte
2. pog., s prilastkom račun 1 , strošek : ostanek kupnine gre na njegov konto / smejali so se na moj konto

kontoár -ja m ( ȃ )
zastar. poslovna, trgovska pisarna: delal je v istem kontoarju kot jaz

kóntokorènt -ênta tudi -énta m ( ọ̑-ȅ ọ̑-é, ọ̑-ẹ́ )
fin. tekoči račun: odpreti kontokorent / brezobrestni, obrestni kontokorent

kóntokorênten tudi kóntokorénten -tna -o prid. ( ọ̑-ē; ọ̑-ẹ̄ )
nanašajoč se na kontokorent: kontokorentni izpisek / kontokorentne obresti

kontór -ja m ( ọ̑ )
zastar. poslovna, trgovska pisarna: zraven trgovine je bil kontor

kontoríst -a m ( ȋ )
zastar. nižji uslužbenec v kontorju: trgovski pomočniki in kontoristi

kontorístka -e ž ( ȋ )
zastar. nižja uslužbenka v kontorju: on je uradnik, ona pa kontoristka

kóntra 1 -e ž ( ọ̑ )
igr. izjava, napoved igralca pri kartanju, da bo njegov nasprotnik izgubil igro: dati, napovedati kontro

kóntra 2 prisl. ( ọ̑ ) pog.
proti 1 : glasovati kontra ; mi smo za, on je kontra / pri označevanju (športnega) tekmovanja Jesenice kontra [:] Olimpija / govorniki pro in kontra

kóntra 3 medm. ( ọ̑ )
igr. izraža pri kartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo: ogledal si je karte in dejal: kontra ; sam., pog.: dajal mu je kontra nasprotoval, ugovarjal mu je

kontra... ali kóntra... predpona v sestavljenkah ( ọ̑ )
za izražanje
a) nasprotovanja, odpora: kontragovornik, kontraobveščevalen, kontrarevolucionaren
b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: kontracepcija ; kontraindikacija
c) nasprotja, nasprotovanja: kontradiktoren

kóntraadmirál -a m ( ọ̑-ȃ )
voj. čin v mornarici, za stopnjo nižji od viceadmirala, ali nosilec tega čina: povelja kontraadmirala

kóntraált -a m ( ọ̑-ȃ )
glasb. najnižji ženski glas: peti kontraalt

kóntraaltístka -e ž ( ọ̑-ȋ )
glasb. ženska, ki poje kontraalt: nastopila je kontraaltistka

kontrabánda -e ž ( ȃ )
star. tihotapljenje , tihotapstvo : ukvarjal se je s kontrabando ; pren., knjiž. gre za ceneno literarno kontrabando

kontrabánt 1 in kontrabànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
star. tihotapljenje , tihotapstvo : s kontrabantom je precej zaslužil

kontrabánt 2 in kontrabànt prisl. ( ā; ȁ )
star. s tihotapljenjem, tihotapsko: kontrabant nositi tobak (čez mejo)

kontrabántar -ja m ( ā )
star. tihotapec : bil je v zvezi s kontrabantarji ; kontrabantar in razbojnik

kontrabántarski -a -o prid. ( ā )
star. tihotapski : prenašali so kontrabantarsko blago

kontrabántiti -im nedov. ( á ȃ )
star. tihotapiti : odločil se je, da bo kontrabantil / kontrabantiti cigarete, žganje

kóntrabás -a m ( ọ̑-ȃ )
glasb. godalni instrument z najnižjim tonskim obsegom: igrati kontrabas

kóntrabasíst -a m ( ọ̑-ȋ )
glasb. kdor igra kontrabas: orkester potrebuje kontrabasista

kontracépcija -e ž ( ẹ́ )
uporaba določenih sredstev za preprečevanje spočetja, zanositve: odločiti se za kontracepcijo / razširitev kontracepcije / posvetovalnica za kontracepcijo
med. hormonska, kemična kontracepcija ; mehanična, oralna kontracepcija

kontracépcijski tudi kontracepcíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
1. ki deluje proti spočetju: kontracepcijska pasta ; kontracepcijske tablete ; uporaba kontracepcijskih sredstev
2. nanašajoč se na kontracepcijo: kontracepcijske metode / kontracepcijska posvetovalnica posvetovalnica za kontracepcijo

kontraceptív -a m ( ȋ )
kontracepcijsko sredstvo : jemati, uporabljati kontraceptive ; oralni kontraceptiv / hormonski kontraceptiv

kontradíkcija -e ž ( í )
knjiž. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje; protislovje : opozoril je na kontradikcije v njegovi knjigi / zašel je v kontradikcijo ; biti v kontradikciji s čim
filoz. odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama, protislovje

kontradiktóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kontradikcijo; protisloven : kontradiktorna izraza ; njuni trditvi sta kontradiktorni
filoz. kontradiktorna pojma pojma, izmed katerih eden izključuje, zanika veljavnost drugega, protislovna pojma ; kontradiktorni sodbi sodbi, izmed katerih ena izključuje, zanika veljavnost druge, protislovni sodbi ; pravn. kontradiktorni postopek sodni postopek, ki se vodi v obliki spora med dvema strankama pred sodiščem, ki odloča o tem sporu ; kontradiktorna sodba sodba, s katero sodišče odloči o spornem predmetu na podlagi gradiva in nasprotujočih si predlogov obeh strank, dvostranska sodba ; kontradiktorni stranki tožnik in toženec v pravdnem postopku

kontradiktórnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. značilnost kontradiktornega: kontradiktornost trditev
pravn. načelo kontradiktornosti načelo, s katerim se izraža, da se postopek vodi kot spor dveh strank

kóntrafagót -a m ( ọ̑-ọ̑ )
glasb. pihalni instrument z najnižjim tonskim obsegom: igrati kontrafagot

kóntragovórnik -a m ( ọ̑-ọ̑ )
knjiž. kdor nastopi v svojem govoru proti govoru prejšnjega govornika, protigovornik: oglasil se je kontragovornik

kontraháža -e ž ( ȃ )
publ. kontrahiranje : gre za kontrahažo med njima

kontrahènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
pogodbenik , sopogodbenik : oba kontrahenta sta bila s pogodbo zadovoljna

kontrahíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kontrahirati: sistem kontrahiranja / kontrahiranje krompirja

kontrahírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. sklepati pogodbo, pogajati se: oseba, s katero kontrahira, je za to pooblaščena
2. zlasti prva leta po 1945 sklepati pogodbo glede (obvezne) oddaje, odkupa določene količine (poljskih) pridelkov, živine: nekateri kmetje niso hoteli kontrahirati / pog. kontrahiral je dva tisoč kil krompirja prijavil za oddajo; oddal

kóntraindicíran -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
med. ki zaradi bolezenskih znamenj in okoliščin ne dovoljuje določenih medicinskih ukrepov: morfin je pri tej bolezni kontraindiciran

kóntraindikácija -e ž ( ọ̑-á )
med., navadno s prilastkom bolezenska znamenja in okoliščine, ki ne dovoljujejo določenih medicinskih ukrepov: ugotoviti kontraindikacijo za operacijo ; indikacije in kontraindikacije

kontrákcija -e ž ( á )
knjiž. skrčenje , krčenje 1 : ekspanzija in kontrakcija
fin. kontrakcija denarnega obtoka ; grad. prečna kontrakcija vode prečno zoženje pretoka vode ; jezikosl. kontrakcija nastanek samoglasnika iz dveh ali treh samoglasnikov, skrčenje ; med. kontrakcija mišic, žil

kontrákt -a m ( ȃ )
knjiž. pogodba , dogovor : podpisati kontrakt / skleniti kontrakt
pravn. brezimenski kontrakt ki ni v zakonu posebej imenovan, pač pa mu je dala praksa naziv, brezimenska pogodba

kontraktuálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. pogodben , dogovoren : kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo

kóntraobveščeválen -lna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki odkriva in preprečuje delovanje nasprotnikovih obveščevalcev, protiobveščevalen: kontraobveščevalni policijski uradniki / kontraobveščevalna služba

kontrapéza -e ž ( ẹ̑ )
star. vzvod : dvignil bi ga lahko le z žerjavom ali pa s kontrapezo / dvigniti kaj na kontrapezo ; pren., knjiž. stranka naj bi si sama ustvarila napredno kontrapezo

kontrapóst -a m ( ọ̑ )
um. harmonično uravnovešenje nasprotujočih si gibanj in mirovanja človekovega telesa, oprtega na eno nogo: figura v živahnem kontrapostu

kontrapúnkt -a m ( ȗ )
1. glasb. kompozicijska tehnika vodenja in kombiniranja dveh ali več samostojnih glasov: obvladanje harmonije in kontrapunkta / aleatorični kontrapunkt
// nauk o tem: poučuje kontrapunkt
// vsak od glasov polifonske skladbe: kontrapunkti se v skladbi neprestano prepletajo
2. knjiž. kar predstavlja idejno, miselno, vsebinsko nasprotje: njegov junak je sentenčno poudarjeni kontrapunkt ; kontrapunkt med dvema dejanjema v isti sliki / ekspr. kontrapunkt življenja

kontrapúnktičen -čna -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kontrapunkt: kontrapunktični obliki kánona in fuge / kontrapunktična pravila / zgradba romana je kontrapunktična

kontrapunktírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
glasb. voditi in kombinirati dva ali več samostojnih glasov po kontrapunktičnih pravilih: melodija poteka v zgornjem glasu, spodnji pa ji kontrapunktira

kontráren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nasproten, nasprotujoč si: kontrarni izrazi / kontrarna občutja

kóntrarevolúcija -e ž ( ọ̑-ú )
gibanje proti revoluciji z namenom vzpostaviti prejšnje stanje, protirevolucija: bil je pristaš kontrarevolucije ; revolucija in kontrarevolucija

kóntrarevolucionár -ja m ( ọ̑-á )
kdor nasprotuje revoluciji ali sodeluje v gibanju proti njej, protirevolucionar: bil je kontrarevolucionar ; ustaši in kontrarevolucionarji

kóntrarevolucionáren -rna -o prid. ( ọ̑-ā )
ki je proti revoluciji: kontrarevolucionarno gibanje

kontrárnost -i ž ( ȃ )
knjiž. nasprotnost : kontrarnost pojavov

kontrást -a m ( ȃ )
kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje: v delu so izraženi močni kontrasti ; scena je polna kontrastov ; omiliti kontraste / kontrast med lažjo in resnico / v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči / biti v kontrastu s čim / črno-beli kontrasti na portretu ; močni kontrasti svetlobe in sence / barvni kontrasti
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je (bistveno) drugačen: sin je pravi kontrast svojega očeta
fot. kontrast izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na negativu, pozitivu ; glasb. učinek agogičnih kontrastov ; med. kontrast snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov

kontrásten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kontrast, nasproten: kontrastna tipa ; izrazita kontrastna figura / kontrastne barve
med. kontrastna snov snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov

kontrastíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kontrastirati: težnja po kontrastiranju / kontrastiranje med temnimi in svetlimi liki

kontrastírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) knjiž.
1. biti v kontrastu: črna obleka bo lepo kontrastirala z njeno poltjo / barve živahno kontrastirajo / orkester ritmično kontrastira rogu
2. dajati, postavljati v kontrast: v drami je dobro kontrastiral dvoje družbenih svetov: fevdalno gospodo in kmečke podložnike / pisatelj kontrastira zdravega junaka z bolnim dekletom

kontrastíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl. ki pojave enega jezika proučuje glede nasprotja, primerjave z drugim jezikom, protistaven: kontrastivna obravnava slovenskega in angleškega jezika / kontrastivna slovnica

kontrástnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost kontrastnega, nasprotnost: kontrastnost tonov / tudi v tem ciklu prevladuje čustvena kontrastnost

kontráš -a m ( á )
nar. vzhodno kontrabasist : kontraš s svojo enakomerno muziko

kóntrašpijonáža -e ž ( ọ̑-ȃ )
dejavnost, ki odkriva in preprečuje nasprotnikovo špijonažo, protivohunstvo:

kontribúcija -e ž ( ú )
1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
3. knjiž. dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov

kontrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
igr. pri kartanju napovedati, dati kontro: pri bridgeu je kontriral

kontrofé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
zastar. fotografija , slika : dal ji je svoj kontrofe

kontróla -e ž ( ọ̑ )
1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor , nadzorstvo : poostriti, uvesti kontrolo ; kontrola dela, poslovanja bank ; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad poslovanjem javnih zavodov ; opravljati kontrolo ; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati / učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva / carinska, obmejna kontrola ; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola ; kontrola delovanja strojev
2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled , pregledovanje : kontrola dokumentov ; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
3. publ. prevlada , oblast 1 : pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila ; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati ; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu ; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino ; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev ; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami ; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času ; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje ; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja

kontrólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kontrolo ali kontroliranje: kontrolni ukrepi / kontrolni oddelek ; kontrolni organ ; mednarodna kontrolna komisija / kontrolni aparat ; letališko poslopje s kontrolnim stolpom ; kontrolna ura / kontrolni listek, znak ; kontrolna izkaznica / bolnik je prišel na kontrolni pregled / kontrolni izpit ; imeti kontrolno vajo
ptt kontrolni žig žig, s katerim se potrdi točnost podatkov na nakaznici ; strojn. kontrolna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi ; šol. kontrolna naloga naloga, s katero se kontrolira znanje ; šport. kontrolna postaja postaja za kontrolo opravljene poti tekmovalcev; skrita postaja, ki jo morajo tekmovalci najti

kontróling -a m ( ọ̑ )
nadzorno-upravljalni sistem podjetja, navadno vezan na določeno področje, cilj: direktor, vodja kontrolinga ; uvedba kontrolinga ; oddelek, svetovalci za kontroling ; naložbe, računovodstvo in kontroling / finančni, kadrovski kontroling ; programski kontroling ; strateški kontroling ; kontroling investicij, stroškov, trženja

kontrolíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kontrolirati: kontroliranje domačih nalog / kontroliranje premikov nasprotnikovih čet

kontrolírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzirati , nadzorovati : kontrolirati delo, poslovanje bank ; kontrolirati uvoz in izvoz / kontrolira, kdaj prihajajo v službo / kontrolira, če je bilo res tako preverja, presoja
// prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: kontrolirati dijake / pri učenju ga še vedno kontrolirajo
// ugotavljati pravilnost, kakovost česa: kontrolirati račune / kontrolirati stroje
2. ugotavljati dejansko stanje, položaj česa, pregledovati: kontrolirati potne liste / cesto kontrolirajo iz letala
3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte ; vlada kontrolira položaj po vsej državi
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija; nadzirati : na ozemlju, ki ga kontrolira sovražnik, so bili ponekod politični sestanki ; severno območje kontrolira prva divizija
šah. figura kontrolira polje delovanje figure je usmerjeno na določeno polje ; šol. kontrolirati znanje ugotavljati znanje s spraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjati

kontrólka -e ž ( ọ̑ )
1. šol. žarg. kontrolna naloga: pisati kontrolko
2. teh. žarg. kontrolna, signalna lučka: na armaturni plošči je zasvetila kontrolka

kontrólnik -a m ( ọ̑ )
adm. knjiga, kartoteka za evidentiranje poteka poslovnih dogodkov: vpisati v kontrolnik / voditi kontrolnik uvoza
elektr. kontrolnik izolacije priprava za ugotavljanje okvar v električni izolaciji

kontrolór -ja m ( ọ̑ )
kdor poklicno kontrolira; nadzornik , pregledovalec : pokazati račune kontrolorju ; kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor ; kontrolor proizvodnje
aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja

kontrolórka -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki poklicno kontrolira; nadzornica : zaposlena je kot kontrolorka

kontrovêrza -e ž ( ȇ )
knjiž. nasprotje , nasprotnost : navedel je glavne kontroverze v sodobni psihologiji / usodna kontroverza med umetnikom in gledalcem
// spor , prepir : delo je povzročilo ostre znanstvene kontroverze

kontrovêrzen -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kontroverzo; sporen 1 , nasproten : kontroverzen film ; kontroverzna izjava ; kontroverzna osebnost

kontumàc in kontumác -áca m ( ȁ á; ȃ )
1. vet., navadno v zvezi pasji kontumac stanje, ko se zlasti zaradi stekline onemogoči psu stik z drugimi živalmi: razglasiti pasji kontumac
2. zastar. karantena : obvezen kontumac bolnikov z nalezljivo boleznijo
pravn. kontumacijska sodba ; šah. izguba partije zaradi odsotnosti ali zaradi nezadostnega števila potez v določenem času

kontumacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kontumac: kontumacijski razglas
pravn. kontumacijska sodba sodba tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil povabljen

kontumacírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
vet. onemogočiti psu stik z drugimi živalmi zlasti zaradi stekline: kontumacirati psa
pravn. izreči sodbo tožencu, ki ne pride na obravnavo, čeprav je bil povabljen

kontúra -e ž ( ȗ )
knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris : konture gor v megli ; razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil / narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta ; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris

kontúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na konturo; obrisen : konturna risba / konturna ostrina
agr. konturno obdelovanje obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje

kontúzija in kontuzíja -e ž ( ú; ȋ )
med. poškodba tkiva zaradi udarca ali hujšega pritiska, udarnina: dobiti lažjo kontuzijo ; kontuzija možganov ; kontuzija na roki

kónus -a m ( ọ̑ )
1. geom. telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončni stožec : izračunati površino konusa
2. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del večjih orodij, priprav: konus prebrusiti / konus pipe
// tekst. prisekanemu stožcu podobna cevka, na katero se navije preja: naviti prejo na konus

kónusen -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na konus, stožčast: pločevino zvariti v cilindrični ali konusni obliki

kónva -e ž ( ọ̑ )
zastar. kangla : nalivati vodo v konvo / konva za mleko
// vrč , ročka 1 : majolike in konve

konvêjer -ja m ( ȇ )
teh. naprava za krožno neprekinjeno prevažanje (pol)izdelkov po tiru pod stropom: transporterji in konvejerji / drsalni konvejer

konvékcija -e ž ( ẹ́ )
fiz., navadno v zvezi tolpotna konvekcija prenašanje toplote zaradi gibanja snovi: konvekcija v napeljavi centralne kurjave / konvekcija v zraku

konvekcíjski in konvékcijski -a -o prid. ( ȋ; ẹ́ )
nanašajoč se na konvekcijo: konvekcijski tokovi
teh. konvekcijska električna peč ; konvekcijsko gretje

konvéksen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
izbočen , izbokel : zrcalo je konveksno / konveksne ploskve
fiz. konveksne ali zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini ; geom. konveksni kot kot, večji od 180° in manjši od 360° ; konveksna funkcija funkcija, katere slika je glede na koordinatni sistem konveksna

konvéksnost -i ž ( ẹ̑ )
izbočenost , izboklost : konveksnost ploskve

konvéncija -e ž ( ẹ́ )
1. dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba: podpisati konvencijo / skleniti konvencijo / temeljiti na konvenciji ; držati se mednarodnih konvencij ; konvencija o prepovedi nuklearnega orožja / družbena konvencija ; podpisali so kulturno konvencijo med obema državama
pravn. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907 ; konzularna konvencija ki ureja zlasti poslovanje konzulov ; ženevske konvencije meddržavni dogovori, zlasti o zaščiti Rdečega križa iz leta 1864, 1906 in 1929 ; ptt meddržavna poštna konvencija
2. nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom ustaljene navade, (družbene) norme: otresti se togih konvencij ; je proti konvencijam meščanske družbe
3. v ameriškem okolju zbor(ovanje) , skupščina : na svoji konvenciji so se odločili za nove akcije / demokratska konvencija ; končati konvencijo republikanske stranke

konvencíjski in konvéncijski -a -o prid. ( ȋ; ẹ́ )
nanašajoč se na konvencijo: pospeševati konvencijske ukrepe z državami / konvencijsko ozemlje

konvencionálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki se drži ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: piše konvencionalne scenarije ; konvencionalna simbolika / bila je strogo konvencionalna / konvencionalna oborožitev ; pren., knjiž. prenehati hoče s tem svojim konvencionalnim življenjem
// nav. ekspr. ki se rabi za določene prilike, običajen: po nekaj konvencionalnih besedah je sedel / pomagala si je s konvencionalno lažjo
2. knjiž. dogovorjen , dogovoren : konvencionalna zemljepisna znamenja

konvencionalízem -zma m ( ī )
nav. ekspr. težnja držati se ustaljenih, splošno veljavnih norm, pravil: odklanja rutinerstvo in konvencionalizem / konvencionalizem družbe
filoz. konvencionalizem v idealističnih filozofijah filozofska smer, ki trdi, da vse znanstvene teorije temeljijo na dogovoru

konvencionálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost konvencionalnega: konvencionalnost zgodbe / izogibati se shem in konvencionalnosti / konvencionalnost družbe / po prvih konvencionalnostih si skoraj nista imela kaj povedati konvencionalnih besedah

konvenírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž., navadno z dajalnikom ustrezati, biti primeren: poslano blago nam konvenira

konvènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. rel. samostan, zlasti beraškega reda: poslali so ga v konvent / frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo
2. knjiž. zbor , zborovanje : sklicati konvent / literarni konvent
zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795

konventíkel -kla m ( í )
knjiž. zaupno, tajno zborovanje: udeležiti se konventikla

konvergénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. zmanjševanje razlik, ki delijo kaj enotnega, zbliževanje: prišlo je do konvergence v razvoju / konvergenca mnenj
biol. razvoj organizmov različnih vrst v isto smer ; med. hkratno premikanje zrkel na notranjo stran

konvergénčen -čna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od konvergenca: konvergenčni razvoj

konvergénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki je ali postaja vedno bolj podoben: mnenja so bila zelo konvergentna / razvoj kulturnega življenja je šel v konvergentni smeri
biol. konvergentni razvoj organizmov ; fiz. konvergentni žarki žarki, ki se zbližujejo v isto točko ; mat. konvergentna vrsta vrsta, ki ima vsoto ; konvergentno zaporedje zaporedje, ki ima limito

konvergéntnost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost konvergentnega: konvergentnost mnenj

konvergírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. biti ali postajati vedno bolj podoben; iti skupaj , zbliževati se : njihovi interesi konvergirajo / vprašanje je, koliko literarne tendence mlajših pisateljev še konvergirajo s splošno družbeno podobo časa
fiz. žarki konvergirajo se zbližujejo v isto točko ; mat. zaporedje konvergira

konvêrter -ja m ( ē )
teh. konvertor : jeklarna ima več konverterjev

konvertibílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konvertibilnost: konvertibilna valuta ; konvertibilna devizna sredstva / konvertibilni trg ; povečati izvoz na konvertibilna območja / konvertibilne obveznosti

konvertibílnost -i ž ( ȋ )
fin. sposobnost, značilnost domače valute, da se lahko zamenja za drugo valuto po tečaju, ki je blizu uradnemu: konvertibilnost evra ; obnoviti konvertibilnost funta
ekon. konvertibilnost dolarja obveznost finančnih organov Združenih držav Amerike, da kupujejo in prodajajo zlato za dolarje po določeni ceni

konvertírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. zavestno, iz prepričanja sprejeti drugo veroizpoved ali postati pripadnik kake veroizpovedi sploh: takrat je več ljudi konvertiralo / konvertiral je v katolicizem ; pren. ko so konvertirali, niso nehali biti tipični modernisti
2. ekon. spremeniti eno vrsto terjatve ali dolga v drugo: iz gospodarskih razlogov so morali konvertirati / konvertirati dolg ; konvertirati posojilo spremeniti pogoje, pod katerimi je bilo to dano
3. rač. pretvoriti, spremeniti način zapisa: konvertirati video zapis v drug format

konvertít -a m ( ȋ )
knjiž. kdor zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh: protestant, pozneje znan konvertit / katoliški konvertit ; pren. politični konvertit

konvertítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konvertite: konvertitsko življenje / konvertitsko meščanstvo

konvertítstvo -a s ( ȋ )
knjiž. pojav, dejstvo, da kdo zavestno, iz prepričanja sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh: odpadi in konvertitstva ; pren. politično konvertitstvo

konvêrtor -ja m ( ē )
teh. posoda za pridobivanje zlasti jekla z vpihavanjem zraka, kisika: jeklarna s sedmimi konvertorji / bakrov, jeklarski konvertor
elektr. konvertor naprava za pretvarjanje izmeničnega toka v enosmerni tok in narobe ; metal. bazični ali Thomasov konvertor z bazičnim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa ; besemerski konvertor ali besemerska peč s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa

konvêrz -a m ( ȇ )
rel. član nekaterih samostanskih redov, ki ni duhovnik: konverzi kartuzijanskega samostana

konverzácija -e ž ( á )
lahkoten, sproščen pogovor v tujem jeziku, zlasti zaradi vaje: uvaja ga v slovnico in konverzacijo / konverzacije ne obvlada ; vaditi se v nemški konverzaciji
// knjiž. (družabni) pogovor sploh: razvila se je živahna konverzacija ; prijatelje je zabaval s konverzacijo in igranjem na violino / družabna konverzacija

konverzacíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na konverzacijo: konverzacijski krožek ; hodi h konverzacijskim uram / prijetni konverzacijski večeri
lit. konverzacijska drama drama, v kateri se dogajanje razvija v izrazitem pogovoru dveh ali več oseb ; šol. konverzacijska metoda metoda učenja tujih jezikov s pomočjo konverzacije
2. v zvezi konverzacijski leksikon leksikon : kupil si je nemški konverzacijski leksikon

konverzátor -ja m ( ȃ )
knjiž. kdor zna lahkotno, sproščeno voditi pogovor: je spreten konverzator

konvêrzija -e ž ( é )
1. knjiž. pojav, da kdo zavestno sprejme drugo veroizpoved ali postane pripadnik kake veroizpovedi sploh, prestop: konverzija znanega zdravnika je vzbudila pozornost
2. ekon., fin. sprememba ene vrste terjatve ali dolga v drugo: povzročiti konverzijo / konverzija dolgov ; konverzija posojila sprememba pogojev, pod katerimi je bilo posojilo dano
filoz. konverzija zamenjava osebka s povedkom v sodbi ; fiz. reaktorji z direktno konverzijo s spreminjanjem jedrske energije v električno brez vmesnega sproščanja toplote ; jezikosl. konverzija sprememba (besednega) pomena s prehodom iz ene slovnične kategorije v drugo

kónvica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od konva: v konvici je bilo vino / konvica za mleko

konvíkt -a m ( ȋ )
vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti pripravnikom za duhovniški poklic: nastaniti se v konviktu / dijaški konvikt pri benediktincih

konvój -a m ( ọ̑ )
1. skupina tovornih ladij, ki jih zaradi varnosti spremljajo bojne ladje, letala: sovražnik je potopil tudi drugi konvoj
2. skupina vozil, ki zaradi varnosti vozijo skupaj: napadli so ameriški konvoj, ki je vozil strelivo / konvoji tovornjakov / voziti v konvoju

konvolút -a m ( ȗ )
knjiž. sveženj , zvitek : opis dogodkov so povzeli iz obsežnega konvoluta v mestnem arhivu

konvúlzija in konvulzíja -e ž ( ú; ȋ )
med. nehoteno močno krčenje progastih mišic: konvulzije pri božjasti

konvulzíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konvulzijo: konvulzivni napad / konvulzivno trzanje mišic ; pren., knjiž. ves svet je vrel v konvulzivnem boju idej in problemov

konzalting gl. consulting

konzêrva tudi konsêrva -e ž ( ȇ )
neprodušno zaprta, navadno pločevinasta posoda s konzerviranim živilom: konzervo odpreti ; etiketiranje konzerv ; s seboj je vzel le prepečenec in konzerve / mesne, ribje konzerve ; konzerva z grahom ; ključ za konzerve / fižol v konzervah konzerviran fižol / pog. po tleh so ležale prazne konzerve konzervne škatle
teh. konzerva bombira zaradi strupenih plinov se ji izbočita dno in pokrov
// vsebina konzerve: konzerva je bila pokvarjena ; hrani se večinoma s konzervami

konzervácija tudi konservácija -e ž ( á )
konzerviranje : konzervacija hrane, živil / konzervacija in zaščita kulturnih spomenikov

konzervacíjski tudi konservacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konzervacijo: konzervacijsko sredstvo / konzervacijsko in restavracijsko delo

konzerváns tudi konserváns tudi konsêrvans -a m ( ȃ; ȇ )
sredstvo za konzerviranje živil: uporaba kemičnih konzervansov / konzervans za kruh

konzervativec ipd. gl. konservativec ipd.

konzervátor tudi konservátor -ja m ( ȃ )
1. kdor konzervira: konzervator avtomobilov, strojev / konzervator za kulturno dediščino
2. skrinja za globoko zamrzovanje: spraviti meso v konzervator
3. konzervans : alkohol, konzervator vina
elektr. oljni konzervator; prim. konservator

konzervátorka tudi konservátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki konzervira: odgovorna konzervatorka pri projektu ; konzervatorka za staro mestno jedro

konzervátorski tudi konservátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konzervatorje ali konzerviranje: konzervatorska dela / konzervatorska delavnica

konzêrven tudi konsêrven -vna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na konzervo: odprli so zadnjo konzervno dozo s sadjem ; na tleh ležijo prazne konzervne škatle / napolnjevati konzervne kozarce / konzervno meso / konzervna industrija, tovarna

konzervíranje tudi konservíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konzervirati: konzerviranje sadja / dušik za konzerviranje vina / konzerviranje političnih institucij

konzervírati tudi konservírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. dajati, spravljati živilo v neprodušno zaprte konzervne škatle, steklenice, kozarce, da ostane dalj časa užitno, dobro: konzervirati sadje, sočivje / konzervirati v kisu, soli ; konzervirati z alkoholom in sladkorjem / konzervirati ribe
// dajati živilo v take pogoje, da ostane dalj časa sveže, uporabno: konzervirati kruh ; konzervirati meso v zamrzovalniku
2. z določenim sredstvom preprečevati spreminjanje, razpadanje česa: konzervirati kože ; konzervirati les ; konzervirati gada v špiritu ; konzervirati motorje z oljem / konzervirati knjige ; konzervirali so nekaj spomenikov ; konzervirati in restavrirati
3. povzročati, da postane kaj odporno, varno proti čemu: dušik konzervira vino
4. publ. ohranjati , vzdrževati : naleteli so na tendence, ki konzervirajo že zastarele oblike družbenega življenja ; konzervirati kapitalistične, nehumane odnose

konzervíren tudi konservíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konzerviranje: konzervirni prašek ; konzervirno sredstvo za kože

konziliárij -a m ( á )
med. zdravnik, ki ga na posvet k svojemu bolniku povabi drug zdravnik: določen je bil za konziliarija

konzílij -a m ( í )
1. med. posvet dveh ali več zdravnikov glede diagnoze in zdravljenja bolnika: pogosto so ga klicali na konzilij / zdravniški konzilij je ugotovil, da se je kost dobro zarasla zdravniki na tem posvetu
2. knjiž. pomemben sestanek, zborovanje: konzilij profesorjev

konzistenca ipd. gl. konsistenca ipd.

konzistoriálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konzistorij: konzistorialno delo / konzistorialni svetnik škofov svetovalec

konzistórij -a m ( ọ́ )
rel., navadno v zvezi papeški konzistorij zborovanje kardinalov pod predsedstvom papeža, pri katerem se rešujejo važne cerkvene zadeve: sklicati papeški konzistorij
// konzistorialni svetniki: na škofiji je bila seja konzistorija

konzóla -e ž ( ọ̑ )
1. arhit. kamnit, lesen pomol iz stene, navadno kot okras: z glavami okrašene konzole ; konzola nad oknom
// mizica, prislonjena na steno, navadno pred ogledalom: marmornata konzola
2. knjiž. na steno pritrjen podstavek, polica: na konzoli so stali lončki z rožami
teh. betonski, lesen, jeklen nosilni element, enostransko vpet v zid, steber

konzólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na konzolo: konzolni podstavek / konzolni nosilec

konzonánt -a m ( ȃ )
jezikosl. soglasnik : vokali in konzonanti

konzonánten -tna -o prid. ( ȃ )
jezikosl. soglasniški : konzonantne skupine

konzonantízem -zma m ( ī )
jezikosl. sistem soglasnikov: konzonantizem in vokalizem
// nauk o tem:

konzórcij -a m ( ọ́ )
1. začasno združenje dveh ali več industrialcev, podjetij, bank zaradi uspešnejšega (finančnega) poslovanja: pristopiti h konzorciju / združili so se v konzorcij in monopolizirali produkcijo / konzorcij lista
2. začasno združenje gospodarskih družb za dosego določenega cilja: banke so organizirale konzorcij / gradbeni konzorcij
gled. gledališki konzorcij nekdaj odbor, ki vodi in upravlja gledališče

kónzul -a m ( ọ̑ )
1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje
pravn. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula ; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države
2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula
// v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov:

konzuláren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na konzule ali konzulat: opravljati konzularne posle / konzularni oddelek, urad ; konzularni uslužbenci / konzularni vizum vizum, ki ga izda konzul ; konzularne takse / člani diplomatskega in konzularnega zbora / konzularni funkcionarji, predstavniki
fin. konzularni kolki kolki za plačevanje nekaterih storitev konzulata ; pravn. konzularni agent konzularni predstavnik najnižje stopnje ; konzularna agencija urad konzularnega agenta

konzulát -a m ( ȃ )
uradno predstavništvo, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: slovenski konzulat v Trstu / na konzulatu mu niso hoteli izdati potnega lista
pravn. konzulat urad konzularnega predstavnika, za stopnjo nižjega od generalnega konzula ; generalni konzulat urad generalnega konzula
// poslopje tega predstavništva: na balkonu konzulata je zastava

konzulènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
publ. konzultant : dolga leta je bil pravni konzulent

kónzulka -e ž ( ọ̑ )
uradna predstavnica, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: častna konzulka predstavnica, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države ; generalna konzulka konzularna predstavnica najvišje stopnje

konzulovánje -a s ( ȃ )
opravljanje konzularne službe: bilo je v letih njegovega konzulovanja / Cezarjevo konzulovanje

kónzulski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na konzule: konzulska čast / to staro konzulsko mesto

kónzulstvo -a s ( ọ̑ )
opravljanje konzularne službe: prenehanje konzulstva ; v času njegovega konzulstva / častno konzulstvo
// konzulat : jugoslovansko konzulstvo v Trstu

konzúlta -e ž ( ȗ )
posvetovalni zbor, svet: sklicati konzulto

konzultácija -e ž ( á )
1. strokovni pogovor o kaki stvari, problemu, posvet: h konzultaciji so povabili še znanega specialista ; konzultacije o vzgojnih zadevah
// knjiž. vprašanje za (na)svet, strokovno mnenje: konzultacija volivcev
2. šol. pogovor o določeni temi zaradi dobivanja napotkov, izpopolnjevanja znanja na višji stopnji šolanja: tedenske konzultacije

konzultacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na konzultacijo, posvetovalen: konzultacijska vloga psihologa / konzultacijske ure
šah. konzultacijska partija partija, pri kateri igra na vsaki strani več igralcev, ki se lahko posvetujejo med seboj

konzultánt -a m ( ā á )
kdor daje (na)svete, strokovna mnenja, svetovalec: konzultant v umetniških zadevah ; pri podjetju je sodeloval kot konzultant

konzultatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. svetovalen , posvetovalen : gre za njihove konzultativne pravice / osnovanje konzultativnih centrov / ima samo konzultativni glas

konzultíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konzultirati: gre za občasno medsebojno konzultiranje / konzultiranje kolektiva ob imenovanju direktorja

konzultírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. spraševati za (na)svet, strokovno mnenje, posvetovati se: v tej zadevi je konzultiral strokovnjaka ; starši se glede otrok konzultirajo z učiteljem ; mnogokrat so se le formalno konzultirali s predstavniki organizacij ; pren. za svoje delo je konzultiral več razprav

konzúm tudi konsúm -a m ( ȗ )
1. knjiž. potrošnja , poraba : konzum električne energije se je povečal ; povečan konzum jabolk / čuti se upad knjižnega konzuma / izdelki gredo v konzum / gre za povečano nasprotje med produkcijo in konzumom
2. nekdaj konzumno društvo: bil je poslovodja pri konzumu
// prodajalna tega društva: zaposlena je kot prodajalka v konzumu

konzumácija tudi konsumácija -e ž ( á )
1. potrošnja , poraba : konzumacija elektrike narašča
2. kar se potroši v gostinskem lokalu: plačati konzumacijo / pri konzumaciji hrane in pijače v planinskih postojankah je bil popust
// plačilo vstopnine v določen gostinski lokal in delno tega, kar se v njem potroši: konzumacija je bila zelo visoka / brez konzumacije ni smel v bar

konzumacíjski tudi konsumacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od konzumacija 2: že več dni prej si je treba zagotoviti konzumacijski listek in vstopnico

konzúmar tudi konsúmar -ja m ( ȗ )
nekdaj član konzumnega društva: bil je konzumar ; boj proti konzumarjem

konzúmen tudi konsúmen -mna -o prid. ( ȗ )
1. knjiž. potrošniški , potrošen : konzumno blago ; konzumne dobrine / konzumne potrebe
2. agr. namenjen prehrani: proizvodnja konzumnih jajc ; konzumno mleko
3. v zvezi konzumno društvo , nekdaj društvo, ki preskrbuje člane s potrošnimi dobrinami: je član konzumnega društva

konzumènt tudi konsumènt -ênta m ( ȅ é )
knjiž. potrošnik , porabnik : konzument alkohola ; producenti in konzumenti ; pren. je vnet konzument radia

konzumêntski tudi konsumêntski -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na konzumente: gre za vprašanje konzumentskih potreb / konzumentsko območje

konzumíranje tudi konsumíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od konzumirati: konzumiranje hrane / gre za razmerje med produciranjem in konzumiranjem

konzumírati -am tudi konsumírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. potrošiti , porabiti : konzumirajo velike količine poljedelskega in industrijskega blaga / družina ne bo mogla konzumirati vsega sadja in zelenjave pojesti / konzumirajo tretjino vsega časopisja
// potrošiti v (gostinskem) lokalu: važno je, da gost dosti konzumira

konzúmpcija in konsúmpcija -e ž ( ú )
knjiž. potrošnja , poraba : omejiti konzumpcijo ; konzumpcija sladkorja / dati v konzumpcijo / poseganje v konzumpcijo in produkcijo

konzumpcíjski in konsumpcíjski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. potrošniški : zadostiti konzumpcijskim potrebam

kooperácija -e ž ( á )
organizacija proizvodnje, navadno z delitvijo dela, pri kateri nastopa več članov, podjetij, poslovno sodelovanje: širjenje kooperacije / individualno proizvodnjo je zamenjala kooperacija / industrijska, kmetijska kooperacija / delati v kooperaciji
ekon. enostavna kooperacija organizacija proizvodnje, pri kateri sodeluje večje število ljudi brez notranje delitve dela
// knjiž. sodelovanje sploh: kooperacija med vodstvom in delavci / kooperacija na kulturnem področju

kooperacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kooperacijo: kooperacijska proizvodnja / kooperacijska reja prašičev / skleniti kooperacijsko pogodbo

kooperánt -a m ( ā á )
kdor dela, sodeluje v kooperaciji, poslovni sodelavec: nekateri njihovi kooperanti so podražili svoje proizvode ; domači, inozemski kooperanti
// knjiž. sodelavec sploh: izbral si je primernega kooperanta

kooperántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na kooperante ali kooperacijo: krepiti kooperantske odnose ; med tovarnami so bile kooperantske zveze / kooperantska podjetja

kooperatíva -e ž ( ȋ )
zadruga : kooperativa je članom nudila finančno pomoč / gospodarske, kmetijske kooperative

kooperatíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki kaže pripravljenost sodelovati, pomagati, ustreči: biti zelo kooperativen / kooperativni odnosi
2. medsebojno povezan, odvisen: kooperativni sistem / kooperativno učenje učenje v paru ali manjši skupini, pri katerem vsak od udeležencev prispeva svoje znanje za skupno doseganje učnih ciljev
3. zadružen : kooperativna proizvodnja

kooperátor -ja m ( ȃ )
knjiž. kooperant : boj med trgovci in kooperatorji

kooperírati -am nedov. ( ȋ )
organizirano delovati v proizvodnji, pri kateri nastopa več članov, podjetij, navadno na osnovi delitve dela, poslovno sodelovati: s tovarno kooperira več podjetij ; kooperirati z zadrugo
// knjiž. sodelovati sploh: mladi niso hoteli kooperirati s starimi

kooptácija -e ž ( á )
imenovanje novega člana odbora, komisije na osnovi odločitve članov tega odbora, komisije: s kooptacijo so soglašali / kooptacija dveh novih članov

kooptírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izvršiti kooptacijo: kooptirati novega člana ; kooptirali so ga v mestni komite

koordinácija -e ž ( á )
glagolnik od koordinirati: izboljšati koordinacijo dela ; načrti so bili izdelani brez koordinacije z direktorjem / urad za koordinacijo / koordinacija razlag / koordinacija gibov
arhit. modularna koordinacija uskladitev mer na osnovi modula

koordinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen: komite naj bi bil osrednje koordinacijsko telo / sestal se je koordinacijski odbor

koordináta -e ž ( ȃ )
1. geom. vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v koordinatnem sistemu: napisati koordinate točke / kartezična koordinata v kartezičnem koordinatnem sistemu ; polarna koordinata v polarnem koordinatnem sistemu ; pren., knjiž. življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora
geogr. (geografski) koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju
2. publ., s prilastkom kar določa odvisnost česa od določenega položaja: gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja

koordináten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na koordinato: koordinatna mreža na milimetrskem papirju / koordinatni sistem sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru ; polarni koordinatni sistem koordinatni sistem, v katerem je lega točke določena z razdaljo od koordinatnega izhodišča in naklonskimi koti ; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi ; prostorski koordinatni sistem ; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini ; koordinatna os premica v koordinatnem sistemu, na katero se nanašajo koordinate ; koordinatna ravnina ravnina, ki jo določata koordinatni osi ; koordinatno izhodišče ; pren., knjiž. njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate
geom. žarg. koordinatni križ koordinatni sistem
teh. koordinatni stikalnik električna naprava za vzpostavljanje zvez med priključki, ki so razporejeni v med seboj pravokotnih vrstah

koordinatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen: koordinativne in usmerjevalne funkcije ljudskega odbora ; njihova vloga je bila pretežno koordinativna / koordinativni organ

koordinátor -ja m ( ȃ )
kdor kaj koordinira, usklajevalec: vodja je bil predvsem koordinator dela celotne skupine / izkazali so se kot dobri koordinatorji gospodarskih akcij

koordinátorica -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj koordinira: nacionalna, regijska koordinatorica ; koordinatorica projekta

koordinátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj koordinira: nacionalna, regijska koordinatorka ; koordinatorka programa ; pobudnica, organizatorka in koordinatorka

koordiníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od koordinirati: koordiniranje dela / koordiniranje gospodarske politike / plansko koordiniranje s planom

koordiníranost -i ž ( ȋ )
značilnost koordiniranega: v iskanju podatkov je bilo premalo koordiniranosti / koordiniranost dela

koordinírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno, usklajevati: koordinirati delo posameznikov / koordinirati in usmerjati investicijske programe / koordinirati razlage sistemizirati

kòp 1 kópa m ( ȍ ọ́ )
1. mont., v zvezi dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda: odprli so nove dnevne kope / kopati premog na dnevnem kopu ; kopanje železove rude v dnevnih kopih
// tako pridobivanje rude: na tem kraju imajo samo dnevni kop / naprave za dnevni kop / pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom
2. kopanje 2 , izkopavanje : moral je plačati kop in vožnjo / kop je bil zelo velik izkop

kóp 2 ž ( ọ̑ )
1. agr. globoko rahljanje zemlje v vinogradu: danes imamo kop / opravili so prvo kop / spomladanska, jesenska kop
2. kopanje 2 , izkopavanje : kop jame / treba je začeti s kopjo krompirja

kôpa -e ž ( ó )
1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
a) žita: kopa se je podrla ; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice / na voz so naložili celo kopo žita
b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi ; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
gozd. bokati (kopo)
3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov ; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice

kopáč -a m ( á )
1. delavec, ki koplje: na cesti delajo kopači / kopači so že na njivi / že dolgo let je kopač v rudniku ; jamski kopač
2. kopača : kopati s kopači / gnojni kopač
teh. rotacijski kopač ekskavator z večjimi zajemalkami

kopáča -e ž ( á )
večji motiki podobno orodje za rahljanje, prekopavanje zemlje: kopačo nabrusiti ; kopati s kopačo ; železna kopača
// nar. orodje, navadno s tremi, nekoliko zakrivljenimi roglji: s kopačo je zmetal gnoj z voza

kopáčica in kopačíca -e ž ( á; í )
delavka, ki koplje: kopači in kopačice so že zgodaj odšli na delo

kópačka -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., šport. žarg. obuvalo z nastavki na podplatih, zlasti za igranje nogometa; nogometni čevlji : obul je dokolenke in kopačke

kopál -a m ( ȃ )
kem. otrdela smola nekaterih izumrlih tropskih iglavcev, rumeno rdečkaste barve: izdelovanje lakov iz kopala

kopálec -lca [ tudi kopau̯ca ] m ( ȃ )
kdor je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: na kopališču je veliko kopalcev ; kopalci in kopalke

kopálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kópanje: različne kopalne navade / kopalni plašč ; kopalna brisača, kapa ; kopalne hlačke ; kopalna kad ; ima dvodelno kopalno obleko ; kopalna sezona

kopalíšče -a s ( í )
urejen in opremljen prostor za kopanje, plavanje: kopališče ima plavalni bazen in bazen za otroke / kopališče ob morju / termalno kopališče v toplicah, zdraviliščih s termalno vodo ; zimsko kopališče
// v zvezi javno kopališče stavba s prostori za umivanje, kopanje: kopat se hodi v javno kopališče

kopalíščen -čna -o prid. ( ȋ )
kopališki : biti kopališčni gost / kopališčna terasa
tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču

kopalíščnica -e ž ( ȋ )
kopališka gostja: bilo je polno kopališčnikov in kopališčnic

kopalíščnik -a m ( ȋ )
kopališki gost: lani je bilo malo kopališčnikov

kopalíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kopališče: kopališka ureditev / kopališki gostje ; kopališki zdravnik / kopališka uprava / to je kopališki kraj

kopálka -e [ tudi kopau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: rešil je življenje dvema kopalkama ; kopalci in kopalke

kopálke -pálk ž mn. ( ȃ )
kopalna obleka, kopalne hlačke: obleči kopalke ; bili so bosi in v kopalkah / ima dvodelne kopalke

kopálnica -e ž ( ȃ )
prostor za umivanje, kopanje, navadno s kopalno kadjo in tušem: umiva se v kopalnici ; išče sobo s souporabo kopalnice

kopálo -a s ( á )
1. del orodja, namenjen za kopanje: kopala različnih oblik ; držalo in kopalo
2. orodje za kopanje: ima kopala: motiko, rovnico, kramp

kopanína -e ž ( í )
agr. prekopani del zemljišča: posejati kopanino
// kar se skoplje pri prekopavanju zemljišča: nalagati kopanino

kopánja -e ž ( á )
1. nar. vzhodno podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine; korito : živina je jedla iz kopanje ; koruzo je stresla v kopanjo
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: prala je v kopanji
2. zastar. kopalna kad: legel je v pločevinasto kopanjo, da bi se skopal
alp. plitvejša, na spodnjem koncu bolj ali manj zaprta vdolbina, nastala zaradi delovanja vode

kópanje 1 in kopánje -a s ( ọ́; ȃ )
glagolnik od kopati kopam: kopanje otroka ; umivanje in kopanje / na kopanje smo šli za ves dan se kopat

kopánje 2 -a s ( ȃ )
1. glagolnik od kopati kopljem: kopanje jarkov / kopanje rude / kopanje krompirja
2. agr. prekopani del zemljišča: posejati žito na kopanju

kopár -ja m ( á )
zastar. oglar 1 : bil je lovec, kopar in apneničar

kôpast -a -o prid. ( ó )
podoben kopi: pred njim so se širili kopasti vrhovi ; kopaste planine ; kopasta vzpetina
arheol. kopasto gradišče staroslovansko gradišče z nasipom stožčaste oblike ; meteor. kopasti oblak

kopáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kopače ali kopanje: kopaško delo / kopaško orodje

kopàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. zastar. kopast : zrl je na kopate vrhove
2. nar. zvrhan , poln : prinesla je kopato skledo ajdovih žgancev

kópati 1 tudi kopáti -am in -ljem nedov. ( ọ́ á ọ́ )
v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka ; kopati bolnika ; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje
// dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan ; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film

kopáti 2 kópljem tudi -ám nedov. , kôplji kopljíte tudi kôpaj kopájte; kôpal ( á ọ́, ȃ )
1. delati v kaj vdolbino, jamo z odstranjevanjem zemeljskega materiala: delavci kopljejo na cesti / kopati jamo, jarek ; sam si je moral kopati grob / konja nemirno kopljeta s kopiti / avt. žarg. avto koplje njegova kolesa delajo zaradi vrtenja na mestu vdolbino ; pren., pesn. na licih so ji solze kopale globoke struge
2. dobivati, jemati kaj iz zemlje z odstranjevanjem zemeljskega materiala: v rudniku koplje rudo, zlato / kopati premog
// s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: kopati krompir / arheologi so dolgo kopali izkopavali
3. rahljati, prekopavati zemljo: kopati njivo, polje ; kopati z motiko
// agr. globoko rahljati zemljo: v vinogradu že kopljejo / kopati trto
ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje ; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo ; ekspr. kaj mislijo, da denar kopljemo da ga na zelo lahek način zaslužimo ; pog., ekspr. kopati si kaj na glavo prevzemati nase neprijetno skrb za kaj ; star. kopal je za starinami prizadevno jih iskal ; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega

kopáti se -ám se nedov. ( á ȃ )
knjiž. kopičiti se, grmaditi se: izza gor so se kopali oblaki

kópčica -e ž ( ọ̑ )
bot. rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Caucalis:

kôpec in kópec -pca m ( ó; ọ̑ )
knjiž. grič , hrib : po kopcih je ležal še sneg

kopêjka -e ž ( ȇ )
stotina ruskega rublja: za prevoz je plačal osemdeset kopejk
ekspr. v žepu nima niti kopejke prav nič denarja

kopél tudi kópel -éli [ druga oblika kopeu̯ ] ž ( ẹ̑; ọ́ ẹ̑ )
1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti ; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi ; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel ; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi ; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel ; sončna, zračna kopel
vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja
2. zastar. toplice , zdravilišče : ženo in otroka je poslal v kopel ; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu ; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma ; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma ; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma ; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek ; med. blatna kopel ; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit

kopélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. kopalen : kopelna kad

kôpen -pna -o tudi prid. ( ó )
1. na katerem je sneg skopnel: kopni travniki ; izpod snega se je ponekod že videla kopna zemlja ; cesta je kopna
2. nanašajoč se na kopno 2 1: kopni promet / sklenjena površina kopnega sveta ; govorili so o petnajstih odstotkih kopne zemlje
meteor. kopni veter veter, ki piha s kopnega na morje prim. kopno 2

kôpenski tudi kópenski -a -o [ kopənski ] prid. ( ȏ; ọ̑ )
nanašajoč se na kopno: kopenske rastline, živali ; ladja za prevoz kopenskih vozil
ptt kopenska pošta ; voj. kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem

kóper tudi kôper -pra m ( ọ́; ó )
vrtn. enoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z nitasto deljenimi listi in rumenimi cveti v kobulih, Anethum graveolens: sesekljati koper ; začiniti kumarice, omako s koprom

kopéta -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., nar. dolenjsko, slabš. noga : spotaknil se je ob njegovih dolgih kopetah

kopéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nar. zaradi kvarjenja dobivati, imeti vonj in okus po plesnivem: moka že kopi ; krma je začela kopeti

kopíca 1 -e ž ( í )
1. v obliki polkrogle naloženo seno, slama: senena kopica ; kopica otave, sena ; vrsta kopic / pokrita kopica / spravljati seno v kopice / sušiti v kopicah ; kopice žita kope
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima kopico opravkov / kopica otrok se lovi po cesti / zastar. videl je mrtve ljudi, ležeče na kopici kupu
astron. zvezdna kopica skupina več zvezd

kopíca 2 -e ž ( í )
nav. mn., etn. kratka, čez gleženj segajoča nogavica iz domače volne s prišitim podplatom: obuti kopice

kopíčast -a -o prid. ( í )
po obliki podoben kopici, kupu: stal je pod kopičasto streho / kopičasti oblaki kopasti

kopíčenje -a s ( ī )
glagolnik od kopičiti: prišlo je do kopičenja blaga v trgovini / brezsmiselno kopičenje besed / kopičenje kapitala

kopíčiti -im nedov. ( í ȋ )
spravljati na kup: hudourniki kopičijo skale v dolini ; na nebu se kopičijo oblaki / kopičiti blago v skladiščih
// nabirati v veliko količino: kopičiti denar, kapital / alge kopičijo jod v svojih celicah

kopíčkati se -am se nedov. ( ȋ )
ekspr. prekopicevati se, prevračati se: kopičkal se je po postelji

kópija -e ž ( ọ́ )
1. izdelek, ki nastane pri kopiranju: narediti dve kopiji načrta ; predložil je kopijo spričevala / dvajset kopij filma / arhivska kopija najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu / varnostna kopija kopija podatkov na ločenem pomnilniškem mediju
2. besedilo, napisano ali natipkano hkrati z originalom z uporabo papirja za kopiranje: kopija ni bila čista / delati kopije / tipkal je v petih kopijah izvodih / papir za kopije papir, na katerega se kopira
3. z rodilnikom kar je narejeno čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopija slike se mu je posrečila ; dobre, slabe kopije fresk / vozilo je kopija fiata
ekspr. hči je prava kopija svojega očeta zelo mu je podobna
film. delovna kopija filma prva, še neozvočena kopija ; fot. kontaktna kopija neposredni odtis negativa ; geod. kopija katastrskega načrta preris mejnih črt kake parcele ali skupine parcel s pripadajočimi številkami iz katastrskega načrta ; teh. galvanoplastična kopija

kopíka -e ž ( í )
čolnarski kavelj: železna kopika

kòpilót -a m ( ȍ-ọ̑ )
aer. pilot z licenco, ki je glede na dolžnosti in pooblastila hierarhično drugi na letalu: helikopter z izurjeno posadko: pilotom, kopilotom in dvema reševalcema
// zastar. avtopilot : kopilot deluje brezhibno

kopína -e ž ( í )
nar. robida , robidnica : kopine že zorijo / svet je zarasel s kopinami

kopínjak -a m ( ȋ )
nar. robida , robidnica : čez nizko grmičje se vzpenja bodičasti kopinjak
// robidovje : malinjaki in kopinjaki

kopínje -a s ( ȋ )
nar. robidovje : ob stezi se je razraščalo kopinje
// robide , robidnice : najedla se je kopinja

kopínščica -e ž ( ȋ )
nar. robida , robidnica : čaj iz kopinščic

kopíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kopirati: kopiranje in razmnoževanje / kopiranje filmov / kopiranje srednjeveških fresk / papir za kopiranje papir, s katerim se kopira
obrt. prenašanje vzorca na prozoren papir ali neposredno na tanko tkanino

kopírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte ; kopirati in razmnoževati
fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo
2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral
3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo
4. pog. posnemati , oponašati : kopira njegovo hojo, navade ; kopirati koga v vedenju

kopíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kopiranje: kopirni postopek / kopirni papir tanek, ne zglajen papir za kopiranje ; kopirni stroj
fin. kopirno knjigovodstvo knjigovodstvo, pri katerem se z enkratnim zapisom knjiži dogodek v dnevnik in konte ; obrt., tisk. kopirna igla topa jeklena paličica na gravirnih strojih, ki posnema obliko šablone ali modela in jo prenaša na rezkar ; tisk. kopirni okvir okviru podobna naprava za kopiranje

kopírka -e ž ( ȋ )
1. kopistka : dela kot kopirka
2. tisk. žarg. kopirni stroj: graver za delo na kopirki

kopírnica -e ž ( ȋ )
delavnica, obrat za kopiranje: nesel je nekaj matric v kopirnico ; dela v kopirnici

kopíst -a m ( ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja s kopiranjem: meterji in kopisti / kopist srednjeveških fresk

kopístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kopiranjem: dela kot kopistka

kopíšče -a s ( í )
1. kraj, prostor, kjer se je žgala (oglarska) kopa: oglje so kuhali na več kopiščih ; poraslo kopišče
2. kraj, prostor, kjer se postavljajo kope, kopice: na kopišču je tlačil seno

kopítanje -a s ( ī )
glagolnik od kopitati: slišati ni bilo ne hrzanja ne kopitanja

kopítar -ja m ( ȋ )
1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla ; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla
2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil
// slabš. čevljar : ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)

kopitárna -e ž ( ȃ )
tovarna za izdelovanje (čevljarskih) kopit: dela v kopitarni

kopítast -a -o prid. ( í )
podoben kopitu: kopitaste noge
anat. kopitasta hrustanca hrustanca, ki napenjata glasilki ; arheol. kopitasta sekira (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna

kopítati -am nedov. ( ī ȋ )
1. udarjati s (konjskim) kopitom: konja sta kopitala pred hišo / žival nemirno kopita
2. ekspr. slišno, ropotajoče hoditi: invalidi so kopitali z nožnimi protezami

kopíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na (konjsko) kopito: kopitna roževina
anat. kopitni sklep gibljivi sklep kopita z delom noge tik nad njim ; kopitna kost ; vet. kopitni nož nož z ukrivljenim enostranskim rezilom na koncu za obrezovanje kopit, parkljev ; kopitna strela hrustančasti spodnji del kopita ; kopitne klešče

kopítiti -im nedov. ( í ȋ )
nar., navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami; lesti : počasi je kopitil skozi okno / otrok rad kopiti po očetu
// počasi, navadno tudi s težavo premikati se: konj je kopitil po cesti navzgor

kopitljáč -a m ( á )
ekspr. konj : gledal je tega trzajočega kopitljača

kopitljáček -čka m ( á )
ekspr. otrok, ki pobrcava, brca: naš kopitljaček se spet joka

kopitljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kopitljati: slišalo se je hrzanje in kopitljanje konja / kopitljanje otroka

kopitljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. nav. ekspr. nekoliko kopitati: konj je nemirno kopitljal na cesti / rjavec hrza in kopitlja z zadnjimi nogami
// pobrcavati , brcati : dojenček je veselo kopitljal z nogami
2. stopicati , drobiti : otrok kopitlja zraven očeta ; žrebec je poslušno kopitljal za svojim gospodarjem

kopítnik -a m ( ȋ )
1. bot. rastlina z ledvičastimi listi in rjavo rdečimi cveti, Asarum europaeum: kopitnik in ciklama
2. vet. žarg. kopitni nož: brusiti kopitnik
arheol. (čevljarskemu) kopitu podobna neprevrtana sekira iz kamna

kopítniti -em dov. ( í ȋ )
nav. ekspr. udariti, suniti s (konjskim) kopitom: kmalu bi ga konj kopitnil
// slabš. brcniti : fant ga je pošteno kopitnil

kopíto -a s ( í )
1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla ; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih ; klopotanje, peketanje kopit
vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino ; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus
2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito
// ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu ; vse gre po istem, starem kopitu
3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito
ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov ; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril ; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi

kopjaník -a m ( í )
nekdaj vojak, oborožen s kopjem: pehoto so sestavljali lokostrelci, kopjaniki in suličarji ; odred turških kopjanikov

kópjast -a -o prid. ( ọ̄ )
nav. ekspr. podoben kopju: pajek s kopjastimi nožicami

kopjáš -a m ( á )
nar. zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu: kopjaši so jih spremljali z vriski

kópje -a s ( ọ̄ )
1. pri prvotnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce ; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje ; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe
// publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se : lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje ; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja
3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava

kopjenósec -sca m ( ọ̑ )
nekdaj vojak, oborožen s kopjem: antični kip kopjenosca

kopjíšče -a s ( í )
držaj pri kopju: udaril ga je s kopjiščem

kopnén -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. kopenski : morske in kopnene živali

kopnênje -a s ( é )
glagolnik od kopneti: kopnenje snega / čuti se kopnenje jeze

kopnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni ; pren., ekspr. prihranki kopnijo
ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala
// ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni ; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo
2. zastar. koprneti : kopnel je po časti

kopníca -e ž ( í )
zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno 2 : začele so se kazati kopnice

kopnína -e ž ( ī ) knjiž.
1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno 2 : daleč na obzorju se je že videla kopnina ; veter je vel z morja na kopnino
2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno 2 : grebene je pokrival sneg, po dolini pa se je že kazala kopnina

kopnínski -a -o prid. ( ȋ )
zastar. kopenski : kopninske živali

kopnjáva -e ž ( ȃ )
nar. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg; kopno 2 : po strminah se je pokazala kopnjava ; po kopnjavah so se pasli gamsi

kôpno 1 tudi kópno -a s ( ō; ọ̑ )
navadno s prilastkom zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno 2 : pripluli so do pustega kopna

kôpno 2 tudi kópno -ega s ( ō; ọ̑ )
1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu ; s kopnega je pihal veter ; promet po kopnem ; kopno in morje / potniki so stopili na kopno
// zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem
2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno
nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen

kópra -e ž ( ọ̑ )
užitni trdni del kokosovega oreha: mleti kopro ; praženje kopre

kóprc tudi kôprc -a m ( ọ̑; ȏ )
bot. vrtna zdravilna, začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih, Foeniculum vulgare: začiniti kumarice s koprcem

kopréna -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. tančica , pajčolan : imela je s kopreno zagrnjen obraz ; črna, prozorna koprena ; pren. na široko je začel odgrinjati kopreno z njegove preteklosti
2. ekspr. meglica, prozoren oblak: po nebu so plule komaj vidne koprene / sonce se je zavijalo v zlato kopreno / nad pokrajino je visela koprena megle
tekst. zelo tanka plast neurejenih vlaken

koprénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kopreno: koprenasta ruta ; koprenasto oblačilo / koprenasta megla / obzorje je koprenasto

kopríva -e ž ( í )
rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine ; pokositi koprive ; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov
tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen ; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens ; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium ; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica ; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus ; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus

koprívar -ja m ( ȋ )
zool., navadno v zvezi mali koprivar dnevni metulj z živo pisanimi krili, Aglais urticae:

koprívast -a -o prid. ( í )
po barvi podoben koprivi: koprivaste hlače ; vojaki v koprivastih srajcah

kopríven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koprivo: koprivni listi ; koprivne korenine ; koprivno steblo / koprivno vlakno
kozm. koprivna voda tekočina iz koprivnih korenin za nego las

koprívje -a s ( ȋ )
več kopriv, koprive: s koprivjem porasla pot

koprívji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koprivo: koprivji listi / koprivji čaj

koprívka -e ž ( ȋ )
med. zelo srbeč, rdeče obrobljen izpuščaj, ki se pojavi pri koprivnici:

koprívnica -e ž ( ȋ )
med. kožna bolezen, pri kateri se pojavijo zelo srbeči, rdeče obrobljeni izpuščaji: jedel je jagode in dobil koprivnico

koprívničast -a -o prid. ( ȋ )
med. tak kot pri koprivnici: koprivničast izpuščaj

koprívničen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na koprivnico: koprivnični izpuščaj / koprivnična koža

koprívovec -vca m ( í )
bot. grm ali drevo s podolgovatimi listi in koščičastimi plodovi, Celtis australis: nasadi koprivovca

koprnênje -a s ( é )
glagolnik od koprneti: obšlo ga je močno koprnenje / koprnenje človeškega srca

koprnéti -ím nedov. , tudi koprnì ( ẹ́ í )
1. nav. ekspr. čutiti, imeti zelo močno željo po čem: koprneli so po miru, svobodi ; koprni za njim ; močno, zelo koprneti ; z vso dušo je koprnel, da bi jo videl ; pren. nemirno srce je koprnelo po sreči
2. star. zelo se bati, dreveneti (od strahu): kar koprnel je pred očetom / ob mučenju ljudi so gledalci koprneli od groze
// zastar. hirati , slabeti : koprnel je od lakote

kòprocésor -ja m ( ȍ-ẹ́ ) rač.
dodatna procesna enota h glavnemu procesorju za hitrejše izvedbe zahtevnih računskih operacij: grafični, matematični koprocesor

kòproducènt -ênta tudi -énta m ( ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́ )
1. kdor skupaj s kom priskrbi sredstva za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: koproducent filma, predstave
2. kdor skupaj s kom skrbi, je odgovoren za ustvarjanje, izvedbo in financiranje umetniškega dela, prireditve: od članov ekipe so le trije sodelovali kot koproducenti

kòproducêntka tudi kòproducéntka -e ž ( ȍ-ē; ȍ-ẹ̄ )
1. ženska ali država, ustanova, ki skupaj s kom priskrbi sredstva za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: nacionalna televizija je pri filmu sodelovala kot koproducentka
2. ženska ali ustanova, ki skupaj s kom skrbi, je odgovorna za ustvarjanje, izvedbo in financiranje umetniškega dela, prireditve: koproducentka serije ; koproducentka in soavtorica glasbe

kòprodúkcija -e ž ( ȍ-ú )
1. sodelovanje dveh ali več ustanov, skupin pri ustvarjanju filma, gledališke uprizoritve, prireditve: koprodukcija je uspela ; filmska koprodukcija ; koprodukcija med domačimi in tujimi filmskimi podjetji / stopili so v koprodukcijo z beograjsko založbo
// film. žarg. koprodukcijski film: posnel je že pet nemških koprodukcij
2. sodelovanje dveh ali več producentov pri zagotavljanju sredstev za financiranje filma, gledališke uprizoritve, prireditve: javna televizija lahko v koprodukciji prispeva le manjši delež denarja

kòprodukcíjski tudi kòprodúkcijski -a -o prid. ( ȍ-ȋ; ȍ-ú )
nanašajoč se na koprodukcijo: koprodukcijska pogodba / koprodukcijski filmi

kóprov tudi kôprov -a -o prid. ( ọ́; ó )
nanašajoč se na koper: koprov cvet / koprova omaka

kóptski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Kopte: koptska pisava / koptski cerkveni obredi

kopúča -e ž ( ú )
knjiž. kepa , gruča : kopuča lešnikov
min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi

kopúčast -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kopučo: kopučasti lešniki / kopučast kremen

kópula -e ž ( ọ̑ )
jezikosl. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez 2 : poiskati kopule v stavku
// veznik : kopule: in, pa, ter
filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom

kopulácija -e ž ( á )
1. agr. cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; spajanje , cepljenje v sklad : kopulacija in okulacija / angleška kopulacija pri kateri imata podlaga in cepič jezičasto zarezo
2. biol. spolno razmnoževanje organizmov z združitvijo moške in ženske spolne celice: kopulacija in konjugacija
3. knjiž. spolna združitev: obredna kopulacija ; užitek pri kopulaciji / živalska kopulacija

kopulacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od kopulacija: kopulacijski postopek

kopulatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kopulo: kopulativni glagoli ; kopulativni vezniki ; kopulativno priredje vezalno priredje

kopulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
biol. opravljati kopulacijo: kopulirajo le fiziološko različne gamete

kopúlja -e ž ( ú )
nar. kopača , motika : kopati s kopuljo

kopúljica -e ž ( ú )
manjšalnica od kopulja: kopati s kopuljico

kopún -a m ( ȗ )
skopljen petelin: jedli so pečenega kopuna ; pitani kopuni

kopúniti -im nedov. ( ú ȗ )
navadno v zvezi s petelin skapljati 1 : kopuniti petelina

kór -a m ( ọ̑ )
1. dvignjeni del cerkve, namenjen za orgle in pevce: pevci so že na koru ; moški so stali pod korom ; s kora so donele orgle / cerkveni, pevski kor / pog. poje na koru je cerkvena pevka
2. arhit. del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino; prezbiterij : v koru so bili zbrani duhovniki
3. zastar. skupina , zbor : sestaviti kor / ptičji kor / bibl. kori angelov
4. voj., nekdaj vojaška enota nestalne sestave, moči: vkorakal je francoski kor ; prostovoljni kor

koracáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi z nerodnimi, počasnimi koraki: otrok koraca po sobi ; koraca široko kakor raca / starec je koracal proti svoji bajti počasi, okorno šel

koracljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi s kratkimi koraki: ob materi je koracljal otrok / koraclja okrog hiše koraca

koráča -e ž ( á ) nar.
1. mesto med nogami; korak : voda mu je segala do korače
2. debelna rogovila: sedi v korači in obira češnje

koračáj -a m ( ȃ )
ekspr., v prislovni rabi izraža prostorsko oddaljenost; korak : do doma sta imela še dobrih dvajset koračajev

koráčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na korak ali korakanje: koračni ritem / koračne vaje s petjem
šport. koračna stoja stoja, pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe razmaknjeni nogi

koráčiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. delati široke, lenobne korake: koračil je proti domu ; počasi koračiti
// star. iti , hoditi : jezno so koračili dalje ; ob palici je koračila do mize / korači svojo pot / neutrudno je koračil po izbi korakal

koráčnica -e ž ( ȃ )
skladba v ritmu korakanja: godba je igrala koračnico ; vesela, žalostna koračnica / pogrebna, svatbena, žalna koračnica ; ob spremljavi vojaške koračnice

korájža -e ž ( ȃ )
pog. pogum : to mu ni vzelo korajže ; vino dá korajžo / korajžo imeti, zbrati / elipt. tako je, zdaj pa korajžo / kar s korajžo, ga je spodbujal kar pogumno
ekspr. korajža velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne ; ekspr. klicati na korajžo izzivati, spodbujati ; ekspr. klobuk na korajžo klobuk, ki se nosi naprej in zelo postrani

korájžen -žna -o prid. ( á ā )
pog. pogumen : to so korajžni fantje ; je premalo korajžen

korájžiti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. spodbujati , opogumljati : le popij! jo je korajžila / korajžil je sina

korák -a m ( ȃ )
1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel ; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak ; ples s poskočnimi koraki ; vojaški korak ; koraki polke, valčka ; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi ; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja : tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov
2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja 1 : njegov korak je bil odločen ; pospešiti korake ; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho ; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki ; tihi, ženski koraki
3. ekspr., v prislovni rabi izraža
a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov ; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov ; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč ; stopil je za korak bliže malo / ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu
b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak ; en sam korak do sreče
4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
5. ekspr., s prilastkom dejanje , ukrep , ravnanje : to je bil nepremišljen korak ; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja ; diplomatski koraki vlade
ekspr. niti koraka niso storili ničesar ; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati ; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom ; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo ; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje ; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod ; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden ; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom ; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje ; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno ; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji ; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno ; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo ; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga ; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90° ; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju ; strumni korak ; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi ; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami ; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge

korákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od korakati: slišalo se je korakanje po sobi / strumno korakanje

korákati -am nedov. ( ȃ )
1. hoditi v enakomernem ritmu z nekoliko napetimi nogami: korakal je na čelu sprevoda ; korakati po dva in dva, v parih ; korakajo drug za drugim / korakati po taktu
šport. strumno korakati korakati z napetimi nogami in udarjanjem ob tla
2. ekspr. iti , stopati 1 : ob njegovi strani je korakala hčerka ; trdo je korakal po mostovžu / mirno koraka svoji prihodnosti naproti
ekspr. korakati s časom prilagajati se razmeram; biti napreden

korákec -kca m ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od korak: zaslišali so se drobni, hitri korakci / prvi korakci otroka

korákniti -em dov. ( á ȃ )
knjiž. narediti korak, stopiti: negotovo je koraknil naprej / trdo korakne proti vratom

korákoma prisl. ( ȃ )
premikajoč se s hitrostjo hoje: konji so nehali teči in so stopali v klanec korakoma / ekspr. cilju se približuje korakoma počasi, postopno
// v skladu s korakanjem: vojaki gredo na vaje in pojejo glasno, korakoma

korál -a m ( ȃ )
glasb. enoglasna liturgična glasba, vezana le na besedne poudarke: napisati koral / peti koral / gregorijanski koral ; protestantski koral liturgična himnična glasba

korála -e ž ( ȃ )
1. nav. mn., zool., v zvezah: črna korala drevesasto razrasli koralnjaki s črnim ogrodjem, Antipatharia ; kamena korala koralnjaki z apnenčastim ogrodjem, ki tvorijo v tropskih morjih koralne grebene, Madreporaria ; prava ali rdeča korala drevesasto razrasli koralnjaki z močnim, navadno rdečim ogrodjem, Eucorallia
2. del rdeče ali črne korale za nakit: velika izbira koral / nosila je korale ogrlico iz delov (rdeče, črne) korale

korálast -a -o prid. ( ȃ )
podoben korali: ima koralasto obliko / ekspr. koralasta usta živo rdeča

korálda -e [ korau̯da ] ž ( ȃ )
nav. mn. ovratni nakit iz na vrvici nanizanih, navadno enakih drobnih predmetov: nosi koralde in zapestnico ; okrog vratu ima rdeče koralde
// posamezni del tega nakita: izgubila je najlepšo koraldo / ogrlica iz steklenih korald

korálden -dna -o [ korau̯dən ] prid. ( ȃ )
1. ki je iz korald, s koraldami: nosi koraldno ogrlico
2. knjiž. živo rdeč: koraldna usta

korálen 1 -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na korale: koralni apnenec ; koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale ; koralni otok ; koralne čeri / knjiž. koralna usta živo rdeča

korálen 2 -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na koral: koralni spev ; koralno petje / koralne lestvice v srednjeveški cerkveni glasbi diatonične lestvice z nealteriranimi toni ; koralne note ; koralno črtovje

koralína -e ž ( ȋ )
bot. z apnencem prepojena drevesasto razrasla rdeča alga, Corallina:

koralíšče -a s ( í )
kraj, kjer nabirajo (prave) korale: morje je na tistem koncu polno korališč in morskih čeri

korálnica -e ž ( ȃ )
1. nav. mn. živo pisana ribica, ki živi ob koralnih grebenih tropskih morij: koralnice in cevosrčnice
2. zool. zelo strupena, živo pisana ameriška kača, Micrurus: navadna, rumena koralnica
vrtn. nizka sobna rastlina z oranžnimi jagodami, Nertera granadensis

korálnik -a m ( ȃ )
ogrodje koralnjaka: koralniki različnih oblik in barv / lomljenje koralnika
vrtn. okrasni tropski grm z metuljastimi koralno rdečimi cveti v grozdih, Erythrina crista galli

koralnják -a m ( á )
nav. mn., zool. morski ožigalkarji, pritrjeni na dno, s trdnim, navadno apnenčastim ogrodjem, Anthozoa: koralnjaki in klobučnjaki

korán in kóran -a m ( ȃ; ọ̑ )
temeljna knjiga muslimanske vere: brati koran ; tako piše v Koranu

kórant -a m ( ọ̑ )
nar. štajersko kurent : koranti skačejo po cesti

kórar -ja m ( ọ̑ )
nar. kanonik : korarji in škof

kórarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nar. kanoniški : nastanili so jih po samostanskih in korarskih hišah

kórbica -e ž ( ọ̑ )
nižje pog. košarica : plete korbice ; naložiti jedila v korbico
nižje pog. dati komu korbico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo

kôrcema prisl. ( ō )
knjiž., v zvezi liti korcema liti kakor iz škafa:

kôrčast -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na korec: korčasta posoda / korčasta streha

kôrček -čka m ( ó )
1. manjšalnica od korec 1: na polici je stal pločevinast korček
2. nar. ciklama : šopek korčkov ; prijeten vonj po korčkih

korčúlja -e ž ( ú )
nar. zajemalka : zajeti juho s korčuljo

kórd -a m ( ọ̑ )
tekst. rebričasti žamet: hlače, obleka iz korda
// močen, debel sukanec: prešiti s kordom ; v prid. rabi: kord žamet

kordiálen -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. prisrčen , ljubezniv : sledilo je kordialno slovo

kordón -a m ( ọ̑ )
1. strnjena vrsta navadno oboroženih oseb, postavljena za zavarovanje česa: napraviti kordon ; močen kordon / kordon policije je potiskal ljudi nazaj / ekspr., s prilastkom kralj se je obdal s celim kordonom vohunov imel je veliko vohunov
2. v zvezi sanitarni kordon , nekdaj pas ozemlja, čez katerega je prehod prepovedan zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni: določiti sanitarni kordon ; pren., publ. omejiti državo z ideološkim sanitarnim kordonom
agr. zelo gosto razporejen nasad drevja ali trte ; voj. vrsta ladij, oklopnih vozil, utrdb za preprečitev dohoda, prehoda na določeno ozemlje

kordoné -êja in kordonét -a tudi cordonnet -a [ tretja oblika kordoné -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
tekst. močno sukana debela svilena nit zlasti za kvačkanje:

kordován tudi kórdovan -a m ( ȃ; ọ̑ )
usnj. mehko, barvano kozje usnje za čevlje: čevlji iz kordovana

kordovánski tudi kórdovanski -a -o prid. ( ȃ; ọ̑ )
usnj., v zvezi kordovansko usnje mehko, barvano kozje usnje za čevlje: nosi čevlje iz kordovanskega usnja

kôrec -rca m ( ó )
1. posoda z dolgim ročajem za zajemanje tekočine: piti iz korca ; zajeti vodo s korcem / ponudila mu je korec vode / korec za zajemanje gnojnice ; pren., knjiž. mladost smo pili iz polnih korcev
// taki posodi podoben del kake naprave: korci mlinskih koles / kolesa na korce
teh. korci elevatorja zajemalke
2. žlebasta strešna opeka za pokrivanje primorskih hiš: stare korce bo treba zamenjati / strešni korci
3. nekdaj prostorninska mera, navadno za žito, približno 39 l: mernik pšenice in nekaj korcev ajde
4. nekdaj ploščinska mera, približno 2000 m 2 : k hiši je spadalo dvajset korcev polja in trije korci travnikov

kòreferát -a m ( ȍ-ȃ )
krajši referat, ki obravnava isto temo kot glavni referat in jo dopolnjuje: v svojem koreferatu je podal konkretne predloge za rešitev problema ; sledili so referati in koreferati

kòreferènt -ênta tudi -énta m ( ȍ-ȅ ȍ-é, ȍ-ẹ́ )
kdor ima, pripravi koreferat, soporočevalec: določili so referenta in koreferenta ; govoril je kot koreferent

korêjec -jca m ( ȇ ) pog.
avtomobil korejske znamke: kupiti, voziti korejca

korékcija -e ž ( ẹ́ )
1. knjiž. popravek , sprememba : korekcija smeri in položaja / korekcija stališč / ukvarja se s korekcijo sistema dela izboljšavo, izboljševanjem
med. korekcija vida izboljšanje vida z lečami ustrezne dioptrije
2. knjiž. popravljanje , korektura : strokovna korekcija teksta
3. mat. postopek, s katerim se popravi pokazana vrednost; popravek : naredili so korekcijo
// vrednost, za katero se popravi pokazana vrednost, da se dobi pravilna vrednost:

korékcijski tudi korekcíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
nanašajoč se na korekcijo: različni korekcijski postopki / korekcijska leča
fiz. korekcijski faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost ; fot. korekcijski filter filter, ki odpravlja napake v optičnih napravah ; pravn. korekcijski ukrep vzgojni ukrep ; teh. korekcijski diagram diagram, ki kaže popravke pri meritvah

korékten -tna -o prid. , koréktnejši ( ẹ̑ )
1. ki je v skladu z določenimi normami, pravili; spodoben , obziren : njegov nastop je bil korekten / ima korekten in tovariški odnos ; korektno vedenje / bil je zelo korekten do nje
// star. ustrezen , primeren : nosil je črno, korektno obleko
2. pravilen , neoporečen : piše korekten jezik ; knjiga je pisana v korektni slovenščini

korektív -a m ( ȋ )
knjiž., s prilastkom popravljalni, izboljševalni pripomoček, izboljševalno sredstvo: kritika je bila učinkovit korektiv ; dogodke ocenjuje kot korektive političnih napak / osebo si je zamislil kot moralni korektiv družbe ; vzgojni korektiv
// popravek , sprememba : zakon je dobil svoj korektiv

korektíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. popravljalen , izboljševalen : gre za korektivne ukrepe / korektivna vzgoja
ped. korektivna pedagogika pedagogika, ki se ukvarja s popravljanjem, izboljševanjem prizadetih funkcij razvojno motenih otrok ; šport. korektivna gimnastika gimnastika za popravljanje napak v drži telesa

koréktnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost korektnega: odlikuje ga vsestranska korektnost / korektnost sprejema / oblikovna korektnost

koréktor -ja m ( ẹ́ )
1. kdor (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: določen je bil za korektorja pisnih izpitnih nalog ; korektor učbenika
2. tisk. kdor (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: zaposlen je kot korektor v tiskarni
3. šport. igralec pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak drugih igralcev njegove ekipe čim manjše: reprezentančni korektor ; razglasili so ga za najboljšega korektorja na turnirju
4. kar kaj popravlja, korigira: študentsko delo je socialni korektor
// ličilo, ki zakrije kožne nepravilnosti, navadno na obrazu: nanesti svetel korektor v temno linijo gube

koréktorica -e ž ( ẹ́ )
1. ženska, ki (poklicno) ugotavlja in odpravlja jezikovne, stilistične napake v tekstu: lektorica in korektorica
2. tisk. ženska, ki (poklicno) označuje napake na krtačnem odtisu: korektorica je na koncu pregledala odtis
3. šport. igralka pri odbojki, ki zlasti z napadom skrbi, da so posledice napak drugih igralk njene ekipe čim manjše: reprezentančna korektorica ; igrati na mestu korektorice

korektúra -e ž ( ȗ )
1. ugotavljanje in odpravljanje jezikovnih, stilističnih napak v tekstu, popravljanje: pomagal je pri korekturah člankov ; čaka jo še korektura šolskih nalog
2. tisk. označevanje napak na krtačnem odtisu: potrebna je ponovna korektura / opravil je zadnje korekture zadnji pregled teksta pred tiskom / avtorske korekture avtorjevo spreminjanje teksta med označevanjem teh napak ; domača korektura označevanje teh napak v tiskarni sami
// nav. mn. krtačni odtis, na katerem so označene napake: nesti korekture v tiskarno ; prosil je, naj mu pošlje korekture / brati korekture
3. popravek , sprememba : korektura meje ; korekture smeri in položaja / korektura barvnih tonov / gre za korekture in dopolnitve njegovih prejšnjih izjav izboljšave, izboljševanje

korektúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na korekturo: korekturno delo / seznam korekturnih znakov
fiz. korekturni faktor faktor, s katerim se pomnoži pokazana vrednost na instrumentu, da se dobi pravilna vrednost ; mat. korekturni člen člen, s katerim se popravi kaka vrednost ; tisk. korekturni odtis krtačni odtis ; korekturni stolpci krtačni odtis s tiskarskega stavka, ki še ni razporejen

korelácija -e ž ( á )
knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti
adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama ; jezikosl. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin

korelacíjski in korelácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na korelacijo: korelacijske dopolnitve / gre za korelacijsko zvezo med njima korelativno
adm. korelacijski koeficient koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama ; jezikosl. korelacijski fonemi fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu

korelát -a m ( ȃ )
knjiž. kar po pomenu, vrednosti ustreza čemu na določenem področju: v glasbi te etične sile niso našle pravega korelata ; vsaka literarna smer ima seveda tudi svoj svetovnonazorski korelat / družbeni korelat

korelatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. medsebojno odvisen, soodvisen: korelativni pojavi / predmeta sta v korelativnem odnosu
filoz. korelativni pojmi soodnosni pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu

korén 1 -a m ( ẹ̑ )
1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom ; peteršiljev koren
// v zvezi koren lečen , po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen
2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina : drevesce z dolgim korenom ; spotaknil se je ob koren stare smreke
3. ekspr., navadno s prilastkom osnova , temelj : spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum
// začetek , izvor : to ima svoj koren v preteklosti
4. jezikosl. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren ; glagolski koren / koren besede
5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje ; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3 ; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2
ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto ; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše
anat. lasni koren del lasu, ki je v koži ; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi ; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo ; koren jezika skrajni zadnji del jezika ; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju ; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam ; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera ; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida ; rdeči koren ; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea ; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus ; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah ; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov ; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago ; zool. koren kljuna, repa ; koren hrbtne plavuti

kóren 2 -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kor: korna pesem / iz te dobe je korna pregraja in prižnica / imel je izvrstnega kornega poveljnika ; korni štab

korénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koren 1: korenasta zelenjava / korenasto deblo deblo stožčaste oblike

korénček tudi korênček -čka m ( ẹ̑; ȇ )
rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni rdečkasti omeseneli podzemeljski deli: sejati korenček ; korenček in peteršilj / ostrgaj nekaj korenčkov / rdeči korenček
ekspr. strgala mu je korenček: šlik šlak s premikanjem enega kazalca po drugem izražala škodoželjnost

korénčnica -e ž ( ẹ̑ )
vrtn. rastlina, ki ima koren: pridelujejo repo in druge korenčnice ; korenčnice in gomoljnice

koreníčevje -a s ( í )
koreničje : narezati koreničevja in gomoljev

koreníčica -e ž ( í )
bot. spodnji del kalčka, iz katerega nastane korenina s koreninicami:

koreníčiti -im nedov. ( í ȋ )
knjiž. koreniniti : ribez koreniči globlje kot jablana / želja po sreči koreniči v človeškem srcu

koreníčje -a s ( ȋ )
rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje ; okopavati koreničje

koreníčnik -a m ( ȋ )
les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla:

koreníka -e ž ( í )
1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko ; iz korenike so pognale številne korenine ; korenika praproti, preslice
2. ekspr. osnova , temelj : njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek , izvor : njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih
3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto

koreníkast -a -o prid. ( í )
podoben koreniki: korenikasti gomolji

korenína -e ž ( í )
1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo ; rastlina je pognala korenine ; izruvati plevel s korenino ; baldrijanove korenine ; korenine vinske trte ; vršički korenin ; gomolji in korenine ; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine ; gnezdasto prepletene korenine ; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
2. ekspr. osnova , temelj : gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
// začetek , izvor : vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati ; star je, pa je še vedno korenina ; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren 1 : korenina krajevnega imena
ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto ; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži ; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici ; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov ; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej ; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine ; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine ; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka

korenínast -a -o prid. ( í )
ki ima korenine: koreninasta povrtnina ; gomoljaste in koreninaste rastline / drug za drugim so šli po koreninasti stezi

korenínica -e ž ( í )
manjšalnica od korenina: stebelce in koreninica / na stranskih koreninah so pognale drobne koreninice / dlakaste koreninice / jesti sladke koreninice

koreníniti -im nedov. ( í ȋ )
1. agr. delati, poganjati korenine: ribez hitro korenini / ta rastlina globoko, plitvo korenini
2. ekspr. imeti v čem osnovo, izhodišče: v večini svojih del korenini na domačih tleh

korenínje -a s ( ȋ )
vse korenine ene rastline: koreninje je segalo globoko v tla ; koreninje pšenice
// nav. ekspr. več korenin, korenine: spotikal se je ob koreninje / za zimo so se založili s koreninjem z užitnimi koreninami, koreni

korenínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček ; koreninska povrhnjica
bot. koreninski gomolj ; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije ; koreninski laski ; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo ; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom ; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin ; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži

korenít -a -o prid. , korenítejši ( ȋ )
1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat ; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit
2. zastar. odločen , trden , neustrašen 2 : to so bili koreniti ljudje

koréniti -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
mat. računati število, ki, potencirano s korenskim eksponentom, da korensko osnovo: kvadrirati in koreniti

korenjáček -čka m ( á )
manjšalnica od korenjak: šele šest let mu je, pa je precejšen korenjaček / naš mali korenjaček

korenjáčiti se -im se nedov. ( á ȃ )
ekspr. delati se velikega, močnega: spet se korenjači

korenják -a m ( á )
ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo ; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek
// krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak

korenjákinja -e ž ( á )
ekspr. velika, močna ženska: po postavi je prava korenjakinja

korenjáški -a -o prid. ( á )
ekspr. velik , močen : je visoke, korenjaške postave / bal se jih ni, bil je zelo korenjaški pogumen
// krepek , čvrst : to je korenjaški rod

korenjáštvo -a s ( ȃ )
ekspr. lastnost, značilnost korenjaškega človeka: občudoval je njegovo korenjaštvo ; junaštvo in korenjaštvo

korênje tudi korénje -a s ( é; ẹ̑ )
1. rastlina z večkrat pernato razdeljenimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: korenje je dobro obrodilo ; korenje pleti, populiti, sejati ; rumen kot korenje / njiva korenja
bot. navadno korenje divja ali kultivirana rastlina z belimi cveti v kobulih, Daucus carota
2. zastar. več korenin, korenine: spotikal se je ob korenje drevja

korénjenje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od koreniti: rezultat korenjenja ; korenjenje in logaritmiranje

korênjev tudi korénjev -a -o prid. ( é; ẹ̑ )
nanašajoč se na korenje: korenjevo seme / korenjeva marmelada

korenjíšče -a s ( í )
njiva, na kateri je raslo korenje: korenjišča so pripravljena za pomlad

korenonóžec -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., bot., zool. enoceličarji, ki se gibljejo s panožicami, Rhizopoda: korenonožci, bičkarji in migetalkarji

korénovka -e ž ( ẹ̑ )
vrtn. rastlina, ki ima koren: gomoljnice in korenovke

korenôvnik -a m ( ȏ )
bot. lesnata rastlina tropskih obrežij z lokasto upognjenimi zračnimi koreninami, ki poganjajo iz vej, Rhizophora:

korénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na koren 4, 5: korenski samoglasnik / korenski glagoli glagoli, ki nimajo glagolske pripone / korenski eksponent število, ki izraža stopnjo korena ; korenska osnova število, iz katerega se računa koren
teh. korenski varek del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov

korénstvo -a s ( ẹ̑ )
zastar. koreničje : vložiti sadje, sočivje in korenstvo

koreográf -a m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja s koreografijo: bil je eden najslavnejših koreografov ; koreografi in plesalci

koreografíja -e ž ( ȋ )
dejavnost, ki se ukvarja z uprizarjanjem umetniških plesov, baleta: posvetiti se koreografiji / Pepelka v koreografiji znanega koreografa / razvoj koreografije

koreográfinja -e ž ( ȃ )
koreografka : znana koreografinja in baletna umetnica

koreografírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti načrt za uprizoritev umetniškega plesa, baleta: koreografirati in režirati / delo je koreografiral znani koreograf

koreográfka -e ž ( ȃ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s koreografijo: zaposlena je kot koreografka v operi

koreográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na koreografe ali koreografijo: koreografsko in režisersko delo ; koreografsko oblikovanje / teksti bodo opremljeni s koreografskimi slikami in fotografijami

korepetícija -e ž ( í )
1. glasb. vaja (ob klavirski spremljavi) s solisti, zborom, orkestrom kot priprava za nastop: pevske korepeticije
// klavirska spremljava drugega glasbenika, glasbenikov na nastopu: koncert pevskega zbora ob korepeticiji znanega pianista
2. star. ponavljanje učne snovi s kom: korepeticije in inštrukcije

korepetírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. glasb. (s klavirsko spremljavo) vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor, orkester: korepetira v operi ; korepetirati zbor za opero
// na klavirju spremljati nastop drugega glasbenika, glasbenikov: korepetirati balet / na nastopu je mlade glasbenike korepetirala znana pianistka
2. star. ponavljati s kom učno snov: zasluži s tem, da korepetira

korepetítor -ja m ( ȋ )
1. glasb. kdor (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: dolgo je bil korepetitor pri baletu ; zaposlen je kot korepetitor v operi
// kdor na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika, glasbenikov: koncert pevskega zbora ob spremljavi korepetitorja ; kot korepetitor spremlja učence različnih instrumentov
2. star. kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot inštruktor in korepetitor

korepetítorka -e ž ( ȋ )
glasb. ženska, ki (s klavirsko spremljavo) vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: kot korepetitorka je sodelovala pri različnih zborovskih sestavah
// ženska, ki na klavirju spremlja nastop drugega glasbenika, glasbenikov: nastopila je s svojo stalno korepetitorko ; profesorica klavirja in korepetitorka / koncert ob spremljavi korepetitorke

korêselj -slja m ( é )
zool. manjša, krapu podobna sladkovodna riba, Carassius carassius: loviti koreslje

korespondénca -e ž ( ẹ̑ )
1. vzdrževanje medsebojnih pisnih stikov, dopisovanje: ima, vodi obširno, redno korespondenco / poslovna, trgovska korespondenca / tečaji iz knjigovodstva in korespondence
// pisma , dopisi : izšla je celotna Cankarjeva korespondenca
2. knjiž. zveza , povezava : iskal je korespondenco z družbeno bitjo ; gre le za simbolično korespondenco med njima

korespondénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na korespondenco: korespondenčna dokumentacija ; korespondenčno pismo / korespondenčni center, urad ; vzpostaviti korespondenčne odnose ; korespondenčna banka, zavarovalnica ; korespondenčna mreža / korespondenčna seja ; korespondenčno glasovanje, odločanje ; korespondenčno gradivo

korespondènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. kdor poklicno opravlja dopisovanje: korespondent v podjetju ; korespondent in knjigovodja / korespondent za tuje jezike
2. dopisnik : bil je korespondent znanih nemških časopisov
3. kdor si dopisuje: imeti korespondente v vseh delih sveta
4. dopisni član akademije znanosti in umetnosti: zbrali so se akademiki, korespondenti in častni člani

korespondêntka tudi korespondéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje: zaposliti korespondentko / korespondentka za tuje jezike

korespondírati -am nedov. ( ȋ )
1. vzdrževati medsebojne pisne stike; dopisovati si : prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl ; redno korespondirata
2. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času
3. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta

koréta stil. korêta -e ž ( ẹ̑; ȇ )
1. pog. voz na dveh kolesih: vojaki so odpeljali ranjence na koreti
// slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: prodaj že to koreto / stara koreta
2. nar. zahodno ročni voziček, ciza: naložiti krompir na koreto

kóretelj in korételj in korêtelj -tlja m ( ọ̑; ẹ́; é )
kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si koretelj ; duhovniki v belih koretljih
// knjiž. temu podobno oblačilo sploh: spokorniki so v črnih koretljih drug za drugim stopali iz cerkve

korética stil. korêtica -e ž ( ẹ̑; ȇ )
manjšalnica od koreta: naložiti korenje na koretico

koriánder -dra m ( á )
1. bot. zdravilna rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Coriandrum sativum: koriander že cvete
2. začimba, pripravljena iz semen te rastline: dodala je še malo popra in koriandra

koriándol -a m ( ȃ ) nav. mn.
1. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na maškaradi so si metali konfete in koriandole
2. nar. primorsko barvast papirček, navadno okrogel za (medsebojno) obmetavanje udeležencev na zabavah, zlasti maškaradah; konfet : ves je bil posut s koriandoli

koribánt -a m ( ā á )
v grški mitologiji plešoči spremljevalec boginje Kibele: divji ples koribantov

kórica -e ž ( ọ̑ )
zastar. skorja (kruha): kruh s preveč zapečeno korico

korida gl. corrida

koridór -ja in -a m ( ọ̑ )
1. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze: koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni / zračni in kopenski koridorji med državami / ta rečna dolina je dober kopenski koridor ; pren., knjiž. delali so si koridor skozi množico
2. knjiž. ozek, dolg prostor v stavbi, od koder vodijo vrata v bivalne in druge prostore; hodnik 1 : sprehajati se po koridorju ; obokan, temen koridor / vrata na koridor

koridórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na koridor: koridorsko ozemlje / koridorske predsobe
arhit. koridorska zgradba zgradba z vzdolžnim hodnikom in prostori ob njegovih straneh

korifêja -e ž ( ȇ )
knjiž. prvak , veličina : bil je korifeja na literarnem področju ; korifeje v zdravstvu

korigènd -ênda in -énda m ( ȅ é, ẹ́ )
pravn., nekdaj mladoletni prestopnik v poboljševalnem oddelku prisilne delavnice:

korigíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od korigirati: korigiranje šolskih nalog / korigiranje smeri poleta

korigírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati: korigirati članek ; korigira šolske naloge
2. tisk. označevati napake na krtačnem odtisu: staviti in korigirati
3. nav. ekspr. popravljati , spreminjati : avtor je korigiral svoje prejšnje mnenje ; svoje pesmi je večkrat korigiral / lepo krojena obleka ji v marsičem korigira premočno postavo
med. korigirati vid izboljšati vid z lečami ustrezne dioptrije

korínta -e ž ( ȋ )
nav. mn. majhna temna rozina brez pečk: dodala je še korinte

koríntski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na (starogrški) Korint: korintsko pristanišče
um. korintski kapitel kapitel z volutami na oglih in akantovimi listi ; korintski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost, slikovitost in uporaba korintskega stebra ; korintski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih in akantovimi listi

koríst 1 -a m ( ȋ )
star. zborovski pevec: solisti in koristi

koríst 2 -i ž ( ȋ )
1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist ; od prevajanja ni imel velikih koristi ; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi ; vse to dela samo zaradi materialnih koristi
// nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo ; branil, zagovarjal je njegove koristi ; družijo jih skupne koristi / družbene koristi ; to zahtevajo javne koristi ; podrejati osebne koristi splošnim ; zastopa koristi družbe
2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti ; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih
ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni ; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno ; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo
ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine ; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga ; pravn. premoženjska korist

korísten -tna -o prid. , korístnejši ( ī )
1. ki daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: koristno delo / dati komu koristen nasvet, nauk / biti koristen za kaj
2. od katerega ima kdo določeno vrednoto: bili so koristni člani družbe ; koristne živali / fant bo doma še najkoristnejši / koristen material ki se da uporabiti, izkoristiti
grad. koristna obremenitev, teža obremenitev, teža, ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve, teže ; žel. koristni kilometer vsak prepeljani kilometer koristne vožnje ; koristni tovor tovor brez embalaže ; koristna vožnja vožnja z natovorjenimi vozili

korístiti -im nedov. ( ī ȋ )
1. dajati, prinašati ugodne, pozitivne posledice: to nikomur ne koristi ; kar enemu koristi, drugemu škoduje / telesne vaje koristijo za okrepitev organizma ; to ji je malo koristilo
2. delati, da ima kdo od česa določeno vrednoto: rad bi ji koristil s svojim delom
3. uporabljati , izkoriščati : za prevoz surovin koristijo železnico ; prostori se že koristijo ; koristiti se z izsledki znanosti / koristiti letni dopust / vozne olajšave lahko koristijo vsi učenci dobivajo, prejemajo

korístka -e ž ( ȋ )
star. zborovska pevka: operna koristka

korístnica -e ž ( ȋ )
uporabnica : koristnica storitev podjetja / države koristnice evropske razvojne pomoči ; koristnica kmetijskih subvencij

korístnik -a m ( ȋ )
uporabnik : koristnike cest so o tem pravočasno obvestili ; koristniki družbenega premoženja ; je koristnik stanovanja, stavbe / koristnikom bodo izplačali določeno vsoto
// potrošnik , porabnik : blago so razdelili med koristnike ; potrebe koristnikov se večajo

korístnost -i ž ( ī )
1. lastnost, značilnost koristnega: koristnost diskusije ; vsestranska koristnost nekaterih živali
2. publ. korist 2 : to dela le zaradi osebne koristnosti ; vsebino presojati po njeni praktični koristnosti

korístnosten -tna -o prid. ( ī )
knjiž. nanašajoč se na koristnost: gleda z njegovega koristnostnega stališča / koristnostna literatura

koristoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
nanašajoč se na koristoljubje: koristoljubna žena / koristoljubno delo

koristoljúbje -a s ( ȗ )
težnja po koristi: častihlepje in koristoljubje / to je naredil iz čistega koristoljubja

koristolôvec -vca m ( ȏ )
slabš. kdor teži po koristi: bil je velik koristolovec ; koristolovci in karieristi

koristolôvje -a s ( ȏ )
koristoljubje , koristolovstvo : zadostiti svojemu koristolovju / to je delal iz koristolovja

koristolôvski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na koristolovce ali koristolovstvo: imeti koristolovske namene / koristolovski ljudje

koristolôvstvo -a s ( ȏ )
slabš. težnja po koristi: sodeloval je samo iz koristolovstva

koristonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
zastar. dobičkonosen , koristen : koristonosna živina ; ta posestva so bila manj koristonosna

koríščenje -a s ( ī )
glagolnik od koristiti: koriščenje zemljišč / racionalno koriščenje objektov, stanovanj

korítar -ja m ( ȋ )
slabš. kdor je v donosni službi, na uglednem položaju ali si zelo prizadeva priti do tega zaradi lastnih koristi: koristolovci in koritarji

korítarstvo -a s ( ȋ )
slabš. lastnost, značilnost koritarjev: očitali so mu koritarstvo ; dobičkarstvo in koritarstvo

korítast -a -o prid. ( í )
podoben koritu: koritasto ležišče / koritasta oblika
geogr. koritasta dolina dolina z zelo strmimi pobočji in širokim ravnim dnom ; metal. koritasta peč

korítce -a s ( ī )
manjšalnica od korito: prašičem napolniti koritca / koritce za dežnike

koríti -ím nedov. ( ī í )
zastar. opominjati , oštevati : za vsako besedico ga kori

korítnica -e ž ( ȋ )
grad. navadno betonski element koritaste, trikotne oblike za odtok vode ob robu cestišča: vgraditi koritnice ob cesti

koríto -a s ( í )
1. podolgovata, navadno lesena posoda za krmljenje, napajanje živine: v koritu je še dosti krme ; leseno korito / svinjsko korito
// večja podolgovata, navadno zidana posoda na prostem za vodo: zajeti vodo iz korita / šla je h koritu po vodo ; pere pri koritu
2. kar je po obliki podobno koritu: po koritu je spuščal opeko s strehe / cvetlična korita ; mlinsko korito ; pomivalno, umivalno korito / navt. žarg. korito čolna, ladje trup
3. podolgovata naravna ali umetna vdolbina na zemeljski površini, po kateri teče voda; struga : v koritu pod hišo teče potok ; izsušeno, razrito korito ; korito hudournika / rečno, vodno korito
slabš. še korita si ne pospravi sam postelje, ležišča ; slabš. hitro je prišel do korita do donosne službe, uglednega položaja ; slabš. se vidi, da je pri koritu da ima donosno službo, ugleden položaj
alp. korito globoka vdolbina v skalovju, nastala zaradi delovanja tekoče vode, plazov ; čeb. korito (čebelji) panj, izdolben iz kosa debla ; fot. korito naprava, v kateri se kemično obdeluje fotografski material ; gled. svetlobno korito pločevinasta naprava z žarnicami različnih barv za osvetljevanje scene

korjêra -e ž ( ȇ )
nar. primorsko avtobus : peljati se s korjero

kórm -a m ( ọ̄ )
zool. iz matičnega osebka nastali osebki, ki so med seboj organsko povezani:

kormóniš -a m ( ọ̑ )
pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): najprej je bil splavar, nato kormoniš

kormorán -a m ( ȃ )
nav. mn., zool. v skupinah živeče vodne ptice temne barve, ki se hranijo z ribami, Phalacrocoracidae: veliki kormoran

kórner -ja m ( ọ́ )
1. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol; kot 1 : postavil se je v korner
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi korner
2. nakup vsega blaga ali velikega dela blaga določene vrste z namenom, da se mu dvigne cena:

kornét -a m ( ẹ̑ )
1. trobenti podobno glasbilo: igrati na kornet / altovski kornet
2. obrnjenemu stožcu podobna posodica, navadno iz nekvašenega testa ali tršega papirja: sladoled v kornetih / pog. prosim kornet kornet z vsebino
3. nekdaj najnižji častnik eskadrona: bil je kornet znanega polka
4. rel., nekdaj belo, v ostrih robovih nazaj štrleče pokrivalo nekaterih redovnic, zlasti usmiljenk: na glavi je imela kornet

kornjáča -e ž ( á )
zool., navadno v zvezi grška kornjača v južni in jugovzhodni Evropi živeča želva, Testudo hermanni: ježi in kornjače

korobáč -a m ( á )
biču podobna priprava iz spletenih šib, jermenov, vrvi za udarjanje: ošvrknil ga je s korobačem ; usnjen korobač ; šibe in korobači
// bič 1 : udariti konja s korobačem

korobáčiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. tepsti s korobačem: bičati in korobačiti

korodírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. kem. razpadati, razkrajati se zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov: kovina korodira
// preh. povzročati tak razpad, razkroj: fluorovodikova kislina korodira steklo ; sulfatna raztopina korodira beton
2. geogr. povzročati razpad, razkroj zemeljske površine: voda korodira apnenec

koromáč -a m ( á )
nar. primorsko komarček : na pašniku je rasel koromač

Koromándija -e ž ( á )
po ljudskem verovanju dežela, kjer je vsega dovolj, kjer je zelo dobro: vedno sanjajo o Koromandiji / babica jim je pripovedovala o Indiji Koromandiji

koróna -e ž ( ọ̑ )
1. glasb. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze: napisati korono nad noto
2. astron. plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor: kromosfera in korona

koronáren -rna -o prid. ( ȃ )
anat., navadno v zvezi koronarna arterija, žila arterija, žila, ki v obliki venca obdaja srce: prizadetost, zožitev koronarnih arterij / bolezen koronarnih arterij

koronárka -e ž ( ȃ )
med. koronarna arterija: zožitev koronark

korónavírus -a m ( ọ̑-ȋ )
virus iz družine Coronaviridae: povzročitelj bolezni je koronavirus ; okužba s koronavirusom

koróščina -e ž ( ọ̑ )
koroško narečje: govori koroščino ; posebnosti koroščine

korošíca -e ž ( í )
nar. kar je po izvoru s Koroškega: med različnimi sekirami je imel tudi korošico / kadi pipo korošico

koróški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Korošce ali Koroško: koroška dežela, zemlja / koroški plebiscit ; koroška narečna skupina / prirediti koroško-primorski večer
zgod. ustoličevanje koroškega vojvode

korotánski -a -o prid. ( ȃ )
star. koroški : korotanska zemlja

korozíja -e ž ( ȋ )
1. kem. razpadanje, razkrajanje površine kovin zaradi kemičnih ali elektrokemičnih procesov: preprečiti korozijo ; je odporen proti koroziji ; zaščititi avtomobile pred korozijo / korozija kovin / korozija betona razpadanje, razjedanje betona zlasti zaradi vpliva sulfatne raztopine
2. geogr. razpadanje, razkrajanje zemeljske površine zaradi atmosferskih vplivov: korozija na krasu
3. med. počasno razpadanje, razkrajanje tkiva zaradi delovanja jedkih kemikalij ali vnetja: korozija sluznice prebavil

korozíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na korozijo: korozijska odpornost / korozijska zaščita / korozijska poškodba

korozíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki povzroča korozijo: korozivna kislina / korozivno delovanje

korporácija -e ž ( á )
1. gospodarska organizacija, sestavljena iz več istovrstnih ali sorodnih podjetij zaradi monopolističnih ciljev: korporacija obvladuje trg / kapitalistične korporacije
// gospodarska organizacija, ki temelji na skupnem delovanju delodajalcev in delojemalcev: ustanoviti korporacijo
2. publ. organizacija , združenje : te občine so bile med prvimi javnimi korporacijami / okrepitev mestnih korporacij / skupina je nastopila kot samostojna korporacija

korporacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na korporacija 1: korporacijski dobiček ; korporacijske znamke ; korporacijsko pravo ; korporacijsko upravljanje / korporacijski gozdovi / korporacijski sistem korporativni sistem ; korporacijska država korporativna država

korporál -a m ( ȃ )
v nekaterih državah čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati v korporala

korporálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na korporale: korporalska uniforma / korporalski čin

korporatíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na korporacija 1: korporativna ureditev države / korporativni sistem sistem, v katerem sta gospodarstvo in politična ureditev osnovana na korporaciji ; korporativna država država s korporativnim sistemom
2. publ. ki vključuje vse, večino: korporativna akcija / korporativna udeležba

korporativízem -zma m ( ī )
v nekaterih državah ureditev, osnovana na korporativnem sistemu: demokratični, monopolni korporativizem ; fašistični, predvojni korporativizem ; značilnosti korporativizma / državni, globalni korporativizem

korpulénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. debel , obilen : je korpulentne postave / vstopila je precej korpulentna ženska

kórpus -a m ( ọ̑ )
1. vojaška enota iz divizij in posebnih enot: formirati korpus ; poveljnik korpusa / ekspedicijski korpus
2. jezikosl. zbirka besedil v elektronski obliki s standardizirano obliko zapisa in izbranimi podatki: analiza korpusa ; delo s korpusom ; besedila za korpus ; korpus in slovar / referenčni korpus ki je glede na vključena besedila zvrstno kar se da uravnotežen / besedilni korpus
3. publ., navadno s prilastkom skupina , zbor : nastopili so najboljši korpusi ; baletni, godalni korpus / diplomatski korpus diplomatski zbor ; korpus miru zlasti v ameriškem okolju organizacija iz prostovoljcev, ki skrbi zlasti za gospodarski razvoj in pomoč nerazvitim deželam
4. knjiž. zbirka : korpus srednjeveških fresk
ekspr. ta ženska je pa korpus je zelo debela

korpus delikti gl. corpus delicti

kórpusen -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na korpus: korpusno področje / korpusni general / korpusni opisi, podatki ; korpusni pristop k jezikoslovnim raziskavam ; korpusne analize, raziskave ; korpusno gradivo / korpusno jezikoslovje ki se pri analizi jezika opira zlasti na besedilne korpuse

korpúskul -a m ( ȗ )
fiz. osnovni delec:

korpuskuláren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na korpuskul: korpuskularno sevanje / korpuskularna teorija svetlobe teorija, po kateri je svetloba sestavljena iz fotonov

kórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kor 1, 2: je korski pevec / zapela je z visokim korskim glasom

kórteks -a m ( ọ̑ )
anat. vrhnja plast nekaterih notranjih organov, skorja: operacija korteksa nadledvične žleze / možganski korteks možganska skorja

kórtes -a m ( ọ̑ )
v nekaterih državah, nekdaj zakonodajna skupščina, narodno predstavništvo: doseči zmago pri volitvah v kortese / španski kortesi

kórtikosteroíd -a m ( ọ̑-ȋ ) med.
hormon nadledvične žleze ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona: zdraviti bolezen s kortikosteroidi ; inhalacijski kortikosteroidi ; injekcije, odmerki kortikosteroidov ; uporaba kortikosteroidov

kortizól -a m ( ọ̑ )
hormon nadledvične žleze: izločanje kortizola ; raven kortizola ; adrenalin in kortizol / hormon kortizol

kortizón -a m ( ọ̑ )
med. hormon nadledvične žleze: žleze izločajo kortizon / zdravljenje s kortizonom

korumpíranost -i ž ( ȋ )
nav. slabš. lastnost, značilnost korumpiranega: boriti se proti zlaganosti in korumpiranosti družbe

korumpírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. slabš. (moralno) izprijati, kvariti, navadno s podkupovanjem: okolica ga je korumpirala ; uradništvo se je vse bolj korumpiralo

korúnd -a m ( ȗ )
min. rudnina aluminijev oksid:

korúpcija -e ž ( ú )
izkoriščanje družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: korupcija se širi ; obtožbe, očitki o korupciji ; boj proti korupciji ; preiskava zaradi suma korupcije ; korupcija, klientelizem in nepotizem / politična korupcija ; korupcija v javnem življenju ; korupcija v sodstvu, zdravstvu / Komisija za preprečevanje korupcije [KPK]
// nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega izkoriščanja družbenega položaja, moči: korupcija dvora, politikov

korupcíjski tudi korúpcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na korupcijo: o tisti korupcijski aferi se je mnogo pisalo ; korupcijska mreža ; korupcijsko tveganje / preganjati korupcijska dejanja, ravnanja / korupcijska komisija protikorupcijska

korupcioníst -a m ( ȋ )
nav. slabš. kdor je izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: boj proti korupcionistom ; bil je korupcionist in podkupovalec

korúpten -tna -o prid. ( ȗ )
publ. (moralno) izprijen, pokvarjen, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: koruptna meščanska politika ; posluževal se je najbolj koruptnih sredstev / koruptni uradniki podkupljivi

koruptíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki temelji na izkoriščanju družbenega položaja, moči za neupravičeno in navadno nezakonito pridobivanje zlasti premoženjske koristi zase ali za znance: koruptivni posli ; koruptivne povezave, prakse ; koruptivno dejanje, ravnanje, vedenje ; koruptivno financiranje / koruptivni politiki ; koruptivna država

korúptnost -i ž ( ȗ )
publ. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi izkoriščanja družbenega položaja, moči ali dopuščanja, spodbujanja takega izkoriščanja: drama je protest zoper koruptnost družbe / izrabili so koruptnost sodnikov podkupljivost

korúza -e ž ( ú )
enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo ; koruzo ličkati ; popoldne so lomili, trgali koruzo ; pečena koruza ; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni ; debelozrnata, drobnozrnata koruza ; semenska koruza
ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal ; pog. živita na koruzi živita skupno življenje brez zakonske zveze
agr. silažna koruza ki je za silažo ; biol. heterozna, hibridna koruza ; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica

korúzen -zna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na koruzo: koruzna slama ; koruzno steblo, zrno / koruzni zdrob ; koruzna moka / koruzni kruh, močnik ; koruzni žganci
agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev ; zool. koruzni molj molj, ki povzroča škodo zlasti na koruzi, Sitotroga cerealella

koruzínje -a s ( ȋ )
nar. vzhodno koruzna slama: na njivah so ležali snopi koruzinja

koruzíšče in korúzišče -a s ( í; ū )
1. njiva, na kateri je rasla koruza: preorati koruzišče ; koruzišča in krompirišča so bila suha
2. koruzna slama: na njivi so bili kupi koruzišča

korúzje -a s ( ȗ )
koruzna stebla, koruza: visoko koruzje

korúznica -e ž ( ȗ )
1. koruzna slama: po njivi je ležala raztresena koruznica ; obrali so koruzo in posekali koruznico
2. pog. ženska, ki živi s kom v zunajzakonski zvezi: poroka dolgoletnih koruznic

korúznik -a m ( ȗ )
1. pog. kdor živi s kom v zunajzakonski zvezi: bil je zaprisežen koruznik
2. koruzni kruh: doma še koruznika niso imeli

korúzniški -a -o prid. ( ȗ )
pog. priležniški : tam je pravo koruzniško gnezdo / koruzniško življenje

korúzništvo -a s ( ȗ )
pog. priležništvo : to ni noben zakon, to je koruzništvo / živita v koruzništvu

koruznják -a m ( á )
1. nar. vzhodno stavba za sušenje in hranjenje koruze: koruznjak je bil prazen ; skril se je v koruznjak / nedaleč so stali trije koruznjaki koruze
2. star. koruzni kruh: otroci so jedli koruznjak

koruzovína -e ž ( í )
koruzna slama; koruznica : pokladati koruzovino ; s koruzovino pokrit hlev

korvéta -e ž ( ẹ̑ )
voj. vojna ladja, oborožena s protiletalskim in protitorpednim orožjem za zaščito konvojev: konvoj s korveto / kapetan korvete nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od poročnika bojne ladje, ali nosilec tega čina
// nekdaj manjša vojna ladja, oborožena samo z eno baterijo:

korvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na korveto: korvetno spremstvo / korvetni kapetan kapetan korvete

korzár -ja m ( á )
nekdaj član posadke na ladji, ki napada in pleni tuje ladje; gusar : njihovi korzarji so križarili vzdolž vseh obal

korzárski -a -o prid. ( á )
nekdaj gusarski : korzarska ladja / korzarski napadi

korzét -a m ( ẹ̑ )
tesno oprijet del ženskega spodnjega perila, ki stiska in oblikuje telo; steznik : doma je bila vedno brez korzeta ; pretesen korzet

kórzo -a m ( ọ̑ )
1. javni prostor, namenjen za sprehajanje: na korzu je igrala godba ; razsvetljen korzo
// ekspr. sprehajanje , sprehod : večerni korzo ; bila je ura korza
2. tradicionalna prireditev, navadno s sprevodom okrašenih vozov: iti na korzo / cvetlični, pustni korzo

kós 1 -a m ( ọ̑ )
1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha ; zaviti kaj v kos papirja ; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa ; zrezati kaj na drobne kose na drobno
2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov ; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila ; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi
3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil ; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim
ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek ; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel ; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se ; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma ; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo ; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju ; trg. blago na kose

kós 2 -a m ( ọ̑ )
večja ptica pevka črne barve z rumeno liso okrog oči: na vrtu poje, žvižga kos ; liščki, kosi in kalini / črni kos
zool. povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus

kós 3 -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
zastar. poševen , nagnjen : gledala ga je s svojimi kosimi očmi

kós 4 povdk. ( ọ̑ )
nav. ekspr., z dajalnikom, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos ; nalogi ni kos ; v matematiki je vsakemu kos
ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti

kôsa -e stil. ž ( ó )
orodje z dolgim rezilom in dolgim ročajem za košenje trave: kosa se je skrhala ; koso brusiti, klepati, nasaditi / ekspr. kose so pele
ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl ; ekspr. komaj je še mahal s koso kosil ; ekspr. prišla je starka s koso smrt
geogr. zemeljska kosa podolžna sipina, ki zapira zaliv ali jezero ; navt. kosa nekdaj naprava na liburnah za rezanje vrvi, ki držijo jambore

kósanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kosati se: med njimi se je začelo tiho kosanje / tradicionalno veslaško kosanje

kosár -ja m ( á )
izdelovalec kos: bil je kosar

kósast 1 -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je v kosu, kosih: kosasti material

kôsast 2 -a -o prid. ( ó )
podoben kosi: kosasto rezilo

kósati -am nedov. ( ọ̑ )
nav. ekspr. iz celote delati, napravljati kose, dele: kosati posestvo, zemljišče ; kosati na majhne dele / kosati perutnino rezati, sekati

kósati se -am se nedov. ( ọ̑ )
1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu ; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj
2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim ; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati
// pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov
3. ekspr. boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo

kósec 1 -sca m ( ọ̄ )
manjšalnica od kos 1 : kosci stekla / razrezati na drobne kosce
ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno

kósec 2 -sca m ( ọ̑ )
zool. kot kos velika ptica selivka, ki se oglaša s hreščečim glasom, Crex crex: v detelji je hreščal kosec

kôsec 3 -sca m ( ó )
kdor kosi (travo): kosec kleplje koso

kósek -ska m ( ọ̑ )
manjšalnica od kos 2 : mladi koski se bodo kmalu izvalili

kósekans -a m ( ọ̑ )
geom., v zvezi kosekans kota število, določeno z razmerjem med dolžino hipotenuze in dolžino kotu nasprotne katete v pravokotnem trikotniku:

kôsem tudi kósem -sma m ( ó; ọ̄ )
1. rahel skupek vlaken, dlak: volneni kosmi ; kosmi prediva / trgati na kosme, v kosme kosmati / prišel je opraskan in brez nekaj kosmov las šopov
// ekspr. temu podoben skupek česa sploh: kosmi meglic, oblakov ; na nebu je bilo le nekaj belih kosmov oblakov / dim se je nad streho trgal v kosme
2. velika, cunjasta snežinka: padali so debeli kosmi / naletava, sneži v kosmih

koseskízem -zma m ( ī )
nav. ekspr. jezikovna značilnost pesnika Koseskega: koseskizmi v pesmi Kdo je mar? / kritik očita pesniku koseskizme

koséz -a m ( ẹ̑ )
zgod. pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni dobi: kosezi in starešine

kosíca -e ž ( í )
ženska, ki kosi (travo): je dobra kuharica in kosica / evropsko prvenstvo koscev in kosic

kosìč -íča tudi kósič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od kos 2 : v grmu je pel kosič ; kosovka s kosičem

kosílce -a s ( ī )
ekspr. manjšalnica od kosilo: pojesti kosilce ; privoščiti si dobro kosilce
gastr. topla (dopoldanska) malica

kosílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na košnjo ali košenje: kosilna naprava / kosilni noži ; kosilni stroj kosilnica

kosílnica 1 -e ž ( ȋ )
večji stroj za košenje: kosilnica se je pokvarila / motorna, ročna, vprežna kosilnica

kosílnica 2 -e [ kosiu̯nica ] ž ( ȋ )
nar. jerbas : Na glavah se jim zibljejo široke kosilnice, pokrite z belimi prti (C. Kosmač)

kosílnik -a m ( ȋ )
kosilnica 1 : ima motorni, ročni kosilnik
agr. sekalni kosilnik

kosílo -a s ( í )
1. obrok hrane, ki se jé opoldne ali zgodaj popoldne: kuhati, razdeliti, servirati kosilo ; nositi kosilo iz menze ; pripraviti kosilo za dvajset oseb ; dobro, obilno kosilo ; ostanki kosila / še nekaj mesa imam za kosilo / sestaviti jedilni list za kosilo / jesti kosilo kositi / brezmesno kosilo
ekspr. pajek si je ujel muho za kosilo za hrano, jed
// uživanje tega obroka: kosilo je dolgo trajalo ; biti brez kosila / kosilo bo ob enih / kosilo ima v gostilni kosi / povabiti, priti na kosilo ; ostati pri kosilu / delati do kosila ; iti na sprehod po kosilu ; ravno med kosilom je vstopil / prirediti gostu poslovilno, slavnostno kosilo ; kosilo na čast predsedniku
2. nar. dolenjsko zajtrk : nesti kosilo koscem / kosilo bo ob osmih

kósinus tudi kòsínus -a [ prva oblika tudi kózinus ] m ( ọ̑; ȍ-ȋ )
geom., v zvezi kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku: sinus in kosinus kota

kosír -ja m ( í )
1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: brusiti kosir / obrezovati trte s kosirjem
// nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik : klestiti veje s kosirjem
2. obroček, s katerim je rezilo kose pritrjeno na kosišče: kosišče je bilo prekratko in tudi kosir ni dobro držal

kosíšče -a s ( í )
držaj pri kosi: zlomiti kosišče ; nasaditi koso na kosišče

kosíter -tra m ( í )
kem. bela, lahko taljiva kovina, element Sn: zaliti s kositrom ; kositer v zrnih / tanjeni kositer v obliki zelo tankih listov; staniol

kósiti 1 -im nedov. ( ọ́ )
jesti kosilo: kosili so, ko je vstopil / kosi in večerja doma / preh. kosi rad tečne jedi jé za kosilo

kosíti 2 -ím nedov. ( ī í )
1. s koso, kosilnico rezati travo, žito: kosci že dve uri kosijo ; počasi kositi / kositi travo, žito / nizko, visoko kositi / ekspr. kdaj boste pa pri vas kosili kdaj bo čas košnje
2. ekspr. množično ubijati, moriti: brzostrelka je kosila iz hiše
// uničevati , pokončevati : bolezni so kosile živino / med vojno je smrt neusmiljeno kosila

kosítrar -ja m ( ȋ )
delavec v proizvodnji kositra ali kositrnih izdelkov: zaposlen je kot kositrar

kosítrast -a -o prid. ( í )
star. kositrn : kositrasta posoda

kosítriti -im nedov. , kosítren ( í ȋ )
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino
// zadelovati, zalivati s kositrom:

kosítrn -a -o prid. ( ī )
ki je iz kositra: kositrn vrč ; kositrna posoda / kositrna barva / ekspr. nad mesto se je spustilo kositrno nebo

kosítrov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kositer: kositrova ruda / kositrov oksid

kosítrovec -vca m ( í )
min. rudnina kositrov oksid; kasiterit

kósje -a s ( ọ̄ )
nar. kosišče : zlomiti kosje

kósji -a -e ( ọ̑ )
pridevnik od kos 2 : kosje gnezdo

kosmáč -a m ( á )
1. trajno zimsko jabolko s hrapavo lupino, navadno rjavkaste barve: za zimo se je preskrbel z bobovci in kosmači / na vrtu ima kosmače
agr. boskopski kosmač zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve
2. kosmata žival, navadno medved; kosmatinec : iz gozda se prikaže kosmač
3. les. skobljič z zaokroženim rezilom za grobo skobljanje: uporabljati kosmač

kosmáča -e ž ( á )
zool. del ptičjega peresa iz sprijetih res, resic: tulec in kosmača

kosmáčka -e ž ( ȃ )
sad s hrapavo lupino, zlasti jabolko, hruška: nabrati kosmačke

kosmàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat ; ima kosmate noge / kosmata žival
// nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada ; kosmat po obrazu
2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk ; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago ; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot vzklik kapa kosmata, tega pa nisem vedel
3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki ; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža
4. ekspr. nespodoben , opolzek : kosmati dovtipi ; povedal je nekaj kosmatih šal
ekspr. to je kosmata laž velika, očitna ; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa ; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov ; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč

kosmatênje -a s ( é )
glagolnik od kosmatiti ali kosmateti: kosmatenje tkanine

kosmatéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
zastar. postajati kosmat: mladič kosmati

kosmáti -ám tudi kósmati -am nedov. ( á ȃ; ọ̄ ọ̑ )
trgati v kosme, nitke: ženske so kosmale platno
// star. mršiti , kuštrati : veter mu je kosmal brado

kosmatíca -e ž ( í )
bot. zdravilna rastlina z brezlistnim steblom in rumenimi cveti v enem košku, Hieracium pilosella: čaj iz kosmatice
agr. breskev z negladko, kosmato lupino

kosmatílen -lna -o prid. ( ȋ )
tekst., v zvezi kosmatilni stroj stroj za kosmatenje tkanine, pletenine:

kosmatín -a m ( ȋ )
kosmata žival, navadno medved; kosmatinec : kosmatin je podavil že mnogo ovac / volk kosmatin
// ekspr. neobrit človek: in ta kosmatin je sedel za mizo

kosmatína -e ž ( í )
ekspr. dlaka , kocina : prsi s kosmatinami / obrij si že tiste kosmatine

kosmatínast -a -o prid. ( í )
ekspr. kosmat : postaren mož s kosmatinastim obrazom ; pren., knjiž. ulična svetilka je bila vsa kosmatinasta od megle

kosmatínček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od kosmatinec: kosmatinček je zaprt v leseni kolibici

kosmatínec -nca m ( ȋ )
1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd ; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec
// neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal
2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec

kosmatínje -a s ( ȋ )
ekspr. več dlak, dlake: kosmatinje na prsih

kosmatínka -e ž ( ȋ )
ekspr. samica kosmate živali, navadno medveda: opazil je kosmatinko z mladiči
bot. užitna goba s tanjšim betom in z večinoma razpokano sivkasto rjavo kožo na klobuku, Xerocomus subtomentosus

kosmatíti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj kosmato: kosmatiti pletenine ; kosmatiti in krtačiti / kosmatiti površino tkanine
teh. na grobo obdelovati površino lesa, kovin

kosmátka -e ž ( ȃ )
bot. trava z bočno sploščenimi klaski v latu, Eragrostis: mala, prava kosmatka

kosmatúlja -e ž ( ú )
bot. alpska rastlina s škrlatnimi ali modrikastimi cveti v koških, Saussurea: pritlikava kosmatulja

kosmìč -íča m ( ȉ í )
1. manjšalnica od kosem: kosmič prediva, vate / krpa ne pušča kosmičev / kosmič surovega masla / sneg je padal v debelih kosmičih
2. nav. mn., navadno v zvezi ovseni kosmič oluščeno in stisnjeno ovseno zrno: zavitek ovsenih kosmičev / jedli so ovsene kosmiče z mlekom / koruzni, riževi, sojini, žitni kosmiči

kosmíčast -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kosmič: sladoled je bil grudičast in kosmičast / kosmičast oblak
tekst. kosmičasta preja preja, ki ima zaradi dodanih kosmičev odebeljena mesta ; kosmičasto blago blago iz kosmičaste preje

kosmíčenje -a s ( ī )
glagolnik od kosmičiti: kosmičenje vate / kosmičenje vode

kosmíčiti -im nedov. ( í ȋ )
1. nav. ekspr. trgati na majhne kosme, nitke: kosmičiti vato
2. kem. izločati majhne delce iz koloidne raztopine ali prah iz plina v obliki kosmičev: kosmičiti vodo

kosmína -e ž ( í ) nar.
1. dlaka , kocina : srebrne kosmine v bradi ; kosmine pod nosom
2. velika, cunjasta snežinka; kosem : z neba so padale kosmine

kosmínje -a s ( ȋ )
zastar. več dlak, dlake: kamelje kosminje
tekst. kosmatena stran tkanine

kosmínka -e ž ( ȋ )
knjiž. velika, cunjasta snežinka; kosem : tla so pokrivale vedno gostejše kosminke

kosmúlja -e ž ( ú )
gojen ali divje rastoč bodeč grm z užitnimi jagodami: na vrtu imajo ribez in kosmuljo / jesti kosmulje

kosmúljev -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kosmuljo: kosmuljevo grmičje / kosmuljeva mezga

kosmúljka -e ž ( ȗ )
vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami, Chlorophytum: gojiti kosmuljko / živikasta kosmuljka

kósnik -a m ( ọ̑ )
navt. poševen drog na prednjem delu premca: stal je na kosniku ; kosnik jahte

kósoma prisl. ( ọ̑ )
knjiž. v kosih, po kosih: omet odpada kosoma / obleko so metali kosoma za njim kos za kosom

kosorép in kosorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
knjiž. ki ima odrezan, prisekan rep: spremljal ga je kosorep pes ; kosorepa mačka

kosorépec -pca m ( ẹ̑ )
knjiž. žival, navadno pes, ki ima kratko odrezan, prisekan rep: tropa gosposkih psov – kosorepcev / pes kosorepec

kosorépiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. na kratko rezati, sekati rep: kosorepiti pse

kósov -a -o ( ọ̑ )
svojilni pridevnik od kos 2 : slišala se je le kosova pesem

kósovec -vca m ( ọ̑ )
premog v velikosti nad 6 cm: naročil je dve toni kosovca ; orehovec in kosovec

kosôven tudi kósoven -vna -o prid. ( ō; ọ̑ )
ki je v kosih: kosovni led / kosovni premog ; kosovno pohištvo
ekon. kosovna mezda mezda, ki se obračunava glede na število narejenih kosov ; trg. kosovno blago blago na kose

kósovka -e ž ( ọ̑ )
ekspr. samica kosa: kos in kosovka

kóst ž ( ọ̑ )
1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost ; lobanja je iz osmih kosti ; podolgovata, sploščena, štirioglata kost ; prelom kosti ; mišice in kosti ; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost ; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti ; mozgova kost / čelna, čeljustna kost ; dlanske kosti ; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi ; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov
2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica : meso teh breskev gre nerado od kosti
3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla ; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo ; njene kosti že trohnijo pod zemljo
// slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti ; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali
ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh ; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko ; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel ; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo ; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji ; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl
anat. bedrna kost stegnenica ; cevasta, ploščata kost ; ekstremitetna kost ; kopitna kost ; križna kost križnica ; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica ; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice ; med. fisura kosti ; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami ; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost

kôstanj -ánja m ( ó á )
drevo s suličastimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti v socvetjih ali njegovi užitni sadovi: kostanj že cvete ; nabirati kostanj ; jesti kuhan, pečen kostanj / pravi kostanj
ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi
bot. divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum

kostánjar -ja m ( ȃ )
kdor (poklicno) peče in prodaja kostanj: kostanjar je postavil peč

kostánjast -a -o prid. ( á )
kostanjev : ima kostanjaste lase

kostánjev -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored ; kostanjevi gozdovi / kostanjev les ; kostanjeva ježica / kostanjev med
2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva
čeb. kostanjeva paša ; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca

kostánjevec -vca m ( á )
1. nar. konj kostanjeve barve: rjavec in kostanjevec
2. čeb. kostanjev med: hojevec in kostanjevec
bot. vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi; vodni orešek

kostanjevína in kostánjevina -e ž ( í; á )
kostanjev les: hrastovina in kostanjevina

kostánjevje -a s ( á )
kostanjev gozd: pot je vodila po temnem kostanjevju in hrastovju

kostánjevka -e ž ( á )
bot. užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezana pomodri, Xerocomus badius: nabirati kostanjevke

kostél -a m ( ẹ̑ )
arheol. utrjena naselbina na vzpetini, zlasti iz prazgodovinskih časov; gradišče : sovražnik je vdrl v kostel

kostelíčevje -a s ( ȋ )
bot. grm ali popenjavka z nasprotnimi listi, Lonicera: tam raste kosteličevje / puhastolistno kosteličevje grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami, Lonicera xylosteum

kôsten 1 -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na kost: kostni zlom ; kostna zgradba / kostne celice / kostni klej ; kostna juha juha iz govejih, telečjih kosti in jušne zelenjave ; kostna mast / kostni rak ; kostna tuberkuloza
agr. kostna moka gnojilo ali krmilo iz zmletih kosti ; anat. kostna gostota masa anorganskih sestavin na prostorninsko enoto kostnine ; kostni mozeg ; kompaktno kostno tkivo ; biol. kostna medceličnina ; petr. kostna breča trdno zlepljeni ostanki kosti

kostén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. koščen : nožiček z belim kostenim ročajem / njegov kosteni obraz

kosténec -nca m ( ẹ̄ )
nar. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje; koščak : trl je kostence

kostenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
spreminjati se v kost: hrustanec kosteni
// ekspr. postajati negiben, tog: roke kostenijo ; pren. sčasoma je ta revolucionarni organizem začel kosteneti in se birokratizirati

kosteníca -e ž ( í )
1. agr. sad, katerega meso se nerado loči od koščice: kostenice in kalanke
2. zastar. kostni revmatizem: muči jo kostenica

kosteníčevje -a s ( í )
bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina

kosteníka -e ž ( í )
bot. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina : kostenika, dren in češmin

kostenják -a m ( á )
zastar. okostnjak : tam so ležali ostanki človeškega kostenjaka

kostím -a m ( ȋ )
vrhnje žensko oblačilo iz navadno podložene jope in krila iz istega blaga: nosi kostim ; siv, žametast kostim / hlačni kostim ki ima namesto krila dolge hlače ; jesenski, zimski kostim ; klasični, športni kostim

kostímček -čka m ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od kostim: ima nov kostimček ; kroj kostimčka

kostíšče -a s ( í )
1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica : kostišče vrh griča
2. ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bi s tistim starim kostiščem

kostljív -a -o prid. ( ī í )
poln kosti: kostljivo meso / spada med kostljive ribe

kostnàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. koščen : kostnat človek / dvignil je svoj kostnati obraz

kóstnica -e ž ( ọ̑ )
1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov: iz grobov so prenesli kosti v kostnico ; mavzoleji in kostnice
2. nav. mn., zool. ribe, ki imajo ogrodje iz kosti, Teleostei:

kostnína -e ž ( ī )
anat. snov med kostnimi celicami: kostne celice izločajo kostnino / kompaktna, luknjičava kostnina ; zobna kostnina kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement

kostnják -a m ( á )
zastar. okostnjak : izkopali so celo vrsto kostnjakov / človeški kostnjak

kostolòm -ôma m ( ȍ ó )
zastar. zlom, prelom kosti: napravljale so obveze za kostolome rok

kostolómnica -e ž ( ọ̑ )
vet. bolezen odrasle živine, za katero je značilno mehčanje kosti: krava je zbolela za kostolomnico

kostréba -e ž ( ẹ̄ )
bot. visoka trava s svetlo zelenimi klaski v latu, Echinochloa crus-galli: strnišče, poraslo s kostrebo

kostúm -a m ( ȗ )
1. oblačilo, v katerem se igra v gledališču, filmu: kupiti nove kostume / filmski, gledališki kostum ; temno rdeč kostum paža
// oblačilo, ki se obleče ob (maškaradni) zabavi: bili so v maskah in kostumih / kostum za maškarado
2. s prilastkom oblačilo, značilno za določeno dobo, deželo: antični, baročni kostum ; škotski kostum
3. kostim : pod plaščem je imela karirast kostum
šalj. bil je v Adamovem kostumu nag, gol ; star. bila je v kopalnem kostumu kopalni obleki

kostúmen -mna -o prid. ( ȗ )
zastar. kostumski : kostumna oprema / kostumni ples

kostumêr -ja m ( ȇ )
kostumograf : je scenograf in kostumer / filmski kostumer
// nekdaj izdelovalec (gledaliških) kostumov: izučil se je za kostumerja

kostumêrka -e ž ( ȇ )
kostumografka : kostumerka in scenografka

kostumêrski -a -o prid. ( ȇ )
kostumografski : kostumerska oprema

kostumíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kostumirati: kostumiranje plesalca ; kostumiranje in maskiranje

kostumírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
ukvarjati se z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko opremo: inscenirati in kostumirati / kostumirati predstavo

kostumográf -a m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja s kostumografijo: je kostumograf v gledališču ; scenograf in kostumograf

kostumografíja -e ž ( ȋ )
1. dejavnost, ki se ukvarja z delanjem osnutkov za kostume, kostumsko opremo: posvetiti se kostumografiji / oddelek za scenografijo in kostumografijo
2. knjiž. kostumi, kostumska oprema: razstava kostumografije

kostumográfinja -e ž ( ȃ )
kostumografka : je kostumografinja pri gledališču

kostumográfka -e ž ( ȃ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kostumografijo: nagrado je dobila kostumografka

kostumográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kostumografe ali kostumografijo: scenografska in kostumografska oprema / kostumografske kreacije

kostúmski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kostum: scenski in kostumski osnutki / kostumska delavnica ; kostumska oprema

kòš kôša m , mest. ed. tudi kóšu ( ȍ ó )
1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš ; pozimi plete koše ; zadeti koš na pleča ; nositi gnoj v košu ; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš ; koš za listje
// v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
// dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš ; tekmovalci so dosegli sto košev
6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem ; izvidnik v košu
7. mont. žarg. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka : v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic ; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi ; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali ; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči ; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka ; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga ; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike ; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal ; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke ; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev

košánec -nca m ( ā )
nar. četrtzemljak

kôšar 1 -ja m ( ȏ )
nav. mn., zool. raki z valjastim ali dorziventralno sploščenim trupom in močnim oklepom, Reptantia:

košár 2 -ja m ( á )
izdelovalec košev: košarji in sodarji
// ekspr. kdor nosi koš: košar se je počasi vzpenjal v hrib

košár 3 -ja m ( ā ) nar. vzhodno
1. koš , košara : košar češenj
2. mreža iz vrbovih vej: nastaviti košarje piškurjem

košára -e ž ( ȃ )
1. večja pletena posoda različne oblike za prenašanje ali hranjenje česa, navadno z enim ročajem: plesti košare ; v veži je stala košara s krompirjem / pripeljali so polne košare še toplega kruha ; košara jabolk / žene s košarami na glavi jerbasi / košara za papir koš ; košara za perilo
// kovčku podobna pletena priprava: pripravil si je košaro za na pot
2. pletena posteljica za dojenčka: v košari je mirno spal otrok
navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe

košárast -a -o prid. ( ȃ )
podoben košari: košarasti stoli / košarasta oblika
arhit. košarasti lok lok, sestavljen iz več krožnic

košárica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od košara: plete košarice ; pletena, žična košarica / košarica češenj / samopostrežne košarice ki se uporabljajo v samopostrežnih trgovinah ; košarica za šivanje
// manjša pletena posoda za kruh, pecivo: na mizo je dala košarico s kruhom
pog. dati komu košarico prekiniti (ljubezensko) razmerje; zavrniti ponudbo; zavrniti njegovo ponudbo za ples ; pog. dobiti košarico biti zavrnjen; biti zavrnjen ob ponudbi za ples
bot. košarice rastline, ki imajo košek, Asteraceae

košárka tudi kóšarka -e ž ( ȃ; ọ̑ )
športna igra, pri kateri igralci mečejo žogo v koš: igrati košarko ; odbojka in košarka / tekmovanje v košarki
šport. ulična košarka pri kateri igrata dve ekipi s po tremi igralci, ki mečejo žogo v en koš

košárkar -ja m ( ȃ )
športnik, ki se ukvarja s košarko: tekmovanje košarkarjev

košárkarica -e ž ( ȃ )
športnica, ki se ukvarja s košarko: je dobra košarkarica

košárkarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na košarkarje ali košarko: košarkarska tekma / košarkarska liga

košarkáš -a m ( á )
košarkar : nogometaši in košarkaši

košárna -e ž ( ȃ )
zastar. košara , jerbas : ženske so v košarnah nesle jajca na trg

košárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na košar 2 : košarski izdelki / košarska obrt

košárstvo -a s ( ȃ )
košarska obrt: košarstvo in pletarstvo

kôšast -a -o prid. ( ó )
ekspr. ki ima obliko koša: košasta drevesa

košàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima dosti bujno razraščenih vej: košat hrast ; na dvorišču je stala košata lipa ; košato drevo / košate veje
// gost, bujno razraščen: košati lasje ; dvignil je košate obrvi / košat rep ; košata glava s košatimi lasmi
2. ekspr. zelo in lepo razvit: košata ženska / ima košata ramena široka / v tej obleki je videti zelo košata debela
3. ekspr. mogočen , imeniten : nedaleč je stala košata domačija / nosi košate obleke
// oblasten 1 , prevzeten : košat pa ni bil / košato govorjenje

košátenje -a s ( á )
glagolnik od košatiti se: košatenje žensk / košatenje krošnje

košatíja -e ž ( ȋ )
star. bahanje , postavljanje , ponašanje : svatba naj bo preprosta, ne maram košatije / mesto je kipelo v svoji košatiji mogočnosti, imenitnosti

košátiti se -im se nedov. ( á ȃ ) ekspr.
1. postavljati se, ponašati se: pijanci so se prepirali in košatili ; košatil se je pred njo ; košati se kakor petelin / košatil se je s svojimi uspehi bahal / v soncu so se košatila pšenična polja
2. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: v naši hiši se ne bo košatila ; pren. pri hiši se je košatil napuh
3. knjiž. biti košat, bujno razraščen: krošnja se košati / ob cesti se košati drevje

košatorép in košatorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima košat rep: košatorep lisjak ; košatorepa veverica

košatorépka -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. žival, ki ima košat rep, navadno lisica: podnevi si košatorepka ni upala blizu hiš

košátost -i ž ( á )
lastnost, značilnost košatega: košatost gozdnega drevja / občudoval je košatost njenih las / ekspr. odbijal je s svojo košatostjo v obnašanju in govorjenju

kóšava -e ž ( ọ̑ )
jugovzhodni veter v Podonavju, zlasti v Vojvodini, ki piha predvsem v hladni polovici leta: zunaj brije, piha košava

koščák -a m ( á )
1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi
2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado
zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium

koščàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ekspr. zelo suh, koščen: koščat obraz ; koščata roka / bil je suh in koščat

kóšček -čka m ( ọ́ )
manjšalnica od kos(ec): odlomiti košček / razrezati na koščke / košček kruha / košček sladkorja / ob koči je košček njive
ekspr. raztrgati na drobne koščke čisto, popolnoma ; ekspr. mesto obnavljajo po koščkih postopno

koščén -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na kost: koščeni izrastki / koščeno ogrodje / koščeni izdelki ; nož s koščenim ročajem
2. ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti: koščen obraz, prst ; prijela ga je s svojo koščeno roko ; koščeno lice / je visok in koščen človek / ekspr. koščen konj je s težavo vlekel voz zelo suh
anat. koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta ; koščeni polž spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta ; les. koščeni les zelo trd les

koščenják -a m ( á )
ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bo takle koščenjak

koščénka -e ž ( ẹ̄ )
ekspr. zelo suha, koščena ženska: debeluške in koščenke / pride koščenka s koso smrt

koščenolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima zelo suha, koščena lica, koščen obraz: koščenoličen človek / koščenoličen obraz

koščénost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost koščenega: koščenost obraza ; koščenost in mišičavost

koščíca -e ž ( í )
1. manjšalnica od kost: ptič ima drobne koščice / ribja koščica se mu je zataknila v grlu
2. osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu: breskova, slivova koščica / sadne koščice
3. nar. prekmursko bučno seme: nepozabni so bili zimski večeri z luščenjem koščic
ekspr. njeni prsti so same koščice so zelo suhi ; ekspr. rad bi mu koščice potipal, pretresel rad bi ga zelo pretepel
anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho ; bot. koščica močvirska ali vodna rastlina s pernato deljenimi listi in belimi cveti v kobulih, Sium

koščíčar -ja m ( ȋ )
agr. drevo, ki rodi koščičaste sadove: koščičarje cepijo spomladi ; obrezovanje koščičarjev

koščíčast -a -o prid. ( í )
ki ima koščico (v sadu): pečkato in koščičasto sadje / koščičasti plod, sad

kôšek -ška m ( ō )
nav. ekspr. manjšalnica od koš: oprtati si košek / košek detelje / gnojni košek / košek za odpadke / otročiček je v košku hitro zaspal
bot. socvetje, ki ima cvete na ploščati ali izbočeni osi ; čeb. jamica v goleni zadnjih nog čebele za spravljanje, prenašanje cvetnega prahu

kôšen 1 -šna -o prid. ( ó )
agr. nanašajoč se na košnjo: košni sistem / pašno in košno gospodarstvo

kôšen 2 -šna -o prid. ( ȏ )
navt., v zvezah: košni podaljšek srednji del sestavljenega jambora, kjer stoji koš ; košno jadro križno jadro, nameščeno med spodnjim in vršnim jadrom

košeníca -e ž ( í )
travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: pasti živino po košenicah ; košenice in pašniki
// travnik sploh: ob hiši imajo košenico

košeníčica -e ž ( í )
1. nar. (pokošena) trava, seno: grabiti košeničico
2. bot. rastlina z nedeljenimi listi in navadno rumenimi metuljastimi cveti, Genista: barvilna, dlakava košeničica

košenílja -e ž ( ȋ )
kem. rdeče barvilo iz košeniljke:

košeníljka -e ž ( ȋ )
zool. na kaktusu živeči kapar z rdečim barvilom v koži, Dactylopius coccus: košeniljka daje rdečo barvo
// kem. rdeče barvilo iz te živali:

košenína -e ž ( í )
1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: na strmi košenini je le tu in tam rasel kak grm
// travnik sploh: za vrtom so imeli njivo in košenino
2. (pokošena) trava, seno: grabiti košenino

košenínar -ja m ( ȋ )
zool. večja, komarju podobna žuželka z zelo dolgimi nogami, ki ne pika, Tipula oleracea:

košênje -a s ( é )
glagolnik od kosíti: stroj za košenje trave

košêr -- prid. ( ȇ )
v judovski religiji obredno čist: košer hrana ; kozliček je bil košer
knjiž. košer ljudstvo Judje

košníca -e ž ( í )
nar. vzhodno pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; koš : košnice so bile brez okraskov

kôšnja -e ž ( ó )
1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave: pomagati pri košnji ; začeti s košnjo ; košnja, setev in žetev / druga, prva košnja
// čas takega pospravljanja: bilo je ob košnji
2. glagolnik od kosíti: košnja je težko delo / nizka pri tleh , visoka košnja visoko od tal
// kar se (na)kosi: letos je bila slaba košnja ; pren., ekspr. v tej vojni je imela smrt bogato košnjo

kóšta -e ž ( ọ̑ )
nižje pog. hrana , jed : košta je bila slaba

koštáti -ám nedov. ( á ȃ )
nižje pog. stati 1 , veljati : šola ga dosti košta

koštrún -a m ( ȗ )
1. skopljen oven: jedli so pečenega koštruna
2. ekspr. kdor ima goste, skodrane, navadno razmršene lase: poglej ga, kakšen koštrun je
3. ekspr. navihan, razposajen otrok: ta koštrun ni nikoli pri miru / kot nagovor ti koštrun ti

koštrúnček -čka m ( ȗ )
manjšalnica od koštrun: servirali so pečenega koštrunčka / mali koštrunček me je skoraj spravil v strah

koštrúnji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na koštrune: koštrunje meso v obari / koštrunja kučma / ekspr. ta človek ima koštrunji obraz

koštrúnov -a -o ( ȗ )
pridevnik od koštrun: jedli so koštrunovo pečenko ; koštrunovo meso

koštrunovína in koštrúnovina -e ž ( í; ȗ )
koštrunje meso: pečena koštrunovina ; koštrunovina z rižem

košúta -e ž ( ú )
1. samica jelena: košuta se pase ; vitka košuta
2. etn. šema, ki predstavlja četveronogo žival, znana v okolici Celja: biti za košuto

košútji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na košute: košutje mleko / ekspr. otroci s črnimi košutjimi očmi

košútnik -a m ( ȗ )
bot. gorska rastlina z rumenimi cveti in zdravilno koreniko, Gentiana lutea: tam rastejo košutniki in jegliči

kót 1 -a m ( ọ́ )
1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot ; sedla je v kot in čakala ; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje ; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; miza, kotna klop in stoli za tak prostor ; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike ; kot šahovnice
2. ekspr., navadno s prilastkom prostor , kraj 1 , mesto 1 : tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko območje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot
3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot ; hrani za miren kot na stara leta
4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek : izgovoriti si kot ; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote ; kote meriti ; stranici oklepata kot 90° ; koti kvadrata ; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot ; iztegnjeni kot ki meri 180° ; komplementarna kota ki merita skupaj 90° ; naklonski kot ; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi ; ostri kot manjši od 90° ; polni kot ki meri 360° ; pravi kot ki meri 90° ; suplementarna kota ki merita skupaj 180° ; topi kot večji od 90° in manjši od 180° ; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku ; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot ; mrtvi kot pod zidom
7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot
8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali ; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano ; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati ; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
alp. kot na koncu zaprta gorska dolina ; astron. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde ; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi ; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever–jug ; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico ; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico ; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico ; grad. deviacijski kot ; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo ; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja

kot 2 vez.
I. med členi v stavku
1. za izražanje primerjave glede enakosti: prav tako pridna je kot njena mati ; razumeta se kot brata ; za to delo je kot ustvarjen / otroci so bili iz iste ulice kot ona / letos je zaslužil toliko kot lani ; dobička je toliko kot stroškov kolikor
2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: njegov avto je dražji kot sosedov ; proizvodnja je za desetino večja kot lani ; vlak ne stoji več kot minuto ; ekspr. to utegne napredek prej zavreti kot pospešiti / odbojka ni priljubljena kot nogomet / ne gre mu toliko za denar kot za čast
3. za izražanje podobnosti: vede se kot gospodar / bel kot sneg ; otrok je tiho kot miška ; dela kot črna živina
4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: sprejeli so ga medse kot brata ; obšlo ga je nekaj kot kesanje ; strop je bil kot posut z zvezdicami ; počutim se kot prerojen ; odgovarja kot v zadregi
5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: to mi je povedal nihče drug kot direktor ; z otrokom nima drugega kot skrbi ; predenj si ne upa drugače kot s sklonjeno glavo / kje drugje kot pri nas bi se mu godilo bolje?
6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki ; znanstvenika visoko cenijo doma kot v tujini / razdrobljenost je škodljiva kot v gospodarskem tako v družbenem pogledu ; publ. prošnji je treba priložiti osebno izkaznico kot tudi potrdilo o nekaznovanju in
7. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar: vsi ga poznajo kot odličnega govornika ; pusti pijačo, to ti svetujem kot prijatelj ; publ. znanost kot vodilna družbena sila ; bil je zdravnik in kot tak je služil v mornarici ; kot gost nastopa slaven tenorist ; že kot otrok, star. otrok je ljubil samoto / to sliko sem dobil od sorodnikov kot dar v dar ; postavljajo ga kot zgled za zgled
II. v odvisnih stavkih
1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1–6
a) zgodilo se bo tako, kot si naročil ; obnašaj se, kot se spodobi ; ekspr. taki, kot si ti, nimajo besede / film na televiziji je isti, kot sem ga videl pred leti / podjetje je imelo toliko stroškov, kot so računali kolikor
b) pridelek je slabši, kot smo pričakovali / zgodba se je končala drugače, kot je nakazoval začetek ; ni tako močen, kot sem mislil / izdal je več, kot je namenil
c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da : vede se, kot da je on gospodar ; govori, kot da ne bi bil pri pameti
č) ni dosegel drugega, kot da so se mu vsi smejali ; odgovora ne dobiš drugače, kot če ga izsiliš
d) kot se virusi ločijo po obliki, tako se razlikujejo tudi po zgradbi
// z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kot kaže spričevalo, si se pošteno trudil ; delajo, kot se komu zljubi ; publ. kot poročajo listi, je upor zadušen / takoj se je spustil v prepir, kot je bil sploh hitre jeze ; skopuh kot je, ni popustil niti za dinar
// nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: pridi jutri ali pojutrišnjem, kot hočeš ; kot se zdi, bodo naši zmagali / skrajnosti so, kot je znano, zmeraj škodljive / kot sem rekel: ne dam
2. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: na voljo so jim pripomočki, kot so predavanja, tečaji in seminarji ; glagoli, kot skakati, letati, sedati, se imenujejo ponavljalni
star. to je, kot bi dejal, zastonj takorekoč ; ekspr. za delo je pripraven kot le kaj zelo ; ekspr. poznam tisto dekle, lahkomiselna je kot le katera zelo ; ekspr. delo je več kot lahko zelo ; pog. opomin je zalegel toliko kot nič prav nič ; ekspr. to je pa že več kot preveč izraža nejevoljo, zavrnitev ; ekspr. denarja ima več kot preveč zelo veliko ; ekspr. tam ljudje malo manj kot stradajo skoraj

kóta -e ž ( ọ́ )
1. geod. točka na zemeljskem površju, zlasti na vzpetini, z izmerjeno nadmorsko višino: na tem območju so tri kote
// nadmorska višina: določiti, izmeriti koto
2. voj. žarg. vzpetina z izmerjeno nadmorsko višino: obkoljevati koto ; zavzeli so položaje na koti petsto
geom. število, ki označuje oddaljenost točke od projekcijske ravnine ; teh. številka z znaki za označevanje mer na načrtu, risbi

kotácija -e ž ( á ) ekon.
1. sprejem novega vrednostnega papirja v trgovanje na borzi: uvrstiti delnice v borzno kotacijo ; razširitev kotacije / prva kotacija del borzne kotacije, v katero se lahko uvrstijo delnice izdajateljev, ki izstopajo po svoji likvidnosti, velikosti in transparentnosti poslovanja
2. vrednost, cena česa na borzi: visoka kotacija evra ; znižanje kotacij

kotáč -a m ( á ) knjiž.
1. kolo (pri vozu): bližal se je voz, škripaje s kotači
// skuter : kotač je bil najprimernejše prevozno sredstvo za patrulje
2. zvitek , kolobar : na krovu so ležali kotači vrvi
zool. polž s stožčasto hišico, Calliostoma

kotáčnik -a m ( ȃ )
nav. mn., zool. navadno v sladkih vodah živeče nečlenaste živali z migetalkami na glavi, Rotatoria: deževniki in kotačniki

kotálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kotaljenje: kotalno spravljanje sodov
fiz. kotalno gibanje gibanje telesa, ki se kotali ; kotalno trenje trenje pri kotaljenju kakega telesa ; strojn. kotalni mlin stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo večja vlakna v manjša ; teh. kotalni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke

kotalícati -am nedov. ( ī )
ekspr. kotaliti , valiti 1 : otroci so okroglo igračo premetavali in kotalicali ; srebrnik se je kotalical v kot

kotalíkati -am nedov. ( ī )
ekspr. kotaliti , valiti 1 : otroka sta kotalikala fižol ; obroči so se kotalikali po blatu

kotalíti -ím nedov. ( ī í )
premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode ; velik kolobar sira so kotalili do kamiona ; kamenje se kotali po strmini navzdol ; pren., knjiž. veter kotali črne oblake

kotaljáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. kotaliti , valiti 1 : kotaljati sod ; kotaljal se je po strehi

kotaljênje -a s ( é )
glagolnik od kotaliti: kotaljenje žoge / slišati je bilo samo zamolklo kotaljenje kamenja

kotálka -e ž ( ȃ )
nav. mn. priprava s koleščki za kotalkanje, ki se pritrdi na čevlje: ima kotalke in drsalke
nav. mn., teh. sestavni del kotalnega ležaja v obliki valjčka, prisekanega stožca, sodčka, iglice

kotalkalíšče -a s ( í )
urejen prostor z betonsko, asfaltno ploskvijo za kotalkanje: vsako popoldne se hodi kotalkat na kotalkališče ; drsališča in kotalkališča

kotálkanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kotalkati: veselil se je drsanja in kotalkanja / ukvarjati se s kotalkanjem / zmagati v kotalkanju

kotálkar -ja m ( ȃ )
kdor se kotalka: na kotalkališču je ob nedeljah veliko kotalkarjev
// športnik, ki se ukvarja s kotalkanjem: tekmovanje mladih kotalkarjev

kotálkarica -e ž ( ȃ )
ženska, ki se kotalka: na kotalkališču je bilo kmalu vse polno kotalkarjev in kotalkaric
// športnica, ki se ukvarja s kotalkanjem: tečaj za mlade kotalkarje in kotalkarice

kotálkarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kotalkarje ali kotalkarstvo: kotalkarski krožek / drsalno-kotalkarski klub

kotálkarstvo -a s ( ȃ )
kotalkanje : kotalkarstvo in drsanje

kotálkati -am nedov. ( ȃ )
ukvarjati se s kotalkanjem: kotalka že več let

kotánčast -a -o prid. ( á )
star. podoben kolobarju, spirali: kotančasti okraski

kotánec -nca m ( á )
star. kolobar , spirala : veter je vrtinčil kotance suhega snega / dim se je dvigal v kotancih

kòtángens -a m ( ȍ-ȃ )
geom., v zvezi kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku:

kotánja -e ž ( á )
manjša vdolbina v zemljišču, navadno naravna: kotanja z vodo ; na dnu gozdne kotanje je oglarska koča / svet za vasjo je poln kotanj / na cesti se delajo kotanje jame
// nav. ekspr. vdolbina, votlina sploh: vodnjak je bil velika kamnita kotanja / drobne oči ji tičijo globoko v kotanjah
geogr. čelna kotanja kotanja, ki jo izdolbe ledenik ob svojem spodnjem koncu

kotánjast -a -o prid. ( á )
poln kotanj: izravnaval je kotanjast svet okrog barak / ceste so bile blatne in kotanjaste / ekspr. nesrečniki s kotanjastimi lici

kotánjica -e ž ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od kotanja: z grmičjem prerasle kotanjice / v licih je imela kotanjici jamici

kótar -ja m ( ọ̑ )
nar. preužitkar : čeprav je kotar, rad daje za pijačo

kotáti -ám in kótam nedov. ( á ȃ, ọ̄ )
nar. kotaliti , valiti 1 : kotati sod ; kotal se je po bregu navzdol

kótec -tca m ( ọ̑ )
nar. ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: v kotcu je bilo več prašičev ; ozek kotec

kótek -tka m ( ọ́ )
kotiček : stoji v desnem kotku / našel ji je varen kotek / kotki ustnic

kôtel -tla [ kotəu̯ ] m ( ó )
1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel ; bakren, medeninast kotel ; s stropa je visel velik kotel ; zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel ; žganjarski kotel ; kotel za prašiče ; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila ; kotel za žganjekuho ; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile
2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo ; parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla
3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu ; odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji ; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive ; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla

kôteln -a -o [ kotələn in kotəln ] prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kotel: kotelna cev / kotelna pločevina / opraviti redni kotelni pregled
strojn. kotelni kamen kotlovec ; kotelna voda voda, primerna za parne kotle

kôtelski -a -o [ kotəlski ] prid. ( ó )
nanašajoč se na kotel: kotelski ročaj / opraviti kotelski pregled

kóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kot: dobili so kotne klopi, mize
agr. kotni plug prevračalni plug s tremi ročicami za oranje nagnjenih površin ; elektr. kotni jambor jambor, pri katerem električni vodnik spremeni smer ; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah ; (kotna) minuta šestdeseti del (kotne) stopinje ; (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute ; (kotna) stopinja devetdeseti del pravega kota ; teh. kotni ventil ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi ; kotno železo navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L

kotenína -e ž ( í )
močna, navadno nebeljena bombažna tkanina: rjuhe iz kotenine

kotenínast -a -o prid. ( í )
ki je iz kotenine: koteninast predpasnik ; koteninasta krpa

kotênje -a s ( é )
glagolnik od kotiti: ob času kotenja ; parjenje in kotenje

koteríja -e ž ( ȋ )
knjiž. klika : nastopili so proti koteriji / literarna, politična koterija

kotìč -íča m ( ȉ í )
nav. ekspr. manjšalnica od kot: ždi v kotiču / potrebuje le miren kotič in preskrbo / živel je v prijaznem kotiču med hribi

kotíček -čka m ( ȋ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od kot(ič): skril se je v kotiček / svojega kotička pri oknu ni odstopil / zelenjadni kotiček / je redek v tem kotičku Evrope / v skrivnem kotičku njenega srca
ekspr. pretaknili so vse kotičke povsod so pogledali, vse so preiskali ; uredili so prodajni kotiček za cigarete oddelek ; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto
2. s prilastkom skrajni del ust, oči: ob očesnih kotičkih so že bile gubice ; kotiček ust / s kotički oči ga je opazoval
3. s prilastkom soba, prostor za kako dejavnost: odprli so računalniški kotiček ; šahovski kotiček
4. s prilastkom stalna rubrika v časopisu, reviji, navadno le za ožji krog bralcev: urednik jezikovnega kotička ; ugankarski kotiček ; najraje bere zdravstveni kotiček

kotiljón -a m ( ọ̑ )
skupinski ples s figurami, po izvoru iz Francije, pri katerem si plesalci dajo manjša darila: plesati kotiljon
// tako darilo: dala mu je kotiljon

kotíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kotirati: kotiranje načrta / kotiranje na borzah

kotírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. teh. označevati s kotami: kotirati načrt
2. nepreh. imeti določeno tržno ceno: delnice nizko, visoko kotirajo ; pren., knjiž. njegove slike visoko kotirajo
// imeti možnost trgovanja na borzi: ta delnica lahko kotira

kotíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kotiranje: kotirni sistem / kotirna črta, številka

kotíšče -a s ( í )
1. prostor za kotenje: premestiti breje svinje v kotišče ; čiščenje kotišča / kotišča komarjev so polivali s petrolejem
2. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in od koder se širi: to močvirje je kotišče bolezni ; kotišča okužb / slabš. nekatera predmestja so bila prava kotišča zločinov

kotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od kotiti: v času paritve in kotitve / primer prezgodnje kotitve mladičev

kotíti -ím nedov. ( ī í )
pri živalih spravljati iz rodil mladiče, mladiča: preden samica koti, napravi toplo gnezdo / zajklja koti večkrat na leto / kotiti žive mladiče

kotizácija -e ž ( á )
1. glagolnik od kotirati 2: kotizacija vrednostnih papirjev
2. prispevek organizaciji za kritje skupnih izdatkov: plačati kotizacijo za članstvo v inozemskem društvu ; članice Organizacije združenih narodov so se dogovorile o višini kotizacij za stroške poslovanja

kôtla in kótla -e ž ( ȏ; ọ̑ )
zastar. tolmun : pod njim je bila kotla z vodo ; pognal se je v kotlo
// manjša jama, kotanja: v kotli so se valjali divji prašiči

kotlár -ja m ( á )
izdelovalec, popravljavec kotlov: bil je kotlar ; klepar in kotlar

kotlárna -e ž ( ȃ )
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel: zgraditi kotlarno ; tovarniška kotlarna ; kotlarna z dvema kotloma
// delavnica za izdelovanje, popravljanje kotlov: bil je lastnik kotlarne in livarne

kotlárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kotlarje ali kotlarstvo: kotlarsko kladivo, orodje / kotlarski izdelki / kotlarska obrt

kotlárstvo -a s ( ȃ )
kotlarska obrt: ukvarja se s kotlarstvom

kôtlast -a -o prid. ( ó )
podoben kotlu: kotlasta posoda / kotlasta jama

kötlaški gl. ketlaški

kotlét 1 -a m ( ẹ̑ )
kos mesa s kostjo s telečjega ali svinjskega hrbta; zarebrnica : kupiti kotlet / svinjski, telečji kotlet / za večerjo je bil svinjski kotlet z omako

kotlét 2 -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., zastar. zalizek : imel je črne kotlete

kotlíca -e ž ( í )
knjiž. kotliček : prinesla je kotlico s toplo vodo
geol. vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja v rečni strugi

kotlìč -íča m ( ȉ í )
1. manjšalnica od kotel; kotliček : segreti vodo v kotliču / kotlič za sneg
2. knjiž. kotlu podobna vdolbina v rečni strugi: tam so bili slapovi, tolmuni in kotliči, v katerih je vrela ledena voda
geogr. kotlič vrtača s strmimi pobočji v visokogorskem svetu ; navt. kompasni kotlič

kotlíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od kotel: zavreti vodo v kotličku / očistiti kotliček pri štedilniku posodo za gretje in shranjevanje vode
// kotličku podobna skleda za mešanje: v kotličku stepaj štiri beljake

kotlíčkar -ja m ( ȋ )
nekdaj popravljavec (manjših) kotlov: potujoči kotličkar

kotlína -e ž ( í )
1. nižji, zaprt svet med hribi, gorami: mesto leži v kotlini ; široka kotlina / ljubljanska, trboveljska kotlina
2. zastar. jama , kotanja : ob njivi je bila plitva kotlina

kotlínast -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kotlino: kotlinasta planota / ima kotlinasto lego

kotlínica -e ž ( í )
manjšalnica od kotlina: pred njimi se iznenada odpre kotlinica ; leži v kotlinici

kotlíšče -a s ( í )
kotlarna , kotlovnica : v kotlišču je bila velika vročina

kotljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. kotaliti , valiti 1 : vneto so kotljali sodčke ; denar se je kotljal pod posteljo ; pren. premišljeno je kotljal besede iz sebe

kôtlovec -vca m ( ó )
strojn. trdna usedlina, ki se nabira na stenah posod, v katerih se kuha, segreva voda: odstranjevanje kotlovca

kotlôven -vna -o prid. ( ō )
koteln : kotlovna pločevina / kotlovna naprava na kurilno olje

kotlovína -e ž ( í )
pločevina za kotle, zlasti bakrena: nerjaveča kotlovina

kotlovínast -a -o prid. ( í )
ki je iz kotlovine: kotlovinasta posoda

kotlôvnica -e ž ( ȏ )
prostor ali stavba, kjer je nameščen parni kotel: postavitev nove kotlovnice za proizvodnjo pare ; kurilnica in kotlovnica

kôtlovski -a -o prid. ( ó )
koteln : kotlovska pločevina

kótnik -a m ( ọ̑ )
1. teh. navadno kovinska palica, v prerezu podobna črki L: zaščititi vogle zidov s kotniki / enakokraki kotnik
// naprava, podobna črki L, za določanje pravih kotov: preveriti prave kote s kotnikom
2. nar. kočnik : ima še nekaj gnilih kotnikov

kotnják -a m ( á )
1. agr. kotni plug: orati s kotnjakom
2. nar. vzhodno kočnik : boleli so ga gnili kotnjaki

kotomér -a m ( ẹ̑ )
priprava za merjenje kotov: šestilo in kotomer / premični kotomer

kotón -a m ( ọ̑ )
tekst. tanko surovo bombažno platno: rjuhe iz kotona ; v prid. rabi: koton stroj stroj za izdelovanje pletenin po kroju

kotoneáster -tra m ( á )
vrtn. okrasni grm z drobnimi belimi ali bledo rožnatimi cveti in rdečimi plodovi, panešplja: po parku so nasadili več vrst kotoneastrov

kotonizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
tekst., nekdaj kemični postopek, pri katerem se predelajo stebelna vlakna v vlakna, podobna bombažnim: kotonizirati konopljo

kotóren -rna m ( ọ̄ )
nar. zahodno kotorna : priletela je jata kotornov

kotórna -e ž ( ọ̑ )
zool. sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca: v stenah so se sklicevale kotorne

kotrljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. kotaliti , valiti 1 : otroci kotrljajo fižole po tleh ; kamenje se kotrlja po klancu navzdol / po obrazu so mu kotrljale solze tekle, polzele ; pren. glasovi so se kotrljali po kamnitem hodniku

kotúrn -a m ( ú )
1. nav. mn., pri starih Grkih in Rimljanih obuvalo z zelo visokim podplatom, ki ga nosijo igralci: igralci z maskami in koturni ; pren., knjiž. našemu pojmovanju ni najvišje vedno tisto, kar se postavlja na visoke koturne
2. knjiž. izumetničen, bombastičen stil: v prevodu se čuti koturn

kotúrnski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na koturn: bili so v visokih koturnskih čevljih / koturnska privzdignjenost igre

kótva in kôtva -e ž ( ọ̑; ó )
1. elektr. del generatorja, v katerem se inducira električna napetost: izmenični generator z vrtečo se kotvo
2. elektr. kos železa, ki ga priteguje trajni magnet ali elektromagnet: rele je pritegnil kotvo
3. zastar. sidro : spustiti kotvo

kótvica in kôtvica -e ž ( ọ̑; ó )
manjšalnica od kotva: pritegniti kotvico

kòv 1 kôva in kôv -a m ( ȍ ó; ȏ )
1. knjiž. kovanje : kov jekla / dati v kov
// num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov
2. nav. rod. ed., star. vrsta , sorta : sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče ; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati ; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova
naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov

kôv 2 ž ( ȏ )
zastar. okov(je) : dragocena kov
// podkev : konju dati novo kov

kováč -a m ( á )
1. kdor z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikuje, obdeluje kovino: kovač kuje ; kovač je z obema rokama vihtel kladivo ; pesn. črni kovači / učiti se za kovača / kovač je podkoval konja / orodni, podkovski kovač ; umetni kovač / kroparski kovači
2. ekspr. kdor z določenim ravnanjem pripravlja, ustvarja kaj: kovači usode
preg. vsak je svoje sreče kovač
// nav. slabš. kdor sestavlja, tvori kaj: besedni kovači ; kovač verzov
3. pog., nekdaj bankovec ali kovanec za 10 par: dala mu je kovač(a) ; plačati je moral tri kovače
zool. užitna morska riba z bodicami in črno liso na obeh prsnih plavutih, Zeus faber

kováček -čka m ( á )
manjšalnica od kovač: kovaček že vihti kladivo / boji se plačati tistih par kovačkov
zool. manjša, po hrbtu olivno zelenkasta ptica pevka, Phylloscopus trochilus

kováčev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kovače: stisk žuljave kovačeve roke / kovačeve klešče kovaške klešče
preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto

kovačíca -e ž ( í )
kovačeva žena: stara kovačica je umrla ; pekovka in kovačica

kovačíja -e ž ( ȋ )
kovačnica : ob cesti je stala stara vaška kovačija
// kovaška obrt: pri njem se je izučil kovačije

kováčnica -e ž ( ā )
delavnica, obrat za kovanje: ob cesti je stala kovačnica ; iz kovačnice se je razlegalo udarjanje kladiv ; pren., ekspr. armada je kovačnica mladih ljudi

kováčnik -a m ( ȃ )
bot. lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, Lonicera caprifolium: ob gozdu cvete kovačnik ; kovačnik se vzpenja čez ograjo ; vonj kovačnika

koválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se rabi za kovanje: kovalno orodje
metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati ; teh. kovalni stroj stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov ; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj ; kovalne klešče podkovske klešče

kòvalénten -tna -o prid. ( ȍ-ẹ̑ )
kem., v zvezah: kovalentni kristal kristal, v katerem so atomi vezani s kovalentno vezjo ; kovalentna vez vez, ki veže atome istega elementa v molekulo

koválo -a s ( á )
teh. del kovalnega stroja, s katerim se neposredno udarja po kovini:

kovánec -nca m ( á )
kovan denar: v žepu so mu žvenketali kovanci / kovanec za en evro ; srebrni, zlati kovanci ; nekdaj tolarski, dinarski kovanec ; kovanec za pet par

kovánje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od kovati:
a) kovanje jekla ; kovanje in varjenje / ročno, strojno kovanje
teh. hladno kovanje brez poprejšnjega segrevanja ; vroče kovanje kovanje razbeljene kovine ; kovanje v utorih s kovalnim orodjem, ki ima izdolbeno obliko predmeta, ki ga želimo skovati
b) kovanje novih besed, verzov
c) kovanje načrtov
č) slišalo se je le drobno kovanje zapestne ure
2. star. kovinski del, ki varuje ali je za okras; okovje : smučarski čevlji z medeninastim kovanjem na robovih ; kovček, obit s svetlim kovanjem ; stol s srebrnim kovanjem

kovár -ja m ( á ) knjiž.
1. spletkar , rovar : je premeten kovar
2. kovač : sami smo kovarji svoje usode

kováren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. spletkarski , rovarski : snuje kovarne načrte / premetena in kovarna ženska
// zvit , premeten : kovaren smeh

kováriti -im nedov. ( á ȃ ) knjiž.
1. spletkariti , rovariti : kovaril je proti njim
2. kovati : ravno je kovaril železo za ključavnico / vso pot je kovarila hude naklepe

kovárnik -a m ( ȃ )
zastar. spletkar , rovar : ta zlobni kovarnik ga je očrnil pri očetu

kovárski -a -o prid. ( á )
knjiž. spletkarski , rovarski : vodili so ga kovarski nagibi / gre za kovarsko dejavnost propagande

kovárstvo -a s ( ȃ )
knjiž. spletkarstvo , rovarstvo : politično kovarstvo ; postal je žrtev kovarstva in laži

kováški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kovače ali kovanje: usnjen kovaški predpasnik / kovaška obrt / kovaški meh ; kovaške klešče ; kovaško kladivo, orodje ; kovaško ognjišče ognjišče, na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem
sope kot kovaški meh zelo, glasno
metal. kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih

kováštvo -a s ( ȃ )
kovaška obrt: izučil se je kovaštva / umetno kovaštvo / opustil je kovaštvo opravljanje kovaškega poklica

kováti kújem nedov. , kovál ( á ú )
1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo ; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar ; kovati orožje ; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev / kaznjence kovati v verige uklepati
3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo ; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
// sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala ; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše
4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje ; kovali so zaroto proti njemu ; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost ; kovati hudobne naklepe
5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza ; brezoseb. v glavi ji je kovalo
// udarjati , tolči : slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati ; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost

kôvčeg -éga m ( ó ẹ́ )
zastar. kovček

kôvček -čka m ( ó )
priprava, navadno pravokotne oblike s pokrovom in ročajem za prenašanje osebnih stvari: v levici je nesel kovček ; vzeti obleko iz kovčka ; težek, velik kovček ; usnjen, lepo okovan kovček / pripravljati kovček dajati, zlagati vanj osebne stvari za potovanje / kovček za violino škatla ; strešni kovček kovčku podoben avtomobilski strešni prtljažnik
// večjemu kovčku podobna priprava z ročajem na obeh straneh: lesen vojaški kovček
ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi ; prišel je s kovčkom, odhaja pa kot milijonar prišel je reven, siromašen

kovčéžič -a m ( ẹ̑ )
zastar. majhen kovček, kovčič: s seboj je prinesla kovčežič

kôvčič -a in kovčìč -íča m ( ó; ȉ í )
majhen kovček: iz kovčiča je vzel obleko

kovelín -a m ( ȋ )
min. rudnina heksagonalni bakrov sulfid:

kôven -vna -o prid. ( ō )
ki se da kovati: kovna litina, med ; kovno jeklo ; železo je kovno in magnetno
ekon. kovna pariteta ali kovno razmerje razmerje med kovnimi stopnjami različnih valut ; kovna prostost nekdaj pravica državljanov, da jim državna kovnica naredi iz kovine, ki so jo prinesli sami, ustrezno število kovancev ; kovna stopnja razmerje med utežno enoto določene kovine in številom iz nje narejenih kovancev

koventrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. z bombardiranjem uničiti, razdejati: koventrirati mesto

koverkót tudi covercoat -a [ koverkót ] m ( ọ̑ )
tekst. močna volnena tkanina v keprovi, atlasovi vezavi, zlasti za moške plašče in obleke:

kôvica -e ž ( ȏ )
teh. preprost element, s katerim se vežejo pločevinasti deli: kovico izbiti, zakovati ; aluminijasta, bakrena kovica ; ploščata, polokrogla kovica / kleparska kovica drobna kovica za povezavo tanjših pločevin ; konstrukcijske kovice večje kovice za jeklene konstrukcije ; ugrezna kovica z ugreznjeno glavo

kôvičen -čna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kovico: kovična glava / kovična luknja / kovični niz, šiv

kovíčenje -a s ( ī )
glagolnik od kovičiti: hladno, vroče kovičenje ; ročno, strojno kovičenje

kovíčiti -im nedov. ( í ȋ )
teh. vezati s kovicami: kovičiti in variti / hladno z nesegretimi , vroče kovičiti z razbeljenimi kovicami

kovílje -a s ( ȋ )
nar. trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih; bodalica : planinsko cvetje in kovilje

kovína -e ž ( í )
neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino ; primesi v kovinah ; prevleka iz kovine ; industrija za predelavo kovin ; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin ; rdeča kovina baker ; železne kovine železo in železove zlitine
kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol ; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen ; korozija kovin ; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem ; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem ; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev ; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona ; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi ; lahke, težke kovine ; mehke kovine z majhno trdoto ; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance ; redke kovine ; lahko, težko taljive kovine ; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah ; min. samorodna kovina

kovínar -ja m ( ȋ )
delavec v kovinski industriji: zaposlen je kot kovinar
// delavec v barvasti metalurgiji:

kovínarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kovinarje ali kovinarstvo: kovinarska delavnica ; obiskuje kovinarsko šolo / kovinarska industrija kovinska

kovínarstvo -a s ( ȋ )
1. dejavnost, ki se ukvarja z oblikovanjem, obdelovanjem kovin: razvoj kovinarstva
2. veda o pridobivanju barvastih kovin: ima izpit iz kovinarstva

kovínast -a -o prid. ( í )
kovinski : kovinasta cev, posoda / govoril je s kovinastim glasom / kovinasta barva

kovino... ali kovíno... prvi del zloženk ( ī )
nanašajoč se na kovino: kovinostrugar

kovínostrugár -ja m ( ī-á )
delavec, ki struži kovine: sprejeti v službo kovinostrugarja

kovínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kovino:
a) kovinski izdelki ; kovinski vijak ; kovinska cev ; kovinska embalaža ; kovinska galanterija ; kovinska konstrukcija ; kovinska palica, plošča, posoda
b) kovinski lesk, sijaj ; kovinski okus okus po kovini ; kovinske in nekovinske lastnosti / ekspr. govoriti s kovinskim glasom z zvonkim, ostrim glasom / kovinska barva
c) dela v kovinski stroki ; kovinska industrija industrija, ki oblikuje, obdeluje kovine v končne izdelke
fiz. kovinski barometer kovinska priprava za merjenje zračnega pritiska; aneroid ; kem. kovinski oksid spojina kovine s kisikom ; obrt. kovinsko pohištvo pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli ; teh. kovinska elektroda ; kovinska žaga žaga za rezanje kovin

kôvnica -e ž ( ȏ )
delavnica, obrat za izdelovanje kovanega denarja: zlato pošiljajo v kovnice / državna kovnica / kovnica denarja
// zastar. kovačnica : stopil je v kovnico po žago

kôvničar -ja m ( ȏ )
delavec v kovnici: zaposlen je kot kovničar

kôvniški -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kovničarje ali kovnico: kovniški material / kovniško delo / kovniški obrat

kôvnost -i ž ( ō )
lastnost, značilnost kovnega: kovnost jekla / preizkus kovnosti

kôvter -tra m ( ó )
nižje pog. prešita odeja: odeti, pokriti se s kovtrom

kôza -e stil. ž ( ó )
1. manjša domača žival s srpastimi rogovi: koza meketa ; kozo molsti, pasti ; čreda koz ; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako ; domača koza ; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije
2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna ; koza kozasta
3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza ; koza za žaganje drv
// tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah
4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice
5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze ; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze ; pog. koze cepiti proti kozam ; zastar. koze staviti cepiti proti kozam
ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave ; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili ; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh ; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu ; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži ; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal ; šport. koza telovadno orodje za preskoke ; vet. goveje, ovčje koze ; zool. divja koza gams

kozáča -e ž ( á )
1. slabš. manjša domača žival s srpastimi rogovi; koza : kozača se je zakadila vanj
2. zastar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza : desko položiti na kozačo
zool. velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami; uralska sova

kozáček -čka m ( á )
1. manjšalnica od kozak: junaški kozački
2. kazačok : plesati kozaček

kozáčka -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju prebivalka nekdanjih mejnih krajin: oženil se je z mlado kozačko
zool. visoka, vitka in hitra vsejeda afriška opica, Erythrocebus patas

kozák -a m ( á )
1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki
// pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov
2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih
zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis

kôza klámf kôze klámf tudi -- -- ž ( ó, ȃ )
etn. otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili: igrajo se kozo klamf / zbijati kozo klamf

kozár -ja m ( á )
pastir koz: ovčarji in kozarji

kozárček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kozarec: razbiti kozarček / kozarček slivovke / kozarček je hitro izpil / povabim te na kozarček / kozarček vloženih gobic
ekspr. zvrniti kozarček izpiti brez oddiha

kozárec -rca m ( ȃ )
1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec ; prijel je (za) kozarec in pil ; poln kozarec ; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec
2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti ; vložiti sadje v kozarce ; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci ; kozarci za vlaganje
ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo ; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti ; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino ; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha ; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je ; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje

kozaríja -e ž ( ȋ )
lov. trop gamsov, ki ga sestavljajo samice, kozliči in mlajši samci:

kôzast -a -o prid. ( ó )
kozav : kozast obraz
// kozji : mož s kozasto brado

kozáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kozake: kozaški oddelek / kozaška konjenica / kozaški škornji

kozáštvo -a s ( ȃ )
v carski Rusiji miselnost, lastnosti kozakov: duh starega kozaštva
// kozaki : poveljevati kozaštvu

kozàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki ima brazgotine od prebolelih koz: kozav obraz / kozav človek
2. bolan za kozami: kozava živina

kozávec -vca m ( ȃ )
kozav človek: kozavec se je kislo nasmehnil

kozávost -i ž ( á )
značilnost kozavega: kozavost obraza
agr. nabrekline, ki jih na rastlinah povzročajo nekateri zajedavci

kôzel -zla [ kozəu̯ ] m ( ó )
1. kozji samec: kozel se pase ; ovni in kozli ; smrdi kot kozel zelo, močno
2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom ; kozel neumni
// objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru
3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu ; kozel za kočijaža
4. zastar. lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza : desko položiti na kozla
5. rel. žarg. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat : patri in kozli so že zbrani v kapeli
ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje ; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza

kozèlc tudi kôzelc -a [ kozəu̯c ] m ( ə̏; ó )
zastar. kozolec : spravljati seno v kozelc / delati, preobračati kozelce

kózelnik -a m ( ọ̑ )
zastar. čarovnik , vedež : nekateri knezi so radi zahajali h kozelnikom

kozêr -ja m ( ȇ )
knjiž. duhovit, živahen pripovedovalec, kramljavec: med pisateljevimi liki je ironični kozer nepogrešljiv
// kdor piše kozerije: bil je duhovit kozer in prevajalec

kozeríja -e ž ( ȋ )
živahno, duhovito pisan sestavek o aktualnih dogodkih, problemih: piše feljtone in kozerije
// knjiž. živahno, duhovito pripovedovanje, kramljanje: pripoved marsikdaj prehaja v žurnalistično kozerijo

kozêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kozerje ali kozerijo: opisuje s kozersko gostobesednostjo ; kozerska ironija

kozíca 1 -e ž ( í )
1. okrogla nizka posoda za kuhanje, dušenje, praženje: cvreti v kozici ; lonci in kozice
// železna posoda na treh nogah za kuhanje: na ognjišču je stala kozica
2. obrt. vstavljeni del blaga v koraku pri hlačah, pod pazduho pri rokavih: vstaviti, všiti kozico ; kozice pri rokavih
čeb. priprava, na katero se odlaga satje

kôzica 2 tudi kozíca -e ž ( ó; í )
nav. ekspr. manjšalnica od koza: pasti kozice / tesarska kozica
zool. kozica močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja, Gallinago gallinago ; kozice prosojni in rahlo bočno stisnjeni rakci tankih nog, ki živijo zlasti v morju, Natantia ; jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti

kozičàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nekoliko kozav: kozičav obraz / kozičav mož

kozíčka -e ž ( í )
manjšalnica od kozica, posoda: speči meso v kozički

kozína -e ž ( í ) knjiž.
1. usnje iz kozje kože; kozlovina : čevlji, plašč iz kozine
2. kozje meso: jesti kozino

kozíti se -ím se nedov. ( ī í )
nar. primorsko glasno jeziti se, razburjati se: za vsako malenkost se kozi in togoti / dekleta se kozijo glasno se smejejo, režijo

kózjak 1 tudi kózjek -a m ( ọ̑ )
kozji iztrebek: kurjak in kozjak

kozják 2 -a m ( á )
hlev za koze: v kozjaku so imeli več koz

kozjebrád in kozjebràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima kratko, koničasto brado: imel je zelo dolg, kozjebrad obraz / kozjebradi gospod

kozjebrádec -dca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima kratko, koničasto brado: kaj bi tisti kozjebradec

kozjenóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima kozje noge: favni in kozjenogi satiri

kozjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo koz: prašičereja in kozjereja

kózji tudi kôzji -a -e prid. ( ọ̄; ȏ )
1. nanašajoč se na koza 1: kozji bobki ; kozja dlaka, koža ; kozje mleko / kozje usnje / je kozji pastir / gospod s kozjo brado ; ekspr. kozja steza zelo ozka, strma
2. v zvezi kozji parkeljci lesnata popenjavka z velikimi rumenkasto rožnatimi cveti v socvetjih, bot. kovačnik : porasel s kozjimi parkeljci
ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on ; fant je zvit kot kozji rog zelo ; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati ; šalj. brati fantu kozje molitvice oštevati ga
bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika ; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis ; kozja pogačica grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita ; obrt. kozja noga orodje z dvema ravnima, navadno v ostrem kotu stikajočima se reziloma za rezbarjenje

kozjíca -e ž ( í )
bot. trnata rastlina s škrlatno rdečimi, vijoličastimi ali belimi cveti v koških, Onopordum: ilirska kozjica

kôzka -e ž ( ó )
ekspr. manjšalnica od koza 1; kozica 2 : kozka se že pase

kozlánje -a s ( ȃ )
nizko bruhanje : zdravilo je preprečilo kozlanje / na kozlanje ji gre / pobrisati kozlanje izbljuvek

kozlaríja -e ž ( ȋ )
slabš. neumno dejanje ali ravnanje: ne delaj kozlarij
// literarno delo, sestavek, film brez vrednosti: take kozlarije že dolgo ni bral, gledal

kozláti -ám nedov. ( á ȃ )
nizko izmetavati iz želodca; bruhati : pijanec kozla

kozlè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr. majhen kozel, kozliček: kozle je hitro jedel ; okrog njega je skakal kakor kak kozle / ti si velik kozle
lov. samec gamsa do vključno četrtega leta starosti

kozlè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
ekspr. majhen kozel, kozliček: jagnjeta in kozleta
lov. samec gamsa do vključno četrtega leta starosti

kozlétina -e ž ( ẹ̑ )
kozlovina : čevlji iz kozletine / jesti kozletino

kozlìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od kozel 1: jagnjiči in kozliči

kozlíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od kozlič: kozice, telički in kozlički ; skače kot kozliček
zool. hišni kozliček hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les, Hylotrupes bajulus ; veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo

kozličevína -e ž ( í )
1. usnje iz kozličje kože: denarnica je bila iz kozličevine
2. kozličje meso: jesti kozličevino

kozlíčji -a -e ( ȋ )
pridevnik od kozlič: kozličja koža ; kozličje meso

kozlík -a m ( í )
bot. rastlina z rožnatimi cveti in pritličnimi poganjki, ki raste na močvirnih travnikih; dvodomna špajka

kozlonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima kozje noge: kozlonogi satir

kôzlov -a -o tudi kozlôv tudi kozlòv -ôva -o prid. ( ó; ó; ȍ ó )
nanašajoč se na kozle: kozlovi bobki ; kozlova koža / kozlova pečenka

kozlovína -e ž ( í )
1. usnje iz kozje kože: čevlji, hlače iz kozlovine / predelava kozlovine kozje kože
2. kozje meso: pečena mlada kozlovina

kozlôvski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na kozle: kozlovska koža / ima rjave brke in kozlovsko brado

kozmétičarka -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja za kozmetiko: znana kozmetičarka / iti h kozmetičarki

kozmétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kozmetiko: kozmetični preparati ; uporablja kozmetična sredstva / kozmetični salon / redna kozmetična nega ; kozmetična operacija / kozmetični nasveti

kozmétik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak za kozmetiko: lasuljar in kozmetik

kozmétika -e ž ( ẹ́ )
1. lepšanje in nega kože, zlasti na obrazu, in las z uporabo ustreznih sredstev: s kozmetiko ima dosti opravka ; veliko časa porabi s kozmetiko obraza
// dejavnost, ki se ukvarja s tem: razvoj kozmetike / lasna kozmetika ; dosežki v kozmetiki obraza
2. kozmetična sredstva: uporablja kozmetiko ; tovarna kozmetike / negovalna kozmetika sredstva za nego kože, zlasti na obrazu, in las

kózmičen -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki ; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika ; je pesnik kozmične poezije
astron. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava ; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo ; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje ; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje ; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje ; pravn. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju
// v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo ; posadka kozmične ladje
2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg ; kozmične razdalje, razsežnosti

kozmodróm -a m ( ọ̑ )
teh. prostor za vzletavanje vesoljskih ladij, zlasti v ruskem okolju; vzletišče , izstrelišče : s kozmodroma izstreliti vesoljsko ladjo

kozmogóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na kozmogonijo: osnova te pesnitve je kozmogonični mit ; kozmogonične ljudske pripovedke / Kantova kozmogonična teorija

kozmogoníja -e ž ( ȋ )
veda o razvoju vesolja: ukvarjati se s kozmogonijo / mitične kozmogonije preprostih ljudstev

kozmografíja -e ž ( ȋ )
opisovanje zvezd, zemlje: kozmografija in kozmologija / Dantejeva kozmografija v Božanski komediji

kozmográm -a m ( ȃ ) v kozmologiji
simbolični znak, ki z geometričnim vzorcem upodablja univerzalno celoto duhovnega sveta, pogosto namenjen meditaciji: vklesati kozmogram v steber ; kamen z kozmogramom

kozmologíja -e ž ( ȋ )
veda o vesolju: ukvarjati se s kozmologijo ; strokovnjak za kozmologijo / Einsteinova kozmologija

kozmolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kozmologijo: ravnovesje v vesolju in drugi kozmološki problemi / kozmološki nauk o nastanku zemlje iz vode ; kozmološke teorije

kozmonávt -a m ( ȃ )
kdor je usposobljen za vesoljske polete, vesoljec: polet kozmonavta ; izstrelili so vesoljsko ladjo s tremi kozmonavti

kozmonávtika -e ž ( á )
veda o poletih v vesolje: razvoj kozmonavtike

kozmonávtka -e ž ( ȃ )
ženska, ki je usposobljena za vesoljske polete, vesoljka: bila je prva kozmonavtka

kozmonávtski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kozmonavte ali kozmonavtiko: kozmonavtska čelada / kozmonavtska znanost

kozmopolít -a m ( ȋ )
1. nav. slabš. pristaš kozmopolitizma: odtujil se je domovini in svojemu narodu ter postal nekakšen kozmopolit
2. kdor je široko, svetovno razgledan, svetovljan: je intelektualec in kozmopolit
biol. rastlina ali žival, ki živi na kateremkoli območju zemlje

kozmopolitízem -zma m ( ī )
1. nazor, po katerem človek ne pripada posameznemu narodu, državi, ampak svetu kot celoti: pesnikov prehod od kozmopolitizma k patriotizmu / kozmopolitizem stoikov / slabš. zaiti v hud buržoazni kozmopolitizem
2. široka, svetovna razgledanost, svetovljanstvo: presenetil jih je s svojim kozmopolitizmom

kozmopolítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kozmopolite ali kozmopolitizem: razmišljati o evropski ali celo kozmopolitski demokraciji / kozmopolitski in domovinski principi v njegovi pesnitvi
// nav. ekspr. mednaroden 2 , svetoven : to je veliko, kozmopolitsko mesto / kozmopolitski značaj prestolnice

kozmopolítstvo -a s ( ȋ )
nav. slabš. kozmopolitska miselnost: v meščanskih slojih je vladalo kozmopolitstvo in nemškutarstvo

kózmos -a m ( ọ̑ )
1. astron. prostor, v katerem so nebesna telesa; vesolje : širjenje kozmosa
2. po nazoru starih Grkov (neizmeren) prostor kot urejena celota: od kaosa do kozmosa ; pren., knjiž. pesnikov svetlobni kozmos
3. knjiž., ekspr. človekov duhovni svet: odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom / z oslabljenim pomenom kozmos človekove notranjosti

kozodòj -ôja m ( ȍ ó )
nar. nočna ptica selivka rjavo rdeče barve; legen , ležetrudnik

kozòl -óla [ kozou̯ ] m ( ȍ ọ́ )
nar. majhna posoda iz lubja: nabral je poln kozol jagod

kozôlčar -ja [ kozou̯čar ] m ( ȏ )
um. žarg., nav. slabš. umetnik, ki upodablja kozolce, zlasti impresionist: kozolčarji in špinačarji

kozôlček -čka [ kozou̯čək ] m ( ȏ )
nav. ekspr. manjšalnica od kozolec: imajo dva kozolčka / izrezljal je kozolček / delati stoje in kozolčke

kozólec -ôlca [ kozou̯ca ] m ( ọ̑ ȏ )
1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca ; sušiti v kozolcu ; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem ; kozolec dvojnik
agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti ; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme ; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom
2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce ; lovili so se in preobračali kozolce
ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore

kozolnják -a m ( á )
nav. mn., zool. na podlago prirasle morske živali s trdnim ovojem iz snovi, podobne rastlinski celulozi, Ascidiacea: bradavičasti kozolnjak

kozonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima kozje noge: nimfe in kozonogi satiri

kozopŕsk -a m ( ȓ )
zastar. oktober : bilo je petega kozoprska

kozoróg -a m ( ọ̑ )
1. gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani sabljastih rogov: trop kozorogov
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju kozoroga: kozorog obožuje pozornost
rojen v znamenju kozoroga v času od 21. decembra do 20. januarja
astron. Kozorog deseto ozvezdje živalskega kroga ; zool. alpski kozorog kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex

kozoróginja -e ž ( ọ̑ )
ženska, rojena v astrološkem znamenju kozoroga: samozavestna in simpatična kozoroginja ; po horoskopu je kozoroginja

kozorógov -a -o prid. ( ọ̑ )
geogr., v zvezi kozorogov povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem zimskem obratu navidezno premika; južni povratnik : prečkati kozorogov povratnik

kóža -e ž ( ọ́ )
1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu
a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo ; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke ; prerezal si je samo kožo ; zlomljena kost mu štrli iz kože ; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža ; ima zelo mehko, nežno kožo ; poraščena koža ; plast, površina kože ; ohraniti prožnost kože ; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt ; nega kože / bela koža bela barva kože ; porjavela, zagorela koža ; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože ; koža po rokah mu je razpokala ; mazati kožo / bolezni kože ; vnetje kože / človeška koža / pomarančna koža pomarančni lupini podobna jamičasta koža zaradi posebne razporejenosti podkožnega maščevja in vezivnega tkiva, zlasti na stegnih, bokih, trebuhu in zadnjici
b) živali: potegniti kožo z ribe ; debela koža slona ; dlakava, gola koža ; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso
// ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo ; skušal je rešiti vsaj kožo ; za kožo mu gre ; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim ; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega
2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože ; sušiti kožo ; goveja, svinjska koža ; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože
// pog., navadno s prilastkom usnje : čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih
a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku ; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino
b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase ; debela koža salame
// strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana
ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh ; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh ; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča ; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo ; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje ; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno ; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel ; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen ; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca ; šalj. grem pod kožo gledat spat ; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave ; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo ; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam ; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu ; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen ; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom ; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe ; suha koža ki izloča malo maščobe ; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice ; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino ; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje ; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili ; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja ; surova koža ki še ni strojena ; zool. letalna koža letalna mrena ; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje

kóžar tudi kožár -ja m ( ọ̑; á )
1. nekdaj kdor zbira in (pre)prodaja kože: kožar kupuje vse vrste kož / shraniti kožuh pri kožarju krznarju
2. delavec v usnjarski, krznarski industriji, ki prevzema in sortira (živalske) kože:

kóžast -a -o prid. ( ọ́ )
podoben koži: kožasti del semena / kožasto lubje

kožekrílec -lca m ( ȋ )
nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma kožnatih prozornih kril, od katerih je zadnji par veliko manjši od sprednjega, Hymenoptera: sršeni, ose, čmrlji in drugi kožekrilci

kožélj -a m ( ẹ̑ )
etn. rogovilicam podoben del kolovrata, na katerega se natakne kodelja: kolovrat s koželjem
teh. gred, ki vrti zgornji mlinski kamen; mlinska gred; vodilo v spodnjem mlinskem kamnu

kožéljnica -e ž ( ẹ̑ )
anat. podlaktna kost na palčni strani: podlahtnica in koželjnica

kóžen 1 -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kožo: poškodovati kožno tkivo / gladka kožna površina / kožna guba / kožni rak ; zdravnik za kožne bolezni ; kožna tvorba / kožne žleze / pog. kožna galanterija usnjena
anat. kožni epitel epidermis ; elektr. kožni pojav povečana gostota toka na površini vodnika ; med. kožna afekcija kožno obolenje

kožén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. ki je iz kože; kožnat : koženi čolni

koženíca -e ž ( í )
star. pergament : pisati na koženico / stara, potemnela koženica

kóžica -e ž ( ọ́ )
1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica
2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe ; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt
// navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice
agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju ; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico ; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine ; zool. plavalna kožica

kóžnat -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene
// podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk
anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta

kôžuh -úha m ( ó ú )
1. koža živali z gostejšo, daljšo dlako: žival je imela črn kožuh ; kožuh medveda / pozimi ima lisica gost kožuh gosto dlako
// ta koža za predelovanje v krzno: prodajati, zbirati kožuhe / predelovanje kožuhov
2. vrhnje oblačilo iz kože, navadno ovčje: nositi kožuh in kučmo ; pastir se je pokril s kožuhom in zaspal / kratek ovčji kožuh / plašč, podložen s kožuhom s krznom / ekspr. vedno ima kak kožuh na sebi zelo debelo obleko
// krznen plašč: kupila si je nov kožuh ; lisičji, zajčji kožuh ; kožuh iz bobrovine

kožuháč -a m ( á )
nar. štajersko kdor lička; ličkar : pri sosedovih se že zbirajo kožuhači

kožuhánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kožuhati: kožuhanje mu gre dobro od rok / veselo in hrupno kožuhanje

kožúhar -ja m ( ȗ )
žival, ki ima kožuh: na farmi gojijo samo kožuharje ; lov na kožuharje / ekspr. srečal je renčečega kožuharja medveda

kožúharica -e ž ( ȗ )
kožuhar : lov na kožuharice

kožúhast -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kožuh: kožuhaste živali / kožuhast ovratnik kožuhovinast, krznen

kožuháti -ám tudi kožúhati -am nedov. ( á ȃ; ū ȗ )
nar. štajersko odstranjevati s koruznega storža krovne liste; ličkati : včeraj so kožuhali pri sosedovih

kožuhovína -e ž ( í )
krzno : plašč, rokavice iz kožuhovine ; kožuhovina za podlogo / ekspr. meščanke v dragi kožuhovini / žival z lepo kožuhovino s kožuhom

kožuhovínast -a -o prid. ( í )
ki je iz kožuhovine: nosi kožuhovinast jopič ; topel kožuhovinast ovratnik / kožuhovinasta žival kožuhasta

kožúšček -čka m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kožuh: veverica z rjavim kožuščkom / tesneje se je zavila v kožušček

krá medm. ( ȃ )
posnema glas vrane, krokarja: kra, kra, se oglašajo vrane ; sam.: rezki kra se sliši prav v vas

kracáti -ám nedov. ( á ȃ ) slabš.
1. nerazločno, grdo pisati: učenci večkrat kracajo
// sestavljati , pisati : kracati pismo
2. delati črte brez pravega namena; čečkati : otroci kracajo po zidovih

kracljáti -ám nedov. ( á ȃ )
kracati : tako kraclja, da se ne da brati / venomer kaj kraclja

kráča -e ž ( á )
1. spodnji del noge pri prašiču: krača in parklji
// ta del noge za kuhanje ali pečenje: obirati, rezati kračo ; mastna, dobro posušena krača ; gnjat in krača / prekajena krača / svinjska krača
gastr. telečja krača spodnji del telečje noge za pečenje
2. nav. mn., slabš. noga (pri človeku): suhe krače
ekspr. je urnih krač hitro hodi
3. slabš. osebni avtomobil, navadno star, slab: krača s pokrpano platneno streho

kráčica -e ž ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od krača: kračica in bržola / prekajena kračica / ima zelo suhe kračice

kračína -e ž ( í )
kratkost : kračina in preprostost teksta ; kračina poglavij / zaradi kračine je bil avto zelo praktičen
jezikosl. kračina samoglasnika

kráčnica -e ž ( ȃ )
zool. kost pri pticah, nastala z zrastjo stopalnic:

kráda -e ž ( á )
nar. gorenjsko skladovnica (drv): narediti krado / zložiti drva v krado

krádež -a m ( ȃ )
ekspr. kraja , tatvina : drzen kradež / kradež v trgovini / povsod je vladal nered in kradež
// star. tat , ropar : bil je znan kradež

kradljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) krade: hudoben je in celo kradljiv ; kradljiv kot sraka

kradljívec -vca m ( ȋ )
nav. ekspr. kdor (rad) krade: čisto navaden kradljivec je / tista dva kradljivca so prijeli

kradljívka -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. ženska, ki (rada) krade: po dolgem času so kradljivko prijeli / kradljivka idej

kradljívost -i ž ( í )
lastnost kradljivega človeka: očital mu je sleparstvo in kradljivost

krádoma prisl. ( ȃ )
knjiž. skrivaj , naskrivaj : kradoma oditi, priplaziti se / kradoma se ozreti, pogledati / ekspr. od gozda se kradoma spušča tema komaj opazno, počasi

kragújevka -e ž ( ú )
voj. mavzerica, izdelana med narodnoosvobodilnim bojem v Kragujevcu: na rami mu je visela kragujevka
// voj. žarg. ročna bomba brez držaja z nazobčano površino: v žepu ima dve kragujevki

kragúlj -a m ( ú )
ptica ujeda sive barve, z belkastim, prečno progastim oprsjem in trebuhom: kragulj kroži nad dvoriščem ; kokoš je odnesel kragulj ; zagrabil ga je kot kragulj

kragúljček -čka m ( ū )
zvonček pri konjski vpregi: pozvanjati s kraguljčki ; od daleč se je slišalo zvonjenje kraguljčkov
// temu podoben okrasek: na traku mu je bingljal kraguljček ; čepica, čevlji s kraguljčki

kragúljec -jca m ( ū )
zvonček pri konjski vpregi; kraguljček : cingljanje kraguljcev

kragúlji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kragulje: kragulje perje / ekspr. s kraguljim očesom pazi nanjo

kráh -a m ( ȃ )
nižje pog. neuspeh , polom : doživeti finančni krah / vse vodi v moralni krah

kràj 1 krája m ( ȁ á )
1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev ; preimenovati kraje ; v tem kraju je več let služboval ; odročen kraj ; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja
// navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega romarskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj ; seznaniti se s problematiko turističnih krajev
2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev ; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg ; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod
// navadno s prilastkom ta del
a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj ; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi
b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj ; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih
c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj ; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih
č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna ; zofa je bila na več krajih raztrgana
3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril ; pokazal je kraj, kjer sta se srečala ; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem ; kraj (storitve) kaznivega dejanja ; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj ; na ta kraj bodo postavili spomenik ; publ. priti na kraj nesreče ; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune
// v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem ; skupina je gradivo zbirala na kraju samem
4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od
a) središča: potegnil ga je h kraju ; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste)
b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil
// nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal ; to je do kraja hudoben človek ; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja ; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno
5. s predlogom izraža
a) nastop dejanja; začetek : od kraja smo stanovali skupaj ; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja
b) približevanje prenehanju dejanja; konec 1 : avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru
6. nav. mn., star. krajevec , krajec : gledal ga je izpod širokih krajev ; klobuk z navzdol zavihanimi kraji
7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta
ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati ; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve ; star. odriniti od kraja od brega ; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo ; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal ; dati kaj v kraj vkraj ; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči ; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno ; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev ; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani ; zelo zarasla kraja ceste robova ; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje ; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad ; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča ; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo ; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve ; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod ; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod ; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena ; jezikosl. prislovno določilo kraja ; pravn. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti ; rel. sveti kraji; prim. skraja 1

kràj 2 -- ž ( ȁ )
star., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezah: silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj smer, stran ; premakni se na ono kraj na ono stran

kraj 3 predl. , star., z rodilnikom
za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob , zraven 2 : hiša stoji kraj gozda ; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive
// za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta ; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj

krája -e ž ( á )
jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: zalotili so ga pri kraji ; kraja denarja ; kraja in goljufija / prijaviti krajo / nagnjenje h kraji

kraján in krajàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
1. prebivalec kraja: krajan Senožeč se je poškodoval med podiranjem drevja
2. pripadnik krajevne skupnosti: krajani so zahtevali zaprtje tovarne
// knjiž. rojak , domačin : poznava se, saj sva krajana

krajánka -e ž ( ȃ )
1. prebivalka kraja: krajanka Zavodenj je umrla v prometni nesreči
2. pripadnica krajevne skupnosti: tradicionalno srečanje krajank ; krajani in krajanke / častna krajanka
// knjiž. rojakinja , domačinka : poznata se, saj sta krajanki

krájcar -ja m ( ȃ )
1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev ; za zadnje krajcarje si je kupil kruh
2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev
ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja ; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop ; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo

krájcarček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od krajcar: plačal je dva krajcarčka / bil je brez krajcarčka

krájček -čka m ( ȃ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od krajec: odrezati krajček ; rjavo zapečen krajček / krajček belega kruha / krajček lune
2. ekspr. delček , košček : komaj se je videl krajček sonca ; krajček zemlje

krájec -jca m ( ȃ )
1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev ; suh, trd krajec
// star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha
2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec ; krajec lune
// čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu
3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev ; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka
4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh ; krajci suknjiča / krajci ovratnika
5. košček : krajec zemlje
zool. zadnji (zob) sekalec

krájen -jna -o prid. ( ȃ )
1. ki je na kraju, robu: krajna ploskev / zadel ga je s krajnim koncem avtomobila
2. star. krajeven : pogovarjali so se o krajnih razmerah / krajna imena

krajepís -a m ( ȋ )
knjiž. opis kraja, krajev: potopisi in krajepisi

krajepísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krajepis: krajepisni podatki / krajepisni zemljevid

krajepísje -a s ( ȋ )
opisovanje krajev: domoznanstvo in krajepisje

krájevec -vca m ( á ) nav. mn.
1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev ; črn klobuk z ozkimi krajevci ; široki, veliki krajevci
2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča

krajéven tudi krájeven -vna -o prid. ( ẹ̄; á )
nanašajoč se na kraj: seznaniti se s krajevnimi navadami ; poznati krajevne potrebe ; krajevne razmere / urediti krajevni promet ; krajevni vlak, vodovod / krajevne padavine / krajevni praznik praznik, povezan s kakim pomembnim dogodkom iz zgodovine, zlasti iz narodnoosvobodilne vojne / krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju ; krajevni urad upravni organ upravne enote zunaj njenega sedeža ; krajevna skupnost enota, navadno kot del občine, v kateri prebivalci naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese / krajevno ime / majhna, velika krajevna oddaljenost
astron. krajevni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje ; jezikosl. krajevni odvisnik odvisni stavek, ki izraža kraj dejanja nadrednega stavka ; krajevni prislov ; ptt krajevno telefonsko omrežje omrežje, ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju

krajévnost tudi krájevnost -i ž ( ẹ̄; á )
1. krajevna opredeljenost ali vezanost: označevanje krajevnosti
2. knjiž. lastnost, značilnost krajevnega: v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti

krájina 1 -e ž ( ā )
knjiž. mejno ozemlje kake države, dežele: naseljevanje krajine / Vojna krajina

krajína 2 tudi krájina -e ž ( í; ā )
1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina : slikati krajino ; krajina ob Otočcu ; kultiviranje, varovanje krajine / arhitekturna krajina s (tradicionalnimi) arhitekturnimi značilnostmi
// pokrajina , ozemlje : megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj
2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov ; razstava krajin

krajínar -ja m ( ȋ )
um. slikar, ki upodablja pokrajino: znameniti krajinarji
arhit. arhitekt krajinar strokovnjak za oblikovanje narave

krajínarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krajinarje: krajinarska poetičnost / krajinarski motiv krajinski

krajínarstvo -a s ( ȋ )
um. slikarstvo, ki upodablja pokrajino: ukvarjati se s krajinarstvom ; lirično krajinarstvo / profesor za krajinarstvo
// publ. opisovanje pokrajine: za tega pisatelja je zelo značilno krajinarstvo

krajínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krajíno: spoznati krajinske vrednote okolja / krajinski motiv / krajinska slika

krajíšče -a s ( í )
geom. krajna, končna točka črte: označiti krajišče ; krajišče daljice / povezati krajišča trikotnika
// teh. krajni, končni del predmeta: krajišče vzvoda

krajíšnik -a m ( ȋ )
knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije
// zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov

krájnik -a m ( ȃ )
1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik ; zavarovati stene s krajniki ; hrastovi krajniki ; plot iz krajnikov ; žamanje in krajniki
2. navadno s prilastkom konec 1 : povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov
// nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča
3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej
// končnica : pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik
4. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec , krajec : široki krajniki
zool. zadnji (zob) sekalec

krájnost -i ž ( ȃ )
star. skrajnost : odločil se je za krajnost / krajnost trditve / prehaja iz krajnosti v krajnost

krájšanje -a s ( ȃ )
glagolnik od krajšati: krajšanje obleke / prijetno krajšanje zimskih večerov

krájšati -am nedov. ( ȃ )
1. delati kaj (bolj) kratko, skrajševati: krajšati krilo, obleko ; vrsta se je vedno bolj krajšala / krajšati besede ; tekst je tu in tam krajšal / dan se krajša
2. z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z govorjenjem mu je krajšala pot ; bral je in si tako krajšal zimske večere
s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote
mat. krajšati ulomek deliti števec in imenovalec z istim številom

krajšáva -e ž ( ȃ )
kar je okrajšano: krajšave dela so preostre / tekst povzemamo z nekaterimi krajšavami / uporabljati krajšave, tj. okrajšave, kratice in simbole / krajšava odstavka krajšanje

krajšáven -vna -o prid. ( ȃ )
jezikosl. nanašajoč se na krajšavo: za kraticami, formulami in simboli ni krajšavnih pik ; krajšavna razvezava / krajšavni slovar slovar, ki vsebuje krajšave in njihove razvezave

krájši -a -e prid. ( ȃ )
1. primernik od kratek: v roki je držal krajši konec vrvi ; sedaj je imel krajše lase ; krajša pot ; ta razdalja je še krajša / desno nogo ima krajšo od leve
2. ki traja manjše, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na krajše izlete ; odgovoril je po krajšem premisleku
3. ki je po obsegu precej omejen, zgoščen: napisal je krajši sestavek
ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; prim. kratek

krájšnica -e ž ( ȃ )
bližnjica : šel bom kar po krajšnici

krák 1 -a m ( ȃ )
1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki
// slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo
2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov ; zgradili so še zadnji krak naftovoda ; krak železnice
3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila ; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo
geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot ; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku ; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa

krák 2 -a m ( ȃ )
krakanje : daleč se je razlegal krak vrane

kràk 3 medm. ( ȁ )
posnema hreščeč glas, pok: krak, se je oglasila puška

krákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od krakati: krakanje vran je naraščalo / ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja

krákast -a -o prid. ( ȃ )
nav. ekspr. ki ima (velike) krake: krakasto deblo / krepko, krakasto dekle

krákati -am nedov. ( ȃ )
1. oglašati se z glasom kra: krokar kraka ; jata vran je krakala / knjiž., ekspr. krakati nesrečo, smrt
2. ekspr. govoriti s hreščečim glasom: tako je prehlajen, da samo kraka
// slabš. govoriti sploh: nehaj že krakati

krákniti -em dov. ( á ȃ )
oglasiti se z glasom kra: na drevesu je kraknil vran
// nizko oglasiti se, spregovoriti: nenadoma je nekaj kraknil

krakovják -a m ( á )
družabni ples v dvodobnem taktu, po izvoru iz Poljske: plesali so predvsem mazurko in krakovjak
// skladba za ta ples: igrati krakovjak

králj -a m ( á )
1. v nekaterih državah vladar : angleški, švedski kralj ; kralj s svojimi dvorjani ; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV. ; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja
2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel ; kralj živali lev
// kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj ; bančni kralj ; kralj jekla
3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj
4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja
star. služiti kralju biti pri vojakih ; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi
igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji ; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja

kraljemòr -ôra m ( ȍ ó )
knjiž. umor kralja: preprečili so kraljemor

kraljéstvo -a s ( ẹ̑ )
država, ki ji vlada kralj: kraljestvo je razpadlo ; dansko, švedsko kraljestvo / dedno kraljestvo
// ekspr., navadno s prilastkom območje, področje, kjer je kdo neomejen gospodar: razkazal mu je svoje kraljestvo ; kuhinja je kraljestvo gospodinje / živeti v kraljestvu sanj
ekspr. biti v svojem kraljestvu v domačem okolju; kjer je prijetno, udobno
rel. nebeško kraljestvo nebesa

králjev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kralja: kraljev sin
šah. kraljev gambit ; kraljev kmet kmet, ki stoji na začetku igre pred kraljem; prim. kraljevi

kraljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kraljevati: večstoletno kraljevanje znane dinastije / obdobje njenega kraljevanja v gledališču gre h koncu

kraljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti ; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati
// ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval ; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga
2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika
3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec

kraljévi -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kralje: razkošni kraljevi dvorci ; kraljevi prestol ; mogočna kraljeva krona / kraljeva moč, oblast / izhaja iz kraljevega rodu / cesarsko-kraljevi [c.-kr.] uradnik uradnik v avstroogrskem cesarstvu / v nagovoru vaše kraljevo veličanstvo
// zelo velik, obilen; kraljevski : dobil je naravnost kraljevo plačilo
star. kraljeva roža Blagajev volčin
min. kraljeva voda mešanica solne in solitrne kisline, v kateri se topi zlato ; šah. kraljevi gambit

králjevič -a m ( ā )
kraljev sin: mlad kraljevič / ekspr. danski kraljevič Hamlet ; kraljevič Marko zlasti v srbskem okolju pravljična oseba, ki predstavlja moč in pravičnost

kraljevína -e ž ( í )
1. država, ki ji vlada kralj: švedska kraljevina
// državna ureditev, v kateri vlada kralj: kraljevina in republika / razglasiti državo za kraljevino
2. agr. trta s svetlo rdečimi grozdi: gojiti kraljevino
// belo vino iz grozdja te trte: piti kraljevino

kraljévski -a -o prid. ( ẹ́ )
1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica / njegovo kraljevsko veličanstvo
ekspr. kraljevska igra šah
2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo
// zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti ; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha

kraljíca -e ž ( í )
1. v nekaterih državah vladarica : angleška kraljica ; zdela se mi je kot kraljica
2. kraljeva žena: kralj in kraljica
3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss
// kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke ; kraljica športa atletika
4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke
5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama : izgubiti kraljico
bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus ; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi

kraljìč -íča tudi králjič -a m ( ȉ í; ā )
star. kraljevič : mladi kraljič

kraljíček -čka m ( ȋ )
najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu: veselo čivkanje kraljička ; sinice in kraljički

kraljíčica -e ž ( í )
ekspr. kraljična : lepa kraljičica

kraljíčin -a -o ( ȋ )
svojilni pridevnik od kraljica: kraljičina služabnica

kraljíčna -e ž ( ȋ )
kraljeva hči: kraljevič in kraljična

kraljítar -ja m ( ȋ )
etn. kolednik 6. januarja, znan zlasti na Dolenjskem:

kráma -e ž ( ȃ )
1. nav. ekspr. malo vredni, odvečni, navadno pohištveni predmeti: na podstrešju je bilo polno stare krame ; kuhinjska krama / ne ve, kam bi z vso to kramo
// slabš. predmeti, navadno pohištveni: hiša in vsa krama mu je zgorela ; preselil se je že z vso kramo / odnesi že svojo kramo
2. nav. slabš. malo vredni drobni predmeti: vso kramo je stresel na mizo ; pisana krama / svojo kramo je ponujal od hiše do hiše

krámar -ja m ( ȃ )
1. nav. slabš. trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom: na trgu so imeli kramarji svoje stojnice ; kupiti pri kramarju ; kramar s platnom ; kramarji in mešetarji / takšne stvari prodaja vsak kramar trgovec
2. slabš. ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek: vse življenje je ostal čisto navaden kramar

krámarček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kramar: zadolžen kramarček / to bi lahko pri vsakem kramarčku kupil

krámarica -e ž ( ȃ )
nav. slabš. trgovka s cenenim, navadno drobnim blagom: pri kramarici je nakupil nekaj drobnarij

kramaríja -e ž ( ȋ )
1. nav. slabš. trgovina s cenenim, navadno drobnim blagom: odprl je majhno kramarijo ; cigare je kupil v vaški kramariji
// trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: lotil se je kramarije
2. malo vredni drobni predmeti; krama : vso kramarijo je zložil predenj / kupil je samo kramarijo

kramáriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. slabš. prodajati ceneno, navadno drobno blago: kramariti po vasi / kramariti s starinami ; pren. kramariti s pravicami

krámarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kramarje: kramarski voz ; na trgu je stalo več kramarskih lop, stojnic / velik kramarski sejem / bedna kramarska politika / tej kramarski duši ni da bi človek verjel / trgovsko-kramarski odnos do umetnosti

krámarstvo -a s ( ȃ )
1. slabš. lastnost, značilnost kramarjev: razgalil je njegovo kramarstvo
2. nav. slabš. trgovanje s cenenim, navadno drobnim blagom: kramarstvo je polagoma opustil

kramljáč -a m ( á )
ekspr. kramljavec : duhovit kramljač

kramljalec gl. kramljavec

kramljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kramljati: prijetno, zaupno, živahno kramljanje / knjiga se bere kot potopisno kramljanje

kramljáti -ám nedov. ( á ȃ )
prijazno, lahkotno se pogovarjati: kramljala sta o domačih razmerah ; ves večer je kramljal z njo / ekspr. sedel je poleg njega in začel kramljati

kramljávec -vca in kramljálec -lca [ kramljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor (rad) kramlja: duhovit, nevsiljiv kramljavec

kramoljáti -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. kramljati : v kotu sta polglasno kramoljala

kràmp krámpa m ( ȁ á )
1. orodje za kopanje, navadno s sekalom in konico: zavihteti kramp ; tla so bila trda in moral je kopati s krampom ; udariti, zamahniti s krampom ; težek kramp / ekspr. ves dan so peli krampi
ekspr. treba bo prijeti za kramp začeti fizično delati
2. slabš. močen, neroden konj: v hlevu je imel dva krampa / star, garjav kramp
// nizko družabno nespreten, neroden človek: s takim krampom ne moreš nikamor / kaj hočeš, star kramp ni za tako delo

krampáč -a m ( á )
krampar : skupina krampačev je prva prišla na delo

krampáča -e ž ( á )
agr. rovnica s širšim rezilom:

krámpar -ja m ( ȃ )
delavec, ki koplje s krampom: betonerji in kramparji / ekspr. če se ne maraš učiti, boš pa šel za kramparja

krámparski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kramparje: kramparsko delo
slabš. kramparska poezija prva leta po 1945 poezija o udarniškem delu, graditvi socializma

krampáti -ám in krámpati -am nedov. ( á ȃ; ȃ )
1. kopati s krampom: ves dan je moral krampati
// ekspr. kopati sploh: krampati jarke
ekspr. če se ne boš učil, boš pa krampal opravljal težja fizična dela
2. ekspr. nerodno, okorno hoditi: berač je krampal po cesti
3. nar. praskati : ta mačka krampa / ne krampaj se po glavi

krámpež -a m ( ȃ ) nav. mn.
1. teh. železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje, ki služi za plezanje: plezati s krampeži
2. nar. dereza : hoditi s krampeži

krampíca -e ž ( í )
agr. rovnica z ožjim rezilom:

krampížar -ja m ( ȋ )
nav. mn., nar. dereza : imeti navezane krampižarje

krámžar -ja m ( ȃ )
nav. mn., nar. dereza : navezati si je moral kramžarje

kráncelj -na in -clja [ krancəlj ] m ( á )
nižje pog. venec : plesti, spletati krancelj
pog., šalj. vzel ji je krancelj nedolžnost

kraniálen -lna -o prid. ( ȃ )
anat. ki je bližje glavi: kranialni konec požiralnika

kranjíca -e ž ( í )
čeb. žarg. kranjska čebela: čistopasemska kranjica / čebela kranjica

kranjìč -íča m ( ȉ í )
čeb. preprost lesen nizek panj: prodal je še zadnje kranjiče

kránjski -a -o prid. ( á )
1. star. slovenski : kranjski humor ; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj ; kranjski rojak
2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka ; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica ; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax ; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum ; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica ; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom ; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb

kránjstvo -a s ( ā )
1. v stari Avstriji pripadnost k deželi Kranjski: kranjstvo in štajerstvo
2. star. slovenstvo : rad je poudarjal svoje kranjstvo / simbol kranjstva

kránjščina -e ž ( á )
1. v stari Avstriji slovenski jezik na Kranjskem: koroščina, prekmurščina, štajerščina in kranjščina
2. star. slovenski jezik: govoriti kranjščino

kràp 1 krápa m ( ȁ á )
ploščata riba z dolgo hrbtno plavutjo, živeča v stoječih in počasi tekočih vodah: gojiti, loviti krape ; tolst, zamaščen krap
tur. podkovani krap tradicionalna prireditev v Ljubljani s sprevodom čolnov po Ljubljanici

kràp 2 krápa m ( ȁ á )
nav. mn., gastr. jed iz testa, pripravljenega iz ajdove ali pšenične moke, s skutnim ali drugačnim nadevom: zabeliti krape ; na mizi je bila polna skleda krapov

krápavica -e ž ( á )
nar. vzhodno krastača : krapavice in žabe

krápec -pca m ( ȃ )
gastr. jed iz valjanega testa s skutnim, smetanovim ali drugačnim namazom: jemati krapce iz peči

krápek -pka m ( ȃ )
nav. mn., gastr. manjši krap, jed: postregli so jim s krapki

krápinski -a -o prid. ( ȃ )
antr., v zvezi krapinski človek neandertalec, katerega okostje je bilo najdeno v Krapini: okostje krapinskega človeka

krápovec -vca m ( á )
nav. mn., zool. sladkovodne ribe z velikimi luskami in brkom podobnimi izrastki pod usti, Cyprinidae:

krás 1 -a m ( ȃ )
knjiž. (izredna) lepota: prevzel ga je kras deklet ; miloba in kras / kras gor / kras davnih dni
// star. okras : drevo je kras vrta

krás 2 in kràs krása m ( ȃ; ȁ á )
svet z značilnimi oblikami, nastalimi zaradi mehanskega in kemičnega delovanja vode v apnencu: pogozdovanje krasa / dinarski, primorski kras / prebivalci Krasa

krásen -sna -o prid. , m. spol stil. krasán, ž. spol stil. krasnà; krasnêjši ( ȃ )
nav. ekspr. zelo lep: imela je krasen obraz ; zdela se mu je krasna ; krasna dekleta / v rokah je držala krasen šopek ; krasna stara cerkev / dajal mu je krasen zgled / imel je krasen tenor / naredil se je krasen dan / od tod je krasen razgled ; najkrasnejšo senco je dajala lipa / spomin na krasen čas / iron. to je pa res krasna druščina
// zelo dober, pošten: to so krasni ljudje ; je pa res krasen fant

krasílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. s katerim se krasi, okrasen: krasilni predmeti / krasilno grmičevje / krasilna tehnika ; krasilna dejavnost dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem okrasov, okraskov

krasílnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost krasilnega: krasilnost izdelkov umetnega kovaštva / cilj tega slikarstva je disciplinirana krasilnost in jasno podajanje vsebine

krasílo -a s ( í )
knjiž. okras , lepotilo : prstan je bil edino njeno krasilo ; mazila in krasila

krasítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od krasiti: krasitev dvorane ; krasitev mesta za praznik / načini krasitve

krasíti -ím nedov. , krašèn ( ī í )
delati kaj (bolj) lepo, krasno: stene je krasil z različnimi motivi / ekspr. obraz mu je krasila črna brada / krasiti otroške obleke dodajati okraske

kraslíka -e ž ( í )
bot. rastlina z več cvetnimi klaski v enostranskem socvetju, Melica: kraslika in bilnica

krásnik -a m ( ȃ )
petr. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz piroksena in granata; eklogit : gnajs in krasnik
zool. borov krasnik hrošč kovinsko svetlikajoče se barve, ki leže jajčeca pod lubje borovih štorov, Chalcophora mariana

krasnoarmêjec -jca m ( ȇ )
rdečearmejec : četa krasnoarmejcev

krasnoslôvec -vca m ( ȏ )
1. star. kdor lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govori: bil je pravi umetnik in ne krasnoslovec
2. zastar. estet , leposlovec : naš krasnoslovec Stritar

krasnoslôviti -im nedov. ( ō ȏ )
1. star. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govoriti: zelo rad je krasnoslovil ; krasnosloviti o naravi
2. zastar. deklamirati : to pesem je z veseljem krasnoslovil

krasnoslôvje -a s ( ȏ )
1. star. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje: preziral je njegovo krasnoslovje / delo je označil kot golo krasnoslovje brez doživljajske podlage
2. zastar. estetika , leposlovje

krasoslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za krasoslovje: slovenski krasoslovci ; srečanje krasoslovcev ; geograf in krasoslovec

krasoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na krasoslovje: krasoslovne raziskave ; mednarodna krasoslovna šola

krasoslôvje -a s ( ȏ )
veda o krasu, kraških pojavih: razvoj, zgodovina krasoslovja ; inštitut za krasoslovje ; speleologija in krasoslovje / doktor krasoslovja ; študij krasoslovja

krasoslôvka -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za krasoslovje: znana japonska krasoslovka se je šolala tudi v Sloveniji

krasôta -e ž ( ó )
knjiž. (izredna) lepota: govoril je o ženski krasoti ; tu ne manjka krasote in cvetja / občudovali smo krasote pokrajine

krasôtec -tca m ( ó )
knjiž. zelo lep moški; lepotec : mlad krasotec / pravi krasotec si

krasôten -tna -o prid. ( ó )
knjiž., ekspr. zelo lep: krasotne mlade dame / krasotne stavbe / srnjak s krasotnim rogovjem

krasotíca -e ž ( í )
knjiž. zelo lepa ženska; lepotica : tudi njene hčere so bile krasotice

kráspati -am nedov. ( ȃ )
nar. praskati : mačka kraspa po vratih ; kraspa in grize / kraspati s kremplji, nohti / kraspati rano / kraspati se po glavi

krásta -e ž ( á )
strjen, posušen izcedek na rani: krasta se naredi, odpade ; imeti gnojne kraste ; odluščiti krasto
// mn., nar. garje : nalezel se je krast

krastáča -e ž ( á )
dvoživka z zavaljenim trupom in zgrbančeno kožo, posuto z debelimi bradavicami: po travi je nerodno hodila velika krastača ; pupki, žabe in krastače / ostudna, strupena krastača / navadna, orjaška krastača

krastáčji -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na krastače: krastačja glava ; dolge krastačje noge / nizko imel je prava krastačja usta

krástav -a -o prid. ( á )
ki ima kraste: krastav obraz ; roke je imel krastave in marogaste / zanemarjene krastave rane / krastava jabolka / krastave pege

krástavec -vca m ( á )
1. krastav človek: krastavci in gobavci
2. star. škrlup , fuzikladij : škropiti proti krastavcu

krástavka -e ž ( á )
bot. strupena lističasta goba s sivo rjavim klobukom, prekritim z belimi pikami; panterjeva mušnica

krástavost -i ž ( á )
1. lastnost, značilnost krastavega: krastavost obraza
2. agr. glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na listih in sadežih krastave pege; škrlup : krastavost kumar, sadja

krásti krádem nedov. , stil. kràl krála ( á ȃ )
jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: tat krade ; dokazali so mu, da je kradel in ropal ; krasti denar ; otroci so kradli jabolka na vrtu ; krade kot sraka / ta pa zelo rad krade / brezoseb. tako kot danes se še ni kradlo ; pren., ekspr. občutek krivde mu je kradel spanec
// povzročati, da kdo izgublja zlasti določene moralne kvalitete: krasti komu čast ; s takšnim govorjenjem mu je kradel dobro ime, ugled
ekspr. bogu čas krasti lenariti ; ekspr. čas mu krade moti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari ; preg. kdor laže, ta krade lažnivemu človeku se pripisuje tudi tatvina
etn. blago krasti otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi

krástica -e ž ( á )
manjšalnica od krasta: krastica se je že odluščila

kráščina -e ž ( ȃ )
1. kraško narečje: govoriti v kraščini
2. knjiž. kamnat, kraški svet: pred njim se je razprostirala kraščina

krašênje -a s ( é )
glagolnik od krasiti: lotil se je krašenja sobe / krašenje tort / umetnost krašenja

kráševec -vca m ( á )
kdor živi na kraškem svetu ali je doma s kraškega sveta: je pravi kraševec

kráševski -a -o prid. ( á )
kraški : kraševski svet

kráški -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kras: kamnit, pust kraški svet ; pogozdovanje kraških goličav ; kraška pokrajina ; kraška tla / kraški izvir ; kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu
2. nanašajoč se na Kras: postregli so jim s kraškimi specialitetami / to je značilna kraška govorica / pili so kraški teran teran s Krasa ; kraška burja ; kraško dvorišče dvorišče, obdano s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, na vhodni strani pa z zidom in vrati
agr. kraška motika kopača z dvema ali tremi roglji ; bot. kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis ; kraški šetraj pritlikav grmiček s črtalasto suličastimi listi in navadno belimi cveti v socvetjih, Satureja montana ; gastr. kraški pršut svinjsko stegno, presušeno na zraku ; geogr. kraški pojavi ; kraška dolina ; kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami

kràt 1 kráta m ( ȁ ā )
1. mat. grafično znamenje za množenje: med številki napisati krat [×]
2. star., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: že nekaj kratov je menjal službo ; koliko kratov sem mislil nate kolikokrat; velikokrat ; kakšnih pet kratov me je obiskal petkrat / zastar. vsota se je izplačala v štirih kratih obrokih

kràt 2 kráti ž ( ȁ ā )
star., v prislovni rabi, navadno z izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje izraz količine: tiste redke krati, ko ga vidi, se mu izogne ; ne prihaja na obisk kakor prejšnje krati prej ; zadnjo krat ti rečem zadnjikrat, zadnjič ; n-krat tolikšen; prim. drugekrati , enekrati , nekajkrati ipd.

krat 3 prisl.
1. mat. izraža množenje: dva krat [×] dve je štiri ; a krat [•] b je ab / pog. soba je velika štiri krat tri (metre)
2. s števnikom izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik: srce udari približno 70-krat na minuto; prim. dvakrat , stokrat , večkrat

krátek -tka -o prid. , krájši stil. kráčji ( á )
1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost; ant. dolg 2 : v roki je držal kratek kol ; hoditi s kratkimi koraki ; kratki lasje ; ima zelo kratek trup in dolge noge ; puška s kratko cevjo ; pes s kratko dlako ; kratka nit ; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna / obleka z dolgimi, kratkimi rokavi ; nosila je zelo kratko obleko ; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen / šport. žarg.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke ; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo / kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis ; kratka pesem ; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah ; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m
2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku ; šla sta na kratek sprehod ; boj je bil kratek ; kratka, a huda bolezen ; noči so postale zelo kratke ; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu ; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok ; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek ; počivali so le kratko uro
3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika ; zaradi kratkega stika je nastal požar ; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila ; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno ; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga ; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo ; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje ; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv ; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori ; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne ; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
jezikosl. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č ; kratki samoglasnik ; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje ; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m prim. krajši

kráten -tna -o ( ā )
s števnikom pridevnik od krat 1 : 3-kratna ponovitev

krátenje -a s ( á )
glagolnik od kratiti: kratenje pravic, svobode

kráter -ja m ( á )
1. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava; (vulkansko) žrelo : rob kraterja / iz kraterja teče razžarjena lava
2. lijakasta vdolbina, ki jo povzroči eksplozija ali padec meteorita: na ravnini je bilo veliko kraterjev ; globoki kraterji / bombni, meteoritski krater
astron. Lunin krater lijakasta vdolbina na Lunini površini z nekoliko dvignjenim robom ; elektr. krater jamica na pozitivni elektrodi obločnice

kráterski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krater: kraterski rob / kratersko jezero
obl. kraterski ovratnik navzdol zavihan okrogel ovratnik, odmaknjen od vratu

kratíca -e ž ( í )
ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov: raba kratic
// okrajšana beseda ali besedna zveza; okrajšava : na koncu knjige je dodan seznam kratic ; v tekstu je veliko kratic

krátiti -im nedov. , tudi kratíte; tudi kratíla ( á ā )
1. z dajalnikom povzročati, delati, da ima kdo česa manj: kratili so mu osnovne pravice ; prostosti, svobode mu ne kratimo ; kratiti komu dolžno spoštovanje ; teh ugodnosti si ne bom dovolil kratiti / ne krati mi veselja / z vpitjem mu je kratil jutranji mir, počitek ; pojdi in ne krati mi spanja
// star. braniti , preprečevati : vedno mu je kratila pijačo ; nihče mi tega ne more kratiti
2. star., z dajalnikom povzročati, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine; krajšati : z veselim pripovedovanjem ji je kratil zimske večere
star. s petjem si krati čas se zabava, odganja občutek praznote
3. zastar. delati kaj (bolj) kratko; skrajševati , krajšati : kratiti obleko / dan se že krati

kratívec -vca m ( ȋ )
jezikosl. grafično znamenje za kratki naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega kratkega zloga: krativec in ostrivec / dvojni krativec grafično znamenje za visoki ton naglašenega kratkega zloga

kratko... prvi del zloženk
nanašajoč se na kratek: kratkoceven, kratkodlak, kratkohlačnik ; kratkotrajen

kratkobeséden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
redkobeseden : ves večer je bila bolj kratkobesedna

kratkocéven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima kratko cev: kratkocevno pipico je natlačil s tobakom / kratkocevna puška

kratkôča -e ž ( ó )
kratkost : kratkoča predpisanih vzorcev / kratkoča nog

kratkočásen -sna -o prid. , kratkočásnejši ( á ā )
ki povzroča, ustvarja kratkočasje: kratkočasen film, sestavek ; večer je bil zelo kratkočasen / kratkočasen človek

kratkočásenje -a s ( á )
glagolnik od kratkočasiti: kratkočasenje občinstva / delo mu je pomenilo samo kratkočasenje in zabavo

kratkočásiti -im nedov. ( á ȃ )
povzročati komu kratkočasje: ves večer jih je kratkočasil ; kratkočasiti koga s petjem ; v družbi se kratkočasi

kratkočásje -a s ( ȃ )
duševno stanje ugodja, zadovoljstva: knjiga mu nudi prijetno kratkočasje ; to dela samo zaradi kratkočasja / kratkočasja je bilo dovolj ves večer kratkočasenja

kratkočásnež -a m ( ȃ )
ekspr. kratkočasen človek: bil je prijeten kramljavec in kratkočasnež

kratkočásnica -e ž ( ȃ )
ekspr. kratkočasna zgodba, pripoved: pripovedoval mu je burkaste kratkočasnice
// kratkočasna ženska: prijetno mu je bilo v družbi te kratkočasnice

kratkočásnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost kratkočasnega: kratkočasnost zgodbe / zaradi svoje kratkočasnosti je bil povsod dobrodošel

kratkodlák in kratkodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima kratko dlako: kratkodlak pes / mehko in kratkodlako krzno

kratkodlákar -ja m ( ȃ )
žival s kratko dlako, navadno pes: goji dolgodlakarje in kratkodlakarje
lov. nemški kratkodlakar lovski pes s kratko dlako, rjave barve ali bele barve z rjavimi lisami

kratkodnévnica -e ž ( ẹ̑ )
bot. rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje manj kot dvanajst ur dnevne svetlobe:

kratkodôben -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. kratek , kratkotrajen : kratkodobno veselje

kratkoglàv in kratkogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
antr. ki ima kratko in okroglo glavo: kratkoglav človek / kratkoglava lobanja

kratkoglávec -vca m ( ȃ )
antr. človek s kratko in okroglo glavo:

kratkoglávost -i ž ( ā )
antr. značilnost človeka s kratko in okroglo glavo:

kratkohláčen -čna -o prid. ( ȃ )
ekspr. ki nosi kratke hlače: kratkohlačni in od sonca zagoreli fant / rad se je spominjal svojih kratkohlačnih let

kratkohláčnik -a m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi kratke hlače, navadno otrok: vaški kratkohlačniki ; bosopetniki in kratkohlačniki / kratkohlačnik je prijokal domov otrok, deček

kratkokríl -a -o prid. ( ȋ ī )
1. ki ima kratka krila, kratke peruti: kratkokrile ptice
2. knjiž. ki nosi kratko krilo: kratkokrila dekleta

kratkokrílec -lca m ( ȋ )
nav. mn., zool. hrošči s kratkimi krili, Staphylinidae: kratkokrilci in mravlje

kratkokrílka -e ž ( ȋ )
knjiž., ekspr. ženska, ki nosi kratko krilo, navadno deklica: kratkokrilke in kratkohlačniki

kratkoláska -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima kratke lase: pred kratkim je postala kratkolaska ; ljubka, prikupna kratkolaska

krátkomálo in krátko málo člen. , piše se narazen ( ā-á )
uvaja strnjen zaključek povedanega: niso bili ne učenjaki ne filozofi, bili so kratko malo zdravo misleči ljudje ; bil je kratko malo vsega zmožen
// izraža podkrepitev trditve ali zanikanja: o zadevi je veliko govoril, lotil se je pa kratko malo ni ; če bomo hodili tako počasi, nas bo kratko malo prehitela noč
// izraža, da se dejanje zgodi brez preudarka, obotavljanja: nisem za to, da bi se kratko malo ravnali po drugih ; nič ni premišljevala, rekla je kratko malo ne / kratko malo, bilo je zabavno ; kratko malo, ne verjamem mu

kratkometrážec -žca m ( ȃ ) film. žarg.
kratkometražni film : v tekmovalnem sporedu bodo zavrteli deset kratkometražcev ; animirani kratkometražec ; odmeven kratkometražec ; predvajanje kratkometražca

kratkometrážen -žna -o prid. ( ȃ )
film., v zvezi kratkometražni film film, ki je dolg do 600 m: posneti kratkometražni film

kratkometrážnik -a m ( ȃ )
film. kratkometražni film: posneti kratkometražnik

kratkonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima kratke noge: bil je kratkonog in zavaljen / kratkonogi bivoli

kratkopecljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima kratek pecelj: kratkopecljati listi, plodovi / kratkopecljat cvet

kratkopŕst -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki ima kratke prste: imel je debelo, kratkoprsto roko

kratkorép in kratkorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima kratek rep: na vrvici je vodil kratkorepega psa

kratkorépec -pca m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim zadkom; rakovica

kratkoróčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kratek rok: kratkoročni kredit ; kratkoročno posojilo / kratkoročni načrt podjetja ; skleniti kratkoročni trgovinski sporazum
// kratkotrajen : kratkoročno zdravljenje

kratkoróg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima kratke roge: kratkoroga krava

kratkorokáven -vna -o prid. ( ā )
ki ima kratke rokave: kratkorokavna ženska obleka

kratkosápen -pna -o prid. ( ȃ )
ekspr. ki je v poteku večkrat prekinjen: melodika je bila kratkosapna
// ki traja kratek čas: kratkosapna ambicija

kratkosrájčnik -a m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi kratko srajco, navadno otrok: kratkosrajčnika sta se igrala v kuhinji / to pravljico pozna vsak kratkosrajčnik otrok, deček

krátkost stil. kratkóst -i ž ( á; ọ̑ )
lastnost, značilnost kratkega: kratkost predpisanega roka ; kratkost življenja / predavanje je bilo dobro sprejeto tudi zaradi kratkosti / kratkost lobanje

kratkostêbeln -a -o [ kratkostebələn in kratkostebəln ] prid. ( ȇ )
ki ima kratko steblo: kratkostebelna pšenica

kratkostíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kratki stik: kratkostični tok ; kratkostična napetost / kratkostični motor motor s kletko

kratkotrájen -jna -o prid. , kratkotrájnejši ( ā )
ki traja malo časa: kratkotrajna ploha ga je čisto premočila ; kratkotrajna sreča ; kriza je bila le kratkotrajna

kratkotrájnost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost kratkotrajnega: kratkotrajnost sreče, življenja

kratkoúmen -mna -o prid. ( ú ū )
star. nespameten , neumen : le kako je mogel biti tako kratkoumen

kratkovalôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na kratke valove: kratkovalovna svetloba / kratkovalovni oddajnik

kratkovíden -dna -o prid. , kratkovídnejši ( í ī )
1. ki dobro vidi samo bližnje predmete: bil je zelo kratkoviden in je moral nositi očala / kratkovidne oči
2. nav. ekspr. ki ne vidi vnaprej poteka česa: kratkoviden politik / napovedi so se izkazale za zelo kratkovidne

kratkovídnež -a m ( ȋ )
ekspr. kratkoviden človek: očala za kratkovidneže / le kako je mogel biti tak kratkovidnež

kratkovídnost -i ž ( í )
1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le bližnje predmete: zaradi kratkovidnosti je moral nositi očala
2. nav. ekspr. nesposobnost človeka, da bi vnaprej videl potek česa: njegova kratkovidnost je bila glavni vzrok neuspeha

kratkovláknat -a -o prid. ( ȃ )
ki ima kratka vlakna: kratkovlaknata preja
tekst. kratkovlaknati bombaž

kratkovrát in kratkovràt -áta -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima kratek vrat: debel, kratkovrat človek / kratkovrat konj

kratkožív -a -o prid. ( ȋ í )
1. knjiž. ki malo časa živi: kratkožive rastline / ekspr. nove ideje so bile zelo kratkožive
2. fiz. ki hitro radioaktivno razpada: kratkoživi izotopi

krátnik -a m ( ȃ )
s števnikom mnogokratnik : n-kratnik

kráva -e ž ( á )
1. odrasla samica goveda: krava muka, prežvekuje ; krava je povrgla ; molsti kravo ; odvezati, privezati kravo k jaslim ; pasti krave ; belkasta, lisasta krava ; breja krava ; prodati kravo s teletom ; bil je pijan kot krava zelo ; ima dolg jezik kot krava rep / krava daje mleko ; molzna krava / pog. nore krave bolezen norih krav
nižje pog. temu bi se še krave smejale je zelo neumno, smešno, nemogoče ; ekspr. saj nisva skupaj krav pasla nisva enaka, iste starosti, izobrazbe ; kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki ; ekspr. če nisi za šolo, pa pojdi krave past loti se drugega, umsko nezahtevnega dela ; ekspr. to se je zgodilo, ko sem še krave pasel ko sem bil še majhen ; ekspr. molzna krava kar se da zelo izkoriščati ; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim ; pog. krava pri gobcu molze kravo je treba dobro krmiti, da lahko daje veliko mleka; čim več se vloži v kaj, večji je uspeh ; star. vse skupaj je pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno
2. nizko grob, nevzgojen človek: to ti je prava krava ; s tako kravo ne morem nikamor / kot psovka: napil si se ga, krava ; o ti krava pijana
// kdor veliko, požrešno pije: ne bodi krava in nehaj že piti
zool. morske krave morskemu življenju prilagojeni sesalci, podobni kitom, Sirenia

kravájček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kravajec: delati kravajčke

kravájec -jca m ( ȃ )
star. droži, navadno v obliki hlebčkov: zamesiti kruh s kravajcem

kravál -a m ( ȃ )
ekspr. hrup , trušč , vpitje : nastal je strašen kraval / ne delaj kravala zaradi tega

krávar tudi kravár -ja m ( ȃ; á )
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav: kravarji in ovčarji
// govedar : kravar je že napojil živino

krávarica tudi kravaríca -e ž ( ȃ; í )
ženska, ki se poklicno ukvarja z oskrbovanjem krav: dekla in kravarica

kraváta -e ž ( ȃ )
(modni) dodatek, navadno k moški obleki, ki se namešča pod ovratnik srajce: nosil je temno kravato ; kar naprej si je popravljal kravato ; zavezati kravato ; svilena kravata / nosil je črno kravato kot znamenje žalovanja

kraváteljc -a [ kravatəljc ] m ( ȃ )
nižje pog., navadno v zvezi držati, prijeti za kravateljc držati, prijeti za zgornji, navadno sprednji del oblačila pri vratu: prijel ga je za kravateljc in ga vrgel na cesto
nižje pog., ekspr. prijeti, zgrabiti koga za kravateljc prisiliti koga, da ravna, govori, kot hoče, zahteva kaka oseba; zahtevati od koga pojasnilo, opravičilo

kraváten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kravato: kravatni vozel ; svileno kravatno blago / kravatna igla

krávče -ta tudi kravčè -éta s ( ā; ȅ ẹ́ )
ekspr. krava, navadno suha, stara: vse popoldne je pasel kravče

krávica -e ž ( á )
nav. ekspr. manjšalnica od krava: pasti kravico ; redil je samo eno kravico
pog. dojenček že pase kravice lahko leži na trebuhu z dvignjeno glavo in oprt na roke

krávina tudi kravína -e ž ( ȃ; í )
1. usnje iz goveje kože: suknjič, škornji iz kravine / predelava kravine kravje kože
2. kravje meso: pečena kravina

kravjáča -e ž ( á )
bot. slabša užitna goba svetlo rjave barve, Suillus bovinus:

krávjak tudi krávjek -a m ( ȃ )
goveji, zlasti kravji iztrebek: stopiti v kravjak

krávji -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na krave: kravja koža ; kravje mleko / konjski in kravji hlev ; kravji zvonci / šel je za kravjega hlapca, pastirja / počasna kravja vprega
nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten
tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin ; vet. kravje koze virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki izpuščajev ; kravja stoja konj stoja z navznoter ukrivljenimi nogami ; prisl.: piti po kravje

krávl -a m ( á )
šport. plavanje, pri katerem plavalec izmenično premika roke in noge: učiti kravl / hrbtni, prsni kravl

krávlanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kravlati: zamahi pri kravlanju

krávlati -am nedov. ( ȃ )
šport. žarg. plavati kravl: znala sta dobro kravlati

kravlíst -a m ( ȋ )
šport. žarg. športnik, ki se ukvarja s kravlom: bil je najboljši kravlist v državi

kravójec -jca m ( ọ̑ )
nar. rastlina z zelo visokim votlim steblom in zelenkastimi cveti v kobulih; orjaški silj : čaj iz kravojca

kravosès in kravosés -ésa m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zool. zelo velika indijska nestrupena kača; piton

krávše -ta tudi kravšè -éta s ( ā; ȅ ẹ́ )
ekspr. krava, navadno suha, stara: v hlevu je imel eno samo kravše

kráža -e ž ( á )
nav. mn., nav. ekspr. črti v obliki črke X: delati križe in kraže; prim. križa kraža

kŕc medm. ( ȓ )
izraža lahen udarec s prsti, navadno za svarilo: udaril ga je po roki: krc / krc, ga je krcnil po ušesu ; sam.: dobil boš krc

kŕcanje 1 -a s ( )
glagolnik od krcati 1 : krcanje po prstih

kŕcanje 2 -a s ( )
glagolnik od krcati 2 : dovoljenje za krcanje

kŕcati 1 -am nedov. ( )
lahno udarjati s prsti, navadno za svarilo: krcal ga je po ušesih
// ekspr. kratko, močno udarjati: krcal ga je s palico ; zaradi grde pisave ga je krcala po prstih

kŕcati 2 -am nedov. ( )
nakladati, natovarjati (na ladjo): krcati tovor

kŕcelj -clja tudi krcèlj -cljà m ( ŕ; ə̏ ȁ )
1. štrcelj : krcelj odrezane roke / krclji dreves
2. hlod : voziti krclje na žago

kŕcljast -a -o prid. ( ŕ )
zastar. štrcljast : krcljast rep

kŕcniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. lahno udariti s prsti, navadno za svarilo: močno ga je krcnil po nosu / krcnila je po sveči in jo ugasnila
// ekspr. kratko, močno udariti: krcnil ga je po roki
2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: dobro si ga krcnil

kŕč -a m ( ȓ r̄ )
nehoteno, boleče delovanje mišic, pri katerem se spremeni zlasti njihova napetost: krč je polagoma popustil ; zvijala se je v hudih krčih ; sredstvo proti krčem ; bolezen s hudimi krči v trebuhu ; zvijal se je kakor v krčih / pog.: še vedno ga drži krč ; prijel ga je krč v noge ; krč ga stresa v enakomernih presledkih ; krč ga je zvil / občutil je krč v želodcu krčevito, sunkovito bolečino / božjastni krč ; črevesni krč ; začeli so se porodni krči ; smrtni krči / ekspr., z oslabljenim pomenom odrevenel je v krču groze ; pren., knjiž. imperij stresajo predsmrtni krči ; poletje se zvija v zadnjih krčih
med. mrtvični ali otrpni krč tetanus ; srčni krč angina pectoris

kŕčast -a -o prid. ( )
nanašajoč se na krč: od napora je imel krčaste prste / krčast napor krčevit

kŕčen -čna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na krč: krčna odrevenelost / ekspr. masiral si je krčno nogo
med. krčna žila bolezensko razširjena (žila) dovodnica

kŕčenje 1 -a s ( ŕ )
glagolnik od krčiti 1 : neenakomerno krčenje mišic / krčenje črevesja / krčenje lesa ; krčenje blaga po dolžini in širini / krčenje investicij

kŕčenje 2 -a s ( ŕ )
glagolnik od krčiti 2 : prepoved krčenja gozda / krčenje ledine, zemljišča

krčevína -e ž ( í )
zemljišče, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: vinogradi in krčevine / oranje krčevin

krčevít -a -o prid. , krčevítejši ( ȋ )
podoben krču: občutil je krčevito bolečino ; krčevito zvijanje želodca / napad krčevitega dušenja / okorni in krčeviti gibi rok
// ekspr. zelo hud, močen: bruhnila je v krčevit jok, smeh / komaj se je rešil iz krčevitega objema / za takšno dejanje je bil potreben krčevit napor

krčevítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost krčevitega: krčevitost kretenj / z vso krčevitostjo se je držal palice / polaščala se ga je neka krčevitost

krčílen 1 -lna -o prid. ( ȋ )
ki krči, upogiba: krčilna moč

krčílen 2 -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se krči, odstranjuje drevje: krčilno orodje

krčítev -tve ž ( ȋ )
krčenje 2 : krčitev gozda

kŕčiti 1 -im nedov. ( ŕ ȓ )
1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke ; krčiti in iztezati nogo ; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest ; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
// ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo ; lica so se ji krčila
2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec ; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila

kŕčiti 2 -im nedov. ( ŕ r̄ )
1. odstranjevati, sekati drevje, grmovje z zemljišča, zlasti v gozdu: krčiti goščavo, gozd, grmičje
// pridobivati obdelovalno zemljo: krčiti ledino ; krčil je svet ob vodi
2. v zvezi krčiti pot delati pot na prej neprehodnem ozemlju: le s težavo (si) je krčil pot v gozdu / krčiti pot skozi sneg ; pren., ekspr. krčiti pot demokraciji, svobodi

krčljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) krči: krčljive mišice ; krčljive stene žil / krčljive lovke

krčljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost krčljivega: krčljivost mišičja

kŕčma -e ž ( )
preprost gostinski lokal, v katerem se streže navadno samo s pijačami: odpreti krčmo ; iti, hoditi, zahajati v krčmo ; obcestna, vaška krčma / ekspr. vsa krčma je prepevala vsi ljudje v krčmi / ekspr. balkanska krčma neupoštevanje zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov
// ekspr. gostilna : posedati po krčmah

krčmár -ja m ( á )
lastnik ali upravnik krčme: krčmar mu je prinesel vina ; debel krčmar
// ekspr. gostilničar : trgovci in krčmarji
pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin

krčmaríca -e ž ( í )
lastnica ali upravnica krčme: debela krčmarica
// ekspr. gostilničarka

krčmáriti -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se s krčmarstvom: pred enim letom je začel krčmariti

krčmárka -e ž ( á )
krčmarica : prijazna krčmarka

krčmárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krčmarje: krčmarska dejavnost / krčmarsko znamenje

krčmárstvo -a s ( ȃ )
dejavnost krčmarjev: oprijel se je krčmarstva

kŕčmica -e ž ( )
manjšalnica od krčma: ob poti je stala samotna krčmica

kŕčnica -e ž ( ȓ )
1. knjiž. krčna žila: zdraviti krčnice
2. nar. šentjanževka, šentjanževa roža: čaj iz krčnice
bot. trajnica z rumenimi cveti in navadno prosojno pikastimi listi, Hypericum

krdélce -a s ( ẹ̄ )
manjšalnica od krdelo: krdelce volkov / krdelce otrok se je igralo pred hišo / krdelce vojakov

krdélen -lna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od krdelo: krdelne živali

krdélo -a s ( ẹ̄ )
1. neurejena, navadno manjša skupina živali: krdelo konj, psov / volkovi se družijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata
// nav. slabš., s prilastkom skupina ljudi: pred hišo se je podilo krdelo otrok ; na cesti stoji krdelo žensk / sovražna krdela / ekspr. celo krdelo občudovalcev je stalo okrog nje
2. star., z rodilnikom velika količina, množina: krdelo kopriv je raslo ob poti / zagrnilo ga je krdelo spominov

krdéloma prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. v krdelih: tigri prihajajo krdeloma pit vodo

kreácija -e ž ( á )
navadno s prilastkom delo, ki je posledica uresničevanja določenih sposobnosti, prizadevanj zlasti na umetniškem področju, stvaritev: dovršene igralske, pevske kreacije ; bil je nepristranski tudi do lastnih kreacij / zbirka pesmi je ena izmed njegovih številnih umetniških kreacij / kreacija Hamletovega lika se mu je zdela zelo zahtevna
// obl. delo, ki je posledica uresničevanja izvirnih zamisli na področju mode: kostim je pariška kreacija / modna kreacija

kreatívec -vca m ( ȋ )
publ. ustvarjalec : umetniški razvoj kreativca

kreatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki kreira, ustvarjalen: kreativni igralec / kreativna moč, sposobnost umetnika / kreativna fantazija / formativni in kreativni proces ; kreativna dejavnost

kreatívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost kreativnega, ustvarjalnost: režijska kreativnost ; poglobljena umetniška kreativnost / kreativnost igralca / v svojih modelih je pokazal precej kreativnosti

kreátor -ja m ( ȃ )
1. obl. kdor uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode: kreator pariških jesenskih modelov / slavni modni kreatorji
2. knjiž. kdor daje čemu bistvene značilnosti, oblikovalec: arhitekti kot kreatorji modernih stanovanj / kreator družbenega dogajanja

kreátorka -e ž ( ȃ )
obl. ženska, ki uresničuje svoje izvirne zamisli na področju mode: kreatorka ženskih plaščev / modna kreatorka

kreátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kreatorje: kreatorske sposobnosti / tekstilna tovarna ima tudi kreatorski oddelek

kreátorstvo -a s ( ȃ )
obl., navadno v zvezi modno kreatorstvo dejavnost modnih kreatorjev: razvoj modnega kreatorstva

kreatúra -e ž ( ȗ )
1. knjiž. bitje 2 , človek : življenje ljudi in drugih kreatur v naravi / smilijo se mu uboge človeške kreature
// narava , stvarstvo : duh daje sijaj vsej kreaturi
2. slabš., navadno s prilastkom človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje: to ti je prava kreatura ; bedna, klavrna, zlobna kreatura / iz njega je naredil kreaturo

krebúljica -e ž ( ú )
bot., navadno v zvezi prava krebuljica rastlina s prijetnim vonjem in belimi, drobnimi cveti v kobulih, Anthriscus cerefolium: prežganka z jajcem in krebuljico / čaj iz krebuljice

kréč -a m ( ẹ̑ )
bot. blazinasta ali rušnata gorska rastlina s posameznimi ali v latasto socvetje združenimi cveti, Saxifraga: skorjasti kreč

kréčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. širiti , razmikati : krečiti noge, prste / krečil se je na postelji

kréčnica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot. rastline, navadno blazinaste, z majhnimi cveti v socvetju, Saxifragaceae:

kréda -e ž ( ẹ̑ )
1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo ; pisati s kredo na tablo ; barvasta kreda ; košček krede ; škatlica kred ; bled kot kreda / krojaška kreda ; šolska kreda
// petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita
2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi
// risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem
3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so prevladovali dinozavri in so se razvili listavci ter žužkojedi: jura in kreda
star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje
obrt. snov za beljenje iz kaolina

krédast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kredo: kredasta masa / kredaste skale / ekspr. bila je čisto kredasta v obraz bela

kréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kredo: najfinejši kredni prah ; pogorje je sestavljeno iz krednih skladov ; bele kredne skale / podaril mu je kredne barvice / kredna risba / kredna doba
papir. kredni papir nekdaj papir, premazan z mešanico krede in kleja

kredénca -e ž ( ẹ̑ )
kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor: vzeti krožnike iz kredence ; steklenico je postavil v kredenco ; police v kredenci / kuhinjska kredenca / v jedilnico je postavil veliko hrastovo kredenco z rezbarijami

kredibílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki je verodostojen, vreden zaupanja: kredibilen partner ; kredibilna država, vlada

kredibílnost -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kdo kredibilen: izgubiti kredibilnost ; politična kredibilnost ; ugled in kredibilnost države

kredít -a m ( ȋ )
materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobiti velik kredit ; jemati kredite ; prositi za kredit ; vračanje kredita ; jamstvo za kredit / najeti kredit / dati komu kredit / črpati kredit jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska ; v banki imam še nekaj kredita ; porabil je že ves kredit ; blokiranje kreditov / odobriti kredit / odplačal, vrnil je že ves kredit dolg / bančni kredit ki ga da banka ; denarni kredit v obliki denarja
// razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takšnih materialnih sredstev: skleniti kredit ; ustvarjati vedno nove kredite ; pravna oblika kredita / referent za kredit / dolgoročni kredit nad deset let ; kratkoročni kredit do dveh let ; srednjeročni kredit od dveh do desetih let
// v prislovni rabi, v zvezi na kredit izraža trgovanje, ki temelji na takšnem razmerju: avtomobili se dobijo na kredit ; kupovati, prodajati na kredit
ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo ; ekspr. toliko kredita že imam pri tebi, da mi boš verjel toliko mi že zaupaš, da mi boš verjel ; ekspr. živeti na kredit biti vedno zadolžen ; ekspr. bil je ob ves kredit izgubil je zaupanje, spoštovanje
fin. blagovni kredit za financiranje trgovanja z blagom ; investicijski krediti za investicije ; izvozni kredit ; javni kredit ki ga najamejo državni organi ; namenski kredit za točno določen namen ; obrestni kredit pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti ; obročni kredit dan s pogojem obročnega odplačevanja ; potrošniški kredit ; premostitveni kredit ; (proračunski) kredit materialna sredstva, ki jih odobri država brez obveznosti vrnitve ; zasebni kredit

kredíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kredit: kreditna dejavnost ; razvito kreditno poslovanje / znosni kreditni pogoji / kreditni sklad banke ; kreditna sredstva / naš kreditni sistem ; kreditna politika / kreditno gospodarstvo gospodarstvo, v katerem ima kreditiranje zelo pomembno vlogo / kreditni zavodi / kreditni referent referent za kredit
ekon. kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo ; fin. kreditni potencial materialna sredstva, ki jih lahko da kreditor ; kreditna pogodba ; kreditno pismo bančna listina, s katero je mogoče dvigati zneske pri drugih bankah

kreditíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kreditirati: kreditiranje kmetijstva / spremeniti sistem kreditiranja / kratkoročno kreditiranje / sklad za kreditiranje stanovanjske izgradnje

kreditírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati kredit: kreditirati zasebne kmete
// s kreditom omogočiti kako delo: kreditirati izvoz ; banka kreditira več objektov / pog. nakupe so jim kreditirali dali na kredit

kreditojemálec -lca [ kreditojemau̯ca in kreditojemalca ] m ( ȃ )
fin. kdor jemlje, dobi kredit: kreditojemalec in njegov porok / kreditojemalec ni plačal dospelega obroka

kredítor -ja m ( ȋ )
fin. kdor da kredit, upnik: iskati kreditorja za gradnjo novega obrata ; potencialni kreditor

krédnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kredo: krednat prah / krednata tla / krednate skale

kredo gl. credo

krég -a m ( ẹ̑ ) pog.
1. opominjanje , oštevanje : malo krega je včasih dobro
2. prepir , prerekanje : iz hiše se je zaslišal kreg

kréganje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od kregati: tudi kreganje nič ne zaleže / v gostilni je nastalo kreganje

krégati -am nedov. ( ẹ̑ )
pog. opominjati , oštevati : če je jokal, ga je kregal ; mati jo je večkrat kregala ; kregati učenca zaradi malomarnosti ; glasno ga je kregal / za vsako stvar me krega

kreháč -a m ( á )
slabš. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehač

kréhanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od krehati: nepretrgano krehanje

kréhati -am nedov. ( ẹ̄ ) ekspr.
1. močno in hripavo kašljati: že mesece in mesece kreha
// slabš. kašljati : prehladil se je in sedaj kreha
2. dajati močne, hripave glasove: konji pihajo in krehajo

kréhavec -vca m ( ẹ̄ )
ekspr. kdor (pogosto) močno in hripavo kašlja: star krehavec / bolehavci in krehavci

kréheljc -a [ krehəljc ] m ( ẹ̑ )
zool. divja raca z zelenimi očmi, Anas crecca: iz ločja je zletela jata kreheljcev

krehetáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr. govoriti s hripavim glasom: ves čas je nekaj krehetal

kréhlja -e ž ( ẹ̑ )
zool. kreheljc : jata krehelj

kréhniti -em tudi krêhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ ) ekspr.
1. močno in hripavo zakašljati: krehnil je in v prsih ga je zbodlo
// slabš. zakašljati : v zadregi je krehnil
2. dati močen, zamolkel glas: krehnili so vsi topovi hkrati

kreíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kreirati: poglobil se je v kreiranje Cankarjevih dramskih likov / kreiranje novih modelov / kreiranje enotne politike

kreírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja zlasti v gledališki umetnosti, ustvarjati: iz razočaranja kreira fiktivni svet ; v tem nastopu je kreiral eno svojih najboljših vlog / kreirati Hamleta
// obl. uresničevati svoje izvirne zamisli na področju mode: za pomlad so kreirali nove kostime
2. knjiž. dajati komu, čemu bistvene značilnosti, oblikovati: kot umetnika so ga kreirali predvsem klasiki ; kreirati zunanjo politiko / v svojih delih je skušal kreirati nov svet

krèk medm. ( ȅ )
posnema glas čigre ali nekaterih drugih ptic: krek, krek, vrešči čigra

kréker -ja m ( ẹ̑ )
gastr. krhko, ploščato pecivo iz nevzhajanega testa, navadno slano in z dodatki: jesti krekerje ; sendvič iz krekerjev / krekerji s sirom

krekèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
kreketanje : sračji kreket

kreketánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kreketati: sračje kreketanje ; kreketanje žab

kreketáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglašati se s kratkim, rezkim glasom: nekje daleč je kreketala sraka ; žabe kreketajo v mlaki

kréking tudi cracking -a [ kréking- ] m ( ẹ̑ )
kem. pridobivanje bencina, petroleja iz mineralnega olja z visoko temperaturo in visokim pritiskom: začeti v proizvodnji s krekingom ; v prid. rabi: kreking proces

krekíranje -a s ( ȋ )
kem. razgrajevanje velikih molekul v manjše s toploto: pridobivati visokooktanski bencin s krekiranjem

krékovec -vca m ( ẹ̑ )
pristaš kulturnih in političnih nazorov Janeza E. Kreka: spor krekovcev z drugimi strankami

krékovt -a m ( ẹ̑ )
zool. ptica z močnim kljunom in kratkim repom, ki se hrani predvsem z gozdnimi sadeži, Nucifraga caryocatactes: ustrelil je šojo in krekovta

kreljút -i ž ( ȗ )
knjiž. perut : petelin frfota s kreljutmi ; netopirjeve kreljuti ; ptica z zlomljeno kreljutjo

krém -- prid. ( ẹ̑ )
podoben barvi smetane, rumeno bel: krem obleka iz atlasove svile / krem barva

kréma -e ž ( ẹ̑ )
1. mazilo za nego, zaščito kože: uporabljati kremo ; natreti obraz, roke s kremo ; kreme in dišeča olja / čistilna krema ; dnevna, nočna krema ; mastna krema ki vsebuje veliko maščobe ; krema za sončenje
// sredstvo za čiščenje, loščenje: namazati čevlje s kremo / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivska krema ; krema za čevlje ; krema za zobe
2. gastr. gostejša slaščica iz jajc, smetane, sladkorja z različnimi dodatki: postreči s kremo
gastr. krema nadev za slaščice iz masla, sladkorja in različnih dodatkov ; kozm. hranilna krema ki vsebuje veliko za kožo hranilnih snovi ; regenerativna krema

kremácija -e ž ( á )
knjiž. sežiganje (mrličev): udeležiti se kremacije

krémast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben barvi smetane, rumeno bel: platno je kremaste barve

krematórij -a m ( ọ́ )
stavba, prostor, kjer se sežigajo mrliči: zgraditev krematorija ; pokopališče s krematorijem

krematórijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na krematorij: krematorijski dimnik / krematorijske peči

krêmen 1 -éna m ( é ẹ́ )
zelo trda in krhka kamnina steklenega sijaja: lomiti kremen ; zrna kremena ; po značaju je trd kot kremen / kremen in jeklo ; pren., pesn. Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim (O. Župančič)
min. kristalna ali zrnata oblika kremenice
// kos, del te kamnine: ukresati iskro iz kremena ; konji so dirjali tako, da je letel kremen izpod kopit / puška na kremen kremenjača

krémen 2 -mna -o prid. ( ẹ̑ )
1. gastr., v zvezi kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme: jesti kremne rezine ; postreči s svežimi kremnimi rezinami
2. kremast , krem : klobuk kremne barve
gastr. kremna jed gosto tekoča jed, pripravljena v mešalniku

kremén 3 -a -o prid. ( ẹ̑ )
kremenast : kremena sekira / kremen in neustrašen človek kremenit

kreménast -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kremen: kremenasta usedlina / kremenasta zemlja / kremenast apnenec
arheol. kremenasto orodje ; bot. kremenaste alge alge s kremenasto lupinico, Diatomeae

kreménčast -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kremen: kremenčasta prst / kremenčasta pot / kremenčast pesek kremenov
bot. kremenčaste alge kremenaste alge

kreménček -čka m ( ẹ̑ )
manjšalnica od kremen: na puščico pritrjen oster kremenček

kreménčev -a -o prid. ( ẹ̑ )
kremenov : kremenčev pesek, prah / kremenčeva svetilka ; kremenčevo steklo

kreménec -nca m ( ẹ̑ )
star. kremen 1 : zrna kremenca
kem. silicij

kremeníca -e ž ( í )
min. brezbarvna spojina silicija z dvema atomoma kisika: meteoriti, bogati s kremenico

kremenít -a -o prid. ( ȋ )
1. ekspr. odločen , trden , neustrašen 2 : kremenit človek / kremenit značaj
2. star. kremenast : kremenita zemlja

kremenítost -i ž ( ȋ )
ekspr. lastnost kremenitega: kremenitost značaja

kremenjáča -e ž ( á )
nekdaj puška, ki ima na petelinu kremenovo ploščico: na hrbtu je nosil dolgo kremenjačo
zool. kremenjače morske spužve z ogrodjem iz kremenastih iglic, Silicispongiae

kremenják -a m ( á )
kremen 1 : lomiti kremenjak

kreménje -a s ( ẹ̑ )
več kremenov, kremeni: kremenje se je iskrilo

kreménka -e ž ( ẹ̄ )
1. petr. prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej: plasti kremenke
2. knjiž. kremenjača : vojaki z bajoneti in kremenkami

kreménov -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kremen: kremenov pesek, prah ; debela plast kremenove usedline / kremenova prst / bogate kremenove žile / kremenova ploščica
arheol. kremenovi noži ; elektr. kremenova svetilka svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke ; kem. kremenovo steklo steklo iz čistega kremena ; petr. kremenova labora

kreménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
kremenov : kremenski prah

kremírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
upepeliti truplo: truplo so kremirali, pepel pa raztresli

krémov -a -o prid. ( ẹ̑ )
navadno v zvezi kremova rezina kremna rezina: naročiti kremove rezine

krempáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. praskati : krempati z nohti

krémpelj -plja m ( ẹ́ )
1. nav. mn. roževinast ukrivljen izrastek na koncih prstov nekaterih sesalcev, ptičev, plazilcev: praskati s kremplji ; močni, veliki kremplji ; ostri kremplji ; tigrovi kremplji ; kremplji plenilca, roparice / jastreb je zadrl, zasadil kremplje v plen / zgrabiti s kremplji / brusiti si kremplje ; pren., ekspr. kremplji žerjava so se zarili v zemljo
2. slabš. prst 1 : udaril ga je po krempljih / z umazanimi kremplji je brskal po hrani
// noht : poreži si že te kremplje ; dolgi kremplji
3. nav. mn., ekspr., v zvezi z iz, v močen vpliv, oblast: težko se je rešil iz njegovih krempljev ; dobil ga je v kremplje ; mi že še prideš v kremplje / pog. sam hudič ga ima v krempljih ; iztrgal ga je iz krempljev smrti
4. ekspr. dekle, navadno zelo mlada: bila je prav srčkan krempelj
5. nav. mn., nar. koroško krampež : na noge si je privezal kremplje in začel plezati na drevo
pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta ; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost

krémpeljc -a [ krempəljc ] m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. krempelj , krempeljček : ptičji krempeljci / dobil jih boš po krempeljcih

krémpeljček -čka [ krempəljčək ] m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od krempelj: ostri krempeljčki / ljubk. postala je čeden krempeljček

krémpljast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben kremplju: krempljasti nohti, prsti ; krempljasta roka
// ki ima kremplje: medved ga je oplazil s težko krempljasto šapo

krempljáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. praskati (s kremplji): kokoši so krempljale po dvorišču

krémšníta -e ž ( ẹ̑-í )
nižje pog. kremna rezina: bi pojedla vsak eno kremšnito?

krémža -e ž ( ẹ̑ )
1. gube, poteze, ki nastanejo pri kremženju: nasmeh se mu je spremenil v kremžo / šlo mu je na kremžo na jok
2. slabš. kdor se (rad) joka: ne bodi taka kremža
// malodušen, črnogled, neodločen človek: ne zna si pomagati, ker je prevelika kremža

krémžast -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki se (rad) kremži: razvajen in kremžast otrok / kremžast obraz

krémženje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od kremžiti: kremženje obraza / kremženja ni mogel več poslušati

krémžiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
delati gube, poteze kot pri joku: zadržano ihtenje mu je kremžilo lica ; kremžiti obraz, usta ; kremžil se je in se cmeril ; pil je cviček in se kremžil / ekspr. prijazno kremži lice

kreníti krénem dov. ( ī ẹ́ )
1. začeti hoditi, premikati se: ko se je znočilo, je kolona krenila ; pogreb je krenil ; vlak je krenil s postaje ; avto je počasi krenil
// s prislovnim določilom iti (stran), oditi: iz kavarne je krenil takoj domov ; kreniti od mize ; s hitrimi koraki je krenil proti vasi / krenili so k sosedom ; zgodaj zjutraj je krenil na pot odpravil se / krenili so od brega odpuli, odjadrali / čete so krenile v boj
2. spremeniti smer poti, gibanja, hoje: krenil je z glavne ceste na kolovoz ; kreniti vstran ; kreniti na desno, v levo ; pren. razvoj je krenil v drugo smer ; njegove misli so krenile drugam
// navadno v zvezi s pot začeti delati, živeti drugače, navadno moralno oporečno: krenil je svojo pot ; kreniti s prave poti ; kreniti na napačno, zločinsko pot ; kreniti bo treba na resnejšo pot ; kreniti po krivih poteh
3. narediti gib, premakniti: žival je krenila glavo ; kreniti z nogo, roko / ni krenil pogleda s hčere
kreniti z mrtve točke premakniti se z mrtve točke

kreól -a m ( ọ̑ )
potomec evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki: argentinski, čilski, mehiški kreoli ; bogati kreoli ; Indijanci in kreoli / francoski kreoli

kreolín -a m ( ȋ )
kem. temno rjava zmes katranskega olja in mila, ki se uporablja za razkuževanje: razkužiti hlev s kreolinom

kreólka -e ž ( ọ̑ )
potomka evropskih priseljencev, zlasti Špancev, v Latinski Ameriki: lepe kreolke ; rjavolasa kreolka

kreólski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kreole: postaven kreolski častnik / kreolsko prebivalstvo

kreozót -a m ( ọ̑ )
kem. ostro dišeča strupena oljnata tekočina, dobljena iz katrana: prepojiti les s kreozotom

krép -a m ( ẹ̑ )
tkanina z drobnozrnato površino, navadno za ženske obleke: črni krep ; obleka iz zelenega krepa
gled. nitast, lasem podoben pripomoček za imitiranje brk in brade ; tekst. močno sukana preja, ki se po tkanju zgrbanči in da tkanini drobnozrnato površino ; v prid. rabi: krep preja ; krep tkanina
papir. krep papir navadno mehek papir s prečno nagubano površino

krepak gl. krepek

krépast -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz krepa: klobuk, ovit s krepastim trakom ; krepasta obleka
// ekspr. podoben krepu: imela je čisto krepaste lase

krepáti -ám dov. , krêpal ( á ȃ )
nižje pog., ekspr. poginiti : krava je krepala
// nizko umreti : tudi ti boš enkrat krepal

krepávati -am nedov. ( ȃ ) nižje pog.
1. ekspr. poginjati : svinja krepava
// nizko umirati : mnogo ljudi krepava od gladu
2. nizko živeti v zelo slabih razmerah: krepaval je in se ubijal celo življenje

krepčálen -lna -o prid. ( ȃ )
star. krepčilen : krepčalna hrana / krepčalno spanje

krepčáti -ám nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr. povzročati, da postane kaj krepkejše, močnejše: hladna voda ga je krepčala ; bolnik se krepča z vinom / krepčal me je z dobrimi besedami

krepčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. krepčati : takšno dejanje krepčuje voljo

krepčílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki daje moč, krepkost: krepčilna pijača / krepčilno sredstvo / objel ga je krepčilni spanec

krepčílo -a s ( í )
nav. ekspr. kar daje moč, krepkost: planinci so bili potrebni krepčila / v gostilni so dobili prijeten počitek in krepčilo

krepčína -e ž ( í ) star.
1. moč 1 , krepkost : krepčina mišic, telesa / duševna krepčina
2. krepost : presenetili sta njena zadržanost in krepčina
3. okrepčilo : potrebni so bili krepčine

krépdešín -a m ( ẹ̑-ȋ )
tekst. tkanina za ženske obleke, bluze in podlogo iz svile ali rejona: večerna obleka iz krepdešina

krêpek in krepák krêpka -o tudi prid. , krepkêjši ( é ȃ é )
1. nav. ekspr. sposoben opravljati naporno fizično delo; močen : krepek mož ; gospodarna in krepka žena ; postal je zelo krepek / bil je visok in krepek človek
2. nav. ekspr. opravljen z veliko močjo, silo: krepek odriv ; krepek sunek, udarec ; s krepkim zamahom se je pognal naprej
3. ekspr. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: beli in krepki zobje / ima krepke prsi / krepke veje drevesa
4. nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti presega navadno stopnjo: krepek fant ; krepka postava se je komaj prerinila skozi vrata / bila je krepka v telo
5. ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: kuhala je samo krepko hrano / dobili so krepek zajtrk / krepka juha
6. nav. ekspr. ki presega navadno, običajno stopnjo
a) glede na obseg, količino: naredil je krepek požirek / krepka disharmonija / pogrezniti se v krepek spanec
b) glede na čutno zaznavnost: krepek vonj šmarnic / krepke barve / krepek glas, smeh
7. ekspr. jedrnat , jasen : v svojem delu se je dokopal do krepkega izraza ; pisal je v krepkem in sočnem jeziku / krepek humor
// evfem. grob 2 , žaljiv : krepki izrazi / krepka kletev, psovka / preganjal je krepko govorico
ekspr. bil je mož krepkega duha, krepke volje odločen, stanoviten ; ekspr. plačati bo moral krepek milijon več kot milijon; zelo veliko ; ekspr. krepka laž velika, očitna ; ekspr. krepke poteze obraza zelo vidne, izrazite
tisk. krepka črka črka z debelimi potezami

krepél -i [ krepeu̯ ] ž ( ẹ̑ )
star. krepelce , krepelec : za njim je vrgel krepel
// nav. mn. noga ali roka: imaš čisto prezeble krepeli

krepêlce -a s ( ē )
okleščen kos veje ali tanjšega debla: pobral je krepelce in ga vrgel za njim ; s krepelcem ga je udaril po glavi
// slabš. puška, navadno starinska: krepelce je imel obešeno čez ramo

krepêlec -lca m ( é )
okleščen kos veje ali tanjšega debla: pod noge mu je vrgel krepelec ; smolnat krepelec
// slabš. puška, navadno starinska: na rami je nosil dolg krepelec

krepelíti -ím nedov. ( ī í )
star. metati v koga polena, krepelca: neusmiljeno je krepelil kokoši, psa

krepêlo -a s ( é )
krepelce , krepelec : udaril ga je s krepelom
// slabš. puška, navadno starinska: krepelo si je obesil na ramo

krepén -a -o prid. ( ẹ̑ )
otrdel, otrpel od mraza: imel je čisto krepene prste / krepeno drevje zmrznjeno

krepenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
postajati trd, otrpel od mraza: prsti so mu krepeneli / sneg krepeni zmrzuje

krepílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki daje moč, krepkost: krepilna hrana / jemal je razna krepilna sredstva / krepilen sen, spanec

krepílo -a s ( í )
star. krepčilo , okrepčilo : potrebni so bili krepila / duševno krepilo

krepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od krepiti: krepitev mišic, organizma ; vaja za krepitev nog / krepitev glasu / krepitev miru in varnosti ; notranja krepitev države

krepíti -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj (bolj) krepko, močno: s telovadbo krepiti mišice, telo / počitek krepi njene živce ; veter se krepi ; pren. njegova vloga se je vedno bolj krepila
2. ekspr. delati kaj številčno močnejše: krepiti moramo naše vrste ; vrste revolucionarjev so se krepile

krepko... prvi del zloženk
nanašajoč se na krepek: krepkodušen, krepkovoljnost

krepkodúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
star. pogumen , odločen : to lahko stori samo zelo krepkodušen mož

krêpkost tudi krepkóst -i ž ( é; ọ̑ ) nav. ekspr.
1. lastnost krepkega človeka: krepkost telesa
2. knjiž. moč 1 : bil je vesel svoje mladosti in krepkosti / v govoru je bila njegova glavna krepkost
star. duševna krepkost odločnost, stanovitnost

krepkovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
star. odločen , stanoviten : zelo krepkovoljen človek je

krepljênje -a s ( é )
krepitev : vaje za krepljenje telesa / krepljenje narodne zavesti

krêpniti -em in krépniti -em dov. ( é ȇ; ẹ́ ẹ̑ )
nižje pog., ekspr. poginiti : krava je krepnila
// nizko umreti : saj ne boš krepnil od mraza

krepóst -i ž ( ọ̑ )
1. moralno, značajsko pozitivna lastnost: poveličeval je njegove kreposti ; skromnost, zmernost in druge kreposti / star. kreposti naroda dobre lastnosti, odlike
2. star. poštenost , neoporečnost : treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana ; znan je po svoji kreposti
3. zastar. moč 1 , krepkost : ohraniti mladeniško krepost / krepost in lepota domačega jezika / spoznati krepost pripomočka učinkovitost
šalj. je utelešena krepost zelo pošten, zmeren ; ekspr. kaj bi se mučil s krepostjo zakaj bi bil zmeren, zdržen
rel. vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k dobremu

krepósten -tna -o prid. ( ọ̑ )
1. star. pošten 2 , neoporečen : urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen ; v mladih letih ni bila ravno krepostna
2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje

krepóstnež -a m ( ọ̑ )
nav. iron. pošten, neoporečen človek: prikazovati lažne krepostneže / glej ga krepostneža, ki se skrivaj vdaja poltenosti

krepóstnica -e ž ( ọ̑ )
nav. iron. poštena, neoporečna ženska: igrati krepostnico in razsodnico / v teh krajih ženske niso krepostnice

krepóstnik -a m ( ọ̑ )
1. nav. ekspr., v krščanskem okolju kreposten človek: ni krepostnik, ki bi dal življenje za svoje prepričanje
2. nav. iron. pošten, neoporečen človek: zgražanje sodobnih krepostnikov

krepóstnost -i ž ( ọ̑ )
1. star. poštenost , neoporečnost : stroga patriarhalna krepostnost / iron. to je bila prehuda preizkušnja za njegovo krepostnost zmernost, zdržnost, moralnost
2. rel. značilnost človeka, ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostnost svetnikov

krépžoržét -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
tekst. krep, ki ima v osnovi in votku zelo sukano prejo: bluza iz krepžoržeta

krés 1 -a m , mest. ed. stil. o krési; mn. kresôvi ( ẹ̑ )
1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa ; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi ; kuriti, zakuriti kres ; svetel, velik kres ; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
// ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres ; v peči je gorelo kot kres
3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca ; kres zarje / zanetiti kres upora
ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki ; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
etn. skakati čez kres

krès 2 krêsa m ( ȅ é )
zastar. udarec s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: kres ob kremenu / puška na kres kremenjača
// zastar. puška, navadno stara: na ramo si je obesil kres

kresáč -a m ( á )
lov. pes, ki laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi: pri zasledovanju divjadi jih je motil kresač

kresálo -a s ( á )
priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu: kresalo in mehur za tobak je vedno nosil s seboj / s kresalom in kresilno gobo je prižgal grmado s kresilom

kresánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kresati: kresanje kamna ob kamen / kresanje ognja / bilo je premalo kresanja mnenj

kresáti kréšem nedov. , krêši krešíte; krêsal ( á ẹ́ )
1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti ; kresal je kremen ob kremen ; kresati s kamnom ; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati
// v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre
2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec ; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste
3. delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke ; kresati dovtipe, ideje
lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi

krésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na krés: kresni ogenj ; kresne pesmi / nabirati kresne rože / kresni večer večer pred 24. junijem ; kresna noč noč med 23. in 24. junijem / kresni dan

kresíja -e ž ( ȋ )
v stari Avstriji okrožni urad: ustanavljati kresije
// poslopje tega urada: ustavil se je pred kresijo

kresílen -lna -o [ tudi kresiu̯na ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kresilo: kresilna naprava / kresilni kamen kremen ; kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah

kresílnik -a [ tudi kresiu̯nik ] m ( ȋ )
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre; kresilo : žvenket kresilnika in jekla / za kurjenje je še vedno uporabljal kresilnik / puška na kresilnik kremenjača
// zastar. vžigalnik : iz žepa je potegnil kresilnik
min. kalcedon gomoljaste oblike, prekrit s kremenom

kresílo -a s ( í )
kamen, navadno kremen, ob katerega se tolče, drgne, da nastanejo iskre: loviti iskre s kresila ; kresilo in kresilna goba / naredil si je kresilo iz kremena in kosa železove rude

kresíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se kuri kres: kresišče na hribu

kresníca -e ž ( í )
1. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka: nad travnikom so letale kresnice
2. nar. marjeta , ivanjščica : nabirati kresnice
bot. gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje ; etn. kresnica dekle, ki v kresni noči z obhodi in obrednim petjem prosi za dobro letino

kresníčevje -a s ( í )
bot. visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih, Aruncus vulgaris: nabirati kresničevje

kresníčka -e ž ( í )
1. nav. ekspr. majhna žuželka s svetilnim organom na spodnji strani zadka; kresnica : nad travo so letale kresničke
2. odsevno telo, ki ga navadno pešci nosijo za večjo vidnost v prometu: uporabljati kresničko ; hoditi po robu ceste s kresničko ali odsevnim trakom
rib. riba, ki se v svetlobi rdeče svetlika, Hemigrammus erythrozonus

krésnik 1 in kresník -a m ( ẹ̑; í ) od 1991
vsakoletna nagrada za najboljši roman preteklega leta v Sloveniji, ki se podeljuje na kresni večer: prejeti kresnika ; dobitnik kresnika ; pred podelitvijo kresnika je bilo znanih pet finalistov

kresník 2 -a m ( í )
zastar. kresovalec : kres je že dogoreval in kresniki so se odpravljali domov
agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom; oneida

kresník 3 in krésnik -a m ( í; ẹ̑ )
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki predstavlja sonce in ima največjo moč ob kresu: verovati v kresnike

kresnikováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. kresovati : do zore je kresnikoval

krêsniti -em, tudi kresníti in krésniti -em dov. ( é ȇ; ī ẹ́ ẹ̑ )
1. močno udariti, podrgniti ob kaj trdega: rezilo kresne ob kamen / sunkovito je kresnil z vžigalico po škatlici
// pog., ekspr. udariti : s puškinim kopitom ga je kresnil po glavi ; molči, ali pa te kresnem
2. pog., ekspr., v zvezi z jo začeti hoditi: kresnil jo je kar po bližnjici
lov. žarg. na lovu je kresnil petelina ustrelil

kresoválec -lca [ kresovau̯ca tudi kresovalca ] m ( ȃ )
kdor kresuje: prepevanje poznih kresovalcev

kresovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kresovati: kresovanje se je zavleklo pozno v noč / kresovanje pastirjev

kresováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. praznovati kresni dan zvečer pred tem dnem: fantje in dekleta kresujejo
2. ekspr. kuriti ogenj na prostem: skupaj sta kresovala in pastirovala

kréša -e ž ( ẹ́ )
bot., navadno v zvezi vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum: gojiti vrtno krešo / solata iz vrtne kreše
bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium

kréšica -e ž ( ẹ́ )
bot. gorska rastlina z drobnimi belimi cveti v socvetju, Hutchinsia: grušč prerašča krešica in druge rastlinice

kréšič -a m ( ẹ̑ )
nav. mn., zool. roparski hrošči z zakrnelimi krili, Carabidae: žitni krešič

kretálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kretanje 1: kretalni govor ; kretalni jezik
2. teh. kreten 2 : kretalni mehanizem

krétanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od kretati: sporazumevati se s kretanjem ; kretanje pri gluhih / kretanje kolone ; kretanje v prostoru / neprisiljeno kretanje v družbi

krétati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. uporabljati sistem kretenj za sporazumevanje z gluhimi: gluhi dijaki se učijo, naj ne kretajo in govorijo obenem ; na tečaju znakovnega jezika se je naučil kretati
2. zastar. voditi 1 , usmerjati : jezdec je vešče kretal konja / kretati barko
// gibati , premikati : (z) glavo je kretal levo in desno

kretén 1 -a m ( ẹ̑ )
1. pog., slabš. omejen, neumen človek: ta kreten bi rad še ukazoval / kot psovka poberi se, kreten
2. med., nekdaj človek, ki je telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: otrok je kreten

kréten 2 -tna -o prid. ( ẹ̑ )
teh. ki omogoča, povzroča spremembo smeri gibanja; upravljalen , pogonski : kretni vzvod / kretni mehanizem

kreténski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. pog., slabš. omejen , neumen : tega je kriv njegov kretenski stric / v svoji kretenski preprostosti ničesar ne sluti
2. med., nekdaj telesno in duševno nerazvit zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: kretenski otrok / kretenski izraz na obrazu

kreténstvo -a s ( ẹ̑ )
nekdaj stanje kretenskega človeka: otrokovo kretenstvo

kretinízem -zma m ( ī )
1. pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je kretinizem
2. med., nekdaj telesna in duševna nerazvitost zaradi pomanjkljivega delovanja žleze ščitnice: kretinizem z golšavostjo

kretíti in krétiti -im nedov. ( ī ẹ́ )
nar. gorenjsko tavati , bloditi : ves premočen je kretil okrog / vsak dan je kretil v mesto šel

krétnica -e ž ( ẹ̑ )
tirna naprava, ki omogoča spremembo smeri vožnje: popravljati, prestaviti kretnico / hitrost vožnje čez kretnice ; vlak je iztiril na kretnici
// gibljivi del te naprave s (kretniškim) menjalom, (kretniškim) signalom: premikati kretnico
žel. desna kretnica ki omogoča smer vožnje v desno ; uvozna kretnica kretnica, kjer se konča progovni tir in začnejo postajni tiri ; jeziček kretnice

krétničar -ja m ( ẹ̑ )
delavec, ki prestavlja kretnice: vlakovni odpravnik in kretničar

krétničen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kretnico: kretnični mehanizem
žel. kretnična ključavnica ključavnica, s katero se zavaruje jeziček kretnice v določeni legi

krétnik -a m ( ẹ̑ )
žel. delavec, ki prestavlja kretnice: dobil je službo kretnika

krétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kretnike ali kretnico: kretniške in signalne naprave / kretniško osebje
žel. (kretniško) menjalo del kretnice, s katerim se premika njen jeziček

krétnja -e ž ( ẹ̄ )
1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja: posnemal je njegove kretnje ; govoriti s kretnjami ; nagla kretnja roke / ima uglajene in umirjene kretnje ; hlastna, jezna, nervozna kretnja ; slovesna kretnja ; zmedla ga je vzvišenost njegovih kretenj / z vajeno kretnjo je prijel za knjigo / obredne kretnje
2. knjiž. dejanje , ukrep : to ni samo simbolična kretnja ; kretnja ljubezni

kretón -a m ( ọ̑ )
tekst. bombažna tkanina v platneni vezavi, navadno potiskana: dekorativni, vzorčasti kreton ; kupiti kreton za predpasnike

kretónast -a -o prid. ( ọ̑ )
tekst. ki je iz kretona: kretonast predpasnik

krétski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na Kreto: kretski prebivalci
arheol. kretsko-mikenska kultura kultura na Peloponezu, v Beociji in na Kreti pred grško kulturo

krévelj -vlja m ( ẹ̄ )
krevlja : opiral se je na krevelj

krévlja -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. palica z ukrivljenim koncem (za opiranje): vzel je krevljo in odkorakal ; z dolgo krevljo jih je nagnala
// nizko šepast človek: beračica in krevlja je / kot psovka molči, krevlja stara

krévljast -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. šepast , šepav : bil je majhen in krevljast / krevljast konj
// slabš. kriv , neraven : ima zelo krevljaste noge / v kuhinji je stala krevljasta miza stara, polomljena

krevljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. šepati : že od rojstva krevlja ; krevljati ob palici / zaradi krivih nog je krevljal
// težko, nerodno hoditi: starec je krevljal proti hiši / ves dan je krevljal po mestu

krévljica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od krevlja: hodil je s krevljico
lit. krevljica med črkarsko pravdo metelčica

krévs -a m ( ẹ̑ )
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: tudi ta stari krevs se je privlekel

krévsa -e ž ( ẹ̑ )
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: stara krevsa
// neroden, navadno slaboten človek: same težave ima s to krevso

krevsánje -a s ( ȃ )
glagolnik od krevsati: pred vrati se je zaslišalo krevsanje

krevsáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, težko hoditi: po stezi je krevsal starec ; onemogel krevsa proti domu
// slabš. hoditi , iti : krevsaj vendar nekoliko hitreje

krevsè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: zdaj jim je dober vsak krevse in švedre

krevsè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš. človek, ki počasi, težko hodi: tako krevse ti ne more dosti pomagati

kréz -a m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. velik bogataš: v tem delu mesta stanujejo sami krezi

krezól -a m ( ọ̑ )
kem. rjava, iz premogovega katrana pridobljena tekočina, ki se uporablja za razkuževanje, za konzerviranje lesa: vonj po krezolu ; krezol in lizol

krézovski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na kreze: krezovsko obilje / nagrade so bile naravnost krezovske

krezúlja -e ž ( ú )
več cvetov gosto skupaj; češulja : velike krezulje cvetja

kréželjc -a [ krežəljc ] m ( ẹ̑ )
star. ovratnik, navadno pri svečanem oblačilu: bel kreželjc ; dolga črna halja z naškrobljenim kreželjcem

kŕfski -a -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na otok Krf: krfsko prebivalstvo
zgod. krfska deklaracija izjava zastopnikov Srbije in Jugoslovanskega odbora na Krfu leta 1917 o ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev

kŕhanje -a s ( ŕ )
glagolnik od krhati: krhanje sekire / krhanje reda in discipline

kŕhati -am nedov. ( ŕ r̄ )
delati, povzročati, da rezilo izgublja ostrino: krhati nož ; kosa se mu je začela krhati / pesn. meči so zveneli in se krhali ; pren., ekspr. krhati ostrino problema
// ekspr. delati, povzročati, da kaj polagoma izgublja popolnost svojih značilnosti: bolezen je začela krhati njegovo moč ; disciplina, morala se krha ; ta zakon se že dolgo krha

kŕhek -a -o tudi prid. ( ŕ )
1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi ; krhka kamnina, rudnina ; krhka kost ; krhke veje drevesa ; snov je porozna in krhka
bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis ; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe ; gozd. krhek les ; vet. krhko kopito
// ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi ; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota

kŕhelj -hlja tudi krhèlj -hljà m ( ŕ; ə̏ ȁ )
nav. mn. posušen podolgovat kos sadja, navadno jabolka: vse popoldne sta žvečila krhlje ; kuhani krhlji / suhi jabolčni krhlji
// po obliki temu podoben kos hrane, navadno sadeža: posoljeni krhlji paradižnika / jajčni krhlji / limonini, pomarančni krhlji / na krhlje zrezano sadje

kŕheljček -čka [ kərhəljčək ] m ( )
nav. ekspr. manjšalnica od krhelj: skuhati krheljčke / pomarančni krheljčki

krhkolísten -tna -o prid. ( ȋ )
vrtn., navadno v zvezi krhkolistna solata solata, ki ima krhke, tanjše liste: krhkolistne in mehkolistne solate

kŕhkost -i ž ( ŕ )
lastnost, značilnost krhkega: krhkost listov ; snov je značilna po krhkosti / krhkost sanj / pri vsej svoji krhkosti je še krepka

krhlíca -e ž ( í )
bot. krhka vrba: zasaditi krhlico

krhlíka -e ž ( í )
bot., navadno v zvezi navadna krhlika grm s celorobimi listi in črnimi plodovi, Rhamnus frangula: na vrtu raste krhlika in španski bezeg / čistilna krhlika trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi, Rhamnus cathartica

krhljánka -e ž ( á )
gastr. kuhana, na rezine zrezana repa: skleda krhljanke

krhljáti -ám nedov. ( á ȃ )
rezati na krhlje: krhljati jabolka, krompir

kŕhljev -a -o prid. ( ŕ )
nanašajoč se na krhelj: krhljeva oblika / krhljeva voda

krhljíček -čka m ( ȋ )
krheljček : jesti krhljičke / krhljički krompirja

krí 1 krví ž ( ȋ )
1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane ; iz nosa, ust mu teče kri ; ekspr. kri mu je lila po roki ; vsa kri mu je odtekla ; kri se mu je curkoma ulila ; v mišice mu doteka vedno manj krvi ; izgubil je veliko krvi ; dati, odvzeti kri za preiskavo ; izkašljati, pljuniti kri ; s krvjo oblit obraz ; strjena kri ; kaplja krvi ; sladek okus krvi ; sestavine krvi ; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi ; rdeča kot kri ; lica kakor mleko in kri bela in rdeča / človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu) ; poganjati kri po žilah ; toplota krvi / bolezen krvi ; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi / brisati kri madeže od krvi ; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi ; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi ; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
// nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo) ; povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih ; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo ; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih ; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami ; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje
2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi ; hladne, hude krvi je ; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela ; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri ; ohranite mirno kri
c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru ; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti ; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi ; iste krvi sva ; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras / zatajil je lastno kri svojega otroka ; vznes. kri njene krvi njen otrok
b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna ; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati ; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel ; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen ; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je ; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati ; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila ; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo ; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči ; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze ; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada ; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi ; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav ; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami ; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih ; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi ; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
anat. arterialna kri iz arterije ; venozna kri iz vene ; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza ; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija ; transfuzija (krvi)

krí 2 medm. ( ȋ )
posnema glas murna: kri, kri, kri, pojejo murni

kríč -a m ( ȋ )
star. krik : slišati je bilo posamezne kriče / iztrgal se mu je divji krič / krič sovraštva
// kričanje : v hiši se je razlegal krič

kričáč -a m ( á )
slabš. kdor vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom: iz voditelja je postal kričač ; ustež in kričač
// ekspr. otrok, zlasti majhen: pestovala je malega kričača

kričáčka -e ž ( ȃ )
slabš. ženska, ki vsebinsko prazno govori, navadno z močnim, rezkim glasom: kričačka in bahačka
// ekspr. deklica, zlasti majhna: vsi so ljubkovali rdečelično kričačko

kričáj -a m ( ȃ )
star. otrok, zlasti majhen: siten kričaj

kričánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kričati: slišalo se je kričanje otrok / divje, srdito kričanje

kričáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kričače: kričaški govor / kričaški agitatorji

kričáštvo -a s ( ȃ )
nav. slabš. lastnost kričavega človeka: njegovo kričaštvo ni pritegnilo poslušalcev / kričaštvo in demagogija

kričáti -ím nedov. ( á í )
1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču ; pijanec je kričal in mahal ; vsekrižem je kričalo ; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo / ekspr. vran kriči nad poljem
// izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči ; začel je divje, srdito kričati nanj ; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
// ekspr. glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
// pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju ; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju

kričàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki (rad) kriči: na dvorišču se je igrala kopica kričavih otrok ; kričava ženska / slišati je bilo kričave glasove / kričava reklama

kričávost -i ž ( á )
lastnost, značilnost kričavega: kričavost glasu / za predstavo sta bila značilna patos in kričavost

krík -a m ( ȋ )
1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki ; z bolestnim krikom se je zgrudil ; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik ; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici
// ekspr. kričanje : v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik
2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa ; krik trpljenja / krik smrti
// v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni ; krik po življenju
3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik ; zadnji krik tehnike
ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj ; pesn. bojni krik boj, vojna

kríkanje -a s ( ī )
glagolnik od krikati: iz sobe se je slišalo ihtenje in krikanje / svatovsko krikanje vriskanje / krikanje murnov

kríkati -am nedov. ( ī ȋ )
dajati neartikulirane, rezke glasove: začela je ihteti in krikati / ekspr. s pojemajočim glasom je krikal imena / ekspr. krikal je od veselja vriskal / ekspr. murni so krikali v travi

kríkavec -vca m ( í )
zool. temno rjava žuželka, ki živi na travnikih; muren : v travi se je oglašal krikavec

kríket -a m ( ȋ )
šport. športna igra, pri kateri se z lesenimi kiji odbija, udarja trda žoga: igrati kriket ; kriket in ragbi

kríkniti -em dov. ( í ȋ )
dati neartikuliran, rezek glas: krikniti od bolečine, presenečenja ; v smrtni grozi je kriknil ; ostro krikniti
// spregovoriti z močnim, rezkim glasom: pojdi! je kriknil

kríkoma prisl. ( ȋ )
knjiž. kriče , kričeč : ljudje so krikoma bežali

krílast -a -o prid. ( í )
podoben krilu, peruti: krilasta zgradba / krilasta koža na vratu

krilàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima krila: krilat samec mravlje ; krilate žuželke / podoba krilatega dečka ; krilat konj, lev / ekspr. zbrali so se vsi krilati pevci ptiči
ekspr. krilate besede, fraze vznesene ; ekspr. imel je krilat govor vznesen
bot. krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia ; strojn. krilata matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko

krilátec -tca m ( ȃ )
1. star. angel : dobri krilatci / božji, nebeški krilatec / kamnit krilatec
evfem. oditi med krilatce umreti
2. ekspr. ptič : dajal je zobati krilatcem

krilática -e ž ( ȃ )
vznesena beseda, besedna zveza s splošno znano vsebino: govornik je uporabljal bombastične fraze in krilatice / znane krilatice / ekspr. spustil je nekaj krilatic

krílce 1 -a s ( ī )
manjšalnica od krilo 1 : pisano krilce metulja / krilce okna
aer. krilce (letala) gibljiva plošča v krilu letala, s katero se spreminja smer leta ; agr. krilce kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje

krílce 2 -a s ( ī )
nav. ekspr. manjšalnica od krilo 2 : nosila je svetlo krilce / nabrano krilce

krílec -lca m ( ȋ )
šport. igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu: krilci so dobro pomagali obrambi in napadu / desni, levi krilec

krílen 1 -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krilo 1 : krilna kost ; lepa krilna peresa / krilna vrata / krilni napad / krilni vojaki
glasb. krilni rog krilovka ; strojn. krilna črpalka ročna črpalka, ki ima nihajoči bat ; krilna matica matica, ki ima ob straneh ploščici, da se lažje suka z roko ; šah. krilni razvoj postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale ; šport. krilni igralec ki igra na desni ali levi strani, navadno v napadalni vrsti ; um. krilni oltar tridelni gotski oltar z gibljivima stranskima deloma

krílen 2 -lna -o ( ȋ )
pridevnik od krilo 2 : krilni žep

kríliti -im nedov. ( í ī )
s končinami delati gibe sem in tja, navadno neusklajeno: petelin je krilil s perutmi in pel ; kriliti z nogami, rokami / otrok je brcal in krilil / ekspr. hodil je po vrvi in krilil z rokami lovil ravnotežje ; pren., knjiž. bor krili v vetru

kríljenje -a s ( ī )
glagolnik od kriliti: kriljenje z rokami / kriljenje ptice po zraku

krílnik -a m ( ȋ )
knjiž. kdor je na krilu (kake formacije): krilnik skupine / desni krilnik

krílo 1 -a s ( í )
1. nav. mn. organ za letanje na trupu žuželk in ptičev: petelin je razprostrl, razširil krila ; mahati, prhutati s krili ; orla je zmeril čez razpeta krila ; sokolja krila ; metulj z belimi, pisanimi krili / krila žuželk / pesn., z oslabljenim pomenom razpeti krila hrepenenja
2. del letala, ki ga drži pri letenju v zraku: razpetina, širina kril / letalsko krilo
3. stranski, navadno oblikovno zaključen del stavbe: prostor zavzema celotno krilo ; dolgo in ozko krilo gradu
// s prilastkom vsak od dveh ali več delov navadno gibljive celote: okensko krilo ; odpreti vratno krilo
4. stranski, bočni del kake formacije, navadno vojaške: odbiti nasprotnika na obeh krilih ; krilo flote ; napad na krilo / kot povelje z desnim krilom naprej
// s prilastkom skupina ljudi, ki se loči od drugih skupin v kaki celoti: demokratično krilo ; oportunistično krilo v parlamentu / desno, levo krilo stranke
ekspr. pohvala mu je dala krila postal je navdušen, zelo prizadeven, navadno pri kakem delu ; ekspr. njegova domišljija je dobila krila postala je zelo bujna
aer. krilo delta in delta krilo krilo, ki ima obliko trikotnika ; agr. krilo kožnat izrastek na semenu ali plodu, ki temu omogoča letenje ; bot. krilo stranski venčni list metuljastega cveta ; med. pljučno krilo vsak od dveh delov pljuč ; šah. krilo vsaka od dveh strani šahovnice ; damino krilo ; šport. desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu; desna stran napadalne vrste, zlasti pri nogometu ; šotorsko krilo ; um. krilo oltarja gibljivi del tridelnega gotskega oltarja ; zool. sprednja, zadnja krila žuželk

krílo 2 -a s ( í )
1. žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa: obleči krilo in bluzo ; biti v krilu ; dolgo krilo ; nabrano, nagubano krilo ; široko športno krilo / hlačno krilo krojeno kot hlače / spodnje krilo del ženskega spodnjega perila v obliki krila
// ekspr. ženska, navadno v odnosu do moškega: ogreje se za vsako krilo ; samo za krili leta
2. star. naročje : vzeti otroka na krilo ; položiti glavo materi v krilo / knjiž. vrnil se je v krilo domovine
star. hodi še v krilu je še otrok ; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere

krílovka -e ž ( í )
glasb. trobenta z mehkim in temnim zvokom: igrati (na) krilovko

krílski -a -o prid. ( ȋ )
šport., v zvezi krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu: odlična igra krilske vrste

krímer -ja m ( ī )
tekst. plišasta tkanina, podobna astrahanu: plašč iz krimerja

krímič -a m ( ȋ ) pog.
literarno delo ali filmska upodobitev iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov; kriminalka : gledati krimič po televiziji

kriminál -a m ( ȃ )
1. nav. ekspr. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja: zaiti v kriminal ; organiziran kriminal / v državi narašča kriminal / pojav gospodarskega kriminala
// ekspr. kaznivo dejanje: prišlo je do kriminala
2. zastar. zapor , ječa : dolgo let je sedel v kriminalu
pog., ekspr. taka obljuba je naravnost kriminal je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva

kriminálec -lca m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor se ukvarja s kriminalom: postal je kriminalec ; kriminalec in črnoborzijanec / zavod za mladoletne kriminalce / ječe so bile polne kriminalcev / gospodarski kriminalec / pravi kriminalec je
// storilec navadno hujšega kaznivega dejanja: kriminalec je na begu

kriminálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kriminalce ali kriminal: raziskovati primere kriminalnega alkoholizma, banditizma / kriminalna organizacija / kriminalna dejanja / v njem se je prebudil kriminalni nagon / kriminalna tehnika
pravn. kriminalna statistika
// pog., ekspr. zelo slab, nemogoč, nesprejemljiv: njegov nastop je bil kriminalen ; hiša je v kriminalnem stanju
2. kriminalističen : kriminalni agent, inšpektor ; uslužbenci kriminalne policije
3. ki opisuje, prikazuje dejavnost kriminalcev in kriminalistov: bral je samo kriminalne romane ; kriminalna zgodba

kriminalíst -a m ( ȋ )
uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: primer so proučevali kriminalisti in psihiatri
// pravn. strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo: kriminalisti in civilisti

kriminalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kriminaliste ali kriminalistiko: kriminalistične metode / dobil je kriminalistično službo / kriminalistični inšpektor ; mednarodna kriminalistična policija / inštitut za kriminološke in kriminalistične raziskave

kriminalístika -e ž ( í )
veda o odkrivanju, raziskovanju in preprečevanju kaznivih dejanj: na fakulteti predava kriminalistiko / postal je strokovnjak za mladinsko kriminalistiko
// odkrivanje, raziskovanje in preprečevanje kaznivih dejanj: že vrsto let se ukvarja s kriminalistiko

kriminalístka -e ž ( ȋ )
uslužbenka, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: kriminalistka je natipkala zapisnik ; bodoča, upokojena kriminalistka

kriminalitéta -e ž ( ẹ̑ )
skupek, celota vseh izvršenih kaznivih dejanj: preprečevati kriminaliteto ; kriminaliteta med mladino / gospodarska kriminaliteta
pravn. alkoholna kriminaliteta ki jo povzroča alkohol

kriminalizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
razglašati koga ali kaj za nelegalno, nezakonito: zakon kriminalizira sovražni govor ; skušati kriminalizirati dejavnost opozicije

kriminálka -e ž ( ȃ )
1. literarno delo iz življenja in delovanja kriminalcev in kriminalistov: bral je predvsem kriminalke in stripe / napeta kriminalka / ekspr. roman je čisto navadna kriminalka
// filmska upodobitev takega dela: gledati kriminalko / v kinu predvajajo same kriminalke
2. nav. ekspr. ženska, ki se ukvarja s kriminalom: kaznilnica za kriminalke

kriminálnost -i ž ( ȃ )
nagnjenost h kriminalu: pri njem je bilo opaziti asocialnost in kriminalnost
// kriminal : zašel je v kriminalnost

kriminogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
pravn. ki povzroča, spodbuja kriminal: kriminogeni faktorji / kriminogene dispozicije

kriminológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za kriminologijo: kriminologi in sociologi / mladinski kriminolog

kriminologíja -e ž ( ȋ )
veda o vzrokih, pojavnih oblikah in posledicah kriminalitete: profesor za kazensko pravo in kriminologijo / inštitut za kriminologijo

kriminolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kriminologe ali kriminologijo: kriminološka raziskovanja ; knjiž. kriminološka ekspertiza / kriminološki inštitut

krínka -e ž ( ȋ )
predmet za zakritje, spremembo obraza: za ples si je nadel krinko ; roparji so nosili krinke ; imela je dobro krinko ; pustne krinke ; nosi krinko koze
// ekspr., navadno s prilastkom kar prikriva, zakriva pravi videz, podobo česa: nadevati si krinko učenosti ; sneti krinko amaterstva ; pod krinko prijateljstva ga je izkoriščal ; za to krinko se skriva njegova nemoč ; krinka laži
ekspr. pri njem je to samo krinka nepristno, lažno predstavljanje sebe ; ekspr. končno mu je strgal krinko pokazal je njegovo pravo, resnično bistvo, podobo

krínkast -a -o prid. ( ȋ )
podoben krinki: krinkast izraz obraza

krínkati -am nedov. ( ȋ )
prikrivati : s prijaznostjo je krinkal sovražne misli / laži ni mogel dolgo krinkati

krinolína -e ž ( ȋ )
ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja dolgo krilo, podprto in razširjeno z obroči: nositi krinolino ; dame v čipkastih krinolinah

krinolínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krinolino: krinolinska spodnjica / krinolinsko krilo

krio... ali krío... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na zelo nizko temperaturo: kriogenika, kriometer ; kriokirurgija

kriogénika -e ž ( ẹ́ )
teh. veda o zelo nizkih temperaturah:

kriogénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
teh. nanašajoč se na delovanje pri zelo nizki temperaturi: kriogenske naprave / kriogenska tehnika

kriolít -a m ( ȋ )
min. rudnina natrijev aluminijev fluorid: pridobivanje kriolita ; uporaba kriolita pri pridobivanju aluminija / sintetični kriolit

krípa -e ž ( í )
nar. lažji vprežni ali samotežni voz s košem: na dvorišču je stala kripa / naložili so polno kripo gnoja koš na takem vozu
// slabš. vozilo, navadno slabše: kupil je staro kripo

krípelj -na tudi -plja [ kripəlj ] m ( í )
nižje pog. invalid , pohabljenec : dobil je strel v koleno in ostal kripelj / kot psovka ti kripeljni mi delajo spet težave

krípica -e ž ( í )
manjšalnica od kripa: krompir je prevažal v kripici / stara kripica

kríplje -- m mn. ( í )
v tožilniku, v zvezah: star. napeti vse kriplje zelo se truditi, si prizadevati ; ekspr. na vse kriplje se brani, si prizadeva zelo

krípta -e ž ( ȋ )
arhit. grobnica, navadno pod oltarnim prostorom romanskih in zgodnjegotskih cerkva: obokana kripta ; bazilika s kripto

kríptodepresíja -e ž ( ȋ-ȋ )
geogr. del kopnega, navadno zalit z jezerom, ki leži nižje od morske gladine: dno Skadarskega jezera je kriptodepresija

kriptogáma -e ž ( ȃ )
nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi; brezcvetnica

kriptográm -a m ( ȃ )
knjiž. besedilo, znaki s prikritim sporočilom: brati kriptogram

kriptomêrija -e ž ( é )
bot., navadno v zvezi japonska kriptomerija parkovno zimzeleno drevo z iglastimi listi, po izvoru iz Japonske, Cryptomeria japonica:

krípton -a m ( ȋ )
kem. žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Kr: s kriptonom polnjene žarnice

kristál -a m ( ȃ )
1. min. telo s pravilno notranjo zgradbo in ravnimi mejnimi ploskvami: kremenov, silicijev kristal ; ledeni kristal ; kristali različnih kamnin, rudnin ; rast in oblika kristalov / brezbarvni kristali / naravni, umetni kristali
// ekspr., s prilastkom kar je zlasti po lesku podobno kristalu: snežni kristali so se lesketali v soncu / kristali solz
2. izdelek iz kristalnega stekla: kristali za lestenec / dragocen beneški kristal
// kristalno steklo: kozarci iz kristala

kristálast -a -o prid. ( ȃ )
kristalen : kristalasta kamnina ; amorfne in kristalaste snovi / kristalasto lesketanje

kristálček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od kristal: apnenčast kristalček / lesketajoči se ledeni kristalčki

kristálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kristal:
a) veliki kristalni skupki ; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
c) v omari so se svetili kristalni kozarci ; kristalno ogledalo
2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir ; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze ; pren. kristalen značaj
// ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala ; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule ; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala ; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko ; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke

kristalíničen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kristal; kristalen : brezbarvna kristalinična snov / kristalinična zgradba

kristalínski -a -o prid. ( ȋ )
publ. sestavljen iz kristalov: to so območja s staro kristalinsko osnovo ; kristalinsko gorovje / kristalinske kamnine

kristalíti -ím in kristáliti -im nedov. ( ī í; ȃ )
min. prehajati v kristalno obliko: ta snov rada kristali

kristáliti se -im se nedov. ( ȃ )
knjiž. svetiti se, bleščati se: na vzhodu so se kristalile gore

kristalizácija -e ž ( á )
glagolnik od kristalizirati: kristalizacija proteinskih snovi ; aparat za kristalizacijo / kristalizacija sladkorja / ideološka kristalizacija ; prišlo je do kristalizacije stališč

kristalizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kristalizacijo: kristalizacijska oblika
metal. kristalizacijska kal

kristalizátor -ja m ( ȃ )
1. kem. naprava, v kateri kaj kristalizira: prodati kristalizator ; dati v kristalizator
2. kem. snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi: ta snov je dober kristalizator
3. publ., ekspr. kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo: idejni kristalizator / knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj

kristalizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prehajati v kristalno obliko: ta snov kristalizira pri zelo nizki temperaturi / jod kristalizira v sivo črnih kristalih

kristaljênje in kristáljenje -a s ( é; ȃ )
glagolnik od kristaliti: kristaljenje snovi

kristálka -e ž ( ȃ )
krhka solata s hrustljavimi listi: kupiti glavo domače kristalke ; berivka, endivja in kristalka

kristalnína -e ž ( ī )
izdelki iz kristalnega stekla: v omari je bilo veliko kristalnine

kristalografíja -e ž ( ȋ )
nauk o zgradbi in lastnostih kristala: najnovejša raziskovanja kristalografije

kristalográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kristalografijo: kristalografski opis
min. kristalografska os os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev

kristaloíd -a m ( ȋ )
min. umetna snov v kristalni obliki, ki v raztopini prehaja skozi membrano: ločitev koloidov od kristaloidov

kristáloterapíja -e ž ( ȃ-ȋ )
zdravljenje s pomočjo kristalov in njihove domnevne energije: izvajati kristaloterapijo

krístavec -vca m ( ī )
bot., navadno v zvezi navadni kristavec strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti, Datura stramonium: bel cvet kristavca

kristijánija tudi kristiánija -e ž ( á )
šport. sprememba smeri po strmini navzdol med vožnjo na smučeh: učiti se kristijanijo / paralelna kristijanija z vzporedno držo smuči

kristján -a m ( ȃ )
pripadnik krščanske vere: postati kristjan ; biti dober kristjan / prvi kristjani

kristjána -e ž ( ȃ )
star. kristjanka

kristjanizácija -e ž ( á )
pokristjanjevanje : kristjanizacija Slovanov ; proces kristjanizacije

kristjánka -e ž ( ȃ )
pripadnica krščanske vere: postala je kristjanka ; goreča, verna kristjanka

kristjánski -a -o prid. ( ȃ )
star. krščanski : kristjanska vera

kristolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
rel. nanašajoč se na nauk o Kristusu: kristološka vprašanja

krístus medm. ( ȋ )
izraža
a) začudenje, navdušenje: kristus, ali je mogoče
b) strah, vznemirjenje, obup: kristus, kaj bo iz tega

Krístus -a m ( ȋ ) rel.
1. učlovečeni Bog: Kristus in apostoli ; ko se je vrnil, je bil kakor Kristus bled, shujšan / Jezus Kristus
star. v četrtem stoletju po Kristusu [po Kr.] pri štetju let našega štetja, po našem štetju
// kip ali podoba, ki tega predstavlja: z okorno roko izrezljani Kristusi
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
a) začudenje, navdušenje: Kristus, ali je to mogoče
b) strah, vznemirjenje, obup: Kristus, kaj bo iz tega

krístusov -a -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezi kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec

Krístusov -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na Kristusa: Kristusovo trpljenje / Kristusovi apostoli
šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let
rel. Kristusov namestnik papež
2. v medmetni rabi, v zvezi Kristusove rane in kristusove rane izraža podkrepitev, poudarek: za pet Kristusovih ran, pomagaj

krístusovski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. tak kot pri Kristusu: kristusovski obraz

krístuš medm. ( ȋ )
pog. kristus : kristuš, kaj bo iz tega

kríščev -a -o prid. ( ȋ )
pog., v medmetni rabi, v zvezi za kriščevo voljo izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: za kriščevo voljo, saj ne gori voda
b) svarilo, prepoved, opozorilo: za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
c) podkrepitev, poudarek: pojdi, za kriščevo voljo ; za kriščevo voljo, pomagaj
č) strah, vznemirjenje, obup: za kriščevo voljo, ali so ga ubili
ekspr. za kriščevo voljo ga je prosila, naj gre domov zelo

kríšpati -am nedov. ( ȋ )
nižje pog. tepsti , pretepati : krišpal ga je z bičem
usnj. krišpati usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo

kríten -tna -o prid. ( ī )
teh. skozi katerega ne preseva barva podlage: kritni emajl, lak ; premazati steno s kritno barvo
ekon. kritna glavnica glavnica, namenjena za kritje prevzetih obveznosti zavarovalnic ; pravn. kritno dejanje dejanje, s katerim hudodelec prikrije drugo kaznivo dejanje

kritêrij -a m ( é )
navadno s prilastkom kar služi kot osnova za vrednotenje, primerjanje ali presojanje, merilo: določiti kriterij izbora avtorjev za antologijo ; uveljaviti nove, strožje kriterije ; zadostil je vsem formalnim kriterijem ; ocenjevati po objektivnem, subjektivnem kriteriju ; splošni kriteriji za določanje pokojnin / sprejema se vse, brez kriterija / upoštevati kriterij lepote, pravilnosti
šport. krožna kolesarska dirka, pri kateri je zmagovalec kolesar, ki doseže največ točk ali ki ima najmanj trideset sekund prednosti

kritêrijski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na kriterij: določiti kriterijsko oceno
šport. kriterijska dirka krožna kolesarska dirka, pri kateri se ocenjujejo tekmovalci po točkah ali po času prednosti

kríti kríjem nedov. , krìl tudi kríl ( í ȋ )
1. delati, da je kaj nevidno; pokrivati : čelo se ji ne vidi, ker ga krijejo gosti lasje ; lahek plašč ji je kril ramena / oblak krije sonce / kriti hudodelca skrivati / ekspr. morje krije v sebi ogromno rib ima
// delati, da je kaj komu neznano; prikrivati : ljudem je kril žalost / kriti huda, družbi nevarna dejanja ; to si mi krila celo leto
2. na streho polagati kritino; pokrivati : pred dobrim letom je še kril strehe ; kriti streho z opeko / hišo krije rdeča opeka
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že krije sneg ; megla krije vso dolino / tema že krije zemljo
3. s seboj ali s svojim delom odvračati od koga nevarnost: drevo ga krije ; s svojim telesom ga je kril / skušal je kriti umik čete / publ. moram si kriti glavo / streha komaj krije dva
4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: kriti deficit ; ne more kriti vseh izdatkov ; stroške bo krilo podjetje ; škoda se bo krila iz prihrankov poravnala / kriti z zlatom
// publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: tovarna krije s svojimi izdelki polovico vseh potreb domačega trga
pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga ; ekspr. prst, zemlja ga krije je mrtev (in pokopan)
šah. kriti tako zavarovati, da se prepreči vzetje kake figure brez večje žrtve, nevaren napad ali mat ; šport. kriti biti točno drug za drugim v formacijah ; kriti igralca spremljati in z dovoljenimi postopki ovirati nasprotnega igralca, zlasti pri igrah z žogo

kriticízem -zma m ( ī )
knjiž. nagnjenost h kritiziranju: radikalnost je bila poglavitna oznaka njegovega kriticizma
// kritika : ustvarjalnost in kriticizem sta se uveljavljala na vseh področjih
filoz. filozofska smer, ki raziskuje zmožnosti in meje razuma

krítičarka -e ž ( í )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kritiko: navdušena recenzija kritičarke

krítičen 1 -čna -o prid. , krítičnejši ( í )
nanašajoč se na kritiko: objavljati kritične članke ; kritična študija / kritičen pregled razvoja določenega vprašanja ; kritična analiza dela ; dati kritično oceno / veliko kritičnih besed je moral slišati ; izraziti kritično misel, pripombo / imeti kritičen odnos do česa ; kritično stališče / bil je zelo kritičen duh / ekspr. gledati na kaj s kritičnim očesom kritično
lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov ; kritična izdaja literarnega teksta izdaja literarnega teksta z izčrpnimi podatki o njem; izdaja najbolj avtentične variante literarnega teksta s komentarjem

krítičen 2 -čna -o prid. , krítičnejši ( í )
nanašajoč se na krizo: preskrba s hrano je kritična ; kritično pomanjkanje premoga zelo veliko / kritični trenutek ; začelo se je kritično obdobje kriza / publ. kritični material material, ki se težko dobi ; kritičen položaj težaven ; reka je dosegla kritično točko ; kritično stanje bolnika stanje, ko se kriza obrne na slabše / kritična masa najmanjša stopnja, količina česa, potrebna za začetek spremembe
fiz. kritična temperatura temperatura, pri kateri se začne plin utekočinjati

krítičnost 1 -i ž ( í )
lastnost, značilnost kritičnega 1 : razvijati kritičnost / navajati učence na kritičnost

krítičnost 2 -i ž ( í )
značilnost kritičnega 2 : kritičnost položaja v državi

krítik -a m ( í )
kdor se (poklicno) ukvarja s kritiko: bil je znan kot zelo konstruktiven kritik ; strog kritik ; živahna dejavnost kritikov / filmski, glasbeni, literarni kritik

krítika -e ž ( í )
1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna ; lotil se je kritike novega romana ; uničujoča kritika ; članek je doživel utemeljeno kritiko ; žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave / literarna kritika / napisati kritiko ; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika
// ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov
2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike ; to dejanje zasluži (vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko
lit. tekstna kritika

kritikántstvo -a s ( ā )
kritikastrstvo : nerganje in kritikantstvo

krítikar -ja m ( í )
star. kritik : strogi kritikarji / demagogi in kritikarji kritikastri

krítikarstvo -a s ( í )
nav. ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: vedno je razlikoval kritikarstvo od konstruktivne kritike

kritikáster -tra m ( á )
ekspr. kdor pristransko, tendenciozno ugotavlja negativne lastnosti: demagogi in kritikastri
// slabš. kritik : navdušen kritikaster

kritikástrstvo -a s ( á )
ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: uganjati destruktivno kritikastrstvo
// slabš. kritika : jezen je bil na njegovo idejno kritikastrstvo

krítina in kritína -e ž ( ȋ; í )
material za pokrivanje ostrešja: dobra, slaba kritina / salonitna kritina / ekspr. rebra se kažejo izpod kritin

krítiški -a -o prid. ( í )
knjiž. nanašajoč se na kritike ali kritiko: opravljati kritiški posel / kritiški značaj / kritiško raziskovanje

kritizêrstvo -a s ( ȇ )
ekspr. pristransko, tendenciozno ugotavljanje negativnih lastnosti: biti nagnjen h kritizerstvu ; neodgovorno kritizerstvo

kritizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kritizirati: predrzno in neokusno kritiziranje / sposobnost kritiziranja

kritizírati -am nedov. ( ȋ )
ugotavljati in (javno) razlagati negativne sestavine česa: kritizirati društveno delo ; kritizirati obstoječe družbene razmere ; vsakogar kritizira / kritizirati pomanjkljivosti organizacije
// negativno ocenjevati kaj: ne trpi, da ga kdo kritizira

krítje -a s ( ī )
1. glagolnik od kriti: za kritje strehe je uporabljal skodle / določen je bil za kritje v napadu / kritje izgub, stroškov ; skrb za kritje potreb / ček nima kritja zagotovljenega denarja za izplačilo
ekon. zlato kritje v nekaterih državah zlato emisijske banke, ki bi s svojo vrednostjo lahko nadomestilo izdani denar
2. kraj, prostor, kjer se kdo krije, skriva: vojaki so se umaknili v kritje ; utrjeno, varno kritje / iskali so si kritja za vsakim drevesom

krítnost -i ž ( ī )
teh. značilnost kritnega: apno ima dobro kritnost

kritoseménka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot. cvetnice, ki imajo plodnico, Angiospermae: razvoj kritosemenk ; vrste kritosemenk ; razlike med kritosemenkami ; kritosemenke in golosemenke

krív -a -o prid. ( ȋ í )
1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta ; vse ploskve so krive ; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
// ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož ; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
// ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos ; imel je kriv prst ; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv ; biti kriv smrti ; oče je kriv za tako stanje ; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv ; jaz mu nisem kriv
// ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
3. pravn. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba ; krivo pričevanje ; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega / nastopil je kot kriva priča
// ekspr. lažen , napačen : dobil je krive informacije ; širiti krive vesti
// star. ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke ; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna / po deželi so hodili krivi preroki
ekspr. kriv pogled sovražen, nenaklonjen ; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno ; pesn. sreča kriva nesreča ; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami

kriváč -a m ( á )
nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik : Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivec
obrt. ukrivljeno rezilo za usnje

krívček -čka m ( ī )
manjšalnica od krivec 1 : nabrusiti krivček / s krivčki okrašen klobuk

krívda -e ž ( ȋ )
1. vzrok za kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: dognati, dokazati, ugotoviti krivdo ; ekspr. valiti, zvaliti krivdo na drugega / moralna krivda / ekspr. krivda njene smrti pade nanj / zavedati se krivde / nesreča je nastala po njegovi krivdi / odločba o krivdi
pog. to ni moja krivda tega nisem kriv ; sprejeti krivdo nase priznati krivdo
lit. tragična krivda
// slabo, neprijetno, nezaželeno dejanje: priznati krivdo
2. star. krivica : storjena ji je krivda ; skušal je poravnati krivdo

krívden -dna -o prid. ( ȋ )
pravn. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost

krivdorèk in krivdorék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
pravn., nekdaj izrek sodbe o krivdi: krivdorek ni temeljil na dejstvih

krívec 1 -vca m ( ī )
1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali ; zagovarjati krivca ; neznani krivec ; krivec kaznivega dejanja / dežurni krivec kdor je ne glede na okoliščine vedno ali pogosto (po krivici) proglašen za krivega za probleme, težave
2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec ; iz žepa je potegnil krivec
// nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik : s krivcem obsekavati vejo
3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom
4. zastar. krivilec : zaposlil se je kot krivec železa

krívec 2 -vca m ( ī )
nar. hladen vzhodni veter: proti poldnevu je začel pihati krivec

krivénčast -a -o prid. ( ẹ̄ )
večkrat nekoliko ukrivljen: krivenčaste korenine ; tanko krivenčasto deblo / krivenčast gaber / krivenčasta rast / krivenčaste črke
// ekspr. kriv , neraven : krivenčaste noge / krivenčast človek

krivénčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nav. ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: vihar krivenči drevo / krivenčiti ustnice ; kar naprej se krivenči
// pačiti , potvarjati : skušal je krivenčiti dejstvo

krivíca -e ž ( í )
1. dejanje, ki koga prizadene in je v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: storil mu je hudo, veliko krivico / vsaka krivica ga boli, prizadene / popraviti, poravnati krivico
// kar je v nasprotju s takšnimi vrednotami: spoznati pravico in krivico / krivica se mu dela, godi / po krivici mu očitajo
2. star. krivda : brez krivice ste

krivíčen -čna -o prid. , krivíčnejši ( ī )
nanašajoč se na krivico: krivična kazen, obsodba ; takšno ravnanje je krivično / krivičen človek ; krivičen je do njega / star. izročiti je moral vse krivično blago nepošteno pridobljeno blago

krivíčnež -a m ( ȋ )
krivičen človek: lakomnež in krivičnež

krivíčnik -a m ( ȋ )
knjiž. krivičen človek: bil je skopuh in krivičnik / pravičniki in krivičniki

krivíčnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost krivičnega: občutiti krivičnost družbe / njegova krivičnost ga je prizadela

krivílec -lca [ krivilca in kriviu̯ca ] m ( ȋ )
delavec, ki krivi železne palice: varilci in krivilci

krivílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se rabi za krivljenje: krivilne klešče ; različno krivilno orodje

krivína -e ž ( í )
1. lastnost krive črte, linije česa: izračunati, povečati krivino ; skušali so izravnati krivino reke ; krivina pobočja je zelo velika / pri teku je delal krivine
2. del česa, ki ima krivo linijo: zavozil je v krivino / krivina sank / čoln s krivinami na koncih
anat. mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor ; velika krivina izbočeni del želodca, ki je obrnjen na levo in navzdol ; geom. druga krivina količina, ki skupaj s fleksijo določa prostorsko krivuljo ; prva krivina količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo

krivínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krivino: krivinske spremembe
geom. krivinski krog krog, ki se ravninski krivulji na določenem mestu najbolje prilega ; krivinski polmer polmer krivinskega kroga

krivíti -ím nedov. , krívljen tudi krivljèn ( ī í )
1. dajati čemu krivo obliko: skušal je kriviti palico ; letev se krivi pod njegovo težo / kriviti les, pločevino, železo
// ekspr. dajati čemu nenaravno, nepravilno obliko: privzdigoval je obrvi in krivil ustnice / skrbi ga krivijo ; krivi se od bolečine, smeha ; krivil se je pod težkim bremenom / vihar krivi drevesa
ekspr. sedaj mu ni treba več kriviti hrbta pred njim ubogati ga; biti poslušen, pokoren
2. delati, imeti koga za krivega česa; dolžiti : krivili so ga nesreče ; kriviti koga za nesrečo / krivili so ga zaradi izgube denarja

krívka -e ž ( ī )
ženska, ki je povzročila kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: ugotoviti, kaznovati krivko

krívljenje tudi krivljênje -a s ( ī; é )
glagolnik od kriviti: krivljenje lesa, železa / krivljenje in zvijanje rok in nog

krivo... prvi del zloženk
nanašajoč se na kriv: krivočrten, krivonog ; krivoprisežnik, krivoverski

krivočŕten -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na krivo črto: krivočrtni lik / krivočrtno gibanje

krivogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ekspr. škilast : krivogleda ženska / krivogledo mežikanje

krivokljún 1 -a m ( ȗ )
ptica pevka s kljunom, katerega konici se križata: šoja in krivokljun

krivokljún 2 -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima kriv kljun: krivokljun ptič
zool. krivokljuni prodnik ptica z dolgim, navzdol ukrivljenim kljunom, Calidris ferruginea

krivolòv -ôva m ( ȍ ō )
pravn. lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja: kazen za krivolov

krivolôvec -vca m ( ȏ )
pravn. kdor se ukvarja s krivolovstvom: preganjati krivolovce

krivolôvstvo -a s ( ȏ )
pravn. lov ali ribolov brez predpisanega dovoljenja: obsojen je bil zaradi krivolovstva

krivonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima krive noge: bil je majhen in krivonog

krivonós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima kriv nos: bradat in krivonos starec / krivonoso glavo je pomolil skozi vrata

krivonósec -sca m ( ọ̑ )
ekspr. kdor ima kriv nos: krivonosec z dolgimi lasmi

krivopêcelj -clja m ( é )
zimsko jabolko s kratkim, ukrivljenim pecljem: jonatan in krivopecelj

krivopêta in krivopéta -e ž ( é; ẹ̑ )
etn., po ljudskem verovanju bitje, ki nastopa v podobi hudobne ženske z nazaj obrnjenimi stopali: v gorah so domovale krivopete

krivopriséžnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki je krivo prisegla: neodgovorna krivoprisežnica

krivopriséžnik -a m ( ẹ̑ )
kdor je krivo prisegel: morilec in krivoprisežnik

krivopriséžništvo -a s ( ẹ̑ )
dejanje krivoprisežnika: obsojen je bil zaradi krivoprisežništva

krivorép in krivorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima kriv rep: krivorep ruševec

krivorépec -pca m ( ẹ̑ )
ekspr. ruševec : ustrelil je krivorepca

krivorítiti -im nedov. ( í ȋ )
zastar. tavati , bloditi : kaj pa krivoritiš okrog

krivoróg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima krive roge: krivoroga koza

krivoúst -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima kriva usta: krivousta ženska / krivoust obraz

krivovérec -rca m ( ẹ̑ )
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi kdor je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere: krivoverci in pravoverci

krivovéren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
nanašajoč se na krivo vero: postal je krivoveren / krivoverni nauki

krivovérka -e ž ( ẹ̑ )
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ženska, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druge, drugačne vere: inkvizitor je sodil krivoverki

krivovérnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost krivovernega: krivovernost nauka

krivovérski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na krivoverce ali krivo vero: grad je bil krivoversko zbirališče / obhajale so ga krivoverske misli ; krivoverske zablode ; pren. tvoja krivoverska razlaga demokracije

krivovérstvo -a s ( ẹ̑ )
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnost drugi, drugačni veri zaradi nepriznavanja kake dogme: očitajo mu krivoverstvo / odpovedati se krivoverstvu krivi veri

krivozób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima krive zobe: krivozob paglavec

krivúlja -e ž ( ú )
1. kriva črta: narisati krivuljo ; oblika krivulje
// geom. črta, katere točke niso na isti premici: gorišče krivulje ; tangenta krivulje / točka je pri gibanju opisala krivuljo / sklenjena krivulja / prostorska krivulja katere točke niso na isti ravnini ; ravninska krivulja katere točke so na isti ravnini ; sinusova krivulja ki grafično ponazarja sinusovo funkcijo ; lok krivulje
2. pot, ki jo naredi telo pri nepremočrtnem gibanju: balistična krivulja ; let v krivulji
3. navadno s prilastkom črta, ki ponazarja spreminjanje česa: ekonomska krivulja pada, raste ; temperaturna krivulja se je obrnila navzgor ; krivulja pritiska, toplote / krivulja uspeha / karakteristična krivulja po kateri se da spoznati določen pojav
ekon. krivulja ponudbe, povpraševanja

krivúljast -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na krivuljo: krivuljast rez ; krivuljasta črta / krivuljasto gibanje

krivúljen -jna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na krivuljo: krivuljni tok plime in oseke / krivuljno gibanje

krivúljnik -a m ( ȗ )
teh. priprava za risanje krivulj: lesen krivuljnik

kríza -e ž ( ȋ )
1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja ; deželo je zajela kriza ; med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala ; podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza
// publ., navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: premogovna kriza ; kriza cementa, železa / stanovanjska kriza stiska
// nav. ekspr. neugodno, težko rešljivo stanje: kriza v gledališču je počasi popuščala ; gibanje prestaja hudo krizo ; idejna kriza ; kriza tega gledališča ; predlogi za reševanje krize / meščanska družba se je znašla v krizi
2. nav. ekspr. duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire: doživljati krizo ; skušala je prebroditi krizo ; znova je zapadel v krizo ; preživljati težko krizo / že dolgo je v krizi
3. med. obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno) slabše: kriza traja že nekaj dni ; bolnik še ni iz krize / abstinenčna kriza skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; odtegnitveni sindrom
ekon. kriza periodično se ponavljajoče stanje v gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo ; psih. (duševna) kriza stanje zaradi hude konfliktne situacije ; šport. kriza stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen

krizantéma -e ž ( ẹ̑ )
okrasna jesenska rastlina s širokimi koški in velikimi raznobarvnimi cveti: grobovi so bili okrašeni s krizantemami ; bele krizanteme

krízen -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krizo: krizni ciklusi v industriji ; krizno obdobje / krizno stanje

krízma -e ž ( ȋ )
rel. oljčno olje z balzamom, ki se uporablja za maziljenje: posoda s krizmo

krizolít -a m ( ȋ )
min. prozoren poldrag kamen rumene ali temno zelene barve: uhani s krizolitom

krizopráz -a m ( ȃ )
min. poldrag kamen rumenkasto zelene barve: prstan s krizoprazom

kríž -a m ( í )
1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ ; pogrebni sprevod s križem na čelu ; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ ; jeruzalemski križ ; latinski križ ; malteški križ ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe ; boji se ga kot hudič križa zelo / blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame
3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa / trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest / dati kaj na križ navzkriž, križem
4. ekspr. trpljenje , težava , skrb : z otroki je križ ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave ; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči ; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ
5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel ; trga ga v križu / bolečine v križu
8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil ; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo ; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim ; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu ; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje ; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma ; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija ; pog. rdeči križ rešilni avtomobil ; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov ; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika ; arhit. nitni križ ; vizirni križ ; astron. Južni križ ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri ; geom. osni križ ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor ; poševni križ ; vodoravni križ

križáda -e ž ( ȃ )
nar. primorsko križpot 1 , križpotje : križada za vasjo

križáj -a m ( ȃ )
star. križpot 1 , križpotje : pripeljati se do križaja

križák -a m ( á )
rib. ročna ribolovna priprava z mrežo, pritrjeno na dveh prekrižanih palicah: uporabljati križak
lov. srnjak s križastim rogovjem

kríža kráža kríže kráže ž ( ī, á )
nav. mn., nav. ekspr. črti v obliki črke X, narejeni brez pravega namena: delati križe kraže

krížanec -nca m ( ī )
biol. potomec staršev z različno dedno osnovo: poskusi z rastlinskimi križanci ; križanec osla s kobilo / čebelji križanci ; pren. članek je križanec med anketo in intervjujem

krížanje -a s ( ī )
glagolnik od križati:
a) mučenje in križanje upornikov / blagoslavljanje in križanje / zagotoviti je treba varnost na križanju zelo prometnih poti / križanje različnih interesov, teženj
ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov
b) križanje raznih vrst fižola ; križanje živali

krížanka 1 -e ž ( ȋ )
uganka, pri kateri se vpisujejo besede v vodoravne in navpične vrste: reševati križanke ; izpolnjene križanke ; nagradna križanka / slikovna križanka pri kateri nekatere opise besed nadomeščajo slike / glasbena križanka pri kateri se ugiba kak podatek o predvajani skladbi

krížanka 2 -e ž ( ī )
biol. potomka staršev z različno dedno osnovo: križanka med pšenico in ržjo / pren. križanka med harmoniko in bandoneonom

krížankar -ja m ( ȋ )
sestavljavec ali reševalec križanke: on je vnet križankar / televizijski križankar

krížar -ja m ( ȋ )
1. zgod., v srednjem veku udeleženec križarske vojne: poveljnik križarjev / zbirati križarje
2. knjiž., ekspr. navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti: nacionalistični križarji
3. sodelavec revije Križ (na gori): križarji in dejanjevci

križáriti -im nedov. ( á ȃ )
1. pluti tako, da se smer vožnje, potovanja namenoma večkrat spremeni: ladja je dolgo križarila ob obali ; številne jadrnice so križarile v zalivu / ekspr. križaril je po vseh svetovnih morjih
// ekspr. tavati , bloditi : križaril je po skoraj praznih ulicah
2. voj. pluti po kakem območju zaradi njegovega nadzorovanja, varovanja: dobro oborožene ladje križarijo po tem morju / ameriško ladjevje križari ob otoku ; pren. po mestu križarijo policijske patrulje
navt. premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru

križárjenje -a s ( á )
glagolnik od križariti: dolgotrajno križarjenje po Atlantskem oceanu ; vzel ga je s seboj na krajše križarjenje / turistično križarjenje / rušilci so bili opremljeni za križarjenje / križarjenje po mestu ga je utrudilo

krížarka -e ž ( ȋ )
hitra vojna ladja z močno oborožitvijo in velikim akcijskim radijem: v pristanišču se je zasidrala križarka ; križarke, oborožene z raketami ; letalonosilke, križarke in rušilci
ekspr. cestna križarka zelo velik osebni avtomobil

krížarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na križarje:
a) križarski pohod / križarska vojna v srednjem veku vojna, ki jo organizira navadno papež za osvoboditev Palestine / ekspr. začeli so križarsko vojno proti drugovercem
b) križarska miselnost / križarska gonja proti novim idejam
c) pripadal je križarski mladini

krížarstvo -a s ( ȋ )
zgod., v srednjem veku dejavnost križarjev: naveličal se je križarstva

krížast -a -o prid. ( í )
1. ki ima obliko križa: okno s križasto mrežo ; križasto tramovje ostrešja / meč s križastim držajem ; križaste antene
2. star. ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog; karirast : križast telovnik ; križasta volnena obleka ; križasto blago / križast vzorec
lov. križasto rogovje rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti višini

križàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
zastar. ki ima obliko križa; križast : križat meč / nekdaj križati tolar križavec

krížati -am nedov. in dov. ( ī )
1. mučiti in usmrtiti s pribijanjem, vezanjem na križ: križati upornike / bičati in križati Kristusa
2. nedov. , rel. z gibom roke ali predmeta delati križ(e): križati otroke ; starec se je začel pobožno križati / ekspr. kar križa se od groze
3. biti speljan, voditi, navadno pravokotno čez kaj podolgovatega: na tem mestu cesta križa reko ; poti se križata
// nav. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj sploh: pokrajino križa mnogo cest
4. navadno z dajalnikom gibati, premikati se, navadno pravokotno na drugo smer gibanja, premikanja: ladja jim je križala pot / pešec križa cesto prečka ; pren., ekspr. ne križaj mu poti
ekspr. ta človek mu križa načrte, račune deluje tako, da se ne morejo (popolnoma) uresničiti
5. polagati kaj križem: kmetice so druga za drugo križale roke na prsih
// ekspr. bojevati se z meči, sabljami: divje sta križala meče
6. biol. medsebojno oplojevati živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: križati sadno drevje ; križati osla in konja / križati osla s kobilo

krížavec tudi kríževec -vca m ( í )
1. zool. pajek, ki ima na zadku več belih lis v obliki križa, Aranea diadema: pravilno spredena mreža križavca
2. agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik : posejati križavec
3. nekdaj avstrijski srebrnik s podobo križa na eni strani: odšteti ji je moral precej križavcev

krížček -čka m ( í )
ekspr. križec : na zlati verižici ji je visel križček / na grobu stoji reven križček

krížec -žca m ( í )
1. manjšalnica od križ: lesen križec / okrog vratu ji je visel zlat križec / vrezovati križce / stisnil je psa za križec
2. v nekaterih državah odlikovanje v obliki križa: na prsih se mu je bleščal križec ; dobiti križec / viteški križec ; križec častne legije
obrt. prvina pri vezenju iz dveh prekrižanih niti

krížek -žka m ( í )
ekspr. križec : v roki je držal križek / narediti križek

krížem 1 prisl. ( ī )
1. izraža položaj v obliki križa; navzkriž : križem zloženi veji ; roke križem položiti / križem gledati škiliti
2. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh: križem nametana polena ; hoditi križem po svetu / ekspr.: govorili so vsi križem ; na sejmišču je vsekrižem vpilo
pog. držati roke križem lenariti, ne delati ; vse gre križem navzkriž, narobe; prim. križemkražem , križemrok , križemsvet 2 , vsekrižem

krížem 2 predl. ( ī )
z rodilnikom (sem in tja) po: hodil je križem mesta ; bloditi križem sveta

krížema prisl. ( ī )
star. navzkriž , križem 1 : križema prevezana ruta

križemgléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ekspr. škilast : križemgleda ženska / križemglede oči

krížemkrážem tudi krížem krážem prisl. ( ī-á )
ekspr. izraža položaj v neurejeno križajočih se smereh: orodje leži križemkražem ; hoditi križemkražem po mestu

krížemnik -a m ( ī )
etn. belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu: velik križemnik

krížempót -a m ( ī-ọ́ )
star. križpot 1 , križpotje : prispela sta na križempot

križempótje -a s ( ọ̑ )
star. križpot 1 , križpotje : križempotje v gozdu

krížemrók tudi krížem rók prisl. ( ī-ọ́ )
s prekrižanimi rokami: stal je križemrok pred vrati
// ekspr. ne da bi delal, brez dela: pazila je, da je oče ne bi zalotil križemrok / delajte vendar, ne stojte križemrok
ekspr. ne moremo križemrok čakati, gledati, kako nas sramotijo moramo kaj ukreniti proti temu

krížemsvét 1 m ( ī-ẹ̑ )
star., v prislovni rabi, v zvezi iti v križemsvet iti po svetu, v svet:

krížemsvét 2 in krížem svét prisl. ( ī-ẹ̑ )
star. po (vsem) svetu: razšli so se križemsvet / hoditi, iti križemsvet križem po svetu

krížen -žna -o prid. ( ȋ )
ki ima obliko križa: križni ročaj meča ; miza na križnih nogah / križno poslopje / križni prerez / križno okno okno s križi
// ekspr. nasprotujoč si, neskladen: zmedeni in križni ukazi ; križna prizadevanja
agr. križna setev setev po dolžini in po širini njive ; anat. križna kost križnica ; križno vretence ; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov ; križni obok obok, ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču ; kor. križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo ; navt. križno jadro trapezasto jadro, privezano na vodoravni križ ; obrt. križni vbod vbod, pri katerem se niti prekrižata ; križno dleto dleto, s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih ; pravn. križno zasliševanje ; tekst. križni navitek navitek, navit na cevko tako, da posamezne plasti navojev ležijo pod kotom druga na drugi ; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva ; voj. križni ogenj navzkrižni ogenj

križenósec -sca m ( ọ̑ )
kdor nese križ: pred sprevodom je stopal križenosec

krížev -a -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na križ: križev les / imel je križevo življenje / križev as
2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot ; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico

križevàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. križen : stal je za železnimi križevatimi vrati

križevec gl. križavec

kríževje in križévje -a s ( í; ẹ̑ )
knjiž. več križev, križi: daleč naokrog se je razprostiralo pokopališko križevje / kovano okensko križevje

kríževnik -a m ( ī )
1. etn. belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu: tkati križevnik
2. zastar. križar : hraber križevnik

kríževniški in križévniški -a -o prid. ( ī; ẹ̑ )
1. rel. križniški : križevniška cerkev / križevniška komenda
2. zastar. križarski : križevniška vojska

kríževo -ega s ( í )
nar. vnebohod : praznovati križevo

križíšče -a s ( í )
1. prostor, kjer se križata, stikata navadno dve poti, cesti: opremiti križišče s semafori ; kamion je odpeljal iz križišča ; voziti skozi križišče, v križišče ; modernizirano, urejeno križišče / cestno križišče / enakovredno križišče križišče cest iste kategorije ; krožno križišče krožišče
urb. deteljasto križišče križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista
// kraj, skozi katerega vodijo pomembne, navadno mednarodne prometne poti: v tem križišču se vlak vedno ustavi / mesto je zelo važno križišče / železniško križišče ; pren. križišče različnih vplivov
2. star. križpot 1 , križpotje : na križišču sredi vasi so se igrali otroci

križíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na križišče: križiščna lega mesta / križiščna postaja / križiščne oznake

križkráž 1 -a m ( ā )
1. nav. ekspr. črti v obliki črke X: čez list je velik križkraž
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa prepletajočega se: križkraž črt, gub ; pren. iz križkraža razburjenih besed se vidi, da niso enotni
pog., ekspr. narediti križkraž čez napisano odločno zavrniti, razveljaviti

krížkráž 2 prisl. ( ī-ā )
1. križem 1 , križemkražem : hoditi križkraž po gozdu
2. cikcak 2 : križkraž teči

kríž kráž medm. ( ī, ā )
1. pri čaranju izraža željo, ukaz, da se zaželeno zgodi: križ kraž, je rekel, zamahnil z roko in voda je pritekla
2. izraža odločno zavrnitev ali razveljavitev besedila: križ kraž, in je prečrtal stran

križkrážast -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na križkraž: križkražaste razpoke kože / križkražasta mreža na oknu

krížnica -e ž ( ȋ )
anat. neparna kost medenice: križnica in kolčnici
bot. križnice rastline z dvostransko somernim cvetom, Brassicaceae

krížničen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na križnico: križnična konica / križnično vretence križno vretence

krížnik -a m ( ȋ )
rel. član nemškega viteškega reda: cerkev so postavili križniki
navt. ladja s križnimi jadri ; strojn. del batnega stroja, ki veže batnico z ojnico

krížniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na križnike: križniška cerkev / križniška komenda

križpót 1 in krížpót -a m ( ọ̄; ī-ọ́ )
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških poti: križpot za vasjo ; znamenje ob križpotu

križpót 2 in krížpót -i ž ( ọ̑; ī-ọ̄ )
križpot 1 : na križpoti se je ustavil

križpótje -a s ( ọ̑ )
kraj, prostor, kjer se križa, stika več manj pomembnih, navadno vaških poti: prišel je do križpotja ; na križpotju je obstal ; široko križpotje sredi vasi

krjáveljski -a -o [ kərjavəljski ] prid. ( á )
ekspr. tak kot pri Jurčičevem Krjavlju: krjaveljsko pripovedovanje / krjaveljski motiv

kŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti , reči : niti besedice ni krknil / tudi krkniti si ni upal

krkón -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem; dvoživka : brezrepi in repati krkoni

kŕleževski -a -o prid. ( )
tak kot pri Krleži: krleževski stil

krlíkovec -vca m ( í )
nar. prekmursko krhlika : na ravnini rastejo jelše, vrbe in krlikovci

kŕlj -a m ( )
hlod (za predelavo na žagi): nalagati krlje na voz

krljíšče -a s ( í )
skladišče krljev: krljišče je bilo popolnoma založeno

kŕm -a m ( )
zastar. krma 2 : visok krm

kŕma 1 -e ž ( ŕ )
hrana, navadno rastlinska, za živali: pripraviti krmo ; krma za konje ; zalogaj krme ; jasli za krmo ; koruza za krmo / svinjska, živinska krma / zelena krma
agr. kisati krmo
// (pokošena) trava, seno: obračanje, sušenje krme / pokladanje krme živini

kŕma 2 -e ž ( ŕ )
navt. zadnji del ladje, čolna: stati na krmi ; prostor v krmi ; premec in krma / krma ladje

kŕma 3 -e ž ( ŕ )
zastar. divja svinja: breja krma

krmáča -e ž ( á )
zastar. svinja : krmača je povrgla

krmániš tudi krmániž -a m ( ȃ )
pri dravskih in savinjskih splavarjih krmar (na splavu): krmaniši in drugi splavarji

krmár -ja m ( á )
1. kdor krmari: določili so ga za krmarja čolna ; pren., ekspr. krmar vladne politike
2. navt. čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od mornarja, ali nosilec tega čina: krmar vlačilca
navt. avtomatski krmar naprava za avtomatično krmarjenje ; šport. dvojec brez krmarja tekmovalni čoln, v katerem sta le dva veslača brez krmarja ; dvojec s krmarjem tekmovalni čoln, v katerem sta dva veslača in krmar

krmaríca -e ž ( í )
1. krmarka : spretna krmarica čolna / pren., ekspr. krmarica države
2. šport. žarg. smučka, ki pri smučanju nosi težo in ki jo pri tem vleče naprej: ustrezna velikost krmarice / smučka krmarica

krmáriti -im nedov. ( á ȃ )
določati, omogočati gibanje s krmilom v določeni smeri, navadno vodnemu vozilu: znal je krmariti ; krmariti ladjo / previdno je krmaril čoln proti bregu / vozilo je zanašalo in ga je bilo težko krmariti ; pren., ekspr. dobro je krmaril med nasprotnima taboroma
// v zvezi s s, z določati smer plavanja, letenja: riba krmari s plavutmi ; krmariti z repom
šport. smučati s spreminjanjem smeri

krmárjenje -a s ( á )
glagolnik od krmariti: zaradi visoke vode je bilo krmarjenje zelo težko ; krmarjenje čolna / naprave za krmarjenje vesoljske ladje

krmárka -e ž ( á )
ženska, ki krmari: posadka s krmarko ; pren., ekspr. spretna krmarka vlade
šport. dvojec brez krmarke tekmovalni čoln, v katerem sta le dve veslačici brez krmarke

krmárnica -e ž ( ȃ )
navt. prostor na ladji, v katerem je krmilna naprava s krmilnim kolesom: krmarnica in kapitanova kabina

krmárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krmarje: krmarski poklic / prijavil se je za krmarski izpit / krmarska klop

kŕmen 1 -mna -o prid. ( )
nanašajoč se na krma 1 : dobra krmna mešanica / krmna rastlina ; detelja in druge krmne rastline / povečati krmne obroke
agr. krmni ohrovt ; krmna baza vsa razpoložljiva krma

kŕmen 2 -mna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na krma 2 : krmna kabina ; krmna paluba ladje / krmni jambor ; krmni veter veter, ki piha v smeri ladje ; krmno jadro jadro na krmnem jamboru

krméželj -žlja m ( ẹ́ )
izcedek očesnih žlez, navadno strjen in pomešan z gnojem: odstraniti krmeželj ; oči, zalepljene s krmežljem

krmežljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ki ima krmežlje: krmežljav otrok / krmežljave in vnete oči / ekspr. je še ves krmežljav ni še popolnoma prebujen; je še zaspan
2. slabš. nerazvit , zakrnel : ob cesti so rasli krmežljavi borovci ; krmežljav poganjek
// ki slabo, medlo sveti: krmežljav plamenček sveče ; krmežljava žarnica / jutro je bilo krmežljavo

krmežljávček -čka m ( ȃ )
nav. ekspr. manjšalnica od krmeželj: v kotu očesa je imel krmežljavček

krmežljávec -vca m ( ȃ )
slabš. slaboten, nesposoben človek: imajo ga za krmežljavca

krmežljávost -i ž ( á )
lastnost, značilnost krmežljavega: vnetje in krmežljavost oči / slabš. krmežljavost drevja

krmežljív -a -o prid. ( ī í )
krmežljav : krmežljiva ženska / rdeče in krmežljive oči

krmílar -ja m ( ȋ )
knjiž. krmar : bil je krmilar na trgovski ladji

krmílec -lca [ kərmiu̯ca in kərmilca ] m ( ȋ )
kdor (poklicno) krmi živali: krmilec v živalskem vrtu

krmílen 1 -lna -o prid. ( ȋ )
ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj živalskega organizma: krmilna moka / krmilna rastlina krmna rastlina
agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli ; krmilna mešanica mešanica močnih krmil za namensko vzrejo

krmílen 2 -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krmilo ali krmiljenje: krmilni deli ; krmilne in signalne naprave / premikati krmilno ročico / krmilno veslo / krmilni mehanizem ; avtomatski krmilni sistem
elektr. krmilna mrežica mrežica, ki uravnava prehod elektronov ali ionov v elektronki ; navt. krmilni stroj stroj, ki premika krmilni mehanizem ; strojn. krmilna gred gred, ki premika ventile pri motorjih z notranjim zgorevanjem ; krmilno kolo ; teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja ; zool. krmilna peresa peresa v repu ptice, s katerimi se pri letu obrača, dviga ali spušča

krmíliti -im nedov. ( í ȋ )
1. publ. določati, omogočati gibanje in delovanje kake naprave: avtomatsko, ročno krmiliti stroj ; krmiliti jeklena vrata z električnim tokom / vodilni oddajnik krmili pomožne oddajnike vodi, usmerja / daljinsko krmiliti raketo
elektr. uravnavati prehod elektronov ali ionov v elektronki
2. star. krmariti : krmiliti čoln ; veslati in krmiliti / krmiliti barko življenja

krmílje -a s ( ȋ )
knjiž. skupek krmilnih delov vozila: letalu se je pokvarilo krmilje ; krmilje avtomobila
strojn. mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja

krmíljenje -a s ( ī )
glagolnik od krmiliti: avtomatsko, ročno krmiljenje ; krmiljenje stroja / sistem krmiljenja rakete / veslanje in krmiljenje

krmílka 1 -e [ kərmiu̯ka in kərmilka ] ž ( ȋ )
ženska, ki (poklicno) krmi živali: krmilka prašičev

krmílka 2 -e ž ( ȋ )
tipka na računalniški tipkovnici, ki v kombinaciji z drugimi tipkami tem dodeli neko drugo funkcijo: držal je pritisnjeno krmilko in vlekel z miško čez želene dele besedila

krmílnica -e ž ( ȋ )
pokrit prostor, navadno podoben hišici, v katerega se daje hrana za ptice, divjad: v gozdu je bilo več krmilnic / ptičja krmilnica
// prostor, prirejen za krmljenje domačih živali: hlev je imel prizidano tudi krmilnico

krmílnik 1 -a m ( ȋ )
posoda, priprava za krmljenje (domačih) živali: krmilnik za piščance, prašiče ; krmilniki in napajalniki
agr. avtomatski krmilnik

krmílnik 2 -a m ( ȋ )
upravljalnik elektronskih naprav: priključiti disk na krmilnik ; krmilnik laserskega tiskalnika / daljinski krmilnik daljinski upravljalnik

krmílnost 1 -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost krmilnega 1 : krmilnost moke

krmílnost 2 -i ž ( ȋ )
sposobnost za spreminjanje smeri gibanja, zlasti s krmilom: krmilnost letala

krmílo 1 -a s ( í )
snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma: za krmilo so uporabljali moko / tovarna krmil
agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi

krmílo 2 -a s ( í )
1. naprava, katere premikanje določa smer gibanja vozila: obračati krmilo ; prijeti za krmilo ; krmilo avtomobila, kolesa
prepustiti krmilo sopotniku vožnjo vozila ; publ. vinjen je sedel za krmilo začel voziti ; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila
// gibljiva plošča pri ladji, letalu, s katero se spreminja smer gibanja: pomožno krmilo na premcu ; konstrukcija krmila ; spremeniti položaj krmila
aer. smerno krmilo s katerim se spreminja smer leta ; višinsko krmilo s katerim se spreminja višina leta
2. ekspr. vodilni položaj, vodstvo: niti za trenutek ni izpustil krmila ; prevzeti krmilo države ; biti, ostati na krmilu / odločno je vzela krmilo v svoje roke

krmíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se krmijo domače živali: urediti krmišča in napajališča za živino ; tlakovano krmišče / krmišče za ptice
lov. prostor v lovišču, včasih pokrit, v katerega se daje hrana za divjad

kŕmiti 1 -im nedov. , tudi krmíte; tudi krmíla ( ŕ )
1. dajati živali krmo: krmiti golobe, kokoši, prašiče ; krmiti s senom, z zrnjem ; dobro krmiti živino
// nizko hraniti 2 : kako vas krmijo v menzi ; krmi se samo s fižolom / ves dan so krmili želodce ; pren. otroke je krmil s puhlo in površno literaturo
2. dajati jesti, zlasti živali, živalim: voloma je krmil samo deteljo

kŕmiti 2 -im nedov. ( ŕ r̄ )
star. krmariti : krmiti ladjo

krmívo -a s ( í )
snov, ki veča krmilnost 1 : ta snov ima v sebi mnogo krmiva

kŕmljenik -a m ( ŕ )
nar. prekmursko prašič za pitanje: zaklati krmljenika

kŕmljenje -a s ( ŕ )
glagolnik od krmiti, hraniti: skrbel je za krmljenje in napajanje živine ; krmljenje prašičev s koruzo

krmljénka -e ž ( ẹ̄ )
nar. vzhodno svinja za pitanje: debela krmljenka

krmljénščak -a m ( ẹ̄ )
nar. vzhodno svinjak 2 : počistiti krmljenščak

krmólja -e ž ( ọ̄ )
alp. kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene: prenočil je pod krmoljo

kŕmski -a -o prid. ( )
knjiž. krmen 1 : krmska koruza ; krmske rastline

kŕn 1 -a m ( ŕ )
star. krma 2 : svetilke so pritrdili na krn ; čoln z visokim krnom

kŕn 2 -a m ( ŕ )
štrcelj : krn noge / amputacijski krn

kŕn 3 -a -o prid. ( ȓ ŕ )
star. nerazvit , zakrnel : krn rep / povsod se je srečaval s krnimi družinami in propadajočimi kmetijami okrnjenimi

kŕnast tudi kŕnjast -a -o prid. ( ŕ )
nav. ekspr. nerazvit , zakrnel : krnast organ, rep

krnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
zaostajati v rasti, razvoju: nekatere sadike krnijo ; prsti so začeli krneti ; pren. jezikovni čut peša in krni

krníca -e ž ( í )
1. poglobljeni del rečne struge ali jezerskega dna, kjer dela voda vrtinec; tolmun : vreči kaj v krnico ; nevarne krnice
// plitvejša kotanja, navadno napolnjena z vodo: krnice so bile polne vode / plitva krnica / kalna krnica voda v krnici
2. agr. spodnji del preprostejše sadne stiskalnice, po katerem odteka mošt: postaviti koš na krnico
3. geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline: v krnici se je nabral sneg / ledeniška krnica
4. nar. vzhodno večja okrogla posoda, navadno izdolbena iz enega kosa lesa: mesiti kruh v krnici / krnica za pomivanje posode

krníčast -a -o prid. ( í )
poln krnic: v gornjem toku je bila reka zelo krničasta / krničast svet

krníflati -am nedov. ( ȋ )
nižje pog. nadlegovati , gnjaviti , pestiti : celo popoldne so ga krniflali zaradi neuspeha v šoli

krnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od krniti: krnitev neodvisnosti / krnitev pravic

kŕniti -im nedov. ( ŕ r̄ )
knjiž. povzročati, delati, da je česa manj; manjšati , jemati : krniti učiteljevo avtoriteto ; krniti notranjo moč države ; s tem so krnili neodvisnost dežele / krniti komu pravice

krnjast gl. krnast

kŕnjav -a -o prid. ( ŕ )
nav. ekspr. nerazvit , zakrnel : pes s krnjavim repom ; krnjavi udje / krnjav otrok / rezultati so prav krnjavi slabi, nezadovoljivi

kroatístika -e ž ( í )
veda o hrvaškem jeziku in hrvaški književnosti: študirati kroatistiko

kroatízem -zma m ( ī )
jezikosl. element hrvaščine v kakem drugem jeziku: kroatizmi v slovenščini

kròf krôfa m ( ȍ ó )
1. ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom: skleda krofov ; testo za krofe / pustni krofi
gastr. indijanski krof slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado; indijanček
2. nižje pog. golša : krof ima / kokoš z velikim krofom

krôfast -a -o prid. ( ó )
nižje pog. golšast : krofasta ženska

króg 1 -a m ( ọ̑ )
1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga ; polmer kroga ; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi
// sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga
2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu / žitni krog geometrijski lik, navadno krog, ki se oblikuje na žitnem polju, ko se žito iz nepojasnjenih razlogov poleže v eno smer
3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje ; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev
4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu ; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog ; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine
// mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi ; obisk so pripravili diplomatski krogi ; finančni, gospodarski, poslovni krogi ; mariborski kulturni krogi ; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov ; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov
5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje , območje , sfera : razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja ; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog
6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih
7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga ; ujet v začarani krog ; vrteti se v začaranem krogu ; brezupen začarani krog / začarani krog misli
ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge ; spet ima kroge pod očmi kolobarje ; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili ; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog ; šport. žarg. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot ; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč
astron. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali ; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok ; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno ; magnetni krog ; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla ; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin ; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni

króg 2 prisl. ( ọ̑ )
zastar. okrog 2 , okoli 1 : krog hoditi
šport. (na) levo krog kot povelje (obrni se) na levo za pol kroga; prim. kroginkrog 1

krog 3 predl. , star., z rodilnikom
okrog 3 , okoli 2 : hoditi krog hiše / smehljaj mu igra krog ust / misli se vrtijo krog tega vprašanja / vrne se krog desetih / tehta krog centa; prim. kroginkrog 2

krógec -gca m ( ọ̑ )
manjšalnica od krog: izrezovati krogce iz lepenke / ničlo je narisal v obliki krogca / krogec svetlobe na stropu

krógeln -a -o [ krogələn in krogəln ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kroglo: krogelno središče / krogelni izsek del krogle, ki ga omejujeta krogelna kapica in plašč pokončnega stožca z vrhom v središču krogle ; krogelni odsek vsak izmed obeh delov krogle, ki nastane ob njenem preseku z ravnino ; krogelni pas del površja krogle, ki leži med vzporednima krožnicama ; krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle ; krogelna plast del krogle, ki leži med dvema vzporednima ravninama
elektr. krogelno iskrilo iskrilo z elektrodama v obliki krogel ; fiz. krogelno valovanje valovanje, ki se iz majhnega izvora širi v prostoru enakomerno na vse strani ; krogelno zrcalo

króginkróg 1 in króg in króg [ krokinkrok ] prisl. , piše se narazen ( ọ̑-ọ̑ )
nav. ekspr. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: krog in krog so izkopali jarke / krog in krog je sama ravnina

króginkróg 2 in króg in króg [ krokinkrok ] predl. , piše se narazen ( ọ̑-ọ̑ )
z rodilnikom, nav. ekspr. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: nasaditi drevje krog in krog hiše

krógla -e ž ( ọ̑ )
1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle ; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem ; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo ; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa
2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa ; zakotaliti kroglo ; jeklena, kovinska, steklena krogla ; votla krogla / poškodovati površje krogle
// s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla ; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo
// šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle
3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla ; sončna krogla sonce ; zemeljska krogla zemlja
4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti ; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost ; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami ; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku ; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani / dumdum krogla ; topovska krogla granata
ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo ; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni)
strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami ; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico ; svetilna krogla

króglast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben krogli ali delu krogle: kroglasti biseri ; kroglasta izboklina ; kroglasta kamnita tvorba / ekspr. kroglaste rjave oči / kroglasta oblika svetilke
anat. kroglasti sklep sklep s polkrogli podobno sklepno glavico in ustrezno ponvico

króglica -e ž ( ọ̑ )
1. manjšalnica od krogla: površina, velikost kroglice / pobrati, zakotaliti kroglico ; steklena kroglica / bonbon v obliki kroglice / mn. glina je v kroglicah / sablja z zaščitno kroglico / volilna kroglica nekdaj s katero volivec glasuje / sledilna kroglica računalniški miški podoben pripomoček za upravljanje s kazalcem na zaslonu
farm. zdravilna kroglica zdravilo v obliki kroglice
2. teh. tak predmet iz kovine kot sestavni del ležaja: število kroglic v ležaju

krógličast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben krogli, kroglici: krogličast gumbek ; krogličasta tvorba
biol. krogličasta bakterija kok

krógličen -čna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima obliko krogle, kroglice: fotelj s krogličnimi kolesi
strojn. kroglični mlin mlin na krogle ; teh. kroglični ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kroglice

krogotèk in krogoték -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
knjiž. kroženje : krogotek zemlje okrog sonca / krogotek življenja in smrti

krogotòk in krogotók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
knjiž. kroženje : krogotok krvi po telesu / večni krogotok letnih časov

krógov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na krog: krogova ploskev / krogov izsek, odsek ; krogov obod

krogovíčje -a s ( ȋ )
um. okras gornjega dela gotskih oken, sestavljen iz krogov, lokov: s krogovičjem obogatena okna

krohòt -ôta m ( ȍ ó )
ekspr. zelo glasen smeh: po sobi se je razlegal krohot ; izbruhnil je v krohot ; divji, nebrzdan krohot

krohotáč -a m ( á )
ekspr. kdor se zelo glasno smeje: najglasnejši krohotač / bil je znan kot zabavljač in krohotač

krohotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od krohotati se: po sobi se je razlegalo veselo krohotanje / krohotanje in roganje

krohotáti se -ám se in -óčem se nedov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. zelo glasno se smejati: krohotal se je njegovim šalam ; na vse grlo so se krohotali / v obraz se mu je krohotal

krohôtoma prisl. ( ȏ )
knjiž. krohotaje se, krohotajoč se: krohotoma pripovedovati ; krohotoma se smejati

kròj krôja m ( ȍ ó )
1. vzorec, model za obliko obleke ali obutve: izrezati kroj iz časopisa ; narisati, prerisati kroj / dobila je nov kroj ovratnika / šivati po kroju
// oblika obleke ali obutve: obleka je neprisiljena v barvi in kroju ; eleganten kroj čevljev ; moderen, ohlapen, oprijet kroj / nizek kroj ovratnika / obleka je najnovejšega kroja
obrt. klasični kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov ; princes kroj ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov ; srajčni kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom
2. oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost; obleka , uniforma : telovadci so nastopili v krojih / gasilski, vojaški kroj / ženske v pisanih krojih nošah

krojáč -a m ( á )
kdor se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem zlasti moških oblek: izučil se je za krojača / iti h krojaču ; obleko ima pri krojaču / damski krojač ki šiva ženske obleke ; modni krojač

krojáček -čka m ( á )
ekspr. manjšalnica od krojač: zgodba o krojačku

krojačíca in krojáčica -e ž ( í; á )
ženska, ki se poklicno ukvarja s krojenjem in šivanjem ženskih plaščev in kostimov: izučila se je za krojačico ; priredili so tečaj za šivilje in krojačice / modna krojačica
zool. čebeli podobna žuželka, ki dela rove v zemljo in znaša vanje med in cvetni prah, Megachile centuncularis

krojáčnica -e ž ( ȃ )
krojaška delavnica: obleko so ji naredili v znani krojačnici / gledališka krojačnica

krojáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krojače ali krojaštvo: krojaški salon ; krojaška delavnica / krojaška obrt / krojaški likalnik težji likalnik za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje ; krojaška kreda mastna kreda za risanje krojev na blago / krojaški vajenec
anat. krojaška mišica dolga, ozka mišica na sprednji strani stegna ; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil

krojáštvo -a s ( ȃ )
obrt za krojenje in šivanje zlasti moških oblek: uči se krojaštva ; krojaštvo in čevljarstvo / preživlja se s krojaštvom z opravljanjem krojaškega poklica / modno krojaštvo
// podjetje, delavnica za to obrt: v tej ulici sta dve krojaštvi

krôjen -jna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na kroj ali krojenje: krojna podoba ženske noše / krojni opis obleke ; krojno navodilo / krojni deli bluze / krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu ; krojni oddelek krojaške delavnice

krojênje -a s ( é )
glagolnik od krojiti: krojenje suknjiča / tečaj za krojenje in šivanje / krojenje pravice, usode

krojílec -lca [ krojilca in krojiu̯ca ] m ( ȋ )
kdor kroji: zaposlen je kot krojilec / ekspr. krojilci človeških usod

krojílnica -e ž ( ȋ )
prostor, obrat za krojenje: krojilnica in šivalnica

krojíti -ím nedov. ( ī í )
1. dajati obliko sestavnim delom obleke ali obutve: šivati zna, krojiti pa še ne ; krojiti ovratnik, rokave / kroji samo po modernih krojih / ekspr. plašč so ji krojili v modnem salonu delali, izdelovali
// izdelovati obleko: vse si kroji sama ; kroji samo iz najboljšega blaga
2. ekspr. dajati čemu bistvene značilnosti, obliko: njegovo osebnost je krojila vojna / krojiti usodo človeku, narodu / politiko so krojili generali
// oblikovati , ustvarjati : skušali so krojiti novega človeka ; pravico, zakone si krojijo sami
3. nar. cepiti , klati : krojiti trske
ekspr. vsako besedo kroji po svoje razlaga
gozd. krojiti les odmerjati in določati, kje se naj deblovina razžaga v ustrezne sortimente

krók -a m ( ọ̑ )
pog. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: udeležil se je veselega kroka ; po kroku ga je bolela glava / ekspr. večerja se je razvila v pravi krok

krokáda -e ž ( ȃ )
ekspr. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: pri vseh krokadah je vztrajal do konca

krókanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od krokati: za krokanje ni imel denarja / po krokanju je imel hudega mačka

krókar 1 -ja m ( ọ̑ )
večja ptica s črnim, kovinsko se svetlikajočim perjem in debelim kljunom: krokarji so krožili po zraku ; gnezdo krokarja
// slabš. človek, ki napoveduje le kaj slabega, neprijetnega: nikar nas ne straši, krokar

krókar 2 -ja m ( ọ̑ )
pog. kdor kroka: bil je večni krokar in pijanec / ekspr. v gostilni je bilo več krokarjev

krokaríja -e ž ( ȋ )
pog. zabava, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč, (nočno) popivanje: udeležil se je vsake krokarije ; priredili so veliko krokarijo ; nedeljske, sobotne krokarije / ekspr. praznovanje se je končalo s krokarijo

krokárnica -e ž ( ȃ )
zool. parna kost oplečja zlasti pri pticah in nekaterih sesalcih, ki veže lopatico s prsnico:

krókarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na krokar 2 ali krok: po hudi krokarski noči je bil potreben okrepčila / naveličal se je krokarskega življenja

krókati -am nedov. ( ọ̑ )
pog. udeleževati se zabave, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: krokal je s prijatelji / vso noč je krokal / ekspr. nocoj se mu ni ljubilo krokati

krokét -a m ( ẹ̑ )
1. igra, pri kateri se s kladivom udarja lesena kroglica skozi žičnata vratca: igrati kroket ; partija kroketa / igrišče za kroket
2. nav. mn., gastr. jed v obliki debelejših paniranih in ocvrtih svaljkov; hrustavec : krompirjevi kroketi s sirom

krokí -ja m ( ȋ )
knjiž. risba, ki z malo črtami dela osnovni, bistveni vtis pokrajine, predmeta: narisati kroki ; pren. pisec malih lirskih krokijev

krokírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. s krokijem upodabljati: krokirati pokrajino

krokodíl -a m ( ȋ )
zelo velik plazilec, pokrit z debelimi roženimi ščiti, ki živi v tropskih in subtropskih vodah: na obrežju reke so ležali krokodili ; zija kot krokodil
zool. nilski krokodil

krokodílji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krokodile: bič iz krokodilje kože ; široko krokodilje žrelo / krokodilje usnje
ekspr. pretakati krokodilje solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje

krokodílov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krokodile: krokodilova koža / beležnica, vezana v krokodilovo usnje
ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje

krokodílski -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. tak kot pri krokodilu: imel je veliko krokodilsko glavo ; krokodilske oči
ekspr. pretakati krokodilske solze krokodilove, krokodilje
elektr. krokodilska sponka sponka v obliki čeljusti za začasno električno povezavo

krokotáti -ám in -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
star. krakati : jata krokarjev je krokotala

krókus -a m ( ọ̑ )
knjiž. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele, oranžne ali vijoličaste cvete; žafran : med travo je bilo vse polno krokusov ; krokusi in teloh

króm -a tudi kròm krôma m ( ọ̑; ȍ ó )
kem. trda težka kovina srebrno bele barve, element Cr: zlitina železa in kroma
pog., ekspr. avto je ves v laku in kromu zelo se sveti ; v prid. rabi:, usnj. krom usnje kromovo usnje

króm... prvi del zloženk ( ọ̑ )
metal. nanašajoč se na krom: kromnikljevo, kromvolframovo jeklo

krómanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kromati: izolirati železo s kromanjem / galvansko kromanje

kromanjónec tudi cromagnonec -nca [ kromanjónəc ] m ( ọ̑ )
antr. človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu: močni, tršati kromanjonci

kromanjónski tudi cromagnonski -a -o [ kromanjónski ] prid. ( ọ̑ )
antr., v zvezi kromanjonski človek človek iz poznega paleolitika, katerega okostje je bilo najdeno v Cro-Magnonu:

krómast tudi krômast -a -o prid. ( ọ̑; ó )
podoben kromu: kromast lesk
// kromiran : kromasta posoda

kromát -a m ( ȃ )
kem. sol kromove kisline: izkoriščanje kromatov / cinkov, natrijev kromat

krómati -am nedov. ( ọ̑ )
teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kroma: kromati kljuke

kromátičen -čna -o prid. ( á )
glasb. ki je iz poltonov: kromatični sistem / kromatična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha isti ton ; kromatična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave samo poltone
fiz. kromatična aberacija napaka leče zaradi nepravilnega prenašanja barv

kromátičnost -i ž ( á )
glasb. značilnost kromatičnega: kromatičnost sodobne glasbe

kromátika -e ž ( á )
glasb. kompozicijski način, ki temelji na uporabi poltonov:

kromatín -a m ( ȋ )
biol. sestavina celičnega jedra, ki se da obarvati:

kromatínski -a -o prid. ( ȋ )
nav. mn., biol., v zvezi kromatinsko zrnce kromatin v obliki zrnca, ko se celično jedro ne deli:

kromatografíja -e ž ( ȋ )
kem. razstavljanje težko ločljivih zmesi z adsorpcijo: kromatografija fosfatov / papirna kromatografija pri kateri se uporablja kot adsorbent papirni trak

kromatográm -a m ( ȃ )
kem. razvrstitev na adsorbentu adsorbiranih sestavin težko ločljive zmesi:

krómbi -ja m ( ọ̑ )
tekst. debela, zelo kosmatena volnena tkanina za moške plašče: oblečen je bil v plašč iz krombija ; v prid. rabi: krombi plašč

kromírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prekrivati kovino s tanko plastjo kroma, teh. kromati : kromirati dele štedilnika

kromít -a m ( ȋ )
min. rudnina kromov železov oksid: bogata ležišča kromita ; pridobivanje kroma iz kromita

kromíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kromit: kromitni rudniki
metal. kromitna opeka

krómo... 1 prvi del zloženk ( ọ̑ )
papir. ki ima eno stran zelo gladko in se uporablja navadno za ofsetni tisk: kromokarton / kromopapir in kromo papir

kromo... 2 ali krómo... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na krom: kromograf, kromosfera ; kromolitografija

krómolitografíja -e ž ( ọ̑-ȋ )
tisk. barvna litografija:

kromosfêra -e ž ( ȇ )
astron. plast Sončeve atmosfere med fotosfero in korono:

kromosóm -a m ( ọ̑ )
nav. mn., biol. podolgovat sestavni del celičnega jedra, ki ob njegovi delitvi razpade na enaka dela: raziskovati kromosome ; podvojeno število kromosomov v celici

krómoterapíja -e ž ( ọ̑-ȋ )
zdravljenje s pomočjo barv: najprimernejši odtenki za kromoterapijo so tisti, ki jih v posameznih dneh ponuja narava / finska savna s kromoterapijo

krómov tudi krômov -a -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na krom: nahajališče kromove rude / očistiti posodo s kromovim praškom / kromov galun kalijev kromov sulfat, ki se uporablja zlasti za strojenje ; kromov oksid, sulfat ; kromova kislina
metal. kromovo jeklo jeklo, ki vsebuje od 4 do 30 odstotkov kroma ; usnj. kromovo strojenje strojenje z raztopino kromovega bazičnega sulfata ; kromovo usnje usnje, strojeno z raztopino kromovega bazičnega sulfata

krompír -ja m ( ī )
kulturna rastlina z bledo vijoličastimi ali belimi cveti ali njeni užitni gomolji: letos krompir gnije ; krompir ima cimo ; kopati, osipavati, saditi krompir ; lupiti krompir ; debel, droben krompir ; krompir je že kuhan ; gomolj, podoben krompirju ; krompir z belim, rumenim mesom ; boljša domača sorta krompirja / beli, industrijski, jedilni, semenski krompir ; mlad(i) krompir / ocvrt(i), pečen(i), pražen(i), pretlačen(i) krompir / pire krompir krompirjev pire ; krompir v kosih olupljen, zrezan na kose in kuhan ; krompir v oblicah kuhan neolupljen
pog., ekspr. imeti krompir doživeti nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa ; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti
agr. nakaliti krompir z ustrezno temperaturo in vlažnostjo doseči kaljenje pred sajenjem

krompírček -čka m ( ī )
nav. ekspr. manjšalnica od krompir: lupiti krompirček / mlad(i) krompirček

krompiríšče in krompírišče -a s ( í; ī )
njiva, na kateri je rasel krompir: krompirišče je zarasel plevel ; sejati ozimino na krompirišče / krompirišča so cvetela

krompírjast -a -o prid. ( ī )
podoben krompirju: goba krompirjaste oblike / ekspr. krompirjast nos

krompírjev -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na krompir: krompirjev gomolj ; krompirjev grmič, list ; krompirjeva cima / krompirjevi olupki / različne krompirjeve sorte / krompirjevi cmoki, svaljki iz krompirjevega testa ; krompirjev golaž ; krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti ; krompirjev pire ; krompirjevi žganci ; krompirjeva juha ; krompirjeva moka ; krompirjeva solata na rezine narezan kuhani krompir, začinjen z oljem in kisom
agr. krompirjeva plesen glivična bolezen, ki povzroča sušenje krompirjevih listov in gnilobo plodov ; gastr. krompirjevo testo testo iz moke in krompirja

krompírjevec -vca m ( ī )
1. ekspr. kdor (rad) je krompir: znan je bil kot fižolovec in krompirjevec
2. star. cima krompirja; krompirjevka : sežigati krompirjevec
3. slabš., nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec : polk krompirjevcev
ekspr. je pa res krompirjevec (večkrat) doživi nepričakovano ugoden, dober izid, konec česa
zool. koloradski hrošč

krompírjevica -e ž ( ī )
cima krompirja; krompirjevka : rjava krompirjevica ; kupi krompirjevice

krompirjevína in krompírjevina -e ž ( í; ī )
cima krompirja; krompirjevka : kositi krompirjevino ; suha, zelena krompirjevina

krompírjevka -e ž ( ī )
1. cima krompirja: krompirjevka se je že posušila ; kositi, sežigati krompirjevko
2. voda, v kateri se je kuhal krompir: odcediti krompirjevko
bot. strupena goba rjavkaste barve, podobna krompirjevemu gomolju, Scleroderma aurantium

króna -e ž ( ọ̑ )
1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono ; položiti krono na glavo ; zlata krona ; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
// navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja ; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
2. ekspr. vladar , dvor : v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone ; moč cesarske krone ; svetovalci krone
// vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono ; prevzeti krono
3. ekspr. monarhija , kraljevina : ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj ; dogodek je bil krona vsega
5. krošnja : košata krona ; krona cvetoče lipe
6. denarna enota Češke, Danske, Švedske in nekaterih drugih držav: šteti krone ; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled ; vznes. krona stvarstva človek
lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja ; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba ; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja ; rel. trnova krona

krónanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od kronati: kronanje kralja ; dan ustoličenja in kronanja / kronanje zmagovalcev / ta dogodek je pomenil kronanje njegove življenjske poti

krónanjski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kronanje: kronanjsko slavje / kronanjski plašč

krónast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben kroni 1: kronasto pokrivalo / kronasti zamašek zamašek v obliki kovinske kapice
agr. kronasti obiralnik obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico pod njim

krónati -am dov. in nedov. ( ọ̑ )
1. podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo krone na glavo: kronali so ga z vsemi častmi ; prestolonaslednika so kronali za cesarja ; dal se je kronati za kralja obeh dežel / s trnjem so ga kronali mučili s položitvijo trnove krone na glavo
// nedov. , ekspr. krasiti kot krona: čudovita kupola je kronala stolp / sonce krona mesto
2. vznes. zelo uspešno končati kaj: s tem dejanjem je kronal svoje delo, početje / veliko priznanje je kronalo njegov trud
3. nedov. , pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: že kar preveč ga krona / žena mu ga krona

krónica 1 -e ž ( ọ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od krona: na glavi je imela zlato kronico / zaslužila je marsikatero kronico ; šteti kronice

krónica 2 -e ž ( ọ̑ )
nar. rastlina s črtalastima listoma in navadno enim kimastim cvetom; pomladanski veliki zvonček : zvončki in kronice

króničen -čna -o prid. ( ọ́ )
ki se počasi razvija in dolgo traja, se ponavlja: kronične črevesne motnje ; kronična bolezenska nagnjenja / kronični katar želodca ; kronično vnetje / kronični alkoholik, bolnik ; pren., ekspr. polastila se ga je kronična utrujenost

krónik -a m ( ọ́ ) pog.
kronični alkoholik: ozdravljen kronik

krónika -e ž ( ọ́ )
obširnejši zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja: pisati kroniko ; brati kaj v starih kronikah ; kronika cerkve, gradu
// navadno s prilastkom časopisni zapisi pomembnejših dogodkov s kakega območja: dnevna kronika ; šolska kronika / slovenska kulturna kronika
publ. črna kronika (prometne) nesreče ; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov
lit. dramska kronika dramsko delo v obliki kronike

kronikálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kroniko: kronikalni zapiski ; bogato arhivsko in kronikalno gradivo / kronikalne povesti / zgradba romana je kronikalna

kroníst -a m ( ȋ )
kdor piše kronike: o zgodovini cerkve poroča samostanski kronist ; mestni kronist ; natančen kronist revolucije / kronist nesreče

kronístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kroniste ali kroniko: kronističen popis revolucije ; kronističen pregled dogodkov / noče biti samo kronističen registrator

kronístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše kronike: kronistka novodobne, srednjeveške zgodovine ; knjižničarka in kronistka / družabna kronistka

kroníšče -a s ( í )
arhit. zgornji nazobčani del stolpa ali trdnjavskega obzidja: belo kronišče

kronográf -a m ( ȃ )
astron. priprava za zapisovanje časa, v katerem nastopa dogodek:

kronográm -a m ( ȃ )
knjiž. napis, katerega poudarjene velike črke dajejo kot rimske številke določeno letnico: kronogram na grajskem vodnjaku

kronologíja -e ž ( ȋ )
1. knjiž. časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja, nastajanja: sestaviti kronologijo stranke ; kronologija pesmi
2. zgod. veda o merjenju, delitvi časa: predavati kronologijo ; utemeljitelj moderne kronologije ; kronologija in arheologija

kronolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kronologijo: kronološki pregled dogodkov ; kronološka razporeditev pesmi / slike so urejene po kronološkem redu / kronološka razstava o razvoju šolstva
psih. kronološka starost otroka čas od otrokovega rojstva dalje

kronométer -tra m ( ẹ̄ )
priprava za merjenje časa, ki kaže tudi dele sekund: gledati na kronometer
// šport. štoparica : sprožiti kronometer / dirka na kronometer dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po eno ali več minut

kronométrski -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na kronometer: kronometrski čas / kronometrsko merjenje

krónov -a -o prid. ( ọ̑ )
fiz., kem., v zvezi kronovo steklo kronsko steklo:

kronovína -e ž ( í )
v nekaterih državah, nekdaj v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna kronovina / avstrijske kronovine

krónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na krono: kronski dragulji / kronska posest, zemlja ; upravitelj kronskega imetja / visoka kronska čast / kronska dežela kronovina
fiz., kem. kronsko steklo steklo, ki vsebuje alkalijske kovine ter kalcij in svetlobo zelo malo razklanja ; strojn. kronska matica matica, ki ima na čelni strani radialne žlebiče

kròp krôpa tudi krópa m ( ȍ ó, ọ́ )
1. vrela voda: kuhati v kropu ; tak je, kot bi ga s kropom polil zelo rdeč / popariti krmo s kropom
2. ekspr. juha, navadno zelo slaba: jedel je samo krop in suh kruh
ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti ; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela

krópa -e ž ( ọ́ )
geogr. močen kraški izvir, pri katerem prihaja voda na površje, kot bi vrela:

króparski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Kropo: kroparski kovači / kroparski lestenci

kropílček -čka [ kropiu̯čək tudi kropilčək ] m ( ȋ )
etn. posodica za blagoslovljeno vodo, navadno na steni v kmečki hiši: v veži je visel kropilček ; dotaknila se je kropilčka in se pokrižala

kropílec -lca [ kropiu̯ca tudi kropilca ] m ( ȋ )
v krščanskem okolju kdor kropi: kropilci so molče stali ob mrtvaškem odru

kropílen -lna -o prid. ( ȋ )
rel., v zvezi kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu: stopiti h kropilnemu kamnu

kropílnica -e [ tudi kropiu̯nica ] ž ( ȋ )
rel. posoda za blagoslovljeno vodo: v rokah je držal kropilnico s kropilom
// kropilni kamen: ustavil se je ob kropilnici
bot. rastlina z modrikasto zelenimi listi in navadno belimi cveti, Calepina

kropílnik -a [ tudi kropiu̯nik ] m ( ȋ )
rel. kropilni kamen: pomočiti prste v kropilnik
// kropilnica

kropílo -a s ( í )
rel. priprava za kropljenje z blagoslovljeno vodo: kovinsko kropilo ; posoda s kropilom

kropíti -ím nedov. ( ī í )
1. v krščanskem okolju razprševati kapljice blagoslovljene vode po mrliču: kropiti z oljčno vejico ; pren., ekspr. s solzami je kropil njen grob
// tako izkazovati spoštovanje mrliču: veliko ljudi ga je prišlo kropit / kropiti mrliča / ekspr. drugi dan so ga že kropili je bil že mrtev
2. star. močiti , vlažiti : grmovje ga je kropilo / solze ji kropijo oči
rel. prositi za božjo naklonjenost z delanjem obrednih kretenj z blagoslovljeno vodo

kropljênje -a s ( é )
glagolnik od kropiti: kropljenje mrliča / kropljenje z blagoslovljeno vodo

kropnjáča -e ž ( á )
nar. vzhodno velika železna ali lončena posoda, navadno za krop:

krós -a m ( ọ̑ )
šport. tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi: teči kros / spomladanski, zimski kros / kros z motornimi kolesi

krosíst -a m ( ȋ )
šport. žarg. kdor se ukvarja s krosom: zmaga domačih krosistov

krôsna -sen s mn. ( ó ȏ )
nar. statve : ropot krosen

krošé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
šport. udarec pri boksu z zamahom roke od strani: premagal ga je z močnim krošejem / desni, levi kroše

krôšnja -e ž ( ó )
1. zgornji, vejnati del drevesa: gosta, zelena krošnja ; veter je stresal košate krošnje kostanjev ; bogata razraščenost krošnje ; plezati v vrh krošnje / oblikovati krošnje okrasnih dreves
2. nekdaj lesena priprava za prenašanje drobnih predmetov za prodajo: oprtati krošnjo ; s krošnjo na hrbtu je potoval po deželi / ribniška krošnja
alp. priprava za prenašanje težjih tovorov na hrbtu v hribe

krošnjár -ja m ( á )
1. nekdaj kdor v krošnji prenaša in prodaja drobne predmete: krošnjar si je oprtal napol prazno krošnjo ; kupiti kaj od krošnjarja / kočevski krošnjar ; ribniški rešetarji in krošnjarji / kot krošnjar je prehodil veliko sveta
2. kramar : takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju

krošnjáriti -im nedov. ( á ȃ )
1. nekdaj v krošnji nositi in prodajati drobne predmete: v mladosti je krošnjaril ; odločil se je, da bo šel krošnjarit v tuje dežele
2. slabš. kupčevati , prekupčevati : krošnjariti s slikami

krošnjárjenje -a s ( á )
glagolnik od krošnjariti: krošnjarjenje s suho robo je bilo zelo razširjeno

krošnjárka -e ž ( á )
kramarica : vsiljiva krošnjarka

krošnjárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krošnjarje: krošnjarska trgovina / krošnjarsko dovoljenje

krošnjárstvo -a s ( ȃ )
nekdaj dejavnost krošnjarjev: odpraviti krošnjarstvo / dobiti dovoljenje za krošnjarstvo

krôšnjast -a -o prid. ( ó )
podoben krošnji: krošnjasta oblika

krošnjàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima zelo razvito krošnjo: veter maje krošnjate bore ; sedeli so pod krošnjato jablano

króta -e ž ( ọ́ )
1. pog., ekspr. krastača : na cesto je skočila krota ; velika rjava krota
2. nizko človek, navadno manjši, drobnejši: s to kroto ne želim imeti opravka / kot psovka ti zoprna krota
// ekspr. otrok : ti krota mala

krôtek in kroták krôtka -o tudi prid. , krotkêjši ( ó ȃ ó )
1. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav: krotek pes, vol / krotka čreda / ko so se konji izdivjali, so postali krotki / ekspr. zver je bila čisto krotka v njenih rokah
2. ekspr. miren , poslušen , ponižen : krotek in ponižen človek ; dobil je krotko ženo ; krotek kot jagnje / v trenutku je bila krotka
// ki izraža, kaže mirnost, poslušnost, ponižnost: njen pogled je bil krotek / krotke oči / krotek značaj
3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: nalivu je sledil krotek dež ; krotka sapa
čeb. krotke čebele čebele, ki ne pikajo rade

krotênje -a s ( é )
glagolnik od krotiti: krotenje podivjane živali / krotenje upornikov / krotenje jeze, strahu

krótica 1 -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od krota: na stezo je skočila krotica / ti krotica mala

krotíca 2 -e ž ( í )
star. vozel , zanka : narediti krotico ; krotica na niti
// med. vozlu podobna razširina žile: krotica ji je počila / krotica na zadnjiku krčna žila

krotíčast -a -o prid. ( í )
star. krtičast : krotičaste noge

krotíčiti -im nedov. ( í ȋ )
star. krotovičiti : trpljenje ga krotiči / nit se mu trga in krotiči

krotílec -lca [ krotilca in krotiu̯ca ] m ( ȋ )
kdor kroti navadno (divje) živali: krotilec kač, levov / krotilec konj / slabš. bil je krotilec, ne pa vzgojitelj

krotílka -e [ krotilka in krotiu̯ka ] ž ( ȋ )
ženska, ki kroti navadno (divje) živali: krotilka levov in tigrov

krotílnica -e ž ( ȋ )
prostor, kjer se krotijo navadno (divje) živali: krotilnica zveri

krotítelj -a m ( ȋ )
krotilec : krotitelj kač / krotitelj konj, psov

krotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od krotiti: krotitev podivjane živali / krotitev želja

krotíti -ím nedov. ( ī í )
delovati na žival tako, da se obnaša mirno, ubogljivo: z vajetmi je krotil iskre konje ; krotiti psa / krotiti nemirno čredo / krotiti leve, tigre / ekspr. otrok ni mogla več krotiti
// nav. ekspr. delovati na kaj tako, da se zmanjša stopnja, silovitost pojavljanja: gasilci so le s težavo krotili ogenj ; krotiti divjanje vode / reko krotijo z nasipi ; pren. krotiti upornike
// nav. ekspr. obvladovati , zadrževati : krotiti jezo, strast ; težko je krotil svoje želje ; ni se mogel več krotiti / le s težavo je krotila smeh
ekspr. kroti jezik zelo rad bi kaj povedal, pa molči; ne govori mnogo

krotkosŕčen -čna -o prid. ( ȓ )
star. ponižen , krotek : krotkosrčen človek

krôtkost tudi krotkóst -i ž ( ó; ọ̑ )
lastnost, značilnost krotkega: krotkost jagnjet / krotkost mu je bila prirojena

króton -a m ( ọ̑ )
vrtn. lončna rastlina z različno pisanimi listi, Codiaeum: presaditi kroton

krotovíca -e ž ( í ) star.
1. oteklina , modrica 1 : po hrbtu je imel krotovice
2. vozel , zanka : krotovica na volni / v blagu so bile vtkane krotovice
tekst. vozlu podobna tvorba na niti, preji, ki nastane zaradi premočnega, nepravilnega vitja

krotovíčast -a -o prid. ( í )
nav. ekspr. krivenčast , zvit : krotovičasta korenina / v daljavi se vidijo krotovičasti obronki
// vozlast , zankast : krotovičast bič / krotovičasta preja

krotovíčenje -a s ( ī )
glagolnik od krotovičiti: krotovičenje listja / krotovičenje misli, sloga

krotovíčiti -im nedov. ( í ȋ ) ekspr.
1. povzročati bolečine: trpljenje ga krotoviči ; brezoseb. krotoviči ga v želodcu
2. s širokim pomenskim obsegom vznemirjati , mučiti : ne vem, kaj ga krotoviči ; to dejstvo mu krotoviči možgane / dolgo so ga krotovičili
3. dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno: ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta / na vse načine je krotovičil dejstva

kròv krôva m ( ȍ ó )
1. plošča, ki pokriva, zapira trup ladje, čolna: iz kabine je odšel na krov ; valovi so pljuskali na krov ; krov iz hrastovih desk ; ograja krova / vrgel je steklenico čez krov čez ograjo krova / na krov je prišlo veliko novih potnikov vkrcali so se na ladjo / ladijski krov
ekspr. vreči kaj čez krov zavreči, odkloniti ; publ. letalo je imelo na krovu bombe s seboj, v sebi
navt. krov vsaka od vodoravnih plošč, ki zapirajo ladijske prostore in delijo ladjo po višini ; glavni krov ; spodnji krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča ; vodja krova član posadke, ki skrbi za vzdrževanje krovne opreme
2. star. streha : popravljati krov / slamnati krov / božji krov cerkev
// dom, (domača) hiša: priseljenci so našli tu svoj krov / domači ali rodni krov

krôvec -vca m ( ó )
kdor se (poklicno) ukvarja s pokrivanjem, popravljanjem streh: izučiti se za krovca ; krovci, zidarji in tesarji

krôven -vna -o prid. ( ō )
1. ki združuje več manjših enot: krovni pokojninski sklad ; krovni sporazum, zakon ; krovna komisija ; krovna organizacija, zveza ; krovna pogodba ; krovno podjetje
2. nanašajoč se na krov: belo pobarvani krovni deli ladje ; krovna ograja / odpreti krovno lino
3. ki kaj pokriva, zapira: tank z močno krovno ploščo ; krovno steklo akvarija
anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica ; bot. krovni list list, ki pokriva cvet ; krovna luska ; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline ; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ; krovna služba služba pri vzdrževanju ladje, zlasti krovne opreme, in pri delih s tovorom ; zool. krovno perje perje, ki pokriva odraslo ptico

krôvnica -e ž ( ȏ )
1. šport. krov, zlasti pri kajaku, kanuju: zaradi odprte krovnice ga je zalivala voda
2. (strešna) letev: pribiti krovnico

krovnína -e ž ( ī )
geol. vse plasti, ki ležijo nad določeno plastjo kamnine: krovnina premogovega sloja

krovnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krovnino: krovninska kamnina / krovninska plast krovnina

krôvski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na krovce ali krovstvo: krovska dela / krovski klepar ; krovski mojster

krôvstvo -a s ( ó )
dejavnost krovcev: zidarstvo in krovstvo

króžček -čka m ( ọ̑ )
ekspr. krogec , krožec : krožčki in pikice

króžec -žca m ( ọ̑ )
manjšalnica od krog: risati črte in krožce / na stropu so migetali svetlobni krožci ; krožci valov / repo je rezal na tanke krožce
bot. čebulni krožec osrednji del čebulice

króžek -žka m ( ọ̑ )
1. navadno s prilastkom organizirana skupina ljudi s skupno dejavnostjo, navadno pod vodstvom mentorja: na šoli so ustanovili bralni, dramski in recitacijski krožek ; filmski, literarni krožek ; šahovski krožek ; postati član krožka / študentje so se družili v različne krožke
2. star. krogec , krožec : risati krožke in črte

króžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok ; prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta ; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik ; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je opravil krožno pot okoli zemlje
anat. krožna mišica mišica, ki zapira in odpira odprtino ; ekon. krožno gibanje denarja ; fiz. krožno gibanje gibanje po krožnici ; krožno valovanje valovanje, ki se v ravnini širi enakomerno na vse strani ; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo ; strojn. krožno hlajenje hlajenje stroja s sklenjenim tokom zraka ali vode ; šport. krožni obrat obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva ; krožna (kolesarska) dirka dirka po krožni progi ; tur. krožno potovanje potovanje, pri katerem se na izhodišče ne vrača po isti poti

króženje -a s ( ọ́ )
glagolnik od krožiti: enakomerno kroženje vode, zraka / kroženje krvi po telesu / kroženje zemlje okrog sonca / po večurnem kroženju nad mestom se je spustil na letališče / kroženje uradnih spisov / hotel je preprečiti kroženje takih govoric / kroženje denarja, kapitala

króžica -e ž ( ọ̑ )
nar. vzhodno kozarec : naliti vina v krožice / izpiti polno krožico

krožílen -lna -o prid. ( ȋ )
fiz., v zvezi krožilna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga:

krožíšče -a s ( í )
križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi: preurediti križišče v petkrako dvopasovno krožišče ; voziti po krožišču ; v krožišču je zavil proti središču mesta ; (iz)gradnja, ureditev krožišča ; zastoj v krožišču / krožišče s pločnikom semaforji / krožišče z vodometom

krožíti in króžiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. gibati se po kakem ustaljenem, sklenjenem, krogu ali elipsi podobnem tiru: zemlja kroži ; sateliti krožijo okrog zemlje / v vesolju krožijo zvezde / točka kroži po obodu kroga
// krožno se gibati: zrak kroži ; voda kroži skozi dno akvarija / kri kroži
2. nav. ekspr. delati pri premikanju krogu podobno pot: črni krokarji so krožili po zraku ; jata ptic kroži nad njim / nad mestom krožijo letala
3. preh. povzročati, da je kaj podobno krogu: smeh ji kroži ustnice / veter kroži dim nad grmado / krožiti desko zaokrožati
4. ekspr. hoditi brez cilja, brez orientacije: ves dan je krožil po gozdu ; s prijateljem sta krožila po mestu / avtomobili krožijo po cestah se gibljejo, premikajo
5. ekspr. prehajati od ene osebe k drugi: v skupini je krožila cigareta / kovanec je krožil okrog mize / nekaj izvodov časopisa še kroži / pogled mu je krožil po zbrani družbi
// pripovedovati se, širiti se: razne govorice krožijo ; takšne vesti krožijo med ljudmi, po svetu / o njem kroži nešteto anekdot
6. star. peti 2 , prepevati : začeli so krožiti / krožil je vesele pesmice / slavec kroži
ekspr. venomer kroži okrog nje je pri njej ; ekspr. kri mu je začela veselo krožiti (po žilah) postal je vesel, razigran
fin. denar kroži menjuje lastništvo ; šport. krožiti (z rokami) delati gibe (z rokami) v obliki kroga

króžkar -ja m ( ọ̑ )
šol. žarg. član krožka: v razredu je bilo veliko krožkarjev

króžkarstvo -a s ( ọ̑ )
nastajanje in delovanje krožkov: na šoli se je krožkarstvo zelo razmahnilo

krožljív -a -o prid. ( ī í )
les. razpokan v smeri letnic: krožljiv hlod

króžnica -e ž ( ọ̑ )
1. geom. sklenjena ravninska krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krožnico s šestilom / žig z eno, dvema krožnicama
2. knjiž. pot v obliki krožnice: gibanje elektronov po krožnici / satelit se je usmeril na krožnico okoli zemlje

króžniček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od krožnik: porcelanast krožniček ; skodelica in krožniček

króžnik -a m ( ọ̑ )
1. nekoliko poglobljena, navadno okrogla posoda za serviranje hrane: postaviti krožnike na mizo ; naliti juho na krožnik ; emajliran, porcelanast krožnik ; krožnik juhe, kaše / desertni, globoki, plitvi krožnik
// pog. vsebina krožnika: pojesti dva krožnika krompirja
2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno krožniku: velik krožnik zvočnika / publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
ekspr. prinesti vse na krožniku omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže

króžnikast -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben krožniku: krožnikasta posoda / nosil je ploščato krožnikasto pokrivalo

krožnína -e ž ( ī )
knjiž., navadno z rodilnikom kar je podobno krogu: krožnina temnega obzorja

kŕpa -e ž ( ŕ )
1. kos blaga, navadno manjši: položiti na čelo mokro krpo ; pokriti kozarec s čisto krpo ; platnena krpa / likati z vlažno krpo / na podstrešju je polno krp cunj / kožna krpa
// kos blaga za brisanje ali čiščenje: obrisati prah s krpo ; kuhinjska krpa ; krpa za pomivanje posode
2. manjši kos blaga, ki ostane pri krojenju: krojač je vrnil vse krpe ; iz raznobarvnih krp narejena oblekica / od plašča je ostalo veliko krp
// tak kos za prekrivanje, nadomeščanje raztrganega, izrabljenega dela: prišiti krpo na rokav / prilepiti krpo na zračnico kos gume / ekspr. na obleki je bila krpa pri krpi obleka je bila zelo zakrpana
3. nav. ekspr. kar je po obliki podobno krpi: list je imel več krp / megla se je raztrgala na krpe ; po njivah leži sneg v krpah
4. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: imeli so samo dve krpi zemlje ; videla se je krpa neba / niti krpe svojega sveta nima prav nič ; pren., knjiž. meglene krpe spominov
bot. krpa del deljenega cvetnega ali zelenega lista ; gozd. sejati na krpe sejati na manjše, med seboj ločene površine ; med. pljučna krpa pljučni reženj

krpáč -a m ( á )
nav. ekspr. kdor krpa, zlasti čevlje: stare škornje je odnesel h krpaču
// slabš. čevljar : krpači in krojači

krpálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na krpanje: krpalni pribor / krpalni postopek

krpálka -e [ kərpalka in kərpau̯ka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki krpa: bila je krpalka in šivilja
2. šivanka (za krpanje): dolga krpalka

krpálnica -e ž ( ȃ )
prostor za krpanje: šivalnica in krpalnica / ustanoviti krpalnico

krpàn -ána m ( ȁ á )
1. ekspr. velik, zelo močen človek: ta je bil pravi krpan
2. pog. avtobus z deljeno karoserijo, navadno v mestnem prometu: izstopati iz krpana

kŕpanec -nca m ( ŕ )
nit, navadno bombažna, za krpanje zlasti nogavic: barvasti krpanec

kŕpanje -a s ( )
glagolnik od krpati: krpanje suknjiča ; igla, sukanec za krpanje / krpanje nogavic / krpanje znanja

kŕpanka -e ž ( ŕ )
1. tiskan ali tkan vzorec, ki ima videz sešitih majhnih koščkov tkanine različnih vzorcev in barv: krpanka iz ostankov blaga ; izdelovanje, šivanje krpank ; razstava krpank
2. ekspr. kar je sestavljeno iz več različnih elementov: krpanka prijetnih spominov

krpánovski -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na krpan 1: čudili so se njegovi krpanovski postavi / krpanovska moč
2. ekspr. tak kot pri Levstikovem Krpanu: krpanovsko dejanje

kŕpar 1 -ja m ( ȓ )
kdor zbira in (pre)prodaja cunje in druge odpadne predmete; cunjar : stare obleke so oddali krparju

krpár 2 -ja m ( á )
ekspr. kdor krpa, zlasti čevlje: krpar je imel veliko dela
// slabš. čevljar

krparíja -e ž ( ȋ )
nav. slabš. krpanje : spet se je lotila krparije / to delo je navadna krparija

krpáriti -im nedov. ( á ȃ )
slabš. krpati : šivala je in krparila / kar naprej krpari na strehi

kŕpast -a -o prid. ( ŕ )
podoben krpi: krpast oblak

krpàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
bot., v zvezi krpati list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do polovice:

kŕpati -am nedov. ( )
1. s krpo prekrivati, nadomeščati raztrgani, izrabljeni del česa: krpati hlače ; krpa in šiva / začel je krpati čevlje / krpati nogavice z delanjem goste nitne mreže prekrivati, nadomeščati raztrgani, izrabljeni del nogavice
2. ekspr. delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj, popravljati: spomladi so cesto samo krpali ; krpati slamnato streho / krpati stare lonce
// slabš. izboljševati , izpopolnjevati : krpati znanje učencev / neprestano krpajo svoj program

kŕpelj 1 -plja m ( ŕ )
nav. mn. priprava za hojo po snegu; krplja : hoditi s krplji

kŕpelj 2 -plja tudi krpèlj -êlja m ( ŕ; ȅ é )
zool. drobno pikčast rdečkast zajedavec na perjadi, Dermanyssus galinae:

kŕpež -a m ( ȓ )
star. krpanje : znova se lotiti krpeža
star. krpež in trpež pol sveta držita varčnost je važna za gospodarski obstoj

kŕpica -e ž ( ŕ )
1. manjšalnica od krpa: zaviti v krpico ; raznobarvne, svilene krpice / všiti krpico / videlo se je samo nekaj krpic neba
2. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa, navadno kvadratne oblike: juha s krpicami

kŕpičast -a -o prid. ( ŕ )
ki je iz krpic: otrok v krpičasti čepici

krpínica -e ž ( í )
obrt. cikcakast okrasni trak, ki se prišije na oblačilo:

kŕplja -e ž ( ŕ ) nav. mn.
1. priprava z ovalnim obodom, ki je znotraj mrežasto prepleten, za hojo zlasti po snegu: nataknil si je krplje ; dereze in krplje
2. nar. vzhodno priprava iz ovalnega obroča in vrvi, ki se uporablja za prenašanje zlasti krme: oprtati si krplje ; naložil je polne krplje trave

kŕpljica -e ž ( ŕ )
1. manjšalnica od krplja: narediti krpljice za otroke
2. okrogla, (mrežasto prepletena) priprava za na smučarsko palico: izgubiti krpljico ; udarci krpljic ob sneg

krpúcati -am nedov. ( ū )
slabš. krpati : krpucati hlače / sedi na dvorišču in nekaj krpuca / krpucati članek

kŕr medm. ( ȓ )
posnema glas galeba ali nekaterih drugih ptic: galebi kričijo: krr krek krek

kŕst -a m ( ȓ ŕ )
1. v krščanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane: nesti otroka h krstu ; dobiti ime pri krstu / biti pri krstu biti krščen
rel. prvi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve
2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo: krst ladje, tovarne
3. ekspr., navadno s prilastkom dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti: prestal je svoj govorniški, politični krst ; smučarski krst / lovski krst
ekspr. noben krst ni mogel več pomagati nihče ; ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena ; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko ; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar

kŕsta -e ž ( ŕ )
priprava, navadno iz desk, v katero se položi mrlič: pogrebci nesejo krsto ; spustiti krsto v zemljo ; črna krsta ; kovinska, lesena krsta / za krsto so stopali najbližji sorodniki

kŕstar -ja m ( ȓ )
izdelovalec krst: krstar in grobar

kŕsten -tna -o prid. ( )
nanašajoč se na krst: krstni in birmanski boter ; krstni obred ; velika krstna pojedina / krstni kamen ; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe ; krstna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo krščenci ; krstno ime ime, ki se dobi pri krstu / krstna izvedba domače drame ; svečana krstna predstava
star. krstni list izpisek iz rojstne matične knjige ; star. krstno ime (rojstno) ime

kŕstica -e ž ( ŕ )
manjšalnica od krsta: bela krstica

krstílen -lna -o prid. ( ȋ )
rel. krsten : nov krstilni kamen ; krstilna kapela

krstílnica -e ž ( ȋ )
rel. prostor ali stavba za krščevanje: starinska krstilnica ; cerkev s krstilnico

krstílnik -a m ( ȋ )
rel. krstni kamen: krstilnik z lepimi okrasnimi figurami

krstína -e ž ( í )
nar. gostija ob krstu; botrinja : pri hiši so imeli krstino / biti na krstini

krstítelj -a m ( ȋ )
rel. kdor koga krsti: krstitelj in boter

krstítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od krstiti: krstitev poganskih ljudstev

krstíti in kŕstiti -im dov. in nedov. ( ī ŕ )
1. v krščanskem okolju s krstom sprejeti koga med kristjane: krstiti otroka / sina je dal krstiti
rel. podeliti zakrament krsta
// v zvezi z na, za dati ime pri krstnem obredu: sina je krstil na svoje ime ; krstil ga je za Tomaža ; pren., ekspr. krstili so ga za očeta idealizma
2. nav. ekspr. dati ime, navadno pri slavnostni predaji v uporabo: krstiti ladjo, ulico ; krstili so novo tovarno / evfem. prav nelepo jo je krstil
ekspr. novo dramo so krstili v Celju prvič uprizorili ; ekspr. krstiti vino doliti mu vodo

krstítki -ov m mn. ( ȋ )
nar. prekmursko gostija ob krstu; botrinja : biti povabljen na krstitke

krstník -a m ( í )
star. krstitelj : krstnik in krščenec

kŕš -a m ( ȓ r̄ )
knjiž. kršje : pobočje je pokrival krš

krščàn -ána in krščán -a m ( ȁ á; ȃ ) pog.
pripadnik krščanske vere; kristjan : kot zavedna krščana sta pogosto iskala oporo v dolgih pogovorih o veri in smislu življenja

krščánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kristjane ali krščanstvo: krščanska morala / krščanske cerkve ; krščansko bogoslužje / krščanska mitologija / krščanski narodi
ekspr. krščanske cene zmerne, primerne
polit. krščanska demokracija nazor, ideologija, ki zagovarja principe krščanstva v javni politiki ; krščanski socialist pristaš krščanskega socializma ; krščanski socializem nazor, ki utemeljuje socializem s krščansko etiko ; rel. krščanska vera vera, ki priznava Kristusa za boga

krščánskodemokrátski -a -o prid. ( ȃ-ȃ )
polit., v zvezi krščanskodemokratska stranka stranka, ki deluje na temeljih krščanskosocialnega gibanja: opozicijska, vladajoča krščanskodemokratska stranka ; ustanovitev krščanskodemokratske stranke

krščánskosociálen -lna -o prid. ( ȃ-ȃ )
polit. ki se zavzema za socialne spremembe na krščanskih temeljih: krščanskosocialno gibanje

krščánskosocialístičen -čna -o prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na krščanski socializem: krščanskosocialistična gibanja

krščánstvo -a s ( ȃ )
vera, ki priznava Kristusa za boga: oznanjati, sprejeti krščanstvo ; začetki krščanstva
// miselnost, kultura, ki temelji na krščanski veri: krščanstvo v umetnosti

krščenduš gl. kršenduš

kŕščenec -nca m ( ŕ )
rel. kdor je bil krščen ali se pripravlja na krst: krščenca so prinesli v cerkev ; krščenci in birmanci
// krščen človek v odnosu do svojega botra: obiskal ga je njegov krščenec

krščeníca in kŕščenica -e ž ( í; ŕ ) star.
1. služabnica , dekla : poklicati hlapce in krščenice
2. krščenka : obdarovati krščenico

krščeník -a m ( í )
zastar. kristjan : pobožni krščeniki

kŕščenka -e ž ( ŕ )
rel. ženska, ki je bila krščena ali se pripravlja na krst: v naročju je držala krščenko
// krščena ženska v odnosu do svojega botra: bila je njegova krščenka

krščenmatiček gl. kršenmatiček

krščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od krščevati: voda za krščevanje

krščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
rel. podeljevati zakrament krsta: krščevati otroke / hodil je po deželi in krščeval
ekspr. krščevati vino dolivati mu vodo

kŕšec -šca m ( ȓ )
z rodilnikom drobec : kršci premoga so leteli na vse strani ; kršec stekla
min. kršec zelo trd sulfid brez razkolnosti ; bakrov kršec rudnina železov in bakrov sulfid; halkopirit ; železov kršec rudnina kubični železov sulfid; pirit

kršélj -a m ( ẹ̑ )
nar. zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja; sramna uš 1 : imeti kršelje ; nalezel se je kršeljev

kŕšen -šna -o prid. ( ȓ )
star. kamnit , skalnat : kršen in gorat svet ; kršno obrežje / kršna dežela

kŕšendúš in kŕščendúš in kŕščen dúš medm. ( r̄-ū )
pog. izraža močno podkrepitev trditve: kršenduš, kako me zebe

kŕšenje -a s ( ŕ )
glagolnik od kršiti: kršenje obveznosti odplačevanja ; kršenje predpisov

kŕšenmatíček in kŕščenmatíček in kŕščen matíček [ kəršenmatičək; kərščenmatičək ] medm. ( r̄-ȋ )
pog. izraža podkrepitev trditve: kršenmatiček, si neumen

krševít -a -o prid. ( ȋ )
star. kamnit , skalnat : krševito pobočje / krševit, divji polotok

kršílec -lca [ kəršiu̯ca in kəršilca ] m ( ȋ )
kdor dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: vsak kršilec bo kaznovan ; podatki o kršilcih predpisov / kršilec pravil igre

kršílka -e [ kəršiu̯ka in kəršilka ] ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: huda, velika kršilka človekovih pravic ; kazni, sankcije za kršilke evropskih proračunskih pravil / države kršilke

kršín -a m ( ȋ )
bot. visoka trava z ozkimi dlakavimi listi in trdimi koreninami; zlatolaska

kršítelj -a m ( ȋ )
kdor dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: za kršitelje so predpisane stroge kazni ; kršitelji pogodbe

kršíteljica -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki dela drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: policista sta s kršiteljico opravila razgovor ; hude, velike kršiteljice človekovih pravic ; sankcije za kršiteljice javnofinančne discipline, proračunskih pravil / seznam držav kršiteljic

kršítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od kršiti: zakrivil je kršitev pogodbe ; kršitev pravic ; kršitev zakona / kršitev tujega zračnega prostora

kŕšiti -im, in kršíti in kŕšiti -im nedov. ( ŕ; ī ŕ )
delati drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela: kršiti obveznosti, pogodbo, predpise ; kršiti načela miru ; s tem dejanjem je kršil zakon / kršiti pravila igre / dov. in nedov. , publ. tuja letala so kršila naš zračni prostor priletela nad ozemlje naše države brez dovoljenja

kŕšje -a s ( ȓ )
kamenje, navadno z ostrejšimi robovi: pobočje je pokrivalo kršje ; pot, posuta s kršjem / steza se vije po kršju / ekspr. na tem kršju nič ne uspeva

kŕt -a m ( ȓ r̄ )
manjši sesalec s črnim kožuhom in lopatasto razširjenima sprednjima nogama, ki živi pod zemljo: gredico so razrili krti ; zakopan je v knjige kot krt / na vrtu rije krt

krtáča -e ž ( á )
priprava za čiščenje in gladenje iz šopov žime, žic, vstavljenih v navadno lesen hrbet: očistiti čevlje, obleko s krtačo ; mehka, trda krtača ; krtači podobna priprava / jeklena, sirkova, žična krtača ; krtača za lase, ribanje
ostriči se na krtačo ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci

krtáčar -ja m ( ȃ )
izdelovalec krtač: čevljarji in krtačarji

krtáčarstvo -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje krtač: pletarstvo in krtačarstvo

krtáčast -a -o prid. ( á )
nav. ekspr. podoben krtači: krtačasta površina tkanine / krtačasti brki

krtáčen -čna -o prid. ( ȃ )
tisk., v zvezi krtačni odtis odtis za korekture: krtačni odtis članka, knjige

krtáčenje -a s ( á )
glagolnik od krtačiti: krtačenje obleke / krtačenje živine

krtáčica -e ž ( á )
krtačka : roke si je očistil s krtačico

krtáčiti -im nedov. ( á ȃ )
čistiti, gladiti s krtačo: krtačiti obleko / krtačiti živino / ekspr. ves dan ga je samo krtačil ošteval, zmerjal

krtáčka -e ž ( á )
manjšalnica od krtača: očistiti s krtačko ; lase ima goste kot krtačka / zobna krtačka zobna ščetka
ostriči se na krtačko ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci

krtíca 1 -e ž ( í )
1. nav. mn., zool. škodljivi poljski, velikim mišim podobni glodavci, ki delajo rove pod zemljo, Microtinae: krtice in drugi škodljivci
2. nar. voluhar : zatreti krtice na vrtu

krtíca 2 -e ž ( í )
med. vozlu podobna razširina žile: krtica se je predrla
// krčna žila: krtice na nogah

krtíčar -ja m ( ȋ )
agr. stroj za delanje drenažnih rovov:

krtíčast -a -o prid. ( í )
med. ki ima veliko krtic: krtičasta noga

krtína -e ž ( í )
manjši kup zemlje, ki ga izrije krt: s koso je zadel ob krtino ; krtine na travniku
// nav. ekspr. manjši kup zemlje: ob kopačih na pobočjih so nastajale krtine
// ekspr. manjši hrib, vzpetina: na vsako krtino se je povzpel

krtínast -a -o prid. ( í )
poln krtin: zanemarjeni in krtinasti travniki

krtínje -a s ( ȋ )
več krtin, krtine: sveže krtinje ; krtinje na travniku

krtínka -e ž ( ȋ )
vrtn. prst iz krtine: dodati lončnicam krtinko

krtínovec -vca m ( í )
nar. vzhodno krtina : s koso je zadel ob krtinovec

kŕtov -a -o prid. ( )
nanašajoč se na krte: krtovi rovi ; krtova jama
ekspr. iti v krtovo deželo umreti

krtovínjak -a m ( ȋ )
nar. prekmursko krtina : na travniku je bilo veliko krtovinjakov

krúc -a m ( ȗ )
1. v madžarskem okolju, nekdaj kmečki upornik: odločne zahteve krucev
2. nar. vzhodno sposoben, podjeten človek: bil je res pravi kruc

krucenál medm. ( ȃ )
nižje pog. izraža močno podkrepitev trditve: ne bom si sam kuhal, krucenal

krúci medm. ( ȗ )
nižje pog. izraža močno podkrepitev trditve: kruci, tu sem jaz gospodar

krucifíks 1 -a m ( ȋ )
knjiž. križ , razpelo : nad klečalnikom je visel krucifiks / slikar krucifiksov

krúcifíks 2 medm. ( ȗ-ȋ )
nižje pog. izraža močno podkrepitev trditve: bom že napravil red, krucifiks

krucinál medm. ( ȃ )
nižje pog. izraža močno podkrepitev trditve: krucinal, vsega mi pa ne boste odnesli

krúcniti -em dov. ( ú ȗ )
nar. zahodno klecniti : kolena so mu krucnila

krúgla -e ž ( ȗ )
nar. večja, navadno lončena posoda za vodo: napolniti kruglo
star. gleda kakor hudič iz krugle zelo grdo, jezno

krùh krúha m ( ȕ ú )
1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh ; postregli so s kruhom in vinom ; star, suh kruh ; zadišalo je po svežem kruhu ; kruh s kiselkastim okusom ; drobtina kruha ; skorja, sredica kruha ; dober je kot kruh ; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha ; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja ; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti
// tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha ; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh ; Grahamov kruh ; koruzni, rženi kruh ; mlečni, oljnati kruh ; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim ; kupiti več kruhov
// kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko ; namazati kruh z maslom ; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe
2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh
3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha ; upal je, da bo dobil kruh ; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh ; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh ; šel je v tujino za kruhom
// s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh ; rudarskega kruha ne zmore več ; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha
4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh ; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh
kruh se je lepo dvignil vzhajal ; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata ; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju ; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje ; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine ; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju ; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni ; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo ; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine ; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju ; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen ; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo ; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen ; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom ; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta ; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin ; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti ; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
etn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike ; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh ; gobasti kruh z neprožno sredico ; pekovski kruh ; rel. darovati (pri maši) kruh in vino

krúharica -e ž ( ȗ )
ekspr. ženska, ki peče ali prodaja kruh: krčmarji, mesarji in kruharice

kruhárna -e ž ( ȃ )
ekspr. prodajalna kruha: kruharna ob Ljubljanici ; kruharna in mesnica

krúhek -hka m ( ȗ )
1. ekspr. manjšalnica od kruh: mati je rezala kruhek / kruhek se že peče / boj za ljubi kruhek / kruhek si je namazala z maslom kos, košček kruha
2. hlebček , štručka : kupiti kruhke / masleni kruhek
3. v zvezi obloženi kruhek rezina kruha, navadno namazana, na kateri so dekorativno naloženi zlasti razni mesni izdelki in sir: naročil je dva obložena kruhka ; postregli so jim z obloženimi kruhki
etn. mali ali škofjeloški kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih

kruhobórec -rca m ( ọ̑ )
slabš. kdor se bori, si prizadeva (samo) za materialne dobrine: kruhoborci in karieristi / razmere so ga prisilile, da je postal kruhoborec

kruhobórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kruhoborce ali kruhoborstvo: osnova njegovemu delu je kruhoborska previdnost / kruhoborski uradnik

kruhobórstvo -a s ( ọ̑ )
slabš. boj, prizadevanje (samo) za materialne dobrine: častihlepje in kruhoborstvo / vse svoje življenje je moral omejiti na kruhoborstvo

kruhodajálec -lca [ kruhodajau̯ca in kruhodajalca ] m ( ȃ )
star. delodajalec : sprl se je s svojim kruhodajalcem

kruhojédec -dca m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor (rad) je kruh: bil je velik kruhojedec / postal je okupatorjev kruhojedec

krúhov -a -o prid. ( ú )
ki je iz kruha: kruhovi cmoki ; kruhova juha
// krušen : kruhova skorja in sredica / kruhove drobtine

krúhovec -vca m ( ú )
1. ekspr. kdor (rad) je kruh: bil je pravi kruhovec
2. nekdaj redka jed iz poparjenega kruha: jedli so kruhovec in kislo mleko
3. bot. tropsko drevo z izredno debelim deblom, Adansonia digitata: sadeži kruhovca

krúlba -e ž ( ȗ )
nav. šalj. kruljenje : krulba je potihnila

krúlec -lca m ( ȗ )
ekspr. prašič : svinjak je bil poln krulcev

krúlež -a m ( ȗ )
kruljenje : krulež lačnih svinj

krulíncati -am nedov. ( ȋ )
ekspr. (na rahlo) kruliti: prašički krulincajo

krulíti in krúliti -im nedov. ( ī ú )
1. oglašati se z zamolklim, hreščečim, pretrganim glasom: lačni prašiči krulijo / brezoseb. kruli mi po trebuhu
ekspr. želodec mu kruli lačen je
2. slabš. peti z močnim, hreščečim, neprijetnim glasom: pijanci so krulili in tulili

kruljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. šepati : starec krulja / kruljal je za njimi
// slabš. težko, nerodno hoditi: kruljal je dalje

krúljav -a -o prid. ( ú )
ekspr. šepast , šepav : kruljav fant ; ostal je kruljav vse življenje

krúljavec -vca m ( ú )
ekspr. šepav človek: berači in kruljavci

krúljavost -i ž ( ú )
ekspr. šepavost : v šali si je privoščil njegovo kruljavost

krúljenje -a s ( ú )
glagolnik od kruliti: iz svinjaka se je slišalo močno kruljenje / njegovega kruljenja ni mogel več prenašati

krúmpast -a -o prid. ( ú )
nižje pog. šepast , šepav : bila je grda in krumpasta

krúncati -am nedov. ( ȗ )
ekspr. šepati : že od rojstva krunca

krúncelj -clja m ( ú )
star. ledena sveča: od streh visijo dolgi krunclji

krúp -a m ( ȗ )
med. davica žrela, grlovka:

krupjé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
igr. uslužbenec v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti: krupje je zavrtel ruleto

krupjêjka -e ž ( ȇ )
igr. uslužbenka v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti: spretna krupjejka / izobraževala se je za krupjejko

krupón -a m ( ọ̑ )
usnj. vsak od dveh delov kože s hrbta goveda ali prašiča: desni, levi krupon
// usnje iz te kože, navadno za podplate: nepremočljiv, odporen krupon / komerčni krupon trdo podplatno usnje za težko obutev

krúšen -šna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na kruh: odrezal si je krušno rezino ; krušna skorja in sredica / krušne drobtine / krušno testo / krušni nož ; zakurila je v krušni peči / krušni oče očim ; pog. (krušna) karta zlasti v vojnem času živilska nakaznica ; krušna mati mačeha / star.: živeli so v slabih krušnih razmerah materialnih ; rešen je vseh krušnih skrbi
// star. premožen , bogat : krušen kmet / leto je krušno
agr. krušno žito žito za mletje ; bot. krušna plesen plesen, ki tvori zelenkasto sive prevleke na organskih snoveh, Penicillium crustaceum

krušíti in krúšiti -im, in krúšiti -im nedov. ( ī ú; ú ū )
povzročati, da odpadajo majhni, drobni deli s površja kake stvari: začel je lomiti ključavnico in krušiti desko ; ne kruši stene

krušljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) kruši: stari krušljivi zidovi / krušljiva skala

krušljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost krušljivega: krušljivost stene

krúšna -e ž ( ū )
nar. koroško (krušno) žito: krušno so hranili za poletne mesece
nar. prekmursko iti na krušno postati preužitkar

krúšnica -e ž ( ȗ )
1. krpa za pokrivanje, zavijanje (krušnega) testa, kruha: krušnico je posula z moko ; zaviti kruh v belo krušnico
2. podolgovata posoda za testo, pletena iz slame: dati kruh v krušnico
3. etn. miza s koritom za mesenje: nasuti moko v krušnico

krúšnik -a m ( ȗ )
1. krušnjak : v krušniku je imel hrane za tri dni
2. nar. vzhodno preužitkar : trdo življenje krušnika

krušnják in krúšnjak -a m ( á; ȗ )
torba, navadno za čez ramo, v kateri se nosi hrana: segel je v krušnjak po malico ; krušnjak in vetrovka

krút -a -o prid. , krútejši ( ȗ ū )
ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk: krut človek, sovražnik ; krut in sebičen je / krut odnos do ujetnikov ; kruta strogost / to so bili kruti časi / ekspr. kruta resnica
// knjiž., ekspr. zelo hud: krut mraz / kruta kazen / živi v kruti revščini

krútež -a m ( ȗ )
knjiž. krut človek: krutež in surovež

krútost -i ž ( ū )
lastnost, značilnost krutega človeka: krutost osvajalcev / nastopil je z vso krutostjo / krutost njegovih besed jo je prizadela

kruzeiro in cruzeiro tudi kruzêjro tudi kruzêro -a [ prva oblika kruzêjro; druga oblika kruzêjro in kruzêro ] m ( ȇ )
nekdaj denarna enota Brazilije: dati več milijonov kruzeirov nagrade / novi kruzeiro

krváv -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kri
a) v roki je držal krvav nož ; krvav sneg ; imel je krvave dlani, roke ; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav ; po obrazu je krvav ; obveza je že krvava / krvav madež na obleki ; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica / krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
b) nav. ekspr.: krvavi boji ; prišlo je do krvavega konca, obračuna ; krvav pretep, zločin ; krvave demonstracije ; krvava zadušitev revolucije ; krvavo dejanje ; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom ; oblaki so bili čisto krvavi ; krvava zarja
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi ; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje ; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel ; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti ; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom ; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus ; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno ; med. krvava griža griža s krvavim blatom ; pravn. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem ; krvavo sodišče ; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum

krvávec -vca m ( ȃ )
1. ekspr. rabelj , krvnik : biriči in krvavci
// krvav, ranjen človek: vklenjeni krvavec
2. nar. koroško govedo, ki krvavo mokri: bil je priča, da je vol krvavec (Prežihov)
slabš. obtoženec na procesu proti delavskim voditeljem, ki so pozivali na nasilno spremembo družbenega sistema, v Celovcu leta 1884
bot. šentjanževka ; min. hematit

krvavênje -a s ( é )
glagolnik od krvaveti: skušal je zaustaviti krvavenje ; krvavenje iz nosa / krvavenje iz maternice

krvavéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. biti v stanju, ko se izliva, izteka kri iz žile: že zelo dolgo krvavi ; močno krvavi iz nosa ; še malo krvavi na roki / prsti mu krvavijo ; rana je začela spet krvaveti / ekspr. hodil je tako dolgo, da so mu noge krvavele
knjiž. srce ji je krvavelo od bridkosti, trpljenja zelo je trpela
// knjiž., ekspr. bojevati se: naši očetje so krvaveli na mnogih bojiščih ; krvaveti za domovino, svobodo / ta narod že dolgo krvavi
2. knjiž. oddajati rdečo svetlobo: večerno nebo je krvavelo ; ogenj na ognjišču krvavi

krvavíca -e ž ( í )
klobasa z nadevom, ki mu je primešana kri: delati krvavice ; krvavica in jetrnica / krvavica s kislim zeljem / sladka krvavica

krvavíčnost -i ž ( ī )
med. bolezensko stanje moških, pri katerem se krvavitev težko ustavi; hemofilija : podedovati krvavičnost

krvavítev -tve ž ( ī )
izliv, iztekanje krvi iz žil: zaustaviti krvavitev ; prišlo je do krvavitve ; nevarna krvavitev / huda krvavitev iz rane
med. možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile ; notranja krvavitev krvavitev notranjih organov

krvavíti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj krvavo: krvaviti obvezo

krvávkast -a -o prid. ( ȃ )
ki vsebuje kri: krvavkast izcedek, izmeček ; na ustih je imel krvavkasto peno / krvavkast madež
// ekspr. rdečkast : krvavkasta svetloba

krvavo... ali krvávo... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na krvav: krvavoličen ; krvavook

kŕvca -e ž ( ȓ )
ekspr. kri 1 : topla krvca mu teče po obrazu

kŕven -vna -o prid. ( )
nanašajoč se na kri: krvni madež ; pes teče po krvni sledi / narediti krvno preiskavo / krvno barvilo snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo / zelo vidne krvne žile / krvni sorodnik ; krvno maščevanje
Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel ; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
anat. jetrni krvni obtok ; krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu ; biol. krvna ploščica ; belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami ; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin ; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca ; krvni serum tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi ; izmeriti krvni sladkor količino glukoze v krvi ; krvni strdek poltrdna masa iz strjene krvi ; krvna plazma ; krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk ; krvna slika rezultat preiskave belih in rdečih krvničk ; pravn. krvno sodstvo

krvénka -e ž ( ẹ̄ )
bot., navadno v zvezi navadna krvenka močvirska rastlina s suličastimi listi in vijoličastimi cveti v socvetju, Lythrium salicaria:

krvi... prvi del zloženk, kakor krvižejen, ipd., gl. kri 1

krvníca -e ž ( í )
1. knjiž. ženska, ki (poklicno) izvršuje smrtno kazen: izročena je bila krvnici
šport. žarg. njena krvnica v tretjem kolu tekmovalka, ki jo je premagala
2. bot. navadno užitna goba belkaste ali rjavkaste barve, brez klobuka; prašnica

krvníčka -e ž ( ī )
nav. mn., biol. krvna celica: nastanek krvničk / bela, rdeča krvnička

krvník -a m ( í )
knjiž. rabelj : delo krvnika / izročiti koga krvniku
// ekspr. kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno: krvniki divjajo po deželi ; brezdušen, krut krvnik

krvnína -e ž ( ī )
pravn., v srednjem veku spravnina za usmrtitev ali hudo telesno poškodbo:

krvníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na krvnike: krvniški posel / krvniški oder

krvníštvo -a s ( ȋ )
knjiž. rabeljstvo : krvništvo se mu je zastudilo / krvništvo okupatorjev

krvnožílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. žilen : krvnožilni sistem

krvo... prvi del zloženk
nanašajoč se na kri: krvodajalec ; krvoločen ; krvotok, krvožilen

krvodajálec -lca [ kərvodajau̯ca in kərvodajalca ] m ( ȃ )
kdor da, daje kri: zbralo se je veliko prostovoljnih krvodajalcev

krvodajálka -e [ kərvodajau̯ka in kərvodajalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki da, daje kri: že več let je krvodajalka ; redna krvodajalka

krvodajálski -a -o [ kərvodajalski in kərvodajau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na krvodajalce ali krvodajalstvo: organizirati krvodajalsko akcijo / krvodajalska izkaznica, značka

krvodajálstvo -a [ kərvodajalstvo in kərvodajau̯stvo ] s ( ȃ )
dejavnost krvodajalcev: krvodajalstvo se je v zadnjem času zelo razmahnilo ; organizatorji krvodajalstva

krvolítje -a s ( ī )
knjiž., ekspr. morjenje, ubijanje, navadno množično: dovolj je bilo krvolitja ; prišlo je do strašnega krvolitja

krvolóčen -čna -o prid. , krvolóčnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. nav. ekspr. ki (rad) mori, ubija: krvoločen lev, tiger ; krvoločna čreda volkov ; krvoločne zveri
// slabš. zelo okruten, brezobziren: krvoločen vladar / krvoločen človek / na obrazu se mu je pojavil krvoločen nasmeh
2. ekspr. ki (rad) pije, sesa kri: napadli so ga krvoločni komarji ; sestradane, krvoločne živalice

krvolóčnež -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. krvoločen človek: takšnih bojev so se udeleževali brezsrčneži in krvoločneži

krvolóčnica -e ž ( ọ̑ )
nav. ekspr. krvoločna ženska: brezčutna krvoločnica

krvolóčnik -a m ( ọ̑ )
star. krvoločen človek: nasilja krvoločnikov

krvolóčnost -i ž ( ọ́ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost krvoločnega: krvoločnost zveri / slabš. znan je bil po svoji krvoločnosti

krvolòk in krvolók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
knjiž. krvoločna zver: volk je znan krvolok
// krvoločen človek: krvoloki so mu ubili sina

krvolúžen -žna -o prid. ( ū )
tisk., v zvezi krvolužna sol sol, ki se uporablja pri jedkanju filma:

krvomóčen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na krvomočnost: krava je postala krvomočna

krvomóčnica -e ž ( ọ̑ )
bot. rastlina z deljenimi ali nedeljenimi listi in modrimi, vijoličastimi, rožnatimi ali belimi cveti, Geranium: natrgati si šopek krvomočnic / srebrna krvomočnica

krvomóčnost -i ž ( ọ̄ )
vet. izločanje krvi s sečem, navadno pri govedu: to bolezen spremlja krvomočnost

krvoprelítje -a s ( ȋ )
knjiž., ekspr. morjenje, ubijanje, navadno množično: prišlo je do strašnega krvoprelitja ; narediti konec krvoprelitju

krvoséčnost -i ž ( ẹ̄ )
med. izločanje krvi s sečem: pogost znak te bolezni je krvosečnost

krvosès in krvosés -ésa m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
slabš. brezobziren, neusmiljen izkoriščevalec: oduren priganjač in krvoses ; vaški krvosesi ; bil je pravi krvoses delavcev
// nav. ekspr. žival, ki (rada) pije, sesa kri: brenclji so pravi krvosesi

krvosésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na krvosese: krvosesna podlasica / krvosesni denarni mogotci

krvoskrúnec -nca m ( ȗ )
kdor ima spolne odnose z najožjim (krvnim) sorodnikom: obsojen je bil kot krvoskrunec

krvoskrúnka -e ž ( ȗ )
ženska, ki ima spolne odnose z najožjim (krvnim) sorodnikom: krvoskrunka in grešnica

krvoskrúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na krvoskrunce ali krvoskrunstvo: krvoskrunska ljubezen / živeti v krvoskrunskem razmerju

krvoskrúnstvo -a s ( ȗ )
spolni odnosi med najožjima (krvnima) sorodnikoma: zagrešiti krvoskrunstvo ; vzrok za krvoskrunstvo / živeti v krvoskrunstvu

krvoslédec -dca m ( ẹ̑ )
lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi: glasen lajež krvosledcev

krvosléden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž., v zvezi krvosledni pes barvar , krvosledec : trop krvoslednih psov

krvosrámen -mna -o prid. ( á ā )
knjiž. krvoskrunski : krvosramna ljubezen

krvosrámnica -e ž ( ȃ )
knjiž. krvoskrunka : pijanka je in krvosramnica

krvosrámnik -a m ( ȃ )
knjiž. krvoskrunec : krvosramnik in zvodnik

krvosrámstvo -a s ( ȃ )
knjiž. krvoskrunstvo : kazen za krvosramstvo

krvotóčen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na krvotok: krvotočne motnje / krvotočna rana

krvotòk in krvotók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
knjiž. krvavitev, krvavenje, navadno močno: obveza ni ustavila krvotoka
// krvni obtok: skrbeti za pravilen krvotok

krvotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
biol., navadno v zvezi krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice: obolelost krvotvornih organov

krvožêljen -jna -o prid. ( é ē )
1. nav. ekspr. ki (rad) pije, sesa kri: krvoželjni komarji
2. nav. ekspr. ki (rad) mori, ubija: krvoželjen tiger
// slabš. zelo okruten, brezobziren: krvoželjni vojaki

krvožêljnost -i ž ( é )
nav. ekspr. lastnost, značilnost krvoželjnega: krvoželjnost tigrov / slabš. polaščala se ga je krvoželjnost

krvožílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. žilen : krvožilna obolenja / krvožilni sistem

krznár -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem oblačil iz krzna: kučmo in plašč je naročila pri najboljšem krznarju ; krznar in usnjar

krznaríja -e ž ( ȋ )
podjetje, delavnica za krznarsko obrt: odpreti krznarijo / ukvarja se tudi s krznarijo s krznarstvom

krznárka -e ž ( á )
ženska, ki se poklicno ukvarja z izdelovanjem oblačil iz krzna: šivilja in krznarka

krznárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na krznarje ali krznarstvo: krznarski mojster / krznarska industrija, obrt

krznárstvo -a s ( ȃ )
krznarska obrt: razvoj krznarstva in usnjarstva
// podjetje, delavnica za to obrt:

krznén -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz krzna: jopič s krznenim ovratnikom ; krznene rokavice / nosila je dragocen krznen plašč

krznína -e ž ( í )
krzno : obšiti s krznino / razstava krznine / dama v krznini

kŕzno -a s ( ŕ )
živalska koža, strojena z dlako vred: kupovati, prodajati krzno ; plašč obrobiti, podložiti s krznom / astrahansko, bobrovo, kunje, ovčje krzno / imitacija krzna / plašč s krznom s krznenim ovratnikom / ekspr. oblači se v dragoceno krzno
obrt. plemenito krzno tanko in odporno, z lesketajočo se dlako

kržák -a m ( á )
nar. vzhodno ročna ribolovna priprava z mrežo, pritrjeno na dveh prekrižanih palicah; križak

kržlják -a m ( á )
kržljavec : med srnjaki so ostali le kržljaki

kržljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nav. ekspr. slabo razvit, zakrnel: hodil je med kržljavimi hrasti / zajci so bili majhni in kržljavi / kržljava rast / slabš. kržljav otrok

kržljávec -vca m ( ȃ )
ekspr. slabo razvita, zakrnela žival, rastlina: ob poti so rasli sami kržljavci ; v gnezdu ni bilo nobenega kržljavca / slabš. bil je duševni in telesni kržljavec

kržljávost -i ž ( á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost kržljavega: proučuje kržljavost pri živalih ; kržljavost drevja

ks [ ] medm. , klic psu
napadi 1 , zgrabi : ks, ks, daj ga!

ksantípa -e ž ( ȋ )
slabš. zlobna, prepirljiva (zakonska) žena: ksantipa mu je grenila življenje / oženil se je s pravo ksantipo

ksantofíl -a m ( ȋ )
bot. rumeno ali rjavo barvilo v rastlinskih celicah:

ksébni -a -o prid. ( ẹ̑ )
pri vpreženi živini levi : ksebni konj, vol / na ksebno stran je vpregel kravo ; sam.: pognati ksebnega

ksenofób -a m ( ọ̑ )
kdor čuti sovraštvo, odpor do tujcev in tujega: zmerjali so ga s ksenofobom ; rasist, nacionalist in ksenofob

ksenofóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ksenofobijo: imeti ksenofoben odnos do manjšin ; ksenofobna politika ; biti, postati ksenofoben

ksenofóbičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na ksenofobijo: imeti ksenofobičen odnos do tuje kulture ; biti, postati ksenofobičen ; ksenofobična izjava ; ksenofobična politika

ksenofobíja -e ž ( ȋ )
sovraštvo, odpor do tujcev in tujega: članek obravnava ksenofobijo pri posameznih narodih

ksénon -a m ( ẹ̑ )
kem. težek žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Xe: s ksenonom napolnjena cevka

ksero... ali ksêro... prvi del zloženk ( ȇ )
nanašajoč se na izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku: kserografija ; kserokopija / kseroizpis in ksero izpis

kserofít -a m ( ȋ )
bot. rastlina, ki uspeva na suhih tleh: med kserofite spada poleg puščavskih rastlin tudi planika

kserográf -a m ( ȃ )
tisk. naprava za izdelavo kopij po elektrostatičnem postopku:

kserografíja -e ž ( ȋ )
tisk. izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku: pri svojem delu si je veliko pomagal s kserografijo
// dejavnost, ki se ukvarja s takim izdelovanjem kopij: razvoj kserografije

kserografírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
tisk. izdelovati kopije po elektrostatičnem postopku:

ksêroks -a m ( ȇ )
tisk. kserograf : kupiti kseroks ; v prid. rabi: kseroks kopija

ksêroksen -sna -o prid. ( ȇ )
tisk. nanašajoč se na izdelovanje kopij po elektrostatičnem postopku: kseroksna kopija / kseroksni papir

kseroksírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
izdelovati kopije po elektrostatičnem postopku: fotografirati in kseroksirati / kseroksirati dokumente

ksíht -a m ( ȋ )
nižje pog., nav. slabš. obraz : nakremžil je ksiht

ksilén -a m ( ẹ̑ )
kem. benzen z dvema metilnima skupinama:

ksilít -a m ( ȋ )
petr. premog, v katerem je lesna zgradba jasno vidna, lesni premog: v kupu lignita je tudi nekaj ksilita

ksilofón -a m ( ọ̑ )
glasb. glasbilo z lesenimi ploščicami, na katere se udarja z lesenima paličicama: igrati na ksilofon

ksilografíja -e ž ( ȋ )
um. grafična tehnika, pri kateri se z žlebičastimi dleti in raznimi noži reže v leseno ploščo; lesorez : uspehi ksilografije

ksilográfski -a -o ( ȃ )
pridevnik od ksilografija: ksilografska tehnika

ksilól -a m ( ọ̑ )
kem. ksilen

ksilolít -a m ( ȋ )
grad. zmes lesne moke, žganega magnezita, raztopine magnezijevega klorida za pode:

ksilolíten -tna -o prid. ( ȋ )
grad. ki je iz ksilolita: ksilolitni tlak

kšèft kšêfta in kšéft -a m ( ȅ é; ẹ̑ )
nižje pog. trgovska dejavnost, trgovanje, ki prinaša navadno večji dobiček: ima smisel za kšeft / naredil je dober kšeft kupčijo
// delo , opravek : ta kšeft mu ne gre od rok

kúb 1 -a m ( ȗ )
mat. tretja potenca števila: izračunati kub / x na kub [x 3 ]

kub 2
kocka 1 : gl. kubus

kúba -e ž ( ȗ )
cigara iz srednje dobrih vrst tobaka, krajša od havane: kaditi kubo

kubánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Kubance ali Kubo: kubanski revolucionarji
gastr. kubanski rum originalni rum z manj močno aromo in manjšo stopnjo alkohola

kubatúra -e ž ( ȗ )
prostornina, navadno kot izraz količine: kubatura stavbe je zelo velika / izračunati kubaturo izkopane zemlje
// strojn. prostornina, ki jo opiše bat pri svojem gibanju v valju; gibna prostornina : vozila z različnimi kubaturami / kubatura motorja

kúben -bna -o prid. ( ȗ )
mat. kubičen 2 : kubna enačba, funkcija / kubni meter

kúbičen 1 -čna -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kubus: kubična gmota podstavka / kubična masovnost kraške hiše

kubíčen 2 in kúbičen -čna -o prid. ( ȋ; ú )
1. nanašajoč se na kub: kubični koren ; kubična enačba, funkcija
2. v zvezi kubični meter enota za merjenje prostornine: kupiti tri kubične metre drv ; izkopali so več kubičnih metrov [m 3 ] zemlje / kubični centimeter
pog. koliko kubičen je motor kolikšna je njegova gibna prostornina
min. kubični silikat silikat, ki se pojavlja v kristalih kubičnega sistema ; kubični sistem sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge

kúbičnost -i ž ( ú )
knjiž. lastnost, značilnost kúbičnega: kubičnost kamnitnega podstavka ; poudaril je kubičnost predmetov / masivna kubičnost

kubík -a m ( ȋ )
pog. kubični meter: za kubik lesa je dobil precej denarja ; odmetati več kubikov snega / meriti v kubikih
// med. žarg. kubični centimeter: vbrizgal mu je več kubikov zdravila / koliko kubikov ima motor tvojega avtomobila

kubíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kubirati: kubiranje binoma

kubírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
mat. računati tretjo potenco števila: kubirati in kvadrirati

kubíst -a m ( ȋ )
predstavnik kubizma: skupina ekstremnih kubistov

kubístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kubiste ali kubizem: kubistična slika / kubistična razstava / ekspr. na steni je visel čisto kubističen portret

kubízem -zma m ( ī )
um. zahodnoevropska umetnostna smer v slikarstvu v začetku 20. stoletja, ki upodablja naravo tako, da jo razstavlja na osnovne prostorske oblike: predstavnik kubizma

kúbus tudi kúb -a m ( ȗ )
knjiž. kocka 1 : izračunati prostornino kubusa / stavba je bila podobna velikanskemu kubusu

kúcelj -clja m ( ú )
nar. zahodno grič , vzpetina : na kuclju je stala cerkev
alp. nižja skala z zaobljenim vrhom

kúcljast -a -o prid. ( ú )
nar. zahodno ki ima kuclje: kucljasta pokrajina

kúčanovec -vca m ( ȗ )
pristaš, privrženec nazorov slovenskega politika Milana Kučana: ni niti kučanovec niti politično opredeljen

kúčma -e ž ( ȗ )
okroglo krzneno pokrivalo, ki sega do ušes: pokriti se s kučmo ; z astrahanom obšita kučma ; kučma iz bobrovega krzna
// ekspr., navadno z rodilnikom kar kaj pokriva: z velikim naporom so dosegli sneženo kučmo vrha

kúčmar -ja m ( ȗ )
izdelovalec kučem: kučmarji in klobučarji
// ekspr. kdor nosi kučmo: pozimi je bilo videti veliko kučmarjev

kúčmast -a -o prid. ( ȗ )
podoben kučmi: debela kučmasta kapa

kúčmica -e ž ( ȗ )
manjšalnica od kučma: pokrila se je s kučmico

kúdovec -vca m ( ȗ )
član Kulturno-umetniškega društva France Prešeren iz Ljubljane: kudovci so za prireditev pridobili različne sponzorje

kudú -ja m ( ȗ )
zool. antilopa z dolgimi, šilastimi rogovi, Strepsiceros:

kúfer -fra m ( ú )
nižje pog. kovček : nosil je težek kufer
pog. kufre gor, kufre dol izraža odpor do ponavljajočega se dela, zlasti preseljevanja

kúga -e ž ( ú )
1. huda nalezljiva bolezen bezgavk, pljuč ali krvi: v mestu je kuga ; izbruhnila je epidemija kuge ; povzročitelj kuge ; smrdi kot kuga ; bolezen se je širila kot kuga zelo hitro ; ogibajo se ga kot kuge / ekspr. črna kuga / kot vzklik: da bi te kuga ; kuga te poberi
// ekspr., v povedni rabi izraža težko ozdravljivost ali neozdravljivost, navadno zelo razširjene bolezni: rak je grozljiva kuga / ta bolezen je prava kuga
2. ekspr., navadno s prilastkom kar ima množično uničujoče, pogubne posledice: take ideje so kuga sodobne družbe ; kuga fašizma se širi po Evropi / alkoholna kuga
publ. bela kuga neodločanje staršev za rojstvo otrok in s tem povezan upad prebivalstva; tuberkuloza
bot. vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis ; kem. cinova kuga razpadanje cina v prah ; med. bubonska kuga pri kateri otečejo bezgavke ; pljučna kuga ; vet. goveja kuga nalezljiva bolezen goveda z vnetjem in nekrozo sluznice prebavil ; kokošja kuga nalezljiva bolezen perutnine z vnetjem dihal in prebavil ; pasja kuga nalezljiva bolezen psov zlasti z vnetjem dihal, prebavil in osrednjega živčevja ; prašičja kuga nalezljiva bolezen prašičev s krvavitvami v notranjih organih in vnetjem prebavil

kúgav -a -o prid. ( ú )
bolan za kugo: kugav človek

kúgavec -vca m ( ú )
ekspr. kdor ima kugo: kugavec in gobavec

kúguar -ja m ( ȗ )
zool. srednje velika, svetlemu panterju podobna zver, ki živi v Severni in Južni Ameriki, Panthera concolor; puma

kúha -e ž ( ú )
1. kuhanje : lotila se je kuhe ; mešati jed med kuho ; hiteti s kuho / prinesti krompirja za eno kuho
2. ekspr. jed , hrana : pripravljati kuho ; jesti dobro, enolično kuho / kuhi je primešala dišave
// star. (kuhana) hrana za prašiče: gosta kuha ; kotel za kuho

kuhálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za kuhanje: kuhalna naprava / kuhalna temperatura / električni štedilnik s štirimi kuhalnimi ploščami

kúhalica -e ž ( ú )
nar. soparica , sopara : Na trgu je žehtela kuhalica, rejenim muham so gorele kreljutce, prah se je vzdigoval v strehe (S. Vuga)

kuhalíšče -a s ( í )
kuhalna plošča štedilnika: obrisati kuhališče z mokro krpo ; pečica in kuhališče / indukcijsko kuhališče ; steklokeramično kuhališče

kuhálnica tudi kúhalnica -e [ kuhau̯nica, prva oblika tudi kuhalnica ] ž ( ȃ; ú )
navadno lesena priprava za mešanje jedi med kuhanjem: premešati omako s kuhalnico ; kuhalnice in zajemalke
ekspr. zna sukati kuhalnico dobro kuhati

kuhálnik -a m ( ȃ )
manjša prenosna naprava za kuhanje: vključila je kuhalnik ; lonec s krompirjem je postavila na kuhalnik ; na kuhalniku si je kuhal čaj / dvoploščni kuhalnik ; električni, plinski kuhalnik ; kuhalnik na butan, špirit
papir. odprta ali zaprta posoda za pripravljanje, predelovanje papirne mase

kúhanje -a s ( ú )
glagolnik od kuhati: ukvarjati se s kuhanjem / mešati jed med kuhanjem ; kuhanje mesa / posoda za kuhanje turške kave / kuhanje žganja / s kuhanjem trme ne boš nič dosegel

kúhar -ja m ( ȗ )
kdor se (poklicno) ukvarja s kuhanjem: kuhar kuha kosilo ; bil je dober kuhar / glavni kuhar ; hotelski, ladijski kuhar

kúharček -čka m ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kuhar: kuharček je pomagal v kuhinji

kúharica -e ž ( ȗ )
1. ženska, ki se (poklicno) ukvarja s kuhanjem: kuharice že kuhajo kosilo ; ona je odlična kuharica ; gospodinje in kuharice / vzeli so jo za kuharico / glavna kuharica v hotelu ; pog. farovška kuharica / ekspr. moja mama je dobra kuharica dobro kuha
2. pog. kuharska knjiga: na polici je imela odprto kuharico

kuharíja -e ž ( ȋ )
nav. slabš. kuhanje : hitela je s kuharijo / učiti se kuharije kuharstva

kuháriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. slabš. kuhati : ves dan je doma in kuhari / samo kuhari in peče

kúharski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kuharje ali kuharstvo: cenil je njene kuharske sposobnosti ; ekspr. učiti se kuharske umetnosti / kuharski recept ; kuharska knjiga knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi / kuharski pomočnik

kúharstvo -a s ( ȗ )
dejavnost kuharjev: posvetil se je kuharstvu / pouk kuharstva

kúhati -am nedov. ( ú ȗ )
1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati ; zna zelo dobro kuhati ; kuha in pospravlja ; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
// imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo ; kuhati v pokriti posodi ; kuha in peče ; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo ; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
// imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo
2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado ; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje ; neprestano nekaj kuha ; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo ; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom ; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino ; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi

kúhinja -e ž ( ú )
1. prostor, v katerem se pripravlja hrana: gospodinja je bila v kuhinji ; svetla, velika kuhinja / bivalna kuhinja ki vključuje jedilni prostor ; kuhinja z jedilnim kotom / čajna kuhinja soba za pripravljanje toplih pijač in malic v bolnišnicah in zavodih ; pren., slabš. politična kuhinja
// pohištvo za ta prostor: kupil je sodobno kuhinjo ; kuhinje in spalnice / švedska kuhinja funkcionalno oblikovani in razporejeni kuhinjski elementi
2. navadno s prilastkom hrana, jedi, pripravljene na določen način: pri njih imajo dobro kuhinjo ; rad ima izbrano kuhinjo / domača kuhinja mu dobro de doma pripravljena hrana ; francoska in kitajska kuhinja ; v hotelu imajo priznano mednarodno kuhinjo hrano, jedi, značilne za različne narode, dežele
// ekspr. kuhanje , kuha : ves dan se ukvarja s kuhinjo
3. navadno s prilastkom organizirano prehranjevanje določene skupine ljudi: tovarna ima svojo kuhinjo / hotel z lastno kuhinjo / delavska, javna, šolska kuhinja / mlečna kuhinja v kateri se pripravlja in servira malica, navadno iz mlečnih izdelkov / šef kuhinje
agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče ; etn. črna kuhinja v kateri dim ni speljan skozi dimnik ; voj. poljska kuhinja

kúhinjica -e ž ( ú )
nav. ekspr. manjšalnica od kuhinja: sedeli so v kuhinjici

kúhinjski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kuhinjo: ima veliko kuhinjskega dela / kuhinjski odpadki ; kuhinjsko okno gleda na dvorišče / kuhinjski element kos kuhinjskega pohištva, ki se lahko uporablja sam ali se kombinira z drugimi kosi ; rezati s kuhinjskim nožem ; kuhinjska deska za rezanje, sekljanje hrane ; kuhinjska kredenca, miza ; kuhinjska krpa ; pomivati (kuhinjsko) posodo ; (kuhinjska) sol ; kuhinjska tehtnica / kuhinjski otok sklop kuhinjskih elementov, postavljen sredi prostora / slabš. kuhinjska filozofija
ekspr. kuhinjski muc kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi

kúhlja -e ž ( ȗ )
nar. vzhodno kuhalnica : v roki je držala kuhljo

kúhnja -e ž ( ȗ )
nar. primorsko (kuhana) hrana za prašiče: pripravljala je kuhnjo

kújanje -a s ( ú )
glagolnik od kujati se: naveličala se je kujanja ; trmoglavo kujanje / njeno kujanje ga je prizadelo

kújast -a -o prid. ( ú )
kujav : kujasta ženska

kújati se -am se nedov. ( ú )
1. kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: še vedno se kuja ; nenadoma se je začel kujati / šel se je kujat v kot
// upirati se: sprva se je kujal, češ da ne bo tega storil
2. ekspr. postajati slabši: vreme se kuja / stara peč se je začela kujati

kújav -a -o prid. ( ú )
ki se (rad) kuja: kujav človek / spregovorila je s kujavim glasom / ekspr. kujavo vreme

kújavec -vca m ( ú )
kdor se (rad) kuja: bil je kujavec in trmoglavec

kújavka -e ž ( ú )
ženska, ki se (rada) kuja: kujavka in trmoglavka

kújavost -i ž ( ú )
lastnost kujavega človeka: njena kujavost ga je zelo motila / počasi je kujavost popustila

kujón -a m ( ọ̑ )
pog. grdoba , porednež : takemu kujonu ne moreš zaupati ; vražji kujon / to je pa star kujon / kot nagovor nikar se ne izgovarjaj, kujon kujonasti

kujónček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od kujon: lažnivi kujonček / ljubk. mali kujonček

kujonírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. dražiti 2 , jeziti 1 , zafrkavati : ne dovolim, da bi me kujoniral

kúk -a m ( ȗ )
nar. grič , hrib : povzpel se je na kuk

kúka -e ž ( ū )
nar. primorsko, navadno v zvezi kuko biti, zbijati otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; kozo biti

kukálce -a s ( ā )
nav. ekspr. manjšalnica od kukalo: dama s kukalcem / preden odpre vrata, pogleda skozi kukalce

kukálnik -a m ( ȃ )
majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo; kukalo : pogledati skozi kukalnik

kukálo -a s ( á )
1. daljnogled z majhno povečavo, navadno za gledališče: gledati, opazovati skozi kukalo ; lepo izdelano kukalo / gledališko kukalo
// ekspr. daljnogled sploh: čez ramo je imel obešeno kukalo
2. majhna odprtina v vhodnih vratih, navadno z vgrajeno lečo: pogledal je skozi kukalo, kdo je zunaj

kúkanje 1 -a s ( ū )
glagolnik od kukati 1 : iz gozda se sliši glasno kukanje / kukanje ure ga moti

kúkanje 2 -a s ( ū )
glagolnik od kukati 2 : kukanje izza vogla

kúkarica -e ž ( ū )
nar. koruza : Kukarica na drugi strani proti Muri je ovenela in čakala trgatve (M. Kranjec)

kúkati 1 -am nedov. ( ū ȗ )
1. oglašati se z glasom kuku: kukavica kuka
2. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, ki je podoben glasu kukavice, naznanjati čas: ima uro, ki kuka

kúkati 2 -am nedov. ( ū ȗ )
1. nav. ekspr. gledati, navadno skrivoma, pritajeno: kukati izza drevesa, vogla ; kukati skozi ključavnico ; priprl je vrata in kukal v kuhinjo / iz luknje je kukala lisica ; pren. izza oblakov je kukalo sonce
2. ekspr. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice; gledati : izpod krila ji kukajo čipke / prvi zvončki že kukajo iz zemlje

kukáva -e ž ( ȃ )
geogr. večja kraška kotanja z navadno navpičnimi stenami:

kúkaven -vna -o prid. ( ū )
zastar. beden , žalosten : njegovo življenje je bilo kukavno / znašel se je v prav kukavnem stanju

kúkavica -e ž ( ú )
1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka ; iz gozda je bilo slišati kukavico
iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje ; ura s kukavico ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice
// ekspr. tuj, nezakonski otrok (v družini): podtaknila mu je kukavico
2. bot., navadno v zvezi navadna kukavica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis morio: šopek navadnih kukavic
3. zastar. bojazljivec , strahopetec : ne bodi takšna kukavica

kúkavičji -a -e prid. ( ū )
nanašajoč se na kukavice: eno jajce v taščičinem gnezdu je bilo kukavičje / kukavičji mladič
ekspr. kukavičje jajce problem, stvar, s katero kdo zvijačno obremeni drugega
bot. kukavičja lučca travniška rastlina s svetlo rdečimi cveti v socvetju, Lychnis flos cuculi

kukavíčnica in kúkavičnica -e ž ( ȋ; ú )
nav. mn., bot. rastline s celorobimi listi in cveti v grozdih ali klasih, Orchidaceae:

kukavíčnik in kúkavičnik in kukovíčnik in kúkovičnik -a m ( ȋ; ú )
bot. rastlina s črtalastimi listi in z navadno svetlo rdečimi cveti v klasih, Gymnadenia:

kúkec -kca m ( ȗ )
1. zool. hrošč, katerega ličinka dela rove v suhem lesu; trdoglav 1 : v baraki je polno kukcev in drugega mrčesa
2. ekspr. žuželka , hrošč , črv : zbirati kukce

kúki in cookie -ja [ kúki ] m ( ȗ )
1. pog. piškot okrogle oblike z dodatkom čokolade ali sadja v koščkih: peka kukijev ; kava in kuki / kukiji s koščki čokolade
// tako pecivo z dodatkom marihuane: na zabavo je prinesel kukije
2. rač. podatek o uporabniku, ki ga spletni brskalnik shrani na računalniku ali drugi elektronski napravi za možnost nadaljnje uporabe; piškotek : števci obiskanosti spletnih strani delujejo na osnovi kukijev

ku-klux-klan in kúklúksklán -a [ kú-klúks-klán ] m ( ȗ-ȗ-ȃ )
v Združenih državah Amerike tajna teroristična organizacija, ki se bori zlasti proti enakopravnosti črncev: člani ku-klux-klana

kúkma -e ž ( ȗ )
nar. vzhodno lasje, potisnjeni izpod rute nad čelo: narediti si kukmo / kokoš ima kukmo čop

kúkmak -a m ( ȗ )
bot. navadno užitna goba z belim ali rjavkastim klobukom in obročkom na betu, Psalliota: poljski, travniški kukmak

kúkmast -a -o prid. ( ȗ )
nar. vzhodno, v zvezi s kokoš čopast

kukovičnik gl. kukavičnik

kúks -a m ( ȗ )
ekon., pravn., nekdaj delež družabnika rudarske družbe: lastnik kuksa

kukú 1 -ja tudi -- m ( ȗ )
posamezen glas pri kukanju, oglašanju: kukavica mu je nakukala trinajst kukujev

kúkú 2 medm. ( ȗ-ȗ )
1. posnema glas kukavice: kuku, kuku, se oglaša kukavica iz gozda
2. otr., pri igri izraža opozorilo nase: kuku, tukaj sem

kúkúc medm. ( ȗ-ȗ )
otr., pri igri izraža opozorilo nase: odkrije si obraz in reče otroku: kukuc

kúkúk medm. ( ȗ-ȗ )
1. posnema glas kukavice: po gozdu odmeva: kukuk, kukuk
2. otr., pri igri izraža opozorilo nase: kukuk, me vidiš?

kukurícati -am nedov. ( ī )
zastar. kikirikati , kukurikati : petelinček kukurica na dvorišču

kukurícniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. kikirikniti , zakikirikati : na dvorišču je kukuricnil petelin

kukuričnják -a m ( á )
nar. prekmursko stavba za sušenje in hranjenje koruze: kukuričnjak je bil poln

kukuríkati -am nedov. ( ī )
oglašati se z glasom kukuru: petelin je glasno kukurikal

kukurú medm. ( ȗ )
posnema glas petelina: kukuru, kukuru, vabi petelin kokoši

kúl tudi cool -- [ kúl ] prid. ( ȗ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
ki privlači, vzbuja dober vtis in povzroča odobravanje ljudi: kul film ; kul tip ; kul bejba

kúla -e ž ( ȗ )
v orientalskem okolju stolp, navadno obrambni: od trdnjave je ostala le še kula / mesto slovi po džamijah in kulah

kulák -a m ( á )
1. v carski Rusiji in prva leta po državljanski vojni lastnik velikega posestva, ki ga obdeluje navadno z najeto delovno silo: kulaki so se upirali kolektivizaciji
2. slabš., prva leta po 1945 velik kmet, gruntar: Kulakom je treba pokazati zobe. Bati se nas morajo (K. Grabeljšek)

kulán -a m ( ȃ )
zool. oslu podobna žival, ki živi v centralni Aziji, Equus hemionus hemionus:

kulánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ustrežljiv , uslužen : kulanten trgovec

kuláški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kulake: bil je iz kulaške družine / kulaška miselnost

kuláštvo -a s ( ȃ )
1. v carski Rusiji in prva leta po državljanski vojni družbeni sloj kulakov: kulaštvo se upira kolektivizaciji
// miselnost kulakov: nekaj kulaštva je še vedno v njih
2. slabš., prva leta po 1945 gruntarstvo : za težave so časopisi krivili kulaštvo

kúli 1 -ja m ( ȗ )
v nekaterih azijskih deželah nekvalificirani delavec, težak: najeti kulije ; siromašni kmetje in kuliji ; pren., ekspr. časnikarski kuli

kúli 2 -ja m ( ȗ )
pog. kemični svinčnik: pisati s kulijem / rdeči kuli

kúlica -e ž ( ȗ ) pog.
kemični svinčnik: barvna kulica ; papir in kulica

kulináričen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na kulinariko: kulinarična specialiteta / izkazati se s kulinarično spretnostjo / kulinarična razstava

kulinárika -e ž ( á )
1. spretnost, znanje pripravljanja in aranžiranja jedi: izkušnje sodobne kulinarike
// nauk o tem: knjige s področja kulinarike
2. ekspr., navadno s prilastkom jed , hrana : ljubitelj ribje kulinarike / domača, srbska kulinarika

kulinárski -a -o prid. ( á )
kulinaričen : kulinarski izdelki

kulísa -e ž ( ȋ )
na okvir napeta, poslikana tkanina, ki omejuje odrski prostor in predstavlja del prizorišča: na oder so postavili kulise ; stopiti za kuliso ; mesto je bilo videti kot velika pisana kulisa / kulisa te komedije je bil trg ; pren. med kulisami življenja se odvija moderna človeška komedija
// nav. mn., ekspr. kar zakriva resnično podobo, stanje česa: ograditi se s kulisami ; vse je bilo le varljiva kulisa
ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna ; ekspr. narediti kaj za kulisami naskrivaj
gled. kaširati kulise z nanašanjem lahkih materialov na gladko površino kulis doseči plastičnost ; rad. zvočna kulisa posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča ; teh. kulisa del mehanizma, ki z žlebom, izrezom določa gibanje vzvoda, droga ; vrtn. parkovna kulisa rastline ali skupina rastlin, ki delijo, zapirajo prostor

kulisárna -e ž ( ȃ )
gled. delavnica za izdelovanje kulis: kulisarna in šivalnica
// (priročno) skladišče kulis ob gledališkem odru: kulise so odnesli v kulisarno

kulísast -a -o prid. ( ȋ )
podoben kulisi: kulisasti griči

kulísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kuliso: kulisen okvir / kulisna stena / kulisna delavnica kulisarna

kuliseríja -e ž ( ȋ )
kulise, ki predstavljajo prizorišče gledališkega, filmskega dela: kuliserija je lepo imitirala naravno prizorišče ; pren. za propagandno kuliserijo se je skrivala povsem drugačna resničnost
// ozadje, okolje kakega dogajanja: avtorju služi pisana pokrajina le za kuliserijo / ekspr. živeti v kuliseriji strmih streh

kulminácija -e ž ( á )
knjiž. višek , vrhunec : poslovno sodelovanje je doseglo kulminacijo ; kulminacija moči, napora / prešel je že svojo kulminacijo
// vzpon , rast : priče smo nove kulminacije kulture / ta akcija je v kulminaciji
astron. prehod nebesnega telesa čez poldnevnik

kulminacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kulminacijo: kulminacijska doba kapitalizma / kriza je dosegla kulminacijsko točko višek, vrhunec

kulminírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. doseči višek, vrhunec: politična kriza je kulminirala / epidemija kulminira poleti

kuloár -ja m ( ȃ )
nav. mn., knjiž. hodnik, stranski prostor v večjih, reprezentativnejših stavbah: sprehajati se po kuloarjih ; kuloarji gledališča ; sejne sobe in kuloarji
nav. slabš. o tem se govori samo po kuloarjih neuradno
alp. ozek strm prehod med stenama

kuloárski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kuloar: kuloarski prostori
nav. slabš. kuloarske diskusije neuradne

kúlt -a m ( ȗ )
knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje: poganski kult ; kult boga, svetnikov / kult mrtvih ; kult narave, rodovitnosti / verski kult
// izkazovanje časti, navadno pretirano, čaščenje: kult mladine ; kult rase ; gojiti kult umetnosti / kult cvetja na Japonskem / ekspr. z njim uganjajo pravi kult

kúlten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kult: kultni predmeti, prostori ; kultni spomeniki / kultna glasba / kultni plesi obredni plesi

kúltičen -čna -o prid. ( ú )
kulten : kultična glasba / kultični plesi obredni plesi

kultivácija -e ž ( á )
glagolnik od kultivirati: kultivacija zemlje / kultivacija umetnostnih slogov

kultivár -ja m ( ā )
agr. s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina:

kultivátor -ja m ( ȃ )
1. agr. priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju: rahljati zemljo s kultivatorjem in brano ; nogače kultivatorja
2. knjiž. kdor kaj kultivira, gojitelj: ta ljudstva so bila prvi kultivatorji tega puščavskega sveta / kultivator impresionistične umetnosti

kultivíranec -nca m ( ȋ )
kultiviran človek: kultiviranci zahoda

kultivíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kultivirati: pravilno kultiviranje zemlje ; tla, primerna za kultiviranje / kultiviranje pisane besede ; kultiviranje jezika / kultiviranje človeka
biol. kultiviranje tkiva

kultivíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kultiviranega: človekova kultiviranost in civiliziranost / kultiviranost gibov, glasu / kultiviranost pesnikovega izraza / koncert zahteva od poslušalca precejšnjo glasbeno kultiviranost izobraženost

kultivírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. načrtno se ukvarjati s pripravo zemlje za rast rastlin: kultivirati polja ; kultivirati peščeno zemljo / človek morja ne kultivira, temveč ga le izkorišča
// načrtno se ukvarjati z rastlinami, zlasti v gospodarske namene: kultivirati bombaž, pšenico ; kultivirati vinsko trto / kultivirati eksotične rastline
2. knjiž. načrtno se ukvarjati s čim, navadno z namenom doseči boljšo, popolnejšo obliko: pisatelj skrbno kultivira besedo ; kultivirati gibe, glas
// načrtno se ukvarjati s čim sploh: kultivirati srednjeveško glasbo, zborovsko petje
// krepiti , razvijati , utrjevati : kultivirati svoje sposobnosti / kultivirati otrokov značaj

kultúra -e ž ( ȗ )
1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture ; spomeniki izumrlih kultur ; stičišče dveh kultur ; antična, srednjeveška kultura ; evropska, orientalska kultura ; gotska, grška, rimska kultura / duhovna zlasti na področju miselnega ustvarjanja , materialna kultura zlasti na področju tehničnega ustvarjanja
// človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te vrednote: mešanje kultur na območju Evrope ; razvoj novejših kultur ; vplivi grške, rimske kulture ; kultura in civilizacija
2. ed. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja: financiranje kulture in znanosti ; področje kulture ; skrbeti za hitrejši razvoj kulture / dom kulture / razvoj filmske, glasbene kulture / v socializmu sekretariat za prosveto in kulturo
// dosežki te dejavnosti: ustvarjati kulturo ; je dober poznavalec slovenske sodobne kulture ; zanimanje za kulturo / publ. množična kultura namenjena širokemu krogu ljudi / poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture
3. ed., navadno s prilastkom lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju: imeti zelo visoko kulturo ; ekspr. s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture ; človek brez kulture / splošna kultura in razgledanost ; pomanjkanje srčne kulture
// s prilastkom lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu: ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo ; uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo ; igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo ; zbori s precej visoko pevsko kulturo ; tehniška kultura naših ljudi ; prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo / kultura pesnikovega izraza ; kultura mišljenja / kultura trgovanja še ni dovolj razvita
4. ed., v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti: posvetiti večjo skrb telesni kulturi ; ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture ; doseči množičnost v telesni kulturi / visoka šola za telesno kulturo
5. agr. rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko) predelavo: menjavati kulture na istem zemljišču ; uvajati donosnejše kulture ; proti mrazu odporne kulture / jesenska kultura ; krmne kulture ; oljka in druge mediteranske kulture
// gojenje take rastline: pospeševati kulturo bombaža ; zemlja, primerna za kulturo riža
6. biol. umetno razmnoženi mikrobi, celice: kultura je negativna ; zasejati kulturo na novo gojišče ; čistost kulture
// gojenje teh mikrobov, celic: preiskati kri, tkivo s kulturo
arheol. belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka ; halštatska kultura ; kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji ; ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah ; latenska kultura ; megalitska kultura ; kultura žarnih grobišč ; kultura mostiščarjev ; etn. ljudska kultura materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva, naroda ; jezikosl. jezikovna kultura gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na obvladanje jezika

kultúrbúnd -a m ( ȗ-ȗ )
med obema vojnama organizacija nemške narodne manjšine v predvojni Jugoslaviji, v kateri so leta 1939 prevzeli vodstvo nacisti:

kultúrbúndovec -vca m ( ȗ-ȗ )
med obema vojnama član kulturbunda: petokolonaška dejavnost kulturbundovcev

kultúren -rna -o prid. , kultúrnejši ( ú )
nanašajoč se na kulturo:
a) kulturni ostanki, spomeniki ; kulturna dediščina ; kulturno izročilo / kulturna žarišča / kulturni narodi ; kulturna ljudstva / kulturni antropolog
b) kulturni napredek ; bogata kulturna preteklost, tradicija ; kulturna zaostalost
c) kulturne prvine, značilnosti ; širiti kulturno obzorje / kulturni boj ; kulturni stiki ; kulturna ustvarjalnost ; plodno kulturno sodelovanje med državami / kulturno področje / referent za kulturna vprašanja
č) pomemben kulturni dogodek ; prireditev s pestrim kulturnim sporedom ; publ. o tem je bila obveščena vsa kulturna javnost / kulturni center [KC] ustanova, ki usmerja in vodi kulturno dejavnost ; kulturni delavec kdor se (poklicno) ukvarja s kulturno dejavnostjo ; prireditev bo v kulturnem domu ; kulturni praznik / podpisati kulturno konvencijo ; kulturna kritika in publicistika ; pripraviti kulturno oddajo, reportažo oddajo, reportažo o kulturni problematiki ; kulturne organizacije in ustanove ; urednik kulturne strani strani v časopisu, reviji, namenjene obravnavanju kulturne problematike
d) prizadevati si za zdrave, kulturnejše odnose med ljudmi ; je zelo kulturen ; kulturno obnašanje / kulturno razvedrilo / kulturen prevoz potnikov ; v tem lokalu je kulturna postrežba
bot. kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina

kultúrnica -e ž ( ȗ )
1. nav. ekspr. kulturna delavka: kulturnice in umetnice / status kulturnice
2. med narodnoosvobodilnim bojem ženska, ki se ukvarja s kulturno-prosvetnim delom zlasti v brigadi in na osvobojenem ozemlju: četna kulturnica

kultúrnik -a m ( ȗ )
1. nav. ekspr. kulturni delavec: zbrali so se številni znani kulturniki ; delež slovenskih kulturnikov pri ustvarjanju kulture ; kulturniki in umetniki
2. med narodnoosvobodilnim bojem kdor se ukvarja s kulturno-prosvetnim delom zlasti v brigadi in na osvobojenem ozemlju: kulturniki so priredili miting ; brigadni kulturnik ; kulturniki Šercerjeve brigade

kultúrniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kulturnike ali kulturništvo: kulturniška skupina je priredila miting / kulturniški krogi / spremljanje kulturniške problematike

kultúrništvo -a s ( ȗ )
nav. ekspr. dejavnost kulturnih delavcev: ukvarjati se s kulturništvom / publ. oddaja, narejena s precejšnjo mero kulturništva in elegance lastnosti kulturnih delavcev

kulturnobójen in kulturnobôjen -jna -o prid. ( ọ̄; ō )
nanašajoč se na kulturni boj: kulturnobojni načrti / kulturnobojno razpoloženje

kultúrnopolítičen -čna -o prid. ( ȗ-í )
nanašajoč se na kulturno politiko: sprejeti kulturnopolitični program ; zanimali so se za kulturnopolitična dogajanja / kulturnopolitična publicistika ; kulturnopolitična zgodovina

kultúrnost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost kulturnega: to dokazuje njegovo visoko kulturnost / kulturnost družbe, naroda / duhovna kulturnost / kulturnost postrežbe

kultúrnozgodovínski -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
nanašajoč se na kulturno zgodovino: kulturnozgodovinska študija

kulturo... prvi del zloženk
nanašajoč se na kulturo: kulturoljuben, kulturonosec, kulturoslovec

kulturologíja -e ž ( ȋ )
veda o kulturi: sociologija in kulturologija

kulturolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kulturologijo: kulturološki simpozij ; kulturološka študija, raziskava

kulturonósec -sca m ( ọ̑ )
nav. iron. kdor širi, prinaša kulturo: pripadla mu je vloga nekakega kulturonosca

kulturotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ki ima sposobnost za tvorjenje, ustvarjanje kulture: kulturotvorna dejavnost ; narod kot izvor kulturotvornih sil

kultúrtréger -ja m ( ȗ-ẹ̄ )
slabš. kulturonosec : nacistični kulturtregerji

kúluk -a m ( ȗ )
v stari Jugoslaviji obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti: odrediti kuluk ; pren., ekspr. veliko so jih pozaprli in nagnali na kuluk

kúm -a m ( ȗ )
nar. boter : iti komu za kuma ; krstni kum / ne verjamem ti, kum

kúma -e ž ( ȗ )
nar. botra : soseda mu je bila za kumo / sosedova kuma

kúmara -e ž ( ú )
1. kulturna rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti ali njen sad: jesti kumare ; olupiti kumaro / solata iz kumar / kisle, vložene kumare
2. slabš. nos : ima veliko kumaro / povsod vtika svojo kumaro
zool. morska kumara na morskem dnu živeči, kumari podoben iglokožec z bradavičastimi bodicami, Cucumaria

kúmarast -a -o prid. ( ú )
ekspr. podoben kumari: kumarast nos

kúmaren -rna -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kumara 1: kumarni nasadi / kumarna rastlina

kúmarica -e ž ( ú )
manjšalnica od kumara: kozarec za vlaganje kumaric / kisla kumarica
publ. čas kislih kumaric čas, navadno med počitnicami, ko ni novic

kúmaričen -čna -o prid. ( ú )
ki je iz kumar: pripraviti kumarično omako ; kumarična solata / kumarični sok

kumarín -a m ( ȋ )
farm. bela, močno dišeča snov, katere spojine se uporabljajo proti strjevanju krvi: diši po kumarinu

kúmče -ta s ( ȗ )
nar. krščen človek v odnosu do svojega botra; krščenec : deklica je bila njegovo kumče

kúmek -mka m ( ȗ )
nar. botrček : biti za kumka / kumek, ste prišli na obisk

kúmen -a in -mna m ( ū )
nar. vzhodno polica pred odprtino kmečke peči: na kumenu je stalo več loncev

kúmica -e ž ( ȗ )
nar. botrica : izbrati kumico / dober dan, kumica

kúmina -e ž ( ú )
dvoletna vrtna zdravilna ali začimbna rastlina z belimi in rožnatimi cveti v kobulih ali njeno dišeče seme: dodati hrani kumino ; potresti zelje s kumino ; janež in kumina

kúminov -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kumino: kuminovo olje / kuminov kolač

kúminovec -vca m ( ú )
žganje iz kumine: postreči s kuminovcem

kumís -a m ( ȋ )
zlasti v azijskem okolju kisla alkoholna pijača iz kvašenega kobiljega mleka: piti kumis / ekspr. po žrebičkovem smrčku so lezle kaplje kumisa kobiljega mleka

kumováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. biti glavni vzrok česa: tej nazorski usmerjenosti je kumovala predvsem vzgoja
2. nar. biti za botra, botrovati: kumoval je skoraj vsem otrokom v vasi

kúmp -a m ( ȗ )
nar. prekmursko, na Muri čolnu podobna priprava, ki drži mlin nad vodo: ob kumpih je šumela voda

kumpán -a m ( ȃ )
star. tovariš , prijatelj : srečal se je s starim kumpanom

kúmrn -a -o prid. ( ú )
nižje pog. suh , mršav : ima kumrne konje ; kumrna lica

kúmstvo -a s ( ȗ )
nar. botrina , botrstvo : biti v kumstvu

kumulácija -e ž ( á )
knjiž. zbiranje , nabiranje , kopičenje : kumulacija podatkov / kumulacija tožb pri odvetniku

kumulatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. zbran , združen , skupen : kumulativna odgovornost / kumulativno delovanje pobud
med. kumulativno delovanje zdravila delovanje, ki se pojavi šele po določenem nakopičenju zdravila v organizmu ; voj. kumulativni učinek učinek eksplozivnih plinov, ki so usmerjeni v eno točko in imajo tu veliko prebojno moč

kumulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. zbirati , nabirati , kopičiti : kumulirati podatke / kumulirati podobne primere

kumulonímbus -a m , mn. kumulonímbi tudi kumulonímbusi ( ȋ )
meteor. kopast oblak, v katerem nastaja nevihta, nevihtni oblak:

kúmulus -a m , mn. kúmuli tudi kúmulusi ( ȗ )
meteor. posamezen kopast oblak: nevihtni kumulusi

kúna 1 -e ž ( ú )
roparska žival vitkega telesa in kratkih nog: lov na kune
zool. kuna belica z belo liso na prsih, Martes foina ; kuna zlatica z rumeno liso na prsih, Martes martes
// pog. kunje krzno: ovratnik iz kune

kúna 2 -e ž ( ū ) od 1994
denarna enota Hrvaške: plačeval je v kunah ; vrednost kune na deviznem trgu / hrvaška kuna

kúnar -ja m ( ȗ )
lov. lovec na kune: kunar in polhar

kuncerêja in kunčjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo kuncev: pospeševanje kuncereje

kuncerêjec in kunčjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja kunce: društvo kuncerejcev

kunčerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo kuncev: kmetom je treba pomagati pri kunčereji in reji nojev ; pasemska kunčereja

kunčevína -e ž ( í )
1. kunčje krzno: podloga iz kunčevine
2. kunčje meso: za kosilo so pripravili kunčevino

kúnčica -e ž ( ū )
samica kunca: breja kunčica

kúnčji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kunce: kunčji mladiči / kunčji hlevček, rov / kunčje meso / kunčje krzno

kúnčnica -e ž ( ȗ )
kunčji hlevček, zajčnik: pred hlevom je postavil novo kunčnico

kúndak -a m ( ȗ )
star. puškino kopito: kundak in bajonet

kúnec -nca m ( ū )
zajcu podoben glodavec s krajšimi zadnjimi nogami, zlasti udomačen: gojiti kunce ; meso kuncev / angorski kunec

kúngfú in kúng fú -ja m ( ȗ-ȗ )
različne kitajske borilne veščine za samoobrambo: obvladati, trenirati kungfu ; mojster kungfuja

kunína -e ž ( ī )
kunje krzno: ovratnik iz kunine

kúnji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kune: kunje meso / kunje krzno

kunktátor -ja m ( ȃ )
knjiž. omahljiv, neodločen človek, zlasti vladar ali vojskovodja: vladal jim je kunktator

kunovína -e ž ( í )
kunje krzno: kapa iz kunovine

kùnšt kúnšti ž ( ȕ ȗ )
nižje pog., navadno v povedni rabi umetnost , znanost : to narediti je velika kunšt

kúnšten -tna -o prid. ( ú ū )
nižje pog. bister , pameten , učen : kunšten človek / kunštne besede / ne bodi tako kunšten

kuomintáng -a m ( ȃ )
polit. kitajska ljudsko-socialna stranka, ki je pod Čangkajškovim vodstvom dobila protirevolucionarni značaj: ustanovitev kuomintanga
// publ. protirevolucionarna Čangkajškova vlada:

kuomintángovec -vca m ( ȃ )
pristaš kuomintanga: kuomintangovci in komunisti / hudi boji s kuomintangovci

kuomintánški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kuomintang: kuomintanške čete / kuomintanška vlada

kúp 1 -a m ( ȗ )
star. kupčija : ogoljufati koga pri kupu / skleniti kup / kup gre dobro
star. dobiti dober kup poceni kupiti ; star. pridelki imajo dober kup lahko se drago prodajajo

kùp 2 kúpa m ( ȕ ú )
1. s prilastkom kar je navadno brez reda združeno v obliko polkrogle: gnojni kupi ; iz kupa knjig je vzel najnovejšo izdajo ; brskal je po kupu pepela, smeti ; velik kup slame ; kupi zemlje / z oslabljenim pomenom: znašel se je pred kupom razvalin ; zaril se je v kup sena in zaspal
// določena količina kake snovi, predmetov: zložiti kaj v kupe ; knjige, zložene v treh kupih
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kup bankovcev je vzel s seboj ; pred njim je ležal kup časopisov ; dobil je cel kup pisem / zbral je kup dokazov ; kup novic, vprašanj ; imam še kup opravkov / pri hiši je kup žensk ; kup deklet se je zbralo okrog njega
2. v prislovni rabi, v zvezi z na, v izraža, da se kaj navadno brez reda združuje v obliki polkrogle: nametati kaj na kup ; dračje je nosil, spravljal na kup / seno je že na kupu / ekspr. v kupih se dviguje para
// ekspr. izraža, da je kaj drugo poleg drugega: še nikoli ni bilo na kupu toliko ljudi / ima veliko denarja na kupu / star. vse je prišlo na (en) kup naenkrat
// mn., ekspr. izraža veliko količino, množino: takega blaga je na kupe ; zasluži na kupe denarja
zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje ; vse grmi na kup se podira, propada ; ekspr. denar mu kar leti na kup ga na lahek način zasluži ; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada ; star. vse v (en) kup ti je vseeno ; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno

kúpa -e ž ( ú )
1. vznes. boljši kozarec kelihaste oblike: v kupi se je lesketalo vino ; kristalna, srebrna kupa
// vsebina kupe: izpil je kupo do dna ; pren. kupa bridkosti, trpljenja
2. zastar. kozarec sploh: napolnil je kupo ; polna kupa vina
gastr. sadna kupa sadje s smetano, sladoledom, servirano navadno v kozarcih

kupávati -am nedov. ( ȃ )
nar. zahodno kupovati : same obleke kupava

kúpčar -ja m ( ȗ )
1. zool. ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu, Oenanthe oenanthe: gnezda ščinkavcev in kupčarjev
2. nar. koroško kdor nalaga, meče kaj na kup: privlekel je steljo do kupčarja

kúpček -čka m ( ȗ )
manjšalnica od kùp:
a) kupček graha, pšenice ; kupček kamenja / ima že lep kupček denarja
b) spravljati pesek na kupček / veliko prihrankov ima že na kupčku
otr. dojenčku se je kupček podrl spahnilo se mu je ; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča ; evfem. narediti kupček opraviti veliko potrebo

kupčeválec -lca [ kupčevau̯ca tudi kupčevalca ] m ( ȃ )
kdor kupčuje: na trgu so se gnetli kupčevalci in prodajalci ; konjski kupčevalec
// star. trgovec , prekupčevalec : kupčevalec z vinom

kupčeválka -e [ kupčevau̯ka tudi kupčevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kupčuje: kupčevalka z vinom

kupčeválski -a -o [ kupčevalski in kupčevau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kupčevalce: kupčevalska natančnost / kupčevalska strast

kupčeválstvo -a [ kupčevalstvo in kupčevau̯stvo ] s ( ȃ )
dejavnost kupčevalcev: kupčevalstvo se je razcvetelo / star. ukvarja se s kupčevalstvom s trgovino

kupčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kupčevati: ukvarjati se s kupčevanjem ; kupčevanje z lesom, vinom ; donosnost kupčevanja / kupčevanje na drobno

kupčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
kupovati in vzporedno prodajati: zelo veliko kupčuje ; kupčevati z lesom, vinom
// star. trgovati , kupovati : kmetuje in tudi kupčuje / kupčevati na debelo

kúpčevski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na kupce: ni mogel prodreti v bistvo kupčevskega sveta / kupčevski in kmečki stan

kupčíja -e ž ( ȋ )
1. sprememba lastništva česa tako, da se plača dogovorjena cena: ogoljufati koga pri kupčiji ; izpolniti pogoje kupčije / napraviti dobro kupčijo / ekspr. prevzel je umazano kupčijo ; pren., ekspr. politična kupčija
// dogovor o taki spremembi: sklepati novo kupčijo / ekspr. razdreti kupčijo
2. trgovanje , trgovina : lesna, vinska kupčija ; kupčija z žitom ; donosnost kupčije / borzna, denarna kupčija / kupčija z devizami cvete
slabš. kravja kupčija ravnanje, pri katerem stranki iščeta osebne koristi na škodo tretje osebe
ekon. distančna kupčija kupčija med dvema osebama na različnih krajih

kupčíjica -e ž ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od kupčija: napravil je dobro kupčijico ; skleniti kupčijico

kupčíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kupčijo: kupčijski pogoj ; slabe kupčijske možnosti / kupčijska dejavnost ; pojavila se je velika kupčijska kriza
// star. trgovski , trgovinski : kupčijske zveze s sosednjo državo / kupčijska šola, zbornica

kupčíjstvo -a s ( ȋ )
star. trgovanje , trgovina : ukvarja se s kupčijstvom ; kupčijstvo s pridelki / kupčijstvo je bilo prepovedano

kúpčkanje -a s ( ȗ )
glagolnik od kupčkati: kadrovsko, politično, strankarsko kupčkanje ; kupčkanje denarja ; kupčkanje z glasovi volivcev / kupčkanje z delnicami, zemljišči / kupčkanje starih knjig po policah

kúpčkati -am nedov. ( ȗ )
1. dogovarjati se o razdelitvi denarja, položajev, navadno na moralno sporen način: kupčkati za razdelitev proračunskega denarja ; kupčkati z denarjem davkoplačevalcev / pod mizo so kupčkali za prevzem državnega podjetja
2. razporejati: program kupčka dele besedila po skupnih frazah, besedah ali temah
// ekspr. delati kupčke: kupčkati pesek
// igr. žarg. igrati s kartami, zloženimi v kupčke: kupčkali so za denar

kupé 1 -êja m ( ẹ̑ ȇ )
zaprt prostor v potniškem vagonu: sedeti v kupeju ; prazen kupe ; okno kupeja / kupe (vagona) prvega razreda

kupe 2
avtomobil : gl. coupe

kúpec 1 -pca m ( ú )
1. kdor kaj kupi: kupec velike količine blaga ; kupec in prodajalec / dobil je kupca za konja
// kdor namerava, hoče kaj kupiti: na živilskem trgu je bilo veliko kupcev
2. star. trgovec : bogat kupec ; kupci, mesarji in kmetje

kúpec 2 -pca m ( ȗ )
nav. ekspr. kupček : kupec kamenja, zrnja / ima lep kupec denarja / metati krompir na kupec

kúpen -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na kupovanje, trgovanje: denar kot kupno sredstvo / kupni fond potrošnikov pada denarna sredstva, s katerimi se razpolaga v določenem časovnem obdobju ; kupna cena cena, po kateri kupec dobi blago
ekon. kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto

kúpica -e ž ( ú )
manjšalnica od kupa: dvignil je kupico in nazdravil ; kristalne kupice / spil je kupico vina / nalil mu je polno kupico

kupíček -čka m ( ȋ )
zastar. kupovanje , nakup

kupído -a m ( ȋ )
um. kip ali podoba krilatega dečka, ki predstavlja boga Kupida: ob vodometu je stal kamniti kupido

kupílen -lna -o [ kupilna in kupiu̯na ] prid. ( ȋ )
nar. kupljen : kupilna koruzna moka ; kupilno blago / kupilni kruh

kupílo -a s ( í )
zastar. kar je kupljeno, nakup: kupilo je zložila v cekar
zastar. na kupilu kuhati in se greti s kupljenimi drvmi, kupljenim gorivom

kupinár -ja m ( á )
nar. prekmursko moški, ki se ukvarja s preprodajanjem perutnine: pred hišo je kupinar tehtal piščance

kupírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
vet. na kratko odrezati, odsekati živali zlasti rep; skrajšati , prisekati : kupirati psu rep

kupíti in kúpiti -im dov. ( ī ú )
1. dobiti kaj tako, da se plača dogovorjena cena: kupiti avto, hišo ; mleko imamo že doma, kupiti je treba še kruh ; kupiti veliko posestvo ; avto je kupil od znanca ; kupila je obleko za otroka ; kupiti na semnju, v trgovini ; pri katerem trgovcu si to kupil / pog. vse kupi v samopostrežni trgovini kupuje / kupiti za dolarje / kupi mi časopis / ekspr. kupiti za smešno ceno poceni ; ekspr. kupiti za drag, majhen denar veliko, malo plačati za kaj ; kupiti po nizki, visoki, znižani ceni / pog. kupiti z evri plačati z evri / kupiti na kredit ; kupiti na upanje
// dobiti pravico do uporabe s plačilom: kupiti ložo v gledališču / kupiti pravico do privatnega trgovanja / kupiti licenco
2. ekspr. podkupiti : kupili so ga z zlatom ; sodnik se ni dal kupiti
// dobiti kaj s podkupovanjem: ljubezen je skušal kupiti ; čast, slavo (si) je moral kupiti / kupiti glasove na volitvah
3. izraža, da je kaj kje kupcem na razpolago: vstopnice (lahko) kupite tudi tik pred predstavo ; brezoseb. to se kupi samo za devize
4. igr. dobiti, vzeti po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: zdaj ti kupiš ; kupiti asa
evfem. pri sosedovih bodo kupili soseda bo rodila ; star. ženinu so leta kupili dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti ; ekspr. kupiti mačka v žaklju kupiti kaj, ne da bi stvar prej poznal, videl ; pog. avto je kupil pod roko nezakonito, skrivaj ; kakor sem kupil, tako prodam povem, kakor sem slišal

kupleráj -a m ( ȃ )
vulg. javna hiša: hoditi v kupleraj

kuplét -a m ( ẹ̑ )
pesem v več kiticah s pripevom, navadno šaljive ali satirične vsebine: peti kuplete v kabaretu / tekst za kuplet

kupletíst -a m ( ȋ )
pevec kupletov: pariški kupletist

kupljénik -a m ( ẹ̄ )
nar. belokranjsko mernik : stresti iz kupljenika / pridelal je dvajset kupljenikov pšenice

kupljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr. ki se da podkupiti: ta človek je kupljiv / kupljiva ženska vlačuga, prostitutka

kupljívost -i ž ( í )
ekspr. lastnost kupljivega človeka: nazorno je opisal njegovo kupljivost

kupnína -e ž ( ī )
denarno nadomestilo za kupljeno blago: plačati kupnino ; prodati za visoko kupnino
// izkupiček : kupnina od lesa

kúpnja -e ž ( ȗ )
star. kupovanje : kupnja in prodaja / ta predmet ni za kupnjo

kúpola -e ž ( ȗ )
1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola ; mogočna kupola cerkve ; stolpi in kupole mesta ; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole
// strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo
2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti
// ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves ; kupola neba
arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo ; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom

kúpolast -a -o prid. ( ȗ )
podoben kupoli: kupolast šotor ; kupolasta streha / kupolasta oblika česa / ekspr. kupolasti griči
arhit. kupolasti obok obok v obliki kupole
// ki ima kupolo: kupolasta cerkev, zgradba / kupolasta dvorana

kúpolen -lna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kupolo: kupolna stavba / velika kupolna dvorana kupolasta / kupolna konstrukcija
metal. kupolna peč kupolka

kúpolka -e ž ( ȗ )
metal. talilna peč za sivo litino: iz kupolke je priteklo lito železo

kúpoma prisl. ( ȗ )
knjiž. v kupih: knjige ležijo kupoma po mizi ; iz kotla se kupoma vzdiguje para / star. ljudje so kupoma stali na cesti v gručah

kupón -a m ( ọ̑ )
1. papirnat, kartonast dokument, ki daje imetniku pravico do določenih ugodnosti: kupon za nakup vozila / izrezovati nagradne kupone iz časopisov ; premijski kupon
// dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago; bon : unovčiti kupon ; kuponi za usnje / blago je na kupone
2. del listine, dokumenta, ki se pri uporabi odtrga: odtrgati kupon vstopnice
// ekon. del vrednostnega papirja, ki ga imetnik uporablja kot potrdilo o pravici do česa: predložili so obrestne kupone / strigel je kupone
ptt, nekdaj mednarodni kupon za odgovor

kupónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na kupon: kuponski sistem / kuponski listek

kúpoprodája -e ž ( ȗ-ȃ )
ekon. izmenjava pravice do lastništva s plačilom te pravice: mednarodna kupoprodaja / kupoprodaja deviz

kúpoprodájen -jna -o prid. ( ȗ-ȃ )
nanašajoč se na kupoprodajo: kupoprodajni odnosi / kupoprodajne špekulacije / kupoprodajna pogodba

kupoválec -lca [ kupovau̯ca tudi kupovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj kupuje: vztrajen kupovalec cigaret
// star. kupec 1 : našel se je kupovalec za hišo

kupoválka -e [ kupovau̯ka tudi kupovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj kupi, kupuje: zvesta kupovalka ; kupovalka knjig
// ženska, ki namerava, hoče kaj kupiti: v trgovino je vstopila še ena kupovalka

kupovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kupovati: kupovanje daril / kupovanje služb

kupováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dobivati kaj tako, da se plačuje dogovorjena cena: kupuje samo knjige ; zelenjavo kupuje od sosede ; kupuje večinoma na trgu ; pridelke kupuje pri kmetih / kupuje otrokom igrače / kupuje si za praznike / kupovati na debelo, na drobno / časopis kupuje že nekaj let je naročen nanj / kupuje na deželi, v mestu pa prodaja
// odkupovati , nakupovati : kupuje staro železo in cunje ; podjetje kupuje surovine od privatnika
2. imeti namen kupiti: kupovala je čevlje, pa jih ni dobila ; kupuje novo pohištvo ; zemljo kupuje zaradi otrok / njegovih knjig ni nihče kupoval
3. ekspr. podkupovati : vedno je koga kupoval
// dobivati kaj s podkupovanjem: kupuje (si) otrokovo ljubezen
4. igr. dobivati, jemati po pravilih igre kot dopolnitev ali zameno: kupoval je same dobre karte
evfem. kupujejo same deklice rojevajo se jim samo hčere

kupovína -e ž ( í )
star. kar je kupljeno, nakup: o tej kupovini nikomur ne pripoveduj

kuprít -a m ( ȋ )
min. rudnina kubični bakrov oksid:

kúra 1 -e ž ( ú )
velika domača ptica s kratkim vratom in krepkim telesom; kokoš : kura je znesla jajce ; rediti kure ; grahasta kura ; zbegan kot kura / jesti kuro
ekspr. hoditi s kurami spat zelo zgodaj ; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
zool. divje kure v gozdovih, na travnikih živeče velike ptice, katerih samci nimajo ostrog, Tetraonidae

kúra 2 -e ž ( ȗ )
1. med., navadno s prilastkom izboljševanje zdravstvenega stanja z načrtnim dajanjem zdravil, dieto, razgibavanjem telesa, s kopelmi, zdravljenje: napraviti kuro ; priporočiti kako kuro ; hitra kura / ležalna, mlečna kura
2. navadno v zvezi shujševalna kura manjšanje telesne teže z uporabo kake diete, razgibavanjem telesa: uspehi shujševalne kure so bili že vidni

kuracíja -e ž ( ȋ )
rel. ekspozitura , lokalija : ustanoviti kuracijo

kuránten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. vsakdanji , tekoč : kurantne potrebe / kurantno blago blago, ki se lahko, dobro prodaja
ekon. kurantni denar denar, ki se v določeni državi uporablja kot plačilno sredstvo

kuráre -a m ( ȃ )
farm. izvleček iz južnoameriških rastlin, ki se uporablja kot mišično hromilo:

kurát -a m ( ȃ )
1. vojaški duhovnik: med prvo svetovno vojno je bil kurat
// navadno s prilastkom duhovnik, ki službuje v kaki ustanovi, zavodu: bolniški, jetniški kurat
2. rel. duhovnik, ki službuje na kuraciji: prišel je za kurata v oddaljeno vas

kuratéla -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. dejavnost kuratorjev; skrbništvo : prenehal je s kuratelo / priti pod kuratelo

kuratíva -e ž ( ȋ )
med. žarg. zdravljenje : stroški kurative so zelo visoki ; skrb za kurativo / oddelek za kurativo / ukvarjati se s kurativo s kurativno medicino

kuratívec -vca m ( ȋ )
med. žarg. zdravnik, ki se ukvarja (zlasti) z zdravljenjem: posvetovanje preventivcev in kurativcev

kuratíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na zdravljenje: kurativni preparati / kurativno delovanje zdravila zdravilno / preventivna in kurativna skrb za družino
med. kurativna medicina veda o zdravljenju

kurátor -ja m ( ȃ )
knjiž. kdor skrbi za koristi, pravice druge osebe ali določene ustanove; skrbnik : določili so mu kuratorja ; kurator šole / bil je kurator njegovega premoženja

kuratórij -a m ( ọ́ )
knjiž. kolektivni organ, ki skrbi za določeno stvar ali področje, skrbništvo: njegovo premoženje upravlja kuratorij / kuratorij študentskih domov

kurátorka -e ž ( ȃ )
knjiž. skrbnica muzeja, galerije ali (umetniške) ustanove: kuratorka galerije, muzeja ; kuratorka, kritičarka in zgodovinarka / kuratorka razstave

kúrba -e ž ( ȗ )
vulg. vlačuga , prostitutka : postala je kurba ; imeli so jo za kurbo / kot psovka kurba stara

kurbánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kurbati se: pijančevanje in kurbanje

kurbaríja -e ž ( ȋ )
vulg. vlačugarstvo : dokazati komu kurbarijo

kurbáti se -ám se nedov. ( á ȃ )
vulg. vlačugati se, vlačiti se: že ves čas se kurba

kúrbica -e ž ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kurba: čedna kurbica

kúrbin -a -o ( ȗ )
pridevnik od kurba:

kurbír -ja m ( í )
vulg. vlačugar : bil je razbrzdanec in kurbir / kot psovka kurbir stari

kurbírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kurbe, kurbirje ali kurbirstvo: kurbirski izraz / kurbirska dejavnost

kurbírstvo -a s ( ī )
vulg. vlačugarstvo : obsojali so jo zaradi kurbirstva / vsem je bilo znano njegovo kurbirstvo

kurbíšče -a s ( í )
vulg. javna hiša: hoditi v kurbišča

kúrčev -a -o ( ȗ )
pridevnik od kurec: preklinjal je in se jezil na kurčeve odnose v službi

kúrdski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Kurde: kurdski jezik ; kurdski upornik, voditelj ; kurdska manjšina

kúrec -rca m ( ȗ ) vulg.
1. moški spolni ud: pokazati kurec
2. ničvreden, slab moški: ta kurec je vsega zmožen / kot psovka ta prekleti kurec
3. v členkovni rabi izraža
a) jezo, omalovaževanje: kurec, pa taka družba / kurec te gleda
b) močno zanikanje: to me pa (en) kurec briga

kurénda -e ž ( ẹ̑ )
zgod. javno pisno obvestilo, okrožnica: prevajati kurende

kúrent -a m ( ȗ )
etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu in posebnim pokrivalom, znana v vzhodni Sloveniji: sprevod s kurentom

kurénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. kuranten : kurentno blago

kurentovánje -a s ( ȃ )
etn. praznovanje pusta z obhodi kurentov in drugih šem, znano v vzhodni Sloveniji: barvni film o kurentovanju ; kurentovanje in kresovanje

kúrentovski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kurente: kurentovska pesem / smešna kurentovska postava

kúretina in kuretína -e ž ( ú; í )
1. kokošje meso: rad je kuretino
2. star. kokoši , perutnina : goji kuretino

kurgán -a m ( ȃ )
arheol. grobna gomila, predvsem v Rusiji, Ukrajini in Anatoliji: skitski kurgani

kuriálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kurijo: kurialni poslanci / kurialni volilni sistem

kúrica -e ž ( ú )
manjšalnica od kura 1 : kurice so tekale po dvorišču / ekspr. hranila je svoje kurice

kúrija -e ž ( ú )
1. v stari Avstriji volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih razredih: veleposestniška kurija / volitve po kurijah
2. rel. rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj: preureditev kurije / (rimska) kurija
zgod. kurija pri starih Rimljanih skupnost več gensov

kuríkul in kuríkulum -a m ( ȋ )
učni program: šolski kurikul ; kurikul za vrtce ; obvezni izbirni predmeti so sestavni del kurikula

kurikuláren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kurikul: kurikularni svet ; kurikularna komisija ; kurikularna prenova

kurikulum gl. kurikul

kurílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kurjenje: konec kurilne dobe / kurilni plin ; kurilna naprava naprava za pridobivanje toplote iz goriva ; kurilna vratca vratca kurišča ; kurilno olje tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte
teh. kurilna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju

kurílnica -e ž ( ȋ )
1. prostor, v katerem je peč manjše centralne kurjave: poleg kleti je bila še kurilnica
2. žel. stavba, v kateri se pripravi parna lokomotiva za vožnjo: delavci v kurilnici

kurílniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kurilnico: kurilniški prostor / kurilniška služba

kurílnost -i ž ( ȋ )
teh. kurilna vrednost: visoka kurilnost črnega premoga

kuriózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. nenavaden , poseben , znamenit : ima kuriozne ideje ; kuriozno vprašanje / kuriozna osebnost

kuriozitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. nenavadnost , posebnost , znamenitost : zanimajo ga razne kuriozitete ; gledališka kurioziteta / knjigo mi je poslal kot kurioziteto

kurióznost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. nenavadnost , posebnost , znamenitost : privoščil si je različne kurioznosti / knjiga je presenetila s svojo kurioznostjo

kuriózum -a m ( ọ̑ )
knjiž. nenavadnost , posebnost , znamenitost : to delo poznamo le še kot kuriozum

kurír -ja m ( í )
1. kdor v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša pošto, sporočila: vabila je prinesel kurir ; kurir in telefonist / poslati vest po kurirju / razpisati delovno mesto kurirja
// kdor prinaša kako novico ali sporočilo: pismo mu je izročil tajni kurir
2. kdor posreduje, prenaša mamila, kaj prepovedanega: kurir v organizirani mreži preprodajalcev mamil ; po kurirju so poslali podkupnino ; mafijski kurir
3. vojak, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte: kurir se je vrnil iz štaba brigade / kurir je predal zavitek med narodnoosvobodilnim bojem oborožen terenski delavec, ki prenaša poštne pošiljke / partizanski kurir

kurírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. zdraviti , negovati : kuriral ga je samo s čajem

kurírček -čka m ( í )
manjšalnica od kurir: pismo je odnesel kurirček / partizanski kurirček

kurírčkov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kurirčke: kurirčkova pot
kurirčkova pošta v socializmu prireditev, pri kateri se prenašajo čestitke pionirjev Slovenije Titu za rojstni dan

kurírka -e ž ( í )
1. ženska, ki v podjetju, ustanovi ali med podjetji, ustanovami raznaša pošto, sporočila: pisma je prenašala kurirka / sprejeti delo kurirke
// ženska, ki prinaša kako novico ali sporočilo: vest mu je sporočila kurirka
2. ženska, ki posreduje, prenaša mamila, kaj prepovedanega: kurirko so obsodili ; mafijska kurirka / kurirka za mamila
3. vojakinja, ki skrbi za prenašanje vojaške pošte: nasprotniki so ujeli kurirko / v partizanih je postala kurirka med narodnoosvobodilnim bojem oborožena terenska delavka, ki prenaša poštne pošiljke / partizanska kurirka

kurírski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na kurirje: težka kurirska torba / kurirska služba ; opravljal je tudi kurirsko delo / kurirska postojanka ; kurirske zveze

kuríšče -a s ( í )
prostor v kurilni napravi, kjer se kuri: nalagati premog v kurišče ; kurišče talilne peči ; vratca kurišča / kurišče pod kotlom
// gorišče : na kurišču je ostal kupček pepela ; kurišče ob cesti

kuríščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kurišče: kuriščni prostor / kuriščna vratca

kuríti in kúriti -im nedov. ( ī ú )
1. delati in vzdrževati ogenj: kuriti z drvmi, s premogom ; kuriti na ognjišču, v peči / pastirji so kurili na travniku / kuriti kres, ogenj
// pog. ogrevati , segrevati : sobo bodo kurili ; stanovanje kurijo tudi poleti ; dobro, slabo kuriti / kuriti parne kotle ; v kabinetu si kuri
2. ekspr. hujskati , ščuvati : kar naprej ga je kuril ; kuril jih je proti vodstvu
brezoseb., ekspr. kuri ga v čelo ima zelo vroče, razgreto čelo ; pog., ekspr. kuril jo je proti domu tekel

kurívo -a s ( í )
gorljiva snov, s katero se kuri: kot glavno kurivo so uporabljali les / velika poraba kuriva

kurjáč -a m ( á )
delavec, ki kuri peč centralne kurjave, parnega kotla: tovarna je zaposlila več kurjačev / ladijski kurjač ; kurjač na lokomotivi

kurjád -i ž ( ȃ )
več kokoši, kokoši: prepodil je vso kurjad z dvorišča / fazani in druga divja kurjad

kúrjak tudi kúrjek -a m ( ȗ )
kokošji iztrebek: gnojiti s kurjaki

kurjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kurjače: kurjaška služba / kurjaški izpit

kurjáva -e ž ( ȃ )
1. kar se uporablja za kurjenje, ogrevanje: zmanjkalo je kurjave ; preskrbeti kurjavo za zimo / drva, les za kurjavo
2. navadno s prilastkom način kurjenja, ogrevanja: električna, plinska kurjava ; kurjava na olje / parna kurjava se je pokvarila naprava za kurjenje, ogrevanje
// kurjenje : kurjava peči je draga
3. v zvezi centralna kurjava naprava iz več ogrevalnih naprav na toplo vodo ali paro s skupno kurilno napravo: montirati novo centralno kurjavo / hiša ima centralno kurjavo

kurjek gl. kurjak

kúrjenje -a s ( ú )
glagolnik od kuriti: lotil se je kurjenja peči / kurjenje ognja / kurjenje stanovanjskih prostorov

kúrji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kure: kurje jajce, meso ; kurje perje ; pot se vleče kot (kurja) čreva zelo / kurja obara / kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža ; kurje prsi ozke, izbočene prsi ; kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku ; kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh ; ekspr. biti kurje pameti neinteligenten
bot. kurja čreva, črevca njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media

kúrjica -e ž ( ȗ )
1. nar. gorenjsko teloh : nabirati kurjice
2. star. kurnik , kokošnjak : odprl je vrata kurjice

kurkúma -e ž ( ȗ )
1. rastlina, katere posušene in zdrobljene korenine se uporabljajo v prehrambene in zdravilne namene, po izvoru iz Azije: korenine kurkume
2. živo rumen začimbni prašek, ki ga pridobivajo iz oranžne korenine te rastline: med kuhanjem dodati kurkumo ; žlička kurkume

kúrnica -e ž ( ȗ )
zaprt prostor za kokoši: postaviti kurnico

kúrnik -a m ( ȗ )
1. zaprt prostor za kokoši: očistiti, postaviti kurnik ; odprl je vrata kurnika
// iz palic narejen zaboj zlasti za prevažanje perutnine: vzeti kokoši iz kurnika
2. slabš. tesen, zaprt prostor: stanuje v podstrešnem kurniku

kúrnjak -a m ( ȗ )
star. kurnik , kokošnjak : kurnjaki in golobnjaki

kurtizána -e ž ( ȃ )
nekdaj lahkoživa ženska, prostitutka: obiskoval je znano rimsko kurtizano ; lepa kurtizana / ekspr. postala je kurtizana vlačuga, prostitutka sploh

kurtizánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kurtizane: kurtizansko obnašanje / bila je kurtizanske narave

kurtoázen -zna -o prid. ( ȃ )
knjiž. vljuden , galanten : kurtoazna pazljivost / bil je na kurtoaznem obisku

kurtoazíja -e ž ( ȋ )
knjiž. vljudnost , galantnost : dejanje je samo odraz njegove kurtoazije / to je storil iz kurtoazije

kurúlski -a -o prid. ( ȗ )
navadno v zvezi kurulski stol , pri starih Rimjanih bogato okrašen uradni stol pomembnejših predstavnikov oblasti:

kúrva 1 -e ž ( ȗ )
knjiž. krivulja , vijuga : risati kurve / kurva temperature je padla

kúrva 2 -e ž ( ȗ )
nar. vzhodno vlačuga , prostitutka : postala je kurva

kúrz -a m ( ȗ )
1. aer., navt. smer gibanja, zlasti ladje, letala: določiti kurz ; menjati, spremeniti kurz in hitrost / izračunati kurz / pluti po kurzu
2. publ., navadno s prilastkom organizirana dejavnost z določeno tendenco: začel se je kurz preusmeritve v našem gospodarstvu / spremeniti dosedanji politični kurz / ekspr. ta profesor ima strog kurz
3. navadno s prilastkom skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost; tečaj : končati bolničarski kurz ; obvezen pripravljalni kurz ; udeležiti se kurza plavanja / ustanoviti kurz za učitelje
4. fin., navadno s prilastkom cena valute in vrednostnih papirjev; tečaj : devizni kurz ; kurz dolarja, evra ; kurz jena je padel / emisijski kurz
// cena blaga na borzi; tečaj

kúrzen -zna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na kurz: kurzni koti / kurzni način usposabljanja kadrov ; kurzna doba / kurzna razlika, vrednost

kurzírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. gibati se, krožiti: blago kurzira od proizvajalca do kupca

kurzíst -a m ( ȋ )
publ. udeleženec tečaja; tečajnik : seznaniti kurzista z izpitnimi vprašanji

kurzív -a m ( ȋ )
publ. tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami; kurziva : za naslov je uporabil kurziv

kurzíva -e ž ( ȋ )
tisk. tiskana pisava s postrani oblikovanimi črkami: posamezne besede so bile v kurzivi

kurzíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kurzivo: kurzivna pisava / kurzivne črke

kúrzor -ja m ( ȗ )
grafični element, ki kaže trenutni položaj na zaslonu in ga upravljamo z miško ali drugo kazalno napravo, kazalec: premikati kurzor po zaslonu ; utripajoči kurzor ; položaj kurzorja

kúskus -a m ( ȗ )
iz posebne vrste pšenice narejen zdrob, po izvoru iz severne Afrike: primešati kuskus ; instantni kuskus ; skodelica kuskusa ; juha, meso, solata s kuskusom

kustódinja -e ž ( ọ̑ )
muzejska uslužbenka z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: izkopavanje je vodila kustodinja

kústos -a m ( ȗ )
muzejski uslužbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: razstavo je pripravil kustos / biti imenovan za kustosa / galerijski, muzejski kustos

kústosinja -e ž ( ȗ )
muzejska uslužbenka z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: razstavo je pripravila kustosinja ; zgodovinarka in kustosinja / višja kustosinja v muzeju

kùš medm. ( ȕ )
1. klic psu lezi 1 , miruj : kuš, tukaj ostani
2. nizko, klic človeku bodi tiho, molči: kuš, babe

kúščar -ja m ( ū )
1. plazilec s štirimi kratkimi nogami in dolgim repom: izumrli kuščarji ; anatomija kuščarjev ; razvaline so zdaj prebivališče kač in kuščarjev
zool. kuščarji luskarji, ki imajo navadno razvite noge, Sauria
// nar. zelenec : na skali je zagledal (zelenega) kuščarja ; od jeze je zelen kot kuščar
2. nar. priprava za prižiganje možnarjev: V malem ognju se je grel kuščar, a po robu je čepelo nad trideset nabitih možnarjev (Prežihov)

kúščarica -e ž ( ū )
star. kuščar : v skalovju je veliko kuščaric
zool. kraška kuščarica kuščar, ki živi na krasu, Lacerta melisellensis ; siva kuščarica martinček ; živorodna kuščarica ki koti žive mladiče, Lacerta vivipara

kušét -a tudi kušé -êja m ( ẹ̑; ẹ̑ ȇ )
žel. ležalni vagon: rezervirati si prostor v kušetu ; v prid. rabi: kušet vagon

kuševáti -újem nedov. ( á ȗ )
nižje pog. poljubljati : kuševal ji je roko

kúšniti -em dov. ( ú ȗ )
nižje pog. poljubiti : kušnil jo je na lice

kúšter -tra m ( ú )
ekspr. koder 1 : imela je lepe črne kuštre / čelo so mu pokrivali kuštri

kúštra -e ž ( ȗ )
ekspr. razmršeni lasje: grdo ga je pogledal izpod svoje kuštre / otroška kuštra razmršena, kodrasta glava

kúštrast -a -o prid. ( ū )
ekspr. razmršen : kuštrasto dekle / kuštrasta okrogla glava

kúštrati -am nedov. ( ȗ )
ekspr. delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase; mršiti : nikar ga ne kuštraj ; s prsti se kuštra / veter mu kuštra brado, lase

kúštrav -a -o prid. ( ū ) ekspr.
1. ki ima zelo goste, navadno kodraste lase: kuštrav fant / skozi okno je pomolil kuštravo glavo / kuštravi lasje
2. razmršen : bil je kuštrav in neobrit

kúštravček -čka m ( ū )
ljubk. razmršen, kodrast otrok: mali kuštravček

kúštravec -vca m ( ū )
ekspr. razmršen, kodrast človek, zlasti otrok: rdečelasi kuštravec / poklical je malega kuštravca

kuštroglàv in kuštrogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ekspr. ki ima razmršeno, kodrasto glavo: kuštroglavo dekle

kúta -e ž ( ú )
dolgo, široko vrhnje oblačilo menihov in redovnikov, navadno s kapuco in močnim pasom: nositi, obleči kuto ; črna, rjava kuta / frančiškanska, meniška kuta

kútar -ja m ( ȗ )
slabš. menih , redovnik : iz samostana je stopilo več kutarjev

kúter -ja m ( ū )
navt. enojamborna jadrnica z glavnim jadrom, vršnim jadrom in več floki: v pristanišču je bil zasidran kuter / ribiški kuter

kutíkula -e ž ( ȋ )
biol. varovalna plast na površini povrhnjice: debela, tanka kutikula ; zgradba kutikule / lasna kutikula

kutín -a m ( ȋ )
kem. organska spojina, ki tvori kutikulo: lignin in kutin

kútina -e ž ( ū )
sadno drevo ali njegov dišeči rumeni, jabolku ali hruški podobni sad: obirati, rezati kutine ; na vrtu je rastlo več kutin
vrtn. japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica

kútinov -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na kutino: kutinov kompot / kutinovo drevo

kuvêrta -e ž ( ȇ )
papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti kuverto ; napisati naslov na kuverto ; dati pismo v kuverto
ekspr. vsakega prvega ji da kuverto ves denar, ki ga prejme ; ekspr. prejemal je težke kuverte visoke denarne podkupnine

kuvêrten -tna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na kuverto: kuvertno lepilo
papir. kuvertni papir pisalni papir z eno ali obema gladkima stranema

kuvertírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ptt dati, vložiti v kuverto: kuvertirati pismo
šah. kuvertirati potezo zapisati naslednjo potezo in zapis oddati v zaprti kuverti, navadno ob prekinitvi igre

kúzla -e ž ( ȗ )
nizko psica : kuzla je divje lajala / kot psovka kuzla stara

kúzlica -e ž ( ȗ )
nav. ekspr. manjšalnica od kuzla: pred hišo je renčala kuzlica

kuzmáti -ám tudi kúzmati -am nedov. ( á ȃ; ȗ )
star. mršiti , kuštrati : veter mu kuzma brado

kúža -a tudi -e m ( ȗ )
ljubk. pes : črn, lisast kuža ; muca in kuža

kúže 1 -ta m ( ȗ )
ekspr. pes : razposajen mlad kuže

kúže 2 -ta s ( ȗ )
ekspr. pes : razposajeno mlado kuže

kúžek -žka m ( ȗ )
manjšalnica od kuža: kosmat kužek ; drži se kakor polit kužek boječe, preplašeno

kúžen -žna -o prid. ( ú )
1. nalezljiv : kužna bolezen
2. ki lahko okuži: osamitev kužnega bolnika ; ogiba se ga, kot bi bil kužen
med. kužen infekcijski ; kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ; um. kužno znamenje znamenje, postavljeno v spomin na kugo

kužílo -a s ( í )
med., vet. kar povzroča okužbo: prenašalec kužila

kúžiti -im nedov. ( ú ȗ )
okuževati : s kašljanjem je kužil otroka / bolnik kuži zrak ; pren., ekspr. nova misel je kužila evropski proletariat

kužljív -a -o prid. ( ī í )
med. ki lahko okuži: kužljiv bolnik / kužljive ošpice

kužnína -e ž ( ī )
med. kužna snov: laboratorijska preiskava kužnine / odstraniti kužnino in drugo nesnago

kúžnost -i ž ( ú )
med. sposobnost za okužitev: v tem stadiju bolezni je kužnost največja ; proučevati kužnost tifusa

kvá [ tudi ku̯a ] medm. ( ȃ )
posnema glas race, žabe: kva, kva, kva, se oglašajo preplašene race

kváčica -e ž ( ȃ )
kljukica : kvačica je že zarjavela

kváčka -e ž ( ȃ )
podolgovat tanjši, na enem koncu ukrivljen predmet za kvačkanje: oviti nit okrog kvačke ; koščena kvačka

kváčkanec -nca m ( ȃ )
obrt. sukanec za kvačkanje: klobčič kvačkanca

kváčkanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kvačkati: lotila se je kvačkanja ; kvačkanje in pletenje / sukanec za kvačkanje / ekspr. v rokah je imela kvačkanje

kváčkati -am nedov. ( ȃ )
delati tekstilne izdelke s kvačko: kvačkati prt, pulover / zna kvačkati

kváder -dra m ( á )
1. geom. telo, ki ga omejuje šest pravokotnikov: izračunati prostornino kvadra / narisati kvader
2. kos kakega materiala take ali podobne oblike: veliki kamniti kvadri ; težki kvadri marmorja ; zidovje iz kvadrov / slama, stisnjena v kvadre
// ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kvadru: v daljavi so se videli kvadri hiš ; sivi kvadri tovarn

kvadránt -a m ( ā )
geom. četrtina kroga: narisati kvadrant
astron. priprava za merjenje višine ; voj. priprava pri topu za merjenje naklonskega kota

kvádrast -a -o prid. ( á )
ki ima obliko kvadra: kvadrast kamen ; visok kvadrast spomenik / kvadrasta oblika

kvadrát -a m ( ȃ )
1. geom. četverokotnik z enakimi stranicami in enakimi koti: narisati kvadrat ; tloris ima obliko kvadrata ; izračunati obseg, ploščino kvadrata
2. kar je po obliki podobno temu liku: vpisati v prvi kvadrat ; kvadrati in krogi / na listu so bili različni kvadrati / v kvadrat pristrižena brada
3. mat. druga potenca števila: izračunati kvadrat / vzgon raste s kvadratom hitrosti / x na kvadrat [x 2 ]
pog., ekspr. ta človek je sumljiv na kvadrat zelo, izredno

kvadrátast -a -o prid. ( ȃ )
ki ima obliko kvadrata: kvadratasta ribiška mreža ; kvadrataste strehe stavb / kvadratasta soba / kvadratasta ali pravokotna oblika / ekspr. velika kvadratasta usta

kvadrátek -tka m ( ȃ )
manjšalnica od kvadrat: izrezovati kvadratke / vpisati v kvadratek / prt s kvadratki / dobil je kvadratek čokolade

kvadráten -tna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kvadrat: kvadratna osnovna ploskev ; velika kvadratna okna / kvadratni prerez cevi ; kvadratna oblika / kvadratni koren ; kvadratna enačba, funkcija
2. v zvezi kvadratni meter enota za merjenje ploščine in površine: soba meri petnajst kvadratnih metrov [m 2 ] / kvadratni centimeter, kilometer
glasb. kvadratna notacija notacija na štirih črtah z notami kvadratne oblike, značilna zlasti za koral

kvadrátičen -čna -o prid. ( á )
kvadraten : kvadratično dvorišče ; kvadratična okenca / kvadratičen prerez stavbnega lesa

kvadrátkast -a -o prid. ( ȃ )
ki ima vzorec v obliki majhnih kvadratov, pravokotnikov: nosil je kvadratkaste hlače

kvadrátnica -e ž ( ȃ )
biol. koščica, ki povezuje čeljustni lok z lobanjo in je zlasti pri plazilcih z njo najbolj gibljivo povezana: gibljiva kvadratnica

kvadratúra -e ž ( ȗ )
ploščina, površina, navadno kot izraz količine: kvadratura stanovanja je zelo velika
astron. kvadratura konfiguracija, pri kateri tvorita navidezni smeri med premičnico in Soncem pravi kot ; geom. kvadratura kroga konstrukcija (stranic) kvadrata z enako ploščino kot dani krog, ki naj bi bila izdelana z ravnilom in šestilom

kvadríga -e ž ( ȋ )
pri starih Rimljanih dvokolesni voz s štirimi vštric vpreženimi konji: ulica je bila razrita od kolesnic kvadrige / na pročelju stavbe je bila pozlačena kvadriga upodobitev tega voza

kvadrilijón -a m ( ọ̑ )
mat. četrta potenca milijona:

kvadrílja -e ž ( ȋ )
knjiž. francoski družabni ples iz petih figur, ki jih plešeta po dva nasproti si stoječa para; četvorka

kvadríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kvadrirati: kvadriranje in korenjenje

kvadrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
mat. računati drugo potenco števila: kvadrirati enačbo

kvadrívij -a m ( í )
v srednjem veku višja stopnja elementarne, začetne šole: v kvadriviju so se učenci seznanili z aritmetiko, geometrijo, astronomijo in glasbo
// skupina predmetov, ki se poučuje na tej stopnji: pouk kvadrivija

kvadrofoníja -e ž ( ȋ )
elektr. štirikanalno snemanje ali predvajanje zvoka za ustvarjanje prostorskega občutka: uporaba kvadrofonije

kvága -e ž ( ā )
zool. zebri podobna izumrla južnoafriška žival, Equus quagga quagga: gazele in kvage

kvák [ tudi ku̯ak ] medm. ( ȃ )
posnema glas žabe: v mlaki pojejo žabe: kvak, kvak

kváka -e ž ( á )
ekspr. kavelj 1 , kljuka : s kvako se je oprijemal vrvi
// slabš. čačka : papir je poln kvak / težko berem njegove kvake

kvakáč -a m ( á )
zool. nočna močvirska ptica, ki dobro pleza, Nycticorax nycticorax:

kvákanje -a s ( ȃ )
glagolnik od kvakati: kvakanje žab

kvákati -am nedov. ( ȃ )
1. oglašati se z glasom kva(k): v mlaki kvakajo žabe
2. nizko govoriti , pripovedovati : ves večer je kvakal

kvákniti -em dov. ( á ȃ )
1. oglasiti se z glasom kva(k): zdaj je kvaknila ta, zdaj ona žaba
2. nizko reči , povedati : no, kvakni, kaj misliš

kvalificíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od kvalificirati: sistematično kvalificiranje delovne sile / pojavljajo se nasprotja o kvalificiranju take komisije

kvalificíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost kvalificiranega: kvalificiranost delovne sile / kvalificiranost odgovorov

kvalificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti koga sposobnega za opravljanje določenega dela, usposobiti: kvalificirati turistične delavce ; kvalificirati je treba delovno silo ; kvalificiral se je z delom in učenjem / šola jih je kvalificirala za različne dejavnosti
// publ. označiti , opredeliti : to dejanje je težko kvalificirati
jezikosl. kvalificirati besedo določiti ji kvalifikator

kvalifikácija -e ž ( á )
1. sposobnost za opravljanje določenega dela, usposobljenost: za to delo si je pridobil kvalifikacijo ; predpisana, strokovna kvalifikacija / izpit za kvalifikacijo šoferja
// publ., navadno s prilastkom oznaka , opredelitev : moralno-politična kvalifikacija vzgojitelja / svobodomiselnost postaja kvalifikacija izobražencev
2. šport. tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje: kvalifikacija za svetovno prvenstvo / šport. žarg. igrati naporne kvalifikacije

kvalifikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvalifikacijo: kvalifikacijska struktura prebivalstva / kvalifikacijski izpit
šport. kvalifikacijsko tekmovanje tekmovanje, ki omogoča prehod v višje ali končno tekmovanje

kvalifikátor -ja m ( ȃ )
jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo, označevalnik: stilni, terminološki kvalifikator

kvalifikátorski -a -o prid. ( ȃ )
jezikosl., navadno v zvezi kvalifikatorsko pojasnilo (dogovorjena) besedna zveza, ki natančneje opredeljuje pomen leksikalne enote ali njene sintaktične značilnosti:

kvalitatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvaliteto: pomemben kvalitativni razvoj gospodarstva ; kvantitativne in kvalitativne razlike ; kvalitativne spremembe človekove narave / kvalitativno proučevanje
kem. kvalitativna analiza postopek, pri katerem se s kemičnimi reakcijami ugotavljajo vrste sestavin kake snovi

kvalitéta -e ž ( ẹ̑ )
1. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na pozitivno vsebino, kakovost: kvaliteta pri proizvodih raste ; pojavila se je zahteva po kvaliteti / glede na kvaliteto je to blago slabše / izhajati iz kriterijev kvalitete / prehod od kvantitete h kvaliteti
// kar opredeljuje kaj glede na vsebino: izboljšati, popraviti kvaliteto kruha ; določanje kvalitete papirja ; seznaniti se s kvaliteto dela ; predpis o kvaliteti izdelkov / dobra kvaliteta surovin ; kvaliteta pouka je slaba / material se loči po kvaliteti
2. nav. mn., publ. pozitivne lastnosti, značilnosti: ta človek je brez kvalitet ; pesniška zbirka ima veliko kvalitet ; spoznati kvalitete mladine / za tako dejanje so potrebne moralne kvalitete / ekspr. pisatelj izjemnih, močnih kvalitet zelo dober
jezikosl. kvaliteta kvalitetna opozicija; izgovor glasu glede na odprtostno stopnjo govorilnih organov ; šah. izgubiti, žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača

kvalitéten -tna -o prid. , kvalitétnejši ( ẹ̑ )
1. ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri, dober: kvaliteten material ; kvalitetno blago ; proizvodi morajo biti kvalitetni / pogoji za kvaliteten pouk
2. kvalitativen : kvalitetni premik v družbenih odnosih ; gospodarstvo je doživelo kvalitetni vzpon
jezikosl. kvalitetna opozicija pomenskorazločevalna neenakost glasov glede na odprtostno stopnjo govorilnih organov

kvalitétnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost kvalitetnega: pesniško zbirko odlikujeta kvalitetnost in originalnost / skrbeti za kvalitetnost pouka

kvánt -a m ( ȃ )
fiz. točno določena energija, ki jo lahko sprejme ali odda atom, molekula: izmeriti oddane kvante / svetlobni kvant foton

kvánta -e ž ( ȃ )
1. ekspr. prostaška, nespodobna šala: rad pripoveduje kvante ; naslajati se ob kvantah ; gostilniška, grda kvanta / nehaj že s svojimi kvantami
// zastar. prostaška, nespodobna pesem: brunda, poje umazano kvanto
2. čenča : ne verjemi tem kvantam ; za kvante se ne meni

kvantáč -a m ( á )
ekspr. kdor (rad) kvanta: je velik kvantač ; druži se s kvantači in pretepači

kvantánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kvantati: kar tekmujeta v kvantanju ; kvantanje in pijančevanje / prazno kvantanje žensk

kvántarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvantače ali kvanto: zelo je kvantarski ; kvantarske šale / kvantarske pesmi / kvantarske čenče ; sam.: govorili so take kvantarske, da je šla ven kvantarske šale, dovtipe

kvantáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kvantače ali kvantanje: kvantaški pogovor / kvantaški izrazi

kvantáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr. pripovedovati kvante: zardeva, kadar kvantajo ; zabavala se je, ko so kvantali
// prostaško, nespodobno govoriti: že spet kvanta
2. čenčati : nekaj je kvantal o njem

kvánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvant: kvantna fizika / kvantna mehanika veda o osnovnih delcih, atomih, molekulah, ki se jim pri gibanju ne more določiti tir ; kvantna teorija teorija o osnovnih delcih, atomih, molekulah in izmenjavanju energije med njimi ; kvantno število število, ki določa energijo atoma, molekule

kvantificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
adm. izražati, prikazovati kvantitativno istovrstne pojave s števili: proučiti in kvantificirati socialne premike

kvantifikácija -e ž ( á )
adm. izražanje, prikazovanje kvantitativno istovrstnih pojavov s števili: kvantifikacija procesa diferenciacije v družbi / kvantifikacija podatkov

kvantitatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvantiteto: kvantitativne in kvalitativne razlike / kvantitativni odnosi med predmeti
kem. kvantitativna analiza postopek, pri katerem se s kemičnimi reakcijami ugotavlja procentualna količina sestavin kake snovi ; lit. kvantitativni metrični sistem

kvantitéta -e ž ( ẹ̑ )
navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na obseg, količina: izdelek mora imeti predpisano kvantiteto / kvantiteta lepote / prehod iz kvantitete v kvaliteto
jezikosl. kvantitetna opozicija; izgovor glasu glede na trajanje

kvantitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
kvantitativen : kvantitetna sprememba programa / kvantitetna raven prireditve
jezikosl. kvantitetna opozicija pomenskorazločevalna neenakost glasov v trajanju

kvántum -a m ( ȃ )
knjiž., navadno z rodilnikom količina , množina : imel je predpisani kvantum hrane ; velik kvantum gradiva / kvantum presežnega dela

kvár 1 -a m ( ȃ )
1. kvarjenje : v tem prostoru so živila izpostavljena kvaru ; prišlo je do hitrega kvara moke / obvarovati mladino pred kvarom
2. star. škoda 1 : kvar mora poravnati / drug drugemu delata kvar
// okvara : na električnem daljnovodu je nastal kvar

kvár 2 -i in ž ( ȃ )
star. škoda 1 : s tem je napravil mnogo kvari / to mu je v moralno kvar

kvára -e ž ( á )
star. škoda 1 : veliko kvare mu je napravil / to je vsem na kvaro

kvaražugón -a m ( ọ̑ )
zastar. črnoglednež , pesimist : je pravi kvaražugon

kvárc -a m ( ȃ )
kremen 1 : zrna kvarca

kvarcít -a m ( ȋ )
min. metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz kremena:

kvarcíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvarcit: kvarcitne skale / kvarcitna plošča

kvárčen -čna -o prid. ( ȃ )
kremenov : kvarčni pesek

kváren -rna -o prid. ( á ā )
škodljiv, slab, zlasti moralno: čutiti je bilo kvarne posledice njegovega delovanja

kvárgelj -glja tudi -na [ kvargəlj ] m ( á )
gastr. mehki sir močnega vonja in ostrega okusa: izdelovati kvargelj / za vso družbo je naročil kvarglje

kvarítelj -a m ( ȋ )
kdor kvari, zlasti moralno: s svojimi nauki je postal kvaritelj ljudstva

kváriti -im nedov. ( á ȃ )
1. vplivati tako, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: ne kvari razpoloženja s takim pripovedovanjem ; ni mu hotel kvariti sreče ; ta misel mu kvari veselje do vojaškega življenja / ni hotel kvariti prijetne družbe
// vplivati moralno negativno: s svojim vedenjem kvari otroke / to mu kvari značaj
2. delati kaj manj popolno, dovršeno: slika kvari simetrijo ; napaka kvari smisel zgodbe / nikar (si) ne kvari oči / z rezanjem pločevine kvariš škarje

kvárjenje -a s ( á )
glagolnik od kvariti: to vino je zelo podvrženo kvarjenju ; kvarjenje živil / kvarjenje otrok

kvarljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se (rad) kvari: kvarljivo blago ; hitro kvarljiva živila
2. zastar. škodljiv : kvarljive živali

kvarljívec -vca m ( ȋ )
kdor kvari, zlasti moralno: zapeljivci in kvarljivci ljudstva
// star. škodljivec : kvarljivec sadnega drevja ; zatiranje kvarljivcev

kvarljívka -e ž ( ȋ )
star. škodljivka : kvarljivke silaže, vina

kvarljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost kvarljivega: kvarljivost živil

kvárnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost kvarnega: čutiti je bilo kvarnost njegovega delovanja / kvarnost alkoholizma

kvárt -a m ( ȃ )
1. del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt 2 : stanuje v delavskem kvartu / revni kvarti prestolnice
// prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu: kvart in rajon
2. biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm, četverka: roman je natisnjen v kvartu [4⁰] / polica za kvarte
3. angleška prostorninska mera, približno 1 l: kvart piva / razstava majolik in kvartov ; v prid. rabi: knjiga v kvart formatu

kvárta 1 -e ž ( ȃ )
glasb. interval v obsegu štirih diatoničnih stopenj: zaigrati kvarto
// četrta diatonična stopnja glede na dani ton:

kvárta 2 -e ž ( ȃ )
zastar. karta 2 : začeli so metati kvarte ; iz kvart prerokovati ; igrati na kvarte ; kupček kvart

kvartáč -a m ( á )
nav. ekspr. kdor kvarta: kvartači so se zatopili v igro ; postal je strasten kvartač

kvartál -a m ( ȃ )
knjiž. četrtletje : prvi kvartal preteklega leta ; konec tretjega kvartala

kvartálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvartal, četrtleten: izdajajo kvartalni bilten ; letni in kvartalni načrti
med. kvartalni pijanec človek, občasno bolezensko nagnjen k uživanju alkoholnih pijač

kvartána -e ž ( ȃ )
med. malarija z napadi na štiri dni; četrtnica , četrtodnevnica : zdraviti kvartano

kvartánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kvartati: kratkočasiti se s kvartanjem ; kvartanje in kockanje

kvartár -ja m ( ȃ )
geol. obdobje kenozoika, v katerem se je pojavil človek: raziskuje podnebne razmere v kvartarju

kvartáren -rna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na kvartar: kvartarne plasti / kvartarno rastlinstvo
2. ekon., navadno v zvezi kvartarne dejavnosti zdravstvo, šolstvo, znanost, kultura, državna uprava:

kvartáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na kvartače ali kvartanje: kvartaški izraz ; kvartaška pravila / kvartaška soba / kvartaški dolgovi

kvartáti -ám nedov. ( á ȃ )
igrati igro s kartami; kartati : ves večer so kvartali ; kvartati za denar ; kvarta in pijančuje

kvartávec -vca m ( ȃ )
star. kvartač : kvartavci so sedeli za mizo in kvartali

kvárten 1 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvart: mestni in kvartni odbori / kvartni format

kvárten 2 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvarta 1 : kvartni interval / kvartni akord sestavljen iz kvart

kvartét -a m ( ẹ̑ )
1. glasb. skladba za štiri glasove ali štiri različna glasbila: na sporedu je kvartet znanega skladatelja / zbirka kvartetov in sonat / godalni kvartet
// izvajanje take skladbe: vadijo kvartet
2. glasb. ansambel, sestavljen iz štirih instrumentalistov ali pevcev: kvartet izvaja skladbe ; kvartet in solisti / godalni, instrumentalni, vokalni kvartet
3. publ. skupina štirih oseb, ki navadno nastopajo skupaj, četverica: znani igralski kvartet ; nastopa kvartet odličnih telovadcev

kvartéta -e ž ( ẹ̑ )
lit. štirivrstična kitica soneta: dve kvarteti in terceti

kvartéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
lit., v zvezi kvartetni del soneta del soneta, sestavljen iz dveh štirivrstičnih kitic:

kvartín -a m ( ȋ )
nar. primorsko četrt litra, četrtinka: naročil je kvartin vina / sedi pred praznim kvartinom

kvartína -e ž ( ȋ )
lit. štirivrstična kitica soneta: dve kvartini in tercini

kvartínček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od kvartin: vsak dan pride na kvartinček

kvartír -ja m ( ī )
pog. stanovanje , bivališče : dobiti, plačati kvartir ; odpovedali so mu kvartir ; daje mu kvartir in hrano / vzeti koga na kvartir

kvartírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
zastar. nastanjevati : vojaki so kvartirali konje pri kmetih

kvartírmójster -tra m ( ī-ọ́ )
zastar. vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske; nastanjevalec : po vaseh je hodil kvartirmojster

kvartírnik -a m ( ȋ )
knjiž. vojak, častnik, ki skrbi za nastanitev vojakov, vojske; nastanjevalec : v vas je prišel kvartirnik

kvartopírec -rca m ( ȋ )
kdor kvarta za denar: postal je strasten kvartopirec ; družba pijancev in kvartopircev

kvartopíriti -im nedov. ( í ȋ )
kvartati za denar: kvartopiri in pijančuje

kvartopírski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvartopirce ali kvartopirstvo: kvartopirska družba / prevzela ga je kvartopirska strast

kvartopírstvo -a s ( ȋ )
kvartanje za denar: vdajati se kvartopirstvu ; bogastvo si je pridobil s kvartopirstvom

kvás -a m ( ȃ )
1. snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa: razdrobiti kvas ; star, svež kvas ; zamesiti testo brez kvasa, s kvasom / kupiti kos kvasa / tovarna kvasa / pivski kvas
// ekspr. kar daje spodbudo, moč: drobna misel postane kvas, potreben pri rojevanju idej / mladina je kvas revolucionarnega gibanja
ekspr. dežela je sedaj v kvasu ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev
2. navadno v ruskem okolju osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada: poln vrč kvasa

kvasáč -a m ( á )
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: predrzen kvasač

kvasánje -a s ( ȃ )
glagolnik od kvasati: njegovega kvasanja ni mogel več poslušati / kvasanje neumnosti

kvasárna -e ž ( ȃ )
tovarna kvasa: modernizirati kvasarno

kvasáti -ám nedov. ( á ȃ )
kvasiti 1 : nikar ne kvasajte

kvásec -sca m ( ȃ )
kvasni nastavek: pripraviti kvasec

kvásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvas: kvasna pena
biol. kvasne glivice glive kvasovke ; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa

kvaseníca -e ž ( í )
gastr. jed iz kvašenega razvaljanega testa s skutnim namazom, znana v vzhodni Sloveniji: gibanice in kvasenice

kvásija -e ž ( á )
bot. tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov, Quassia amara: uporabljati izvleček iz kvasije proti listnim ušem

kvasílo -a s ( í )
zastar. beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator; encim : prebavno kvasilo

kvasína -e ž ( í )
knjiž. beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator; encim : tvorba kvasin

kvásiti 1 -im nedov. ( á ā )
slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: nehajte že kvasiti ; začel je nekaj kvasiti o kulturi / kvasiti bedarije, neumnosti

kvásiti 2 -im tudi kvasíti -ím nedov. ( ā ȃ; ī í )
1. povzročati, da postaja kaj (zaradi vrenja) kislo; kisati : kvasiti kumare, zelje ; sok je začel vreti in se kvasiti
// zastar. namakati , močiti : roke je dolgo kvasil v vodi
2. dajati, dodajati kvas: kvasiti testo / kvasiti flancate
gastr. kvasiti divjačino povzročati, da postaja v kvaši mehkejša in da dobiva določen okus

kvásnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., biol. kvasovka : delovanje kvasnic / vinske kvasnice

kvásovka -e ž ( ȃ )
nav. mn., biol. enocelični rastlinski organizem brez klorofila z encimi, ki povzročajo alkoholno vrenje: delovanje kvasovk ; skrbno gojene kulture kvasovk in bakterij / glive kvasovke / pivska kvasovka ki povzroča spremembo slada v pivo ; vinska kvasovka ki povzroča spremembo mošta v vino

kvásta -e ž ( ȃ )
kozm. priprava, navadno iz mehkejše tkanine, za nanašanje pudra: okrogla kvasta

kváša -e ž ( á )
gastr. zmes zelenjave, začimb in kisa, v kateri se kvasi meso, navadno meso divjačine: dati zajca v kvašo ; kuhana, surova kvaša / suha kvaša

kvášenje tudi kvašênje -a s ( ā; é )
glagolnik od kvasiti, kisati: povzročitelji kvašenja / mehčati meso s kvašenjem

kvatêrna -e ž ( ȇ )
štiri izžrebane številke v eni vrsti na tombolski srečki: kvaterna in činkvin
// dobitek pri tomboli, večji od terne: dobiti kvaterno

kvatêrnij -a m ( é )
biblio. iz štirih pol sestavljen del kodeksa: pergamentni kvaternij

kvátre kváter ž mn. ( á ȃ )
rel. vsak od štirih tednov z določenimi postnimi dnevi, porazdeljenimi na celotno (cerkveno) leto: začele se bodo kvatre / jesenske kvatre kvatrni teden, ki je v jeseni
ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko

kvátrn -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na kvatre: kvatrni post / kvatrni petek ; začel se je kvatrni teden ; kvatrna nedelja / kvatrna noč / kvatrni dnevi
etn. kvatrna baba pehtra baba

kvátrnica -e ž ( ȃ )
nar. kvatre : pomladanska kvatrnica
etn. pehtra baba

kvatročento gl. quattrocento

kvázar -ja m ( ȃ )
nav. mn., astron. zelo oddaljen, zvezdi podoben izvor močnega radijskega sevanja: odkritje kvazarjev

kvázi... predpona v sestavljenkah ( ȃ )
nanašajoč se na lažen: kvazikultura, kvazistrokovnjak

kvázistrokovnják -a m ( ȃ-á )
ekspr. kdor v resnici ni strokovnjak, čeprav se kot tak kaže: ne verjamem tem kvazistrokovnjakom

kvéčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. kriviti , upogibati : starost ga kveči

kvéčjemu člen. ( ẹ̑ )
izraža omejevanje na najvišjo mogočo mero: burja bo pihala kvečjemu tri dni ; jezero je globoko pet, kvečjemu šest metrov / danes ne bo prišel, kvečjemu jutri / ta knjiga je razumljiva kvečjemu za strokovnjaka
// izraža tako omejevanje z nepričakovano nasprotno trditvijo: s popuščanjem otroka ne boš vzgojil, kvečjemu pokvaril

kvéder -dra m ( ẹ́ )
nav. mn. grob, težek čevelj, pri katerem je podplat prišit na oglavje tako, da so šivi vidni: obuti kvedre ; žeblji za kvedre / čevlji na kveder

kvédrast -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kveder: kvedrasti čevlji / ekspr. kvedrast človek neroden

kvédrovček -čka m ( ẹ́ )
manjšalnica od kveder: obuti kvedrovčke

kvédrovec -vca m ( ẹ́ )
1. nav. mn. gojzar : obuti kvedrovce ; okovani, težki kvedrovci
2. obrt. žebelj za podkovanje kvedrov:

kvékast -a -o prid. ( ẹ̄ )
slabš. sključen , upognjen : kvekast starec

kvéker -ja m ( ẹ́ )
v Angliji in Združenih državah Amerike pripadnik iz protestantizma nastale verske ločine, ki se sklicuje na notranje versko spoznanje in na Biblijo: zborovanje kvekerjev

kvékerski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na kvekerje: kvekersko oblačilo / s kvekersko vztrajnostjo jo je prepričeval

kverulánt -a m ( ā á )
knjiž. prepirljivec , sitnež : nepopravljiv kverulant ; kverulant in cinik

kverulántstvo -a s ( ā )
knjiž. prepirljivost , sitnost : pripisovali so mu kverulantstvo in cinizem

kvéstor -ja m ( ẹ́ )
1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja
2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji

kvestúra -e ž ( ȗ )
1. v Italiji najvišji policijski urad v provinci: odpeljali so ga na kvesturo
2. nekdaj vpisni urad na univerzi:

kvesturín -a m ( ȋ )
slabš., v fašistični Italiji policist : skupina črno oblečenih kvesturinov

kvietístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na kvietizem: zavzemal je kvietistično stališče / kvietistična morala

kvietízem -zma m ( ī )
filoz. religiozno etični nazor, ki izpoveduje pasiven odnos do življenja: nagnjenje h kvietizmu ; asketstvo in kvietizem

kvìk medm. ( ȉ )
posnema glas prašička, miši: kvik, kvik, cvili pujsek

kvíkati -am nedov. ( ī )
oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale

kvinár -ja m ( á )
num. rimski srebrnik v vrednosti pol denarija: asi in kvinarji

kvinója -e ž ( ọ̑ )
semena rastline Chenopodium quinoa, po izvoru iz Južne Amerike, ki se uporabljajo kot živilo: glavni jedi dodati kuhano kvinojo ; kalčki kvinoje ; proso, leča in kvinoja

kvínta -e ž ( ȋ )
glasb. interval v obsegu petih diatoničnih stopenj: zaigrati kvinto
// peta diatonična stopnja glede na dani ton:

kvíntakord in kvintakórd -a m ( ȋ; ọ̑ )
glasb. akord iz prime, terce in kvinte: durov, molov kvintakord

kvintál -a m ( ȃ )
star. utežna mera, 100 kg: voz tehta nekaj kvintalov ; prodal je več kvintalov sena
ekspr. na kvintale sadja je šlo v izgubo zelo veliko

kvínten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvinto: terčni in kvintni melodični postopek / kvintni interval ; kvintni krog razvrstitev tonovskih načinov navzgor in navzdol v razmikih kvinte

kvintêrna -e ž ( ȇ )
pet izžrebanih številk v eni vrsti na tombolski srečki: zadeti kvinterno
// dobitek pri tomboli, večji od kvaterne: dobiti kvinterno

kvintesénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., navadno s prilastkom bistvo , jedro : kvintesenca problema ; umetnost kot kvintesenca kulture

kvintét -a m ( ẹ̑ )
glasb. ansambel, sestavljen iz petih instrumentalistov ali pevcev: kvintet je zapel več pesmi / pevski kvintet
// skladba za tak ansambel: zbirka kvintetov in sonat

kvintilijón -a m ( ọ̑ )
mat. peta potenca milijona:

kvisling ipd. gl. kvizling ipd.

kvíšku prisl. ( ȋ )
izraža gibanje ali smer navpično navzgor: držati roko kvišku ; veje štrlijo kvišku ; plamen švigne kvišku / ekspr. letalo se požene kvišku navzgor / planiti, skočiti kvišku
// v medmetni rabi izraža ukaz, zahtevo: fantje, kvišku / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku
star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro ; vznes. kvišku srca izraža spodbudo k premagovanju malodušnosti

kvít povdk. ( ȋ )
pog. brez dolga, brez obveznosti, na čistem: vračam ti, zdaj sva kvit

kvitírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. sprejeti , vzeti : hvaležno kvitirati ; dano dejstvo je kvitiral s cinizmom
2. v stari Avstriji odpovedati se vojaški, navadno častniški službi: odločil se je, da bo kvitiral

kvíz -a m ( ȋ )
tekmovanje, na katerem morajo udeleženci odgovarjati na vprašanja, navadno iz določenih tem: nastopati v kvizu / mladinski kviz ; v prid. rabi: kviz oddaje

kvízling tudi kvísling -a m ( ȋ )
1. med drugo svetovno vojno kdor sodeluje z (nacističnim) okupatorjem: organiziranje špijonov in kvizlingov
2. slabš. izdajalec (domovine): likvidacija (domačih) kvizlingov

kvízlingovec tudi kvíslingovec -vca m ( ȋ )
kvizling : boj proti kvizlingovcem

kvízlinški tudi kvíslinški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na kvizlinge: okupatorske in kvizlinške čete / kvizlinška vlada / kvizlinški emigranti

kvócient -a m ( ọ̑ )
mat. število, ki se dobi pri deljenju, količnik: izračunati kvocient / diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke
psih. inteligenčni kvocient s številom izraženo razmerje med starostjo in stopnjo umske razvitosti

kvóčenje -a s ( ọ́ )
glagolnik od kvočiti: s kvočenjem je klicala piščančke

kvóčiti -im nedov. ( ọ́ ọ̑ )
nar. kokati , klokati : kokoš že dolgo kvoči

kvóčka -e ž ( ọ̑ )
nar. vzhodno koklja : kvočka vabi piščance

kvódlibet -a m ( ọ̑ )
knjiž. mešanica , zmes : ta kvodlibet jezikov mu je ugajal
// zmeda , zmešnjava : vsesplošen kvodlibet

kvókati -am in kvóčem nedov. ( ọ̑ )
nar. vzhodno kokati , klokati : kokoš že dolgo kvoka

kvórum -a m ( ọ̑ )
pravn. za sklepčnost potrebno število članov, glasovalcev: kvorum komisije je pet članov ; določba o kvorumu / za sestanek ni bilo kvoruma

kvóta in kvôta -e ž ( ọ́; ó )
navadno s prilastkom količina , delež : določiti kvoto uvoza ; povečati kvoto industrijskega lesa ; letna kvota deviz ; skupna kvota prispevkov / nav. mn. ženska kvota predpisani odstotek žensk, ki deluje na kakem področju